Kmečka svatba.
Fotogr. Atelje Dolenc, Maribor.
Skupina »Kmečka ohcet« v pristnih gorenjskih narodnih nošah na »Planinskem plesu« v Mariboru.
osamezna številka stane 1 >/2 din. = 6 kron. Naročnina za celo leto 35 din. = 140 kron, za pol leta 18 din. == 72 kron, za ce rt leta 9 din. = 36 kron; Za inozemstvo: za celo leto 180 kron, za pol leta 90 kron, za četrt leta 45 kron. Inserati po tarifu.
Upravništvo in inseratni oddelek začasno : Ljubljana, Kongresni trg štev. 19.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Prunk, Ljubljana, Gruberjevo nabrežje 14/11.
Naročajte edini slovenski ilustriran Ust ,tPIamenii! Novi naročniki lahko dobč še vse že izišle številke „Plamena**. Na obilo naročbo vabi	uprava.
IVAN ZOREC:	Zmote In
»Res je!« je potrdil Slabe. »Tudi mi, vidiš, ljuba duša, smo se zbrali tu v Gospodu, da tremo klete spone naše narodne sužnosti!« Iz njegovih porednih oči je silil skrit zasmeh.
»Slišal sem že. Blagor narodu!« se je nasmehnil Jerin.
Pavla je opazila, da v njegovih svetlih in mirnih očeh ni veselosti. Zaradi njegove resnosti se je začela sramovati, da tudi sama šteje med druščino, ki ji je veljal njegov zasmeh.
Tudi dr. Jernejčič je začutil Jerinovo ost in se je razburil. Bušil je pokonci in je govoril dolgo propoved o požrtvovalnosti za narod in o nesebičnosti javnega delovanja.
Jerinu, ki je mirno poslušal in gledal pod mizo, je legala ob ustna kota trpka poteza notranjega posmeha.
Nadučitelj se je začutil v svojem poklicu in je nabiral v okorne, nedokončane stavke svoje zmedene in nedognane misli o ljudski prosveti, o narodovih voditeljih in učiteljih. Jecljaje in skoraj šepetaje je podčrtaval velike besede svojih velikih misli.
»Vsi na delo za mili narod! Vse, kri in življenje za domovino sveto!« je bobneče končal in prijel za kozarec.
Doktor mu je ves čas glasno pritrjeval. Tudi Groznik se je božal po napetem telovniku in mu je kimal.
Pavla in oba dijaka so molče gledali predse.
»Delo za narod, pravite?« je začel Jerin. »Kaj je to? To, kar Vi mislite, ni delo, ampak je lažnivo javkanje in varanje, od katerega ima koristi, pravih koristi samo majhno število prevejancev, ki vejo, kje jim pšenica najlepše cvete!«
»Gospod! Gospod!« je rdel doktor. »To je strašno, kar si upate trditi!«
»Anarhi-i-izem!« je šolnik zategnil z visokim glasom in se je sam prestrašil izgovorjene grozne besede.
»Oprostite...! In skoraj vsi tako zvani voditelji mislijo, da je narod samo zaradi njih tu in da jim mora pomagati, če ne do zlatega teleta, pa vsaj do kadila!
—	Kdo je že kdaj prišel med narod, da bi slišal njegov govor in da bi mu res hotel in mogel ali znal pomagati, pomagati zaradi dobrega dela samega? In če je bila narodova beseda glasna in vpijoča, — kdo jo je že s čistim in ljubečim srcem poslušal in premislil?«
»Prekleto jih je bilo malo!« je ušlo Slabetu.
Dr. Jernejčič se je začudeno ozrl vanj. Slabe je imel rdeča ušesa in je smehljaje se umaknil oči.
Pavla je zavzeto gledala v resni obraz Jerina, ki se je povešenih oči zdel kakor sodnik, ko za hip premisli o kazni, preden jo misli izreči. Govoril je tako nevsiljivo, da ga nihče ni motil. To ga je skoraj zmedlo. Pričakoval je hrupnih ugovorov, ker ni vedel, da so bil udarci njegovih besedi novi in nepričakovani, prava predrznost, ki jemlje sapo in besedo, dokler se človek ne zave in ne zbere.
»Delo za narod, pravo, plemenito, silno potrebno in najlepše delo za narod, o gospoda, vidim jaz v pomoči z dejanjem in s svetom, kjer je potrebno, v otiranju solza in v usmiljenju do siromaka in trpina
—	ali, da Vam ob kratkem povem: v resničnosti in demokratičnosti in v praktič-
konec gospodične Pavle.
(Nadaljevanje.)
nem krščanstvu, zlasti v praktičnem krščanstvu ...!«
»To ste lepo povedali!« je vzkliknila Pavla in je zagorela po vsem obrazu. Njene sevajoče oči so odkrito in nežno božale nekoliko zadihavajočega se govornika.
»Zdi pa se mi tudi, da bi nam nekoliko zdrave osebne sebičnosti ne moglo škodovati. Vsak posameznik naj bi namreč skrbel in delal zase najprej in najbolj; svojo posteljo naj bi postiljal in rahljal od zore do mraka. Ko bi bili posamezniki iz svojega truda in poštenega dela na gorkem in na mehkem, o, potlej bi bilo tudi narodu lepo in dobro. Gospodarsko močni posamezniki bi bili ponosna množica samozavestnega dela narodove skupnosti, ki bi se kakor solnčni žarki prelivala in združevala v svojem žarišču — v utrjenem narodnem gospodarstvu.. , Odkrito povem, da res ne morem zameriti tistim treznim ljudem pri nas, kolikor jih je pač, ki so in so bili modri in so skrbeli in delali, pošteno in pogumno delali zase, najprej in najbolj zase . , . Občudujem vse one, ki se ne dajo vprezati v tak ali tak jarem, da bi na škripajoči cizi vlačili namišljenega narodnega malika!«
»Ne morem in ne morem več!« je zrastel nadučitelj. »Ne morem poslušati bogokletnih besedi iz tako mladih ust! — Vi, mladenič, se boste svojih strašnih zmot, da, zmot, še sramovali, da boste sami pred seboj rdeli od sramu, ko boste spoznali reve in nadloge, ki tarejp naš mili narod . . .! Moja duša je žalostna do smrti, da tako rečem, če pomislim, kaj sem ravnokar slišal.., Sam imam opravka z mladino, kakor mi veleva poklic, trudim se in gledam v mlada srca, v mladino, ki je naš up. In tu med nami je zastopnik naše najvišje šolane mladine; in kak zastopnik, o gospoda slavna? Upornik, cinik, nihilist in nevernik, ki je zgubil vero vase in v bodočnost našega kruto preganjanega in zapuščenega naroda ... O gorje mu, gorje mlademu srcu, iz katerega so zbežali ideali.. .!«
Ustavilo se mu je, glas se je zatresel in prelomil, dve debeli solzi sta zdrknili po razburjenem licu v tresočo se brado. Iztežka je sedel in je skril obraz v drhteče roke.
»Zakaj tako elegično, gospod nadučitelj?« je dejal Jerin, ki mu je bilo žal moževe ginjenosti.
»Kako ga ne bi premagalo,« je karal dr. Jernejčič, »če človek pomisli, da s svojimi razdirajočimi nazori najbrž niste sami, ampak da imate gotovo tovariše, ki so Vaših misli? — Uboga, zapeljana, zaslepljena mladina, kaj res več ne veruješ v naše vstajenje, naše gotovo osvobojenje?«
»V vse to, gospod doktor, verujemo tako goreče, kakor more globoko verovati samo mladina! Ali v vas, v voditelje, samozvance in lažnive preroke ne verujemo! Ne verujemo!«
»Ker ste neizkušeni in predrzni!«
»I, seveda: predrzni, ker se ne damo vpreči! In neizkušeni smo tudi, ker smo mladi, mladi! O gospod odvetnik, Vaša usodna napaka je, ker mislite, da ni mladina ničesar sposobna. Le potrpite, saj se boste morda v kratkem srečali s četo mladih borcev, bistrih, navdušenih in idealov polnih!«
»Torej tudi z Vami?«
»Ne, z menoj ne! Politika ni zame, čeprav priznam, da je v javnem življenju potrebna. Ali meni se ta stvar gnusi, strašno gnusi. Mene drugod čaka lepše delo. Še to jesen nastopim namreč službo na neki gimnaziji.«
»0, to je zanimivo! Torej profesor, profesor!« je skoraj zakoprnela Pavla.
»Roko mi daj!« je čestital Slabe. »Torej si vendar dosegel, po čemer si hrepenel že v gimnaziji?«
»Ne še popolnoma. To je šele začetek, ki mi odpira pot srednješolskega učitelja. In to je glavno za zdaj!«
»No, le glej, da se ne poprofesoriš! Saj veš, kako je bilo.«
»E, z leti človek marsikaj drugače gleda; tudi svoje učitelje razumeš prav, ko te življenje dobi v roke.«
»Glej ga! Torej jih hočeš celo posnemati?«
»Rad bi jih vsaj v temeljitosti in pridnosti!«
»Kaj pa njihove metode, ali so ti bile tudi te všeč?«
»Če si pravičen, moraš priznati, da smo se po njih dosti naučili. Po najnovejših učnih načinih so šole zelo nazadovale. Govori z dijakom, v pol uri boš spoznal, kako malo mu je dala šola.«
»Tri sto —! Profesači ste vsi enaki!«
»To se ti samo zdi!«
»Dijaku je treba tudi svobode!«
»Za nesamostojne, za mlade ljudi je samostojnost, je svoboda lahko velika poguba!«
»Klanjam se tvoji učenosti!«
»Dijaku dajte mir, dajte mu knjig in dajte mu kruha in strehe, da ne bo trpelo njegovo razvijajoče se telo in ne bo omahovala in v dvomih in bojih padala njegova lepa, po znanosti in vedi žejna duša! To bi lahko bilo za enkrat vse in zadosti!«
»In zaprite ga med štiri stene, kjer naj žre knjige, knjige, knjige . . .! A ko se Vam bo zazdelo, da ga že kar napenja od same učenosti in vseh mogočih knjig, izpustite nerodno tele, da si ob prvem samostojnem koraku zlomi vrat ali se vsaj osmeši!«
»To je karikatura in velja samo v teoriji, in še to samo za slabiče.«
»Najini nazori so različni, to že vidim. Ali spomnil bi te tistega profesorja, ki je posebno tebi tako vzorno zavijal vrat, — kaj je tudi tista puščoba tvoj vzor?«
»Mož je bil posebnež. Najbrž učen gospod, ali slab učitelj. Vse smo morali znati na pamet; ali pa smo tudi kaj razumeli, mu je bilo postranska stvar. Spominjam se, kako sem se temu upiral in koliko slabih redov sem dobil.«
»In vendar si znal več kakor drugi, ki smo brezglavo drdrali svoje naloge. No? «
»Seveda hočem biti boljši. Sicer pa mi je o tem mučno govoriti.«
»Da, tudi meni se zdi močno neokusno, če človek zaničljivo govori o svojih nekdanjih učiteljih —!« mu je pritegnil celo dr. Jernejčič.
»Gospod Jerin, gospod profesor!« se je razmehčal nadučitelj, »saj niste tak Bog nas varuj! Glejte, tu sem popolnoma Vaših misli! Prosim, dajte mi roko in pozabite na besede, ki sva jih prejle imela!«
»Prosim, saj ni bilo nič!« se je nasmehnil Jerin in je segel v roko ginjenemu nadučitelju.	(Dalje prihodnjič.)
VITOMIR F. JELENC:
Jugoslovansko dobro-voljstvo.
i.
