91
Sigismondo Zois  
in zametki slovenske paleontologije
Sigismondo Zois  
and the beginnings of Slovenian paleontology
Matija KRIŽNAR1
Izvleček 
Sigismondo (Žiga) Zois je bil v času slovenskega razsvetljenstva eden glasnih naravoslovcev, 
ki  je  izdatno podpiral  tudi  raziskovanje,  iskanje  in dokumentiranje paleontološke dediščine. 
Najbolj prepoznavna je bila njegova vloga v sporu med plutonisti in neptunisti, ki se je vrtel 
okoli nastanka nekaterih gorstev, kamnin in geologije na splošno. K sodelovanju je Zois pritegnil 
tudi mnoge  takratne naravoslovce oziroma prijatelje, kot so bili Valentin Vodnik, Franz von 
Hohenwart, Jožef Pinhak in nekatere svoje rudniške in fužinarske delavce. Organiziral in finan-
ciral je tudi nekaj odprav v pogorje Triglava, kjer so iskali in nabirali fosile ter dokumentirali 
druge geološke pojave. S tem je Zois s svojimi prijatelji postavil tudi temelje Slovenske paleon-
tologije, kar pa je pogosto spregledano. 
Ključne besede: Sigismondo  (Žiga)  Zois,  Valentin  Vodnik,  slovenska  paleontologija, 
amoniti, Triglav, dolina Triglavskih jezer 
Abstract
In the period of Slovenian Enlightenment, Sigismondo (Žiga) Zois was one of the most loud-
voiced naturalists, who also generously and lavishly supported research as well as documenting 
of paleontological heritage. Most recognizable was his role in a dispute between plutonists and 
neptunists, which revolved around the origin of certain mountain chains, rocks and geology in 
general. He gained on his side also numerous naturalists of that time and friends, such as Valentin 
Vodnik, Franz von Hohenwart,  Jožef Pinhak and even some of his miners and  ironworkers. 
Furthermore, he organized and financed several expeditions into the Triglav Mountains, where 
they were searching for fossils and documenting other geological phenomena. Zois thus lay the 
foundations for Slovenian paleontology which, however, is often overlooked.
Key words:  Sigismondo  Zois,  Valentin  Vodnik,  Slovenian  paleontology,  ammonites, 
Mt Triglav, Triglav Lakes Valley
1 Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History 
Prešernova 20, 1000 Ljubljana, Slovenija, mkriznar@pms-lj.si 
92
SCOPOLIA No 97 – 2019
Raziskovalci “naravnih zanimivosti” na Slovenskem 
Paleontologija  kot  relativno  mlada  znanstvena  disciplina  je  svoj  zagon  dobila  v  drugi 
polovici  18.  stoletja  in  začetku  19.  stoletja.  Zbiranje  fosilov  ali  “naravnih  zanimivosti”,  kot 
so  jih  pred  tem  imenovali  naravoslovci,  je  bila  domena učenjakov  in  bogatih meščanov. Na 
Slovenskem med prve zbiralce fosilov gotovo sodi Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), ki je že 
v drugi polovici 17. stoletja deloval tudi na paleontološkem področju. V svojih zapisih omenja 
fosilne zobe morskih psov iz miocenskih plasti med Izlakami in Moravčami (Križnar 2012) . 
V okolici Šentjerneja pa lahko še danes na poljih sledimo nekaterim Valvasorjevim najdiščem 
miocenskih polžev (Križnar 2012, Križnar 2017). V Valvasorjevem času so raziskovanje in 
preučevanje fosilov opravljali tudi mnogi drugi evropski naravoslovci, kot je bil Nicolaus Steno 
(1638–1686) in počasi postavljali temelje nastajajoče vede. 
Na  Slovenskem  je  skoraj  pol  stoletja  kasneje  geološke  in  druge  naravoslovne  raziskave 
opravljal Giovanni Antonio  Scopoli  (1723–1788). Kljub  širokemu  spektru  svojega  delovanja 
pa se je paleontoloških raziskav loteval bolj postransko in posredno, saj je več časa namenjal 
botaniki in entomologiji. Podobno pot raziskovanja in preučevanja je opravil tudi Franz Xaver 
von Wulfen (1728–1805), ki ga  je pot zanesla  tudi na ozemlje današnje Slovenije. Wulfen  je 
svoje naravoslovno znanje nadgradil tudi s preučevanjem zanimivih triasnih fosilov iz nekaterih 
rudnikov  na  avstrijskem Koroškem,  od  koder  je  prvič  opisal  tudi  amonitno  vrsto Carnites 
floridus (Wulfen 1793), pogosto najdbo iz mežiškega rudnika (Križnar & Ocepek 2018). 
Slika 1: Eden prvih obiskovalcev Doline Triglavskih jezer je bil naravoslovec Balthasar Hacquet. Prav gotovo je 
tudi on opazil in nabiral jurske amonite med svojimi sprehodi po tej dolini. Foto: Aleš Zdešar 
Figure 2: One of the first visitors of the Triglav Lakes Valley was natural historian Balthasar Hacquet. It is no doubt 
that he, too, noticed and collected Jurassic ammonites during his exploration of the Valley. Photo: Aleš Zdešar
93
Zoisovi somišljeniki 
Že v drugi polovici 18. stoletja se pojavijo zametki modernega naravoslovja na Slovenskem, 
ki  so  ga  ustvarjali  že  prej  omenjeni  naravoslovci.  Tako  imenovano  “Linnejevo”  naravoslovno 
obdobje  (Bufon 1971: 38)  je poleg Scopolija zaznamoval  tudi Balthasar Hacquet  (1739–1815). 
Po rodu Francoz, po prepričanju pa že pravi razsvetljenec (Bufon 1971; Mikša 2013), je službo v 
Idriji izbral zaradi védenja, da bo okolica velik naravoslovni izziv zanj. Med svojimi naravoslov-
nimi popotovanji je prehodil in raziskal celotno Kranjsko in o tem poročal v svojem imenitnem 
delu Oryctographia carniolica  (hacquet  1784).  Posebno  pozornost  je  posvetil  tudi  mnogim 
najdbam fosilov  in njihovim najdiščem, ki  jih  je med prvimi naravoslovci  tudi upodobil. Tako 
lahko  na  njegovih  vinjetah  zasledimo  jurske  školjke  iz  Podpeči  (hacquet  1781:  vinjeta  1)  ali 
oligocenske korale  iz doline Plaznica  (hacquet 1784: vinjeta 5), kjer  lahko še danes najdemo 
mnoge fosile. Hacquet je v času svojega bivanja na Kranjskem ustvaril tudi naravoslovni kabinet 
(Naturalienkabinet), ki je bil poznan po vsej Evropi (Jezernik 2015) ter je z njim privabil v deželo 
Kranjsko mnoge obiskovalce, med njimi sestro cesarja Jožefa II. in ruskega kneza Pavla s soprogo 
(Jezernik 2015: 41). V Hacquetovi naravoslovni zbirki so bili zastopani mnogi primerki rastlin, 
živali, mineralov in fosilov ter obsežna knjižnica. Zbirko je Hacquet ob svojem odhodu iz Ljubljane 
odpeljal s seboj v Lvov, kjer je prevzel delo profesorja na tamkajšnji univerzi (Jezernik 2015). 
Hacquet in Žiga Zois sta svoje znanstvo spletla prek naravoslovnih interesov, ko je Hacquet 
leta 1773 prišel v Ljubljano. Takrat še mladi Zois je že imel sloves ljubitelja znanosti in umetnosti 
tako v Ljubljani kot na celotnem Kranjskem (Kidrič 1938). Prijatelja sta ostala tudi še po odhodu 
Hacqueta, kar pričajo nekatera pisma. Med drugimi v enem izmed njih Zois piše Hacquetu, da 
bi on lahko prodal svojo obsežno naravoslovno zbirko in knjižnico celo na Kranjsko (Kidrič 
1938). Žiga Zois je sodeloval tudi z drugimi evropskimi naravoslovci oziroma geologi, kot sta 
Deodat  de Gratet  de Dolomieu  (1747–1819)  in Picot  de La Peyrouse  (1744–1818)  (Šumrada 
2000,  2001). Nekoliko  bolj  posredno  pa  je  verjetno  za Zoisa  slišal  tudi  francoski  zoolog  in 
utemeljitelj paleontologije Georges Cuvier  (1769–1832)  (Južnič 2009). Med Zoisovimi dopi-
sovalce  sodijo  še  tudi  profesor mineralogije Abraham Gottlob Werner  (1749–1817),  profesor 
kemije Martin Heinrich Klaproth (1743–1817), profesor naravoslovja Peter Jordan (1751–1827) 
ter mineralog z dunajske univerze Friedrich Mosh (1773–1839) (Faninger 1983). 
Kmalu po Hacquetovem odhodu se je oblikoval nov naravoslovni krog v Ljubljani s sedežem 
v hiši Žige Zoisa na Bregu v Ljubljani. Že takrat je imel Zois obsežno in bogato zbirko mineralov 
s prek 5000 primerki z vsega sveta (Faninger 1983; Jezernik 2015). Poleg mineralov je Zois 
zbiral  tudi  fosile, o  čemer priča dejstvo, da  jih  je  razpošiljal  tudi drugim muzejem oziroma 
takratnim znanstvenikom, predvsem na Dunaj in Gradec (Hohenwart 1838; Jezernik 2015). 
Žal več o razposlanih fosilih z ozemlja Kranjske ne vemo, vsekakor pa sta naravoslovna muzeja 
na Dunaju in Joanneum v Gradcu dobri izhodišči pri iskanju Zoisovih primerkov. 
Spor med plutonsiti in neptunisti 
Povod za še temeljitejše raziskovanje in iskanje fosilov na Kranjskem je bil znanstveni spor 
o  nastanku  kamnin,  ki  gradijo  pogorje  Triglava  (Pavlovec  1976;  Ramovš  1978;  Jezernik 
2015). Zoisov znanstveni nasprotnik je bil zagovornik vulkanistične teorije (plutonist) Johann 
Ehrenreich von Fichtel (1732–1795), ki je zagovarjal nastanek vseh kamnin kot posledico vul-
kanskega delovanja (Jezernik 2015: 44). Na drugi strani je bil glavni zagovornik neptunistič-
ne  teorije  že omenjeni Zoisov dopisnik Abraham Gottlob Werner,  ki  je  zagovarjal  nastanek 
kamnin z usedanjem v morjih in oceanih (Pavlovec 1976; Ramovš 1978) . 
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije
94
SCOPOLIA No 97 – 2019
Slika 3: Zoisove odprave so zbirale velike hišice jurskih amonitov predvsem v Dolini Triglavskih jezer, kar 
pa ni bilo dovolj za pojasnitev nastanka više ležečih predelov okoli Triglava. Na fotografiji je plast z mnogimi 
prerezi jurskih amonitov iz nahajališča pod Vršaki. Foto: Aleš Zdešar 
Figure 3: Zois's expeditions gathered large ammonite shells primarily in the Triglav Lakes Valley which, 
however, did not suffice to clarify the origin of the higher lying areas around Mt Triglav. The photo shows a layer 
with several cross-sections of Jurassic ammonites from locality under Vršaki. Photo: Aleš Zdešar
Slika 2: Po vulkanistični teoriji, ki jo je zagovarjal Johann Ehrenreich von Fichtel, naj bi višji vrhovi Julijskih 
Alp nastali z vulkanskim delovanjem, kar je objavil v razpravi Mineralogische Aufsatze leta 1794. Vir portreta: 
www.bildarchivaustria.at 
Figure 2: According to the volcanism theory advocated by Johann Ehrenreich von Fichtel, the higher peaks of 
the Julian Alps were formed by volcanic activities, as published by him in the treatise Mineralogische Aufsatze 
in 1794. Source of the portrait: www.bildarchivaustria.at 
95
Po Fichtelovem prepričanju so bile tudi Julijske Alpe vulkanskega izvora (Pavlovec 1976), 
seveda  pa  naj  bi  le  niže  ležeča  predgorja  nastala  iz  usedlin  oceanov.  Zois  in  Fichtel  sta  se 
spoznala ob obisku v Ljubljani in se nato redno dopisovala in izmenjavala primerke mineralov 
in fosilov (Jezernik 2015: 44). Fichtel je od Zoisa dobil tudi nekaj fosilov iz okolice Triglava, 
kjer  je Zois  ob  njih  zapisal  tudi  svoja  opazovanja  (Jezernik  2015). To  je  leta  1794 Fichtela 
spodbudilo, da je pripravil odgovor na Zoisove trditve in opazovanja ter vse izkoristil za svojo 
teorijo kot plutonist. Vse je objavil v takratni reviji 'Mineralogische Aufsätze', kjer je zapisal: 
»Gledam, kot bi bilo pred mojimi očmi, kako je v najstarejših časih, verjetno še v tistih našega 
tako  imenovanega stvarjenja sveta, na mestu Triglavskega pogorja  in daleč naokoli  ležečega 
ozemlja  globoko morje,  povezano  z  današnjim  Jadranskim morjem  in  ima  z  njim  enako  ali 
morda  še nižjo gladino.  Iznad gladine  tega morja  štrlijo grebeni Triglava  (nemško Terglou), 
Vršaca (nemško Werschatz) in vseh drugih tamkajšnjih gora, katerih vrhovi so iz masivnega in 
prvotnega čistega apnenca, ki jih gladina morja nikoli ni dosegla. Ti grebeni in vrhovi niso nič 
drugega kot nekdanji tovariši onih skalnih otokov, ki štrlijo blizu in daleč od obale, iz današnje-
ga Jadranskega morja, pogosto nekaj sto sežnjev visoko; ki pa so, čeprav so nad morsko gladino, 
vsi iz čistega, prastarega, resda pogosto razpokanega, vendar masivnega in gostega apnenca.« 
(Jezernik 2015, prevod Fichtel 1794)
S tem je želel Fichtel Zoisa in druge prepričati o vulkanskem nastanku najvišjih vrhov okoli 
Triglava. Predvsem ga je v to prepričanje zavedlo pomanjkanje fosilov, ki jim jih še ni uspelo 
najti  tako visoko v  Julijskih Alpah. Zoisov odgovor na Fichtelovo  teorijo  je  sledil kmalu po 
objavi, ko je v svoj naravoslovni krog privabil nekatere svoje prijatelje in podpornike. Zois je 
že načrtoval odprave in zbiranje fosilov v najvišjih delih Julijskih Alp (Križnar in sod. 2013) . 
Zoisovi triglavski fosili 
Že Zoisov prijatelj in naravoslovec Hacquet je raziskoval in opazoval fosile v Triglavskem 
pogorju  ter  se  celo med  prvimi  skušal  povzpeti  na  naš  najvišji  vrh  (Mikša  2013;  Jezernik 
2015). Gotovo je svoja opazovanja delil  tudi z Zoisom. Že kmalu po Fichtelovi neptunistični 
razlagi  je Zois  razmišljal o novih odpravah pod Triglav, kjer bi  zbrali  še več  fosilov  iz više 
ležečih plasti ali celo s Triglava (Križnar & Jeršek 2010, Križnar in sod. 2013) . 
Za nabiranje in opazovanje fosilov in drugih dokazov o nastanku Julijskih Alp je Zois že 
pred tem navdušil Valentina Vodnika (1758–1819), ki je bil konec 18. stoletja (od 1793 do 1796) 
upravitelj  župnišča  na  bohinjskem Koprivniku  (Križnar  in  sod.  2013;  Jezernik  2015:  47) . 
Vodnikova vnema pri geološkem raziskovanju okolice Bohinja je presenetila tudi Zoisa, ki je 
Vodniku v enem izmed pisem napisal: »…da bomo zbrali dobre kose in zadovoljili vse prijate-
lje, ki so brali Fichtlovo delo. … Končno se bo dobremu možu še v grobu zdelo za malo, da so 
naša poznejša opažanja spodbila njegovo domnevo o masivnem prvobitnem apnencu na Vršacu 
in Triglavu …«. (Kos 1970; Jezernik 2015). 
Iz redko ohranjenih zapisov zasledimo, da je Valentin Vodnik že okoli leta 1792 obiskoval 
nekatere  predele  v  okolici  Bohinja,  Doline  Triglavskih  jezer  in  Pokljuke  (Lovšin  1967a,b). 
Vodnik je že septembra 1792 obiskal »Bohinjsko visoko gorovje« in o tem poročal Zoisu. Med 
drugim omenja tudi ostanke amonitov, ki jih je zasledil na poti. Hkrati pa pojasnjuje celo, kako 
so ti fosili prišli v kamnino (sediment): 
»Amonove  rogove  (Amonshorner)  in  zdi  se mi  tudi  neko vrsto  amonitov  (?)  (Zurbiniten) 
lahko najdemo zavite v stenah na tej planoti. Tu so tudi mnoge pokline raznih velikosti, ki te 
stene členijo do 3 največ 5 čevljev široke do 2 sežnjev (Lachts) dolge in približno najgloblje 2 
do 3 sežnje. Na večje pa zelo težko naletimo. Te pokline pričajo o nekdaj mehki, sedaj pa otrdeli 
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije
96
SCOPOLIA No 97 – 2019
apnenčevi masi. V takih poklinah je zelo težko opaziti zgoraj omenjene amonite (Amoniten), 
ker  so docela nenapolnjene. Na stranicah  teh poklin sem  jaz sam večkrat opazil amonite na 
dvoje razklane, tako da je bila vraščena ena polovica na eni strani razkola in na drugi strani 
druga polovica amonita. To dokazuje, da so bili amoniti že tukaj, ko je bila kamnita masa še 
mehka in se je amonit pri sušenju kamenine moral razklati na dvoje.« (Lovšin 1967a,b). 
Sredi avgusta 1795 je Zois nameraval organizirati prvo odpravo v okolico Triglava. V pismu 
4. avgusta 1795 opiše Vodniku približno pot, ki naj bi jo opravila skupaj s svojima prijateljema, 
naravoslovcem grofom Francem von Hohenwartom (1771–1844) in ljubljanskim duhovnikom 
in tudi podjetnikom Jožefom Pinhakom (1760–1814). Zois v pismu opiše predvideno pot, ki naj 
bi jih vodila iz Stare Fužine do slapa Savice, prek Dednega polja do Doline Triglavskih jezer, 
vračali pa naj bi se prek Velega polja, pod Tosc in Draškim vrhom proti Rudnemu polju. Zois je 
Vodniku predlagal, naj bi si s Pokljuke ogledali še Gorjuše in okolico Jereke, kjer sta najdišči 
okremenjenih (silificiranih) fosilov (Oražen 1895). Zois je želel predvsem zadovoljiti tudi grofa 
Hohenwarta,  zagrizenega naravoslovca  in  zbiralca  recentnih mehkužcev. Zato  je predhodno 
enemu izmed svojih »kopačev rovov« Petrasu naročil, naj razstreli nekaj plasti, da bi lahko laže 
odkopali in našli fosile (Kos 1970). Kasneje je Zois zapisal: 
» … Ni si mogoče zamisliti nič zanimivejšega od dveh amonitov,….. ki ju imam zdaj pred 
sabo in se moram zahvaliti zanju samo Vaši odlični pripravi in ljubezni do znanosti. Zdaj si tudi 
želim, da bi o priliki dobil več primerkov za prijatelje v tujini.« (Kos 1970; Jezernik 2015). 
Sliki 4 in 5: Prereze jurskih amonitov lahko najdemo po celotni Dolini Triglavskih jezer. Običajno so to zgolj 
prečni prerezi hišic. Foto: Aleš Zdešar 
Figures 4 and 5: Remains of Jurassic ammonites can be found along the entire Triglav Lakes Valley. These are 
usually just cross-sections of ammonite shells. Photo: Aleš Zdešar
97
Dejansko je prva odprava pod Triglav potekala med 18.  in 26. avgustom 1795, ki so se  je 
udeležili  poleg Valentina Vodnika  še Hohenwart, Pinhak  ter  izkušeni gorski vodnik Andrej 
Legat in iskalci fosilov Kos, Arh in dva Petraža (Rus 1933), ki jih je priskrbel Zois, verjetno 
iz svojih rudarskih revirjev (Lovšin 1967a,b; Faninger 1983). Najbolj temeljito je to odpravo 
opisal  nekaj  desetletij  kasneje  Hohenwart  (1838),  ki  podaja  kronološki  pregled.  Kot  piše 
Hohenwart (Orožen 1895), so se 17. avgusta odpravili k slapu Savica, od koder so krenili na 
planino Dedno polje ter se malo odpočili. Pot so nadaljevali prek planine Ovčarije in se spustili 
v Dolino Triglavskih  jezer,  kjer  jih  pričakal Karl Zois  (brat Žige Zoisa  in  priznan  botanik; 
Pungaršek,  ta  zbornik)  v  tamkajšnji  koči.  V  »2.  botanični  koči«  so  pred  večerom  v miru 
opazovali sončni zahod in je Vodnik spesnil eno izmed svojih izgubljenih pesmi. Drugi dan so 
raziskovali in iskali fosile v okolici koče v spodnjem delu Doline Triglavskih jezer. Odkrili so 
nekaj fosilnih glavonožcev, ki so jih prek »vračajočih planšaric« poslali Zoisu v Ljubljano (Rus 
1933: 99). 19. avgusta so zapustili gostoljubnega Karla Zoisa in se skušali povzpeti na pobočje 
Kopice, kar pa se jim ne posreči in se vrnejo nazaj v Dolino Triglavskih jezer in nadaljujejo po 
dolini proti Vršacu. Na Vršacu so se odpočili in pot nadaljevali proti Velemu polju in ob poti 
pod Toscem, kamor proti mraku prispejo do koče (“Zoisova koča”, danes Vodnikov dom). Na 
Vršacu je po pisanju Vodnika Hohenwart našel fosile, ki naj bi pripadali ostankom amonita. Zois 
je kasneje ob tej najdbi zapisal: »Ta sled (na vrh Vršaca najdenega amonita) mi je neizmerno 
dobro došla, saj nam daje upanje, da bodo v bodoče našli okamnine tudi na najvišjih točkah 
in s tem prinesli matematično pravilen dokaz, da so naše apnenčeve hribine enake starosti in 
porekla.« (Rus 1933: 101; Orožen 1899) Ob zbiranju fosilov so si pohodniki skrbno zapisovali 
tudi svoja opažanja, predvsem Hohenwart in Vodnik, ki je opazil, »da je tudi Triglav skladovit« 
(Kos 1970; Jezernik 2015). 20. avgusta popotniki že zelo zgodaj odrinejo od Zoisove koče prek 
Ledin pod Triglav ter ločeno skušajo osvojiti vrh Triglava, kar pa jim ne uspe. Po neuspehu se 
vrnejo na Velo polje. Naporno osvajanje Triglava naslednji dan preživijo le z obiskom Tosca in z 
njega opazujejo okolico ob čudovitem razgledu (Orožen 1895). Naslednji dan odidejo z Velega 
polja proti Koprivniku, verjetno prek Rudnega polja, kot je načrtoval Zois. Prva odprava je bila 
zaključena in že 5. septembra se Žiga Zois zahvali Vodniku za odlično izpeljano potovanje po 
predgorju Triglava. Hkrati Zois omeni, da sta bila grof Hohenwart in Pihank izjemno zadovolj-
na: » … Gorovje, priroda, prijateljstvo so zelo močne stvari.« (Orožen 1895)
V času prve odprave je Valentin Vodnik napisal pesem, ki opredeljuje tudi njegovo navdu-
šenje  nad  geologijo,  hkrati  pa  postavlja  ogledalo  Fichtelu  (Pavlovec  1976,  Faninger  1983, 
Jezernik 2015), kjer ga označi kot »zidarja«. 
Sklad na skladu se vzdiguje
golih vrhov kamni zid;
večni mojster ukazuje:
"Prid, zidar, se les učit!"
(Valentin Vodnik, Vršac, druga kitica)
Seveda pa Zois ni bil popolnoma zadovoljen z »izkupičkom« zbranih fosilov in opazovanj 
prve odprave in je že takoj načrtoval drugo odpravo, pred tem pa zapisal: „Zdaj nam je treba 
samo še s triglavske Ledine sledu okamnin. Zaradi tega sem se dogovoril z iskalcem Kosom, da 
bo še letos, in sicer v najbližjih dneh, Ledino znova preiskal. Drugo leto pa nameravam njega 
namestiti na Velo polje in mu prideliti štiri rudarje, da bodo od tu hodili na Vršac in Triglav ter 
na izbranih mestih odkopavali petrefakte oziroma lomili sveže pole. Kajti, dokler se najdejo le 
posamezni kosi, si ne upam delati iz tega nobenih trdnih sklepov, cele plasti pa so neoporečni 
dokazi, ki jih je mogoče zapustiti potomstvu!“ (eno izmed Zoisovih pisem po Rusu, Rus 1933: 
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije
98
SCOPOLIA No 97 – 2019
Slika 6: Kopasti vrh Tosca je zgrajen iz zgornjetriasnih plasti, ki se na vrhu pojavljajo kot grebenski 
apnenec. S Tosca so Zoisovi prijatelji ob prvi odpravi leta 1795 več ur opazovali Triglav in njegovo okolico. 
Foto: Aleš Zdešar 
Figure 6: The rounded top of Mt Tosc is built of the Upper Triassic beds, which occur at the top as reef 
limestone. During the first expedition in 1795, Zois’s friends admired, from Mt Tosc, the Triglav mountain chain 
and its environs for several hours. Photo: Aleš Zdešar
Slika 7: Pogled na Kanjavec (levo) in Vršac (desno). Slednji, ki so ga obiskali med odpravo leta 1795, je zgrajen 
iz lepo plastovitega apnenca. Foto: Aleš Zdešar 
Figure 7: View of Mt Kanjavec (left) and Mt Vršac (right). The latter, which was visited during the 1795 
expedition, is built of beautifully layered limestone. Photo: Aleš Zdešar
99
101) Tako je že septembra 1795 na pot poslal novo odpravo na Triglav oziroma njegovo južno 
ostenje. Odprave so se udeležili rudarji iz Zoisovih revirjev z izkušenimi iskalci fosilov na čelu 
(Faninger 1983). Verjetno se je tej (drugi) odpravi ponovno pridružil Valentin Vodnik, saj Zois 
v pismu z dne 4. oktobra 1795 piše Vodniku : »Vaša vnema za proučevanje gora presega vsa 
pričakovanja. Bil sem presenečen, ko sem izvedel, da ste romali po težavnem potu na Veliki 
Rog in Mali Triglav in v kraje velikega vrha nad Ledino … Zelo sem zadovoljen z zbirko, katero 
ste prinesli s seboj, in Vam kar tu izražam svoje priznanje po teh le številkah.« (Orožen 1895) 
Nekoliko  manj  je  jasno,  ali  je  Zois  tudi  leta  1896  na  Velo  polje  poslal  svojega  vodnika 
Kosa in nekaj kopačev po nove primerke fosilov. Ti naj bi z Velega polja obiskovali Vršac in 
Triglav ter iskali tamkajšnje fosile, saj je Zois želel še dodatne »nepobitne dokaze«. (Kos 1970; 
Jezernik 2015) 
Desetletja po omenjenih odpravah je Zois še vedno zbiral geološke primerke, čeprav je o tem 
znanega bolj malo. Ob smrti Žige Zoisa je njegova zbirka, vključno z nekaterimi fosili, prešla 
pod pokroviteljstvo novonastalega Kranjskega deželnega muzeja. Prvo vlogo raziskav in doku-
mentiranja paleontološke dediščine so tako prevzeli muzej in njegovi sodelavci, med katere sodi 
tudi prvi kustos Henrik Freyer (1802–1866). 
Današnji paleontološki pogled na najdbe in najdišča 
Zbiranje  okamnin  oziroma  fosilov  je  bilo  za  Žigo  Zoisa,  Valentina  Vodnika  in  Franca 
Hohenwarta  namenjeno  zgolj  dokazovanju  proti  vulkanistični  teoriji.  Raziskovalci  so  vse 
primerke, vsaj na osnovi zapisov in ohranjenih fosilov, natančno označili in zabeležili, kot je 
praksa v sodobni paleontologiji. Tudi pri določevanju posameznih najdb fosilnih glavonožcev 
so imeli omejeno znanje paleontologije enako kot s taksonomijo, čeprav je v tistem času že bila 
uveljavljena Linnejeva taksonomija, ki so jo s pridom uporabljali drugi naravoslovci. Zbrane 
fosile z odprav so omenjeni označili le kot amonite in navtilide (ali nemško Ammonshörnern, 
Ammoniten ali Nautiliten). Iz ohranjenih zapisov je zelo težko opredeliti geološko starost posa-
meznih fosilnih najdb, enako pa velja tudi za najdišča. 
Slika 8: Eden izmed redko ohranjenih lističev z zapisi o najdbah amonitov (navtilidov), na katerem je, 
zanimivo, zapisana tudi nadmorska višina najdišča. Rokopis je dokaj podoben pisavi Valentina Vodnika. Hrani 
paleontološka zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: David Kunc 
Figure 8: One of the rarely surviving slips with records of the ammonite (nautilide) finds on which, quite 
interestingly, the locality's height above sea level is recorded as well. The handwriting is fairly reminiscent of 
Valentin Vodnik's style of writing. Kept by the Paleontological collection of the Slovenian Museum of Natural 
History. Photo: David Kunc
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije
100
SCOPOLIA No 97 – 2019
Slika 9: Veliko in dobro ohranjeno kameno jedro amonita iz severnega dela Doline Triglavskih jezer. Hrani 
paleontološka zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V ozadju rokopis Žige Zoisa. Foto: David Kunc 
Figure 9: A large and well preserved ammonite internal mold from the northern part of the Triglav Lakes valley, 
with Zois’s manuscript in the background. Kept by the Paleontological collection of the Slovenian Museum of 
Natural History. Photo: David Kunc
101
Paleontološka  zbirka  Prirodoslovnega muzeja  Slovenije  hrani  nekaj  primerkov  fosilnih 
glavonožcev (amoniti in navtilidi), ki naj bi jih zbrali Vodnik s prijatelji ter sodijo v Zoisovo 
zbirko (Križnar & Jeršek 2010; Križnar in sod . 2013). Mnogi primerki so ohranjeni le kot 
neorientirani prečni prerezi hišic, brez izrazitih taksonomskih znakov. Le redke amonite bi 
lahko določili do rodu oziroma celo do vrste. Nekaj primerkov je bilo verjetno odkritih tudi 
povsem naključno, kar velja za fosile iz okolice Jereke, Koprivnika in Gorjuš, kjer je terenske 
oglede  in  zbiranje  opravljal  tudi  Valentin  Vodnik  (Križnar  in  sod . 2013).  Ob  nekaterih 
omenjenih primerkih so ohranjeni tudi lističi z zapisi in inventarne številke, a zaradi neustre-
znega dokumentiranja pristnosti ne moremo preveriti. 
Če  sledimo  Zoisovim  odpravam,  lahko  predvidevamo,  da  so  si  raziskovalci  ob  svojem 
prvem postanku v Dolini Triglavskih jezer (avgusta 1795) ogledovali in nabirali jurske amonite 
in druge nedoločene fosile. Slednji izhajajo iz srednje in zgornjejurskih rdečkastih gomolja-
stih apnenčastih plasti (Prehodavške formacije), ki izdanjajo tudi na mnogih mestih v Dolini 
Triglavskih  jezer  proti Kanjavcu  in Vršakom  (Šmuc 2005; Šmuc & Rožič 2010). Različne 
rodove jurskih amonitov iz Doline Triglavskih jezer omenjajo nekateri geologi in paleontologi 
(Ramovš 1955; Grimšičar 1962; Ramovš 1985). Med drugimi omenjajo vrsto Perisphinctes 
Slika 10: Okremenjena hišica amonita z Babne Gore nad Koprivnikom. Verjetno je ta primerek nabral Valentin 
Vodnik (v ozadju njegov rokopis), saj tudi Žiga Zois omenja okremenjene (silificirane) fosile iz bohinjske 
okolice. Hrani paleontološka zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: David Kunc 
Figure 10: Silicified ammonite shell from Mt Babna Gora near Koprivnik village. This specimen was probably 
collected by Valentin Vodnik (his manuscript in the background), as Žiga Zois, too, refers to silicified fossils 
from Bohinj area. Kept by the Paleontological collection of the Slovenian Museum of Natural History. 
Photo: David Kunc
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije
102
SCOPOLIA No 97 – 2019
roubyanus  Fontannes,  1879  ter  amonite  rodov Phylloceras  in Oppelia  (Grimšičar  1962). 
Podobno  tudi Ramovš (1985)  iz Doline Triglavskih  jezer omenja več amonitnih rodov, kot 
so Phylloceras, Holcophylloceras, Perisphinctes, Enaspidoceras, Gregorycera, Lytoceras, 
Paraspidoceras in Sowerbyceras. 
Nekoliko bolj nejasne so najdbe primerkov, ki jih omenjata Vodnik in Zois z Vršaca, saj 
je  tamkajšnji  vrh  sestavljen  iz  triasnih plasti. Seveda  je  v njih mogoče najti  tudi  amonite, 
lahko pa so opazovali oziroma zbirali celo druge mehkužce, kot so velike megalodontidne 
školjke. Podobne starosti so gotovo tudi neznani fosili, ki so jih iskali in opazovali nad Velim 
poljem pod Triglavom. O  teh najdbah  lahko zgolj  sklepamo  in predvidevamo. Še nekoliko 
mlajše plasti s spodnjejurskimi fosili pa poznamo iz okolice Gorjuš, Koprivnika in Jereke. 
Od tam izvirajo nekateri ohranjeni primerki okremenjenih (silificiranih) amonitov, shranje-
nih v paleontološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije. O spodnjejurskih amonitih iz 
nekdanjih kamnolomov med Bohinjsko Češnjico in Bitnjami je obsežno poročal tudi Härtel 
(1920).  Izmed  trohitnih  apnencev  omenja  ostanke  amonitov  Amaltheus margaritatus de 
Montford, 1808, Harpoceras (Arieticeras) retrosicosta (Oppel, 1862), Harpoceras bertrandi 
(Kilian,  1889),  Harpoceras geyeri  (Spath,  1938),  Harpoceras  cf.  reynesi  (Monestier, 
1921), Harpoceras percostatum (Fucini,  1908), Harpoceras  (Harpoceratoides)  serotinum 
(Bettoni, 1900) , Phylloceras geyeri (Meneghini, 1874), Phylloceras anonymum (Meneghini, 
Slika 11: Hišica amonita iz okolice Jereke, ki je bil odkrit v svetlem spodnjejurskem trohitnem apnencu. Hrani 
paleontološka zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: David Kunc 
Figure 11: Ammonite shell from the vicinity of Jereka, preserved in light-coloured early Jurassic 
trochite limestone. Kept by the Paleontological collection of the Slovenian Museum of Natural History. 
Photo: David Kunc
103
1853), Rhacophyllites planispira  Reynes,  1868, Rhacophyllites  (Meneghiniceras)  lariensis 
(Meneghini,  1857),  Lytoceras  cf.  secernendum  De  Stefani,  1887,  Lytoceras nothum? 
(Meneghini, 1874)  in nekatere druge oblike fosilnih glavonožcev (Härtel 1920). Podobno 
favno pa so našli tudi južno od Bohinja na območju Koble, med katero so zastopani amoniti 
Canavaria sp. in Neolioceratoides sp . (Rožič in sod. 2014). 
Za natančnejše  taksonomske določitve ohranjenih amonitov  iz Zoisove zbirke  in drugih 
omenjenih fosilov bi bila v prihodnje dobrodošla temeljita raziskava primerkov in po možnosti 
tudi  njihovih  najdišč.  Treba  bi  bilo  zbrati  tudi  primerjalno  gradivo  iz  vseh  omenjenih  in 
znanih najdišč v okolici Bohinja, Doline Triglavskih jezer, Triglava in Pokljuke. 
Povzetek 
Na  Kranjskem  so  že  v  drugi  polovici  18.  stoletja  nekateri  naravoslovci  raziskovali  po 
okolici Triglava. Med njimi je bil najbolj znan Balthasar Hacquet, ki je v svoji monografiji 
Oryctographia Carniolica opisal tudi mnoge geološke pojave. Žiga Zois (1747–1819) je eden 
izmed Hacquetovih znancev in dopisnikov, predvsem v naravoslovnih temah. Zois je veliko 
svojega  časa  namenil  tudi  raziskovanju  in  preučevanju  naravoslovja,  predvsem mineralov 
in tudi fosilov. K fosilom je Zoisa verjetno pritegnila predvsem razprava med neptunisti in 
vulkanisti. V ta namen je Zois, ki je bil že na vozičku, organiziral odpravo v okolico Triglava 
z  namenom  poiskati  dokaze  v  obliki  fosilov.  Pri  prvi  organizirani  odpravi  so  sodelovali 
Valentin Vodnik (1758–1819), mladi grof Franc von Hohenwart (1771–1844) in Jožef Pinhak 
(1760–1814) ter nekaj domačih vodnikov. Na tej odpravi so obiskali tudi Dolino Triglavskih 
jezer in tam preučevali in zbirali jurske amonite. Velik del zbranih fosilov iz Zoisove zbirke 
se je izgubil, ohranjenih je le nekaj primerkov. Vsi ohranjeni primerki so bili odkriti v dolini 
Triglavskih jezer in v okolici Bohinja in so shranjeni v paleontološki zbirki Prirodoslovnega 
muzeja Slovenije. 
Summary 
As early as in the second half of the 18th century, the surroundings of Mt Triglav within 
the boundaries of the former province of Carniola were researched by several natural scien-
tists. The best known among  them was Balthasar Hacquet, who published  the monograph 
Oryctographia Carniolica,  in which he described a number of geological phenomena. Žiga 
Zois (1747–1819) was one of Hacquet’s acquaintances and correspondents, particularly as far 
as natural science was concerned. Much of his time he was also dedicated to the research and 
study of natural history, especially minerals and fossils. Zois was most probably attracted to 
fossil collecting primarily owing to the discussions and dispute among neptunists and vul-
canists who debated on the origin of the Alps. For this purpose Zois organized an research 
expedition to the vicinity of Mt Triglav with the purpose of finding and collecting evidence 
in the form of fossils. The first expeditions were attended by Valentin Vodnik (1758–1819), 
the  young Count Franc  von Hochenwart  (1771–1844),  Jožef Pinhak  (1760–1814)  and  some 
local guides. During these expeditions, they also visited the Triglav Lakes Valley, where they 
observed and collected  Jurassic  ammonites  and other  fossils. Most of  the collected  fossils 
from Zois's expeditions were lost, but few specimens of Jurassic ammonites survived and are 
kept in the Paleontological collection of the Slovenian Museum of Natural History. 
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije
104
SCOPOLIA No 97 – 2019
Literatura in viri / References: 
Bufon,  Z.,  1971:  Naravoslovje  v  slovenskem  narodnem  prebujanju.  Zbornik za zgodovino 
naravoslovja in tehnike, 1: 15–77. 
Faninger, E., 1983: Baron Žiga Zois in njegova zbirka mineralov. Scopolia, 6: 1–32. 
Faninger,  E.,  1994/95:  Sodelovanje  barona  Žiga  Zoisa  in  Valentina  Vodnika  na  področju 
geoloških znanosti. Geologija, 37–38: 561–564. 
Fichtel, J. E. von., 1794: Mineralogische Aufsatze. Wien, Mathias Andreas Schmidt. 
Grimšičar, A., 1962: Geologija doline Triglavskih jezer. Varstvo narave, 1: 21–33. 
Hacquet,  B.,  1781:  Oryctographia Carniolica,  oder  Physikalische  Erdbeschreibung  des 
Herzogthums und zum Teil der benachbarten Länder. 2. Teil, Leipzig. 
Hacquet, B., 1784: Krain, Istrien Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung 
des Herzogthums Krain, Istrien und zum Teil der benachbarten Länder. 3. Teil, Leipzig. 
Härtel, F., 1920: Stratigraphische und Tektonische Notizen über das Wocheiner. Juragebeit. 
Verh. Geol. R. A., 8/9: 134–153. 
Hohenwart, F.J.H., 1838: Auszug aus meinen Alpenreisen-Tagebüchern über die krainischen 
Hochgebirge.  Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirtschaft und Topographie des 
Herzogthums Krain, 1: 29–75. 
Jezernik, B., 2015: Pogledi na Triglav skozi čas. Traditiones, 44 (1): 29–58. 
Južnič, S., 2009: Jezuitska dediščina barona Žiga Zoisa (ob 200-letnici Ilirskih provinc in 190-
letnici Zoisove smrti). Kronika, 57 (3): 471–490. 
Kidrič, F., 1938: Zois in Hacquet. Ljubljanski zvon, 58 (5): 271–275. 
Kos,  J.  (ur.).  1970: Marko Pohlin, Žiga Zois, A. T. Linhart, Valentin Vodnik. Izbrano delo . 
Ljubljana, Mladinska knjiga. 
Križnar, M., 2012: Valvasorjevi zapisi o fosilih Kranjske. Proteus, 74 (8): 367–373. 
Križnar, M., 2017: Valvasorjevi miocenski fosili Dolenjske in njihova najdišča. Konkrecija, 
6: 4–6. 
Križnar, M.,  B.  Činč  Juhant  & M.  Jeršek  2013:  Geološke  značilnosti  Bleda  in  okolice. 
Scopolia, Suppl. 6: 55–64. 
Križnar, M. & M. Jeršek 2010: Zoisovi amoniti izpod Triglava. Svet pod Triglavom, 15: 12–13. 
Križnar, M. & I. Ocepek 2018: Carnites – mežiška paleontološka ikona. Konkrecija, 7: 20–23. 
Lovšin, E., 1967a: Po sledi za Bohinjskim rokopisom. Planinski vestnik, 6: 262–268. 
Lovšin, E., 1967b: Po sledi za Bohinjskim rokopisom (nadaljevanje in konec). Planinski vestnik, 
7: 307–311.
Mikša,  P.,  2013:  Prvi  raziskovalci  slovenskih  gora  in  prvi  dokumentirani  pristopi  nanje. 
Zgodovinski časopis, 67 (3–4): 390–405. 
Orožen,  F.,  1895:  Valentin Vodnik  kot  turist  in  turistični  pisatelj. Planinski vestnik,  1  (7): 
97–104. 
Orožen, F., 1899: O Vodnikovem Vršacu. Planinski vestnik, 5 (2): 24–27. 
Pavlovec, R., 1976; Naši kraji v boju med plutonisti in neptunisti. Proteus, 38 (9–10): 346–347. 
Ramovš, A., 1955: Amoniti v Dolini triglavskih jezer. Proteus, 17: 137–141. 
Ramovš, A., 1985: TNP. Triglavski narodni park – vodnik, Bled, str. 15–28. 
Ramovš, A., 1978: Triglav v geološki zgodovini. Proteus, 41 (2): 51–56.
105
Rožič, B., F. Venturi & A, Šmuc, 2014: Ammonites from Mt Kobla (Julian Alps, NW Slovenia) 
and  their  significance  for  precise  dating  of  Pliensbachian  tectono-sedimentary  event. 
Materials and Geoenvironment (Materiali in geookolje), 61: 191–201. 
Rus, J., 1933: Triglav v herojski dobi geološke vede (H komentarju Vodnikove ode »Vršac«). 
Geografski Vestnik, 1–4: 94–106. 
Šmuc, A., 2005: Jurassic and cretaceous stratigraphy and sedimentary evolution of the Julian 
Alps, NW Slovenia. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,: 98 str. 
Šmuc, A., & B. Rožič, 2010: The Jurassic Prehodavci Formation of the Julian Alps: easternmost 
outcrops  of  Rosso  Ammonitico  in  the  Southern  Alps  (NW  Slovenia).  Swiss Journal of 
Geosciences, 103 (2): 241–255. 
Šumrada,  J.,  2000:  Hacquet,  Žiga  Zois  in  francoski  naravoslovec  Picot  de  La  Peyrouse. 
Scopolia, 44: 1–34. 
Šumrada, J., 2001: Žiga Zois in Déodat de Dolomieu. Kronika, 49 (1–2): 65–72. 
Wulfen, F. X., 1793: Abhandlung vom kärnthenschen pfauenschweifigen Helmintholith, oder 
dem sogenannten opalisirenden Muschelmarmor, Erlangen; 124 str.
Matija KRIŽNAR: Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije