List 21.
Kako in kdaj pušati sadnim drevesom Ž
Puša se drevesom zato, da si ne pušajo same sebi, to je, da se jim koža ne razpoka zavolj preobilne muzge nI preobilnih sokov, kar jim je škodljivo; — puša se jim pa tudi zato, da se odverne rak, da so bolj rodovitne ali da saj pred donašajo sad, da postane deblo močneje in jim ni treba kolov za podporo ali da jih saj ne potrebujejo tako dolgo kakor sicer. Tudi se dajo smolotoki in drugi toki mladih močnih dreves, ako jih je gospodar preveč ali prepozno obrezal, s pušanjem na več krajih ali ozdraviti ali popolnoma odverniti, če jim se berž po prepoznem obre-zanji puša.
Kakor je drevo bolj ali manj močno , naj se mu pusa bolj plitvo ali bolj globoko, nikoli pa do lesa. Da pravo zadene, kdor pusa, naj vzame spredaj na koncu nekoliko okroglasti nož med perva dva persta tako, da noževa špica spod perstov le toliko moli, da se koža na pol ali le enmalo več prereže, kadar se nož od zgorej doli po koži potegne. Ce je drevo že kakor roka debelo, se sme z nožem pa tudi od spodej gori iti. Da se pušanje dobro opravi, je prav, ako se jemlje za to nalašč napravljeni nož. Zareza po drevenu naj gre vselej naravnost gori ali doli; krive zareze ali take, kakor da bi se kača po deblu vila, so škodljive. Najbolje je, ako se drevesu vpervič puša na severni strani, vdrugič proti sončnemu zahodu in tako naprej proti vsem štirim stranem sveta. Ako ima drevo pereče lise, ki pa se morajo poprej do zdravega izrezati, ali če ima kakošne druge rane, je prav, da se pri pušanji preskočijo, in še le en pavec spodej npet nož za pušanje zastavi. Ce pušaš, kadar vroče sonlce sije ali kadar je zlo vetrovno, ovij mesto, kjer si pušal, s starimi žaklji ali kako drugo robo noter do noči, sicer si ti prerezana skorja razpoči do lesa in napravi hude razpoke.
Najbolji čas za pušanje je zvečer, kadar solnce zahaja ali kadar je že zatonilo, če ni vetra. Tudi ob dežji ni varno pušati; po dežji je pa prav dobro, ker po dežji obilniša muzga priteka in rane najhitreje zaceli.
Zatega voljo tudi ni drevju pušati, dokler ne začne muzga (sok) se po drevji raztekati. Ako pa pušaš že mesca sušca, naredi bolj plitvo in krajšo zarezo, da drevo ne bo škode terpelo, ako nastopi še kaka zmerzlina, ktera škoduje globokim in dolgim ranam.
Pa tudi dolgo po sv. Jakobu ni več varno pušati, ker rana nima dosti časa se do zimskega mraza popolnoma zarasti.
v
Čeravno je pa pušanje drevju zlo koristno, se vendar celo vsem drevesom ne sme pušati.
Slabim, medlim in bolehnim drevesom, ktere slabe mladike poganjajo ali ki imajo na verhu černkaste in suhe veje, se ne sme pušati. Tudi stare, poldrugi ali dva čevlja debele drevesa pusti pri miru, zlasti če že donašajo veliko sadu, ker obilni sad sam povžije obilo muzgo. Le tako imenovanim vodenim vejam na starih drevesih, ktere hoče gospodar s temi vejami pomladiti, se utegne pušati. Tudi zlo ranjenim in   votlim   drevesom ne  tekne   pušanje,  dokler se
ne stori, kar je za njih ozdravljenje treba. Le takrat, kadar se je odrezalo ali odžagalo veliko starih, suhih ali sicer bolnih vej, se sme ostalim zdravim vejam kakor mladim drevesom pušati.
Tudi takrat, kadar so gosence drevo sknr popolnoma objedle, da ni veliko perja več na ujem. se mu mora pušati, naj je mlado ali staro, da se po gosencah poškodovano drevo še pri življenji ohrani.
Iz česk. gosp. lista.