Ideja dobrovoljstva se je rodila v nas samih, program svojega dela niso sklepali dobrovoljci na občnih zborih, posvetili so ga na bojišču, končali z zmago svoje ideje.
Iz neznatnih začetkov razvile so se dobroveljske vrste, naenkrat so se začeli zbirati dobrovoljci od vseh strani sveta ... Pojavili so se v Srbiji, v Rusiji so stvarjali svoje divizije, pod plapojočimi zastavami prihajali so iz Amerike, borili se v Italiji, branili Verdun, umirali na Sommi in Marni, Avstralija je poslala svoj bataljon, Japonska svoje zastopnike.
In ko smo se zbrali doli v macedon-skih gorah, nismo se vprašali: Kdo ste, odkod ste ... bili smo vsi znanci, dasi se nismo nikdar videli. Zbrali smo se sami iz lastne volje in pobude, a z gotovimi cilji.
V trenotku, ko smo stopili v dobro-v oljske vrste, zavedali smo se svojega koraka, dva izhoda sta bila: ali zmaga ali pa propast.
Iz zasužnjene domovine prinesli smo v tujino v svojih dušah hrepenenja po svobodi, v tujini smo videli svobodo, in ta naša čustva, ta naša hrepenenja razvila so se v nepremagljivo voljo: tudi naša domovina mora biti svobodna.
In za svobodo domovine smo postali revolucionarji, za svobodo domovine pretrgali smo s preteklostjo, pretrgali smo vse vezi, ki so nas vezale z domovino, samo zato, da bi mogli služiti samo eni misli.
Ko smo se zbirali, ko smo prisegali kfatko prisego, takrat ni nikdo vprašal, ?jti pomislil: kaj bo z menoj, kaj bo z mo-i'mi. , premalenkostne so bile takrat take misH, ker cilj je bil preveč vzvišen, da bi ^ oskrunjali s pomisleki o sebi.
Tisoče in tisoče nas je bilo, a vse nas )e vezala ena vez — dobroveljska volja.
In ta dobrovoljska volja je bila svo-k°da naše domovine.
Povsod nas je bilo... v mrazu ru-j^ega severa, na vroči obali Afrike, v nedostopnem gorovju Albanije, na valovju lihega, Atlantskega in Ledenega morja, bilo nas je na rodovitnem Kosovem polju, bilo nais je po ječah, bilo po ministrskih !n diplomatskih kabinetih vsega sveta, a vse nas je vezala dobrovoljska volja.
Niso nas poznali, ker nas niso razumeli, spraševali so nas: vi, ki ste sinovi naroda, ki se bori proti nam, pridružujete se sedaj nam? A mi smo odgovarjali: Da zato, ker smo sinovi naroda, ki je zasužnjen in zapeljan, pridružujemo se vam, ker z vami hočemo tudi svojemu narodu dati to, kar uživate vi!
Niso nam zaupali! Toda ko je zakrva-'v ^?°l)rudža, ko sta odprla Gruniški Vis m Kajmak-čalan svoje grobove, takrat so nas spoznali, takrat so stopili pred nas in nam rekli: ,
»Kdor vas je videl, kdor more raz-jnieti vaše velike žrtve, ko ste se odločili, a stopite v veliko borbo osvobojenja, ta jnora priznati, da je vaš narod vreden svobode, ki se borite zanjo vi!«1 v Junaška srbska vojska je doprinesla čudesa, svet jo je poznal, govoril je o Ku-manovu, Bitolju in Bregalnici, pisal slavo-
. Iz pozdrava generalisima zavezniške Armć a Ur>6nt, generala Franchet d' Espereva, jugoslovanskim dobrovoljcem v Solunu,
Ivan Cankar.
Soha izklesana v laškem marmorju od kiparja prof. Alojza Repiča.
speve staremu Stepi Stepanoviču, zmagovalcu s Cer-planine, poveličeval zmago na Rudniku in Kablarju, primerjal Mišiča z Joffreom ... a kdo je poznal nas?
Ko je stari Pašič v srbski skupščini rekel, da je pričela borba za ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, vprašali so ga: Kdo so ti?
Jugoslovanski dobrovoljci so dali odgovor, ne odgovor z besedami, dali so odgovor s svojo krvjo ...
Delali so dobrovoljci, niso bili samo junaki na bojnem polju, bili so delavci za veliko misel, ki so se nji žrtvovali. Samo en primer: bil sem urednik »Srp sk ega Glasnika« v Solunu. Pisal sem v listu o Slovencih, prišel je k meni urednik francoskega lista »Independant« in me vprašal: Kdo so to Slovenci?
Razlagal sem - mu našo zgodovino, a ko sem omenil Ilirijo, tedaj je vstal, stisnil mi roko in rekel:
»Vi ste naši Ilirci... Napoleon vam je dal svobodo, vi je takrat niste znali ceniti ... A danes, ko vem, kdo ste, sem prepričan, da si želite svobodnih dni!«
Drugi dan je izšel v omenjenem listu članek: »Jugoslovanom«.
Tako je šlo naše delo naprej, na fronti, v pozadini, med narodi.. .
Kdo bi poznal jugoslovanstvo, da ni bilo dobrovoljcev? Kdo bi se spomnil našega zasužnjenega naroda, da ni bilo v dobroveljskih vrstah Slovencev, da ni bilo v zavezniških vojskah legionarjev, ki so vedno in povsod pripovedovali svoj program.
Iz dela dobrovoljcev je svet spoznal jugoslovansko idejo, ono idejo, ki je prišla iz besed in tihega navdušenja v delo, posvečeno z dobrovoljsko krvjo. Jugoslovanski dobrovoljci so dali svetu prepričevalen dokaz, da ideja našega osvobojenja in ujedinjenja ni fantastična misel, da je ona činitelj, ki mora svet z njo računati. Ideja dobrovoljstva, izraz dobrovoljske volje, je dobila svojo državniško obliko v Krfski deklaraciji, kjer je diplomacija v besedah
povedala to, kar smo poprej dobrovoljci dokumentirali z orožjem.
Dobrovoljska volja je bila jasna in odkrita, pristopna vsakomur; narodno in državno edinstvo nam je bilo predpogoj dela in zaupanja v uspeh. Kdor nas je videl takrat, ta je mogel videti klasičen primer narodnega in državnega edinstva: bili smo tu Srbi iz Vojvodine, Hrvatske in Banovine, Bosne, Hercegovine in Dalmacije, bili Hrvati iz tistih pokrajin, bili Slovenci ... a nikdo ni vprašal kdo si, kaj si, bili smo tu katoliki, pravoslavni in muslimani, nikdo ni vprašal: Kdo je tvoj Bog? Naš Bog je bil naš boj...
Jugoslovanski dobrovoljci, organizirani danes v močni organizaciji, ki šteje okoli 100.000 borcev za narodno in državno edinstvo, stoje od prvega dne na stališču, ki smo ga ugotovili s svojo krvjo.
Mi ne poznamo kompromisov, mi ne razumemo besed o avtonomijah, ker mi dobrovoljci smo ustanovili Jugoslavijo, mi zahtevamo, da se ideja dobrovoljstva izvaja tako, kakor smo si jo mi zamišljali takrat, ko smo krvaveli na vseh bojiščih za osvobojenje in ujedinjenje.
Besede, ki sem jih napisal danes, so uvod, 4 zgodovina dobrovoljstva, njegova naloga v današnjih dnevih in v bodočnosti je poglavje, ki stopimo z njim pred jugoslovansko javnost...
IIIIIIIIIIMrtllMIIIIIIIIMIIM
MILAN PUGELJ:
Vračilo.
Ker je bil zlasti v mladih letih zelo priznan pripovednik, ga spoštujejo tudi še zdaj, ko so ga mnogi močnejši pa tudi slabši talenti potisnili v stran.
V mesto prihaja po enkrat, po dvakrat na mesec. Poišče si staro omizje nizke preproste gostilne, kjer se zbira še vedno nekaj njegovih prijateljev. Sicer stanuje v večji vasi na Notranjskem.
Vsi ti, ki se najdejo v starem prijateljstvu, so sivi, težki starci, ki se osveže najbolj s spomini. Sede tam, sede, srebajo vino, vrte cigare, pa se zmisli zdaj ta, zdaj oni kake take, ki se je zgodila pred dvajsetimi, pred tridesetimi leti.
— No, ste čitali, vpraša pisatelj in sam odgovarja. Torej ta knjigarnar je umrl. Zapušča par milijonov. E, imam ga v živem spominu.
— Si pri njem izdal nekaj knjig.
— Se je drugič oženil. Izbral je prav mlado, on pa star. Tresel se je tako, da ji je na vse odmajeval z glavo: Ne, ne, ne, ne! Seveda mu je postavila takoj namestnika.
— Hohoho.
— Kaj ne, ti je nekaj založil?
— Dve ali tri knjige. In še nekaj sem doživel ž njim. To je bilo pa tako. Pričel je z nekim listom. Ni imel ne hiše, ne denarja, še pohištva ne. Obitelj pa že veliko. Ženo in štiri ali pet otrok. Lovil se je za kruh. Pisal sem v njegov list, obenem bil pa prijatelj tiskarnarja, ki ga je tiskal. Kar je donašal list, to je imel komaj za živež, dolg v tiskarni pa je rastel, rastel.
— Pa je bila tista prva njegova žena pridna, se je tudi jaz spomnim. Sem stanoval takrat v isti hiši. Brez dekle, brez pomočnika je bila. Sama je sekala drva, nosila premog iz kleti, če ga je le imela. Ponoči je prala, ribala, krpala.
-— No, je pripravila vse za drugo. Ta je bila kakor pav, vozila se je v kočiji, ž njo pa tisti namestnik.
— Hohoho. Ki je odmajal na vse: Ne, ne, ne, ne! Kje je obtičal pa ta?
— V posteljo ga je položila, pa pernico čez.
— Enkrat pravi tiskarnar, veste kaj, zdaj pa ne bom več samo zapisoval, zdaj bi pa tudi rad videl kaj denarja. Pa mu je obljubil deveta nebesa, no, pa je šlo spet naprej štirinajst dni ali tri tedne. In sta se pograbila spet znova. Denarje, denarje! Je iskal, iskal in dobil kaj na posodo, da je malo zamašil. Nekega dne —
— Čakaj, še to naj povem. Nekoč ga peljejo trgovci s seboj k Jelenu v lovsko sobo. Tam ga poisade tako, da je viselo nad njim ravno veliko jelenovo rogovje. Nasloni se nazaj, zlekne vrat, pa zagleda nad seboj rogovile. Ali je dobro pritrjeno? Mi ne pade na glavo? Nič, mu odgovore, ne boj se. Ti si že tako rogat!
— Hohoho. Pa veš, kaj je nato napravil. Vselej, kadar so imeli trgovci pri Jelenu sestanek, je prišel dan poprej tja, pa rekel krčmarju: Tukaj je dvajset kron. Prosim, odstranite za današnji večer jelenovo rogovje.
— Nekoč pa je bilo tiskarnarjeve potrpežljivosti konec. Nobena beseda, nobena obljuba ni nič pomagala. Je bil dobil nekje nekaj denarja, pa tudi tisto nič. Takrat se je lovil za vse veje in vejice. Nazadnje pride tudi k meni. Pravi: ti plačam. Jaz nato: Ne maram nič za to. Storim ti pa, kar morem. — No in grem k tiskar-narju. Ga obdelujem sem, ga obdelujem tja. Nič. Dobim na svojo roko njegovo ženo, hči. Nič. Pridobim še sina. Zdaj se je vdal. Grem k onemu. Najdem ga v popolnem obupu. Žena joče za ognjiščem, otroci se cmerijo po tleh, ognjišče opoldne mrzlo. On leži o Božiču v nezakurjeni sobi na postelji. Roke pod glavo, gleda v strop. Bled je bolj kakor zid. Pogleda me trudno, brez dobre slutnje. Povem mu enkrat, dvakrat, kako je. Potem počasi vstane, se pretegne in stopa kakor pijan v kuhinjo. Pripoveduje ženi, jaz pa tiho odidem.
— Zadnje čase njegovega življenja je bilo še posebno smešno. Tisti namestnik je bil neki stalno v hiši. Dali so mu sobo v najem. Jedli in večerjali so skupaj. Ko so se napasli in napili, ga je pričela ona s prsti šegetati po uhljih in sivi bradi, ki je štela le še nekaj kocin, pa mu je tako-le pela: Kaj ne, ata, da me imaš rad? Ker se je ves tresel, je sicer z glavo zanikaval, toda jezik je govoril drugače: Imam in kako imam! — In tudi najinega gospoda prijatelja imaš rad, kaj ne? — Imam in kako imam!
— Hohoho! Marička, ti presneta natakarica, ali ne vidiš, da je vse prazno? Ti si tudi taka, se samo okoli mladih su-češ, starca pa ne vidiš.
Vas imam vedno pred očmi!
- Ti bom že dal! Poberi s.e!
V sobi se precej kadi. Skoraj vse belo pregrnjene okrogle mize so zasedene. Gostje govore, vmes se smejejo ženske in na drugem koncu igra nekdo na klavir dunajski valček.
— Potem je pa spet rinil naprej, kaj
ne?
— O potem je prišla vojna, Je moral k vojakom in nič ne vem, kako se je godilo njegovim ljudem.
— Kaj pa list?
— Je prenehal. No, čez leto in dan se vrne. Srečam jih naenkrat skupaj: njega, ženo in otroke. Ona oblečena kakor gospa
»od stanu«, otroci tudi. Nato je šel spet in spet prišel. In še enkrat tako. Potem pa nekega dne kar odpre knjigarno. In čez noč je bilo vsega dovolj: knjig, slik in denarja. Ljudje so pa šepetali: Je milijonar.
— Kako je jokal za pogrebom prve žene! Čez tri mesece se je pa oženil,
— Hohoho! Brdka pa je. Včeraj ali predvčerajšnjem sem jo videl. Je šla z nekim mladim. Se je najbrž že tudi tistega naveličala, ki ga je bila sama postavila za namestnika. Ti koza ti, sem si mislil.
. — Drugim je vojna prinesla, nam pisateljem pa odnesla. Tisk, papir, vse preplačano, tisti, ki piše, dobi pa za tinto in pero. Sem bil po vojni vedno bolj v zagati kakor prej. Sem stikal povsod za pe-nezi. Enkrat se namerim tudi k njemu. Mi ne diše taki, ki so včeraj kočijaži, jutri pa ekscelence. Pa sila kola lomi. Spisal sem srednje dolg rokopisek. Tistega vtaknem v žep, pa na pot. — So gospod tukaj? — V komptoarju so! — Saprament, kakšno ime: komptoar! — Kje pa je tisti komp-toar? —Na levo, prosim, potem pa vrata na desno. — Pridem pred molčeča vrata. Na njih čitam na črnem steklu zlate črke njegovega presvetlega imena. Osnažim prah s svojih nevrednih čevljev, potipljem, če je rokopis v malhi, si odkašljam, se tiho useknem, spravim robec v žep in potrkam. — Dalje! — Zakaj pa ne naprej, si mislim. Odprem vrata. Pod nogami preproga, po oknih težke zavese, po zavesah svetli rumeni obročki, na steni velika oljnata slika mlade žene, v levem kotu skupina težkih usnjatih naslanjačev, v desnem kotu za angleško pisalno mizo on, milijonar. Na zdravje, se oglasim. On gleda, gleda in zdaj me spozna. — Na zdravje, pravi. Kako pa ti? Sedi! Daj tisti stol sem! Tako.
— Nič dobrega za nas pisatelje. Draginja velika, honorarji skoraj predvojni.
— Tudi za nas ni nič. Človek barklja, barklja in tako' se dela iz dneva noč in narobe.
— Vendar bo že nekaj razlike.
Kmečka svatba (glej naslovno stran).
Pristna svatbena pogača, ki je bila na planinskem plesu v Mariboru prodana na licitaciji za 6300 kron in podarjena muzeju v Mariboru.
—- A—a—a! Razlika je samo ta, da prekladaš ti male stvari, jaz pa večje.
Kako pa zdravje?
-	Hvala. In ti?
—- Nekaj sem spisal. Imam v malhi. Bi ti založil?
— Rokopis, rokopis! Hm, hm! Čakaj! Da vidiva! Povprašam poslovodjo.
Pritisne gumb tik mize. Vrata se od-pro in poslovodja, mlad, plavolas, ves ' obrit, vstopi.
— To je ta in ta.
— Imam čast.
-	Moj poslovodja. Slišite vi, gospod poslovodja, kako je z zalogo rokopisov? Ta gospod bi rad prodal srednje dolgo povest.
—- Obžalujem, rokopisov pa absolutno ne kaže več kupovati. Dovolite, tukaj je seznam teh, ki jih že imamo. Zadnji ima . številko 47. Delo v tiskarnah se nikamor ne gane, papirja ni. Če bi morda gospod imel papir?
— Je že dobro. Ste odpravili.
Poslovodja se pokloni, njegova polizana glava se zasveti med vrati in izgine.
— Torej, prijatelj, kakor vidiš, iz srca rad, toda obžalujem. Ko se razmere malo urede, potem.
Stal sem pred njim kakor kužek. Ker nisem ničesar imel, bi se bil zadovoljil s tisočakom, s par sto kronami. Toda on, zdaj milijonar, ne vidi več mene, ki sem vlekel iz pogina njega, njegovo ženo in otroke. Kakšna vsota je to zanj, tisoč kron?
Vse to me prešine, vstanem, spravim rokopis in stisnem ustnice.
—- Oprosti. V listih berem, da zalagaš, pa se, ker sem pisatelj, obrnem nate. Ne zameri.
— Bog vari! Veselilo me je. Ostani zdrav!
Pa sem šel po mehki preprogi. No, zdaj je mrtev. Naj ga preveč ne tišči kranjska prst!
iiiMiiiiimiiiiiiiiifMMMm
CVETKO GOLAR:
Poln čebelic sivih je uljnjak.
Poln čebelic sivih je uljnjak, polna je poljana cvetja —-v rožnih se verigah vrt blešči, vroč od žarkega objetja.
Rožna vsa in bela jablana, kot bi z vrta k obhajilu šla — tisoč zlatih solne iskri se, tisoč deklic nam smeji se.
V logih pesmi kosove cveto in zvene ob jutrih zlatih in Alenka mi naproti gre. —
»Si že bila pri škrjančkih, si že bila pri njih v svatih?«
FRAN POGAČNIK:
Ob Adriji.
Ob Adriji,
poslavljajoči se od žarkov zlatih, platane zelenele so ., .
V kristalnem zraku nad gladino sinjo pomorske ptice pele so in družili z glasovi ptičic klici se duše mi vesele so.
Oko je zrlo v dalje nepregledne, ki v tajnem žaru rdele so.
/
RADO MURNIK:
(Ilustriral S. Šantel.)
7b<x<ye
Prvi ženin!
Moja sestra Koprnela mi je sredi vojske rekla: Veš, Vida, ti si prismojena gos, neumen spak in žerafna! To je preveč, posebno žerafna. Tako grdo me je razžalila Koprnela pričo drugih zato, ker nočem trobiti v njen kozji rog. Moram se maščevati! Razkrinkala jo bom in opisala, kaj uganja z ženini. Ves svet naj jo pozna v pravi luči. Potem bo vsak precej videl, kdo je bolj prismojena gos, jaz ali ona!
Prvi ženin je bil gospod Migec.
Koprnela je imela seveda že pred vojsko celo zbirko ženinov. O teh pa premalo vem, ker sem bila takrat še premajhna. Samo to vem, da je eden izmed njih rekel, da je Koprnela nebeško lepa pa peklensko neumna. Kako zna ona biti hudobna in hinavska, to je pa v naglici pozabil povedati,
V nedeljo po kosilu je rekel stric Nande: Pojdimo no malo na solnce, saj nimamo masla na glavi! Nato je rekel papa enoglasno: Peljimo se malo po Ljubljanici!
Od veselja sem zaploskala.
Kmalu potem smo se zbrali papa in mama in stric Nande in Koprnela in gospod ženin in jaz. Zbral se je tudi naš pes Pufi, ki je s povzdignjenim repom prosil, naj ga ne pustimo samega doma.
Stric Nande je bil že približno trikrat mebliziran. Na Ruskem je zamenjal svoj kanon za hlebec komisa. Služil je namreč pri kanonikih za kaprola. V vojski so revežu zmrznili brki pod nosom. Zato je hudo zbolel v Galiciji. Morali so ga supa-retirati. Tako se je srečno izmazal.
Gospod ženin Migec pa ni bil še nič na vojski. Gospod Migec je bolj majhne sorte, ker se mu ni ljubilo rasti dalje in je prekmalu nehal. Zmeraj nosi velik klobuk ali slamnik, da ga lahko vsak vidi in da ga kdo ne povozi na cesti, kadar hodi sam brez neveste Koprnele. Ker je tako majhen, ga ne marajo k vojakom. Zaraditega pa ni prav nič žalosten. Gospod Migec mi vedno nosi pomaranč in peškotov. Zato ga imam rada, rajšai kakor Koprnelo.
Mama pravi, da je gospod Migec res malo majhen in tudi drugače zelo pomanjkljiv, toda za ženina je še vedno dober, ker je dandanes tako malo moških.
Koprnela je imela za pasom na trebuhu rdečo rožo. Druge obleke je imela samo malo na sebi, da bi bila bolj tre-santna, Stric Nande pravi, da se bo kmalu samo s klobukom in parazolom sprehajala po Ljubljani kakor Eva v paradižu. Njen slamnik je čisto majhen in podoben skledi.
Tako smo šli vedno dalje. Zvesti Puli je tekel za nami, da bi se ne izgubil. Veselo je mahal zadaj z repom, ker je bilo tako lepo vreme, čeprav je bila nedelja. Puli je poštenjak. Če ukrade kje kaj dobrega, prinese kosti zmeraj domu spravit.
Na cesti je mrgolelo približno pol milijona feldbebeljnov. Drugi vojaki so vsi v strelskih jarkih na fronti ali pa so že pokopani ali pa v bolnici. Feldbebeljni pa imajo strelske jarke v kanclijah. Tako pravi stric Nande. Tam streljajo brez skrbi vsak na svojem stolu za milo domovino. Tam streljajo po ukazu največje kozle, ki si jih more kdo misliti. Streljajo jih namesto ovcirjev, ki ne utegnejo streljati. Ovcirji se morajo ves dan v kočijah in avtomobilih voziti z nobel prijatelji-
cami in jih tolažiti, da mir tako dolgo noče izbruhniti. To je jako naporno delo. Zato so vsi ovcirji dobro plačani in imajo več denarja kakor listja in trave. Križev in svetinj dobe kolikor hočejo, tako da jih komaj prenašajo.
Potem smo se zbrali vsi na tramvaju. Pufi *je tekel peš za nami.
Nasproti Koprnele je med dvema goskama sedel mlad ovcir ošabjio na svoji boljši polovici. Na sebi je imel samo pol sablje. Blizu njega je sedela godrnanta. S sabo je imela tri otroke zmešanega spola, da jih je zmerjala za kratek čas.
Naša Koprnela je na vse kriplje kuki-tirala z ovcirjem. Toda gospod ženin jo je držal za roko, da mu ni ušla. Ovcir pa je gledal tako prevzetno, kakor bi sedel na
s.r
sami nularici. Pozneje je večkrat pogledal na bujno pljuzno naše Koprnele.
Med popotniki je mrgolela kondek-terka ženskega spola v kikljijah. Spredaj je bila čisto pravemu kondekterju podobna. Nasprotno pa je imela zadaj žensko frezuro in kite pod kapo.
S tramvajem smo se peljali do konca Starega trga. Potem smo šli peš proti Kra-kovemu, da bi videli več sveta.
Kmalu smo prišli na lice mesta, kjer teče Ljubljanica proti Črnemu morju. Tam smo najeli čoln. Stric Nande je navdušeno zapel Prešernovo narodno pesem: Nezvesta! Čolnič po mene plava, adijo, le zdrava ostani!
Potem smo veselo odrinili po vodi v daljne kraje. Gospod ženin je držal našo Koprnelo zopet ves čas za roko, ker se je hudo bal, da bi padel v globoko Ljubljanico. -
Na Ljubljanici smo uživali krasen razgled na Grad in na Kamniške planine. Na bregu so prepevale vrane in druge ptice pevke. Slišali smo tudi grmenje topov. Italijanski kanoniki še ob nedeljah in praznikih ne dajo miru. Gospod ženin Migec je rekel: Dokler bo trajala vojna, ne bo nobenega miru. Gospod ženin je jako moder. Zato zmeraj kaj pametnega zine. Mama ga vedno hvali naši Koprneli, našo Koprnelo pa njemu.
Tako smo se prijetno vozili po gladki Ljubljanici.
Naenkrat je padla naši Koprneli tista rdeča roža v vodo. Ko sem to videla, sem jo hotela rešiti. Pri tem sem se, nič hudega sluteč, prekucnila v globoko Ljubljanico. Hotela sem kričati, pa nisem mogla reči ne bev ne mev, ker sem imela vodo v ustih.
Namesto mene so kričali vsi drugi kakor obsedeni: Pomagajte! Pomagajte!
Tudi zvesti Pufi je tulil in cvilil. Jaz pa sem ležala v vodi, ki je gotovo nad 50 metrov globoka. Moje življenje je bilo tedaj v smrtni nevarnosti. Brcala sem na vse kriplje z rokami in nogami in požirala
gospoda Migca pred šolo. Mislila sem si, da ga bo gotovo hudo tresiralo, če mu povem, kaj je rekla naša Koprnela. Zato sem mu povedala vse natanko in nisem čisto nič izpustila.
vodo, da se ne bi zadušila. Moja pljuzna in kikljija sta me držali, da nisem takoj utonila.
Takrat sem mislila, da bo v torek moj pogreb in da bodo imele moje ljube so-učenke tisto popoldne prosto. Mislila sem, kako jih bo to veselilo in milo se mi je storilo, ker jaz sama ne bi nič imela od tega. Prav nič se mi ni ljubilo utoniti. Zato sem na vse kriplje molila nos in usta iz Ljubljanice. Kmalu pa sem bila vode do grla sita. Bala sem se, da bom dobila vodenico. Moja kikljija je bila že do kože mokra in se je začela potapljati.
Vse to je zapazil stric Nande. Naglo je sezul čevlje in slekel suknjo. Nato se je prekrižal. In glej! Kakor korajžna žaba je skočil z vsemi štirimi obenem v Ljubljanico, ker zna tako dobro plavati kakor raca na vodi. Za njim je štrbunknil tudi naš zvesti Pufi, da bi pomagal pomagati.
Vsi so gledali debelo. Stric Nande pa me je srečno privlekel iz vode v čoln.
Ko smo bili vsi s psom vred zopet v čolnu, se je pametni Pufi otresel, da bi se prej posušil. Pri tem je oškropil vse občinstvo v čolnu, da je bilo hudo razočarano. Meni pa je prihajalo slabo, ker nisem vajena toliko piti.
Prosila sem starše za zamero in obljubila, da ne bom nikdar več padla v Ljubljanico. Odpustili so mi. Tako sem bila brez skrbi, da bi bila tepena.
Nato so me vlekli nekam v hišo, da bi me posušili. Stric Nande se je za drag denar preoblekel v kmeta. Pametni Pufi se je šel sušit na veter. Mene pa so dejali v posteljo, mojo in strica Nandeta obleko pa na solnce.
V postelji sem zaspala. Ko sem se zbudila, se nisem ganila. Pri postelji sem zapazila mamico in Koprnelo.
Koprnela je rekla odkritosrčno, da je gospod Migec za njen okus kratkomalo premajhen. Rekla je tudi, da je tako kratek, da bi se skoraj lahko pod mizo iz-prehajal, 100 krat rajša bi vzela tistega, ovcirja, čeprav ima samo pol sablje.
Mama jo je tolažila. Potem je rekla naša Koprnela, da bo gospoda Migca vseeno vzela, ker ima tako dobro službo in bo vsaj preskrbljena. Zdaj ona stori vse, kar on želi. Kadar bo pa njegova gospa, bo moral gospod Migec tako plesati, kakor bo ona hlače nosila.
Jaz pa sem tiho ležala in pazila na vsako besedo bolj kakor v šoli.
Tisti dan gospodu ženinu še nisem mogla povedati, kaj je govorila naša Koprnela o njem. Drugo jutro pa sem srečala
Gospod Migec pa je bil naenkrat bled kakor pobeljen časnik. Gotovo mu je bilo slabo. Zato se je šel nekam zdravit.
Drugi dan ga ni bilo nič k nam. Potem je pisal naši Koprneli brezžično, naj le brez skrbi vzame tistega ovcirja! Tudi 3., 4. in 5. dan ga ni bilo več k nam in potem ga je popolnoma zmanjkalo! Ko sem nič hudega sluteč pisala domačo) nalogo, je priletela naša Koprnela kakor divja koza nad me in me zmerjala, da sem jaz kriva, ker sem vse izklepetala!
Zdaj je bil bobnajoči ogenj v strehi! Prišla je tudi mama. Rekla je, da je moj grdi jezik pojedel Koprneli ženina. Kmalu
potem sem dobila zaušnico. Za odškodnino sem morala še klečati, ker sem govorila samo zlato resnico.
Tako se pri nas preganja nedolžnost. Preljuba pravica, oj kje si doma?
Vida,
učenka in pisateljica 5. razreda, Ljubljana, 2. padstropje.
HIIMIIIIIIIMMMIIMMIlillll
CVETKO GOLAR:	•
Slovenska zemlja.
Lepa si, slovenska zemlja, z zarjo jutranjo oblita — nad teboj v bleščečem zlatu božja slava se razcvita.
Vsa žariš se kot kraljica, ko te solnčni kralj obsije, v tvoja polja žitorodna sveti blagoslov se lije.
Tiha, divna in skrivnostna, ko te črni mrak zagrinja, milijon se zvezd nebeških v modrem plašču ti utrinja.
Jokalo srce je v tebi in s teboj gre v nove zore — ljubi kakor dete mater Tvoje polje, morje, gore.
f »Slovenska mati« (Ana Dimnikova v Trbovljah).
27. januarja t. 1. je preminula v Trbovljah ena naših najodličnejših žen, širom Slovenije znana »Slovenska mati«, gospa Ana Dimnik. Rojena je bila 12. julija 1852 v Hrastniku. Že kot dekle se je živo zanimala za vse narodne pojave. Po njeni preselitvi leta 1887. v Trbovlje, kjer se je omožila ter imela do svoje smrti gostilno, je posvetila vse svoje moči slovenski stvari, in to že v času, ko so v Trbovljah popolnoma prevladovali nemškutarji. Pri vseh narodnih društvih trboveljskega okrožja je sodelovala. Bila je ustanoviteljica pevskega društva in podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v Trbovljah, katere predsednica je bila približno 25 let. Udeleževala se je vseh večjih slovanskih in narodnih prireditev v Pragi, Zagrebu, Belgradu, Trstu, Ljubljani in drugod. Bila je zvesta udelež-nica vsakoletne skupščine družbe sv. Cirila in Metoda. Med vojno je bila izpostavljena vsled svojega vnetega narodnega prepričanja političnemu zasledovanju in preganjanju.
Kako je skrbela tudi za duševni napredek svojega naroda, priča njena bogata knjižnica, ki je bila na razpolago vedno vsakomur in iz katere bo njen sin, dr. Ivan Dominik, odvetnik v Krškem, ustanovil javno ljudsko knjižnico za Trbovlje v njen spomin.
S svojo požrtvovalnostjo in darežljivostjo, katere so bili deležni osobito dijaki, se je splošno priljubila pri vseh, ki so jo poznali ter jo imenovali z lepim pridevkom »Slovenska mati«. Z njo je legla v grob ena izmed naših blagih narodnih žen, katere delo je znal narod ceniti dostojno, o čemur je pričal veličasten žalni sprevod, katerega se je udeležilo okrog 10..000 ljudi, da je spremilo ljubljeno pokojnico do groba.
.......................................I
Prošnja
na gg. narodne poslance Slovenije!
Raidi bi prinesli slike narodnih poslancev Slovenije, ker bi javnost gotovo zanimalo videti slike svojih predstavnikov v konstituanti. Več slik že imamo, Prosimo vljudno gg. poslance, katerih slik še nimamo, da blagovolijo prepustiti ali vpo-slati podpisanemu uredništvu svoje slike z navedbo imena. Eventualno bi nam mogli tudi njih ožji prijatelji ali pristaši posameznih strank, ki imhjo kako sliko svojih poslancev, staviti na razpolago take slike, ki se bodo po uporabi na željo vrnile nepoškodovane.	Uredništvo.
»Umetniška noč« v Ljubljani (31. januarja 1921): Umetniška dekoracija veseličnih prostorov.	Fotogr. v. Bestcr.
»Lovski ples« v Ljubljani (2. februarja 1921): Dekoracija prostorov.
Fotogr. V. Bešter.
I. S. OREL:
Pasli in zanke.
Kriminalni roman iz polpretekle dobe.
(Dalje.)
»In če pokvarim — ali ne pokvarim samo sebi? Kdo bi se bil drugače lotil Preiskovati stopinje in tako dalje?«
, lo je bilo vsekakor res. Toda kaj pa 0 vse to preiskovanje pomagalo, ko se je £ot na graščino izkazala za brezuspešno?
udi če ugotovita, da je šla morilčeva in 1T|agari še umorjenčeva pot tu skozi, da, o, da sta nekaj časa oba skupaj tičala j 1 £ošči — ali bosta s tem že kaj bliže govor^	jn kje je morilec?
krntu tem bomo ugibali pozneje,« je . o odgovoril. »Za zdaj je treba storiti, r mogoče!«
, »Evo, od te strani je stebelc kvečemu eset vrst,« je povzel s skoro zmagovitim 8 asorr^ ko sta dospela. »Oho! in ta tu so °. o celo samo naravnana! Poglejte na Primer ti dve — prav gotovo da sta bili
na tleh! Kaj niste morda vi poprej Sihh noter?«
»Jaz ne! To je kar gotovo, da je bil neznanec tu notri zaboden, da je notri vsaj po večini izkrvavel — saj je celo zdravnik opazil, da je bilo pod mrličem
nenavadno malo mokrote in da ga je morilec šele potem prinesel ali privlekel tu ven! Kaj smo bili slepi, da vsega tega že prej nismo videli? Toda ne — storilec je najbrž tudi tu skrbno zabrisal vse sledove. Hm — da ... to si bo treba jutri pri solncu vse še enkrat temeljito ogledati. Samo še to za nocoj!« je viknil Urbas, ki so vse te besede kar vrele iz njega ter se je že zarinil vsaj dober korak na desno v seč in brez ozira na svojo obleko lomil proti sredini.
»Tu ne morem ničesar pokvariti, ker tod onega ali onih dveh gotovo ni bilo,« je stokal, boreč se z ovirami. In ko je bil že sredi gošče: »Odgrnite, prosim, oprezno veje od zgoraj in mi od tam posvetite!«
Marcel je to naročilo tem laže izvršil, ker je bil izredno visok in slok človek. In je zdaj res opazil onega, kako je na tleh čepeč iztegal na prazni, z mahom postlani prostor na sredi svoj dolgi vrat, da bi videl čim bolje, a ničesar ne predrugačil.
»Ali vidite tam ono bolj črno liso?« je strastno kazal s prstom. »Tam je kri — boste videli jutri! To se pravi: seveda je vse pokrito z listjem, a mokrota je skozi udarila!«
»Ne, tega pa že ne verjamem,« je ugovarjal Marcel. »To je vse od predvčerajšnjega naliva.«
»Od katerega naliva je pa to?« je zdaj zmagoslavno viknil Urbas ter naglo iztegnil roko po neki čisto majhni stvari, ki je ležala tik pod njegovo glavo, torej že skoro izven prave golečine na sredi. »A? Kaj je to tudi od naliva?« je skoraj kričal in kazal Marcelu.
»Ne vidim. Kaj je tisto?« je vprašal ta.
»Vlasnica! Prava ženska vlasnica!« je vzklikal Urbas ter se že pobiral in silil iz grmovja. »Torej vendar nisva prišla zaman!« In zdaj pravim tudi jaz: za nocoj dovolj! Nadaljevanje jutri ob šestih zjutraj! Pridete?«
»Pridem!« je obečal Marcel in vzel potem vlasnico iz gozdarjevih rok.
Pa le ni bila »prava« vlasnica. Zakaj rie samo da ni bila napravljena iz navadne roževine, ampak je bila očividno zlita iz raznih blestečih tvarin — skoraj vse vlasnice te vrste, kar jih je Marcel videl do te ure, so bile napravljene v obliki nekakega kopita z želo dolgimi stranicami ali recimo v obliki tiskane velike črke »U«; ta pa je imela v glavnem obliko črke »V«, a med kraki še nekak okrasek v podobi navzgor obrnjenega srčka.
»Čemu to?« se je čudil Marcel. »Take stvari so si vendar vedno enake, že iz enostavnega razloga, ker je treba najti le najbolj praktično obliko, ki je potem prav
J. SUCHY:	.
Črtice iz francoske revolucije.
m.
Začetek dejanske revolucije. Naskok na Tuilerije.
Osnul je usodepolni dan 10. avgusta 1792., ta toliko zaželjeni in od vseh klubov z velikansko vnemo pripravljeni dan maščevanja. Že v zgodnjih jutranjih urah je kraljevo palačo v Tuilerijah obkolilo’ nešteto razcapanih »sansculottov« (brez-hlačnikov) in Marseillejanov, ki so venomer kričali: Vive la nation! A bas le roi! (Živel narod! Dol s kraljem!). Plat zvona s stolpa Cordelierskega samostana, kateremu so sledili vsi drugi zvonovi pariških cerkva, je bil dogovorjeni znak, da se započne naskok.
Duša opora je bila Madame Roland in vsa njena stranka, katere vodje so bili Danton, Desmoulins in Jean Louis Carra, ki se je po zmagi bahal v svojem listu, da je on izumel načrt in bojni red upora.
Pred naskakovale! je korakala nepregledna množica takozvanih »rdečih otrok« in člani kluba »Enrage«, ki jih je spodbujal »Pere Duchesne«. Tem so sledile zgoščene kolone ženskega moba, katerim sta raz konj zapoveljevali: Theroigne de Mericourt in Rose Lacombe; njima so sledile vse pariške prostitutke. Moško drhal so vodili mesar Legendre, pivovarec San-terre in glavar Marseillejanov, Barbaroux. Pridružili pa so se tem domačinom-vod-jem tudi drugi »patrioti«, Amerikanec Fournier, Nemec Westermann, Alzačan Kieulen in Poljak Lazonski. Povorko je zaključila pravcata gneča suvajočih, vpijočih in razgrajajočih žensk.
In vnel se je boj, iz katerega se je zdajci razvilo mesarsko klanje. Fanatizi-rano ljudstvo je bilo napram gardi, ki je
branila dohod v Tuilerije, v več kot stokratni premoči. V kratkem času je bila garda razorožena. Z lastnim orožjem so jih postrelili in pobili, iztrgali jim čreva iz telesa in glave od trupel, ki so jih potem nataknili na bajonete in sulice. In vse je vdrlo po mramornih stopnicah v kraljeve dvorane. Tam so porušili in razmetali, razbili, raztrgali in uničili, kar jim je prišlo pod roke: velika benečanska zrcala, kipe iz brona in mramorja, podobe, posode itd.
—	Par tatov, ki so jih zasačili pri kraji, so enostavno s Švicarji in dvornimi uslužbenci vred vrgli skozi okna; tam jih je ljudstvo ubilo ter jim pripelo na trupla listke z nadpisom »Voleurs!« (»Tatovi!«).
—	V kleteh je teklo vino v potokih.
Podivjanost megere Mericourt nam označuje nastopna prigodba.
V tuilerijskem vrtu je stal na straži kraljevi pristaš in izdajatelj lista »Journal politique«, Fran<;ois Louis Suleau. Theroigne de Mericourt ga je sumila, da je on spisal zlobni pamflet, v katerem se je vse njeno pustolovsko življenje razkrilo pred svetoiri. Megera je slučajno zvedela od bivšega svojega ljubimca Pethiona, da stoji Suleau v tuilerijskem vrtu na straži. Skočila je raz konja in vdrla z množico v vrt. V hipu je bil razorožen Suleau. »Glejte ga,« je vpila, »to je tisti lopov Suleau, tisti brezčastni rojalist, tisti podkupljeni žur-nalist, ki je svoje strupeno pero prodal dvoru in aristokratski zalegi, da • napade mene, vašo sestro, z nesramnimi lažmi in opravljanji, z zlobnimi paskvili in pamfleti.« In ko je hotelo ogorčeno ljudstvo Suleauja ubiti, je zavpila Theroigne: »Stojte! NjegOAjo življenje je moja last. Mene je žalil in zaničeval. Jaz ga bom strahovala!« In izvlekla je bodalo iz nedrij ter mu ga vrinila v prsi.
Ljudstvo je nadaljevalo svoje divje orgije še več dni in noči. Ko so 15. avgusta zalotili v tuilerijski kleti par Švicarjev, so jih žive s sulicami nabodli na duri palače.
Krvavim dnevom avgusta so sledili še bolj krvavi septembrski dnevi. — Dne
22. septembra se je osnoval Konvent, ki se je označil za suverenno in permanentno najvišje oblastvo v državi.
(Dalje prihodnjič )
iiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiii
IVAN ALBREHT:
Stopil bom pred oltar.
Klel sem, ko nisi mi hotelo cvesti, pehal sem v željah te od sebe, — zdaj mi je žal.
Rad k tebi bi, kot ženin gre k nevesti, življenja nedoumljeni kristal.
O, sprejmi k sebi me otroka, z očmi spokornimi, glej, se ti bližam, da bi te v razodetju zrl.
In naj me gladi jezna, naj ljubeča roka. vse bom v najlepši del srca zaprl.
imiiiMiiimiHiiiiiiiiiiiHi
DR. I. PREGELJ:
Strah.
Sredi polja je samoten log. Sedem hrastov s krivenčastimi vejami kakor z rokami, ki grabijo v negotovo, da bi davile za smrt. V prvem somraku meglenega jutra se je odtrgal truden popotnik s ceste v polje in šel z velikimi koraki proti logu in omahnil med krivenčaste veje. Niti ozrl se ni odkoder je prišel, samo prešerno se je zasmejal, ko mu je krivenčasto vejevje seglo nasproti kakor v objem . ..
Tri ure potem je stopil nedolžen otrok v log in je videl obešenca in se je bled in kakor star vrnil domov k staršem in sestri. In ga niso spoznali in je bil izgubil glas govora in veselje smeha vse do svoje smrtne ure v sedemdesetem letu. Tedaj šele je izpregovoril in zarajal v veselju:
»Ljudje božji, blagrujte me. V postelji umiram!«--------------
zato tudi nihče več ne izpreminja, če ne najde kaj še bolj praktičnega. Da je pa preprosti ,U‘ za v lase praktičnejši nego zve-rižen ,V‘, o tem vendar ni nobenega dvoma,«
»Ne, za naju je že bolj praktičen ,V',« se je nasmehnil Urbas. »Morda se prav radi te ekstravagance posreči nama ali pa komu drugemu, da iztaknemo — lastnico te vlasnice, ki da poštenemu najditelju najbrž za nagrado svoj prebeli vrat! ... In zdaj — lahko noč in na svidenje jutri zjutraj!«
»Na svidenje!« je vzkliknil Marcel, smejoč se strašnemu gozdarjevemu dovtipu.
III. Nepričakovan pomočnik.
Približno pol leta prej se je bilo dogodilo v mestecu Sv. Jakobu, da je vsled kapi umrl posestnik in trgovec Jakob Moran, in njegov nečak Peter, ki mu je bil za prokurista, oskrbnika in prvega hlapca vse obenem, ni niti najmanj dvomil, da je stric zapustil vse svoje premoženje njemu, ki mu je bil že toliko let desna in skoro še leva roka in ki je pazil na vsak vinar, kakor da je že davno njegov in ne stričev. No, ne samo vsakega vinarja, tudi vsakega grižljeja se je gospodu Petru že škoda zdelo in naposled se ni znal premagovati
niti toliko več, da ne bi bil zavzdihnil skoraj ob vsakem koščku mesa, ki ga je dal — stric v usta. To staremu pa le ni bilo po godu .. . Zakaj čeprav je bil dovolj skopuha, da bi bil vsak priboljšek odklonil, celo osorno in s primernim poukom odklonil, to ga je le žgalo, da mu nečak za odklanjanje in poučevanje niti prilike ni dal. In tu se je spet enkrat pokazalo, kako čudno, nepreračunljivo in celo sebi samemu malo znano je človeško srce: Jakob Moran je nevede kdaj in kako zahrepenel po svojem drugem nečaku, Petrovem bratu, lahkomiselnem Juliju. .. Takrat seveda bi se bil vsakemu zasmejal, kdor bi mu bil dejal, da mu Julij ni v največjo pokoro, ko se je moral neprestano jeziti z njim, ga karati in svariti ter ga naposled celo zapoditi. Toda zdaj vidi, da je bilo prav to karanje, svarjenje in poučevanje tisto, kar je preganjalo človeku dolgčas tega pustega samotnega življenja ...
No, zahrepeneti po čem in si to tudi priskrbeti, to je pri takih ljudeh seveda dvoje. Če bi si bil Jakob Moran vsega priskrbel, po čemur je kljub vsemu časih le zahrepenelo njegovo srce, bi bil imel morda celo ženo in morda morda celo otroke, A potem bi tudi njegovo premoženje kajpak najbrž ne bilo šlo v stotisočake .. . Poklicati zdaj pa Julija Morana nazaj, je pomenilo najmanj toliko, kakor naprtiti si
najmanj tri žene in trideset otrok. Zakaj Julij bi bil v takem povabilu videl gotov znak, da so mu odslej odprte vse stričeve denarne vreče ...
Pa ni bil samo ta strah, ki je Jakoba Morana zadrževal in zadrževal, da Julija ni poklical nazaj. Če bi bil to storil, bi bil blagi Peter vsaj zadvomil, ali ga res čaka zadnji stričev žebelj in bi se bil torej že vnaprej, če še tako težko, sprijaznil z mislijo, da bo treba plen polovičiti ali vsaj deliti. No, Jakob Moran je bil izmed tistih hudobnih zapustnikov, ki jim je naravnost nepopisen užitek, imeti neprestano pred seboj človeka, ki si domišljuje, da bo vse pobral, dočim on sam na svetu ve, da tepček niti pare ne bo dobil... In kadarkoli je blagi Peter pri obedu zavzdihnil, so pred starčevimi očmi veselo zaplesale uvodne besede njegovega pri notarju spravljenega testamenta: »Svojim vseobčim in edinim dedičem imenujem svojega sicer malopridnega, a vendar ljubljenega nečaka Julija Morana. Ta naj svojemu bratu Petru izplača njegov pogojeni zaslužek, ki ga nalagam že od dneva njegovega vstopa v mojo službo in ga bom do svoje smrti mesečno nalagal pri svojem prijatelju bankirju Sibeltu v glavnem mestu.«
(Dalje prihodnjič.)
Sankaška tekma v Bohinju.
1. Pred tekmo. 2. Tekma. 3. Mimo kontrole. 4. Po tekmi.
Sankaška tekma po romantični bohinjski pokrajini.
Zimski sport.
Sankaške tekme v Bohinju.	stike totogr. F. Vesel.
Skupina tekmovalcev in udeležnikov sankaške tekme.
V nedeljo, 13. febr. 5.0 se vršile po vojni I. sankaške tekme v Bohinju. Krasen dan je privabil precej tekmovalcev in mnogo drugih izletnikov, ki so z velikim zanimanjem sledili interesantnim tekmam. Sankališče je bilo izvrstno, posebno v zgodnjih jutranjih urah, proti poldnevu je že čutilo vpliv solnca, vendar je bilo za sankanje še vedno sposobno. Tekme so se začele ob 10. uri. Tekmovali so za »Prvenstvo Jugoslavije in Slovenije« v skupini seniorjev na 1000 m, za »Prvenstvo Bohinja« v skupini juniorjev na 1000 m. Nadalje tekma na dvosedežnih sankah, tekma dam in tekma dečkov in deklic. Udeležba je bila nenavadno velika, 56 tekmovalcev se je prijavilo k tekmam iz vseh krajev Slovenije in ostale Jugoslavije, Uspehi so bili izvrstni, dosegli so se časi, ki so za Bohinj rekordni, t, j. najboljši, ki so se do sedaj dosegli. V prvi tekmi je bil prvi: Stanko Kmet, Ljubljana, (L. S. K.) v lT83/» ter si je pridobil s tem »Prvenstvo Jugoslavije in Slovenije« za leto 1921., drugo mesto je zasedel Bevc Edi iz Zagreba v l'214/5, tretji je bil Skale Janko (Ilirija), Ljubljana, v 1'22. Pri tekmi juniorjev je dobil »Prvenstvo Bohinja«
J. Pogačar (Ilirija), Ljubljana, v ri92/r„ drugi je bil Mežič, Jesenice, v l-22'/r., tretji Levičnik, Ljubljana, v V2b''li. Za tem so se vršile tekme na dvosedežnih sankah, pri kojih je dobil prvenstvo Kavšek-Gorazd (Ilirija), Ljubljana, v 1'20, drugi ing. Mencinger - Černe, Ljubljana, v 1'21, tretji Kmet-Kmet (Ilirija), Ljubljana, v V22'U, četrti Skale-Hcrzmansky (Ilirija), Ljubljana, v 1’27. Pri damski tekmi je bila prva Bevc Hana, Zagreb, v 56 sek., druga Logar, Boh. Bistrica, v 1 7l/s, tretja Stuzzi Gr., Ljubljana, v 1'31. Kot zadnja tekma se je vršila tekma dečkov, pri kateri je bil prvi Godec v 55 sek., drugi Torkar v 57 sek., tretji Žnidar v 58 sek.
Bohinj sam se je ta dan pokazal, da je kot zimsko bivališče nadvse krasen in da more zadostiti vsem zahtevam ter da je kot zimsko-sportna postojanka prvovrsten, skratka naša »Jugoslovanska Švica« v pravem pomenu besede.
V nedeljo 20, t. m, bo imel Bohinj zopet velik športni dan, vršile se bodo drsalna tekma na Boh. jezeru, smuška pa v Bohinju na daljavo in v skoku.
Program naše „Narodne Galerije".
Pred tremi leti, sredi vojnega viharja, ko je najbrezobzirnejši materializem zmagoval nad človečnostjo in zatiral vsak svobodnejši razmah duha, so se zbrali v Ljubljani nekateri idealni in za razvoj slovenske upodabljajoče umetnosti vneti možje in ustanovili dolgo pogrešano društvo »Narodna Galerija«. Njen cilj je obsežen v 2. točki društvenih pravil. Ta se glasi:
§ 2. Namen društva je ustanovitev, izpopolnjevanje, vzdrževanje in varstvo javne slovenske umetnostne galerije, t. j. zbirke slikarskih, plastičnih, grafičnih in stavbarskih umotvorov umetnikov slovenskega pokolenja, bodisi moderne, bodisi starejše dobe. Izključeni tudi niso umotvori drugih umetnikov, zlasti ne teh, ki so stali v zvezi z domačo umetniško pro-1-dukcijo, oziroma, ki so vplivali na razvoj slovenske upodabljajoče umetnosti. Društvo ima tudi namen, vse že obstoječe umetniške zbirke, spadajoče v navedeni okvir, združiti v celokupnost. Poleg ustanovitve zbirke same je društveni namen naposled tudi zgradba ali pridobitev poslopja za slovensko umetniško galerijo, oziroma začasna pridobitev prostora za nastanitev zbirk. — Istotako je društveni namen zbujanje zanimanja za upodabljajočo umetnost med občinstvom, pospeševanje razvoja domače upodabljajoče umetnosti, raziskovanje slovenske umetnosti, prirejanje sestankov, predavanj, delitev nagrad ter izdavanje spisov in reprodukcij — vse to, kolikor je potrebno v namen, izražen v prejšnjem odstavku.
§ 3, V dosego navedenih smotrov § 2. zbira društvo denarna sredstva z darili, testati (volili) in članarino, obenem pa tudi umetnine z nakupi, darili in testati.
Odbor »Narodne Galerije« za prvo poslovno leto se je z vnemo lotil poverjene mu naloge. Zanimal se je za večje zbirke in dosegel pri ljubljanskem mestnem magistratu, da mu je bila izročena v varstvo mestna zbirka slik in kipov. Spojivši to z umetninami, nakupljenimi iz nabrane imovine društva, je bil temelj za javno umetnostno zbirko položen in s tem najlepše utemeljena eksistenčna upravičenost društva. Odbor se je zanimal za druge obstoječe javne in privatne zbirke in posamezne umetnine: nekaj jih je že dobil v last, nekaj v varstvo, nekaj je obljubljenih. Da se nabrana dela čimprej izreče narodu v pogled, se je uredila prva zbirka v znamenju slovenske moderne umetnosti, ki je v društvenem inventarju zaenkrat najodločneje zastopana in je v najživejšem stiku z javnostjo. Glede prostorov je priskočil na pomoč zopet mestni magistrat ljubljanski, ki je radevolje odstopil obenem s svojo znatno zbirko umetnin tudi svoje lokale naši »Narodni Galeriji«.
Vsled nedostatnega prostora je tačas razstavljenih samo približno osemdeset del novejših slovenskih umetnikov, po-čenši z A. A ž b e t o m , ki je zastopan tačas v galeriji z dvema slikama. Razen njega se nahajajo v »Narodni Galeriji« dela malone vseh živečih naših upodabljajočih umetnikov. Naj navedemo le najbolj znana imena: Ivan Grohar je precej bogato zastopan, ravno tako Ferdo Vesel in Rihard Jakopič ter Matija Jama. Razstavljena so nadalje
značilna prvoredna dela Frana Tratnika, Mateja Sternena, Ivana Vavpotiča, Ivane Kobilčeve, nestorja slov, slikarjev Franketa, P. Žmitka, Gasparija in še nekaterih drugih slikarjev. Kiparstvo je zaenkrat skromnejše zastopano z deli Frana Be|rnekerja, Lojzeta Dolinarja in Ivana Napotnika ter z enim umotvorom velikega našega umetnika Meštroviča, z njegovo po pravici toli občudovano »Vdovico«. Kakor je iz navedenih imen razvidno, je slika sodobne naše upodabljajoče umetnosti, kakor nam jo nudi »Narodna Galerija« s to prvo zbirko, ki seveda ne obsega vsega njenega umetnostnega inventarja, skoraj popolna in za začetek povsem zadovoljiva. Odbor društva namerava vse umetnine, ki se nahajajo v njegovem varstvu, polagoma napraviti dostopne širšemu občinstvu, in sicer na ta način, da se bodo razstavljena dela v rednih presledkih izmenjavala, dokler ne dobi »Narodna Galerija« svojega lastnega doma, ki bo zadoščal vsem njenim potrebam. Upajmo, da se tudi nam Slovencem kmalu rodi mecen, vreden naslednik velikega biskupa Strossmayerja, ki je podaril svojemu narodu ponosno svetišče umetnosti.
Tako se je čisto skromno, brez ceremonij in oficielnih gostov otvorila dne 7. marca 1920. leta prva zbirka, ki tvori temelj in matico vse »Narodne Galerije«. Pristopna je javnosti vsako nedeljo in praznik od 10. do 12. ure in ob četrtkih od 15. do 17. ure v Ljubljani, Šolski drevored št. 2, I. nadstropje (v poslopju meščanske imovine »Kresija«),
Da bo »Narodna Galerija« svojo vzvišeno nalogo mogla docela izpolnjevati in čim prej udejstviti svoj idealni cilj — zgraditi ponosno zgradbo slovenske umetniške Akropole, — je nujna narodna in še bolj kulturna dolžnost vsakega pravega slovenskega človeka, da se radevolje odzove njenemu pozivu, pomaga po svojih močeh pri uresničenju njenih svetlih stremljenj in razširja zanimanje za njene prosvetne namene.
Najmanj, kar pa »Narodna Galerija« more in sme pričakovati od vsakega Slovenca,, je, da pristopi kot član k temu važnemu društvu in ji nakloni primerno darilo v gotovini, oziroma ji pokloni umotvore v dar. Odbor se obrača osobito in v prvi vrsti do vseh onih mnogoštevilnih Slovencev, ki hranijo v svojih zaprtih domovih dela naših starejših in modernih mojstrov-umetnikov, ki ostanejo tako za vedno nedostopna vsem, ki so resnične lepote žejni. Koliko je po naših hišah skritih del, ki bi zbrana in narodu stavljena v pogled, pričala o bogastvu slovenskega ustvarjajočega duha, celokupnemu narodu pa bila v čast in ponos! Zato pričakuje »Narodna Galerija«, da bodo lastniki naših Langusov, Wolffov, bratov Šubicev, Ažbetov, Groharjev in drugih mojstrov odstopili vsaj nekatera svojih del naši osrednji umetniški zbirki in si zaslužili s tem hvaležnost celokupnega naroda.
V dejanjih se pokaže zrelost naroda in višina njegove srčne izobrazbe, ne v besedah. V tekmovanju za ciljem prave narodne duševnosti, naj se najdejo vse najboljše slovenske moči, sicer nam ostane »kultura« na veke prazen zvok brez vsebine. »Narodna Galerija« naj nam postane simbol in najvidnejši izraz vse premalo znanega bogastva slovenske duše.
•IIIIIIIIMHIIIIMMIIHIIIIIM
Politična kronika.
Dne 19. februarja 1921.
Leta 1914. do 1921 in še dalje bodo pač tvorila v zgodovini posebno epoho, ker so preobrnila vse teorije, ki so jih stavljali knjižni in praktični zgodovinarji. Idealisti so pričakovali, da vzklije iz krvi narodov nova, popolnejša generacija, a o tem sedaj še ni ničesar opažati. Svetovna politika hodi svojo staro pot. To je, velesile so si razdelile svoje interesne sfere in delajo v tem okvirju zase ter zoper ■ svoje nasprotnike in »zaveznike«. Iz Amerike se oglašajo klici, da se obnovi predvojna trgovina z Evropo, češ, da bo to saniralo obupno stanje zibelke človeštva in kulture. Čuti je celo sramežljive glasove, naj Amerika opusti gradnjo vojnih ladij, da dobe druge države zgled, po katerem jim je hoditi. To so seveda le glasovi in iz drugih virov doznavamo, da Amerika z mrzlično naglico gradi in izpopolnjuje svojo vojno mornarico. Pri tem pa se ne boji toliko onemogle Evrope, kolikor svoje sosede onkraj Tihega oceana, Japonske, katere vztrajno ljudstvo preti zaliti Ameriko s svojo delovno silo. — Zveza narodov je mrtvo rojeno dete, a še to so njegovi starši zatajili. Zato meni Amerika, da bi se ta zveza morala osnovati na povsem drugi podlagi, kar pa gospodi v Evropi zopet ni povšeči. Takozvanim malim narodom je vseeno, ali imajo »Zvezo narodov« ali ne, ker je jasno, kam pes taco moli. Države, ki so zmožne živeti, si bodo znale poiskati same dobrih zaveznikov. — O vprašanju bivših nemških kolonij ne vemo ničesar, ker smatra svetovna diplomacija za primerno, da molči. — Kočljiveje je vprašanje Indije, kjer se stikata interesna sfer^ Anglije in Rusije, iz katere se širijo nove ideje na vse strani in ki pospešujejo destrukcijo britanskega imperija. Nevarna točka je tudi Perzija, ki doslej ni pokazala posebne življenske zmožnosti. Separatistične tendence je opažati tudi v Egiptu.
Evropa nam nudi precej pestro pozorišče. Med bivšimi zavezniki vlada »entente cordiale«, vendar pa noče nobena »sila« znižati števila svoje vojske. Da se urede medsebojni odnošaji, se vrše nt številne konference v Parizu, Londonu, Porto-rose itd., na katerih pa ne določijo ničesar drugega, kakor kraj in čas prihodnje konference. Razumljivo nam je, da se Anglija in Francija ne moreta trpeti, in sicer iz razlogov svetovne politike, k čemur se pridružijo še razne neprilike intimnejšega značaja. Italija je kakor preužitkar, ki nadleguje svojce, saj nima niti kruha, niti premoga, pač pa obilico brezposelnih državljanov, ki preže, kam naj se izselijo. Sicer pa je brezposelnost značilen pojav v Evropi in vsi parlamenti jo imajo na dnevnem redu. Verjetno je, da ji je vzrok moralna dekadenca, ki jo je rodila svetovna vojna, poleg nadprodukcije seveda.
Sveta matuška Rusija, ki pa je Evropi bolj ko kdaj skrivnostna sfinga, tvori sedaj najbolj perečo točko evropske politike. Kako je v Rusiji, ne moremo izreči kategorične sodbe, ker so vse vesti, ki prihajajo iz Rusije, kar najpedantneje cenzurirane po ententi, druge, ki jih razpošiljajo sovjeti, pa imajo brezdvomno tudi svojo tendenco. Fakt je, da se Evropa Rusije boji. Kakor je svoje dni Nemčija širila njej sami osovraženi in opasni boljševizem, tako hoče uvesti sedanja ententa v Rusijo reakcijo, da si tako pribori nazaj carski Rusiji posojene milijone. To bi bila končno njena stvar. Oporečna pa je politika, ki jo vodi ententa pri tem, ko skuša na nenaraven način ustvariti zveze držav, ki prav nič ne spadajo skupaj, seveda iz namena, da bi šle zanjo v ogenj po kostanj. Mi pričaku,emo, da bo ona Rusi|a, ki je svoje čase dvignila Bolgarijo, ki je podprla Srbijo, ki je zatrla mongolske Madžare, vstala iz pepela, prerojena kakor ptič Feniks, in da bo takrat luč z iztoka razsvetlila vso Evropo. In v tem svitu se bodo maščevale krivice, ki so nam jih vsilili naši pro-tektorji v Parizu, Rapallu in še bogve kje.
Te dni se mudi v Rimu češki minister zunanjih poslov dr. Beneš. Njegova misija je velikega pomena. Z zanimanjem gledamo nanjo, a tudi z zaupanjem. Zavedamo se, da sta usoda češkoslovaškega in našega naroda nerazdružno zvezani in da zastopa to stališče tudi zastopnik našega bratskega naroda na severu. Jasno je tudi, da bosta tvorili hrbtenico bodoče zveze srednjeevropskih in balkanskih držav ravno Jugoslavija in Češkoslovaška, pa naj se imenuje ta zveza »mala ententa« ali »podonavska zveza« ali kakorkoli. Velika ententa si v svoji domišljavi naivnosti predstavlja, da sežejo te države pod
rame ohromeli Avstriji. Do tega jo je privedel strah, da se Avstrija ne združi z Nemčijo in v doglednem času ne udari po Franciji. Naša država nima prav nobenega povoda, da bi svojo nekdanjo tiranko podpirala; ako je to v interesu entent-nih bankirjev, naj jo podpirajo. — Da padajo cene blaga na evropskem trgu, pri nas še ne čutimo
Volitve v utavotvorno skupščino v Jugoslaviji, ki so potekle vzorno, so napravile na inozemstvo velik vtis. Italija se je s svojo nam sovražno propagando nesmrtno blamirala. Komisije, ki so jih poslali zavezniki v nekatere naše kraje, katere jim je označila Italija, so odšle z dolgim nosom, in te dni je neki angleški lord priznal v parlamentu, da so volitve jasno dokumentirale nepobitno stremljenje vsega jugoslovanskega naroda po državnem edinstvu. — Zavezniška in prijateljska Italija nam je zadala v Rapallu težak udarec, ki pa še daleko ni smrten. Tako zdrav organizem, kakor je Jugoslavija, ne pogine radi te ali one pogodbe, pa naj bo še tako krivična. Uklonimo se pod pritiskom razmer, a to nas ne zlomi. Jugoslavija ima že sedaj ogromen izvoz, saj so države okoli nje zelo siromašne na vsem, kar potrebuje kulturna država. Uboga Jugoslavija pita Avstrijo in Italijo, pa še nekaj drugih držav z živili ter jih zaklada z lesom in premogom. Valuta se polagoma boljša, kar zunanji svet opaža. Zato se zveze z Jugoslavijo nihče ne brani.
Nujno nam je potrebna dobra diplomacija, ki doslej ni povsem odgovarjala svoji nalogi, zlasti kar se tiče poslaništev in konzularnih zastopstev. Pri razmejitvi proti Avstriji nam zavezniške komisi e dela:o usluge po stari navadi, komisijo, ki nam bo črtala meje proti Italiji, pa tvorno le vojaške osebe. Upati je, da se jim pridružro stro-k,ovn:aki, ki poznajo krajevne razmere. Italra je jela intrigirati glede rapallske mirovne pogodbe, zlasti kar se tiče luke Baroš, katero nam omenjena pogodba izrečno priznava.
Zastopniki v konstituanti počivajo, ker skupščina ne zboruje. Deluje le ustavni odsek. Spre:et je bil vladni ustavni načrt, ki bo tvoril podlago za specialno debato. Kakor vse kaže, bo ta načrt z majhnimi izpremembami odobren.
Pripravljajo se volitve v občinske svete, ki se bodo vršile na podlagi volivnih imenikov za ustavotvorno skupščino, in sicer za Slovenijo začetkom aprila, ako bo šlo vse po sreči, a za Beograd že začetkom marca.
Po vsej državi se vrši štetje prebivalstva.
Med Južno železnico in našo državo se vrše poga:an;a radi odkupa proge, ki teče po jugoslovanskem ozemlju. Izvršuje se tudi likvidacija bivše Avstro-ogrske banke, od katere ima dobiti Jugoslavija precejšnjo vsoto. Končno so se zganili tudi v ministrstvu za agrarno reformo in bodo v smislu regentovih besed, da je zemlja onega, ki jo obdeluje, jeli v kratkem z razdePevanjem v to določenih zemljišč, pri katerih bodo v prvi vrsti upoštevani dobrovoljci.
Slovenija stoji pod vtisom izida ljudskega štetja. Uradnih številk sicer še nimamo, vendar pa se dosedanii rezultati ne morejo bistveno iz-premeniti. Predvsem se je javnost motila, ko je cenila število prebivalstva v Lubljani in Mariboru mnogo previsoko/ Prebivalstvo se ni kaj prida pomnožilo in silna stanovanjska beda je neum-liiva. Porazmoč vtis pa je napraviloj dejstvo, da Nemcev v Jugoslaviji skoro ni, in da so bile številke, ki so doslej dokumentirale število Nemcev na Štajerskem, popolnoma iluzorične, Kompaktnih naselbin Nemcev v Sloveniji sploh ni.
Z ozirom na nasilja, ki jih izvršujejo Nemci na Koroškem zoper ljudi naše narodnosti, je izdala tudi naša vlada nekatere odredbe, ki poostrujejo potovanje na Koroško in prepove-diuejo nemške prireditve, ki služijo hujskajočim svrham. — Imenovan je predsednik deželne vlade za Slovenijo, in sicer dr. Viljko Balti č , dosedaj načelnik v ministrstvu za notranje posle, ki je znan kot izboren upravni uradnik. I ako imamo sedaj uradniško vlado, kar bo, kakor je upati, vplivalo pomirjevalno na naše politično življenje.
Priseljeniška razstava v Newyorku,
Vršijo se priprave za razstavo s primerno slavnostjo pod imenom »America's Making«, ki se bo priredila v prihodnji spomladi in katere namen je predočiti zgodovino priseljevanja v to zemljo od irvotnih kolonistov do današnjih priseljencev in pokazati, na kak način je priseljeno ljudstvo prispelo k temu, da je Amerika postala to, kar je. Vse razne narodnostne skupine v Newyorku bodo v tem zastopane in znanstvene ter prosvetne organizacije bodo prispevale k uspehu te razstave.
Priseljeniške skupine bodo imele priliko razkazovati svoj prispevek k Ameriki v umetnosti in rokodelstvu, v igralskih, pevskih in instrumentalnih nastopih. Posebna pozornost se bo obračala na industrialne uspehe poedinih narodnosti. Razstava, v kateri naj se v nazorni in prepričevalni obliki pokaže, kak delež ima priseljenec v ustvarjenju Amerike, bo — kakor mnogi sodijo — prispela k bolj umnemu, harmoničnemu in konstruktivnemu sodelovanju Američana in tujeroden v nadaljnjem razvoju te zemlje.
Engažirajo se razni izmed znanih strokovnjakov v Newyorku za narisanje sceničnih efektov, prirejanje alegoričnih skupin, kostumiranje in za pripravo v svrho grafične predočitve raznih točk narodnega razvoja in napredka. Znani skladatelji bodo pripravili primerno glasbo in librete. Vsi delajo brezplačno.
Prepustilo se bo vsaki posamezni skupini, katere zgodovinski in kulturni prispevek se bo pokazal, naj poskrbi sama za svojo posebno točko v programu. Zaraditega je pričakovati pravcato tekmovanje v tem, da se nekaj pripravi, kar bo predstavljalo umetniški čin celo za Newyork. Pre-iskovatelji nabirajo že od zdavnaj material med raznimi skupinami, ki predstavljajo priseljeniški element,
State Derpartement se je tekom minulih dveh let mnogo bolj intenzivno pečal z vprašanjem priseljeniške vzgoje; tudi newyorške šole se čimdalje bolj bavijo s približevanjem novodošlih Amerikan-cev k njihovim novim sosedom.
Ravnotake razstave, ne pa v tako velikem stilu, so bile že v mestih Buffalo, Rochester, Syracuse in Albany.
Natančni čas razstave bo določen v najkrajšem času. Bržkone se bo razstava otvorila v začetku spomladi.
Ljudsko štetje v Jugoslaviji.
Vse moderne države prirejajo, navadno vsakih deset let, uradni popis prebivalcev in živine. To se navadno zgodi dne 31. decembra. Pri nas pa se je letos popis zakasnil za en mesec, tako da se je ljudsko štetje izvršilo na podlagi stan:a z dne 31. januarja 1921. Ker je uradna ugotovitev popisa zejp zamudna in dolgotrajna, je naravno, da doslej še nimamo na razpolago izida točnih rezultatov. Znane so le nekatere številke o izidu štetja v večjih mestih. Tako ima Ljubljana 53.073 prebivalcev, vštevši vo:ake, (dne 31. decembra 1910 jih je bilo 46.630), Maribor 30.739 (29,994) in Celje okoli 6700 (6619). \ Beogradu (brez predmestij) so našteli 110.319 stanovalcev. Število prebivalcev Zagreba še ni popolnoma ugotovljeno. Mesto ima približno 120.000 prebivalcev. — V prihodnji številki bomo cenjenim čitateljem podali obširnejše in natančneje številke o izidu ljudskega štetja v Jugoslaviji.
Romantičen rop dečka.
Kdo bi mislil, da ima v teh resnih časih, v katerih sedaj živimo, še kdo zmisel za romantiko! Mislili smo že, da spada ta izraz v preteklost in da temni elementi, katere nam je zapustila vojna, na bolj prozaičen način skušajo izkoristiti sedanjo »komunkturo« in priti do več ali manj sijajnih »postranskih zaslužkov«. In vendar! Prestolica Slovenije je za eno senzacijo bogatejša. Pri belem dnevu ti potrka človek na šolska vrata, zahteva pod izmišljeno pretvezo otroka, kakega bogataša seveda, in ga nato odvede. Očetu pa piše, da ne bo nikoli več videl svojega sinčka, če tam in tam ne izroči »pakelčka« z vsoto, beri in piši 60.000 dinarjev, ali v naši valuti za par tisočakov man' kot četrt milijona kron (oprostite, če je malo!). Na pakclčku mora biti natančno napisano mistično število 9999. Če bi se ubogi oče za eno številko zmotil, ne bi videl svojega sinčka nikoli več. Če bodo nastopili tako hudi časi, da si niti svojih
otrok ne bomo več svesti, potem bo menda še najmanj prizadet oni, ki nima nič otrok ip še manj denarja. Stvar se je namreč dogodila tako-le:
Rudolf Satler, 26 letni fant, delamržen človek, (pravkar so ga izpustili iz večmesečnega zapora), je junak dneva in produkt vojne in vojne morale — je 16. t. m. ob 11. dopoldne potrkal na vrata prvega razreda ljudske šole na Resljevi cesti v Ljubljani in prosil učiteljico, naj mu izroči Pollakovega Tončka, sina znanega tovarnarja Pollaka, češ da sta se dečku ponesrečila oče in mati, in da ga želita še enkrat videti, zato da mora otroka takoj peljati k njima. Da ga ne bi spoznali, si je nataknil črna očala in na usta si je pritiskal robec. Učiteljica ni slutila nič hudega in mu je iz-
Izsiljevalec Rudolf Satler.
ročila šolarja, ki ga je mož nato odvedel s seboj. Očetu je pa po postreščku poslal pismo, da ne bo več videl svojega sina, ako še isti dan ne izroči v gostilni Keršič v Spodn i Šiški pri Ljubljani »pakelčka«, na katerem mora biti znak »9999«, v njem pa 60.000 dinarjev, in sicer ne »oračev« po 20 dinarjev, ker niso več dobri, in tudi ne tisočdinarskih bankovcev. Oče pa, ne bodi len, je obvestil o tem policijo, in ker Ljubljana ni London, je že v par urah iztaknil detektiv ubogega Tončka, ki je ves preplašen ždel za mizo v gostilni »Triglav« v Šiški, kjer ga je »črni mož« pustil za trenutek samega, ko je šel pozvedovat, če je že kdo iz Keršičeve gostilne prinesel pakelček s številko 9999. Romantičnega izsiljevalca so tudi še isti dan popoldne izsledili v neki gostilni pri Sv. Jakobu in ga seveda takoj vtaknili na varno. Na stanovanju aretiranega Satlerja je bila hišna preiskava, kjer so našli robec, s katerim si je zakrival ušla. Dognalo se je tudi, da Satler ni imel sokrivcev. Ona oseba, ki je prišla v gostilno Keršič po kuverto in katero so prijeli, je bil berač, katerega je Satler najel in za to plačal. O kaki »črni roki«, o kateri se je te dni toliko govorilo, pač ne more biti govora.
f General Kuropatkin.
Dne 13. februarja je umrl v Moskvi, v starosti 73 let, general Aleksej Nikolajevič Kuropatkin, ki je igral veliko vlogo v Rusiji. Njegovo ime se je mnogo imenovalo pred 16 leti, ko je bil vrhovni poveljnik ruskih čet v rusko-japonski vojni. Rojen je bil dne 29. marca 1848. Vsled svojih vojaških zmožnosti in svoje izredne nadarjenosti je napredoval zelo hitro, in kmalu ga vidimo na čelu velikih vojaških edinic. Udeležil se je rusko-turške vojne leta 1877./78. ter zlasti vojne zoper Turkmence v Centralni Aziji, kjer se je zelo odlikoval. Z
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOi
'OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOt
ooooooooooooooooooooooooooooooooc*
Zahtevajte^ povsod^ samo pristno ZLA.TOROG-MILO
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOl
'OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOOCOOOOOOOO »OOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOODOOOOOOC ooooooooooooooooo
42 leti je postal general in je v tem svojstvu, večinoma .deloval v Sibiriji in Centralni Aziji. Ko je izbruhnila vojna z Japonsko, ga je car Nikolaj imenoval za vrhovnega poveljnika ruskih čet na daljnem vzhodu. Kljub vsem svojim zmožnostim ni mogel rešiti Rusije poraza, ker je bila ruska armada za bojevanje z Japonci premalo pripravljena. Prevelika razdalja od zaledja, okoli 7000 km, nezadostna prometna sredstva in slaba vojaška upra-
va so bili glavni vzrok, da je Rusija podlegla. Po usodnem porazu pri Mukdenu poleti 1905, ki ga pripisujejo Kuropatkinu, je bil odstavljen in na njegovo mesto je bil imenovan general Lenjevič. Vendar pa je Kuropatkin obdržal poveljstvo I. armade. Od tedaj ni mel več onega silnega vpliva kakor prej, ko je bil priznana avtoriteta na vojaškem polju. Tudi tekom svetovne vojne se jo njegovo ime često imenovalo, zlasti leta 1916., ko
je bil določen za poveljnika severne fronte. Bilo pa je že prepozno, in Rusija je doživela poraz za porazom, v prvi vrsti vsled razdirajočega vpliva boljševizma. Lani je njegovo ime zopet prišlo v kombinacijo v zvezi z Brusilovim in drugimi generali, ki jih je sovjetska vlada imenovala za svoje vojaške svetovalce in jim poverila važne naloge, o katerih pa se, kakor marsikaj drugega v bolj-ševiški Rusiji, ni moglo doznati nič natančnega.
Pisalne stroje:	¥£5=11*
Imperial, Kontinental, Remington, Century, JHL- -H-
barvne trakove, ogljen papir
najboljše kakovosti ter vse potrebščine za razmnoževalne aparate ima v zalogi
Ljubljana
Cankarjevo nabrežje štev. 5
Mehanična delavnica
za popravila pisalnih in računskih strojev ter kontrolnih blagajn.
Telefon štev. 423.
JADRA	lNSKA b		»ANKA „Ki
SPREJEMA: Vloge na knjižice. — Vloge na tekoči ; in žiro-račun proti najugodnejšemu obrestovanju. KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje i. i. d. ESKONTIRA:	I Menice, devize, vrednostne papirje i. t. d.	Beograd Celje :	Dubrovnik Kotor Kranj ■ Ljubljana Maribor :	Metković Naslov brzojavkam: j	Opatija Sarajevo „ Split Šibenik Trst Zader Zagreb Wien Telefon	IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta. DAJE PREDUJME: na vrednostne papirje in na blago, ležeče v javnih skladiščih. Daje trgovske kredite pod najugodnejšimi pogoji. PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
liprlj'

Ognja in vloma varne
IMIieim-lilsođjne in
IMeimove nasele
razpošilja I. jugosl. izdeloval-nica b agajn Franc Schell, Maribor, Koroška cesta št. 31.
| Mint ■um I
m		m		
ZAHTEVAJTE PO VSEH GOSTILNAH, KAVARNAH IN BRIVNICAH
ILUSTRIRAN LIST »PLAMEN«.

KES
m
p. Guštanj, Slovenija I w
I proizvaja: Martinsko in to- I I pilniško jeklo za vsakovrstno I I	uporabo; kovano jeklovino	za	■	|H	I
M avtomobilno in letalno Indu- I I strijo, za železnice in ladje- I	•
I	delnice; jeklene osovine	za	I	H	!
I	tovorne vozove; pudlano jeklo	I	H	I
v predvojni kakovosti.	I	9	:

“lat0” IVflM KRAVOS *or:75katc,,a
.........mn..... MARIBOR .............um.......
Sedlarska delavnica in zaloga konjskih oprem za lahko in težko vožnjo, kakor tudi raznih potrebščin za konje, navadni beli kakor tudi najfinejši bičevniki z žico in biči za kočije. Obnošene opreme in sedla na izbiro. Razni kovčegi in torbice za potovanje. Vrvarsko blago. Gonilni jermeni v vsaki širini ra stroje, mline, žage i. t. d.
Na debelo in na drobno. Postrežba točna in solidna.
I000000000000000000000cx500000000000000000j000cxxx)0cx)000000000000000000cx)00000000000000000cxx>000000000000000000cxx)00000000300cxxxx)00000cxxxx3000000000000000000000000i
Int. telefon štev. 146.
Brzojavi: Eskomptna.
Slovenska eskomptna banka
Ljubljana, Šelenburgova ulica štev. 1.
Interesna skupnost s Hrvatsko eskomptno banko in Srbsko banko v Zagrebu.
Izvršuje vse bančne transakcije najkulantneje.
Denarne vloge. — Nakup in prodaja: efektov, deviz, valut. — Eskompt menic,
terjatev, faktur. — Akreditivi. — Borza.
IOOOOOOOOOOOOOOOO 3000000C oooooooo doooooooooooooooooooooooocxxxx)oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
-------'•88888888888888§8§8888§88;
Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani.