* SLOVENIJA Uredništvo in uprava: LjubT^niTuosposka 12 — NaroEnina četrtletno 15 din, za pol leta 30 din, za vse leto 60 din - Posamezna Stev. 2 din - V zamejstvo za vse leto 90 din — Poštnoček rač.: Ljubljana 16.176 — Rokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Izhaja vsakega 1., 11. in 21. v mesecu — Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani Nerodovitna politika V zadnji številki smo zavzeli stališče do nekega »Gorenjčevega« sestavka o 'slovanski krvi«. Pri tem smo posebno — kdo ve kolikič že — poudarili potrebo, da se že kedaj naša politika in vse naše javno življenje postavi na stvarno podlago, kajti v politiki je hvaležnost precej Ueznana cvetica, in še zmeraj se je opekel, kdor je nanjo računal. Sicer je pa dvajset let centralističnega življenja v naši državi tako dobra šola in še tako draga povrhu, da bi človek dejal, da je vsako besedovanje res odveč. Zato je tudi čisto naravno, da so ^Gorenjčeve« trditve, posebno tiste, ki se tičejo na Hrvaškem zgubljenega sloven-skega denarja, bile s hrvaške strani takoj zavrnjene. Posebno »Obzor« je to trditev Odločno zavrnil, pri čemer mu je »Gorenjec« delo precej olajšal, ker ni navedel točnih in podrobnih podatkov in dejstev. Upamo, da bo to »Gorenjec« čimprej storil, pri čemer naj samo še dostavimo, da je tudi nam znano nekaj o tistem denarju, ki smo ga nalagali vsepovsod na jugu, a ga nismo dobili nazaj, le da ne vemo za natančne številke. »Obzor« bi pa v tej zvezi še mi opozorili na tistih 20 bilijonov delavskih zavarovalnih prispevkov, ki so jih naši delavci plačali Osrednjemu uradu za zavarovanje delavcev v Zagrebu več, kakor so jih dobili nazaj in pa na to, da smo mu mi že svoje dni Povedali, da je Pokojninski zavod za zasebne nameščence v Ljubljani nalagal prispevke slovenskih zavarovancev Sloveniji, dalmatinskih pa v Dalmaciji — nekaj, česar ni delal tako dosledno noben Urad ali zavod v naši državi. »Obzor« nam je lansko leto glede na to našo ugotovitev celo obljubil, da se bo poučil in nas ovrgel s številkami. Tega pa še do danes ni storil in tudi ne bo nikoli storil, ker ne bo mogel. Zato pa bi pač ne smel spet trditi, da gre vsako leto mnogo denarja dalmatinskih zavarovancev Pokojninskemu zavodu v Ljubljani. Če pa hočemo biti pravični, moramo priznati, da je naša politika v prvi vrsti kriva, če je do takega nevšečnega razrav-navanja sploh prišlo. Spet kedaj nam očita »Obzor«, in vsak mora priznati, da vsaj z videzom upravičenosti, da slovenska politika, posebno tista, ki jo zastopa in zagovarja »Gorenjec«, glede na zahteve hrvaškega naroda ni bila na višini, da je slonela na borbi med Zagrebom in Bel-gradom, pri čemer se je izjavljala za bel-grajsko orientacijo. Popolnoma neresnično je samo, če trdi »Obzor«, da smo dobili za to svojo orientacijo od Belgrada nekakšne »ugodnosti«. Mi smo že večkrat z dejstvi in številkami dokazali, da ne le takih ugodnosti nikoli nismo imeli in prejemali, ampak da smo bili navzlic svojemu večnemu vladovanju še mnogo bolj prikrajšani kakor Hrvatje, ki so bili skoraj zmeraj v opoziciji. Res pa je spet pri vsem tem, da more biti ne samo za Hrvate, ampak tudi za vsakega drugega stvarno in pošteno mislečega človeka naravnost nerazumljivo, da smo mogli trpeti politiko, ki je stalno in dosledno zapostavljala naše skupne narodne koristi samo za to, da so različni vodiči dosegli nekaj osebnih koristi zase in za svoje strankarske pripadnike. Prispevajte v tiskovni sklad „Slovenije“ 0 rodoljubju, državotvornosti in Jermenarjih“ (Dopis.) V času stisk, ko hite vse mogoči pre-Hejše čase, ko človek človeku ne bo več Vojna in politika Bolgarsko vznemirjenje. Potem ko sta pristopili Madžarska in Romunija k silam osi, je bilo napovedano, dft bo podpisala svoj pristop tudi Bolgarija. Ob tej priliki se je med Bolgari zabelo nekako vznemirjenje. Bolgarski re-yizionisti so začeli glasno šariti in poudariti svoje zahteve. V bolgarskem sobranju Je imel poslanec Dumanov govor, ki tudi v naši državi ni mogel ostati brez odmeva. Posebno južnosrbski listi so takoj ostro Zavrnili njegove besede. Poudarek teh oesed so videli v dejstvu, da je Dumanov ud vladne stranke. Odkrito prijateljsko ^ Jugoslavijo pa je nastopil bivši ministrski predsednik Mušanov, ki je poudaril, a je večina bolgarskega naroda proti Vsaki vojni, in je ostro posvaril vlado, naj 11(i da, da bi prišlo do kakega pustolovstva, ki so jih doživeli in drago plačali e dovolj. Pozneje je Dumanova ostro zavrnil tudi bivši ministrski predsednik "ankov, ki je povedal, da je Dumanov sicer ud vladne stranke, da pa je kot poslanec novinec in v javnosti ne uživa takega ugleda, da bi se izplačalo v Jugoslaviji za-ri*di ‘ njegovih besed kako razburjenje, bolgarsko vznemirjenje pa se ni razširilo ®&nio v našo državo, ampak je naletelo na hujši odmev v Turčiji, ki je takoj izvršila v evropskem delu države splošno mo-•lizacijo. Pomirjevalno je vplivalo sporo-da zaenkrat Bolgarija sploh ne bo Vstopila k silam osi in da je odločno za hranitev miru. Bojišča. Grško-italijanska vojna se je preselila v tbanijo. Italijani se močno jeze na ne-Prijateljske poročevalce, ki baje silno pre-^ravajo grške uspehe in italijanske izgu- Vse z velikim zanimanjem zasleduje zadržanje Albancev v tej vojni in slišijo se o njih zelo nasprotujoča si poročila. Angleži in Nemci nadaljujejo silne na pade na industrijska središča in poročila Sovore o poškodbah velikanskega obsega. Uničujejo se milijarde in milijarde narodnega premoženja obeh narodov. Amerika in vojna. Pri podpiranju Angležev od strani USA se načenja novo vprašanje. Kakor znano, po svelovni vojni Angleži in Francozi niso plačali Ameriki svojih vojnih dolgov in ameriški parlament je sprejel tako ime-novaui Johnsonov zakon, da Amerika ne sme dovoljevati vojujočim se državam finančnih posojil. Sedaj Angliji ne zadostujejo samo rušilci, municija, vojni materi-jal i. t. d., v kratkem bo potrebovala tudi finančne pomoči in začenja se boj, da se ta Johnsonov zakon razveljavi. Naročnikom! Zaradi neredne odprave ni prejelo zadnje številke nekaj naročnikov. Prosimo jih, da nam to oproste in hkratu sporoče, da jim list pošljemo dodatno. Obenem opozarjamo vnovič vse naročnike in prijatelje, da izhaja »Slovenija« od 1. letošnjega novembra dalje trikrat n a m e s e c iz razlogov, ki smo jih navedli v 44. številki z dne 1. letošnjega novembra. Uprava »Slovenije« roki in svetovalci z »opominjanjem, grajo in nasveti, tudi »Rodoljub z dežele« ni hotel zaostati in je za »Slovenca« (št. 236) napisal vrsto spodbudnih misli, ki naj bi bile po njegovem odrešilne za naš narod in našo državo. Uredniku so se zdele dovolj pomembne, da jim je žrtvoval pol strani. Rodoljubov sestavek »Največji madež na našem telesu« je tipičen primer rodoljubnega pisanja, ki ni niti koristno niti škodljivo, zavoljo katerega se namreč v življenju nič ne premakne, niti na boljše niti na slabše. Uverjen sem, da celo tisti, ki rodoljubu z dežele pritrjujejo, ne mislijo, da je v stvari kaj več, kot spodbudno branje, kaj še, da bi pričakovali, da bo jutri življenje zavoljo napisanih besed kaj drugačno. Tako spodbudno branje je danes v modi in ga je mnogo. Preden pridem k stvari, ki se mi v resnici zdi vredna besed, naj vendarle z nekaterimi stavki pojasnim svojo trditev, da predstavlja Rodoljubov članek samo res vzorec rodoljubnega branja in nič več, da bom bolj stvaren. Rodoljub piše na primer: »Spoznaj- mo vse zaklade naše bogate zemlje, izkoristimo jih nesebično(l) za našo življenjsko skupnost...« — Zemeljske zaklade izkoriščajo in so izkoriščali od nekdaj maloštevilni posamezniki, ki »nesebičnosti« nimajo v svojem besednem zakladu. Kolikor je nesebičnosti v resnici na svetu, jo je najti skoraj samo med onimi, ki nimajo besede pri izkoriščanju naše bogate zemlje. Ni nobenega upanja, da bi na Rodoljubovo katero koli drugo priporočilo tisti maloštevilni, ki izkoriščajo zemeljske zaklade, postali nesebični v korist življenjske skupnosti. Ker pa sodeč po izkustvih tisočletne zgodovine in poznavajoč človekovo naravo, takega upanja tudi za bodoče ni, je umestno samo eno priporočilo, namreč, da sploh prenehajo izkoriščati zemeljske zaklade maloštevilni posamezniki, oziroma, da jim te pravice družba, narod ali država odvzamejo v korist vse človeške družbe. Tedaj res samo rodoljubno branje! Ali: »Proč s paniko in sebičnim kopičenjem materialnih dobrin...« — Nepotrebno pozivanje, ker so zaloge po shrambah premožnih slojev in trgovskih skladiščih že narejene. V rodoljubno branje spadajo tudi trditve o kopičenju, češ da »za take podvige preprosta poštena duša sama ni sposobna«, kakor da je treba za znašanje zalog razen denarja še kakšnega posebnega moralnega razpoloženja. Boj proti kopičenju je samo ena od stoterih oblik boja neposedujočih proti posedujočim. Le, da je ta boj dejansko bolj formalen, kakor resen. Namesto, da se v imenu morale borimo proti kopičenju zalog, priporočajmo rajši splošno preiskavo pri premožnejših slojih in zaplembo zalog, na primer po zgledu vojnih rekvizicij. Na ta način bi stvar dobila že resno lice. Ali; »Žrtvujmo se vsi brez izjeme za naš skupni obstoj ter vpeljimo največje varčevanje v zasebnem življenju. Opustimo prazno in škodljivo veseljačenje, zapravljanje in razkošje, živimo skromno, pritrgujmo si vsi enako (M), bodimo eno-dušni v borbi za nove, boljše in srečnejše čase, ko človek človeku ne bo volk (!!).* Velika večina naroda nima s čim varčevati in jim je tako opominjanje odveč. Tisti privilegirani delček naroda, ki ima napeljan v svoje blagajne neusahljiv tok zlata, pa ne more najti varčevanju logično utemeljenega smisla. Saj bi bilo, kakor da bi hotel varčevati s j studenčnico, ki nikoli ne usahne. Tudi ni razvidno, kako naj plutokratovo varčevanje koristi skupnemu obstoju in enodušni borbi za nove sreč- volk. Res da bi kazalo, ustvariti pogoje za varčevanje pri tobaku in alkoholu, ki se mu ljudstvo vse preveč vdaja. Take pogoje pa ne bo ustvarila nobena liga z do-sedaj običajno prakso, ampak bo treba spremeniti družabni red tako, da bo posamezniku zagotovljen 'življenjski minimum, da bo dovolj hranjen in bo pri napornem delu zdržal brez škodljivih mamil. To vprašanje bo treba pojasniti brez dosedaj navadne naivnosti. Ali: »Spoštujmo svojega sobrata in človeka ...« Vi, gospod Rodoljub, ste gotovo člen politične stranke. Pa četudi niste, bo-te vedeli, da je naš narod politično vzgojen tako, da je samo političen somišljenik lahko človeku sobrat; če boš pa videl tudi praktično in ne samo teoretično sobrata celo v miselno drugače opredeljenem človeku, boš postal v lastnih vrstah sumljiv, ali celo garjav. Moj dober prijatelj in odličen duhovnik je mislil (po vzoru rajnega kardinala Verdierja), da je nauk o sobratih kaj več kakor rodoljubna teorija, in ni delal med ljudmi razlike, pa so ga ovadili za komunista. »Narod moj dokaze hrani.« Tako bi lahko nizal v nedogled dokaze, da so Rodoljubova razmišljanja vseskozi same rodoljubne marnje. V opravičilo bi mu morda bilo le dejstvo, da je rodolju-no čvekanje danes splošna in razširjena moda. ali recimo rajši epidemija. Njena značilnost je, da ugotovi včasih kolikor toliko objektivno dejansko stanje, v končnem sklepanju pa ustreli vedno mimo. Na primer: »Tam in tam so socialne razmere neznosne in delavstvo strada.« Za sklep poduk: (»Kapital bodi socialno pravičen in zlo bo izginilo!« Življenje pa gre naprej, kakor bi šlo tudi brez moralnega opomina delodajalcu — kapitalistu. Toda vse to le bolj mimogrede, ker me zanima nekaj čisto drugega. Rodoljub poziva namreč nujno k državotvornosti: »Državno administracijo, oziroma oblasti pa naj po svojih močeh podpirajo vsi dobro misleči državljani ter vse javne in zasebne ustanove, društva in organizacije; dalje cerkev, šola in dom, ki naj primerno poučujejo in vzgajajo ljudstvo in mladino.« V splošnem je znano, da smo državotvorni samo tedaj, kadar je na krmilu »naša« stranka. Iz izkustva vemo, da je vrsta režimov v preteklosti obtoževala opozicijo protidržavnosti. S tem so si hoteli res da mnogokrat olajšati delo pri nastopanju proti političnim nasprotnikom, vendar pa samo taka razlaga ne bo zadostovala. Naša politična vzgoja je dosegla, da je člen opozicijske stranke nerazpoložen ne samo proti režimu, kar bi bilo edino opravičljivo in razumljivo, Vljudno vabimo vse tiste, ki smo jim pošiljali list na ogled, da se uvrstijo med naše naročnike, v nasprotnem primeru pa jih prosimo, da nam list vrnejo Tisti Mefisto je velik rodoljub, prav tipičen podeželski rodoljub in goreče drža- votvoren, kadar vejejo ugodni vetrovi. Govoril bi lahko naravnost o tipu podeželskega rodoljuba, ki je rodoljub na ukaz in na odpoved. Njegova državotvornost in protidržavotvornost je kakor lutka na nitih, ki vodijo nekam v nevidno ozadje. Ni se čuditi, če je v vsakokratni opoziciji res tudi nekaj protidržavnostnega razpoloženja, čeprav je vedno del proti-državnosti samo podtaknjen. Menda ne bo dvoma, kje so korenine tega zla. V tem, da je naša dnevna politika daleč prekoračila svoje prirodne meje. Vsakokratna režimska stranka je pojmovala politiko nekako totalitarno. Svojo oblast je razumela vedno tako, da ji je dan na voljo ves državni mehanizem, ki ga je potem osvajala postopoma s svojimi ljudmi. Kako se je to dogajalo, naj pove praktičen zgled. Starejši gospod, po poklicu državni uradnik, mi je pripovedoval, da je njihovo svobodno strokovno društvo izločilo iz svoje srede nekega člena, ki se je zdel društvu nevreden. Izločenec pa je dvignil pest proti zbranim stanovskim tovarišem in zagrozil češ, »nekoliko potrpite, da se razmere spremene, potem vam bomo jermena rezali h hrbta«. Gospod mi je povedal, da se je napoved pozneje uresničila. »Narod moj dokaze hrani.« Pod plaščem dnevne politike se dogajajo neverjetne stvari. Če se zameriš kakemu predpostavljenemu »jermenarju«, ti slrokovna sposobnost in osebna kvalifikacija ne bosta dosti pomagali, zakaj »jer-inenar« je v svojem delovanju vsemogočen gospod, ki pojmuje politiko totalitarno. Zato je naš državni uradnik po večini »trs, ki ga maje veter v puščavi«. Zato je pa tudi naše rodoljubje in državotvornost po večini tak »trs, ki ga veter maje. »Našemu rodoljubu je treba potegniti z obraza masko, da bo pokazal svoje pravo lice. Treba je pokazati, da nekaj, kar korenini v dnevni politiki, ne more biti še nobena svetinja, niti za vse obvezna vrednota. Kdo mi more zameriti, če ne snamem klobuka pred rodoljubjem in državotvornostjo, ki sta na ukaz in odpoved nevidnega ozadja. »Rodoljubje« in »državotvornost« sta samo izposojeni imeni za brezpogojno in nerazsodno politično pokorščino. To izposojilo pa je nemoralno, ker je nasilno. Prirodni red stvari se bo povrnil, kadar se bo dnevna politika odpovedala svojemu totalitarnemu pojmovanju in se bo umaknila v svoje naravne meje. Z drugimi besedami povemo to tudi tako, da je v korist vse narodne in državne skupnosti, da se mnoga področja javnega življenja depolitizirajo. S tem bo obenem znani neznosni pritisk na človeka pojenjal in dani bodo pogoji, da bo človek lahko spet veroval v družabno skupnost brez povelja. Sagitta Do skrajnosti izpeljana realna politika sile lahko napravi iz kulturnih držav roparske države. Uprava stare Srbije (Odlomki iz »Politične zgodovine Srbi j« Slobodana Jovanoviča) (Nadaljevanje.) Kmečke vstaje v zapadni in srednji Evropi, posebno pa francoska revolucija so prebudile krščanski živelj v turškem carstvu iz njegove potrpežljivosti in začel se je odpor proti turškemu režimu, s tem pa notranja razrvanost v državi. Čeprav se je dvesto let govorilo v Evropi o razmajani Turčiji, vendar ta ni razpadla. Za to se je morala zahvaliti sultanom, ki so vrhovno oblast izročali ljudem, ki so bili kolikor toliko kvalificirani. Da si obdrže svoj prestol in svojo državo, so izkoriščali ljubosumnost in ambicijo visokega uradništva, izigravali enega proti drugemu, jemali v visoke službe celo kristjane, da vohunijo Osmanlije, tako da so ministri morali biti vsaj na zunaj neobre-čeni, če niso hoteli izgubiti svoje službe. Strogi centralizem zvezan z vohunstvom je omogočal »porti«, da zadrži kolikor toliko vajeti v roki. Ni ga bilo sultana, ki se ne bi bil moral tudi še boriti s kakim pretendentom. V Turčiji ni bila dinastična misel razvita, kakor je bila v Evropi; manjkal ji je predvsem pojem »božje milosti«, tako da vladarski prestol nikdar ni stal varno. Sultani so bili za svoj položaj vedno v strahu; bali so se svojih podložnikov, bali so se svojih uradnikov, bali so Z A P In mi? Glede na govore hrvaškega bana dr. Šu-bašiča in tajnika Hrvaške kmečke stranke dr. Krnjeviča v Medjimurju poudarja »Hrvatski dnevnik«, da hočejo imeti Hrvati v okviru naše državne skupnosti položaj, ki ga zahtevajo njihne potrebe in v skladu s tisočletno hrvaško državno mislijo. Potem pravi: Ni še daleč čas, ko smo se morali bojevati, da se nam z druge strani prizna narodna osebnost in da se vodijo vsi razgovori o našem sodelovanju na osnovi tega dejstva. Hrvatje so bili zmeraj političen narod, mi smo imeli zmeraj svojo državno misel in s to svojo mislijo smo stopili v to državno skupnost. Nič ni bilo bolj napačno, kakor ko se je v začetku skupnega državnega življenja šlo mimo tega dejstva in ko se je državna skupnost organizirala tako, kakor da bi hrvaške državne misli sploh ne bilo. Danes vidimo, da tako ne more več biti. V Jugoslaviji se mora kazati tako hrvaška kakor srbska državna misel. One se lahko dovedejo v soglasje, ker je mnoštvo skupnih koristi, ki nas napotujejo ene na druge. Dr. Krnjevič je popolnoma pravilno opozoril, da je današnji čas težko tudi za velike državne tvorbe, zato je razumljivo, da je še teže za majhne državne ustroje. Zato smo mi, je dejal dr. Krnjevič, pripadniki skupnosti s srbskim narodom, toda take skupnosti, v katerih se bo kazala hrvaška državna misel ka-Kor tudi srbska državna misel. P. n. novim naslovnikom »Slovenije" Pred nekaj meseci smo razširili konzorcij »Slovenije« in se odločili list izpopolniti tako, da bi res prišli do premočrtnega razumniškcga tednika, ki je ravno v teh časih tako potreben. Ker pa je pri tem v največji meri odločujoča seveda finančna stran, Vas prosimo, da nam poravnate naročnino, ki znaša din 5.— na mesec. Ako tega ne morete za celo leto skupaj, prosimo za poravnavo1 v primernih za vas znosnih obrokih. Če bi kdo iz tvarnih ali drugih razlogov ne mogel več ostati naročnik, ga vabimo, da to takoj pove v obojestransko korist. Tistega, ki bi nam lista ne vrnil, bomo šteli za naročnika. Kakor nam je žal za vsakega naročnika, vendar je pri teh razmerah prvo, da smo si na jasnem glede redno plačujočega naročniškega kroga. Uprava »Slovenije« Kako se pri nas gospodari Kakor znano, je bivši ministrski predsednik Stojadinovič ustanovil poleg JRZ tudi precej podjetij, med drugimi »Jugo- se svojih pretendentov; svoj strah vsi vladarji pomirjajo z ustrahovanjem, z auto-kracijo, nasilništvom in terorjem. Zadnje stoletje sultanov v Turčiji pomeni zato teror na vse strani. Taka je bila turška uprava do začetka 19. stoletja. Pomembna je bila pri tem od 17. stoletja naprej le pojemajoča moč centrale »porte« in vzporedno s tem naraščajoča moč pokrajinskih oblastnikov. V 18. stoletju je prišlo večkrat do uporov paš proti »porti«. Za krščansko rajo je pojemanje kontrole in moči centralne oblasti pomenilo poslabšanje položaja. Hujše izžemanje na eni strani, ozračje svobode, ki se je po francoski revoluciji začela širiti tudi med balkanskimi narodi na drugi strani sla porodila odpor, ki se je stopnjeval do vstaj in v Srbiji do začetkov državne samostojnosti. Grki so živeli skoraj 500 let pod režimom, kakor smo ga gori opisali. Če so ga tudi sovražili, Turek je le igral skoraj 500 let njihovega gospoda. Deloma iz previdnosti in strahu, deloma pa tudi iz želje, da se prištevajo gosposkemu stanu, so meščanski kristjani od Turkov prevzeli zunanje navade in šege. Oblačili so se po turški modi, jedli so turške jedi — še dandanašnji je jelovnik vseh balkanskih narodov turški — držali so se v marsičem turških običajev (posebno kar se tiče družinskega življenja in ženske morale). Čislo prirodno je torej, da so tudi v državni upravi, v kolikor je o njej moč govoriti po Karadjordjevem in Obrenovijčevem vstan- I S K I slovanski Čelik«. Pri tem je seveda udeležil tudi državo in država naj bi s svojimi naročili pomagala, da bi podjetje uspevalo. Znal mu je razen tega zagotoviti razne ugodnosti in prednosti. Te dni pa se vrši pri sarajevskem okrajnem sodišču zanimiva obravnava, ki bi se bržkone ne vršila, če bi bil Stojadinovič še zmeraj vladni predsednik. Kakor poroča »Hrvatski dnevnik«, je pokazala ta obravnava že doslej, da so se v tem podjetju postavljali na odgovorna mesta neusposobljeni ljudje kljub temu, da je bilo dovolj sposobnih na razpolago. Ravnatelj Jugoče-iika Radovič namreč toži prejšnjega ravnatelja inž. Uroša Lazoviča, ki je trdil, da ni usposobljen za svoje mesto. Obravnava je dognala tudi, kako malo vestno so delili v Jugočeliku službe, in da Radovič sploh ni usposobljen topilniški inženjer. Rudarstva sploh niti študiral ni, ampak je diplomiral na zrakoplovni šoli v Parizu. Sicer se je pa sedanji ravnatelj sam zavedal, da ni sposoben za ta položaj iri je, kakor je bilo na obravnavi pričano, tudi sam povedal, da za to mesto ni prosil, ampak da je samo prosil ravnatelje Ju-gočelika kot svoje prijatelje, naj mu preskrbe kakšno službo, ki bi odgovarjala njegovim sposobnostim. Sam se je tudi močno začudil, ko so ga pozvali, naj prosi za ravnateljsko mesto v tovarni, katere delo je zanj španska vas. Nas Slovence takšnale »politika« še prav posebno zanima, saj je znano, da se je ustanavljal Jugočelik precej v znamenju tekme z železarsko industrijo v Sloveniji, a še povrh tudi s slovenskim denarjem. Kajti kakor pri elektrotehnični in pri mnogih drugih industrijah smo morali tudi tukaj plačevati za to, da se je ustanovila industrija, ki bi naši spodkopavala tla. Radovedni smo samo še, kakšno je vodstvo Jugočelika v drugih pogledih. Preiskava bi gotovo dognala še večje »zanimivosti«. Gentleman Tudi pri nas se pogosto rabi angleški izraz »gentleman«. Pod tem izrazom si predstavlja naš človek nekaj podobnega, kakor izraža enako tuja beseda »kavalir«, oziroma »vitez«, kar po domače bi rekli — vrli mož. Ker pa si vsak narod tudi vrline in slabosti nekoliko po svoje predstavlja, oziroma jim daje vsaj poseben narodni priokus, vonj ali svit, je gotovo vredno, da si predočimo, kaj si najidealnejši Angleži predstavljajo pod izrazom »gentleman«. Kardinal Ne\vinan je označil pojem gentlemana sledeče: »Gentleman je človek, ki nikoli ne povzroča drugim bolečine ..., ki se skrbno izogiba vsemu, kar bi moglo njegove ku, posnemali turško — že ker druge poznali niso. Z obliko so pa prevzeli tudi duh turške uprave. Turško uradništvo je bilo v primeri z uradništvom sosednih evropskih dežel tiste dobe nešolano, neusposobljeno. Turški kajmakaini, srezki načelniki so bili bivši podčastniki. Karadjodjeva in Miloševa Srbija razumništva imela ni in je že iz tega vzroka uradniška mesta zasedala z nešolanimi ljudmi. Bila bi si sicer iz sosedne Vojvodine lehko preskrbela šolanih moči — kar je pozneje tudi storila — pa na to ni spočetkoma niti mislila, saj srbski bistri kmetje niso bili nič manj sposobni kot pa turško, vsaj nižje, uradništvo. Kakor poznamo srbsko upravo prvih desetletij iz zelo poučnih del Slobodana Jovanoviča, ne bi mogli reči, da se je mnogo razločevala od turške. Roka Miloša Obre-noviča ni bila manj težka od roke turškega paše in njegovi »knezi« niso imeli za srbskega kmeta mnogo več srca kakor turške »dahije«. Miloš je bil pravi orientalski despot, ki je bolj vladal s palico kot s peresom — saj je bil nepismen — in njegovi podrejeni tudi niso poznali drugačnih metod. Res je, da so prvi srbski vladarji bili turški vazali in da so morali iztirjevati preko svojih uradnikov davke za turško državno blagajno. Pa j;a pri tem niso pozabili na lastni žep, kakor na svojega niso poP°' pečileljev« — po naše rečeno — ministrov da je oblast kakor varuh, narod pa k®' kor nedoleten otrok, ki se da vzgojiti saH10 s šibo. Upravni uradniki, kar se vse im6' nuje v Srbiji »policija«, imajo pravico rekovati kazni šibanja, ki se takoj, br®? vsakega pravnega sredstva, izvršujejo (®J* Jovanovič). Značilno je, da je uradništvo« ki je začelo dobivati plače, govorilo 0 »božji penziji«. Če je prišel srezki na8®*' nik v vas, so ga morali pogostiti, kak° nekdaj turškega spahi jo; kar je vas W°' gla na najboljši jedači in pijači, mu je &0 rala prinesti, kakor da je vdrl osvaj8 nam pripoveduje Jovanovič. Česar »k»P_, tan« s svojimi »pandurji« ni mogel P spraviti, to je vzel seboj. Svojo nagrado službeno opravilo v doličnem kraju 1 »kapetan« iztirjal kot »prirez« na davkj ki ga je bilo treba takoj plačati. Iz denarja je »pandur« kupil kar »klobu sladkorja, da ga kapetanu ne zmanjka P črni kavi, čeprav mu mora občina, v ,ft teri se nahaja, dobaviti črno kavo, sev zaslajeno. (Jovanovič.) so se odlikovanja Kreku osebno zdela otročja. Nočem reči, da bi Krek ne bil razumel, zakaj uporabljajo odlikovanja vse organizacije: svetne in duhovne, »meščanske« in »proletarske«; reči hočem samo to, da Krek za svojo osebo takih odlikovanj ni nič potreboval in nič pogrešal. Nekajkrat sem ga slišal, kako se je pošalil z odlikovanji. Ko je na III. katoliškem shodu govoril o socialnem delu, je izrazil tole misel: »Če človek uči, koliko hrane in kakšno stanovanje potrebuje govedo, velja za zaslužnega človeka in nazadnje mu prileti še kako odlikovanje na prsi; če pa uči, koliko hrane in kašno stanovanje potrebuje delovni človek, pa velja za prekucuha.« (To besedilo bi se brezdvonmo našlo v Slovencu iz leta 1916., ki ga pa v Novem mestu nimam na razpolago.) Treba je bilo Kreka videti, s kakšnim sladkim smehom je izgovoril stavek o odlikovanju 1 O svoji prelaturi je nekoč rekel nekako takole: »Jaz takih stvari ne potrebujem. Moji Volilci rdečega ovratnika na meni prav nič no pogrešajo. Ce bi bil jaz kak poslanec meščanstva, bi to imelo pomen; kmet in delavec Pa tega na meni nič ne iščeta.« Zbeganost francoske politike Pod naslovom »Usoda Francije« piše švicarski dnevnik »Die Tat« o očitkih La-vala in njegovih sodelavcev na naslov francoske zunanje politike v zadnjih letih, ki da jo je Anglija čisto nase otvezla, in pravi: Dovoljena je domneva, da se je spričo brez-smotrnosti in breznačrtnosti Irancoske zunanje politike in nemogočosti, v kateri je bila že leta, da bi šla v jasni smeri in iskala trden cilj, pa tudi ob notranjepolitični razdrapanosti republike vsiljevala potreba, nasloniti se nu drugo velesilo. To je tudi tisto, kar je bilo v nekem uradno razširjenem sestavku obzornika »Ilustration« navedeno kot razlog za to, da ukazujeta nuja in pamet po ponesrečeni naslonitvi na Anglijo naslonitev na Nemčijo. Sicer — tako izvaja tisti sestavek dalje — bi . prišla Francija v nevarnost, da stoji na mah pred izvršenim dejstvom nemško-angleškega sporazuma, ki bi se tedaj izvršil na francoske stroške. Kako hudo je udarila Lavalovo zunanjo politiko sodelovanja s silama osi izselitev francoskih Lorencev, poročajo nevtralni dopisniki iz Vichjrja. Oni poročajo tudi, kako obravnavajo Francozi s spoštovanjem in občudovanjem odpornost angleškega naroda, ki so jo imeli še v juliju in avgustu za nemogočo, in njegovo vedenje v strašni preskušnji zrakovne vojne ... Toda najbrž zgubljajo tisti nekoliko tla, ki so imeli podaljšanje vojne za najvefijo nesrečo in ki so zagovarjali, da se hitro in popolnoma rešijo s silama osi vprašanja, ki izhajajo iz poraza. Papriciran sladkor »Trgovski list« piše: V severni ‘Sloveniji, zlasti v okolici Maribora, je bila letos trgatev zelo slaba in bo dala pičlo množino vina, in še to bo precej kislo. Da bi se kakovost vina vsaj nekoliko popravila, bi bilo treba pri vretju mošta dodati nekako 4% sladkorja, ki se skupaj z grozdnim sladkorjem pretvarja v alkohol. Prvotno je bilo napovedano, da se bo sladkor dodeljeval brez individualnega postopka, torej generalko, kasneje pa so kmetje, ki so na sladkor re-flekti-rali, in to so bili večinoma vsi, morali napraviti prošnjo, plačati kolek itd. Sladkor Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920 (Nadaljevanje.) Nisem kapaciteta, vendar si lastim toliko strategičnega znanja, da smem o dogodkih, ki sem jih doslej opisal vsaj v glavnih potezah podati svojo lastno sodbo glede poteka in končnega izida bojev s strategičnih vidikov. Ko je 1. decembra 1918. general Maister s posebnim vlakom Zeilhoferjevo stotnijo in slovenske železničarje poslal iz Maribora, da bi zasedli železniško progo Spiljer—Radgona, je na severnem delu Slovenije, na Slovenskem Štajerskem, večina takratnih Sloveniji in novi državi nenaklonjenih železničarjev stavkala, tako da bi bilo prometa na železnicah. Stavka sa-bia j? imela vojaškopolitično ozadje, kar bmogi, ki so bili v vodstvu stavke, sami diso vedeli, šlo je pač za to, da bi Maistra °nemogočali. prevoz in premikanje čet v smeri: Maribor—Špilje—Radgona—Ljuto- mer—Prekmurje ter Maribor—špilje—Ar-dovž. Naša precej brihtna mala sosedna dsžava je namreč vtaknila svoj diploma-tični nos v Maistrove načrte ter je s spretno napeljano in po socialistični strokovni 'dtarnacionali vodeni železničarski stavki dotela našim četam onemogočiti nove za- se je obetal, ali doslej ga v mariborski okolici še niso prejeli. Mošt je že večinoma po-vrel, ponekod že prodajajo novo vino, sladkorja pa še vedno ni. Sedaj ga seveda tudi več ne potrebujejo, kajti po toči zvonili ni še nikoli pomagalo. Vino bo letos precej kislo, in to v veliki meri zaradi nezadostne skrbi pristojnih mest za potrebe vinarstva. Še ena okolnost je, ki je zelo podobna pravkar omenjeni. Letos bo treba čebele pozimi, ker niso mogle poleti dovolj nabrati in ni tokrat kaj prida medu, krmiti s sladkorjem. Res je bil v severno Slovenijo dostavljen ta GOSPOD Dne 26. letošnjega novembra je bilo v Ljubljani gospodarsko zborovanje. Naše gospodarstvo je pošteno v zagati. Zakaj, smo mi že res dovoljkrat povedali in omenili vselej tudi vzroke, ki so naše gospodarstvo tako zavozili. Od vseh strani so mu metali polena na pot, podpirali industrijo tam, kjer ni bilo pogojev zanjo, namreč na jugu, ovirali pa tam, kjer je bilo dovolj in ugodnih pogojev zanjo, kakor posebno v Sloveniji. Imeli smo tudi dodobra in do podrobnosti izdelan gospodarski načrt, ki je bil čuda preprost: vso industrijo na jug in posebno v Belgrad, v ta namen dati bogatemu Belgradu vse ugodnosti in ga zlasti oprostiti vseh dajatev, ki jih drugod nalagajo banovine, pa velikanske potrebe Belgrada v takih stvareh naj pa krije država. In tako smo morali mi, je morala naša obrt, industrija plačevati za to, da v Belgradu ni bilo treba banovinskih dajatev, plačevati torej za to, da se je razvijala v Belgradu industrija na njeno škodo. Zdaj, ko se povsod govori o načrtnem gospodarstvu, tudi v Belgradu tega govorjenja niso preslišali. In takoj so preudarili, kako bi postavili to misel v svojo službo. Ustanovili so Jugoslovanski odbor za normalizacijo, katerega prav nič prikrivani namen je, da osredi vse gospodarsko delo v Belgradu. Zato pa, da je videti stvar bolj necentralistična, pošiljajo okrog svoje ljudi, ki naj zbirajo mnenja za predloge po drugih pokrajinah. Gotovo je sicer misel normalizacije industrijskih izdelkov zdrava, posebno v lakih časih, kakor so današnji. Vsi potrebni izdelki naj bi se po tej zamisli izdelovali na čim bolj preprost način in v čim enotnejšem tipu. Znano je, kako je v tem pogledu skušal organizirati ameriško industrijo po svetovni vojni predsednik Hoover: od hlačnega gumba do avtomobilskega vijaka naj bi bilo vse normalizirano. Gotovo je tudi, da se je v tem znamenju ameriška industrija čudovito razmahnila — morebiti celo preveč, kar izpričuje stiska, ki jo je že po nekaj letih zajela. Proizvodnja je lahko tudi nerodovitna ,kakor se to prvi hip čudno sliši, če sedbe, ker sta nekaj dni prej padla Maribor in Špilje in je bila pot za nadaljnje zasedbe s tem odprta. Da se je Maistrov posebni vlak lahko premaknil s postaje v Mariboru, je železniški uradnik Roglič, ki je pri tej zasedbi bil glavni Maistrov izvedenec za železniške zadeve, prišel na misel, da bi vlak kot »vlak stavkovne komisije«, ki naj bi urejevala stavko in se s stavkujočimi pogajala, razmeroma najlaže in najbolj varno vozil. Do Špilja, kjer so železniške naprave stražili že naši vojaki, je šlo brez vseh nevarnosti. Tam so na kratko odslovili nemško-avstrijske uradnike, ki so še uradovali, ter kar mimogrede iz vlaka nastavili naše uradnike. Komaj so naši železničarji prevzeli službo, je nadporočnik Zeilhofer po železniškem telefonu sporočil nemško-avstrij-skima vojaškima poveljnikoma v Radgono in v Cmurek, da se pripelje slovensko vojaštvo ter naj bo vse pripravljeno za oddajo orožja. Kmalu nato je vlak previdno oddrdral proti Cmureku. Ker se je v Cmureku vojaška posadba brez odpora razbežala, ko smo se pripeljali na postajo, so nam tamkaj uslužbeni železničarji izjavili, da žele stopiti v službo Slovenije. Od tiste ure naprej so jih stražili naši. Vožnja iz Cmureka proti Radgoni se je nekoliko zavlekla. Bila je že noč, ko smo vlak naprej ustavili daleč zunaj pred radgonsko postajo. Ker se ni pokazalo nič sumljivega, smo se peljali naprej do postajnega poslopja, kjer so nas pa sprejeli sladkor interesentom. Toda sladkor je dena-turiran, da ne bi služil za človeško hrano. In denaturirali so ga na ta način, da so mu primešali približno pol odstotka — paprike. Seveda ta sladkor ni užiten, pa tudi čebele nikakor niso zadovoljne s papriko in se puntajo. Če že res mora biti sladkor za čebele denatu-riran, potem naj bi ga mešali z Ogljem ali z žagovino ali kako drugo nevtralno snovjo, nikakor pa ne s papriko. Malo več uvidevnosti, gospodje pri zeleni mizi, in malo več ozirnosti do potreb prebivalstva, pa bo tudi pri nas veliko manj kritike! A R S T V O ne zvišuje obenem življenjske ravni, ali bolj določno rečeno, porabne sposobnosti množic. Toda kljub temu: v teh časih, ko primanjkuje tolikih stvari, je vsaj za neko dobo normalizacijo samo pozdraviti. Toda za normalizacijo stoji načrtno gospodarstvo, za vsakim načrtnim gospodarstvom pa stoji danes in pri nas centralizem. Vsi vemo, kaj pomeni posebno še za slovensko gospodarstvo. Prav naši gospodarstveniki tarnajo zaradi njega že vseh 20 let. Tudi vsako dobro in na sebi zdravo misel je naš centralizem izmaličil nam in Hrvatom, pa tudi državi v škodo in navsezadnje niti Srbom ne v korist. Za to bi bilo res razloga dovolj, da bi si korenito premislili, preden mečemo centralizem spet nove pristojnosti in mogočnost v žrelo. Zato se res nismo malo začudili, ko smo brali v poročilih o ljubljanskem zborovanju za normalizacijo, naj se vse delo zanjo centralizira. Saj nič ne rečemo, morebiti je predlagatelj, čisto odmišljeno vzeto, dobro in celo pravilno mislil. A ni mislil stvarno glede na nas. Kajti iz tistega enega središča bodo prišli in bodo mogli priti samo predpisi, ki so za tisto središče prilagojeni. In poleg številnih pristojnosti bo imelo to središče samo še eno več. Zato pa svarimo, dokler je čas. Če se sploh osnuje kakšna osrednja naprava, naj ima zgolj posvetovalno ali če hočete nasvetovalno pravico. Ni se treba bati, da bi nastala zato kakšna gospodarska anarhija, saj nima noben podjetnik koristi od tega, če dela nacionalno, in še manj bo koga veselilo, nalagati denar v novo podjetje ali ga celo ustanoviti, če bo vnaprej vedel, da spričo splošne normalizacije in racionalizacije ne bo preneslo tekme. Preden pa bo taka osrednja naprava sploh skušala kaj nasvetovati, naj pri gospodarstvenikih samih povpraša, kako in kaj. Že zgolj ob takem obravnavanju bo kar sama ob sebi nastala tista zdrava podlaga za proizvajanje, ki je pogoj vsakega uspevajočega gospodarstva. A pri tem naj tudi ne pozabita obe strani tistih, ki bodo te normalizirane izdelke porabljali. Kajti le če bodo ti zadovoljni, se ne bo treba ozi- župan Kodolič, podžupan dr. Kamniker, nemško-avstrijski vrhovni poveljnik Radgone in njene posadke podpolkovnik Se-dlak, ter še nekaj drugh veljakov. Ko smo na kratko odklonili vse njihne proteste s pripombo, da bo vsako upiranje zlomljeno z oboroženo silo, je Zeilhofer najprej postavil močno stražo na postaji, nakar je Maistrov železniški referent Roglič postavil svoje, kar seboj pripeljane uradnike. Medtem ko smo zasedali železniško postajo, so se radgonski nemško-avstrijski glavarji, ko so videli da se za njihne proteste nihče ne meni, hitro porazgubili. Ves čas, ko smo sp mi vozili iz Špilja do Radgone so se pa poveljniki Schutz-wehre, ki je bila alarmirana zaradi tega, ker je Zeilhofer telefoniral v Radgono, posvetovali, kako in če bi se naj Slovencem zoperstavili z orožjem. Njih mnenja so bila različna, ker je tudi ta garda bila do neke meje sita vojskovanja. Ko je pa naš trobentač z rogom dajal znake, ho ti gospodje, sami stari vojaki, spoznali trobilo, ki so ga takrat rabili bataljoni, t. j. oddelki s štirimi stotnijami, skupaj z več kot 1000 možmi. To jih je utrdilo v veri, da se jim bliža cel bataljon Slovencev in ne le stotnija, s katero bi se bili najbrž spustili v boj. Prepričanje, da gre za bataljon, je povzročilo, da je število tistih, ki so prvotno bili za obrambo Radgone, močno padlo. Ko je pa razen tega moj iz svetovne vojne jim še dobro znani glas, se jim je malodušje še povečalo. Poveljniki so se razšli, moštvo se je pa razbe- rati za težko dostopnim in dragim tujim blagom, razen kolikor je to res nenadomestljivo. Naj se torej zganejo naši gospodarski ljudje kedaj o pravem času in naj stopijo posebno s Hrvato v stik, ko se bo delal podrobni načrt. Po tem ljubljanskem zborovanju sicer ne bodo smeli ne tarnati, da se jim godi krivica, če tega takoj ne store. Dobrine, ki pri nas propadajo Nekajkrat smo že opozorili na to, kako zbira Švica najrazličnejše odpadke kakor stare kovine, papir, obleko in tako naprej, da pridobiva iz njih nove surovine za svojo obrt in industrijo. S tem si prihfani na leto velike zneske, ne glede na to, da marsikakšne surovine danes niti za drag denar ni mogoče dobiti, v vsakem primeru pa se jim je cena močno povečala. Tudi s stališča narodne obrambe pospešuje Švica to zbiranje. Ustanovila je razen tega posebno pisarno pri vojnoobrtnem in delovnem uradu v Bernu. Švicarski listi podpirajo to delo z nasveti in propagando. Pri tem prihajajo zanimive številke na dan, kakor bi si jih človek komaj mislil. Tako opozarja načelnik zgoraj omenjene pisarne \Valter Kiss-ling v »Neue Ziircher Zeitung«, da bi napolnile samo različne tube od zobnih past in podobno do 37 železniških voz v vrednosti okoli milijona frankov (12 milijonov dinarjev, če bi jih zbrali. Obenem vabi, naj bi se zbirali vsi odpadki, od papirja, krp, kosti, tub, vseh kovin, gumija in usnja pa do kuhinjskih odpadkov in naj bi se v ta namen organizirale nabiralne akcije, pri katerih naj bi sodelovali brezposelni, šolski otroci, ženske in mladoletni. Kissling računa, da bi posamezno gospodinjstvo dalo lahko na leto do 40 kg starega materiala brez kuhinjskih odpadkov, kar bi dalo za Švico na leto 4000 vagonov. Mesto Ziirich bi moglo zbrati na leto samo konservnih škatelj za okoli milijon kilogramov železa, ki bi bilo danes vredno 200.000 švicarskih frankov. Obenem pripovedujejo žvicarski listi, za kaj se vse dajo porabiti odpadki: kuhinjski za prašičerejo, star papir za lepenko, krpe za pridobivanje nove preje, pa tudi za papir — stare kovine pa pač za vse, kar izdeluje kovinska industrija. Pri razbiranju starega materiala pa je razen tega mogoče zaposliti slabotnejše in starejše ljudi in jih tako uvrstiti v delovni proces namesto da bi bili javnosti v breme. Zbiranje je torej v Švici, tej bogati deželi, že v polnem teku. Pri nas pa se za to menda nihče še zmeni ne. Rajši damo, da razpadejo in se uničijo vsi odpadki sami. Kadar je pa treba za kakšne javne namene denarja, pa postavimo rodoljubne dame po cestnih vogalih, da odjemljejo mimogredočim dinarje. Menda vse to zategadelj, ker smo tako neverjetno bogati! žalo. Tako so Slovenci brez bojev zasedli Radgono ter vse njene vojaške objekte, v katerih so zasegli velike zaloge orožja, streliva, konj in drugih vojnih potrebščin. Vdaja brez obrambe in beg Avstrijcev, ki sta obema taboroma prihranila žrtve, sta bila pametna iz človeških vidikov. V vojaškem pogledu bi borba, če bi do nje prišlo, bila lahko za Slovence prav trd oreh. Zavzetje vseh vojašnic, ki bi jih morali naskakovati, bi nas bilo stalo veliko truda, časa in žrtev in če bi se Scliutz-vvehri bili pridružili še moški prebivalci, bi bili mi od svojega ozadja -- to je Špilja in Maribora, kjer nismo imeli kdove kakšnih močnih vojaških sil —■ lahko odrezani ter bi prišli v obkoljevalni ogenj. Lahko bi se bili obe fronti zagrizli v trdovratno obleganje in obrambo vojaških objektov in tista, ki bi bila iz ozadja najprej dobila pomoč, bi zmagala. Pomoč bi bila odvisna ne samo od razpoložljivih čet, temveč tudi od njih prevoza in ne malo tudi od zadržanja prebivalstva radgonskega okraja, ki je bilo iz svetovne vojne še vse oboroženo. Takšen boj, če bi bil trajal nekaj dni, bi bil že takrat lahko zvabil antantine delegate v Radgono, ki bi nas, če ne bi mesta popolnoma zasedli, bili lahko z eno besedo dirigirali nazaj, od koder smo prišli. (Dalje sledi.) Menda je ni stvari, ki bi bila povzročila človeštvu toliko gorja, kakor ga je nemška filozofija. Pred novim poskusom gospodarskega centralizma ? KULTURNI Album „L|ubljana €€ Prometni svet ljubljanske mestne občine je izdal album Ljubljane z besedilom, ki ga je napisal vseučiliški profesor dr. Fr. Stele in z 64 posnetki po fotografijah, ki so jih naredili ljubitelji fotografije. Ker je Ljubljana središče slovenstva in ker je album namenjen posebno tudi tujcem, gre torej za reprezentacijo slovenstva. Zaradi tega je tudi prav da ga omenimo v »Sloveniji«. Potrebno je pa to tudi zato, ker smo brali v »Slovencu« o tem albumu poročilo, iz katerega navajamo, da pokažemo današnjo raven poročevalstva o umet-nostnokulturnih stvareh pri nas, dobesedno nekaj stavkov. Takole poroča »Slovenec« o tem albumu : »Medtem ko dr. Steletovo besedilo v prvi izdaji brez pojasnil k slikam obsega 34 strani, je v drugi izdaji njegova »Beseda o Ljubljani« zgoščena na 11 strani. V tej zgoščenosti se je pa izoblikoval kristal, visoka pesem Ljubljani, kakršne slovenska literatura še ne pozna, čeprav so Ljubljano opevali v stihih in prozi največji slovenski literati. Ginjen bo ta prisrčni slavospev Aemoni — Amoeni, Ljubljani — Ljubljeni, Ljubljani, ljubici nebes in sreče bral sleherni Ljubljačan in tudi vsak Slovenec ter poželel »Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« Utrinki te himne našemu mestu se bodo iskrili v neštetih govorih in spisih, recitatorji bodo na tem kristalu preskušali svojo umetnost in deklamatorji po vsej Sloveniji bodo s to pesmijo v prozi poveličevali »genius loci« »slovenske prestolnice«. Ne vemo, če bo to poročilo, ki se Je »utrnilo«, ne vemo kje, ugajalo profesorju dr. Steletu, ko je napisal že marsikaj boljšega kakor pa »Besedo o Ljubljani«. Uvod za album Ljubljane bi moral podati več stvarnih, zgodovinskih, zemljepisnih, kulturnih in podobnih podatkov s številkami in statistiko, da bi dosegel svoj namen, t. j. da bi podučil tujca in domačina o Ljubljani, kakor pa lepo zvenečih besed in fantazij, primerjanj s sfingo, ki ima glavo na gradu, tace pa ob šišenskem hribu, z veternico svetovnih strani itd. Stvarni podatki niso vedno dolgočasni in iz njih vstane prava podoba mesta, posebno če so podani premišljeno in mikavno, vse bolj plastično kot iz zvenečega besedovanja. Ne le mi, ampak veliko število ljudi, ki so poznali še staro Ljubljano pred štiridesetimi leti, pa hudo dvomi, da ima Ljubljana v svoji tretji stavbeni (ne gradbeni 1) dobi, t. j. v sedanjih časih »svoj novi, vse bolj do jasnih potez zgo-ščujoči se obraz, ki stopa na dan v najbolj občutljivih točkah stare in nove Ljubljane od grajskega hrbta do gozdnatega sveta onstran Tivolskega parka ter da popotnik hodi danes po Ljubljani kot bi se motal po labirintu umetno zapletene pajčevine in neprisiljeno odkriva vedno nove misli, da se mu zdi, kakor da jih je sam snoval, tako neprisiljeno se pojavljajo pred njim«. To slednje namreč stoji v uvodu k albumu. Ne mislimo zadeti del prof. Plečnika, ker je prof. Plečnik napravil le nekaj stvari v Ljubljani v zadnjih letih in tudi ne gre, da bi prof. Plečniku podtikali vso sedanjo zunanjost Ljubljane, reči pa je treba, da so v zadnjh dveh desetletjih drugi ljudje zunanjost mesta tako skazili, da nima Ljubljana nobene enotnosti več in da je izginila vsa pristnost . stare Ljubljane. Osnova mesta je razblinjena, vse je raztreseno, novi deli mesta, ki so nastali zadnjih 20 let, niso v nobeni zvezi s starim delom in so vsak zase selišče brez lepotnih sestavin. Treba je stopiti le samo čez železniški tir na Tyrševi cesti v Bežigrajski okraj ali na Mirje ali proti Udmatu. V sredini mesta so postavili po novih ulicah stavbe, ki so skazile prejšnji značaj ulic, vse polno previsokih hiš so nazidali po njih kakor, da so videti stranice ulic kot škrbine. Onemogočili so prezračevanje mesta z velikanskimi stavbami ob Tyrševi cesti, središče mesta so prenesli na rob mesta proti Tivoliju. Zunanjost posameznih starih monumentalnih stavb so uničili n. pr. cerkve sv. Petra, ne spoštujejo načela enakih višin v blokih itd. itd. O tem in takem bi se dala napisati cela knjiga. Do danes še ni narejen regulacijski načrt. Kakšen pa bo, če ga bodo naredili v ozračju, v katerem smo današnji dan, pa Bog vedi. Mogoče je bolje, če ga ne narede še tako kmalu. Res je, da se mota popotnik, če hodi po današnji Ljubljani, kakor bi hodil po umetno zapleteni pajčevini, samo da ne odkriva vedno novih motivov, ampak, da se jezi, če ima kaj smisla za skladnost in pa malo lepotnega čuta. Zapisali smo te besede samo zato, da ne bi prihodnji rod mislil, da so sedanjiki vse, kar se danes dela, odobravali. Slik v »Albumu Ljubljane« je 64. Večinoma so pa podani le detajli posameznih stavbnih del, namesto da bi bila podana dela v celoti. Tako so n. pr. le detajli Robbovega vodnjaka podani v dveh slikah, pa še to premalo ostro; arkade na dvorišču mestne hiše, Prešernov spomenik, stopnišče v Zbornici za trgovino, obrt in industrijo, predčelje nove vseučili-ške knjižnice, predčelje molilnice na Zalah itd., pa so videti le v majhnih izrezkih. Kaj naj pomeni slika št. 64, t. j. vrtiljak na velikem sejmu v albumu Ljubljane, res ne vemo, med slikami ni nobenih pravih ljubljanskih intimnih vrednot, ki jih je v Ljubljani vseeno precej in ki dajejo prave vtiske stare, skladne Ljubljane. Predčelje nunske cerkve, ki je eno izmed najbolj monumentalnih stavbarskih spomenikov (kolikor niso te monumentalnosti ubile nove stavbe na koncu Šelen-burgove ulice) pa pride na slikah št. 23 (ki je posneta iz gradu!) in št. 24 (ki je še vsa zabrisana) prav nič do veljave. Notranjost stolne cerkve bi se dala podati vse mogočne je, prav tako notranjost kapele sv. Frančiška pri sv. Jakobu. Namesto slike št. 17 bi naj bila reproducirana vsaj ena izmed štirih velikih Quaglievih fresk iz presbiterija v stolnici. Marijin steber pri Sv. Jakobu na sliki št. 36 ne dela tistega monumentalnega vtisa kot v naravi. Boljši pogled na Ljubljano iz barja kot je na sliki št. 51 smo spoznali že pred 30 leti itd. itd. Zdi se, da so zbrali gradivo za album izmed že narejenih fotografij, namesto da bi pravi ljudje sami določili motive iz Ljubljane, ki bi prišli v album. Naj to zadostuje glede Albuma »Ljubljana«. O zunanjosti slovenskega glavnega mesta, o napakah, ki jih je sedanji čas na nji zakrivil, posebno pa še prav zadnja leta, pa bi bilo treba še veliko več povedati in bi bil zadnji čas, da to povemo ne le sami mi, ampak vsi tisti, ki jih boli in ki kot Slovenci težko prenašajo to, da Ljubljani jemljejo estetske iSestavine in vrednote, namesto da bi jih ji dajali. Dr. R—-i. I NAŠE REVIJE j • ■■•••••••••••■ 8. In 9. številka „Doma ln sveta" Septembrska številka »Doma in sveta« je okrašena z vinjetami akademskega slikarja Staneta Kregarja. Na prvih osmili straneh številke je natisnjena daljša pesnitev Dušana Ludvika »Wagons lits«, ki ima nekatera dokaj močna mesta, v celoti pa je nedognana in ne prepričuje. Janez Jalen nadaljuje svojo celoletno povest »Ograd«. Leopold Stanek je napisal sonet »Kozoprsk in listopad«, Vinko Žitnik pa »Nocturno« prav tako v obliki soneta. Poleg njiju zastopa pesnike še Pepči Marinc s štirikitično pesmijo »Nad jezom«. Nobena od teh treh pesmi ni kaj izrazitega. Dr. Herman Lešanc razpravlja ob knjigi svojega akademskega učit. Franceta Vebra »Vprašanje stvarnosti« o »Stvarnosti in zavesti«. Primitivni idealistično vzgojni realizem veje iz črtice Jana Plestenjaka »Ob krležu«. Novela Franceta Bevka »Otrok« izhaja v nadaljevanjih in še ni končana. Dr. J. E. Bor je napisal za »Dom in svet« »Pregled slovaške književnosti v 1. 1939—40«, ki ga je iz rokopisa v slovenščino prevedel urednik Tine Debeljak. Med ocenami knjig se zdi vredno omeniti Kastelčevo o Šalijevi pesniški zbirki »Slap tišine« in Beličičevo o Kranjčevi »Povesti o dobrih ljudeh«, to zadnjo ne zato, ker bi bila kaj izrednega, ampak zaradi značilnega konca. Najnovejša Kranjčeva knjiga je namreč tega ocenjevalca spravila v zadrego, da se sprašuje: »Ali je ta nova knjiga res iskrena hvalnica lepoti in duhovnosti, ali je le velik posmeh?« in odgovarja, da »bi bilo prezgodaj misliti na pisateljev idejni- odmik od materializma« in da bo le dober človek lahke vere v »Povesti o dobrih ljudeh« videl doslej najlepšo knjigo tega pisatelja«. Z novimi dogodki v svetu slovenske oblikujoče umetnosti seznanja svoje bralce dr. Stane Mikuž, s knjižnimi poročili, kakor tudi s poročili o umetniških razstavah, zlasti o Debenjakovi. To poročilo dopolnjujejo tudi tri reprodukcije njegovih del, ki so natisnjene na posebni prilogi. Tudi oktobrsko številko »Doma in sveta« začenja Dušan Ludvik s štiri strani obsegajočo »Odo vetru«, ki je sicer boljša od razbite pesnitve iz prejšnjega meseca in ima mnogo njegove nekdanje igrive svežosti pesniških podob, pa vseeno učinkuje bolj artistično kot čisto neposredno. Deseto nadaljevanje Jalenove celoletne uvodne povesti »Ograd« nosi naslov »Ple-velno strnišče«. Vinko Žitnik je prispeval pesem »Oktober«, Leopold Stanek pa »Tehtnico in škorpijona«. Obe pesmi sta soneta ,sicer pa nič posebnega. Jože Dular je napisal prozaično kmečko zgodbo »Vinograd«, Tone Cokan pa »Rožni venec«. Jan Stražovec popisuje »Organizacijo češkega katoliškega literarnega življenja zadnjih 20 let«. Stane Mikuž pa objavlja prvi del svoje doktorske disertacije »Freske Franca llovška na Sladki gori«. Novela »Otrok« Franceta Bevka tudi v tej številki še ni končana. V oddelku »Književnost« je večje število ocen novih knjig, v oddelku »Umetnost« pa ima besedo v pretežni /večini dr. Stane Mikuž, ki ,se spominja sedemdesetletnice Mateja Sternena, slikarja in restavratorja, ocenjuje Steletovo knjižico »Umetnost v Primorju« in poroča o umetnostni razstavi »Neodvisnih« v Jakopičevem paviljonu. Reproducirane slike na prilogah spadajo k temu poročilu o Neodvisnih in k njegovi razpravi o Ilovšku. Na koncu se spominja urednik Tine Debeljak s kratkim zapiskom 75 letnice pisateljice Lee Faturjeve, neki A. M. pa je napisal zapisek »Ob 40-letnici smrti Frančiška Lampeta«. n. »Ljubljanski zvon“ številka 0-10 Dvojna številka za september in oktober prinaša na uvodnem mestu nadaljevanje izpovednega eseja Juša Kozaka »Blodnje za lepoto«, o katerem bo mogoče govoriti podrobneje, ko bo končan, že zdaj pa je treba poudariti, da je zelo močno in izvirno pisan. Igo Gruden objavlja formalno gladko pesem »Oproščenje«, ki pa nima prave vsebinske sile. Vsebinsko polnejša, a nekoliko preveč v ekspresionistični, patos zavita je Iva Brnčiča pesem »MCMXL«. Isto velja za drugo pesem istega avtorja v tem zvezku: »Izgnani«. Daljša proza Toneta Šifrerja pod naslovom »Moža iz legije« se bo še nadaljevala, iz do zdaj objavljenega je mogoče razbrati vsaj to, da je zanimiva po svoji problematiki in tudi kar dobro oblikovana. Nikakor pa ni mogoče priznati tega povprečni, površno komponirani zgodbi »Šandor pripoveduje« izpod peresa Ferda Godine, ki je zdrknila na raven podlistkarskega, zabavnega pripovedovanja, če ne celo kramljanja. B. Borko je napisal krajši esejistično podani sestavek »Dioklecijan«, ki se bavi z dalmatinsko kulturno problematiko, izvirajočo iz medsebojno oplajajočih se elementov slovenstva in ostankov starega ro-manstva, latinstva, ki pa ni isto kar ita-lijanstvo. France Bezlaj je v obrisih naslikal delo prof. Franca Ramovša ob njegovi petdesetletnici, Jože Pahor pa končuje svoj sestavek »Leto 1515«, ki je nastal ob študiju zgodovinske snovi za roman »Matija Gorjan«. Zaključen je tudi informativni sestavek Dragotina Cvetka o »Muzikalnih prizadevanjih hrvaškega kmečkega kulturnega gibanja«. Dramatik in režiser Bratko Kreft pa nas seznanja s »Češko in italijansko inscenacijsko umetnostjo«. Pod naslovom »Slovenska umetnost v Zagrebu« poroča K. Dobida o razstavi »Kluba neodvisnih«, ki predstavlja najmlajšo in najmodernejšo generacijo slovenskih oblikujočih umetnikov, v Zagrebu, pod naslovom »Ljubljanska umetnostna sezona« pa o ljubljanskih razstavah starejših in mlajših umetnikov. Zanimiv je odlomek iz romana »Ljubim« sodobnega ruskega pisatelja Aleksandra Avdejenka v prevodu V. B. Prevedenih je še več drugih sestavkov. Tako je neki D. Javer prevedel Jeana Frevillea setavek »Marksizem in literatura«, Vito Kraigher pa ameri-kansko pisani članek Louisa Adamiča »Stari priseljenec ob kuhinjskem oknu«. V oddelku »Med knjigami in dogodki« ocenjuje K. B. zelo dobrohotno dramski prvenec Silve Trdinove »V provinci«, Alfonz Gspan poroča o Kidričevi izdaji Zoisove korespondence, Ivo Brnčič pa se ustavlja ob Kranjčevem romanu »Do zadnjih meja«. Dvojni zvezek končuje filolo-ško-jezikovna ocena Budalova o Pahorjevem »Matiji Gorjanu«. Opozorila vreden je tudi njegov zapisek »Nazori o najzapad-nejših Slovencih«, ki je nastal ob dr. Antona Urbanca objavi ustanovne listine »Slovenske bratovščine sv. Hieronima v Vidmu iz leta 1452«. n. Jezikovni Gospod —ABC— obravnava v zadnji številki »Slovenije« jezik v prevodu Bul-verjevih »Poslednjih dni Pompejev«. Vsa čast mu! A na nekem mestu bi se pa le ne strinjal z njim. Nekoliko prestrog je, ali pa ni še dobro prelistal Breznik-Ramovševega Pravopisa. G. —ABC— navaja takole: »Je dejala nakrat Nidija.« (I. 353) — reci: »na lepem, nenadoma«. Breznik ima v Pravopisu tudi nakrat in naenkrat. Torej je oblika pravilna! Sicer je res, da je ta beseda bolj redka in jo ljudstvo govori bolj malo, če jo sploh, a kljub temu to ne zadostuje, da bi morali obliko zavreči. Kar pa se tiče lepotne strani besede, bi je n. pr. jaz ne napisal. Toda g. —ABC— gre predvsem za pravilnost in ne za lepoto. Zato sem to popravil. Tone Glavan Na pripombo g. T. Glavana o prislovu nakrat odgovarjam tole: Beseda nakrat ni nastala med ljudstvom; skoval jo je med letom 1880. in 1890. neznan časnikar, ker mu menda niso ugajali prislovi na mah, mahoma, nenadno, nenadoma, hipoma, kar, na nagloma. Najbrž ni bil opazil, da se sestavlja krat le s kazalnimi in nedoločnimi števniki: ta-, kakšen-, tri-, mnogo-kral..Res je, da imamo prislov hkrati, hkratu v pomenu »obenem, istočasno«. To je pa že stara kopija nemške besedo znmal, srednjevisokonemški zc male = obenem, istočasno. Ta edina zloženka besede krat s predlogom pa nima tolikšne analogijske moči, da bi smeli po njenem kopitu sestavljati krat z raznimi drugimi predlogi. Zato je že Fr. Levec leta 1899. v svojem »Slovenskem pravopisu« označil prislov nakrat s križem Breznik in Ramovš pišeta (v obsežnejši izdaji »Pravopisa«, na str. 133.): »nakrfrb naenkrat = hipoma, kar«. V »Navodil^ pa pravita (v predzadnjem odstavku), da ima enačaj (znamenje =) dva raH^”8 pomena: 1. da sta izraza pred znakom in za njim sinonimna, torej enakega pomena, in 2. da je izražanje za enačajem pravilno — torej izraz prod enačajem nepra- vilen ali manj dober. —ABC— Sjovens čina -v ljubljanski drami Naročnik lista nam piše: Bil sem pri prestavi »Neopravičene ure«. Kakšno govorico sem slišal z odra'*’ Navajam napake, ki so me spravile iz ravnotežja: pred dvemi leti (prav: pred dvema letoma), na licu mesta (prav: nf mestu), gospa direktor (prav: gospa d1" rektorica ali ravnateljica), gospa profesor (prav: gospa profesorica), radi (prav: z»' radi) itd. Beseda: nared ali na red biti 1® sicer v našem slovarju, vendar se mi zdi, da je za splošnost nekam nerodna in d® govorimo rajši: pripravljen biti. Želeti b1 bilo, da bi se naši štirje pisatelji, ki s° v službi pri ljubljanskem gledališču, ue' koliko bolj brigali za jezik na odru. Maksim Gorki pripoveduje o Tolstoju’ kako se je celo pretirano brigal za Čisto« ruskega jezika ter grajal tega ali oneg pisatelja, da ne piše dobrega jezika. A* je tako delal zastopnik velikega narod®’ koliko bolj bi to morali mi, ki smo maF ni in v boju za svoj narodni obstanek »e vedno. ie krat * V besedah fiesto-, pogostokrat je odvefi. Urednik in izdajatelj: Ivan Zorec, pi*ate v Ljubljani