C V E T N I K.
Berilo
za
slovensko mladino.
Vredil Anton Janežič,
bivši c. k. profesor na viši realii v Celovcu. Drugi del.
Drugi natis.
V Celovcu 1876.
Natisnila in založila tiskarnica družbe sv. Mohora.
C V E T N I K.
Berilo
za
slovensko mladino.
---
Vredil Anton Janežič,
bivši c. kr. profesor na viši realki v Celovcu.
Drugi del Drugi natis.
V Celovcu 1876.
Natisnila m založila tiskarniea dnube sv. Mohora.
Zlate resnice.
(Zložil A. Slomšek.)
1.	Kdor sam sebe povišuje, Prazno glavo oznanuje.
2.	Dež za solncem mora biti, Za veseljem žalost priti.
3.	Le terpljenje našili dni Nam veselje posladi.
4.	Tam, kjer glad mori lenuha, Najde pridni dosti krulia.
2.
Najboljši kažipot.
(Spisal A Zupančič.)
Sin se je bil pri svojem očetu rokodelstva izučil. „Zdaj pa le po širocem svetu", reko mu skerbni oče, „da se še bolj izuriš v svojem delu in tudi spoznaš, kako se pri tujih ljudeh kruh služi. Tudi jaz sem storil nektero stopinjo po svetu, in še nikoli mi ni bilo tega žal!" Tako so oče govorili in mu našteli še celo versto tergov in mest, kamor naj gre in se z delom pomudi.
„Za božjo voljo!" oglase se prestrašena mati, „kaj pa misliš, oče ? O vseh teh krajih še praviti nikoli nisem slišala in tod naj bi revež sam hodil? Kdo ga bo varoval, kdo vodil? Le domu naj ostane/domd, — ljubo d orni, kdor ga ima, pravi star pregovor."
Oče na to nič ne odgovore; sinu mignejo, peljejo ga pred ulnjak ter mu reko: „Le poglej jih veselih živalic, kako verše in hite na delo! Daleč daleč gredo okrog, in kdo je vodi na daljnem poti od cvetke do cvetke? "Kdo je varuje marljive delavke, da jih med potjo ne požr6 sovražne tiče? In kdo je spet pripelje v domači panj, bogato obložene z blagodišečim voskom in medom ? — Ali ne Oče nebeški, ki z
1*
enako dobroto skerbi za velicega slona, kakor za malo miško ? Ali ne On, brez kterega volje še vrabec ne pade raz streho?"
Na to se obernejo oče k materi, ki so zadej stali pa poslušali: ,,No, mati, ali ni naš sin več ko le-te bučelice?"
—	Pri tej priči so mati utihnili in z mirno dušo pustili sina po svetu.
3.
Kranjska dežela.
(Spisal V. Vodnik.)
Kranjska dežela je večidel hribasta. Veliko hribov in gora je z dobrimi gozdi, drevjem, sadjem, hišami in ljudmi napolnjenih; dosti jih je pak golih, in na nekterih vse leto sneg leži. Snežniki so na Gorenskem, in med njimi je imeniten Ljubelj zavoljo sterme in vendar eez-nj dobro nadelane ceste. Triglav kipi med Bohinjem in Bolcem ; ta je najmanj 1400 sežnjev visok in je izmed najviših gora v Evropi. Ž njegovega verha se vidi na Tirole , Horvaško in v Benetke. Mornarji ga na beneškem morji uajpred zagledajo, kedar se proti naši deželi peljejo, in ga poznajo po imenu. Šmarna gora nad Ljubljano ima to posebnost, da je sterma, visoka in vendar od dragih hribov odločena stoji.
Dolensko ima niže hribe, in prideluje veliko zdravega vina, marvin z imenom. Pri Savi nese brodnija veliko dobička.
—	Notranjsko je vse hribasto. Od bohinskih snežnikov noter do Turškega derže skozi Notranjsko debeli gozdi. Na Krasu pa je vse golo in skalovito, in silna burja vleče, da dostikrat težke voze prevrača; vendar tam najlepša pšenica raste. Tudi se nahaja tam veliko podzemeljskih lukenj, preduhov in votlih prostorov, v kterih so vse bire kamnite od kapov okamenele podobe videti.
Večidel je povsod dvojna žetev, ker se po sternini ajda seje. Blizo morja rastejo oljke, pomoranče, limone, mandlji, fige in drugo žlahtno sadje. Veliko dobrega vina se v Notranjem pridela. Cela dežela redi obilno konj, govedi in drobnice.
Kranjci so imenitni bučelarji; bučele jim posebno ver-žejo, zato ker ajdo sejejo in se z bučelami tako dobro pečati znajo, da so drugim deželam ueeniki v bučelarstvu postali. Divjačine, tic in rib se veliko dobi v logih, gozdih, tekočih vodah, v jezerih in v morji. Največe bogastvo kranjske dežele - - so rude in platno. Kude se na več krajih dobivajo, plavijo in podelujejo. Živo srebro, železo, jeklo, svinec se na tuje prodaja
in denarjev prinaša. Platno prinese Kranjcem okoli 40000 goldinarjev iz drugih dežel; pa tudi v dostih krajih tako pridno po zimi predejo, da komaj štiri ure spe. Verh tega se tudi veliko vina, olja, živine, mezlana, bleškega sukna, usnja, polhovih kožic, medu, voska, lesenine, skled, loncev, lesa za barke in sit v druge dežele prodi Ker ima dežela dvojno žetev, sterno in ajdovo, zato je z ljudmi silno napolnjena in je tudi lahko redi.
4.
Mladina.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Mladi ribič ribo vjaine, Al premajhna se mu zdi; 'Z mreže jo za vado vzame, Pa na ternek nasadi.
2.	Da bi vlovil ribe veče, Verže ternek sred vode: Čakal je do mraka sreče,
V mraku prazen domu gre.
5.
Kitica Ezopovik basni.
(Spisal Fr. Metelko.) I. Košuta in vinska terta.
Košuta se je lovcem za vinsko terto skrila in potuhnila. Lovci mimo grede je ne vidijo in odidejo. Zdaj meni, da se jej ni več bati; po terti se začne spenjati in mladice objedati.
Šum in lomast pa lovci zaslišijo in se vernejo; za terto zver zagledajo ter jo ustrele. „Prav mi je, reče umiraje košuta, ker sem se nad svojo zavetnico nehvaležno pregrešila."
Kdor dobrote s hudim vračuje, ne odide maščevanju.
2. Gad in pila.
Gad pride po noči v kovačnico in hoče vse orodje razgrizti. Najprej se spravi nad naklo. Ko pa nič ne opravi, zapusti je in gre nad pilo; tu, meni, bo lože kaj opravil. Pa tudi le-tu si zastonj prizadeva. Pila se mu posmehuje rekoč: „Bedak! kako hočeš mene s svojimi zobmi razgrizti, ker jaz železo premagam, in naklo, kteremu ti nič ne moreš, lahko v prah zdrobim?"
Kdor v svojo moč zaupa, druzih pa ne pozna, ta se opeče.
3. Gad in belouška.
Gad je bil žejen in gre k studencu pit; bolouška mu pa vodo prepove. Dolgo se prepirata in besedujeta, oba se vna-meta in si Črez tri dni boj napovesta. Žabe, belouški gorke, gredo gada podpihovat in mu obljubijo svojo pomoč. Zdaj se začneta in se budo bojujeta; žabe priskačejo ter po svoji šegi pomagajo regljaje. Gad v boji premaga in potle žabe krega, da mu niso po storjeni obljubi pomagale; ali odgovore mu: „Saj smo pomagale, naša navada je namreč samo z glasom pomagati in ne drugače."
Kdor le samo z glasom pomaga, malo pomore.
4. Sraka in pavovo perje.
Sraka je pavovega perja nabrala in se ž njim ozaljšala in našopirila. Ta posojena lepotina jo je tako prevzela, da je druge srake zaničevala. Zapustila je svoje sestre in v kerdelo lepih pavov se vrine. Ali pavi so kmalo spoznali svojo last in začno kljevati srako: vse posojeno perje so jej izpulili. Osramočena se verne k svojim sestram, ktere jo pa silno čerte, preganjajo in tako hudo okljujejo, da še svoje perje izgubi; po tem takem jo zaničujejo njene domače in tudi vse druge tiče.
Ne povzdiguj se črez druge, ne obetaj si in ne želi nikdar, kar ti po pravici ne gre. Ošabnost pelje v zaničevanje in sovraštvo. Bodi v resnici in ne po dozdevku, kar biti želiš.
6.
Zerno.
(Spisal J. Bilec.)
Vsako zerno, bodi si še tako majheno, je pravo čudo božje modrosti in mogočnosti. Belo moknato jederce obdaja terda liiščina, da je varuje mraza, Pa to še ni dosti; modri stvarnik je oblekel jedro še v drugo, bolj voljno in tanko lupino, da ga ne tišči terda luščina. Glejte, tako zavije skerbna mati milo dete v tanke plenice, da je obvaruje mraza in drugih nezgod. Pa žalibog se jih najde dosti staršev na svetu ];?. za svoje otroke ne skerbe tako, kakor skerbi dobri stvarnika drobno zerno.
Pa tudi sredina našega zerna je prečudna; mala piciea je notri, ki se imenuje s e r c e. To serce pa je kal prihodnje rastlike, začetek ponižne bilke ali mogočnega hrasta. Celo
moknato jedro je toraj le obleka kali ali klice; služi jej pa kakor materino mleko v živež, dokler ne more vživati bolj čverste hrane. Ko pa s pomladi solnčni žarki zemljo ogrejejo, oživi in se napne dobro okovarjena klica, lupina poči in kal predere luščino.
Moč slabotne kali je prečudno velika: (leni sto in petdeset liber težo na grah, ganila se bode in klica prederla, če si ga bil prej malo namočil. Od kod ta silna moč? Kako more klica, ki jo dete lahko razdere, biti tako jaka? Bistroumni umetnik in mogočni vladar! ali moreš ti kaj tacega narediti ?
7.
Ošabnežu.
(Zložil Fr. Cegnar.)
1.	Stoji ošaben hrast na gori, Na nebo z verhom se opira, Sosede svoje zaničuje,
S posmehom na-nje se ozira.
2.	Dervar s sekiro gre na goro, In tam pod hrastom se ustavi; Sekira- smertno pesem poje,
Na tla telebi hrast gizdavi.
3.	O ti, ki zaničuješ brata,
Ker več prejel si od Gospoda, Ozri se! stopa ti na peto Nemila hrastova osoda.
8.
Ternolica in vinska terta.
(Spisal A. Slomšek.)
O lepi pomladi je v zglavji nad vinogradom ternolica lepo cvetela in se v svojem belem cvetji vsa košata na solncu grela. Svoje lepote pijana gleda v vinograd in vinsko terto zaničuje rekoč: Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska te^-t,/' 'Ali te ni aram, da tako uborno v vinogradu stermiš in solze' prelivaš ? Gotovo ti merzf, da sem lepše oblečena ko ti, ker vidiš, kako veselo bučelice po meni šume in otroci krog mene skačejo, tebe pa nihče ne pogleda!"
Vinska terta pohlevno molči, pa tiho in čversto poganja svoj žlahtni sad. Ko jeseni grozdje dozori, pride truma ljudi
rumeno grozdje tergat, iii vinski terti hvalo pojo: »Preljuba vinska terta, veselje našega serea!" Na ternolico se nihče ne ozre.
„Soseda!" reče jej zdaj vinska terta, ,,povej mi zdaj, ktera naji več veljd? Tvoja preraua hvala ti ni ostala, tvoje prune jagode, ki so tako košato oevetele, so kislioe, in vse se ogiblje ternja, ki ti je odraslo. Mojega ponižnega cvetja sad, sladko grozdje, veseli otroke in oživlja možake; vsak pošteni človek me ima rad."
Samosvoja čast in hvala ti ne bo prida dala; ponižnost velja in pridnost hvalo d i.
9.
Lastavica.
(Spisal Fr. Erjavec.)
Kjer koli po širokem svetu, razun sneženih severnih krajev, postavi si človek svoj dom, povsod ga spremlja zvesta prijateljica, to je mila in priljubljena tica lastavica. Ona ne dela razločka: ravno tako rada prilepi svoje gnjezdo na borno leseno kočo, kakor na steno gosposke palače. Zato se je pa tudi človeku prikupila in rad jej da prostora pod svojo streho. Našemu ljudstvu je lastavica posvečena tica, greh se mu zdi jo ubiti ali jej razdreti gnjezdo. In ker so te tiče človeku posebne ljubljenke, zato je že od nekdaj rad pazil, njihovo djanje in nehanje.
Ko se počno vlačiti po dolinah jesenske megle, gleda človek z otožnim sercem, kako se zbirajo lastavice po zvonikih, dokler jih ena noč ne vzame, čez planjave, čez višine, čez kopno in čez morje hite v zaželene tople kraje in ustavijo se še le daleč v srednji Afriki. S pomladi pa, ko je zginil sneg, ko se povsod zbuja novo življenje, prilete tudi one nazaj v svojo domačijo in človeku dobro de, ko spet ugleda svoje stare znanke. Lastavice si poiščejo svoja stara gnjezda, očistijo je in popravijo, ako je treba, mladiči si pa zidajo nova.
Po cestah pobira z malim kljunčkom blato in je donaša v malih kepicah, ktere poprej oslini, da se bolj sprimejo. Vmes vplete tudi kako dlako ali bilko, da je gnjezdo toliko terdneje. Če je vreme ugodno, sezidano je gnjezdo v osmih dneh in meseca velikega travna znese ona 4—6 jajčic, ktera izvali v dvanajstih dneh, ako jej on donaša potrebne hrane. Če ne, terpi valitev tudi dalj časa. Mladiči so iz početka gerdi, širokozijali in stari imajo dosti opraviti, da je nasitijo. V treh tednih so godni, stari je izpeljejo, toda se zvečer povračajo v
gnjezdo tako dolgo, da se nauče zunaj prenočevati. Stari vale potem drugikrat.
Lastavica je med našimi ticami najboljša stavka, zato ima dolgi, kot kosa vrezani perotnici in rogljast rep. Na tleh je neukretna, v zraku pa šviga kakor strela sem ter tje. Kakor misel hitro preleti ulice v mestu, krene v desno, zigrava v levo, in ko bi trenil se spet oberne; zdaj leti skor ob tleh, zdaj se spet vzdigne in izgine čez streho visokega poslopja. Lete si lovi hrano po zraku, lete pita mlade, lete se tudi potaplja v vodo, ker se rada koplje.
On poje prav lepo, posebno dokler ona vali. Zjutraj na vse zgodaj, ko še vse mirno spi, ko se je komaj začelo na vzhodu jasniti, prebudi' se on pervi in potem gostoli in drobi svojo juterno pesmico, ki sicer ni umetna kakor slavčeva, ali vendar ima v sebi nekaj posebno prijetnega in serčnega.
Lastavica se hrani z malimi žuželkami, posebno z muši-cami, metuljčki in keberčki, kterih je v lepem vremenu poln zrak. O gerdem in deževnem vremenu te tiče večkrat stradajo, ker se onda žuželke poskrijejo. Tako neugodno vreme je tudi časih prisili, da zapuste jeseni naše kraje še poprej, liego so mogle izrediti svoj drugi zarod, in taki zapuščeni mladiči lakote poginejo.
10.
Pomladanska.
(Zložil L. Svetoc Podgorski.)
1. Burja počiva,
4. Modra vijola,
Megla beži; Cvetice iva
Cvetje lepo, Krasita polje, Dol in gor6.
Zlate rodi.
2.	Potok po tali Zemlji šumlja,
V bistrem zercali Solnce igra.
3.	Slavec iz gaja
6. Pustimo zide, Hitro na plan! Žal naj odide, Tugo na stran!
5. Blaga dišava
Dije povsod, Vsa se narava Smeje naprot.
Pesem glasi, Pirne obhaja Z družo gosti.
Dokler leskeče Miljeni čas, Kože dišeče Pletimo v las!
Jutranji občutljeji.
(Poslovenil A. Lesar.)
Zbudi se, moj duh, ter z veselim sercem hvali očeta vseh bitij ! Zlato jutro te vabi premišljati dela njegova in slaviti njegovo dobrotljivost.
Solnce že vzhaja izza vzhodnih gora ter bel svit razliva po rosnih dolinah.
Ob daljnem pogorji in okoli gladkega morja plavajo lahne meglice, ki se skoro nevidoma zbirajo, vzdigajo in zgoščujejo v sreberni oblak.
Na pol zbujena se lepa narava vzdiga iz nježnih dišav ter se naproti smehljž veselemu jutru, ktero se, s cveticami ovenčano, na perotih pihljajočih sapic bliža cvetočim livadam.
Tički z razsvetljenih verliov vzletavajo ter se vzdigajo v modri zrak, da s petjem pozdravljajo ljubi dan.
Bodi mi pozdravljeno, solnce nebeško, vir božjega blagoslova, ki se vzdigaš ko bliščeč seraf, da na božje povelje blagor razsiplješ nad zemljo in svoje žarke razlivaš čez vse, kar kali in živi; tu vdihaš rodovitnost, tam pa življenje.
Iz tebe neprenehoma izvira sedmerobojna svitloba, v njenih bistrih potokih se lepše leskeče vsaka lepota; iz tebe prihaja gorkota polagoma rastoča, in živna moč neprenehoma delajoča.
Da, iz tebe kot s svojega vidnega sedeža se razodeva Vsegapričujoči; temna zemlja čuti njegovo pričujočnost (bitje) ter se razcveta; vse, kar živi, vse se ga veseli.
Vsaka cvetica vzdiga svojo okrepčano glavico ter Njemu, kterega si morejo misliti le neumerljive stvari, daruje najslajše vonjave; tisoč plemen lahko-perotnih žuželek okoli njega leta, vlažno roso serka in s svojim veseljem nevede slavi svojega stvaritelja.
Kako ljubo in milo se z modrega zraka in z vsake zelene vejice glasi jutranja pesem krilatih pevcev! Radost vzdiga pernate persi, veselje razodevajo njihovi žvergoleči glasovi.
Veselo ti na uho vdarja pesem, ki se enotero glasi, nič manj pa tudi ona, ki se v lepo vbranih melodijah vsiplje iz glasovitega gerla.
Koga nek hvalijo, ako ne tebe, Vsegamogočni, čegar dobrotljivost čutijo, da-si tudi jim nisi dal duše, s ktero bi te spoznali, mislili in vedeli za te.
Torej tudi ti, duša moja, hvali Gospoda, kteri ti je dal peroti, s kterimi lahko hrepeniš po njem; hvali Gospoda, kteri
te je vstvaril angeljem na veselje in za svojega ljubčeka! Z močmi, ki ti je daje goreče hrepenenje po njem, jecljaj mu svojo hvalo, angelji naj pa tam gori zamaknjenim krogom pojo nebeške svoje himne.
Hvaljen bodi, da si mi dal zopet gledati lepe prizore, ktere mi lepše in mičnejše kaže vsak novi dan!
Hvaljen bodi, da si mi zopet oživil moči, ki so bile razvezane v spanji!
Da moje oko zopet gleda tvoja dela, da moje uho še posluša sladki glas tvoje prijaznosti, da je moje telo še zmožno duši služiti, duša pa še zmožna telesu velevati, da morem sladko dolžnost, ki si mi jo ti naložil, zopet veselo zverševati, — vse to, večno bitje, je tvoja dobrota!
O da bi svoje življenje in vse svoje moči vedno obračal le po tvoji volji, le po tvojih namenih! Da bi se ta dan, ki si ga pridjal mojemu življenju, svetil v bukvah življenja!
12.
Moč in korist vode.
(Prosto po češkem spisal J. Podmilšak.)
Voda je zelo potrebna reč na svetu; brez nje ne bi mogla nobena stvar na zemlji živeti, in ves svet bi bila velika, od solnčnih žarkov razbeljena puščava. Voda je naša vsakdanja potreba: ž njo si gasimo žejo, čedimo telo in obleko ter si pripravljamo najpotrebnišo hrano. Pa tudi pri raznih družili opravkih nam je zelo koristna. Po vodi plavajoče drevesno deblo je pokazalo pervotnim ljudem pot čez umrje. Jeli so tesati čolne, Iadije ter se seliti v razne kraje, kamor po suhem ne bi bili mogli priti. Na ladijah so prebrodili ljudje široko morje, ter iznašli nove dele sveti, ki so nam bili poprej popolnoma neznani.
Voda je prebivališče mnogoterih živali; ona nam daje mnogo žlahtnih rib, kajti veliko ljudi, stanujočih ob morji in rekah, živi se le s tem, kar jim hrani morje ali reka. Vodo napeljujemo na njive, travnike in verte, da more rasti trava in cvetice, ki bi sicer vse posahnile pod pekočimi žarki. Znano nam je iz zgodovine, da sta v starih časih Evfrat in Tigris napajala vso mezopotamsko zemljo ter jo prestrojila v cvetoč zemeljski raj. Dan današnji pa, ko se je ljudstvo polenilo in ni hotelo dobrotljive naredbe božje v svoj prid obračati, spremenila se je zopet nekdanja lepa dežela v pusto puščavo.
V Egiptu je dobrotljiva reka Nil, ki poživlja celo deželo; izvira v pekočih krajih srednje Afrike in prinaša vsako leto s
seboj mnogo gnojnega blata, s kterim pognoji vse egiptovsko polje, da rodi najobilniših pridelkov.
Voda goni tudi razne stroje: mline, stope, papirnice in druge naprave, ki so neogibno potrebne za vsakdanje življenje. Dan danes pa nam služi voda še pri druzih večih in imenit-niših napravah: s pomočjo ognja in vode so napravili parne stroje, kterih moč presega vse dosedanje človeške iznajdbe. Ljudje so spoznali njihovo korist ter jo jeli obračati v svoj prid. Urni hlapon je spodrinil težavno vožnjo po cesti. Koliko časa je trebalo poprej, da se je spravilo blago v daljne kraje, kako težavno in nevarno je bilo večkrat potovanje po svetu! Zdaj pa nas pritira hlapon v nekolikih urah več milj daleč, kamor bi sicer potrebovali več dni. Parne ladije preplavajo najširja morja, če tudi ni najmanjše sapice, kar popred ni bilo mogoče, dokler so imeli samo ladije jadernice. Parne fabrike, mlini, kovačniee i. t. d., izdelajo s pomočjo parnih strojev več blaga na dan, nego je storilo poprej sto in sto rok v več mesecih. Tako mnogoverstno nam koristi voda, ako jo znamo prav obračati v svoj prid.
13.
Drevo v cvetu.
(Zložil M. Valjavec.)
1. Ko gledam s pomladi		6.	In v senci njegovi
	Cvetoče drevo,		Pozabi se trud,
	Veselja se smeje		Clo sivi glavici
	Mi serce sladko.		Prijazno je tud.
2.	Približam pobožno	7.	Mladosti nedolžni
	S« mu gologlav,		Enaka je last:
	Ker ono mladosti		Ta cvet je dežele,
	Podoba je prav.		Človeštva je čast.
3.	Vseh vertov je slava,	8.	Veselje razseva
	Vseh vertov je kras,		In radost budi.
	Prepevajo tiče		0 njeni krasoti
	Mu hvalo na glas.		Se vse veseli.
4.	Za dom si izvoli	9.	Z veseljem napaja
	Ga tičekov par,		Še starcu serce,
	Ljubezni je srečne,		0 njej se nebesa
	Vesele oltar.		Same vesele.
5.	Iz cveta bučele	10.	Zatorej ko vgledam
	Nabirajo med,		Cvetoče drevo,
	Napravljajo 'ž njega		Veselja se smeje
	Nebešk:) si jed.		Mi serce sladkd.
Srečna mladost.
(Spisal M. Vertovec.)
Mladina, ki jej skerbe večidel drugi' za živež, živi brez vse skerbi; vsako nedolžno veselje vživa z radostjo in popolnoma; po veselji hrepeni in ga išče pri svoji enakosti; na njenem obličji, prepasanem z zadovoljnostjo, je izobražen mir serea in up vsega dobrega: mladost se nadja le srečne in vesele pri-hodnjosti. Ta bo dobil po očetu lepo kmetijstvo, rokodelstvo, hišo ali grajščino; uni bo dosegel v svojem prosto izvoljenem duhovskem, vojaškem, sodniškem ali drugem stanu veliko čast in si prislužil sloveče ime. Deklica si domišljuje, da bo imela v prihodnje kakor gospodinja zgolj vesele dni; vse drugače ko njene sosede ali celo bolje od svoje matere misli ona gospodinjiti, kedar bode sama za se. Mladost, vsa zamaknjena v prihodnjost, ne vidi in ne pozmi vsakdanjega življenja, torej je obvarovana marsiktere, zlasti dušne britkosti, ktera revi druge ljudi, in tudi telesne težave lože prenaša. Ni ga čez fantovski in dekliški stan! Z veseljem se stari ljudje spominjajo in ozirajo na pretekle dni svoje nedolžne mladosti. Naj se snideta dva prav stara prijatelja, ki sta se že v mladosti sprijaznila; naj se spomnita svojih mladih dni, o kako se jima bo serce vnelo, kri ogrela, beseda odvezala! Glas bosta povzdignila, z radostjo, z zolzami v očeh si bosta pravila, kako sta se veselila; sto in sto drugih reči sta čisto pozabila, česar sta doživela mlada prijatelja, to pametita pa vse tako dobro, kakor bi se bilo včeraj zgodilo.
O dragi mladenči! vi največe veselje svojih staršev, ki tolikanj skerbe in si skoraj v vseh stanovih pritergujejo, da bi se le vam dobro godilo! vi ste veselje svoji žlahti, prijateljem, sosedom in znancem; domovina gleda z veliko zadovoljnostjo na vas, zakaj vi ste up, vi ste zastava nje prihodnje sreče; kmetijstvo, rokodelstvo in obertnost pričakuje od vas umnih in krepkih delavcev, pridnih gospodarjev, cerkev skerb-nih pastirjev, deržava serčnih in junaških vojščakov ter briht-nih in zvestih služabnikov. Vse imenje in premoženje naše domovine preide za 20, 30 ali 40 let na vas; vse časti, vse službe gori do najviših bodo vaše; vi boste čez to dedšino gospodarili in jo duhovno in telesno obdelovali; branili jo boste v sili in ohranili svitlemu cesarju in svojim vnukom; oda bi jo tudi s svojimi vednostmi in s svojim trudom bolj izobraženo na višo stopnjo blažnosti ali časne sreče povzdignili!
Hazad.
(Vzhodna povest; polski spisal J. Krasicki.)
Ne daleč od slavnega mesta Damaska, v njegovi okolici je živel starček, Hazad po imenu. Imel je tri sine, ki je je dal, kolikor je najboljše mogel, po svojem stanu odgojiti. Ko so bili dorasli in ko je bila očeta huda bolezen potlačila, '-ekel jim je, naj pridejo k njemu, ter jim reče: „ Nebeški duh Azar je naši hiši poseben varh; prikazal se mi je da Vvjr- razodel mi, da ti, Ibrahim, moj najstarši sin, postaneš vojska«., ti srednji Osman, pravnik, ti najmlajši, Juzuf, pa kupec. Povedal mi je, da se bo dobro godilo vam — vsem trem; potlej mi je dal tri sreberne pušice, ki je vidite pred seboj. Vse tri mi je dal s poveljem, naj vsakemu izmed vas eno izročim."
Zdaj je dal starček vsakemu eno teh pušic, rekoč: „„Kedar ti, Ibrahim, ki boš vojščak, postaneš polku poveljnik, odpri svojo pušico; ti, Osman, ki boš pravnik, kedar postaneš sodnik, ravno tako stori s svojo; ti pa, Juzuf; ki boš kupec, tudi razkleni svojo pušico ali še le tedaj, ko si pridobiš po kupčiji deset mošenj zlata. Skerbite, dragi sinovi, tako, kakor veste in znate, da vsak prižene tako daleč, in tačas . . . ."" To je izgovoril in umeri.
Neizrečeno žalostni so pokopali sinovi očeta, priporočili se nebeškemu duhu Azarju, potlej pa so začeli vsi trije skerbeti za to, da zadoste svoji obljubi.
Ees so srečno delali. S časom so prignali tako daleč, da je najstarši dobil poljfk, mlajši sodništvo, tretji deset mošenj zlata. Snidejo se potlej in ko pervi Ibrahim odpre pušico, najde v njej listek s tem-le napisom: Skleni tako, kakor si začel pa postaneš še lahko vezir. Drugi, to je Osman, najde na svoji tak-le napis: Končaj tako, kakor si pričel, pa postaneš lahko še muffci. Tretji pa, Juzuf po imenu, najde to-le zapisano: Nehaj tako, kakor si začel, pa boš lahko imel še tisoč mošenj.
Upanje.
(Zložil Fr. Levstik.)
1.	Lej, upanje hodi pred nami Od rojstva, da gremo 'z sveta, Ko tare nas teža na rami, Nam palico v roko poda.
2.	Kedar se nam sreča oherne, Da megla pred nami leži, Nebeški nam raj se odgerne, Ko upanja luč zagori.
Življenje v gozdu.
(Spisal Fr. Marn.)
Kako prijetno je v gozdu, v ("em veličastnem vertu, kjer je vsako drevo vir, iz kterega klije sladko čerstvilo, iz kterega puhti čist in zdrav zrak! Uho ti razveseljuje prijetno šumenje med gostimi vejami in petje krilatih pevcev. Tu priskakljž iz goščave ščinkovec in kriči na ves glas „pink, pink"; tam prileti taščica, bega sem ter tje, kima z glavo in perotmi ter peva „vuit ček ček", in penica jej odgovarja od druge strani „čak čak luid". Koliko pa se glasi še vmes drugih raznoterih glasov in kako se vse to lepo strinja, kako prijetno razveseljuje serce! Po bližnji smreki pa neposajena veverica kaže svojo prečudno izurjenost.
Lej, kaj bi bil kmalo pozabil! Nikar se ne serdi, ti ponosni zlatokrilec! Tudi tebe pohvalim, razveseljeval si me že večkrat s svojim možatim obnašanjem. Vselej sem se razveselil, ko sem zaslišal tvoj „klof klof" nad seboj in zagledal zgodaj pri delu marljivega gozdnarja. Veste pa, kdo je ta gozdnar? Dobro, zlatokrili detal je to! Le poglejte ga, kako ima lepo gozdnarsko obleko, rudečo kapico in zeleno z zlatom pretkano suknjico. Ta mu kaj lepo pristuje. Ima pa tudi postavo za to. Telo je gibčno pa krepko ter ima terde kite; kljun je raven in močen, noge žilave in kremplji ostri. Bil je siromak večkrat obrekovan, da kvari drevesa, in vendar ga ni poštenjaka nad njega. On živi samo od škodljivih červov
in bub; zato ga vsaj ne grajajmo, saj plačila mu tako nobeden ne d<L — On je kaj priden in dober gozdnar, dostikrat dela brez prenehljeja ves dan in kljuje in kljuje, kjer čuti, da so se vgnjezdili škodljivi merčesi. In kako je izurjen! Najprej poterka nekolikokrat na deblo in posluša, kako odmeva. Iz tega koj spoznii, kako je notri, ali je drevo zdravo ali bolno. Znano je, da delajo tudi naši zdravniki tako; ali naš gozdnar se ni od njih naučil, on je znal to že davno prej. Na eervivo deblo se vseli in začne kljevati na deblo s težkim svojim kljunom. Prebivavci te notranje deržave begajo vsi prestrašeni doli in gori, kjer je kak izhod. Detal dela na svojo roko, on nima nobenega pomočnika; skerbeti mora torej, ako ima votlina več izhodov, da mu ne uidejo, in kaj smešno ga je gledati, kako leta od luknje do luknje, da vsacega zasači. In gorje merčesu, ki mu pride pod ostri kljun — po njem je.
18.
Red v natori.
(Spisal J. Vari.)
Ako premišljuje človek svet in stvari na svetu, kmalo zapazi nek nepremakljv, čudovit red, po kterem se vse v natori godi. Solnce, luna in zvezde nad nami v sinjih višavah imajo od nekdaj kroge, v kterih tekajo svoje pote; letni časi, noč in dan — vse se versti med seboj, kakor pred tisoč in tisoč leti, še današnji dan. Prečudna je delavnost v natori. Nejenljivo hlapi vodovje in se vzdiga v zračne višine; na visoki gori se zbira spet vodni puh in vrača na zemljo kot dež in sneg, kot toča in pšeno, da moči in rodoviti zemljo in polni podzemeljske vodne hramove, da vrelce živi in z vrelci vred potoke in reke, ki vedno teko in nikdar ne usahnejo. Zelišča in drevesa zelene in rastejo očesu človeškemu v veselje, človeku in živali v živež in v druge potrebe, pa tudi v zdravje z zdravilno močjo, in to ven in ven, leto za letom, neprenehoma. Zelišča, živali in človek so čudovito sestavljeni po svojih notranjih in vna-njih delih, čudovita je njih rast in življenje: vse se giblje, vse živi, reč je z rečjo v zvezi, reč od reči odvisna, vse pa naznanja neke postave, po kterih se vse giblje in živi, neki red, neko modrost in previdnost, ktera kaže in priča, da svet ni po kakem naključji postal, temveč da je delo bitja, ktero je modro, previdno in redoljubno, pa tudi z ozirom na zemljo in svetove nad nami neizmerne moči in oblasti. In to bitje je naš Bog in Gospod, vsegamogočni in neskončno modri stvarnik nebes in zemlje.
Cerkvica.
(Spisal Fr. Leveč.)
1.	Cerkvica verh gore, Cerkvica bela!
Vsak dan pozdravlja te Duša vesela.
2.	Zjutraj že, ko zlati Solnce planine, Serčne pozdrave ti Diham z doline.
3.	Tebe čez dan ok<5 Zmer pogleduje, Serce večerne ti Zdihe daruje.
4.	Saj mi tako ljubo Gledaš z višave,
S holmca zelenega Daješ pozdrave.
5.	Zvonček me tvoj budi Zjutraj iz spanja,
K delu, k pokoju spet On mi pozvanja.
6.	Pa če otožnost med Mir se zaplefje,
V tebi le, cerkvica, Najdem zavetje.
7.	Tvoje zavetje res Mirno, tihotno, Kak de nemirnemu Sercu dobrotno!
8.	Zatorej verh gore Cerkvica bela,
Vsak dan pozdravlja te Duša vesela!
20.
Gostišče na gori sv. Bernarda.
(Spisal dr. J. Rogač.)
Postavila je mogočna roka božja kot nerazrušljiv veko vit mejnik med lepo Italijo in hribovito Švajco skalnato skladovje gore sv. Bernarda, ktere verhovi, z večnim snegom in ledom pokriti, 10.400 čevljev visoko nad morsko planoto proti nebu kipe. Že za časa Rimljanov je čez to goro peljala pot in še dan današnji meri po njej, brez primere nevarni, mnogo popotnikov trudne svoje stopinje. V sedlu tega velikanskega gorovja pa stoji gostišče, ktero je že v 10. stoletji na lastne stroške vstanovil sv. Bernard Mentonski. Duhovni tega samostana žive po pravilih sv. Avguština; njih glavna naloga pa je gostoljubno sprejemati romarje in druge popotnike, ter jim z vso ljubeznijo streči. In to ljudomilo delo ti resnično pobožni menihi z neznanskim darovanjem in zatajevanjem samih sebe do današnjega dne z vso Cvetnik II.	2
zvestobo opravljajo. Brez njihove neutrudljive miloserčne delavnosti in prizadevnosti in brez sposobnosti njihovih izverstnih in zvestih pomočnikov, psov, bi bila gora sv. Bernarda vpričo toliko protečih nevarnosti razun malo tednov v letu ostala nepristopna človeški nogi.
Ako hoče popotnik od švajcarske plati čez to goro priti, gre prek gorske, po temnih globinah nasproti šumeče reke Dranse šest ur hodd navzgor, dokler ne dospe do zadnjega sela sv. Petra, ktero že 3600 čevljev visoko nad morjem stoji. Okrajina čedalje bolj divja in grozna prihaja in polagoma vse natorno življenje zamerje. Kmalo ne sprostira več nobeno drevo svojih košatih vej, in zelene, poprej še z nježnimi planinskimi cveticami obsejane tr&tine se porazgube pod neobzirnimi sneženimi širja-vami. Dolgo se še sliši prijetno žvergolenje planinskega škerjanca in tudi še tanko berlizganje urnoskokih sern; nasposledpa razdone tudi ti glasovi in, preden se pride do verha, ni slišati druzega, kakor le strahovito bobnenje uterganih valin in plazov, teh naj-groznejih prikazni gorskega sveta, ki so že brez števila popotnikov v ogromnih gomilah zasule. Pa tudi ob najtoplejem poletji se po teh merzlotnih tokavah le s težo sneg pregazi; pa nikar da bi trudni popotnik počival, ker tedaj ga rado sladko spanje zaziblje, iz kterega se mnogokrat nikdar več ne prebudi, ako ga o pravem času že vsega terdega rešivna roka nenadoma ne predrami. Merzlota in enoličnost te neme okrajine v nemilo otožnost zagreba serce; zatorej popotnik s pravo radostjo zasliši iz dalje glas samostanskega zvona, kteri se ljubo, prijazno in jasno po gorskih višavah razlega, ali če mu lajanje psov napoveduje blizoto človeškega bivališča; kakovo veselje pa še le je za medleve oči kopernečega popotnika, kedar zagledajo s temnim škerlevjem pokrito, z belim križem ozaljšano samostansko zidovje. „0 bodi mi stokrat pozdravljeno, predrago gostišče!" zakipi mu radosti klik iz dnaizsopihanih, pa zopet oživljenih persi. In nova moč mu prešine oterpnjene ude in urno pomika korake proti zaželenemu zavetju, saj si je v svesti, da ga čaka tam prijazen, gostoljuben sprejem. Kesnično! ugled tega bivališča tam, kjer zgolj grozna pustota premogočno kraljuje in je večna zima svoje morivne peruti razprosterla, ravno tako potolaži, razveseli in okrepča duha in telo, kakor postrežna miloserčnost menihov in skerbno vohanje njihovih štironožnih tovaršev prav prijetna čutila v popotnem budi. Tu tedaj, v toliki višavi (7350 čevljev nad morjem), kjer vedno ledene sape pišejo, kjer je solnce tudi v najgorkejem poletji skoraj vso svojo moč izgubilo, — zakaj malo jezero blizo samostana na jugu nikdar ni brez vsega ledi in njegovega žalujočega bregovja nobena
zelena bilka ne lepša — tu v najbolj neljudnem kotu zemlje stoji že blizo tisoč let to velevito znamenje junaške kerščanske ljubezni.
Gostišče je terdno, dokaj prostorno poslopje, v ktero se trudni popotniki brez plačila, brez ozira na vero in stan, sprejemajo in gostoljubno postrezajo, časi tudi smerti otmo. Ono stoji na najvišem mestu starega sveta, na kterem si je človek izvolil bivališče svoje. Življenje ondašnjih previvavcev je strahotno, polno nevarščin. Devet mescev terpf zima, ktera tu najvišo stopnjo doseže, in sredi poletja jame zgodaj zmerzovati. Sneg pada tako gosto in napade tako visoko, da je le po stopnicah mogoče priti do gostišča. Tu preneha skoraj slednja rast; in kakor daleč oko seže, povsod ni druzega videti, kakor sneg in led; samo o največi gorkoti zraste v majheni ograjici nekoliko zelenjave. Grozna burja tuli pogostoma okoli samostana; neprenehoma se nad njim utergavajo plazovi in ga prote s seboj v brezno porušiti. Vse: derva, hrano in česarkoli prebi-vavci tega poslopja potrebujejo, morajo si po več ur daleč na krošnah in oslih težavno pritovoriti. Od vsega sveta odločeni, ne vidijo po celo leto druzega človeka razun popotnika, ki na. njih duri poterka, ali pa ktere sami trudapolno na dom pripeljejo in preneso. O lepšem vremenu prihaja sem tudi mnogo romarjev iz bližnjih planinskih podolj, da molijo v cerkvici, ki blizo gostišča stoji in sv. zakramente tam prejmo. Vsled preostrega, merzlotnega zraka in silnega truda ne dožive menihi visoke starosti; navadno merjo v najčverstejih letih, ali pa se morajo vsi bolehavi umakniti v gorke nižave in se tam okrepčati ; pa saj ljubezen, pravi sveto pismo, je močneja ko smert. — Redovniki sv. Avguština, navdani z ljubeznijo in gorečnostjo vstanovitelja sv. Bernarda, imajo v gostišču posebne služabnike —maronijerje—kteri popotnim po rebrinah in dolinah s hrano naproti hodijo, da je okrepčajo, jim delajo tir ter je do samostana pripeljejo. Za pomočnike imajo velike pse, kteri so posebno na to naučeni, da stezo ali cesto v snegu, ob breznih, o megli in zametih dobro poznajo, da nesrečne popotnike poiskujejo ter jim življenje otemajo, in ta svoj nalog oni prav izverstno spolnujejo. Vsako jutro gre eden služabnikov ven na pot z enim ali dvema teh psov, in kakor hitro jima d& znamenje, radostno izdirjata skozi samostanska vrata, preletavata tudi najnevarniše kraje, z velicimi skoki preskakujeta zijavne prepade, sledita po sneženih navalih in iščeta zašlih in zmerznjenih kakor mati zgubljeno dete. Eden ima skleničico, eden pa zvonec na vratu. Ako najdeta obnemoglega popotnika, obskakujeta ga vesela, va-nj puhata, mu ude ližeta in znamenje dasta, da pride služabnik in predramljenega in ©krep-
19*
čanega pelje v samostan. Ako je pa popotnika plaz zagrebelT ali ga je trudnega v zmerzlinski omedlevici sneg zapadel, psa -urno mesto zasledita, in nemudoma z razkopanjem in lajanjem nesrečnika pomožni človeški roki na znanje dajeta. Miloserčni menihi prihitč, in mnogokrat se jim pogodi', da še živega iz snega izkopljejo. Nes6 ga v samostan, kjer ga s snegom derg-nejo, v gorko postelj polože in sicer z vsemi pripravnimi pripomočki medlevo življenje v njem hude. Se ve, da menihe same pri tem usmiljenem delu čaka časi pod plazom hladni grob. In za vso to neutrudljivo miloserčnost oni ne pričakujejo plačila od druzega, kakor le od Boga. Oni sami nabirajo miloščino po švajcarskih dolinah, da sami sebe prehranijo in popotne, zlasti nesrečne preskerbevajo. Število tistih, ki so po bojiščih izkervaveli, ve vesoljna Evropa, število tistih pa, kterim je junaška miloserčnost v teh groznih puščavah življenje otela, ni znano nikomur.
21.
Začetek družinskega življenja.
(Poleg Platona poslovenil J. Božič.)
Učitelj. Ljudje se združijo v občino in sploh v deržavo, kaj ne, zat6, ker si, kakor jaz mislim, posamezni človek ni zadosti in mnogoterih reči potrebuje? Ali pa mar misliš, da se iz kacega drugega vzroka mesto zidati začne ?
Učenec. Jaz ne bi vedel drugega.
Učitelj. Ako si tedaj drug drugega privzamemo, tega k temu, unega k unemu namenu, in ker mnogo potrebujemo in tudi veliko ljudi v eno srenjo zberemo, da bi si delo in dobiček delili, imenujemo to skupno bivališče mesto. Ali ni res?
Učenec. Bes je.
Učitelj. Če drug drugemu kaj podeli ali kaj od njega dobi, stori on to zarad tega, ker si misli svoj stan zboljšati?
Učenec. Kaj pa da!
Učitelj. Hajdi pa staviva si iz nova mesto v mislih. Da se začne staviti, to prihaja po moji misli od tod, ker ga je nam potreba. Ali ne ?
Učenec. Se ve da!
Učitelj. Po vsaki ceni pa je perva in največa potreba priskerbovanje živeža, da se biti in živeti more.
Učenec. Gotovo.
Učitelj. Potem je treba stanišča, obleke in tako dalje.
Učenec. Res je tako.
Učitelj. Povej mi pa zdaj, kako bode moglo mesto vsem tem potrebam zadostiti? Ali ne bode moral biti eden. kmetovavec, drugi tesar, zopet drugi tkalec. Ali mar pridenimo tem še črevljarja ali koga druzega, ki bode za obleko skerbel?"
Učenec. Kaj pa da.
Učitelj. Tedaj bi najmanjše mesto obstalo iz 4 ali
b ljudi.	m .
Učenec. To je res.
Učitelj. Kako pa zdaj? Ali bo vsak izmed teh svoje delo za vse druge opravljal ? Ali bo mar na pr. en kmetovavec štirim za kruh skerbel, štirikrat toliko časa in truda obernil na to, da vsem kruha pripravi in se tako ž njimi združi ? Ali pa mar bode, ne glede na druge, sam za-se četerti del kruha, pripravljal v četertem delu tega časa, druge tri dele časa pa, skerbel za druge tri potrebe, namreč za stanovanje, obleko in obutev. Tako bi, kaj ne, namesto sitnega združevanja z drugimi sam za-se najbolje skerbel?
Učenec. Kakor se meni dozdeva, ljubi učitelj, šlo bode po pervi bolje ko po drugi poti.
Učitelj. In temu se zares ni čuditi. Kajti jaz prevdar-jam, med tem ko govoriš, tudi to, da nimamo od natore vsi ravno tistih zmožnosti, da so te kar različne, ker ta je za to, drugi za kaj druzega pripraven. Morebiti pa si druzih misli?"
Učenec. Nikakor ne.
Učitelj. Kaj tedaj misliš, kaj bode boljše, ali če se en edini človek ob enem istem času z več rokodelstvi pečd, ali pa le z enim samim ?
Učenec. Le tedaj, če se z enim.
Učitelj. Zdaj je pa tudi to jasno, da vse nič ne velj£r če se enkrat pravi čas za kako delo zamudi.
Učenec. Kes je to.
Učitelj. Po mojih mislih namreč delo ne čaka delavca, kedaj da pride na versto, temuč delavec mora gledati in za,, delo prijeti, ter ga ne kar mimogrede ali po priliki opravljati.
Učenec. Se ve da mora tako biti.
Učitelj. Po tem takem se bo delalo vse bolj s pridom, lepše in lože, če kdo le eno samo rokodelstvo po njegovi lastnosti in priložnosti opravlja, ne pa da bi se še z drugimi vkvarjal.
Učenec. Se ve da.
Učitelj. Treba nam je tedaj več ko 4 ljudi ali meščanov, da bi se vse te reči opravljale; kajti kmetovavec si ne bo kakor jaz mislim, pluga sam narejal, če hoče, da bo dober; tudi ne sekire in drugega orodja, ki so za kmetijstvo potrebna.
Ravno tako si tudi tesar ne bo sam svojega orodja izdeloval, kajti veliko mu ga je potreba; tako tudi ne tkalec in črevljar, Ali ni res?
Učenec. Ees je tako.
Učitelj. Tako tedaj se bode več mizarjev in kovačev in druzih tacih rokodelcev v družbo ali občino našega mesta sprejelo in je obljudilo ali z ljudmi napolnilo?
Učenec. Kaj pa da.
Učitelj. Pa tudi nič tacega ne bi bilo, če jim še go-vedarje in ovčarje in druge pastirje dodamo, da bodo kmeto-vavci imeli vole za oranje, da se morejo tesarji s kmetovavci vred živine za prenašanje svoje robe, tkalci in črevljarji pa kož in volne posluževati.
Učenec. Pač ne bi bilo majheno tako mesto, v kterem bi vse to bilo.
Učitelj. Vendar pomisli to, da je skoraj nemogoče tam mesto postaviti, kjer ne bi bilo ničesar vvažati.
Učenec. Da, res nemogoče.
Učitelj. Tedaj mu bode še zmeraj tacih treba, ki bodo iz kacega druzega mesta vse potrebno donašali.
Učenec. Se ve da bo treba.
Učitelj. Zares, če gre pa zdaj posel (pot) prazen in brez tistih reči od doma, ki tistim manjkajo, od kterih je vse potrebno za-se dobiti mislil, — kaj, ali ne bo spet s praznimi rokami domu se vernil?
Učenec. Se ve da.
Učitelj. Treba je tedaj ne samo dom& za-se delati potrebne reči', ampak tudi take in v tolikem številu (meri), da se pomore tudi drugim, ki jih potrebujejo.
Učenec. To mora biti.
Učitelj. Tedaj nam je več kmetovavcev in druzih rokodelcev za naše mesto potreba ?
Učenec. Zares.
Učitelj. Potem bomo pa v naši družbi tudi še druzih potrebovali, ki nam bodo izvažali in dovažali, kar bo treba. To so pa kupčevavci, ali ne?
Učenec. Tako je.
Učitelj. Treba nam bo tedaj kupčevavcev.
Učenec. Kaj pa da.
Učitelj. In če se bo po morji kupčevalo, treba nam bo tudi veliko tacih, ki vse to, kar k mornarstvu spada, izdelovati znajo.
Učenec. To se ve, da nam bo veliko tacih treba.
Učitelj. Kako pa zdaj, kako si bomo v mestu eden
drugemu podeljevali, kar je kdo izdelal? K temu namenu namreč smo si z zedinjenimi močmi mesto sezidali.
Učenec. Očitno je, da le s tem, da se bo kupovalo in
Učitelj. Treba nam po tedaj terga, in da se bo menjati jn kupčevati moglo, tudi denarja.
Učenec. To se razume.
Učitelj. Kako pa to, če bi n. pr. kak kmetovavec aH kak drug rokodelec svoje pridelke in izdelke na terg prinesel, pa bi ne prišel o tistem času, ko so drugi tam (na semnji) bili, ki bi bili radi svoje blago zabarantali, — ali bo moral dom k svoja opravila popustiti in na semenj iti?
Učenec. Nikakor ne! Nahajajo se namreč ljudje, ki to sprevidijo in se tega opravila lotijo. V dobro vredjenih mestih so to po navadi taki, ki so slabotni in nepripravni za kako drugo opravilo. Le-ti morajo namreč na enem istem mestu na tergu sedeti, bodi si da barantajo za denar blago, ki se na terg donaša, ali pa tudi da se za denar zamenja, kar kdo kupiti želi.
Učitelj. Iz tega tedaj nastaja potreba, da so tergovci v našem mestu; zakaj tergovce pač vendar le tiste imenujemo, ki na terg hodijo,'da kupujejo in prodajajo; tiste pa, ki v mesta hodijo, kupce.
Učenec.. Kes je tako.
Učitelj. Imamo pa, kaj ne, v naši družbi še drugo versto ljudi, ki poleg svojih dušnih zmožnosti ne morejo občinstvu v prid biti, temuč so le za telesna dela pripravni. Vsi le-ti tedaj opravljajo dela za neko ceno ali plačilo, kakor pravimo, in se navadno imenujejo dninarji (zato ker na dan delajo ali služijo).
Učenec. Tako je.
Učitelj. Tako tedaj sva videla, kako je nastalo mesto in se v njem začelo razvijati priprosto družinsko življenje, ki še ni poznalo razuzdanosti in večih potreb, bolj umetnih rokodelstev in izdelkov, pa tudi bolezni in vojske ne.
Sprehod.
(Zložil S. Jenko.)
1.	In serce, ti se ne zbudiš, In jezik vedno le molčiš? Zdaj klije tebi dvojni cvet: Pomladni čas, čas mladih let.
2.	Poglej, oberni se okrog, Zelena gora, živ je log, Povsodi pomladanski cvet Vesoljni v svate vabi svet!
3.	Podaj, prijatelj, mi roko, Pod milo ideva nebo, Kjer njiva zopet zeleni, Nad njo škerjanec žvergoli.
4.	Al spet si tukaj, znanec moj ? Le dvigni se, na glas zapoj; Naj petja glas, veselja klic Oznanja nam prihod cvetlic!
23.
Vinska terta.
(Spisal I. Tušek.)
Najboljši pevci med tiči imajo priprosto obleko. Nikakoršna pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje drobiti; enako skriva vinska terta svojo moč med krevljastimi vejami in se zaničuje v zelenkastih majhenih cvetkah. Pa listje je lepo in vredno, da venča čelo bogu, ki daruje veselje. In kdor ve, kako lepo diše njene cvetke, ta se ne čudi, da rode tako rajske jagode. Terta se opira in pleza po drevji in po koleh, kakor bi hotela prositi človeka, da jo sadi in podpira. Sadil jo je pa tudi, od kar se je zavedel, in ne bode je opustil. Kakor pripoveduje sveto pismo, zasadil jo je Noe koj, ko je naznanjala mavrica, da se bo odslej začelo veselo in prijazno življenje in rastje brez ovire.

Gotovo so terto že sadili ob časih Homerja in njegovih _yerstnikov na Gerškem in v Mali Aziji. Iz Gerškega in iz Egipta so zanesli terto na Laško. Romul je daroval bogovom še mleko, Numa Pompilij je že prepovedal, da se ne sme mer-ličem na germade polijati vina. Najpoprej so sadili terto krog Rima, kamor je prišla krog 180. leta pred Kristusom iz Gerškega. Perve rimske postave so prepovedovale, da se ne sme piti vino pred 25. letom, Gerki pa niso bili tako natančni. — Na južno Francosko so zanesli Feničanje terto 600 let pred Kristusom iz Azije. Severnim ljudstvom se je bilo vnelo poželenje do ognjenega laškega vina; prilomastili so zato večkrat čez planine, da bi se ga napili. Domicijan je bil terto prepovedal ; pod dobrim vladarjem Probom se je pa razširilo vinstvo j do reke Rajne in v Panonijo. Po zgodovinski poti je težko zaslediti domovina vinske terte; mnoge povesti kažejo na mnogo krajev. Mogoče tudi ni drugače, ker skoraj vsako ljudstvo je dobilo vinsko terto iz druzega kraja. Najberž je doma terta v Aziji v gozdih Mingrelije in Imerecije, kjer še divja raste. Noetova povest dokazuje tudi že zgodnje vinstvo med Kavkazom in Araratom.
Reja je terto jako spremenila, kaplja na dobroti toliko pridobila, da je kaj. Skušnje in vednosti so učile človeka, kako naj pripravlja vino, da bo najbolje. Dosegel je človek tudi toliko, da se sme imenovati vinska kapljica najblaža pijača v dolini grenkih solz. Kakoršnega vina poželi gerlo, sladkega ali močnega, z vsakim ve postreči umni gornik.
Terta raste po celi zemlji; pa čez 50° širokosti in med krogi solnčne vernitve se ne da saditi. V vročih krajih raste terta le na hribih, kjer je bolj hladno. Terta ne sterpi ne mraza ne vročine, če sta prehuda. Že v severni Afriki se terta v oso-jah najbolje obnaša. V nekterih krajih perzijanskih izkopljejo 6 do 10 čevljev globoke jame, v ktere sade terto, da jej ni prevroče. V tacih vročih krajih ne delajo povsod vina, ampak vživajo le grozdje; tudi bi bilo vino škodljivo pri taki vročini.
Evropci niso nikjer mogli biti brez vina. Zanesli so torej terto na vse kraje, kjer koli so se naselili in kjer je bil kraj za-njo. Skušali so jo tudi zarediti v Ameriki, pa ni hotela rasti. Sedaj so pa začeli saditi domačo terto, ki tam divja raste, in obnaša se jim prav dobro, posebno v dolini reke Ohio. Najimenitniša izmed vseh je terta, ki se zove „Katawba", in še najbolj preterpi mraz. Jagode ima sicer drobne, pa sladke in dobro diše.
Na severni meji vinstva rastejo skoraj najboljša vina. Nektero je pa tudi, da vleče usta navskriž, da je joj! Pri nas
sade terto na južnih bregovih, v bolj vročih krajih tudi po ravnem. Terta ljubi dobro zagnojeno, peščeno perst, ne pa mokre ilovčaste. Kako jej vulkanska tla godti, kaže vino, ki raste krog ognjebljuvnega hriba Vezuva. Ne imenujemo tega vina zastonj solze Kristusove.
Če se ne obrezuje, zraste terta zel6 velika. Pripoveduje se od ene na Francoskem, ki je bila debela kot mož čez pas, in ki je na leto dajala 350 steklenic vina. Na južnem Francoskem se še zdaj dobivajo grozdi, šest — deset funtov težki. Ko je bil poslal Mozes Jozua-ta in druge može, da bi bili ogledali deželo, ki se meda in mleka cedi, dobili so grozd, ki sta ga morala dva možaka nesti na drogu. Neki popotnik pravi, da se še zdaj dobivajo tam grozdi 17 funtov težki. Iz svetega pisma vemo, da je bilo v Palestini nekdaj vinstvo glava poljedelstva, da je bila terta največi blagoslov obljubljene dežele.
24.
Leonida s Špartanci pri Termopilah.
(Spisal A. TJmek.)
Gerške dežele starodavnega časa, da-si nektere zelo majhene, kažejo, koliko moč ima sloga, mati krepke, sv6bodne deržave. Tovaršica slogi pa mora biti junaštvo, in junaštvo izvira iz iskrene, navdušene ljubezni do domovine. Mnogo zgledov te verste nahajamo ravno med Gerki, in imena gerških junakov se odlikujejo v vesoljni zgodovini, kakor najsvitleje zvezde na nebu. Med najslavniše može, kteri so se kedaj borili za domovino, mora so gotovo šteti Leonida, špartanski kralj, čigar junaški smerti se po pravici čudi ves poznejši svet.
Mnogo vojnih derhali se je vsipalo iz Azije nad narode evropske. S posebno hudimi vojskami so Gerke nadlegali Perzi; najsilniše trume pa je bil nad njo pripeljal perzijanski kralj Kserks. Njegova armada je, kakor beremo v starih zgodovinarjih in v gerških narodnih pesmih, bila tolika, da se je po dveh mostih sedem dni verstila čez Helespont, prehajaje iz Azije v Evropo. Vale se od Kerzona dalje proti Greciji, čez Tracijo, Macedonijo in Tesalijo, ta silna derhal mahoma zmaga vse dežele. Nihče se ne meni za boj, v grozi in trepetu ponujajo ljudstva persti in vode, znamenje vdanosti. Drugače pa se obnesejo Gerki. Videči silno nevarnost, združijo se vse deržave na boj zoper Perze, s Špartanci na čelu.
Mesca julija o času, ko so se obhajale sloveče olimpijske igre, poči glas, da perzijska vojna namerja vdariti na gerško zemljo. Hipoma tedaj pelje Leonida 300 Špartancev in nekaj tisoč druzih Gerkov k Termopilam, do ozkega prehoda iz Tesa-lije v Grecijo, in zastavi sotesko, ker po drugi poti sovražnik ne more dalje proti jugu. Pač razkači Kserksa prederznost, da peščica Gerkov hoče zagraditi pot njemu, mogočnemu perzijan-skemu vladarju, ki se mu vklanjajo vsi narodje v Aziji tje do Indije, in v čigar kraljestvu je najmanjša dežela veča ko vse gerške deržave skupaj. — Urno pa se premisli, češ, le-ti se vendar ne bodo ustavljali, marveč taki barbari so, da si gotovo v čast štejejo, ako je berž pomlatimo. Velikodušno torej ukaže, naj mu berž izroče orožje. Neustrašen odgovori Leonida temu ukazu: „Pridi po-nje." — Ko nekdo opomni, da je Perzov toliko, da solnce zatemne s svojimi pušicami, reče junak: „Tem boljše, bili se bomo v senci". — Zdaj še le se prav razserdi Kserks, ker z lepo nič ne opravi. Ukaže najprej, naj mu žive polove ter je pripeljejo pred-enj, da vsaki posebej prejme zasluženo plačilo. Vname se terd boj. Ali Kserksovih vojakov pade truma za trumo, Gerki pa stoje terdno kakor zid v klancu tik morja, ker sovražnik jim od nikoder ne more do živega, tako ugodno jim je zavetje. V Kserksovi armadi je bilo deset tisoč vojakov, ki so bili najhrabriši med vsemi in so se imenovali „neumerljiva truma". Ker jih je že toliko padlo in niso vsi nič opravili, serdit požene Kserks še te v boj ; pa vse zastonj.
Ali česar ne zmaga sovražnikovo orožje, premaga brezbožno izdajstvo. Sredi junaških Gerkov je bil nesrečen malopridnež, po imenu Efialt; le-ti se ukrade k Perzom ter jim pokaže stezo prek gore Oeta. Priplazi se truma sovražnikov Gerkom za herbet, da je napade od zadej. O pravem času zve Leonida nevarnost, in vedoč, da je zastonj dalje bojevati se, ne brani nikomur domu. Mnogo jih pobegne. Leonida in ž njim 300 Špartancev in 700 Tespičanev — le-ti si izvolijo junaško smert za domovino. Vname se iz nova presilno klanje; Leonidovi udrihajo po Perzih kot levi in jih pomore še mnogo tisoč. To se ve da razkači sovražne vojake tako, da se jim vname divja grozovitnost, in da prenemilo razsekajo junaško gerško kerdelo.
To je naredil nesrečni, brezbožni izdajavec, pleva med zernjem, čigar ime živi v prokletstvu razžaljenega naroda.
Leonida pa in njegove slave neumerljive pesmi, poveli-
čuje hvaležen spomin. Na bojišču so mu Gerki za spominek postavili bronastega leva z napisom:
Lakedemoncem naznani, popotnik, tu da ležimo Mertvi, ker velel tako je domovine ukaz.
25.
Življenje.
(Zložil J. TJršič.)
2.
Popot'vanje, bratje, Je naše življenje, Mož modrih od nekdaj Je to govorjenje; Skoz ktere dežele Pa pot nas pelja, Naj pesmica moja Na znanje vam da.
Po travnikih perva Nas pisanih pelje; Marjetfce, zlatice
V	stezice nam stelje; Otroci brezskerbni Po trav'ci teko,
V	rumenkaste lasce Cvetice plet6.
4.
Mladenčev, dekličev Je druga dežela, Razlega se petje Vesel'ga kerdela; Si delajo sanje Od zlatih gradov, Pa skušnje jim manjka, Modrosti darov.
Po tretji hladno je, Gre pot čez višave, Se kri umiri, se Razjasnijo glave; Se trudijo z delom Postavni možje, Sad truda berejo, Za prihod skerbe.
Cez gole verhove V četerti so pota, Je merzlo že v sercu, Ne greje gorkota; Pa starčekom kmalo Dežele je kraj: Tako je na zemlji Le kratek naš raj.
26.
Razpotje življenja.
(Spisal J. Podmilšak.)
Zapustil je nekdo svoj mili dom in se napotil po širocem svetu. Solnce je vzhajalo izza visocih gor ter jim zlatilo s svojimi
žarki s snegom pokrite verhove. Tički so se prebujali iz spanja ter prepevali po logu slavo in hvalo Gospodu; červički in mravljinci so sem ter tje lazili in si pripravljali potrebne hrane za zimo, po gošči pa so skakali boječi zajčki in serne ter se skrivali mimo gredočim ljudem. Cversto stopa popotnik po namenjenem poti in se raduje prekrasne narave ter z veselim sercem prepeva hvalo Bogu. Zdaj je priplavalo solnce popolnoma izza gor ter obsvetilo široko krajino, obdano z rodnim poljem in bujnimi travniki, po kterih so se lesketale pisane cvetice v jutranji rosi kakor dragoceni biserji ter oznanjale veličastvo božje. Kraj ceste so vodile po krasnih vertih stezice , posute z drobnim peskom; zeleno trato je napajala hladna rosa, in široke veje sadonosnega drevja so se pripo-gibale pod težo najlepšega sadja. Krog in krog so se čuli mili glasi jutranjih pevcev, ki so mu delali kratek čas. Zdelo se mu je, da ga kliče krasna priroda: Pusti prašno cesto in pojdi sem v vert, po belo peščenih stezicah je prijetniše se sprehajati! Ne potuj dalje, pojdi sem in počij se kraj ceste na mehki travi pod košatim dobom! — Zdelo se mu je, da ga kliče bistri studenček: Pojdi sem in okrepčaj si suha usta z bistro studenčnico! Zopet od druge strani mu je šepetalo na ušesa: Čemu terpiš lakoto, oddehni se nekoliko, saj je dosti časa; pojdi sem in okrepčaj se z okusnim sadjem; tergaj ru-deča jabelka in sočne hruške, kolikor se ti jih poljubi! Popotnik se dolgo ne zmeni za take vabilne besede; solnce, že visoko na nebu, to ga je opominjalo, da je njegov pot jako važen, da se ne sme muditi nikjer le trenutka ne, sicer je zamujena njegova sreča in sreča veliko druzih ljudi. Ker pa so ga vabilni glasi vedno bolj mikali, obstoji kraj pota in jame misliti: Kaj mi bo neki škodovalo, če stopim nekoliko v krasni vert, v kterem so tako prijetne steze in krasne cvetice, saj mi ni treba zarad tega zapustiti glavne ceste, pogledal bom nekoliko, kako je kaj ondi! In res jo krene s pota v vert, kjer so se križale bele steze in cvetele krasne cvetke. Jel je tergati lepo dišeče cvetice ter je vtikati za klobuk, tresti sadje in si ž njim hladiti žejo in tolažiti lakoto. Tu je obstal pri kakem germu in poslušal ljubeznjive glase prepe-vajočih tičev, potem zopet dirjal po stezah, da bi ulovil pisanega metulja; potem se je vsedel na lepo kamenito klop, da bi si počil, in lahkomiselni popotnik je počival tako dolgo, da se je nagnilo solnce k zapadu. Po logu so omolknili tiči in poskrili se v svoja gnjezda, senca velikanskih dreves je naglo rasla po zeleni trati kraj gozda in petelinji glas je oznanjal, da se je že zelo zapoznilo. Popotnik skoči s svojega po-
čivališča, dirja naprej in hoče poravnati, kar je zamudil, pa bilo je že prepozno: cesta mu je zginila izpred oči. Tu so mu ovirale korake polzke, s koreninami prepletene steze, tam valovite, bobneče reke in stermi prepadi. Ni mu bilo moč priti do zaželenega kraja; dirjal je krog ves zmešan in spehan, naposled pa je žalostno poginil na samotnem kraji.
27.
Tobijevi nauki za sina.
(Iz Tobijevih bukev poslovenil M. Kavnikar.)
Sin! poslušaj besede iz ust svojega očeta in v dno svojega serca je s korenino posadi.
Pokoplji moje truplo, kedar loči Bog mojo dušo.
Dokler živiš, spoštuj svojo mater in pomni, kaj vse so zavoljo tebe prestali. Kedar ti pa umerjo, pokoplji je zraven mene.
Boga imej v sercu vse svoje življenje; varuj se privoliti v kak greh ali kaj storiti, kar bi bilo čez božje zapovedi.
Vbogaime dajaj od premoženja in ne obračaj od ubozih oči; tudi Bog ne bo oči od tebe obernil.
Pomozi vsakemu, kolikor uterpiš; če imaš veliko, daj veliko : če imaš malo, daj tudi kolikor malo iz dobrega serca. Tako si veliko založiš na čase ob sili.
Kdor je svojemu bližnjemu milostiv, sme se z veliko svestjo na Boga, njega Najvišega, zanašati in upati, da bo milostiv tudi on njemu.
Varuj se vse nečistosti, moj sin! in skerbi, da si ne boš imel nikoli nič napačnega očitati v tej reči.
Ne daj prostora napuhu ne v svojem sercu, ne v svojih besedah; začetek je on vsega pogubljenja.
Precej mu plačaj, kdor ti kaj dela; nikoli ne prideržuj zaslužka najemniku.
Kar nočeš, da bi se tebi storilo, tudi ti nikomur ne stori.
Svoj kruh deli z lačnimi in potrebnimi in oblači nage s svojimi oblačili.
Pametnega moža vprašaj vedno za svet.
Hvali vsak čas Boga in prosi ga, da naj vede tvoje delo in nedelo; vse svoje sklepe va-nj opiraj.
Nič ne maraj, moj sin! ubožno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo vendar le imeli, če se Boga bojimo, greha varujemo in prav storimo.
Kresnica in netopir.
(Zložil M. Vilhar.)
De kresnica netopirju: „Dragi! kaj me zaničuješ!" Netopir jej odgovarja: „„Ker temino razjasnujes!"
29.
Žabi.
(Spisal Fr. Jeriša.)
V veliki luži na polji je stanovala truma žab in žabic. Bilo je prav vroče poletje, solnce je neprenehoma pripekalo, in že več dni ni bilo nič dežja padlo. Luža se je jela po malem sušiti, in njeni prebivavci so se morali zmeraj bolj vkup stiskati, kjer je bila kaka globokejša luknja, da je navstala prava gnječa v žabjem domu. Pa tudi najglobokejše luknje so se s časom posušile. Veliko žab se je vpotilo, da si drugej stanovanja poiščejo, veliko jih je pa poginilo.
Ko so skoro vse že pošle, sedeli ste dve mladi žabici žalostni na kraju posušene luže. Njuni starši so vročine umerli, in ubogi revici niste vedeli ne kaj, ne kam.
Tu pravi nekoliko veča k mali sestrici, ki je žeje zevala in komaj še dihala: „Pojdive dalje! zapustive ljubo domovino, kjer nama strašna smert žuga. Morebiti nama vendar dobrot-ljivi Bogec kako vodico nakloni, v kteri bi saj toliko časa preživeli, da zopet blagi dež ljubo žemljico napoji". — Naprej skoči in uboga mala žabica žalostna za njo.
Praha polni priskakljate do neke vasi, in starša žabica ugleda vodnjak, kakoršnih je več po vaseh. Vesela in nade polna skoči na nizki oklep in veselo zakvaka, ko se jej jasno nebo iz vodnjaka zasmehljži.
„Le urno noter skočive!" prosi z milim glasom mala sestrica, „sicer bode naju konec". In že ste hoteli z enim skokom v globočino skočiti, kar starša zakriči: „ Sestrica, stoj! Kaj ko bi tudi ta voda usahnila, kako bi spet ven prišli ? Kako revno bi morali tu doli poginiti? Pojdive proč od vodnjaka, da naji skušnjava ne premaga". Mala sestrica, ki je
večo zmeraj rada ubogala, stori vse, kar jej ta reče, in obe spet žalostni dalje skakljate po razpoklih travnikih.
Ali ura otetbe je prišla. Temni oblaki so se zbrali na nebu, in že je daljni grom oznanjal bližanje nebeškega blagoslova, po kterem je vse hrepenelo. Že padajo perve kapljice. Tresk preterga černi oblak, in dež se vlije v gostih curkih. In ko čez nekaj ur solnce spet skozi oblačne meglice posije, bilo je vse: travniki, polja in vertovi, kakor prerojeno; vse je bilo novo oživljeno in okrepčano, in tudi naši ljubi žabici ste se mogli v domovinsko mlako verniti. Ta pa je bila spet polna, stari prebivavci so se spet sešli, objemali in poljubovali, in veselega kvakanja ni bilo ne kraja ne konca.
Pri vsem, kar storiš, misli na konec. Beži, da te skušnjava ne premaga. Nikdar ne obupaj, če te sila še tako tare; saj je ljubi, dobrotljivi Bog v nebesih.
30.
Veselje na domači mlaki.
(Spisal Fr. Erjavec.)
Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vert, v njem so rasle jabelka, hruške, češplje in tudi ena črešnja. V gornjem koncu so bile gredice, na kterih so vse leto noter do pozne jeseni cvetele cvetice modre, rudeče, rumene in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega opravka, gotovo so bili na vertu. Mati so bili pa bolj praktični; po strani so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vert, vedno so godernjali, zakaj je ta lepi prostor brez vsacega dobička na vertu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, vdali so se naposled materinim željam, in neko pomlad, jaz sem začel ravno v šolo hoditi, vergli so mati iz verta vse rože in vse korenine, ktere so oče še prejšno jesen s slamo proti mrazu zavarovali. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narcisov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče krompir. Le za plotom so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetice, ki so jim najbolj k sercu prirasle, ker materi bi se bili oče na tihem vendar le smilili, ko bi je bili ob vse veselje pripravili. Ali ljubša ko cvetlice in krompir, ljubša ko jabelka in črešnje, da-si tudi sem je prerad zobal, bila mi je velika mlaka konec verta, ki tudi v najhujši suši ni usahnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje barke
v daljna mesta, na niti sem je vodil celo v Ameriko. Tje sem vozil pesek, nazaj sem pa nakladal črešnjevih pešek. In če se mi je po nesreči barka potopila, dolgo nisem žaloval, naredil sem si drugo — iz papirja.
Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem; vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter tje, široki vodni kebri v černih frakih so se potapljali, vodni ščipavec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vod6. Po ves dan sem stal kraj svojega^ morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in terpele. Še po noči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem je vse poznal, od najmanje do najstarše, ki je bila lepo zelena, po herbtu pa je imela tri rumene proge. Najpervo je jel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne; ali v tem hipu zagermi ves kor, in regljanje se je razlegalo daleč okoli v moje neizrekljivo veselje, ali v veliko nevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je moja regljajoča banda pod ledeno skorjo spala, imel sem na morji nepopisljivo veselje. Bilo je mraz, daje vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa dersala v vertu, da so iskre švigale izpod podkovanih peti, kedar ni bilo matere domd. — Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vertu! Dnevi, ki sem je preživel kraj tebe, bili so moji najsrečnejši!
31.
Veselja dom.
(Zložil A. Slomšek).
1.	Preljubo veselje! oj kje si doma,
Povej, kje stanuješ, moj ljubček serca?
Po hribih, dolinah za teboj hitim,
Te videti hočem, objeti želim.
2.	Te iščem za mizo, kjer dobro jedo,
Na plesu pri godcih, kjer sladko pojo ;
Al pravega veselja na rajanji ni,
Pijance, plesavce veselje beži.
3. Te iščem na polji, kjer rože cveto, Po logu zelenem, kjer tiče pojd, Cvetnik II.
Pa tiče vesele in rožice vso Le imajo- veselje za mlado serce.
4.	Poslednjič veselje še le osledim, Na vaško ledino pridirjam za njim; Glej tamkej z otroki prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma.
5.	Oh blažena- leta nedolžnih otr6k,
Vi imate veselje brez težkih nadlog; Oh kako vas serčno nazaj poželim! Ali vi ste minula, zastonj se solzim.
6.	Le ono veselje še čaka na me,
V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Terpljenje v taisto deželo ne zna, Le tamkej je pravo veselje doma.
32.
Tičje petje o poletnem jutru.
(Češki spisal Jan. Krejči.)
V prijazni dolinici se vije iz gaja potok pod zelenim gričem, ki je s hrastjem, gabrovjem in brezjem obrasen. Nasprotna stran, pokrita z rodovitnim poljem, vzdiga se polagoma do vi-socega gozda; po gozdu pa se širijo tolste loke in leskeče se ribnik, pod kterim se v gaji sadnega drevja skriva' samoten mlin. Kako milo je v tem dolu o poletnem času! Kaka radost sprehajati se tod poletnega jutra! Nad ribnikom se vznašajo še lahke meglice, igrajoči veter šumlja med perjem na poraš-1' L ' V čenem obrežji in v gostem rakitji pri ribniku; solnce še pod <- * ' obzorom zlati še le najniže skupine oblakov, in že se razlega petje iz tisočerih tičjih gerl. Čarobni slavčev glas že umolkuje, ali čuj, že se zbuja ostali zarod krilati; poskakuje po vejah drevesnih in popeva v neš^evilnih melodijah svoj jutranji pozdrav.	.
Najprej se oglaša s svojim pohlevnim, njeznim glasom ilovščica ali černjevka (Motacilla phonicurus.) Ali jo je zbudila vedno budeča kukovica, ali je mar rodbinska skerb tako zgodaj zapodila spanje iz njenih očesic. Skakljaje po vertnem ozidji išče, kakor je videti, živeža nježni rodbini, ki ima postlano posteljco na bregu pod terdim kamenom. Čedalje živeje, čedalje
glasneje doni kratka njena pesmica: vuit ček, ček! vuit ček, cek! V le-te proste glasove vliva izraz vseh svojih čutov, radostnih in bolestnih, kakor je čuti njeno tičje serce; časi je šepeče tiho in n^žno. časi glasneje in čversteje, toda zmeraj enako od pomladi do jeseni, ko so že drugi tiči davno potihnili. Pa ravno to dela njeno priprosto petje tako prijetno, Jaz sem tudi til, jaz se tudi radujem". Pri vsem tem jo krasoti pohlevno njeno vedenje bolj, nego marsikterega druzega tička lepša pesem in bolj doneča. Videti je, da še ne ve, kako lepo jej pristuje pepelnato-siva suknjiča, s černo-rujavima kriloma in černim ovratkom, kako krasno je belo čelo in obočje in kako se leskečejo plamenaste persi in repek. Let njen je hiter, očesca jasna in živa; zverh poslopja zagleda v pesku malega žižca in ko bi trenil pobere ga s šilastim gladkim kljunom.
Pa glej, tu poskakuje bistra taščica (Matacilla rubecula), /ti^cov zgovorna, prijazna, usmiljenega serca, kakor povest pripoveduje; rudečo progo na persih je neki dobila, ko je križanega Odreše-nika na Golgoti žalostno obletovala, hoteča ustaviti potoke kervi njegovih ran. Tam v olševji blizo mlina najdeš njeno gnježdo, skoraj vse v zemlji, sicer le prosto iz bilek in perja spleteno, pa s ternjem in listjem dobro zakrito in zavarovano. N/ežen in mil je glasek njen, ki se kakor nitka prede od germa do germa; doneč in čutov poln pa, ko nad gnjezdom slabotne rodbine budi. Kako urna, kako živa je ta muharica! S plota na drevo, z drevesa na zemljo k vodi, rakitju, mlinskim kolesom brez prenehljeja neutrudljiva leta in vedno cverči; tu hlastne pod listom metuljčka, tam na zidu mušico, to ti je mila bistra živalca. In kako se na-me prijazno ozira s svojimi černimi očesci! Kamor koli se obernem, pogleduje zvedavo iu prijazno za menoj, že zato jo moram rajši imeti od drugih.
I dobro jutro tresorepka (Motacilla alba), bistroumna gospojica, že tako zgodaj po koncu! Kako živa in mila tičica to! Kako pohlevna, pa vendar čista in primerna je njena obleka! Modrosiva je suknjiča, oprfrsnica bela, pečica černa, černi so čreveljčki in černo-belo ' obrobljeno je HoTgo krilo. Ravno ta redka priproščina v oblačilu pristuje tako lepo tej zgovorni deklici, ktera vsacega rada vidi: prešiča, brav in človeka. Na slemenu slamnate strehe je njeno gn/ezdo prostorno, neuinetno pa čedno. Odtod se glasi mnogoverstno njeno petje. Zdajci zleti doli in teče mi krog nog čez pot za muho, vedno kimaje z glavo in otresaje z repom; kmalo hiti zopet z drobnimi, urnimi koraki čez polje in spusti se v novo razorano brazdo, poskakovaje za plugom, ki jej bube in červe izmetava iz zemlje. Ali pa beži tje na pašo, skakljš, med črodo, pa sede
volu, kravi ali ovci na herbet in skače ondi sem ter tje, v gosti dlaki in volni merčesov iskaje. Zato se imenuje tudi med ljudstvom večkrat pastaričica. Najbolj zanimivo pa je gledati njeno vedenje blizo vode. Ob bregu teče tako hitro, da oko celo ne more slediti njenim drobnim korakom, in pri tem preišče kakor bi trenil vsako jamico, vsako steblo, kjer bi se mogla skrivati kaka živalca. Zdaj skoči na gladko oplabnjeni kamen, koplje se in pije. In kako gibčno in umetno" ona to zna! Zdajci se vzdigne kot vertavka kviško in ulovi mimo-letečo muho. Nič ni tako lahko, tako prijetno, kakor le-to skak-ljanje in otresanje z repom. Ob kratkem — ni ga tiča mimo lastavice tako prijetnega, bistrega in gibčnega, kakor je pastaričica ali pliska.
Ali hočem tudi o tebi pripovedati, ti veseli sternadek, z neutrudljivim gerlom? Čverči nerodno, kakor hočeš, vendar oživljaš gosto terstje, kjer imaš na tancih vejah postavljeno svoje gnjezdo! — Ali se naj k tebi obernem, vedno veseli kalin, in poslušam tvojo milo pesem ?
Ali k tebi, ščinkovec, ki napoinuješ s svojim jarnim glasom ves gaj ? Za zdaj imejte poterpljenje, glejte, tam na verbi sedi veči gospod nego ste vi; ni mi ga treba še predstavljati, gospod škorec je. V vertu na jablani mu je naredil mlinar pripravno hišico, in že tri leta zaporedoma si jo je izbral za letno prebivališče. To ti je mil in vesel tiček v temno-zeleni, rudeče-svetli in belo pikasti suknjiči. V Islandiji, na Himalaji, pri Kinezih in Kafrih — povsod je domi, na severju in jugu, ta oznanovavec poletja. Včasi se prikaže že meseca svečana in sušca v burji in dežju; prišel je s pervim prijaznišim posmehljejem solnčnim, vzdigne se visoko na topolov verhunec in iz celega gerla oznanja pomlad s svojim melodičnim ho-i-ho. Tako nekako se glasi perva pesem pomladi z novo pomlajenih Alp doli v doline, kakor vriskanje brocl-narjev z jambore, kedar zagledajo po dolgi vožnji suho zemljo. Za gniezdo se ne briga veliko, vsakoršna postelj iz perja, dlake in steblovja zadostuje njemu in rodovini njegovi. Tem bolj pa mu je mar za kosilo in sicer za dobro in obilno kosilo. Zato je vedno na lovu in na paši. Obiskuje polja in paše, navadno z vrano in tresorepko vred, kajti on je dobrega in poštenega serca, in privoši sebi in drugim, kar je najboljšega. Še rajši pa zaleta v vinograde in v črešnjeve verte, kar dela okusu njegovemu veliko čast. Kaj prijetno je gledati škorcev let. Po sto se jih združi v eno tropo in pode se kakor divja vihra. Vse se tlači na sredo, vedno se verte eden krog drugega; tako se yali kričeča truma čez polje in loke, dokler se slednjič kroho-
taje t terstje ne zadervi. Tam skače drugi čez druzega, pri-poguje in verti se; nekteri žvižgajo, drugi ščebljajo in poj6, da se glasi, kakor bi dež ob perje rosljal. In to terpi do pozne noči.
čuden, smešen je škorec, pravi norček med tiči, umen in prekanjen kakor pes. S smešnim ponosom korači po sobi in če tudi se dela neumnega, vendar na vse dobro pazi. Glas in obličje svojega gospodarja dobro pozna; če ga pokara, stisne se sramožljivo v kot. Sicer pa je prederzen, gospodinji seda na kolovrat in kodeljo, slikarju na paleto, pisarju na černilno posodo , in ko se pogrinja k obedu, sedi gotovo on pervi pri skledi. Tudi nekoliko tatinske žile ima v sebi. Kar se sveti in blišči, vse to rad pobaše. Perstane, gumbe, naperstke, igle — vse znaša v kot, do skrivne hranilnice. Verh tega je pa tudi snažen, in nikdar ne zleti iz gnjezda, da bi ga ne bil poprej očedil. Iz lastnega nagiba peči se z raznimi umetnijami, on mijavka kakor mačka, žvižga kakor kos, kvoče kakor koklja, celo človeških besed se navadi, da govori slovenski, nemški, laški, francoski, latinski — pravi Mithridat med ticami. Nič mu ni pretežavno, samo eno se mu more oponašati, da rad vse pozabi, kar se je naučil, in tako se spolnuje tudi pri njem stari pregovor: kakor dobljeno, tako izgubljeno.
33.
Kako se je škorec srnerti rešil.
(Spisal A. Urnek).
Živali so po svoje bistroumne in se dajo marsičemu priučiti; znano je, kaj vse zna nekteri pes, konj i. t. d. Nekteri tiči pa se nauče celo govoriti. To je gotovo najviše, česar dobi žival od človeka. Posebno spreten v tem oziru je škorec.
Nekje je živel črevljar, ki je mladega škorca naučil več rekov, n. pr.: „dober dan!" „kako je kaj?" in še več enacih. Škorec pa si ni zapomnil samo, kar je moral; zapomnil si je tudi, kako je črevljar včasih zdihoval: „Moj Bog!" — „Naj bo v božjem imenu!" — Vedel je tudi, kako je črevljar svojega učenca karal: „Potepuh!" „Ti gerdun ti!" —
Ljudje, ki so hodili k črevljarju v vas, imeli so od sile kratkega časa pri škorcu, govoril je zmerom kaj vmes, ker znal je še veliko druzih besed.

Neeega dne ugleda škorček odperto okno in — ferk — bil je £unaj. Milo je gledal črevljar za njim, ali ni ga bilo več.
Škorec leti na bližnji griček in zagleda trumo tičey. „Do-ber dan!" kliče za njimi.
Poljanci pa so debelo gledali in dalje ferčali, ker jim ni dopadel neznani glas. Škorec pa leti za njimi, češ, oni bolj ved6 kam, ko jaz.
Kmalo se vjamejo tiči v mrežo, tudi škorec se zakadi med nje s krikom: „Naj bo v božjem imenu!" —
Potem pride tičji lovec, zgrabi tiča za tičem ter mu zavije vrat in ga telebi na tla. Na zadnje prime tudi škorca. Le-td zakriči: „Potepuh!" „Ti gerdun ti!"—Pomislite, kako grozno se prestraši lovec! Mislil je: Zdaj me zadene kazen božja. Ko se malo oserči, popraša škorca: „Kdo si pa ti?" „Črevljar", odgovori škorec. Zdaj še le se zmisli lovec črev-ljarjevega škorca, kterega je spoznal kot starega znanca. I)& ga črevljarju nazaj in vsi so bili veseli.
34.
Mravlja s kobilico.
(Iz Kranjske Cbelice).
1.	Po letu skerbntf	4. „„Ti, beba! kaj veš? Se mravlja močno Še tega ne umeš:
Za kruhek potila,	O kresu gre peti,
Na kupe nosila	Veselo živeti
Si hrano drobno.	Braniti ne smeš.""
2.	Kobil'ca cverči	5. Notora zaspi Mar delat' jej ni;	Se sneg privali, O solncu vriskala,	Kobil'co izstrada; Ni jenjati znala,	Obleda od glada, Le v petji živi.	Boleha, medli.
3.	Preglasno mravlja	6. Do mravlje prišla, Pobara derzna:	Presuha, tenka, „Kaj, ti pa ne spravljaš?	Da-si milo prosila, Se le obotavljaš?	Nič ni si dobila, Bo zima strašna!"	Ozmerjana b'la.
7. „Jaz vrednim delim, Lenuhe podim; Po letu si pela Sred mojega dela; Pa pleži po zim'!"
Učitelji modrosti.
(Po češki Čitanki.)
Učitelji svetne modrosti so dvojni: živi in mertvi. Živi so modri in skušeni možje, kteri nas s svojimi umnimi in previdnimi sveti, ali pa s- svojimi lastnimi deli in zgledi poduču-jejo. Take učitelje je imelo veliko slavnih mož, in mnogo jih je v svojih mladih letih obračalo duha k tacim starim in sku-šenim ljudem, kakor vodnikom svojim, ter se iz njihovih del in zgledov podučevalo.
Drugi učitelji so mertvi, namreč knjige omikanih in skušenih moz, v kterih so nam zapustili različne nauke in sporočila. A ti so tudi dvojni: eni so to, kar so si po svojih skušnjah pridobili, sestavili v gotove nauke in pravila, med njimi so Platon, Aristotel, Ciceron; drugi pa so pisali o splošnem vladarstvu sveta. Ti drugi mertvi so zgodovinarji, kteri so o kraljestvih, občinah, vojskah in slavnih vladarjih spisali resnično in obširno povest in v njej zaznamovali različne zglede srečnih in nesrečnih zgodeb človeških ob časih miru in vojske.
O osebah nam pripovedajo, kteri so bili dobri ter ljudem koristni vladarji zemlje v boju ali v mirnih časih, ktere so bile njihove čednosti, ktere napake, kakov njih padec; kteri so bili deržavi škodljivi, kakova so bila njih dela, kaki njih značaji ; kteri so njihovi ali dobri in previdni, ali pa slabi in nepremišljeni sveti in sklepi; kako mnogoverstno njih početje, kako čudne namere; kako je pri mnogih silo nestalna in kerhljiva bila sreča, kakov je bil red in kake kazni o vladarstvu njihovem. O rečeh stalnih nam kažejo, iz kterih razlogov so bile podvzete in od kterih ljudi, kako različne prigodbe so se godile pri njih; kak je bil njih namen, začetek, vspeh in zlasti ka-košen konec so našle, srečen ali nesrečen, in kaj se je iz njih rodilo dobrega ali slabega.
Med zgodopisci so nekteri, ki so pri rečeh, o kterih pišejo, sami osebno bivali in imeli o njih dobro vednost. Tako je Thukidid pisal o bojih atenskih, v kterih je sam bil med poveljniki; tako je Ksenofont pisal o vojski Cyra mlajšega in o bojih narodov gerških, v kterih vseh je bil sam tudi poveljnik ; tako je Polibij pisal o vojskah Scipiona Afrikana, kte-remu je bil sam učitelj in svetovavec; tako je Cesar popisal boje, ki je je sam napeljeval.
Drugi pripovedovavci pa so taki, kteri pri nekterih rečeh sicer niso bili osebno, pa so vendar napisali zgodovino o tem, kar so posneli iz verjetnih starodavnih spominkov. Tako je sestavil Ksenofont Cjropaedijo in premnogo druzih zgodovinarjev svoje povestnice.
• Akoravno pa so nauki in sveti učiteljev živih prijetniši in koristniši, vendar tudi ti mertvi in nemi učitelji niso manj hasnoviti, tako da njihovih naukov nikdar ne smemo zametovati.
36.
Sokrat.
(Spisal M. Vertovec.)
Ob času nesrečne peloponeške vojske so mnogi poprej pošteni in mirni Atenci zdivjali in jeli zelo razsajati. Med malim številom tistih, ki so staro poštenost čisto in neoskrunjeno ohranili, bil je tudi Sokrat, mož tako občno spoštovan, da ga je delfski orakel najmodrejšega tistih časov imenoval. V mladosti se je jako vojskoval, pozneje marsiktere sodnijske službe opravljal, naposled pa se je lotil atenskim mladenčem uke modrosti razlagati. Ta čas so nekteri spačeni učeniki, ki so se sofisti imenovali, um atenske mladosti za drago plačilo mamili, ker so učili, da z umnim, ali prav za prav z zvitim govorom se da vsaka reč, tedaj tudi vsaka napaka in krivica zagovarjati; učili so s takimi sleparskimi govori čednost v pregreho, in pregreho v čednost preobračati. To si Sokrat k sercn vzame, usmili se mladenčev atenskih, in jih prave poštenosti in čednosti uči. Ciceron, slavni rimski modrijan, pravi: „ Sokrat je pervi modrost z nebes poklical in jo v mestih in hišah pri ljudeh vpeljal." Sokrat je bil prepričan, da ni zadosti dobro le razumeti, tudi v djanji se mora izpeljevati. On si nabere veče število zalih mladenčev, češ, da v lepem telesu prebiva tudi lepa duša, in jim brez plačila nauke modrosti razlaga. V neki ulici sreča mladenča, bil je Ksenofont, dene berž palico počez, da ne more mimo, in mu reče: „Dragi mladeneč! povej mi, kje dobim moke?" — „„Na tergu!"" —„Kje pa olja?" — „„Tudi na tergu,"" odgovori mu mladeneč. „Kam se pa mora iti, da človek moder in dober postane?" Mladeneč umolkne in ostermi. „Hodi za menoj, jaz ti povem," reče Sokrat; in od takrat sta bila nerazločljiva prijatelja. V nekem boju je Ksenofont hudo pobit raz konja padel; Sokrat ga berž pobere in na rami iz stiske nese. Tako si mladen-
čev nabira, in je, sprehajaje se na tergu, pod lopami ali v vertih uči, in je s kratkimi in razumljivimi vprašanji napeljuje k spoznavanju najvažnejših resnic. Tako so se učili sami sebe in svoje dolžnosti spoznavati. S čedniin obnašanjem si tako veljavnost in spoštovanje učencev pridobi, da ne morejo ne en dan brez njega biti, in da se še mnogo let po njegovi smerti najrajši o njem pogovarjajo. Njegova za najboljšo spoznana šega učiti se še zmeraj Sokratova imenuje.
On ni učil čednosti le z besedo, temuč je sam tudi naj-blaže izglede ljubezni, dobrotljivosti, krotkosti in prizaneslji-vosti dajal, da so se mu vsi čudili. Nekega dne klepeče njegova sicer dobra, pa dostikrat togotna žena le preveč, on vstane, molči in gre iz hiše, ona pa izlije skozi okno pomivnico na-nj; zdaj reče okoli stoječim: „Ali vam že nisem večkrat pravil, da je po gromu rad dež". Od Boga in čednosti je imel, ako ravno pogan, čiste zapopadke; spoznal je pa veliko človeško nevednost v božjih rečeh, in kako človek od zgorej razsvetljenja potrebuje. Njegova najglasovitejša učenca sta bila Platon in Ksenofont: ta sta največ od njegovega življenja in naukov popisala, zakaj on sam nam ni nič pisanega zapustil. Tudi Alcibijad je bil njegov učenec, ali kaj, ki je njegove modre nauke tako rad pozabljal! Nekdaj se s svojimi pristavami in zemljami zelo baha. Sokrat mu prinese zemljovid in mu reče: „Pokaži mi vendar enkrat Atene", on mu je s perstom pokaže; „Kje je pa tvoj svet?" — Tukaj ga ne vidim, odgovori Alcibijad. „Kako se pa moreš z mervico zemlje bahati, ktere še niso vredne spoznali, da bi jo bili tu le s čertico zaznamovali?" Osramočen je umolknil.
Ker se je cvet blagih atenskih mladenčev Sokrata do živega poprijel, zat6 so mu bili sofisti, ki so za plačo krivo učili, zavidni, da so ga očitno zasmehovali in černili; on pa je, vse tako govorjenje zaničevaje, poterpežljivo molčal. Zdaj ga pa trije, eden v imenu duhovstva, drugi v imenu deržave, tretji pa v imenu sofistov v sodniji zatožijo, da domače bogove zaničuje in mladenče s svojimi nauki zapeljuje. S kratkimi besedami bi bil lahko lažnjivo tožbo overgel, toda pred takimi nevrednimi tožniki ni hotel z obširnim govorjenjem se zagovarjati, in reče le: „Moje življenje in obnašanje je vsakemu znano; trideset let sem si prizadeval svojim sosedom k čednosti in sreči pripomoči; čutim, da me je za to poklical Bog, kterega sodbo veliko više cenim ko vašo, Atenci!" Te kratke besede so sodnike razjezile, zakaj pričakovali so, da se bo z obširnejšim govorom zagovarjal, in da bo, kakor je bilo navadno, s solzami milosti in za svoje življenje prosil. Reko
mu v ječo iti. Prijatelji ga z gorečimi besedami prosijo, naj se obširneje zagovarja, dajo mu v ta namen spisan odgovor, ali on noče kot krivičnik za svoje pravično in nedolžno življenje prositi; reče, če ga hočejo umoriti, da je že k smerti pripravljen, da tako se bo iznebil težav svoje starosti, (bil je tačas sedemdeset let star) in da bo njegov spomin v sercih prijateljev še veliko časa živel. V sodnem zboru je bilo pet sto sodnikov, ki so sodili, ali ima živeti ali umreti; z večino treh glasov je bil k smerti obsojen. Tudi zdaj se kar z besedico ne zagovarja, ampak reče: „Vam, ki ste za moje življenje glasovali, vam se serčno zahvaljam; veseli me, da se bom z duhovi nekdanjih možakov združil. Le to vas prosim, da moje sinove, kedar odrastejo, ko bi po bogastvu bolj hrepeneli ko po čednosti, svarite, kakor sem jaz vas svaril; in ko bi si umišljali, da so kaj, ker niso nič, obdelujte je, kakor sem jaz vas obdeloval". Njegovi pričujoči prijatelji se zdaj na glas jočejo in ga spremijo v ječo, kjer je bil vklenjen. Tisti dan pred sodbo je šla barka z veliko procesijo v Delos; dokler ni nazaj prišla, niso smeli v Atenah po postavi nikomur življenja vzeti; tako je moral še trideset dni smerti čakati. V tem času se pogovaija, kakor navadno, s svojimi prijatelji, ki so slednji dan pri njem bili, veselega serca; podkupili so bili stražnike in vse k begu napravili; toda on jim kaže, da človeku, tudi po krivici obsojenemu, ni pripuščeno postavi nepo-kornemu biti; pogovarja se ž njimi poslednje dni o neumer-ljivosti človeške duše, vzame zadnjič kozarec, nalit s sokom trobelike ali smerdljivca, ter ga izpije; s plaščem se zagerne in umerje leta 400 pred Kristusom.
Atenci so pa kmalo spoznali strašno krivico, ktero so Sokratu storili, in so se zelo kesali, da so tako modrega in poštenega moža k smerti obsodili.
37.
Ščinkovec.
i Zložil M. Vilhar.)
1. Bival na zeleni lipi
Nekdaj ščinkovec je mlad ; Skakal je po senčnih vejah In prepeval serčno rad.
2.	Lipa ga je bolj ljubila Kakor druge tiče vse; "Vejo mu je odločila, Naj si plete gnjezdice.
3.	Ko so tekli pervi časi, Lipi je hvaležen bil; Komaj pride tretje leto, Že prederzen je grozil:
4.	„ Vejica, na kteri gnjezda Pletel sem že tolikrat,
Ni več tvoja, ampak moja, Moj je les in cvet in hlad!"
5.	Lipo to do serca zbode, Strese gnjezdice mu z vej; Brez zavetja mora tiček Iz domovja iti zdej.
38.
Orel.
(Spisal Fr. Erjavec.)
Po vsej Evropi prebiva v goratih in gozdnih krajih mogočna in plemenita roparska tica — planinski orel. Temno-rujavo perje pokriva vso tico od kljuna do rumenih perstov, ki se končavajo v močne, ostre in serpasto zavite kremplje. Kljun je od korena raven, na koncu pa jako zakrivljen. Veliko in bistro oko leži globoko pod obervino kostj6, in to mu dela lice nekako prederzno in veličastno.
Orel živi samotno s svojo družico, ki mu do smerti verna ostane, in ne terpi v svojem okraju druzega orla, niti se ne • druži z drugimi ticami. Zjutraj, ko so druge tiče že davno zapustile svoja prenočišča in šle za živežem, orel še mirno sedi ondi, kjer je prenočil, in se ne gane. Ko se je solnce že precej visoko pomaknilo, striplje s perotnicama, poravni si perje in potem se dviguje v zrak. Iz perva s perotnicama silno maha, toda počasi; pozneje pa, ko se je dovil v neko višino, plava z razpetima perotnicama, in če tudi skoraj ni mogoče spaziti, kedaj mahne s kreljutima, vendar nam hitro zgine izpred oči. Njegovo bistro oko zapazi iz te višine kmalo nizko
pod njim letečo tico ali drugo žival na zemlji. Ako je kaj zagledal, spušča se počasi niže v velikih krogih, in ko je svoj plen vzel na oko, pritegne peroti k sebi in priverši z odper-timi kremplji od strani na žival.
Orel napada tudi veče živali; celo zvita in prekanjena lisica se ga ne ubrani, tudi ježeve kože se ne ustraši. Ees je tudi, da se je orel lotil otroka in kakor Nordmann pripoveduje, celo odraslega človeka. Lačen orel se je spustil sred vasi na težko svinjo, ki se je derla na ves glas, da so ljudje skup leteli. Kmet prileti in odpodi orla, ki je prav nerad pustil mastno pečenko. Pa komaj se vzdigne iznad svinje, že se spet zakadi na mačka, pograbi ga in se vsede ž njim na plot. Kmet bi bil tudi rad mačka otel, pa si ni prav upal s praznimi rokami, torej teče v hišo po nabito puško. Ko pa orel ugleda kmeta, ki mu ne da miru in ga že tretjikrat moti pri kosilu, spusti mačka in se zapraši v kmeta, in zdaj so se derli vsi trije: zasačeni lovec, debela svinja in stari maček. K sreči so prihiteli drugi kmetje v pomoč, zgrabili orla, zvezali ga in Nordmaunu izročili.
Orel jemlje manjšim sokolom rad njihov plen, in tudi merhe ne zameta. Tico najpoprej poveršno oskube, potem jo začne jesti od glave s kostmi in s perjem vred. Perja mu je menda treba, da si ž njim želodec čisti; čez kacih osem dni ga spet d& od sebe, kosti pa prebavi popolnoma.
Gnjezdo si dela orel na stermih pečinah, kjer je varen, da človek ne more lahko do njega. Gnjezdo je veliko in široko ; napravljeno je iz debelih ocepkov, na kterih je nastlana drobneja drač, in jama v sredi je večkrat nastlana z mečo drobnjavo. Že sredi meseca sušca znese ona navadno po dve jajci, kteri ona sama vali; on se pa okoli nje suče po zraku in kakor je videti, zabavlja jo s svojo umetnostjo. Mladim donašata oba potrebni živež in večkrat gresta po tri — štiri milje daleč. Mladi orli se dado ukrotiti, privadijo se popolnoma človeka in hiše, in so časi tako domači, da hodijo med kuretino po dvorišču in nikakoršne škode ne delajo; svojega gospodarja pozdravljajo z glasnim krikom, če se jim bliža. Orli učakajo veliko starost. Na Dunaju so imeli orla zapertega od leta 1615 do 1719, in ravno ondi je leta 1809 poginil orel, ki je bil 80 let jetnik.
Korist, ki jo ima človek od orla, ni posebno velika. Ba-škiri vadijo orle, da jim love druge tiče; sploh v ceni so pa orlova peresa. Pri vseh narodih je orlovo pero znamenje po-gumnosti in junaštva, in še dan danes so imenitna deržavna pisma podpisujejo z orlovimi peresi. Še posebno znamenje je
pa jiri Indij anih rudeče pobarvano orlovo pero, na ktero je nasajen rep od klopotače. V indijanskih očeh je to posebna čast, in tako pero sme nositi le tisti, ki se ponaša s tem, da je — konja ukradel. Čudna čast!
Pozno v jesen ste veverici pod nekim orehom skakljaje hrane iskali. Krivec pohlidi, in lep oreh na tla pade. Hitro skočite oreh pobrat. Vsaka bi ga rada imela. ..Moj je", pravi perva, „jaz sem ga perva ugledala". — „Moj je", terdi druga, Jaz sem ga perva pobrala". Tako se kregate in za oreh pulite; opica pa mimo pride in popraša rekoč: ,,Prijateljici! kaj pa imate?" — Začnete jej praviti in trušiti, da ne te, ne une ne razume. „Meni dajte oreh hranit, in vsaka posebej potem povej svojo pravdo; pravico vama bom naredila." Opica tožbo poslušaje oreh razkolje ter jederce sne, dokler se veverici prav-date. Pravda izteče, luščine so pa prazne. Opica vsaki pravico spozna: pervi, ki je oreh ugledala; drugi, ki je oreh pobrala. Vsaki prazno luščino verze in gre smeje se svoj pot. Veverici imate vsaka svojo pravico, luščino pa prazno.
Boljša je kratka sprava mimo dolge pravde.
39.
Veverici in opica.
(Spisal A. Slomšek.)
40.
Pastir.
(Zložil J. Bilec.)
1. Na hribu zelenem
Mi hiša stoji,
Prijetno cveti.
Okoli nje drevje
4. Badujem se, pojem Pri čredi vse dni, Ko tica v goščavi Živim brez skerbi.
2. Tam v hlevu lesenem
Živino redim,
5. Najpervemu solnce Mi bajto zlati,
Veselo živim.
Na pašo jo gonim,
In pervemu potok Mi žejo gasi.
3. Na paši veselje S piščalko imam, In pesmice peti
6. Kaj tamkej počnejo V dolinah ljudje,
Kaj v tujih deželah, —
Premile tud znam.
Skerb mala mi je.
7.	Na gorah visokih Stanuje pastir, Kjer vedno kraljuje Tihota in mir.
8.	Le včasih oblaki Vojskujejo se,
In švigajo strele, In v dole lete.
9. Al vendar se groma In bliska požar Sosedove liiše Ogiblje vsikdar.
10. Na gorah visokih Pri čredi vse dni Se smejem in pojem Živim brez skerbl.
41.
V postojnski jami.
(Spisal Fr. Cegnar.)
Ljubi moj! ti nisi še videl postojnske jame, kaj.ti veš, kaj ta temna jama krije. Zberi vso domišljijo, kolikor so ti je dale basni iz tisoč in ene noči, razversti pred seboj vse kipe in stavbe od Phidija in Sesostra do današnjega dneva, iu ti imaš medlo in temno podobo te čudne, krasne, grozne in veličanske jame, tega tihega svetišča lepe naše domovine. Jaz sem jo videl, dragi moj! in lastnim očem nisem verjel, kar so gledale v neskončnem zavetji. Ko sem stopil noter, odperl se mi je naj-pred veliki dom; v globočini pod seboj sem slišal šumeti de-rečo Pivko; visoko nad glavo sem videl strašen strašen obok iz sive skale, kteri je postavil tisti zidar, ki je razpel nebo nad zemljo. Napol no val a mi je serce sveta groza v tem orjaškem grobu. Potem sem se od tod podal in hodil dve uri vedno naprej po jami in videl na milijone kapnin v raznih podobah, ki so visele od stropa nad mojo glavo ali rasle iz tal; pa ko slednjič stopim na Kalvarijo, prevzeli so me čudeži, da nisem vedel, ali je resnica, kar gledam, ali me slepe oči. Nisem se zavzel le jaz, stermeli so vsi, s kterimi sem stopil na to mesto ; nekteri so zdihnili glasno iz globocih persi, drugi so zavriščali, drugi stali brez sape, kakor bi bili v tla priraMeni, poleg na-kapljanih stolpov; neki viši častnik z golo sabljo v roki je zavpil z močnim glasom kleče v sredi nebrojnih čudežev: „ Bog, ti si velik!" Od tod smo se vračali po drugi poti in prišli čez tri ure in pol zopet na beli dan. Dragi moj! jaz sem boren revež, ne morem ti povedati, kaj sem tu notri videl, kaj sem tu notri čutil; o duhovih te pričakujem v Postojni; pripelji pa tudi modrijana s seE>oj^ ki nama je hotel natvezti, da ni Bogi, sodnika živih in mertvih del, da je vse, kar je, delo
slepe naključbe. Peljala ga bova v veliki doin in kažoča s per-stom na obok govorila: „Povej nama, modri mož! kdo ga je postavil" ? Spremila ga bova na Kalvarijo in govorila mu: „Povej nama resnico, prijatelj! ali ne gledaš tukaj božje roke?"
42.
Podzemeljska gorkota.
(Spisal Fr. Erjavec.)
Gorkota na zemlji ni vedno enaka; včasih nas zebe, včasih nam je vroče, zemlja tedaj svojo temperaturo vedno spreminja. Ta spreminjava je pa dvojna: vsakdanja in letna. Po dnevi se ogreje naša zemlja na solnčnih žarkih in po noči se spet ohladi; enako se spremeni v enem letu hudi zimski mraz v soparno-vroči poletni dan, vsaj v naših krajih. Taki razločki med dnevno in nočno, med zimsko in poletno temperaturo tudi v tem istem kraju niso enaki; bolj globoko ko pod zemljo pridemo, toliko gorkeje je tam, razločki med dnevno in nočno gorkoto ginejo in kmalo pridemo v kraj, kjer je temperatura po dnevi in po noči, po letu in po zimi vedno enaka. V naših krajih zginejo vsakdanji razločki 4—6, letni pa 60—80 črev-ljev pod zemljo.
Pojdimo še naprej! če gremo od kraja, kjer je gorkota po letu in po zimi enaka, naprej v globočino, prepričali se bomo, da raste gorkota za vsak črevelj, za vsak seženj in sicer za 100 črevljev za eno stopnjo v srednji meri. To se ve, da ni po vseh krajih enako: v enih raste gorkota že na 48 črevljev za eno stopnjo, v drugih pa še le na 200 ali celo na 300 črevljev, pa to so le redki izjemki, ki občni postavi ne vzamejo veljave.
Pa kako se je to zvedelo, utegne kdo vprašati ? Predolgo bi bilo, te preiskave na dolgo in široko razkladati; le toliko bodi omenjeno, da so prišli učeni na to važno resnico po mnogoletnih in težavnih skušnjah z nalašč zato napravljenimi gorkomeri po globokih rudnikih, pri toplicah in pri kopanji arteških studencev.
Kjer vode primanjkuje, vbodejo zemljo, če je svet za to pripraven, in si napravijo umetne vodnjake, iz kterih voda včasih več sežnjev visoko skače. Taki vodnjaki se imenujejo arteški studenci, ker so napravili v francoskem mestu Artois pervi vodnjak s predorom. Pri kopanji teh vodnjakov so zapazili, da je bila gorkota toliko veča, kolikor globokeje so ver-
tali. V Parizu so izvertali tak vodnjak „la Granelle" imenovan, in so našli 1231 črevljev globoko 23 72 stopinj, 1555 črevljev 267jj stopinj in 1684 črevljev globoko 27% stopinj gorkote po Celzijevem gorkomeru.
Pa saj ni treba dokazov tako daleč iskati, ker nam zemlja sama pošilja podzemeljske posle, ki pričajo od njene srede. To so vroči vrelci ali toplice. Kje se je voda ogrela? Gotovo v zemlji, ker drugod ni imela priložnosti; in ker vidimo, da iz zemlje tudi hladni in merzli studenci izvirajo, moremo iz gori rečenega soditi, da prihajajo toplice iz veče globočine ko navadni studenci, in sicer iz toliko veče, kolikor so gorkejši.
Če bi zemlja gorkoto le od solnca dobivala, gotovo bi to ne moglo biti; in če omenjene prikazni le nekaj premislimo, vrine se nam po sili misel, da mora v sredi zemlje biti studenec gorkote.
Pa stopimo še en korak naprej! Podajmo se v duhu črez široko atlantiško morje, preletimo v mislih Ameriko in ustavimo se v tihem morji na otoku Havaj. Tu kipi proti nebu 13.970 črevljev visoka, z večnim snegom pokrita gora Mauna-Koi, in nad njenim verhom, 3630 črevljev nad morjem, zijd okrogel, kotlu podoben prepad. Obstopimo kotel in poglejmo v grozno globočino — odperto leži pred nami oserčje zemlje. V neizmerni černi globočini se včasih kaj zasveti, in ko se je oko teme bolj privadilo, vidimo celo jezero, in včasih se nam dozdeva, da slišimo iz puščobne stermine čudno ploskanje tega podzemeljskega jezera. Kar vidimo, to je res jezero; ali njegovi valovi niso vodeni: to, kar ob visocih stenah pluska, to je lava.
.Gorkota namreč raste, kakor smo že zgorej slišali, za vsak črevelj v globočino in je na zadnje tako velika, da raztopi cel6 terdo jedro naše zemlje, namreč kamenje in rudo, in to raztopljeno kamenje imenujemo lava. Ko bi mogli zemljo dosti globoko vbosti, prišli bi povsod na razbeljeno tekočo lavo. Ali človek ne more vedno naprej v globočino riti, ker njegovo truplo je preokorno; huda vročina, slabi zrak in druge ovire mu branijo naprej. Ali kdo bi mogel tudi človeškemu umu tak mejnik postaviti? Z lahkimi perotmi se dvigne v nepoznano temno globočino, s pomočjo nabranih vednosti snuje dalje in ko naposled tudi bistri um temne megle več predeti ne more, ponudi se mu ljuba sestra domišljija, ona mu pomaga na podlagi nabranih skušenj postaviti temelj njegovi vednosti.
43.
O mraku.
(Zložil M. Kastelec.)
1. Na tratico sedem, Počivam sladko, Mrak svoje grajalo Razpenja temno.
3. Na nebu budijo Se zvezde goste, Oživljajo v meni Nebeške željž.
2. "Vse trudno utihne, Zapira oči,
Sam slavček še v dolu Mi serce topi.
4. Tam gori moj Oče, Moj svitli je dom, Po volji njegovi Ce živel tn bom.
44.
V mladosti se je treba učiti in vaditi.
(Spisal J. Komenski; poslovenil J. Podmilšak.)
Mladež je treba zato koj v začetku napeljevati k vednosti, ker se je za pervih let najlože privadi. Kajti vse reči v prirodi imajo lastnost, da se v mladosti lahko ukrepajo in obrazijo, kakor kdo hoče; ko pa zastare in okore, ne dajo se več niti obdelovati niti obraziti. Iz voska, dokler je mehek, lahko na-rejamo razne podobe; on se daje gladko liti ali z rokami gnjesti in podobiti; ako se pa sterdi, ne di se več izdelovati, ampak se drobi in lomi. Enako se daje tudi drevesce v mladosti presajati, obrezovati, cepiti in upogibati, kakor hočeš; ako pa zraste in veje požene, to ne bode več mogoče. — Tako mora oni, ki hoče goži delati, mlado drevo vzeti, staro gerčavo se ne d& viti. Hoče li gospodinja kokoši imeti, mora koklji nova, čerstva jajca podložiti, iz starih in preležanih ne bode nič. Ce hoče jezdec konja naučiti jezditi, kmet vola voziti, lovec psa po sledu hoditi, medvedar medveda plesati, papigo ali škorca govoriti, mora je mlade učiti; ako bi hotel starega konja ali psa i. t. d. čemu privaditi, kar nič ne bi opravil, zat6 imamo pregovor : Stara lesica ne gre v past. Naposled vidimo to pri človeku samem, ako se hoče kakega telesnega dela privaditi, da se ga mora v mladosti naučiti, dokler so persti gibčni in za delo kolikor toliko pripravni. Na primer, kdor hoče biti dober pisar, slikar, krojač, kovač ali godec i. t. d., mora se nauka že Cvetnik II.	4
v mladosti poprijeti; sicer se teh umetnosti do smerti ne privadi, da bi jim bil mojster; od tod prislovica: česar se Janezek ne nauči, tudi Janez ne bode znal. Enako se mora njemu, komur se hoče vkoreniniti pobožnost, ta že v mladosti vcepiti; kdor se hoče odvaditi nemarnosti in sirovosti, mora se v mladosti izobraževati; kdor hoče v modrosti napredovati, treba mu je v mladosti oči odpreti in pamet razvedriti, da bi mogel, dokler je želja iskrena, zmožnost bogata, pamet čerstva, misli jedrovite, vse jedrovito pregledati ter si mnogo razumnosti pridobiti.
45.
Gostoljubov blagoslov.
(Poleg J. Engela spisal A. Lesar.)
Stari učitelj Izak obišče neki dan svojega prijatelja, učitelja Nahmana, kteri ga prav gostoljubno sprejme in več tednov pri sebi obderžf. Ves ta čas sta se pogovarjala o svetem pismu, razodevala si svoje misli in razloge ter se tako podučevala — drug druzega. Ura ločitve pride. Rabi Nahman je ves ginjen. Misel, da morda nikdar več ne bode videl svojega starega prijatelja, privabi mu solze v oči. Poslednjič mu pa reče: blagoslovi me, Častiti prijatelj, predno se ločiš!" — „Ali jaz naj blagoslovim tebe, preizverstni! ali nisi podoben oni-le palmi?" — „ Kteri palmi, rabi?" — „Grlej, moj dragi! Nekoč je popotnik zašel v puščavo. Truden je že bil; lakot in žeja ga jameta gruditi; skoro pojemal je. Kar njegovo oko na brežini majhenega potoka ugleda lepo zeleno palmo, polno zrelega sadja. Nemudoma hiti v njeno senco, vsede se va-njo, ž njenim sadom si utolaži lakot, pekočo žejo pa si ugasf s potočnico. Tako pokrepčan se mu ožive oslabele moči. Na to vstane, obe roki nasloni na svojo gorjačo, v senco oberne svoje oči ter hvaležnega serca vsklikne : „Dobrotljivo drev6 ! Hvaležnost mi naklada dolžnost, da te blagoslovim. Toda česa naj ti želim? Ali dobrega sadu? O kako sladko je in lepo dišeče! Ali naj se ti razširjajo veje? O kako lepo je obokan tvoj verh, kako hladna je tvoja senca! Ali naj bi se potok vil okoli tvojega podnožja? Saj mimo tebe šumljž najbistrejša vodica! Vendar, vendar te hočem blagosloviti, blago drevo! Naj bo ves tvoj zarod tebi enak! — Tako je govoril popotnik; prav tako tudi jaz rečem tebi, blagi gostoljub! Glej velike znanosti si si pridobil ; časti in premoženja imaš dovolj; zavest svoje vrednosti,
srečo v svoji družini in spoštovanje vseh. pravičnih vživaš, kakor malo kdo. Naj bodo tebi enaki tvoji otroci! Tvoja osoda hodi njihova osoda, tvoja sreča njihova sreča!
46.
Dobra dela.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Visoka lestva so pobožna djanja, Sloni na nebu, v zemljo se opera, Po njej človeka vodi terdna vera, In z nado se ljubezen na-nj naslanja.
Demosten.
(Spisal A. Zupančič.)
Demosten je bil najslavniši govornik ne le v Atenah, svojem rojstnem mestu, ampak sploh med Gerki. Pa od rojstva sem je bil deček slaboten, slabih persi, tihega glasu, kar vse ni kazalo lastnosti dobrega govornika. Še le sedem let star izgubi očeta, in dali so ga v varstvo brezvestnemu oskrbniku, ki mu je precejšnjo očetovo zapuščino do malega zapravil in prav malo skerbel, da bi se bil ukaželjni deček dobro izobrazil.
V Atenah so se vse sodnijske obravnave godile očitno, in ko je Demosten enkrat na tergu poslušal Kalistrata pa videl, kako je glasoviti govornik vedel ganiti in premagovati serca poslušavcev, in kako neizmerna pohvala mu je slednjič zado-nela od vseh strani — sklenil je tudi on postati očiten govornik. Urno se loti potrebnega znanja, vadi se v raznih vedah, hodi poslušat modrijana Platona, prebira zgodovinske spise, Tukididove pa verno posluša skušene govornike; potlej sestavi lep govor, nauči se ga dobro na pamet in zdaj očitno stopi pred zbrano ljudstvo. Ali o groza! — namesto pričakovane pohvale in slave se mu vse posmehuje, ga vse zasramuje, kajti zapazili so na njem take napake, kakoršne človeka kar nesposobnega delajo za javnega govornika: govoril je tiho zavoljo slabih persi, tudi nerazločno, pismenke r pa celo nikakor izreči ni mogel; k vsemu temu je imel še gerdo navado, da je eno ramo vedno vzdigal, ko je govoril.

Demosten je hitel domu in tako ga je bilo sram, da je sklenil, da nikoli več noče javno govoriti. Njegovi prijatelji mu delajo serce, naj se ne da tako berž ostrašiti; naj se le še pridno vadi in potem zopet poskusi. Tako je storil, pa tudi v drugo ni bil kaj bolj srečen. V plašč je glavo zavil in dirjal domii kakor iz uma, da se skrije očitnemu zasmehovanju.
In znabiti bi res ne bil več mislil na govorništvo, da ga ni bil obiskal prijatelj, ki ga je opomnil na vse njegove velike napake pri govorjenji. S tacimi napakami, to je sprevidel Demosten zdaj sam, s tacimi napakami se res ni dalo kaj storiti, ali kako vse to zboljšati ? Vendar pridnost, trud in terdna volja vse zmaga, vse premore. Le poslušajte!
Demosten je sklenil, naj velj& kar rado, izuriti se v govorništvu ter popraviti svoje napake. Kar nemudoma se dela loti. Da bi slabotne persi bolj raztegnil in si glas bolj okrepil, hodil je na sterme gore, med potjo glasno govoreč; ali pa se je vstopil na morski breg, ko so viharji tulili nad vodo in silne valove zaganjali ob skalovje, in je skušal prevpiti divje šumenje in bobnenje. Hodil je v podzemeljsko izbo, jemal v usta kamenčkov, da bi privadil jezik bolj gladko govoriti; in da bi se odvadil vzdigovati ramo, stopal je govoreč pod oster meč, ki je visel iznad stropa, da ga je vselej ranil, kedar je vzdignil ramo. Vse, kar je zvedel od prijateljev ali kar si je sam domišljal, vse je porabil za svoj uk.
V tej tihi samoti, po takem silnem trudu in prizadevanji se je še le porodila zvezda gerškega govorništva; po takem trudapolnem uku je med svet stopil pervi gerških govornikov, čegar govore, prave bisere in zglede javnega govorništva, še zdaj občuduje ves učeni svet. Tako pripravljen je stopil Demosten vnovič pred svoje rojake, ki se zdaj niso mogli preču-diti njegovi doveršenosti.
Nad tem slavnim možem imamo zgled, kaj premore človek, če se kake reči za terdno loti; terdna volja pa pridnost premaga vse ovire.
48.
Zgodovina krompirja ali koruna.
(Spisal dr. J. Bleiweis.)
Kdo izmed nas ne pozna tistega sadii, ki ga je nebeški oče svetu podaril, da živi ljudi in živino, ki se nahaja v mnogih oblikah na mizi bogatina, kakor v oblicah na mizi siromaka
ki je že od marsiktere dežele dragino in lakoto odgnal, ko je slaba letina druge sadeže vzela! Vsak ga pozna in čisla, naj ga že imenuje krompir, korun, podzemljice ali podzemeljska jabelka. Vabilno bo tedaj tudi zvedeti, od kod smo dobili ta dobrotljivi sad, kdo ga nam je prinesel in kaj seje od pervega sem ž njim godilo?
Krompir je prestal mnogo zaničevanja, ko je pervikrat v naše dežele prišel; dolgo se ga ljudje niso hoteli lotiti; dolgo so ga zaničevali kot sad, ki ni za ljudi ampak za živino, ter so ga „ živinsko pičo" imenovali.
Peru in Kile sta domovina krompirja, kjer kakor divji sad na najviših gorah raste; od tod se je zaplodil na vse strani Amerike. Še dan današnji je krompir, ki se v svoji domovini po starem peruanskem jeziku „papa" imenuje, poglavitni živež peruanskih planincev. Kilejanci imenujejo „pogni" tisto pleme krompirja, ki ga na njivah pridelujejo, „maglica" pa se zove divji korun, ki je droben in grenek.
Ko je Krištof Kolumb v letu 1492 Ameriko našel, našel se je po več krajih tega sveta tudi krompir, kot živež divjih Amerikancev.
Španci in Angleži so bili pervi, ki so krompir v Evropo prinesli. Verjetni zgodopisi terdijo, da je prišel pervi krompir iz Amerike med letom 1560 in 1570 v Evropo. Mejen pravi, da se ne smemo čuditi, da krompir ni bil tako hitro kakor turščica in drugi sadeži po Špancih iz Amerike v Evropo prinesen, zakaj krompir so sadili najbolj na zahodnem primorji južne Amerike; popotovanje okoli predgorja Horn pa je bilo takrat še dolgočasno, in le redkokrat se je ta pot storila, da je kdo iz tega kraja krompirja s seboj prinesel.
Kdo pa je bil pervi, ki je krompir v Evropo zanesel, to se ne ve za gotovo. Nekteri pravijo, da ga je pod angleško kraljico Elizabeto (1558—1603) nesrečni admiral Walter Ra-leigh pervi v letu 1586 na Irsko prinesel; drugi pa terdijo, in to se po največ bukvah bere, da gre angleškemu admiralu Francu Drakeju ta čast. In tako se more reči, da moža, ki nam je ta neprecenljivi sad v Evropo prinesel, prav za prav ne vemo, ker se je njegovo ime izgubilo. Da je pa Drake slavnemu angleškemu botanikarju Gerardu pervi krompir dal, ki ga je potem v botaniški vert v Londonu v letu 1597 zasadil in pomnožil, to je poterjena resnica.
Konec 16. stoletja se je razširil krompir po Norveškem, Španskem, Burgundskem in nekterih krajih Laškega. Vendar se še v 17. stoletji ni bil nič kaj obilno po Evropi razširil, in posebno prosto ljudstvo ga je zaničevalo, ki ga, kakor vsaka
nove reči, celo ni hotelo pokusiti. „Naj ga gospoda je, ki se vsake spakarije koj prime ; za nas ni to, mi ostanemo pri svojem navadnem živežu", govorili so kmetje v nemških, slovanskih, laških, francoskih deželah, kakor da bi se bili pogovorili. Sploh so ga le „prešičjo jed" imenovali. Najdelj časa so Lahi svojo terdovratnost zoper krompir obderžali, kteri so „patate" imenovali, in potem tudi Nemcem, ki so se ga po-prijeli, primek „patatuhi" dali. Še dan današnji je Talijanom njih polenta ljubša od krompirja.
V	30 letni vojski se je krompir posebno po Nemškem razširil, čeravno ga kmetje tudi takrat niso obilno saditi hoteli. Kralj Friderik II. je veliko krompirja gosposkam v Šleziji z ukazom poslal, da ga razdele po deželi in mu potem naznanijo, kako se je ž njim godilo.
Na češko se je iz Pruskega tudi v tistem času zaplodil, posebno po irskih frančiškanih, ki so ga najpoprej na vertu svojega samostana v Pragu sadili. Ker so bili Čehi po pruski vojski navajeni, vse Pruse Brambore (Brandenburger) imenovati, zvali so brambory tudi krompir, ki so ga po Prusih (Bramborih) v deželo dobili.
V	silno mokrih letih 1771 in 1772 je bila taka grozna lakota na Nemškem, da bi bila polovica ljudi lakote poginila, ako ne bi bili krompirja imeli, in od tistega časa se piše začetek občnega sajenja neprecenljivega krompirja.
Le tudi dragina in lakota je po drugih deželah avstrijan-skega cesarstva, po Ogerskem, Slovenskem i. t. d. prisilila ljudi, da šo začeli krompir saditi, in sem ter tje je morala gosposka ostro ukazovati, da so se kmetje svoji termi odpovedali in krompirja poprijeli. Nimamo očitnišega zgleda, kako težko je včasih novo dobro reč vpeljati, kakor ga imamo ravno nad krompirjem, ki se je moral kmetom vsiliti! Kaj bi bilo, če bi sedaj krompirja ne imeli?
Kakor so v začetku ljudje krompir zaničevali, enako nemarno so se potem, ko so ga saditi začeli, pri sajenji in spravljanji obnašali. „Krompir preterpi vse, kar koli se ž njim -dela", tako so mislili, — in gotovo je to ničemurno obnašanje zelo krivo, da je ta neprecenljivi dar božji bolehati začel, da ga gnjilina tare.
Po rakah jo dere,
V	kolesa šumi; Je spenjena pere,
V	krog žene, vertl
Mlin.
(Novice 1. 1846.)
5. In mlinar na skali Pregleda svoj dom, Ter kamnov tek hvali: Bog! stradal ne bom!
2.	Ko blisk se kolesa Lopate verte, Odmeta, otresa Tal iskre vode.
3.	Kaj v mlinu ropoče, Kaj zgraja, bobni ? Kol6, glej, tam vroče V krog kamne podi.
4.	Spod kamnov pa moka Se bela kadi,
Kolo jih brez stoka Okrog ne verti.
6.	Al voda šumečaX Ni živa mladost ? Moč tvoja cveteča Iskrena krepost?
7.	Kdor moč prav oberne, Ko vroča kipi,
Ta lakot odverne, Star v sreči živi.
8.	Pod težo kdor stoka, Ki tare moči,
Glej: s trenjem le moka Se pridna stori!
50.
Zemlja.
(Po Heblu poslovenil Fr. Mam.)
Po tem, kar nam oko kaže in kakor priprosto ljudstvo misli, podobna je naša zemlja s svojimi gorami in planinami veliki okrogli plošči. Kjer se ta plošča končuje, ondi ni nič več naprej, ampak pričenja se neb<5, ki se v velikem polkrogu razteza nad zemljo in jo pokriva. Na robu te plošče solnce zjutraj vzhaja in zvečer zahaja, časi poprej, časi pozneje, časi bolj na levo ob tej ali uni gori, časi pa bolj na desno zraven kakega druzega ondi stoječega predmeta; daje nam dan in noč, po noči mesec in zvezde; in to solnce, mesec in zvezde niso tako posebno daleč nad našimi glavami, ako je res tako, kakor se nam vidi.
To ?se ne bi bilo preslabo, ko bi nobeden bolje ne vedel; ali zvezdarji in pratikarji vedo to vse drugače. Ko bi si kdo
izmislil in bi zapustil svoj dom, da odide na kraj zemlje, kjer se nebo zemlje dotika, kjer zvezde niso više nad zemljo, kakor jabelka na veji, da si tam uterga zvezdico z neba, dene jo v žep in domu prinese svoji deci, da bi ž njo igrali, ta bi se pač lepo zmotil. Gre lahko, ako ga je volja čez Avstrijo, Rusijo in celo Azijo, kjer so Turki in neznabožci, s kopnega na morje, z morja na kopno in potem še dalje; pa naposled ko se zamisli v to, koliko časa je že, od kar je od doma, — koliko še ima, da pride na konec sveta, in koliko še potem, da pride nazaj v svojo domačijo, postane mu pač tesno pri sercu. Dozdeva se mu, da je on tu že bil, kjer je zdaj; začudi se, ko vidi, da je vse skoraj tako, kakor v njegovem kraji in čuje ljudi govoriti v svojem lastnem jeziku in naposled zagleda cerkveni zvonik, ki ga je moral že kdaj videti in kmalo pride v znano vas, in potem ima le še eno uro ali dve, pa je prišel, od koder je šel, ali konca sveta ni zagledal nikjer. On je torej potoval okoli zemlje, kakor če vzamemo kosec bele krede, pa ga potegnemo okoli kake kroglje, dokler se ne vernemo na kraj, kjer smo vleči začeli. Več ko dvajsetkrat so že ljudje tako zemljo obhodili na vse strani; v dveh, treh ali štirih letih je pot končana. Angleški morski kapitan Cook je potoval v svojem življenji dvakrat okoli cele zemlje in vernil Se je obakrat na ravno tisto mesto, od koder je popotoval, samo da je od druge strani prišel, kakor pa je odšel. Tudi v tretje se je podal na pot, ali divjaki so ga na otoku Ovaj ubili in pojedli.
Iz tega in iz veliko drugih naznanil so spoznali učeni to, da zemlja ni široka okrogla planota, ampak silno velika kroglja; dalje: da ona stoji in plava prosto brez kake podpore, kakor solnce in mesec v nezmernem prostoru vsega sveta in da nad njo in pod njo in na vseh straneh so same nebeške zvezde ; dalje: da na njej povsod, okoli in okoli, kjer je le kaj suhe zemlje, in vročina ali mraz ni prehud, raste brez števila rastlin, živi mnogo ljudi in živali. Ni treba misliti, da imajo, ako je temu res taka, nekteri ljudje noge doli in glave gori, drugi pa noge gori in glave doli in tako ti lahko od zemlje v ozračje odpadejo. Nikomur se nikdar ne zdi, da je doli obernjen. Vsi so zmeraj navzgor obernjeni, dokler imajo zemljo pod nogami in zvezdato nebo nad seboj. Vse priteguje zemlja k sebi, da jej ne morejo uiti.
Marsikdo se bo zel6 začudil slišati, kolika da je zemeljska kroglja. Ker znaša njen premer celih 1720 milj, moral bi drog, ki bi ga zabili skozi sredo zemlje, da bi na nasprotnem kraji iz zemlje pogledal, biti najmanj 1720 nemških milj dolg. Krog zemlje pa meri 5400 milj. Cela poveršina zemlje pa
znaša nad devet milijonov štirjaških milj; teh pa so dve tretjini vode in ena tretjina suhe zemlje.
To vse so učeni kaj na tanko preračunili in govore o tem, kakor o kaki znani vsakdanji reči. Nikdo pa ne razume božje vsemogočnosti, ki to velikansko krogljo derži z nevidno roko in vsaki rastlini na tej kroglji svojo roso daje, da raste in se razcveta, in vsakemu detetu in vsaki živalci daje zraka, da more dihati. Na zemlji živi nad tisoč milijonov samih ljudi, koliko mora biti še živali, in vse te siti in napaja vsak dan dobrot-ljivi Bog v nebesih!
51.
Divja koza,
(Spisal L. Pintar.)
Divja koza je kaj živa, pa tudi plašna žival. Podobna je prav zelo domači kozi. Posebno v glavo, oči, nos, ušesa in rep je ravno taka, kakoršne so domače koze. Božičke ima kratke; stoje jej pa ravno nad očmi, in so na verhu tako nazaj zakrivljeni, da se lahko na nje obesi. Barve je sivkaste. Noge ima tanke in je taka skakavka, da jej skoraj ni para. Čez preduhe, ki so po 15 čevljev široki, šverkne kakor bi pihnil. Leti po dlan široki stezici prek pečevja, kakor bi jo nesel vihar, in se ne zmeni za strašne prepade, v ktere bi zdaj in zdaj lahko telebila. Če jo sovražnik dervi in jej stezica pogre, šter-buhne brez pomisleka 12, 20 in včasih tudi 30 čevljev globoko. Kedar jo sila prižene, da mora v kako veliko globočino skočiti, prizadeva si tako skočiti, da s sprednjimi nogami nasprotne pečine doseže in se v globočino lete po njej dersa. To jej pomaga, da meče na tla prileti.
Domovina te gibčne živali so v Evropi tiroljske, švaj-covske, savojske in pirenejske gore. Pa tudi na slovenskem Triglavu in njegovih sivoglavih sosedih se še po gostem dobi. Še celo zeleničasti Storžič in druge bele gore, ki Krajnsko od G-oratana in Štajerja ločijo, niso čisto brez nje. Divja koza ljubi gorsko podveršje, in le huda zima in debel sneg jo včasih primorata, da v niže kraje primaha.
Živež te čudne živali so: močno dišeča zelišča, mnoge koreninice, listje in berstje. Tudi na sol so divje koze volk. To lovci dobro vedo, in jim v tistih krajih, kamor zahajajo, kak majhen prostorček soli potresejo. Po tem se lovci poskrijejo in čakajo, dokler kaka divja koza potrošene soli lizat ne pride.
Kedar se ktera približa, počijo s puško po njej, da ima dosti. Velikrat se pa tudi primeri, da lovec pri slaniku čaka in čaka, poslednjič pa vendar prazen domu primata.
Divja koza živi 20 do 30 let in je zelo imenitna divja-ščina. Odraščena vaga 40 do 58 funtov. Debela ima 10 do 12 funtov loja. Mes6 se v jesih namoči in daje dobro, pa vendar večidel imenitnišo ko boljšo pečenko. Iz kože se delajo prav terdne irhaste hlače. Zato tem revicam naš Bohinec ne da pokoja, dokler si ene za irhaste hlače ne ubije.
Divja koza ima to posebno lastnost, da rada v družbi živi. Velikrat se jih pase po 15 in še več vkup. če jih kaj prepodi, zagermi večidel celo kerdelce na eno stran. Tudi to je njena posebna lastnost, da je neizrečeno čuječa. Menda je ni živalce v gozdu, ktera bi v tej reči divjo kozo prekosila. Kedar se pase, ozira se vedno krog sebe. Velikrat zelišče z gobčekom prijemši obstoji in posluša, če ni morebiti kake nevarnosti. Kedar zapazi, da je res v nevarnosti, prav glasno zaberlizga, in s tem svojim tovaršem na znanje, da je treba bežati. Po tem jo pobere čez globoke preduhe in stermo skalovje, da je veselje gledati za njo. Lovci še cel6 pripovedujejo, da divje koze na pečine straže postavijo, da se po tem bolj varno in skerbno pasejo. Kedar neki koza stražarica nevarnost zapazi, zaberlizga, da prav skoz ušesa leti, in po tem jo vlije po groznih sterminah, kakor bi bilo po mizi, druge se pa skakaj e za njo ali pa kam drugam vder6.
Divji kozi je pa take posebne čuječnosti jako potreba, ker ima veliko sovražnikov ne le na zemlji, ampak tudi v zraku. Z zraka jej strežeta po življenji širokoperutasti orel in tisti kri-vokljuni jastreb, ki tudi jagnjeta jemlje. Na zemlji pa se prileze njeno meso bistrogledemu risu, kosmatemu medvedu in požrešnemu volku. Najbolj jej pa lovci na pete bijejo.
Da-si ravno je lov divjih koz silno težaven in grozno nevaren, vendar se ne manjka ljudi, kterim je to delo čez vse ljubo. Kdor hoče pri lovu divjih koz kaj opraviti, mora imeti terdno glavo, bistre oči in varne noge, da se mu v glavi ne zverti, in da ne treši v kak prepad. Njemu ne sme biti prehudo prelaziti snežne gore in ledene planjave. Viharjev, neviht in mraza se bati ne sme. Včasih se pod& nad divje koze že v večernem mraku, včasih pa le zgodaj po noči. Čez ramo verže lovsko torbo, v kteri mora biti steklenica nesrečnega žganja in kaj za želodec. Po plečih mu binga risana puška, in z desno roko se opira na krepko gorjačo. Kedar primaha do hudega stermovja, naveže na svoje kvedraste čevlje šestero-krempljaste kramžarje in praska naprej, da se prav ogenj kaže
pod njim. Predno zlato solnce izza gore priluka, on že prehodi snežne gore in ledene planjave. Zlasti mora tudi lovec na to gledati, od ktere strani veter vleče. To pa zato, da proti vetru gre, ne pa za vetrom, ker hi ga sicer divje koze že hitro ovohale. Kedar kako divjo kozo od daleč zagleda, skrije se za kako pečino, ali pa kam drugam in čaka, da se mu dosti približa. Zdaj jo dene na muho in poči po njej, da vse vprek leti. Najrajši jo meri v glavo ali pa v persi, ker ima kaj terdno življenje, in mu včasih z veliko rano v životu, ali pa še celo po treh nogah ugrž. Če je lovec tak6 učen, da mu divja koza pride na muho in da mu pade, je silno veliko njegovo veselje. Toda dostikrat pa tudi po dva in tri dni po gorah prelazi, pa vendar ne prinese domti druzega, kakor prav težke noge in pa šembrano lačen trebuh.
1.	Kako je svitla, mila, krasna, V sedmerih barvah se blišči, Nobena slika ni bolj jasna, Kot mavrica nebeška ti 1
2.	Viharjev zlih premagovavka, Duhov nebeških čudni most, Eumenih žarkov spremljevavka, Otožnim sercem si sladkost.
3.	Lete bi hotel te doseči,
Ko blisk bi švignil do neba, Slov6 bi dal posvetni sreči, O veličastna mavrica!
4.	Al smerti kar ima propasti, Zastonj se spenja za tebd; Rokam bežiš, lepoto v lasti Sijajno ima le ok6.
52.
Mavrica.
(Zložil A. TJmek.)
Kako se je morje začelo.
(Narodne pripovedke s Kerka; zapisal J. Terdina.)
Kerčanje si začetje morja tako-le tolmačijo: Kjer je zdaj morje, bilo je svoje dni ravno, lepo polje. Ljudje so tam živeli, da niso bolje mogli; vsega so imeli, le soli so si morali za drage denarje iz daljnih krajev kupovati. Vedeli so, da je v neki skali slan studenec; toda stare bukve so jim prepovedovale odpreti ga, ker to bi bilo silno nevarno. Dolgo so bukve ubogali, na zadnje pa je bila njihova nezadovoljnost tako velika, da so šli in skalo prebili. Slana voda pa je pritekla s tako močjo, da je celo polje potopila, pustivši za spomin le tam pa tam kak otok. — Druga povest pa pravi, da so se ljudje prevelike dobrote prevzeli in tako razuzdano živeli, da se je devica Marija, prišed v te kraje, glasno razjokala in da je v njenih solzah polje utonilo. Vidi se, da so te povesti zgolj kmečke, kakor celo življenje na Kerku.
Izvedeni mornarji na Ložinu pa o morji vse kaj druzega pripovedujejo. Po njihovi pravljici je Jezus, po svetu popoto-vaje, tudi le-sem prišel; kjer je zdaj morje, bilo je takrat neskončno polje. Truden si išče zveličar prenočišča, pa ga nihče ne sprejme. Na zadnje pride v raztergano kočo, v kteri so trije bratje stanovali. Ti mu dajo, kar imajo, in tudi posteljo. Predno drugi dan odide, razodene se jim in obljubi vsakemu kak dar, kakor si ga sam izbere. Najstarši si izvoli bele gradove, srednji zlata in srebra, mlajši pa pravi, da ga je sram za to prositi; zlata bi si sam nabral in gradov sam nakupil; ali za vse žulje se mu daje le slaba plača. Šel bi po svetu si sreče iskat; ali zemlja je pregorata in gore pre-obraščene in presterme, ter ne ve ne pota ne steze, kam bi šel, da si pomaga; naj mu da Jezus ravno gladko pot in hiter voz, za vse drugo pa bo sam skerbel. Jezus udari s palico ob zemljo; iz nje privre morje in vso zemljo obdd; potem udari ob drevo, in drevo se izdolbe v lahko in hitro ladijo; in mlajši brat odvesld in se vozi od kraljestva do kraljestva in kupčevaje nabere si več zlata in si nakupi več gradov, nego jih brata imata.
Bliščava morska,
(Po noriakem potopiscu C. Ch. Askjornsenu.)
Dan se je končal z ljubeznjivim večerom in veličastnim solnč-nim zahodom. Celo večerno obnebje je bilo prepolnjeno bliš-čave in ožarjenih oblakov, in vsa ta bliskota se je mnogotero obrazila v morji, ki se je pred nami razprostiralo v svoji neskončnosti in čistoti. Nad južnim obzorom so visele temotne in goste meglene verste, iz kterih je jela, ko se je storil mrak, streljati elektrika. Groma ni bilo slišati; ali navpično drugi čez druge švigajoči plameni in vodoravne ognjene kače so napolnjevali morje in ozračje s tako jasno svitlobo, da smo videli vsako verv na razpetih jadrih; koj na to pa nas je zagrinjala vselej spet tema, zares egiptovska tako, da lastnih rok ni bilo videti. Ta prikazen se ponavlja prav pogosto na prelivu La Manche; ponavljala se je tudi za nekoliko večerov naše vožnje po njem.
Ta prekrasni prizor me je spominjal vedenja malih živalic v globini morski in krasnega pogleda, ki ga podaja morje ob temotnih nočeh. Nadjal sem se, da pri popisani tihi nevihtici ogledam vso krasoto te prikazni; in nisem se zmotil. Stopivši na prednji oddelek ladije in ob temotnih trenutkih med bliskanjem od zgorej proti morju pogledovaje sem videl, kako se pred vsacim valom, pred vsakim gugljejem naše ladije rode mirijade isker, plavajočih po valovih, tu z večim tam manjim žarom, dokler končno ne ugasnejo in prostor narede mirijadam novih. Tam pa tam so zalesketale veče kepe ali okrogla trupla v višnjevem ali pa zelenkastem blesku teh isker. Delfini, ki so z velicim šumom priplavali k ladiji in okoli nje se gonili, ti so čudovitost in čarobnost tega prizora še bolj zviševali; videti je bil namreč vsak, kakor bi bil pokrit z belkasto le-skečo odejo. Časih jih je plulo po štiri — po pet vkup pokojno in mirno poleg ladije, časi pa so skakali in premetavali se v kozolcih in krogih, gonili in prevračali se v divjih skokih, morje z žarečimi ognjenimi krogi in kolobarji napolnjevaje.
Videl sem morsko bliščavo na severnem pobrežji noriškem, ali kaj je bila proti tej, ki sem jo gledal v ožini La Manche in nekoliko večerov pozneje na morji atlantiškem! Videti je bilo, kakor bi bila večerna zarja padla v morje ter iz morske globine proti nebu pošiljala trepetajoče plamene v podobi ža-rečih šipov. V krajinah bolj proti jugu je bliščava morska še
mnogo lepša in krasneja; razgrinja se neki tam v lepoti zares čaroviti, tako da se ti celo morje zdi zloženo iz ognjenih valov.
Rokovno (periodično) prikazovanje brezštevilnega mnoštva bliščečih živalic na poveršini morski in ravnočasnost te prikazni z nevihtami — ta se kaj dobro vjema s podobnimi prikaznimi v druzih verstah živalstva. Med bliščavo razlezejo se male žabice v velicem številu po zemlji, med bliščavo igrava brez števila rib na poveršji vodnem in ne redko se ležejo o tem času tudi metulji.
Zjutraj je bilo morje prepreženo z rudečkasto in rujavo skorjo, ki je pokrivala v tankih verstah poveršino ali pa se vlekla pod vodo v belih in zarumenelih nitkah. Po dnevi so zajeli monarji nekoliko veder vode iz morja, kmalo pa se je na njej naredila zernata žolta gošča, nekoliko palcev debela. Podobna je bila belim ribjim ikram. Vsako zernce je bila mala meduza, noctiluca scintilans. Prostemu očesu se kaže ta živalca kakor bunčica na igli in podobna je mehurč^ku z malo piko na gornji strani. Pod drobnogledom se vidi čist zlatorumen mehurček s temnim zerncem na zgornjem nekoliko ožem koncu, kjer so tudi štiri gube. Od šeste ure zjutraj do osmih zvečer, ko se je zmračilo, ostalo je morje z ono skorjo pokrito. Dan je bil topel, solnce je svetilo, morje je bilo mirno.
Po noči je nastopila zopet bliščava nenavadno krasna in žareča. Najjasneja pa je bila svitloba v livu, ki se je gnal za ladijo, podoben rimski cesti, pa bil je svetlejši. Ves zadnji oddelek ladije, obit z medenino, vesla, vezi itd. vse je bilo videti tako, kakor modrobela razbeljena kovina. Svitloba teh mirijad lučic je bila tolika, da je morje v nočni temi bilo prozorno kakor kristal in čitati se je moglo pismo še tako drobno; vsak še tako majheni val je lesk še zviševal; cele trume iskrečih zvezd so se zarile v poveršini morski — prizor zares nepo-zabljiv.
■Mf P	55.
Večerna molitev.
(Zložil A. Umek.)
1. Zadnjič danes strune zadonite, Proti nebu hvalni glas nesite Njemu, ki prižiga luč višavam, Njemu, ki pošilja mir nižavam.
2.	Z mrakom se mi bliža mirno spanje, Mile naj sladijo mi ga sanje!
V rajskem svetu duh se naj sprehaja, Dokler jutra svit me ne omaja.
3.	Dan za dnevom urno se pomiče, Vsaki večer resen glas nam kliče, Da rumeno solnce kdaj se skrije, Ali zjutraj več nam ne posije.
4.	Torej strune žalostno donite,	, Proti nebu hvalni glas nosite
Njemu, ki pošilja mir v nižave, Njemu, ki nas vabi na višave! —
56.
Gospodov dan.
(Spisal J. Bilec.)
Tema pokriva zemljo, in v sladkem spanji počivajo ljudje in živali. Pa čuj, že se sliši v bližnji vasi petelinov glas, ki sosedom jutro naznanja; že ugaša na modrem nebu zvezda za zvezdo, in jutranja zarja ozlati najpred nebo in potem verhe goram in gričem. Tiho je vse v naravi, le tu pa tam se zbudi kaka tica iz ponočnega spanja, otresa rosne peroti in začne krožiti svoje melodije.
Sredi vasi .na zelenem griču so sezidali sosedje prijazno cerkev; njen zvonik se vzdiguje izmed vej sivih starih lip kakor veličasten perst, ki kaže proti nebu in ljudi opominja, naj se pri vseh svojih delih in opravkih vedno spominjajo, da je le^ eno potrebno — skerbeti za nebesa. Iz zvonika se oglasi veliki zvon in kmalo zapojeta še dva druga milo in čisto, da se duh človeški, kakor na perotih k stvarniku povzdigne. Kij pomeni to slovesno zvonenje o zgodnjem, tihem jutru? Ubrani glasovi zvonov pozdravljajo dan Gospodov — sveto nedeljo; zvoni zdaj, kakor vaščani pravijo, sveto jutro.-{Ljudje vstajajo, oblačijo se v pražna oblačila, čedijo in umivajo se, ter se spravljajo v cerkev k sveti maši. Vsi so čedni, vsi bolje oblečeni, da lahko spoznaš že po vnanjem, da je danes Gospodu posvečen dan. Nekaj ljudi gre k pervi sveti maši, — posebno gospodinje, ki morajo pozneje doma varovati in kosilo napravljati, — nekaj pa k veliki ali deseti maši. Ki daleč od cerkve stanujejo,
teli ostane veliko pri cerkvi še do popoldanskega duhovnega opravila.
Po popoldanski hožji službi gre vsakdo na svoj dom. Tu se zbirajo mladenči na kakem vertu, da igrajo kako posebno igro, tam prepevajo deklice domače svete pesmi in se razveseljujejo v pošteni druščini. Tu obišče ženica ženico: druga k drugi prisede na prag ali na trato pred hišo, in se pomenkujejo o raznih domačih stvareh; druga drugi toži svoje brit-kosti in nadloge, druga drugo tolaži. Tam pod lipo glej trumo možakov: tudi oni se menijo, ali njih govori se sučejo okoli drugih reči; pogovarjajo se o slabi letini in draginji, o nekdanjih boljših časih; pa tudi o vojski ve marsikdo kaj povedati, sosebno ako je že kedaj puško nosil. Med pogovori si polnijo male okovane pipice ter pridno spuščajo dim iz ust, ki se v kodrastih meglicah kviško vzdiguje.
Solnce se je proti zahodu nagnilo, kmalo bo vzelo slov6; tudi naši možaki se po malem razidejo, nekteri proti domu, nekteri pa k očetu kerčmarju na kozarec zlate kapljice, češ, zakaj ne bi si človek, ki se ves teden trudi in muči, privošil v nedeljo kozarec vina? Bog jim ga blagoslovi, da ga le zmerno v pošteni družbi, med poštenimi pogovori pij o! — Ave Marijo je odzvonilo, v vsaki hiši se opravi skupna večerna molitev in kmalo vse potihne po vasi. Mlado in staro gre k počitku, da si okrepi telo ter novih moči pridobi za prihodnji dan k novi delavnosti.
> OUtt/o
If	57.
'i t/o
/	Brata Filena.
(Spisal A. Umek.)
Ob času, ko so Kartaginci imeli velik del Afrike v oblasti, bili so tudi Cirenci, njihov sosedni narod, mogočni in premožni. Kakor soseskam, tako in še vse bolj je od nekdaj velikim kraljestvom bila navada, da so se kosala med seboj. Svet med kartaginsko in cirensko deželo je bil pust, peščen, brez reke in brez gori Torej ni bilo prave meje; zbog tega so se še pogo-stoma kavsali, neke krati celo hudo vojskovali. Zmaga je danes bila tu, jutri tam, tako sta se verstila mir in nepokoj. Na zadnje pa vendar sprevidijo, da tako ni dobro, da vedni boj slabi deželi, naj že zmaguje ta ali ona. Narede tedaj mir, k temu pa je pred vsem treba, da za terdno določijo mejo. Zat6
se pogodž tako-le: Eni in isti dan naj z doma pošljejo Kar-taginci dva in Cirenci dva moža; naj si gredo nasproti, tam pa, kjer se srečajo, ima biti meja obeh kraljestev. —
Napotita se iz Kartage brata po imenu Filena. Urno jo mahata proti jutranji strani. Manj vspešno po koračita proti večeru poslanca iz Cirene. Le-to se ve da je bilo Kartagincem na dobiček, Cirencem pa v škodo. Zato jameta cirenska poslanca, boječa se svojih viših, Kartaginca dolžiti, da sta prezgodaj šla z doma. Vname se hud prepir. Cirenca se nikakor ne podasta bratoma iz Kartage. Zahtevata to in ono, na zadnje pa celo naredita to-le pogodbo: „Ako hočeta, da postavimo mejnik tu, kjer smo se srečali, morata se na tem mestu dati živa pokopati". - Zahtevala sta to Cirenca, češ, tega gotovo ne bosta storila. Ali kaj storita brata Filena? Dasta se živa pokopati na onem mestu! — Tako se je dokončal prepir in vsadili so tam mejnik kraljestvoma, Kartaginci so tudi postavili lep spominek slavnima bratoma, ki sta prostovoljno tako čudovito pokazala ljubezen do domovine.
58.
Zimska noč.
(Zložil J. Gomilšak.)
1. Temna merzla noč molči Nad naravo 'celo, In široka plan leži Pod odejo tiho, belo.
3. Vklenjeni pod ledom so Viri iu potoki, Ribice zdihujejo V ječi žalostni, globoki.
2. Tiče odletele vse V tuje so dežele, In cvetice pisane
4. Samo z neba zvezdice Svitle nam migljajo, In iz zvezdic k zemlji se Mili angelji smehljajo.
Vse so davno ovenele.
5. Človek! ki zdihujes sam V pusti solz dolini, Kviško gledaj, božji hram Ti odpert je na višini.
Cvetnik. II.
5
Rezija in Rezijani.
(Spisal Št. Kocijančič.)
Rezija ali Rezijansko se naslanja proti vzhodu na bovške planine in se dotika Bovca in Žage, proti jugu na Lusevero, proti zahodu jo meji Rešiuta, proti polnočni strani Rokolansko in Klavže (Chiusa). Dolga je rezijanska deželica, od vzhoda do zapada, blizo 20 italijanskih milj, široka pa je od severja do juga blizo osem milj ali dve uri. Cela deželica je le ena dolina ; okoli in okoli jo obdajajo visoke steraae gore, samo na zahodni strani je soteska, kjer se rezijanska pot poleg potoka Rezije zvija in vodi do Rešiute na veliko cesto. Največa gora je Kanin (Canino), ki' se na vzhodni strani črez oblake vzdiguje. Na nji ne raste nobena travica, noben germ, nobeno drevo; samo golo skalovje je videti. Druge rezijanske gore niso tako visoke, pa tudi ne tako puste in nerodovitne; na njih se vidijo med golim skalovjem tudi senožeti in hoste. Planjava rezijanske doline je široka eno miljo, dolga šest, po sredi teče potok, ki mu tudi Rezija pravijo, črez potok je sredi doline postavljen lesen most, ki veže obe strani.
Vsa stanovališča razun Volčja (Uccea) so v planjavi in se delč v štiri velike vasi. Perva vas se kliče sv. Jurja (S. Georgio) in šteje 670 duš; druga je Njiva (Gniva), ki šteje okoli 250 prebivavcev; tretja vas se kliče Ožjak (Oseacco) in šteje 880 duš, četerta pa na južno-vzhodni strani Volčji terg in šteje 130 duš. Po tem takem živi na Rezijanskem okoli 2900 duš v 500 hišah. — Skoraj na sredi deželice stoji samotna vasica, ki ne šteje črez šest hiš in se kliče Travnik (Prato di Resia). Tu je farna cerkev. Središče cele deželice je Travnik. Ta kraj je obzidan okoli in okoli; zid, ki vasico obdaja, je širok blizo štiri črevlje, od ene strani do druge meri ves obzidani kraj 75 korakov. V tem zidu so štiri vrata proti štirim oddelkom farnim. Rezijanske hiše so terdno zidane in imajo po dve, nektere tudi po tri nadstropja. Dimnik se vidi pri malokteri hiši. Nektere hiše so s slamo krite, večidel pa so pokrite z opekami.
Žive pa Rezijani od svojih zemljišč, ki je pridno obdelujejo, od živine in od kupčije. Pridelujejo reži, turščice, krompirja, repe in ajde. Ali malo družin je, da bi za svoje potrebe dovolj pridelali na svojem zemljišču; skoraj vsi morajo turščico od Furlanov kupovati. Rezijanski svet je tako peščen

in nerodoviten, da morajo gnojiti vsako leto ne samo polja, ampak tudi travnike, ako hočejo kaj pridelati; če tega ne store, nimajo ne kruha, ne senž, polje pa obdelujejo same ženske. One spravljajo seno, vozijo domu d^rva, gnoje njive in travnike, in pospravljajo poljska pridelke. Možje so skoraj vsi kup-čevavci ali pa berači, vlačijo se okoli po svetu in se kar nič ne menijo za obdelovanje polja; polskega dela se nikdar in nikakor ne lotijo. Eezijani rede tudi krave, koze in ovce. Ker se pa s poljedelstvom in z živinorejo ne morejo preživiti, zato so prisiljeni, da morajo kupčevati ali beračiti in si iskati potrebnega kruha.
Cela rezijanska dolina z Volčjo vasjo vred je ena sama občina ali srenja; na sredi pri farni cerkvi je njih občinska uradnija. Kazun te uradnije imajo tu tudi šolo, ki jo obiskujejo otroci iz vseh režij anskih vasi. V tej šoli se uče otroci brati, pisati, računiti itd. v rezijanskem in v talijanskem jeziku, tako da se vadijo v obeh, in umejo, govore in pišejo' v obeh jezikih.
60.
Gerške šege in navade.
(Spisal M. Vertovec.)
Atence so drugi Gerki blizo v vseh rečeh posnemali. Ob času njih največe slave so bile sledeče šege pri njih navadne:
Ob petelinovem petji so prihajali ljudje v več tropih iz kmetov v mesto, stare pesmi prepevaje; malo po tem so se prodajalnice z velikim hramom odperle. Ljudjč tekajo na vse kraje; eni gredo gledat na svoja zemljšča in svojim oskerb-nikom kaj naročevat, drugi so šli v sodnije. Največ se jih snide na tergu; zakaj tu so bili javni zbori, vsa občna poslopja in sodišča. Okoli in okoli terga so bile prodajalnice mnogoverst-nega blaga; tu so bili zlatarji, srebrarji, brivci i. t. d. Okoli teh je bilo vedno dosti vedečnih in žlobudravih postopačev, kterim je bila vsakdanja skerb, novice iz vseh gerških deržav pozvedati in je dalje prenašati. Po ulicah je bila večkrat taka gnječa in tak krik, da se ljudje dostikrat niso mogli zmestiti. Gospoda se je rada okoli mesta sprehajala, kjer je bilo v zdravem zraku lahko dihati in prav prijetno se razgledovati; po poldne pa je malo pospančkala. Slednji dan so se vsi kopali, bogati domi, prosto ljudstvo pa v občnih kopališčih.
Atenec je nosil kratko suknjico brez rokavov in čisto bel plašč iz tanke volne. Uineli so plašč kar ponosno okoli sebe vreči; tako je pohvalil Plutarh Perikla, da ga ni bilo v Atenah, ki bi'ga bil umel prijetniše od njega nositi. Imenitni so špo-gali škerlatno ali vijolčasto barvana oblačila; rožnata so bila prihranjena bogovom, igravcem v glediščih in nepoštenim.
Ženske so nosile bele lanene srajce brez šiva in rokavov, dolge do členkov, pripete z gumbom na eni rami in prepasane s širokim povojem pod persmi, čez srajce pa kratko jopico brez rokavov. Kedar so šle iz hiše, vergle so plašček čez ramo in zagrinjalo čez glavo; lase so si spletale različno. Moški so se na kratko strigli in brili, o slovesnih priložnostih si pa tudi cvetice v lase vpletali; imenitne in visoko zaslužene so večkrat iz hvaležnosti v tak namen z lahkimi zlatimi venci obdarovali. Pri ženitninah, gostnijah, darovanjih in drugih svečanostih so se z dragimi dišavami mazilili, bogate gospe in potratniki pa slednji dan. Biseri, zlate ušesnice, perstani z demanti in drugimi žlahtnimi kameni so bili sploh v navadi.
Moški so stanovali pri tleh, ženske pa v nadhišji, kjer so s sužnji bile obdane in kamor ni bilo moškemu pripuščeno stopiti. Žene so bile pri G-erkih sploh premalo čislane, malo kedaj so s svojimi možmi zaupno živele; njih čast in veljava ni bila spoznana, torej tudi njih omika zanemarjena; posebej so jedle, pri gostnijah niso bile nikoli pričujoče, in le za gospodinjstvo in izrejo majhenih otr6k jim je moralo skerb biti.
Atene so bile velikrat mesto najblažih čednosti, pa tiidi gnjezdo najzaničljiviših pregreh. V atenskem mestu je bilo lOOOO hiš, vsaka s ploščato streho in le z enim nadstropjem za ženske; za hišo je bil dostikrat vertec, pa tudi pred hišo borjaček. S časom so si dali imenitniki zidati velika poslopja z lopami, na krasnih stebrih pred velicimi vrati. Kolikor bolj so bogateli, v tej primeri je bilo tudi njih pohišje zmeraj draže iz žlahtnega lesa, slonokosti, iz "srebra in zlata, večkrat še vdelano z žlahtnimi kameni. Priprosti Atenci so zmerno živeli, mnogi bogatini pa pri tem veliko potratili in zapravili. Od marsiktere živali ali divjačine so jedli le glavo, ali persi, ali jetra itd.; vse drugo je prišlo sužnjim. Sardele volji cverte so jim bile posebno ljuba jed; večidel so vse z oljem belili in še dan danes je atensko olje zelo čislano. Iz mnogih daljnih dežel so jim po morji žlahtnega živeža in pijače za drago plačilo vozili. Pri kosilu, ki je bilo pred solnčnim zahodom, Gerki niso sedeli, ampak po trije na eni postelji leže in si z eno roko glavo podpiraje pri nizki mizi jedli. Ysak gost je imel od zadej sužnja v postrežbo. Marsikteri bogatin je imel do 50

in še več sužnjev v svoji hiši, kterih je slednji svojo službo opravljal. Eden je na tergu potrebnega kupoval, drugi domu uosil; ta je ogenj podtikal ali derva prinašal, ali kuhal, uni pa mizo pogrinjal, vino nosil ali nalival i. t. d. — Na svojih zemljiščih so jih pa še po več imeli; eni so bili v oskerbnike •čez druge postavljeni, največ pa je bilo tistih, ki so zemljo obdelovali, živino pasli in oskerbovali. Sužnji so bogatim tudi do nekterih let otroke učili ali je v šolo vodili, kjer so se vadili v vseh telesnih ročnostih; taki šoli so rekli gimnazij.
Novorojeno dete so najprej očetu k nogam položili. Ako je je pobral, bilo je to znamenje, da je hoče izrediti; ako ga ni vzdignil, bilo je na ulice položeno ali umorjeno, kar se je pa pri omikanih Atencih malokrat primerilo. Na sedmi ali deseti dan je oče bogovom žertvoval, ter žlahti in prijateljem gosti napravil, pri kterih je otroku ime kakega glasovitega preddeda dal. Priimkov Gerki niso špogali; pristavljali so pa navadno očetovo ime, tako na priliko: Kimon, Milciadov sin. Sužnji so fantiče d orni učili brati, pisati, muziko in druge potrebne reči; vodili ali spremljali so je v gimnazij, kjer so se v telesnih ročnostih vadili, kakor tekati, skakati, vzdigo-vati, boriti in metati se, tudi jezditi, plavati, plesati in vsako vreme prenašati. Odrasle mladenče so pošiljali k modrijanom, kteri so jim ustmeno za drago plačilo više učenosti razlagali. Osemnajst let star je bil atenski mladeneč v vojaščino zapisan; po dvajsetem letu pa mu je bilo pripuščeno v občni zbor hoditi in se za kako deržavno službo oglasiti.
61.
Slepec.
(Zložil M. Vilhar.)
1. Le enkrat bi videl, Kje solnce visi?
2. Le enkrat bi videl Nezmerno neb6,
Na kaj je pripeto ? Zakaj tak gori ?
Doline, planine,
Planjavo, goro!
Le enkrat bi vidol, Kak zvezde blišče, Kak z luno svetovi Krog solnca hite?
Le enkrat bi videl Oblak nad seboj, Ker pravijo, da se On joče z men6j!
3. Le enkrat bi videl Širino morja,
4. Le enkrat bi videl, Kak cvetke cveto,
Ki ladje prenaša
Ce v persih kaj meda
V vse kraje sveta! Le enkrat bi videl
Grom, bliske in tresk.
Tud' meni neso ? Le enkrat bi videl Germovje in gaj,
Demante bi videl
Ves srečen, vesel bi
In kamen in pes'k!
Jaz gledal tak raj.
5. Le enkrat bi videl Poštene oči, Iz kterih se sveti, Kar jezik taji! Svet za-me ni stvarjen, Le smerti želim, Ker ž njo si resnico In luč pridobim!
Letni časi in mučenci v ječi.
Kdor je le enkrat pričal Gospoda, blagor mu! vi pa ga vselej iz nova pričate, kedar z versko serčnostjo, da-si ravno vam prostost ponujajo, rajši v ječi ostanete, kakor da bi zatajili Gospoda. Vsak dan vam čast raste, vsak mesec vam zasluženje množi. Komur je precej vzeto življenje, kar na enkrat zmaga. Ali kdor tako dolgo muko terpi, kdor vsak dan v bolečinah stoji na bojišču in vsak dan zmaga, on je tudi vsak dan na novo venčan.
Naj se konsul in prokonsul le hvalita, dokler se hočeta s. častj6, ki je imata le za leto in dan; naj se bahata, da se znamenje najviše oblasti — dvanajst palic — leto in dan nosi nhpred njima: vi tudi že celo leto nosite svetlogoreče znamenje ; ; i j J nebeške časti (znamenja terpljenja zavoljo pravice), da, veli-častvo vaše zmage že dalje od leta terpi. ue i- ■ Solnce in luna sta, kakor zmeraj, tudi o tem času zemlji svetila; vam pa je bil stvarnik solnca in lune sam svetloba v temni ječi.
Kristusovo veličastvo, ki se kaže na vaših dušah, razsvetljevalo vam je s svojimi večnimi, čistimi žarki strašne tmine
62.
(Sv. Ciprijan; poslovenil Anton Lesar.)
JU*«. l
v ječi in mučilnih prostorih. V pervi versti časov so zimski mesci prišli, pa tudi prešli; tedaj ste mislili: zdaj je tudi nad nas prišla zima preganjanja (in ste poterpežljivo terpeli).
Zimo je pomlad pregnala ter s svojimi rožami in cvetič-nimi venci v deželo stopila; tedaj ste se pokrepčali z veseljem raja, čegar lepše cvetice in rože in nebeški venci so ovijali vaše senci.
Za pomladjo poletje nastopi in s poletjem blažena žetev, in shrambe se s sadjem napolnijo. Tudi vi veličastni sad ža-njete, ker ste tako obilo sejali veličastnega semena. Vi ste že na gumnu Gospodovem in z lastnimi očmi gledate, kako se pleve žgo v neugasljivem ognji; vi pa tudi sebe med očiščenim pšeničnim zernjem vidite in v prostorih svoje ječe najdete božji skedenj, ki vas, — čisto, drago žito — hrani.
Tudi jesen darov o svojem času prinese, in v tem je podoba dušnih darov, (ki se dele^va večnost). Vinska tergatev človeške roke k delu priganja in sili in grozdje se stiska, da d ž. dobro pijačo. Vi ste najsočnejše grozdje iz vinograda Gospodovega, popolnoma že zrelo, že stlačeno s stiskom sveti, že stisnjeno z mučilno ječo. Namesti vina kri prelivate in v terpljenji močni pričavni kelih radovoljno pijete.
Tako si Gospodovi služabniki pomenljive letne čase v prid obračajo. Novo zasluženje sejati in nebeško plačilo žeti — to jim je pravo obhajanje premenljivih letnih časov.
63.
Afrikanska nevihta »tornada". *)
(Poslovenil J. Navratil.)
Mesca sušca 1. 1859 sem zapustil s svojimi tovarši gvinejsko primorje in se vpotil — tako piše neki popotnik — proti reki Gaborn k zamorcem, ki ondot žive, zato ker sem slišal praviti, da znajo jako dobro slone streljati. Neizrečeno rad bi bil namreč tudi jaz porušil kakega takega velikana.
Štiri tedne smo se vozili po vodi, predno smo priveslali do mesta, kjer se Gaborn iztjfka v morje. Kako sem ostermel, ko ugledam to sila široko reko! Mislil sem, da vidim velik raztok morja pred seboj.
*)Der »Tornado", za slovenščino je pripavniši ženski spol: tornada.
Ondi se ločim od tovaršev, najinem si za hlapca, vodnika in tolmača domačega človeka, ki mu je bilo ime Mongilomba, ter se odpravim dalje proti sredini te dežele.
Po Gabornu sem se vozil v čolnu, ki so mi ga vlekli domači možaki navzgor t. j. proti vodi. Dalje ko sem se peljal, bolj sem se čudil neizrečeni rodovitnosti tega kraja. V reki pa je mergolelo vse polno rib. Želv in polžev sem nabral sto in sto. Najčudneje se mi je pa zdelo, da so letali celi roji metuljev nad najvišim drevjem kakor tiče prehajavke, kedar odhajajo v druge kraje. Spomina vredno je tudi to, da sem našel velikega višnjevega metulja (ki ga prištevajo najlepšim), sredi pregostega starodavnega gozda, kjer ne raste več davno nobena cvetica, zato ker ondot ne prisije solnčna svitloba nikdar do tiil, — spomina vredno je, velim, da sem našel takega metulja sredi goščave, po kteri ne slišiš več tičjega petja.
Na levo in na pravo ob vodi so živeli različni zamorski rodovi, ki sem se s časom seznanil z vsemi, če sem si najel namreč kak čoln, vozili so me černi brodniki samo do drugega zamorskega rodd; pri novem rodu sem si moral vselej spet drugega čolna in drugih brodnikov iskati. Sreča, da jih ni težko najti; zakaj besede: „belokožec.je tu!" omamljajo preprostega zamorca, kakor pogled kače ropotače drobno tico..
B e 1 človek, čudna žival iz dalnjih dežel, — beio-k o ž e c ki ima s seboj vselej tobaka, ki je zamorcem tako v slast, — pa tudi mnogoterih lepih, svitlih igračic! — Kamor se prikaže tako čudna stvar, kaj pač, da se mora vse zbrati okoli njega!
Vendar ne bom popisoval vseh teh zamorskih rodov; le toliko naj povem, da sem prispel osemnajsti dan svoje vožnje po Gabornu — do zamorcev, ki jim pravijo Bapukovci (Ba-puku). To so tisti izurjeni slonostrelci, k njim sem se bil namenil.
Brez zamude začnem popraševati, ne bi li se dalo narediti, da bi šli skoro nad slone. Jako imeniten slonostrelec izmed njih, Abauzij po imenu, mi je povedal, da ni davno tega, kar je zasledil slona na neki naselbini, ki ni daleč. Zato se napotim mahom tje.
Naselbine t. j. nove domačije zamorcev afrikanskih se ne morejo nikakor meriti z naselbinami amerikanskimi, ki so mnogo veče od onih. Po dva, trije zamorci si zbijejo iz lesa s svojimi ženami sredi kakega gozda po dve, tri revne koče in napravijo okoli njih dobro velike jase,*) t. j. posekajo za
*) Jasa (nem. Lichtung), beseda v Mengšu doma, ki pomenja
prazen prostor v gozdu, kjer je jasno.
C « - -icru^, fju. vrrf T^CA
silo okrog njih drevje, puščaje v zemlji strašno velike porobke, zato ker nima ubogi zamorec razun slabe, tope sekire (ki je ne zna niti brusiti), nikakega drugega orodja zato. Nato ženske v zemljo nekoliko lukenj narede, va-nje ravno toliko baronovih in manjokovih germičev*) zasade, potem se pa ne zmenijo več za-nje,- češ, naj je obdeluje zemlja sama. Malo kje in malo kedaj se spozabijo tako, da bi zrahljali zemljo za sladke podzemljice (Batata). Bes, da je to ondot silno težavno delo, zato ker nimajo zamorci ni pluga, ni poštene lopate ali motite. Zato so pa tudi zamorci rajši brez takih podzemljic, nego da bi je sadili tako težavno.'
Take so afrikanske naselbine.
Taka je bila tudi ona, kamor je peljal Abauzij mene in mojega hlapca Mongilomba. V treh kočah so stanovale tri zamorske (bapukovske) rodovine. Ti ljudje niso imeli preveč sveti, pa so rajši siromaški živeli ob tem, kar je rodila zemlja ^ -> sama ob sebi, nego da bi jo bili kerčili in obdelovali. Kako Tfoc t* m P so zadovoljevali z malim svojim imetkom, kaže nam tudi to, i* da so im odstopili za drobet tobaka, ki sem ga jim podaril, mahom eno izmed svojih treh koč, ter so se zgnjetli vsi v oni dve.
Berž se začnem v svoji koči vdomačevati: moj Mongilomba mi postelje postelj iz probkovine, jaz si pa počnem lepo dišečega čaja za večerjo pripravljati. Za prigrizek sem imel peščico suhih podzemeljskih orehov. To mi je bila vsa večerja; več ne bi bil smel brez nevarnosti za zdravje ni jesti v tem prevročem kraji. Pa se me vendar spanec ni hotel nikakor lotiti. — Moja tovarša sta spala na tleh v koči že kakor derva; jaz pa kar nisem mogel očesa stisniti.
Vstanem, izidem iz koče in sedem pred njo pod milim nebom na nekak porobek, žele slišati, kako se dero po noči po teh gozdih kervoločrii risi. Naposlušal sem se strašnega ručanja (rjovenja). Ali ko bi trenil, utihne tudi to. Vse je - - <w rt' tiho, neizrečeno tiho. Zdelo se mi je, da je vsa natora jenjala dihati. Malo pred polnočjo se pokaže mesec jako kervavega obraza. Zrak se zgoščuje če dalje bolj, in se zgosti naposled tako, da sem tudi jaz že težko dihal. Velika otožnost me obhaja. Nehotoma sem mislil, kako daleč sem od razsvetljenih ljudi — sam sredi divjakov! — sam belokožec med temo sirovih zamorcev, ki je loči res le pamet od neme živine. Komu se ne bi tožilo! — Od prevelike otožnosti sem zadremal na porobku in spal tako terdo, da me kak majhen ropot — vem
*) Nem. Bananen- und Kassada-Staude (tudi „Maniok").
jbz&j, Ii*<(kL) , &JUk (M (Ckc^M.itz^)	i
da — ne bi bil mogel zbuditi. Vendar se prebudim, še predno je ura minila. —
Kaj mi je bilo?
Treščilo je tako strašno, da nisem slišal vse žive dni takega treska. Ko sem se prebudil ves omamljen in prestrašen, videl sem, kako je strela udarila v drevo, ki ni stalo daleč od naše koče ter se vnelo.
„Kaj je to?! kaj je to?! zakričita moja spremljavca, ki sta bila vsa v strahu planila na prag. Toliko da izgovorita te besede, zabliska se, zagermi in trešči skoro še huje nego pervič.
„T orna d a, tornada!" — zavpije Abauzij in zdirja iz. koče, kakor da bi bil stekel. „Joj meni, tornada!" zajavka h krati Mongilomba in se zažene za Abauzijem. Oba bežita od koče. — Tudi jaz jo pocedim zdaj brez pomisleka za njima.
Sreča, da smo storili to še za časa! Nismo se bili še daleč umaknili, raznese že strašna sapa našo kočo na vse-strani. Debeli koli in veje, iz kterih je bila koča narejena,, letali so za nami po zraku kakor perje. Pa se nismo utegnili dosta ozirati, kaj se godi za nami. Neprenehoma smo bežali po hosti kakor preplašene serne, ne maraje za germovje in ternje pod nogami.
Strašen je bil dež, ki nas je butal v obraz, da nismo mogli skoro gledati. Kaj pravim dež! — to ni bil dež, nego naliv, da si ne morete v Evropi takega ni misliti: lilo je, — ne kakor iz kjflblja ali škafa, nego kakor iz soda, kakor da bi se bil oblak utergal. Vsaka kaplja je bila — rekel bi kamen — pol funta težek. Obraz in roke so me bolele kakor od toče, ter so mi hitro otekle kakor goba, kedar se vode napije. Pa tudi po vsem životu, po vseh premerlih udih sem čutil berž berž velike bolečine. Obleka me ni mogla dolgo braniti tolikemu nalivu. Že večkrat sem bil moker do kože; ali ondaj me je premočilo mahom iz početka cel6 — do kosti. V eno mer smo bežali dalje. Če se je tudi kteri izmed nas spotaknil, med ternje cepnil in se opraskal do kervavega, naglo se je pobral, pa spet v beg.
Ali ko telebim ves spehan že tretjič ali četertič na tla,, obležim od prevelike slabosti.
„Vstani, vstani! pa beži!" zavpije nad menoj Mongilomba, ter mi pomaga po koncu.
„Ne morem", odgovorim mu jaz; „in čemu bi še dirjali tako neumno!"
Pa predno je utegnil on mojim besedam prigovoriti, pre-kerhne strahovita sapa silno veliko in debelo drevo tik mene
kakor kako preklo. Zgornji kos z verhovino mi trešči k nogam; spodnji kos debla pa obtiči v zemlji; — zdelo se mi je, da vidim svoj mertvaški kamen pred seboj. — Mahom sem bil po koncu. Zdaj sem videl, da nas ne	ne utečemo skoro
iz gozda, drugega, nego — smert.
Zat6 se spustimo spet v beg! Abauzij je kazal pot.
Nevihta nastaja čedalje hujša. — Kako je germelo in bobnelo ! — Kedar pri nas doma (v Evropi) zagermi, sliši in ve se, kje je zagermelo; ali tukaj ni bilo moči nikdar razločiti, na kteri strani je zagermelo, od kod prihajata grom; — tukaj je germelo in bobnelo neprenehoma pod vsem obnebjem tako strašno, kakor da bi se podilo sto in sto germečih bogov na sto in sto strahovito donečih in treskajočih vozovih po zraku, — ali pa, kakor da je streljala cela kopa topničarjev z velikimi topi mah na mah, le nekoliko korakov za menoj in pred menoj. Od prestrašnega podobnega ropota in bobnenja ni bilo skoro slišati, tako strašno je tulila peklenska sapa. Ali koli-korkrat je na vmes strela udarila, zabreščalo je, — malo da ni človek ogluhnil. Mislite si še, kako so pokala v gozdu ne-prešteta drevesa, ki je je afrikanski vihar s korenino izdiral ali pa kakor paličice čez sredo lomil in podiral!
Na kratko: to je bil šum, pokanje in bobnenje, da mu ni pokanje na vojski niti senca. In da po pravici povem: če tudi nisem bil nikdar boječ, če tudi me ni bilo strah za življenje v velikih nevarnostih, — ali ondaj sem se tresel od straha — kakor šiba na vodi. Moja zamorca sta pa begaje zmerom po-maljala roke proti nebu in vekala s prežalostnim glasom: „Njambi! Njambi! usmili se nas, in daj, da ostanemo živi". Zares, čudno da nas ni potolklo gozdno drevje, ki nam je padalo kakor snopje zdaj na levo, zdaj na pravo.
Strašna in prestrašna je bila ta ura, ki je minila, predno smo izšli iz gozda na neki stermec, ki so se bili na-nj zbrali že vsi Bapukovci.
Da-si dežja ni bilo še konec, pa smo popadali od prevelikega truda vendar mahom vsi trije na tla, ter gledali zdaj brez skerbi, kaj se pod nebom godi. Kako prosto se mi je zdelo zdaj vse, kar koli so naredile človečje roke! Kako sem se zdaj ponižal pred vsemogočnim stvarnikom nebes in zemlje!
Včasih je bilo vse, vse nebo v ognji; malo da nisem oslepel, kedar sem je pogledal, — tako se mi je bliščalo. Pa toliko, da spregledani zablisne se večkrat zaporedoma, in po kakih dvanajst strel švigne vselej kakor dvanajst ognjenih kač izpod neba proti tlem; — kamor zadenejo, palijo in ubijajo„ da je strah. Preokorno mi je pero, .da bi pristojno popisal vse,
kar sem ondaj videl in slišal. — Sterme in molče smo ležali vsi na tleli in čakali, kedaj bo konec nevihte. —
Tega smo dočakali prej, nego smo se nadjali. Po treh urah je nehalo deževati, germljavina se je začela umikati. Bliskalo se je pa še dolgo po tem; vendar ne tako strašno kakor poprej, — in ko se zdani, ni bilo nevihti ni sledu ni tirii. — Solnce je sijalo in pripekalo po svoji afrikanski navadi; — ni najmanjšega oblaka ni bilo videti na vedrem nebu.
Zdaj se vernemo hitro z vsemi Bapukovci na neselbino gledat, kako je ondi. — Spotoma pridemo v gozd. Oj kako se je spremenil! Cele verste najobilnišega drevja lež! po tleh; sto in sto t. j. po desetkrat sto in sto dreves je šterlelo na pol prelomljenih ali pa razklanih in razčesnjenih — očitno znamenje, da je pomagala viharju tudi strela.
Po mnogih zaprekah in težavah pridemo srečno spet na naselbino. — Je li to res naselbina, ki smo sinoči prenočevali na nji ? —.To vam ni bilo več naselbina, — to je bilo golo . . . selišče. Vse sadike je bil izpulil vihar s koreninami vred in je odnesel, sam Bog ve kam, ali je pa križem zamotal tako, da jih ni mogla živa duša razmotati. Tudi koče je bila popihala silna sapa vse tri kakor tri klobuke; samo nekoliko blatnih polen je ležalo še ondot. Med njimi sem našel pozneje k sreči svojo puško, globoko pod blatom zakopano; ali torba, rog s. smodnikom, vsa moja druga ropotija je bila zginila. S kratka: vse je bilo popolnoma razdjano. Ako ne bi bil s a m. videl, nikdar ne bi bil verjel, da je kaj takega mogoče.
Ubogi zamorci pa ne da bi tarnjali; le iz perva so se deržali malo kislo, posebno ženske, ko so videle, da jim je pobrala nevihta vse suho in sirovo. Pa se berž premislijo, ter počno tej čudni homotiji in podertiji na ves glas hohotati se, brez skerbi po ostankih svojih koč skakati in čudno jezljaje plesati, kakor da bi obhajale kako svatbo. Pa vendar so bili ti siromaki zdaj brez vsega! Da jim bo morda skoro od gladd umirati, tega niso pomislili. Taki so zamorci v sreči in nesreči.— Pa da bi bil jaz tarnjal zarad svoje ropotije! Sram te hodi! (tako sem rekel sam s seboj), ter sem se veselil, da sem doživel in srečno preživel afrikansko tornado, ki jo je videl in slišal malokteri E v r o p 1 j a n. Bes, da nisem mogel ondaj streliti nobenega slona; ali ta želja se mi je spolnila berž. potem. Toda tega se nisem namenil popisovati.
Slepčeva zalivala za dar.
(Serijska narodna, poslovenil Fr. Cegnar).
Hvala, bratec milostivi! Naj Gospod ti blagodari In velika slava božja! Naj Gospod vam zdravje dade Ino milost vaši duši; 5 Lepa sreča naj vas spremlja Na potvanji in na domu, V černi gori in na morji Od mladosti do starosti! Veselite se v mladosti, 10 Naj ko žarko solnce sije, Naj desnica vaša cvete; .Naj se roka vam posveti, S ktero ste me darovali; Naj dušica raj dospeje, 15 Naj počiva v svetem raju, Naj uživa rajsko slavo Do vesoljne božje sodbe.
65.
Pobratimstvo.
(Spisal Rodoljub Ledinski.)
Med slovanskimi narodi, posebno jugoslovanskim, je še veliko šeg in navad, ki so se ohranile iz prestarih poganskih časov. Kerščanska duhovščina je je vendar pustila med ljudstvom in je še nekako posvetila, menda zato, ker so bile tako vržene v narodnem značaju in njegovem bitji, da jim ni bilo moč do korenin.
Med te običaje štejemo tudi pobratimstvo, kakor je še dan danes v navadi na Černigori, v Bosni in po Serbiji. Dva ali trije mladenči storijo skrivno zvezo, ki je nerazločljiva za vse žive dni, tako da drug drugega ne sme zapustiti, naj se jim zgodi, kar koli rado; p obrat i m i se zovejo. Ko je zveza storjena, gredo pred svojega mašnika in mu povedo svoj sklep. Obredno oblečen sprejme je ta pred oltarjem in opomni
težkih dolžnosti, ktere imajo pobratimi med seboj: da si imajo namreč biti drug drugemu prijazni in zvesti, v vsaki nevar-ščini na pošteni pomoči in da morajo v sili tudi kri in življenje dati za pobratime, nasproti pa naj se za vsa pregreštva sami med seboj ostro kaznujejo. Na to sprejme duhovnik njih obljube ter jim narekuje prisego, ktero novi pobratimi za njim izgovarjajo. Ko je to storjeno, prinese cerkveni služabnik kupo dobrega vina, in slednji pobratim si rani desno roko, da po-toČi nekoliko kapljic kervi v vino; in to vino popijo v poter-ditev svoje zveze. S tem je pobratimstvo sklenjeno in uterjeno. Mašnik je blagoslovi po šegi svoje cerkve ter spusti izpred sebe. Od te dobe ni nobeden več sam svoj, temuč vsi so eno telo, ena duša.
66.
Verbsko jezero pri Celovcu.
(Ljudska pripovedka; spisal A. Oliban.)
Pred davnim davnim časom še ni bilo jezera pri Celovcu. Lepe vasi z najzalšimi in visocimi hišami so ondi stale, in krog in krog se je prostiralo najrodovitniše polje s prijetnimi vertovi. Prebivavci tega kraja so sloveli pri bližnjih in daljnih sosedih kot zelo premožni in srečni ljudje. Bili so v resnici sila bogati, in dokler so po veri in pameti živeli, tudi prav srečni.
Toda obilnost in sreča lahko človeka zapelje in spači, da Boga in svojih dolžnosti pozabi; tako tudi prebivavce tega kraja. Sreča je je omamila in ošabne storila, Boga in zapovedi niso več porajtali, za cerkev in božje praznike se ne menili, svetim rečem so se posmehovali, ter brez vesti in mere le slepemu poželenju stregli. Približal se je velike sobote večer, ki so ga bogoslužni kristjanje tistih časov vedno s premišljevanjem in tiho pobožnostjo praznovali in visoki spomin prihodnjega jutra, odrešnikovo od smerti vstajenje, v mislih imeli. Ti presrečni vaščani pa se tega večera niso spomnili; v veliki in krasni hiši sredi vasi so najveseliši šunder in hrup ugajali, godce imeli, jedli in pili, ter plesali in vriskali, da se Je daleč okrog razlegalo. Ni že bilo daleč od polnoči in nihče še ni mislil na počitek in pokoj; še bolj so divjali in noreli.
čuj, na enkrat se vrata odpro, in prikaže se majhen, star in suh možiček s sivimi lasmi. Jezno se ozira po plesavcih in z ostro besedo spregovori: „Razuzdneži! ali nicojšni večer
tako praznujete ? Ali se tako pripravljate na sveti praznik prihodnjega jutra? Ali nimate več božjega strahu in vereVsercu? Nehajte in spremislite se, predno ura božje milosti poteče!" Tem besedam so se vsi sirovo zasmejali; s petami so za-ceptali, zavriskali in se vnovič po plesišču zaverteli, ter še bolj divje noreli.
Cas beži; bliže in bliže prihaja polnočna ura, spet se vrata odpr6, in ta isti starček stopi v hišo. Majhen sodeč prinese pod pazduho, glas povzdigne in ginljivo reče: Še enkrat vas opominjam; poslušajte svareče besede prijatelja! Brezno vašega pogubljenja se odpira, meč božjega maščevanja je vzdignjen in nastavljen. Še majheni trenutki so vam dani zapre-vdarek, naglo se spremislite, nehajte in temu večeru storjeno nečast pokorite! Poglejte ta-le sodeč; gorje vam, če me silite pipo odpreti; groza, strah in pogubljenje bo iz njega privrelo in vas pokončalo." — Teh besedi še ni dogovoril, in vsi za-ženo kakor iz enega gerla smeh in krohot rekoč: „Oj to mora kaj pravega biti! Odpri vendar pipo, le kar izderi jo in izpusti brez ovire svojo moč in strahobo, da vidimo, kaj bode. Dobro vemo, starec, da se šališ in imaš le vino v sodcu; te groze se pač ne bojimo; tak strah naša gerla dobro poznajo; le hitro ga izlij, in nikar nas dalje ne zaderžuj in ne moti; za pokoro, sivec, je pa nocoj še prezgodaj, bomo že brez tebe za njo skerbeli, saj je še časa dovolj." — Oči se sivčku togotno zabliskajo, in kakor sodnji glas se zasliši iz njegovih ust: „Zdaj ste doveršili; gorje vam, izgubljeni ste, izgubljeni!" To izrekši se naglo umakne in zgine.
Ura polnoči bije. Pri dvanajstem vdarku tožno zabrenči — in strašen vihar prihrušči. Luči ugasnejo, truma divjih ple-savcev trepetajo ostermi! Cerna noč je obd£, kervavo rudeč blisk šviga in blede obraze razsvetljuje, in grom in ropot, kakor bi se svet podiral, hrumi jim na ušesa. Huda ploha, kakor bi se vsi oblaki pretergali, vlije se zdaj izpod neba, studenci in potoki zašume in se v enem hipu kakor hudourniki dereče razlijo; z vseh bregov in gričev se tokoma voda vdira, narašča in skoz vrata in okna v hiše vre, podira ter više in više nastaja. Derhal nesrečnih veseljakov se obupno in plašno na odre, strehe in višine ogiblje in beži, toda zastonj — dereči valovi jih hitro dohite in v mokri grob pogreznejo. Vsi so žalostno poginili. — Drugo jutro grom in vihar potihne, pa voda še vedno doteka ter pokrije in zagerne celo visoki zvonik. In ta voda se ni več utekla, ampak kakor je narasla, ostala je do današnjega dneva — in to je Ver b s ko jezero pri Celovcu.
Tako ti bo povedal prost kmet ob jezeru to pripovest in zraven tč bo še modro in resno zagotovil, da se čuje včasih v mraku žalomili buč vtopljenega zvona izpod vode. „To je svarilen spomin," tako bo resno pristavil.
67.
Sirota Jerica.
(Narodna pesem; zapisal M. Valjavec.)
„ Vstani, vstani Jerica! Vstani, ženi vole past Tjekaj v reber zeleno." „Čakajte oj, mati vi, Da danove odzvonf, 5 Petelinčki odpojo." — „ Vstani, vstani Jerica, Vstani, ženi vole past Tjekaj v reber zeleno!" .Jerica ustala je,	10
Past voličke gnala je, Tjekaj v reber zeleno. ..Pasite volički se, Da grem k svoji materi Tje na britof žegnani, 15 Kjer so grobje velbaui. Cerna zemlja odpri se, Cerna zemlja, matern grob, Da vam potožila bom, Svoje serce odkrila bom."20 Zemlja se odperla je, Cerna zemlja, matern grob; Jerica tožila je, Tako govorila je: „Mati, mati, mamica! 25 Pač imam hudo mačeho; Preden še dani zvoni, Petelinčki odpoj6, Me pokliče, me zbudi, Moram gnati vole past 30 Tjekaj v reber zeleno.
Pri vas pa ležala sem, Da je posjalo solnčice Mi na mehko posteljco. ■ Mati, mati, mamica ! 35 Pač imam hudo mačeho. Peče mi 'z pepela kruh, Z drobnim peskom ga soli, In kedar mi reže ga, Vreže mi tak tankega, 40 Da se vidi skoz njega; Zraven vselej krega me. Vi ste pekli belega, Rezali debelo ga, Z maslom ste ga mazali. 45 Mati, mati, mamica! Pač imam hudo mačeho. Kedar ona češe me, Tak z grebeni sterže me, Da mi teče černa kri. 50 Ko ste vi česali me, Gladko ste česali me, Milo božali ste me. Mati, mati mamica! Pač imam hudo mačeho. 55 Postelj imam tak terdo, Nikdar ne postelje je, Nikdar ne zrahlja mi je, Devlje v zglavje ternje mi, Devlje v znožje pesek mi 60 Vi ste mehko dali mi, Vsak ste dan postlali mi,
Vsak ste dan zrahljali mi. Mati, mati, mamica, Biti mi ni več doma?— 65 Mati govorila je: r„Pojdi, Jerica, domu, Zroči se milemu Bogu". — „Mati, mati, mamica, Biti mi ni več doma, 70 Tu pri vas ostala bom, Tu pri vas ležala bom."
Leže Jerica k materi, Še tako mi govori: „Boljši mati so mertva, 75 Kakor živa mačeha." Komaj to izgovori, Svojo dušico pusti. — Kako je to pač hud6, Oj hudo za vsacega, 80 Ki nima svoje matere, Ki ima hudo mačeho.
68.
Vodni puh ali sopar.
(Spisal M. Vertovec.)
Voda v kotlu se bode, če boš zmeraj podtikal, s časom do zadnjega kančeka posušila, to je, sprejemala ali združevala se bo v najmanjših in nevldljivih drobcih z gorkoto in bo večidel nevidljivo ž njo zginila; taki in tako spremenjeni vodi pravimo puh, sopar, tudi hlap. Voda, iz enega bokala v puh spremenjena, potrebuje 2 do 3 tisoč bokalov prostora. Puh se da zelo stisniti; pa tako stisnjen je nedopovedljivo močen, ko se mu da kam tlačiti. S takim vlovljenim in stisnjenim puhom gonijo barke, vozovlake, mline i. t. d.
Ce se puh dobro ohladi, postane iz njega zopet tekoča voda; če ti tedaj bokal vode 2 tisoč bokalov puha d£, dalo ti bo tudi 2 tisoč bokalov puha, če ga ohladiš, spet en bokal vode. — Od vsega, kar je Bog vstvaril, se ni še nič izgubilo ali v nič šlo.
Pa ne samo voda v kotlu, tudi vsa druga voda, kar je je koli na svetu v morjih, jezerih, rekah in v zemlji, in vsa druga mokrota druži se neprenehoma po dnevi in po noči, po letu in po zimi z gorkoto in se vzdiguje kot puh, večidel nevidljivo, kviško v podnebje. Če odvagaš tri funte ledu in ga kam na sapo deneš, bode ga od dneva do dneva manj, dokler ne bo zginil, to je: pri mrazu je bilo še toliko gorkote, da ga je zglodala, se ž njim zedinila in ga v podobi puha odnesla. Iz odraslega človeka se skadi ali izpuhti v 24 urah po nevidljivih potnih luknjicah do 5 funtov mokrote, in to od dneva do dneva. Koliko mokrote izpuhti iz vseh ljudi, živali in rastlin okoli leta! —
Cvetnik II.
6
Kar se puha proti večeru iz zemlje kviško vzdiguje, pade po noči nazaj doli, in iz njega se dela pri toplem vremenu rosa, pri mraznem pa slana. Kar se pa ga čez dan in bolj visoko vzdigne, ta se v zraku bolj raztanjša ali raztopi, in iz tacega imamo v podnebji neizmerljiv zalog vode. Najberž je v podnebji saj dvakrat več. pa v nevidljivi podobi raztopljene vode. ko na zemlji. Če taka v zraku podnebja čisto raztopljena voda nekoliko gorkote izgubi, stopi bolj vkup in narede se iz nje megle ali oblaki; če pa voda kot oblak še več gorkote izgubi, narejajo se iz nje kapljice ali kančrfki, kteri — ker pretežki ne morejo več zgorej plavati — paaajo na zemljo kot dež; ko pa nanagloma zmerznivši skozi več globocih oblakov doli lete, imenujejo je točo.
Gorkota ima od začetka stvarjenja kar veliko z vodo opraviti ; od ure do ure, od hipa do hipa ali jo iz snega in terdega ledu topi ali raztopljeno serka, in jo, ž njo se sprijemši, odnaša in v zraku raztanjšuje, ter jo zopet popušča, da v podobi dežja doli pada in žejno zemljo napaja, ali na zimo v podobi snega kakor odeja žito mraza varuje, ali pa v podobi ledu čez velike reke terdne moste za ljudi in težke vozove napravlja.
h c% 4	,
69.
Smert staršega Plinija.
(Pismo mlajšega Plinija Tacitu; poslovenil V. Mandelc.)
M l * £ f\ v A
Prosiš, naj ti popišem smert svojega ujca, da jo moreš tem zvesteje izročiti zanamstvu. Hvala ti; vem namreč, če poslaviš ti njegovo smert, da je čaka neumerljiva slava. Ako ravno je v zasipu najlepših krajev, v znameniti nesreči naroda in mesta poginil tako, kakor da mu je vekomaj živeti; čeravno je sam napisal mnogo del, in to tacih, ki bodo ostala: vendar bo ne-minljivost tvojih spisov mnogo pripomogla neumerjočosti njegovi. Meni se zde srečni oni, ktere je obdarila dobrota božja, da ali verše dela, opisovanja vredna, ali pa pišejo spise, vredne branja; najsrečniši pa so, kterim je dala oboje. Med temi bo moj ujec po svojih in po tvojih knjigah.
Bil je moj ujec v Misenu kot poveljnik brodovja. Deveti dan pred kalendami septembrovimi (24. avgusta) okoli sedme ure (ene ure popoldne) pove mu moja mati, da se kaže oblak nenavadne velikosti in podobe. Ujec se je bil solnčil in potem
kopal v merzli vodi; in ko je leže odkosil, je bral. Ukaže prinesti čižme ter gre na viši kraj, od koder se je mogel ta čudež najbolje videti. Dvigal se je oblak, ali oddaljeni gleda vci niso mogli razločiti, iz ktere gore; da je bil Vezuv, spoznalo se je pozneje. Podobe oblaka pa bi nam ne postavilo nobeno drevč bolje pred oči, nego smreka. Izrasel namreč kviško kakor na sila visokem deblu, delil se je na več vej; menda ga je oster pub kviško gnal, potem pa se je izgubljal v šir, ker je puh oslabel, ali pa tudi ker ga je magala njegova lastna teža; bil pa je časi bel, časi pa umazan in ma-rogast, kakor je bil namreč s seboj dvignil perst ali pa pepel. Zdelo se je to učenemu možu veličastna prikazen, vredna da se bliže pogleda. Pripraviti ukaže dve liburnski veslenici, in meui dži na voljo, če hočam iti ž njim. Jaz odgovorim, da se rajši pečam s knjigo, in po naključbi mi je bil sam dal nekaj pisati. Odpravi se od doma in vzame pripravo za pisanje. V Retini so ga prosili brodniki, naj se ne podaja v toliko negotovost, ker jih je prestrašila preteča nevarnost: ta kraj namreč je ležal ravno spodej in bežati se je moglo le na la-dijah. On se ne spremisli, temuč verši pogumno, kar je bil vedoželjen pričel. Ukaže, da odrinejo Četveroveselne ladije, in sam ž njimi pohiti na pomoč ne samo Eetini, ampak tudi drugim, ker prijazno obrežje je bilo zelo naseljeno. Od koder so drugi bežali, tje je hitel on in kormanil naravnost v nevarnost, tako brez straha, da je narekoval in risal vsa gibanja nezgode in vse prikazni, kakor jih je oko zagledalo. Žeje padal na ladije, čim bolj se je bližal, černeji in gosteji pepel; že tudi votlič (Bimsstein) in pa černo, osmojeno in od ognja razdrobljeno kamenje. Že mu je bila napotna plitvina, ki je nanagloma postala, in breg, ker ga je zasipala gora, in že je nekoliko pomišljal, ali bi se obernil nazaj — kar zakliče ker-marju, ki ga je nagovarjal, da se verne: „Z junaki je sreča! Vozi k Pomponijanu!" Ta je bil v Stabijah, sredi zaliva; ker ta zaliv obdaja čisto malo zakrivljen breg. Tje je bil znosil na ladije svoje cule, ker čeravno nevarnost še ni bila tu, bila je vendar očitna, in ker je rastla, bila je čisto blizo; bil pa je tu brez skerbi zavoljo bega, če le potihne zoperni veter. Tje dojadra moj ujec z najboljšim vetrom, objame trepetajočega, tolaži ga in spodbuja; pa da zmanjša njegov strah s svojo malomarnostjo, d& se odpeljati v kopel; po kopeli sede obedovat in sicer vesel, ali kar je ravno toliko, podoben veselemu. Med tem so sijali na več krajih iz Vezuva sila široki ognji in visoki plameni, in temna noč je povečevala njihovo * svitlost in razločaost. Da potolaži strah, narekoval je pisarju,
da gorš po samotah vasi', iz kterih so seljaki od straha pobegnili, prepustivši je požaru. Na to je šel spat, ter je resnično dobro spal; ker sopenje, ki mu je bilo zavoljo debelosti nekoliko glasneje in teže, čuli so v drugo izbo. Ali kraj, kjer je bil vhod v spavnico, bil se je že s pepelom in vmes z votličem tako visoko napolnil, da ne bi bil mogel iziti, ko bi se bil dalje v spavnici mudil. Prebude ga in on se verne k Pomponijanu in onim, ki so bili noč prečuli. Skupaj se posvetujejo, ali bi ostali pod streho, ali pa šli pod milo nebo; ker od gostih in groznih potresov so se majala pohištva, in zdelo se je, kakor da se vzdignjena iz svojih mest zibljejo zdaj sem, zdaj tje, zdaj zopet nazaj. Pod nebom pa so se zopet bali padajočega votliča, čeravno je bil lahek in izjeden. Ali primerivši nevarnost nevarnosti, izbrali so vendar le zadnjo, in tako je pri njem sicer sprevidnost zmagala sprevidnost, pri onih pa je strah preobladal strah. Privezali so si torej _pod-zglavnike s perti na glave; to jim je bila streha proti padajoči zmesi. Že je bil drugej dan, tam pa je bila noč bolj černa in gosta, nego ktera si bodi; vendar so jo nekoliko raz-svitljevale mnoge baklje in razni plameni. Sklenejo iti na breg in od blizo pogledati, če bi bilo morje že za vožnjo; ali bilo je še zmeraj grozno in viharno. Tam je snel pert, legel na-nj in nekolikokrat poprosil vode in pil; potem pa so pred plameni in naznanjevavcem plamena, žveplenim puhom, drugi zbežali, on pa se je vzdignil. Opiraje se na dva strežaja vstane, pa se koj zgrudi; vzel mu je, kakor jaz sodim, pregosti dim sapo in zatuhnil goltanec, ki mu je bil od narave bolen, ozek in večkrat hropeč. Ko se je zdanilo, (bilo je tretji dan po njegovi smerti) našli so truplo čisto, neoskrunjeno, pokrito kakor je bil oblečen; deržanje telesa pa je bilo bolj podobno spa-vajočemu nego mertvemu.
Med tem sva bila v Misenu jaz in mati. Ali to ne spada v povest, in ti si tudi samo o njegovi smerti zvedeti želel. Končam torej in samo to-le še pristavljam, da sem na tanko povedal vse, kar koli sem videl sam in pa kar sem slišal koj tedaj, ko je spomin najbolj resničen. Ti pa izberi, kar ti je najbolj po godu; ker drugo je pisati list, drugo povest; drugo pisati prijatelju, drugo vsem. Bodi zdrav!
i/j-tr c v J^kajuk 7	JIA4<J 2<tAAXr> .
/mru-Dv«^z/dA ^/tfrj/on	85
70.
Iskana dežela.
(Zložil J. L—k v Cbelici.)
1.	Kje med, kje vince nek t potokih teče? Kje sreča želj nobenih ne odreče ?
Kje cvete brez morivnih bojev mir ? Kipi breztrudnega veselja vir ? Dežela ta povsod iskana Kolumbom, Kukom ni še znana.
2.	Kje iskerna ljubezen gospoduje ?
Kje brez dobička čednost lepa sinje ? Kje srečni za sirote se borč ? Pusti pastir življenje za ovce ? Zgubljeni davno taki kraji! Najemniki bežijo raji.
3.	Kje najde si zaželen pokoj duša ? Kje človek raja radosti okuša ? Kje dvomnega resnica razsvetli ? Zaupanje pobite obudi?
Prekrivajo megle danico, Svitleje zarje porodnico!
4.	Kje zori delu dobremu vračilo ? Kje tihim sužnosti solza rešilo?
Kod pridem truden, o sterma skalad? Na počival'šča sladkega plaščad ?	7. "7.
Nebo ozvezdeno se glasi:""*"	, , , ,
Tu zlati zasvetijo časi! * • • t .
71.
Lastovka in mravlje.
(Spisal A. Slomšek.)
„Kaj pa delate?" popraša mlada lastovka pridne mravlje. „„Za zimo spravljamo"", odgovore jej mravljice. „Tako je prav!" lastovka reče in začne brez odloga pobirati m^rtve pajke, suhe mušice in je v svoje gnjezdo nosi.
1 -ftiAOtshurr
„„Čemu pa ti bode yse to?"" stara lastovka mlado po-praša. „Za zimo, ljuba mamica! Le tudi vi nabirajte, kakor skerbne mravlje vidite", odgovori mlada. — „„Pusti pozemelj-skim mravljam pozemeljsko blago nabirati"", stara mladi pravi: „„kar se njim spodobi, nama ne sodi. Naji je stvarnik za kaj višega poklical: ko najino leto mine, v tuje kraje po-1 letive. Popotnici bove pospali, dokler naji mlada vigred v novo življenje ne obudi; čemu bo nama tam — nabrano blago?"" Potrebno je v mladosti z mravljami za starost spravljati, pa tudi kakor lastovke na večnost ne pozabiti.
72.
Vernitev v domačijo.
(Spisal J. Jurčič.)
Mlad mož peš .korači po stezi. Sneg je pobelil berda in ravni, drevje in germovje. Mrak se dela, nobene sape, nobenega glasil ni okrog; le njegova počasna, trudna stopinja drobi na pol zmerzli sneg, enomerno škripanje se mu glasi pod nogami. Mnogo let je bil popotnik na tujem, mnogo let ni spal v domači hiši, kjer se je rodil, kjer je zrasel, na postelji, ki jo je skerbna mati, stara ženica, postlala. Videl je dokaj sveta, velikanska mesta skušal in spoznal rod, ki po njih prebiva, njegove napake in grehe, velikost in mal6st človeškega serca in uma, vzvišenost in propast njegovo. Ali sreče, prave sreče ni bilo za-nj nikjer, nikjer tiste zadovoljnosti, ki jo je čutil nekdaj v otročjih letih pod slamnato streho rojstnega doma. In zdaj se vrača domu.
Dospe gori do v&rha, ter se ustavi na poti. Pred njim je dolina, bel plašč je čez-njo pregernjen; in sredi doline stoji mala hiša na samem, njegova rojstna hiša. Dobro mu je znan nizki zid, znano mu je malo okno, na ktero naslonjen je v poletnih večerih, gledaje v zvezdato nebo, molil večerno molitev; znana mu je stara jablana in kamenita miza v njeni senci, kjer je nekdaj po zimi snežene cerkve zidal; znan mu je klanček za skednjem, kjer se je s svojimi tovarši vozil na ' sančicah, hlev, kjer so bile krave in voli nekdanji njegovi to-, , varši na paši. O tačas mu je bila ta mala domačija svet, in IkntivU} y vesoljnem svetu vse lepo!
Dim se dviga izpod strehe, tanek curek sivega dima, ki se kroži in vali kviško, terga in zopet sprijemlje, naposled pak
'rf***^ (fhJUM* -uiaulU*. w Av* JtioMc KeJjj-
razgublja med modre oblake — podoba našega življenja. In spomini iz otročjih let obhajajo potnika, podobe se mu stvarijo v duhu. Vidi staro mater za družino skerbečo pred ognjiščem, kako zamišljeno roke pod pazduho na križ derži in v ogenj zre in kuha; skrivno jej solza igra vtrepavnicah, misli na-nj, ki ga dolgo ni bilo, ki je je pozabil med tujim svetom. In noče stari, moder mož", mož terde skorje pa dobrega zerna, menda ravno živini poklada, števili, če bode kaj zmanjkalo klaje na zimo, števili, Tiedaj bo živine za eno tele več, kedaj bodo voliči za na prodaj. Sestrico pak si misli v hiši na klopi pred kolovratom sedečo, kako pridno prede in marsikaj ugiblje v mladi glavi. Tako si domišlja potnik, naglo se spusti navzdol. Neznano hrepenenje se ga polasti, da bi berž videl svoje ljube z oči v oči, da bi od blizo videl in nagledal se znanih krajev perve mladosti.
Ubogi človek! Na um mu ne pride, da so leta tekla hitro, da je bela žena smert tudi v samotno kočo poterkala in jo izpraznila, da bode namesto znanih morda tuje obraze neznancev srečal.
73.
Sprememba.
(Zložil J. Hašnik.)
1.	Pozdravljam vas, ptič'ce! Ki 'z daljne dežele
Ste k nam priletele! Ko tolk' preletite, Še meni odkrijte: Kaj videle ste ?
2.	Povejte mi, ptič'ce! Kje rož'ce rastejo,
Ki zmeram cvetejo ? — Krog cvetje se vidi, Pa kmalo ga spridi Vročina in mraz.
Povejte mi, ptič'ce! Kje soluce li sije, Da oblak ga ne krije? Po hudem viharji Najlepši so žarji, Je dan pa je noč!
4.	Povejte mi ptič'ce! Kje radost stanuje, Nihče ne žaluje? — Veselja je dosti, Pač več še britkosti, Je smeh pa je jok!
5.	Povejte mi, ptič'ee! Na kterem li mesti Prijatli so zvesti? Oh zvestih pač malo, Zmed dvajset goljfalo Devetnajst te bo.
6.	Povejte mi ptič'če! V katerem li kraji Je sreča najraji? — O sreča je sitna,
Se prav stanovitna Nikoli ni bla.
/ / 88	A
K $ 4-	if Ov»vr>w.
jt	z	7. O ptič'ce preljube!
Kot ve tud mi gremo, j \ i,,1 ;*	Postati ne smemo;
Nikomur ostaje Ta zemlja ne daje, v Spreminja se vse!
74.
Zasip mest Herkulanum in Pompeji.
(Po češkem delu „Svet v obrazih" poslovenil J. Šolar.)
v l- Herkulanum in Pompeji sta rimski mesti, kteri je z razvalinami v vojski razrušenega mesta Stabiae vred o pervem znanem bljuvanji ognjometni Vesuv deloma z gorečo lavo zasul, deloma pa s pepelom in ognjeniško žlindro zametel.
Goreči hrib ali šopka (ognjenik) Vesuv se vzdiguje lJ/4 milje proti jugovzhodu odlSTeapola stermo iz ravnine kampa-nijske do 3300 čevljev višine. Na severozahodu je obdan z velikim posipom, ki ima pri verhu na strani sterm jireval, s kterega se vzdiga koželj_(Kegel) iz izbljuvanega kamenja in lave. Ta ima na verhuncu okrogel liv (žrelo), iz kterega se vali neprenehoma dim in para (sopar); o bljuvanji pa tudi plamen celo do 6000 čevljev višave iz njega šviga in goreča lava, t. j. ruda, v ognji raztopljena, se ven vlija.
Obnožje in obočje Vesuvu krije rodovitno polje in vinogradi, ki dajejo najboljša vina; na temenu in zlasti ob žrelu /i ima pa grozovito puščavo černega kamenja in žlindre, kteri puhti iz razpok gorka, kisela in sernata (žveplena) para. Tla so ondi krušna in noben korak ni stanoviten.
Do leta 79. po Kristusovem rojstvu je imel Vesuvov verh nekoliko drugačo podobo: bil je namreč berž ko ne zaraščena rav&n, na kteri so črede nahajale bujno pašo in Spartakus je bil ondi zbral svoja kerdela sužnikov za boj z rimskimi občani. Razrovanega sedanjega verha ondaj še ni bilo in le černo razjedeno kamenje je kazalo, da je tu nekdaj podzemeljski ogenj razsajal, in menili so tačas sploh, da je Vesuv že pogorela šopka, ki nima več paliva v sebi.
Kar napoči 24. dan avgusta imenovanega leta in zadela je poguba celo okolico od verh gore do morja. Že nekoliko dni poprej se je zemlja silno potresala; ali prebivavci, navajeni tacih prikazni, se niso zmenili za to. Brez skerbi so se bili podali Pompejani v amfiteater gledat kervave igre in skusbe gladiatorske, kar se začne po poldne (po našem šte-
\ /) hiVipn
r
w u
t.)
/
/
venji) strašen oblak iz Vesuva valiti in po vzduhu (zraku) razprostirati, sedaj ognjen, sedaj temen, sedaj pisan, in ta oblak ni bil druzega kot pepel in drobljanci persti, ki je je iz nova vžgana šopka ob pervem rigu do neizmerne višave bruhnila. Zraven se je pa slišal podzemeljski ropot, podoben najstrašnejšemu gromu; zemlja se je potresala, in iz verha je švigal na več krajih plamen. Za tem se je ta ognjeniški pepel po vzduhu tako namnožil, da je solnce zakril, in da je vso okolico pokrila gosta tema, černejša ko po noči, kedar gosti oblaki mesec in zvezde zakrijejo. Nobena lučca na nebu ni svetila, le strašen plamen švigajoč iz gorečega verhunca je nekoliko razsvitljeval grozno to temoto in pepel se je vsipal v najgostejših plohah na zemljo, kmalo potem pa goreče kamenje. Ljudje iščejo sedaj rešitve, kakor kdo more: veliko jih teče na ladije, ali morje premetuje silen vihar in voda je odstopila od brega; drugi beže na polje, ali kom&j se morejo na nogah zderžati pri silnem potresu. V tej gnječi ni slišati nič kot cviljenje otrok, javkanje in toženje žensk pa klicanje moških, iščočih tu svojih otroči-<5ev, tam svojih staršev; ker nikogar ni bilo moč videti, le po govorici so se spoznavali.
Tako je terpelo tri cele grozepolne dni, in ko je četerti dan jel pepel redkeji prihajati ter solncu dopustil zopet posijati na ta prej tako prijetni kraj, obsijalo je neizmerno plast pepela, in tri mesta so bila minula s poveršja Zemljinega, zako-pavši se v černi grob za več kot poldrugi tisoč let: bogati Herkulanu^ je zasula lava in pepel, Pompeje in Stabiae pa pepel in žlindra, deloma pa tudi ognjeniški kal_ (blato). Her-kulanum, Vesuvu najbliže mesto, je 118 čevljev globoko zasut, Pompeji 18—20 čevljev in Stabiae nekaj manj. Poslednje mesto, ki je bilo že prej razdjano, kaže dan danes le neznatne ostanke. Na Herkulanu stoji sedaj deloma novo mesto Resina, Pompeji se pa zopet odkopujejo, tako da ste jih sedaj že blizo dve tretjini razgaljeni, in človek se zopet more sprehajati po njih ulicah starorimljanskih.
čudno je, da so bili že v petem stoletji imena in kraji, kjer so stala ta zasuta mesta, ljudem iz spomina izginili, in le naključba pri kopanji nekega vodnjaka je bila vzrok, da so najprej Herkulanum in 30 let pozneje (1.1748) tudi Pompeji, zopet iztaknili. Od teh dob se pa koplje, da-si ravno ne brez prene-hovanja, na obeh mestih; v Herkulanu je delo težavneje in zgolj podzemeljsko, ali dobitek dragocenih in umetnijskih reči je tu veliko veči ko v Pompejih, kjer je pa delo lože. Vtisk, ki ga razvaline tega mesta delajo na človeka, je tako živ, da si more vse domače življenje nekdanjih Rimljanov pred oči postaviti.
'flritA- ,j/cduj ^	I m&eOvtiI xt * • ( Atj-jz*
92	r-	/	'L
/hlcbuL fl> Mtfilt <j-'	@>VMry» — 'Kt/blji f0t / h (Jnji, j *)
svetu najdelj sliši." Ona odgovori: „ S vitli kralj ! najdelj se sliši germenje in laž." Ta odgovor je kralju po všeči; še jo vpraša: „Ali bi hotela ti moja žena biti ?" Dekle poklekne pred kralja in odgovori: „Najmilostljiviši kralj! ti ukazuješ, moja dolžnost pa je, da te slušam. Le to-le te poprej prosim: Daj mi pismo pisano z lastno svojo roko, da smem iz tvojega grada vzeti to, kar mi je najdraže, ako te moram kdaj zapustiti." Kralj jej da pismo in jo vzame v zakon.
Mnogo let je kralj svojo ženo ljubil in ž njo srečno živel. Ali neki dan se razjezi, ter jo iz gradu zapodi. Ona reče: „Svitli kralj! jaz slušam, dovoli mi le, da ostanem še do jutri." Kralj jej prošnjo dovoli, ona pa še tisti večer neki rastlinski sok v vino v njegov kozarec vlije in po navadi reče: „Pij, mogočni kralj, in Bog ti daj srečo! Jutri pojdem od tukaj in vendar bom srečniša, nego sem bila tisti dan, ko sem se poročila". Kralj pije, oči se mu zapro in zaspi. V tem spanji ga kraljica prime, na voz nese in pelje v kočo, ki je bila že zdavno nalašč za to pripravljena. Ko se kralj zbudi, jezno vpraša: „Kdo me je sem prinesel?" Kraljica odgovori: „Jaz sem te prinesla." On dalje vpraša: „Zakaj si to storila? Ali nisem rekel, da ne bodeš več moja žena?" Ona vzame iz neder pismo, ktero jej je kralj pred poroko dal in reče: „To pismo mi je dalo pravico vzeti iz tvojega grada, kar mi je najdraže, in najdraži si mi ti." Ko kralj te besede sliši, priseže, da se nikoli več od nje ne loči, ker mu je tako zvesta in modra žena. Obadva se verneta v grad in sta vživala prav sladke dni do smerti.
76.
Zima.
(Zložil M. Vilhar.)
1.	Ako se terta je sadja znebila, Žalost se precej nam seli v serce; Polje in dol sta lepoto zgubila,
„	Zvonci planinski se več ne glase.
2.	Ivje pokrilo je log in drevesa, Belo pogernjen za hišo je vert;
/>'. ^	Ni je cvetice, pa ni ga peresa,
a i' h h k ? n0 kila objela ga smert.
f T'
3.	Gore, ki derzno do neba stermijo, Solze pod snegom debelim lijo; Vode, ki glasno prot morju germijo, Komaj pod ledom jih sliši uho.
(Lm^U^ gLf t f -j t nlbdf
V*
J **

w \	, /P i
i j, (	U
T
Jm^K
4.	Ljube prijatlice, tičice blage 1 Kam ste bežale ? Kje imate dom ? Kmalo zapojte mi pesmice drage, Da razveselil nad vami se bom!
5.	Žarki nebeški! vi ste obledeli, Zgubili svojo ognjeno ste moč! V ledu utrinja se mesec prebeli, Zvezde gorijo, pa merzla je noč!
6.	Zima! ti mojo ti radost vmorila, Dolgo pa terla ne bodeš me več; Pomlad prijazna se bode rodila, S cvetkami bo zapodila te preč!

77.
Burja in zametje v Alpah.
(Prosto po češkem spisal J. Podmilšak.)
čem više stanujemo nad morjem, tem ostreji in merzleji je zrak; če gremo tedaj po zimi na visoke gore, najdemo sneg vedno suheji in drobneji. Enako mrazu je tudi veter po višinah silovitniši in merzlejši, in večkrat razsaja po visocih hribih grozna vihra, ko je v dolinah vse mirno in tiho. Po zimi nastane mnogokrat strašna burja, ki namede mnogo snega ter ga nese po šestdeset in še več čevljev visoko in ga potem zopet na druzih krajih na zemljo pusti. Po nekterih krajih pobere ves sneg ter ga odne.se v jarke in grape, kjer ga nakupiči več sežnjev visoko in naredi strašne žamete.
Največi zametje so po jarkih gorskih goličav in verhun-cev, kjer ima veter neznano moč in je sneg droben in suh. Gorje popotniku, ako pride v takih časih na gore, kajti marsikdo je našel v zametih svoj grob. Uhojena steza je že za-medena; nikakoršnega sledil ni, da bi se mogel po njem ravnati, tudi stopinje poprej gredočega popotnika so popolnoma pokrite z debelim snegom. Polzki sneg, v kteri se noge popotnikove globoko vdirajo, zel6 ovira hojo, da prigazi v eni uri komaj streljaj daleč. Na tako težavni poti onemorejo mu kmalo vse moči, da ne more več dalje; veter mu zanaša ostri sneg v obraz in oči tako silno, kakor bi ga zbadal z bodečimi iglami. Ničisar ne vidi več pred seboj, um se mu zmračuje, da ne more-več prav razločiti prave poti, in spremenjena, s snegom pokrita okolica zdi se mu popolnoma tuja, da se ne
ve kam obrniti. Kakor brez uma gazi krog, vedno bolj se oddaljevaje od prave poti.
Gorjanci zaznamujejo pot po takošnih hribih večkrat z dolgimi drogi, ki je nasade ob stezah v zemljo; kraj večih cest pa so postavljene majhene hišice, preskerbljene z der-vami, da bi mogel popotnik, kedar jame mesti, va-nje ubežati ter si pri zakurjenem ognju okrepčati zmrfrzle ude. Mnogokrat pa se zgodi, da silni vihar tudi droge in hišice popolnoma pokrije s snegom. Zastonj si išče potem tujec zavetja, da bi se odpočil; nekaj časa tava dalje, slednjič pa popolnoma onemore. Vedno bolj se čuti utrujenega, tesno mu jame biti pri sercu, zavednost ga zapušča in upaje se nekaj počiti, vsede se v sneg, da bi nekoliko zadremal — ali revež zaspi terdno, da se nikdar več ne zbudi.
Groza je videti one, ki so se po velikih težavah rešili iz žametov: lasje in berke so jim naježeni, obleka zmerznjena, noge vse ozeble. Celo obraz obdaja tanka ledena skorja in vse obličje je tako zgrbljeno,'da se človek lastne podobe ustraši, ako se ugleda v žercalu.) Nevarno je iti takemu človeku koj v gorko sobo; kajti lehko"si nakoplje hude ozebline, kigamuče potem morda vse življenje.
Za časa, ko še v Alpah ni bilo cest, kakor so dan današnji in so ljudje hodili kar naravnost čez gore po sedlih, nahajala so se tudi po avstrijskih Alpah taka gostišča, kakor-šno je dan današnji slavnoznano na sv. Bernhardu v Švajci. Zidovje teh zavetij stoji sicer še sedaj, ali samostanske sobe so razpadle, bodi si v razvaline, ali pa so naredili iz njih go-stilnice, kakor Panevaggio, San Pelegrino in San Martino v Tirolih. Čeravno so se dokaj spremenila ta poslopja in so izginili iz njih pobožni možje v dolgih halah, ki so sprejemali popotnike, vendar le jih še popotnik ob času hude vihre enako serčno pozdravlja, kakor Arab zeleno oazo v puščavi, ko ga tare vročina in žeja.
Samo severo-vzhodni vetrovi raznašajo sneg, ker so najbolj suhi in najnavadniši. Zategadel nahajajo se zametje navadno na jugo-vzhodnem delu Alp. Na Dolenskem in južnem Notranjskem razsaja huda burja, ki napravi večkrat velike žamete, da včasih celo železnica zastane.
Zametje napravljajo ljudem mnogo težav: Zamedejo stanovanja in ceste, in večkrat preteče mnogo dni, predno se more zopet po njih voziti. Z glavnih cest spravljajo sneg še le, kedar neha vihra, kajti prej bi bilo delo nemogoče, ker bi jim burja sproti sneg nanašala.
Bohinjsko jezero.
(Spisal dr. J. Mencinger.)
Triglav, najviša kranjska gora, stoji skoraj v kotu med kranjsko, koroško in goriško deželo. Ob južnem podnožji se razprostira globoka bohinjska dolina od jutra proti večeru in se deli v spodnjo in zgornjo doliuo. Dolini loči nevisoko, toda stermo hribovje; kjer se druga druge derži, tam je začetek bohinjskega jezera, ki je po svoji legi samo nadaljevanje zgornje doline. Jezero je čaz dobro uro dolgo, široko blizo pol ure, globoko pa okoli sedemdeset sežnjev. Na južni in severni strani sega prav do gor&; spredaj na jutranji strani pa se razprostira dobro obdelana spodnja dolina. Iz jezera teče bohinjska Sava po spodnji dolini proti jutru in ti kaže pot k jezeru, do kterega z vozom nikjer drugej ne moreš priti, kakor ravno skozi nižave, ktere si je Sava v tisočletnem teku prederla.
Jezero je nekako ostro-resnobno, mirno, skoraj bi rekel mVtvo. ČWno-sive sthrmine na obeh straneh delajo, da je jezero, njih ztercalo, videti č^rno zeleno. Samota vlada krog in krog: tu ne1 slišiš drugega glasil nego šum Save in njenih valov; tu ne vidiš, mimo dveh cerkvic, nobenega človeškega prebivališča. Vse drugače se smeje bleško jezero; vse na njem in okoli njega je prijetno in milo. Bleško jezero je podoba življenja, bohinjsko podoba smerti. Če se pelješ po bleškem jezeru, bodi si še tako otožnega s^rca in duha, reči boš moral, da je življenje vendar le lepo; če se pa oziraš po bohinjskem jezeru, inako se ti stori in vzdihniti boš moral: kako mala stvar jo"vendar človek! Gladka vodena planjava pa sivo-temne gore tik jezera v velikem krogu, ktere kakor versta velikanskih stebrov oblak sinjega neba nad seboj nosijo, so živa podoba velikega svetišča vsegamogočnega stvarnika.
79.
Tolažba po zimi.
(Zložil Fr. Svetličič.)
1. Kaj umira ti veselje?	2. Kar pogledam, res žaluje,
Kaj te v žalost mi topi ?	Dolje prazno je cvetlic;
Kaj ti, serce! nove želje	Listje se raz drevje suje,
Spod nespolnjenih budi ?	Proč je sled veselih tic.
3.	Hribov verhe sneg zapada,	5. Vnovič bodo priletele Zadeluje sernam tir,	Tiče in prepevale, In po dolih led poklada	Vnovič ribice vesele Na potokov bistrih vir.	Spet po vodah švigale.
4.	Pa jesen bo spet minila,	6.. Torej, serce, terpi malo Zimski dnevi poteko,	Svojo žalost, saj iz nje Zemlja se bo pomladila,	Bo veselje kal pognalo, Vnovič v cvetje vse bo šlo. Kakor berstje v cvetje gre.
80.
Zakaj je vsak dren kriv?
(Narodna pravljica; zapisal Fr. Marn.)
Minula je ledena zima in nastopila prijetna pomlad. Zbujale so se iz zimskega spanja živali in živalce, ki nam oživljajo gorke poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je jel gibati v svojem berlogu, v kterem je bil vso zimo prespal. Še bi bil rad malo podremal, ali prazni želodec ga je opominjal, da je dalje spal ko eno noč. Izleze toraj iz berloga in si gre hrane iskat. Toda stric mermrač so se zbudili malo prevred. Še cvetja ni bilo videti nikjer, kje bi bil p6tlej 'še sad ? V tej nadlogi ga sreča lisica. Medved jej potoži svojo nadlogo in zvita lisica, od nekdaj medvedu gorka, ta je precej pripravljena izpeljati ga na led.
„Prav žal mi je", pravi zvita tetka, „da vam precej % ničimur postreči ne morem, meni sami se tudi tako godi; vse sem že prevohala, pa nikjer ni nič dobiti. Samo tam-le sem našla drevo, ki je že v najlepšem cvetji; tam bo najpred sad. Serčno rada vam ga prepuščam".
Na to pelje medveda pod lepo cvetoči dren ter pravi: „Le tu ostanite in počakajte sadri; saj vidite, da druga drevesa še ne cveto ne, gotovo bo tu najprej kaj dobiti. Jaz pa grem dalje, dokler ravno tacega drevesa ne najdem".
Lisica odide in najde drugod živeža kmalo dovolj; trapasti kosmatinec pa se vsede pod dren in čaka, kedaj bo jelo zrelo sadje cepati na tla. Toda sadri le ni bilo.
Bližala se je že jesen svojemu koncu, ko pride lisica zopet po tem poti. Kar zagleda medveda še vedno pod drevesom sedečega. „Kaj pa delate tu, stric!" ga popraiša.
„1! obljubljenega sadri čakam", odgovori jej medved nejevoljen, „pa ga le ni."
Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: „0 hudobno drevo, ki vam sadu dati noče! Glejte, jesen je že minula, kmalo bo vam spet treba iti spat; pa še zdaj niste dobili sadu! Jaz sem ravno kar poslednjo letošnjo hruško pejedla".
To slišavši skoči medved razkačen na drevo in mu povije vse veje tako, da so še zdaj krive.
81. Jazbec.
(Poleg Pr. Tschudija spisal J. Tašek.)
Jesenskega jutra stoji lovec v gorskem gozdu, da bi zalezel kakega divjega petelina ali ruševca. Ko tako čaka divjačine, zgodi se včasih, da na enkrat zašumi listje zraven njega in da prilomasti skoz germovje, terdo in nevkretno stopaje, butasta siva žival svinjske postave, ki ves čas sama za se tiho renči in gode. To je jazbec, ki gre domu s svojega ponočnega pohajkovanja in ki zdaj lovcu daje največ priložnosti, da ga ustreli. Še tako majhen šum pa mu podkuri pete tako, da zgine v germovji, predno more lovec pomeriti. Če pa je dospel do svoje jame, ne pomaga puška nič več. Do terde noči se ne prikaže več nezaupljiva žival.
Malokdaj gre pri nas lovec samo nad jazbece, zato ker je lov težaven in ker so jazbeci pri nas le redki. Da-si tudi žive sem ter tje povsod, vendar je saj polovica jazbečevih jam prazna, ali pa prebivajo v njih lisice ali druge malovredne zveri. Jazbece love v skopce ali pa s psi, ki so nalašč za tak lov. Se ve da je lov precej vreden. Ma,stna koža se v vodi ne premoči. Meso je svinjskemu podobno, le da diši malo po persti. če pa leži nekaj časa v tekoči vodi, je potlej kaj dobra jed. Jedo ga, pa ne povsod. Mast pa, ki je ima jeseni včasih po tri perste na debelo na herbtu, plačujejo lekarji drago. Ščetine so dobre za omela in za kertače. Ta čudna, blizo pol-tretji črevelj dolga, pod trebuhom černa in nad očmi černo pasasta žival, ki se v jeseni izredi, da je težka 36 funtov, prebiva najrajša blizo vinogradov, njiv in kraj gozdov, pa se nahaja tudi še precej visoko v gorah. Z močnimi, zakrivljenimi kremplji si izkoplje na solnčni strani gričev prostorno jamo, ki jo postelje z mahom in listjem in do ktere izverta 4 do 8 vrat in oken. Tu živi jazbec, kakor živi vsaka zabita, zmerzla, lena, strahljiva in nezaupljiva žival. Ona, ki verže mesca pro-senca 3 do 5 mladih, ima svojo jamo koj zraven. Žive se jaz-Cvetnik II.	7
/ 93
beci od zelenjave, korenin, sliv, podzemljic, repe, želoda, žira, jagod, rož; pa jedo tudi kaj radi mergolince, kebre, kobilice, miši, gliste, kače, polže, slepce.l Strupene gade, kterih strup jim ne škoduje, požro kaj z veseljem. V jeseni so škodljivi vinogradom. Meni nič, tebi nič klestijo z grozdi obložene ra-stifce, če jih le doseči morejo. Tudi v turščici napravijo v malo urah veliko škode, ker požro cele kupe strokov, ki jim pa diše le, dokler so mladi, sladki in mlečnati. V jeseni populi jazbec mah okrog jame, ga spravi na kup, znosi ga potem v malo urah v jamo in na njem prespi celo zimo. Kakor medved, tudi on ne oterpne, ampak se večkrat prebudi; leži pa skerčen tako, da ima glavo med zadnjimi nogami.
Kot prave ponočne živali se tudi jazbeci le težko, težko privadijo na kakoršnokoli delavnost po dnevi. Vjeti starci se ne dajo premotiti iz tihe, mirne lenobe, če jih še tako dregaš in suješ in če jim pred nos pokladaš njih najljubše sladkarije, izmed kterih imajo najrajši sladko sadje. K večemu blagovolijo jezno kruliti in pavhati. Še le, ko se noč stori, predramijo se in ostanejo predramljeni do jutra. Vidi se tudi, da vodo ljubijo čez vse, in kakor pravijo, napij6 se je, da počijo, če se jim je poprej več dni odtegovala. Pri pitvi žlobodrajo s čeljustmi, kakor prešiči. Z ostrimi zobmi ugriznejo prav hudo. Da bi se navadili kterekoli reči, tega niso v stanu, ker so le na prav nizki stopnji razumnosti. Edina njih umetnost je na-pravljanje priložnega, zračnega in čednega berloga, za kteri si prizadevajo več pridnosti in skerbi, kakor si bodi druga zver, posebno pa več kakor medvedje, kterim je navada prištevati jazbece. Ker niso nič kaj prebrisane glave, tudi niso v stanu, da bi si po različnih potih z bistroumnostjo poiskali živeža, če zasačijo miško, storijo to le bolj s poterpežljivostjo, ko s skokonogo zvijačnostjo. Zarad svoje strašne neumnosti so tako strahljivi, da se velikokrat lastne sence ustrašijo. Mlademu v germovji splašenemu jazbecu še ni prišla misel na beg, ampak vlegel se je na trebuh, kakor da bi bil tako že zadosti skrit, pa vgriznil je zelo serdito v palico, s ktero so ga hoteli prepoditi. Jazbec se vendar svitlobe ne boji tako, kakor se navadno misli; boji se le ljudi tako hudo in ostaja po dnevi v jami, da ga nobeden ne nadleguje.
Med vsemi živalmi ga gotovo ni egoista bolj nerodnega, bolj samosvojnega, bolj nezaupljivega, bolj čmernega kakor je ta teleban. Široke pete, dolgi kremplji in kratki koraki dajo koj spoznati jazbečevo sled. Pri počasni hoji postavlja stopinje takole : : : :, pri teku pa takole .••..••. Pri nas lovci tudi zato ne love jazbecev, ker ne vedo, kako bi je lovili. Zver
»Uj CC »vCj V
gre s pomladi in po letu navadno na pašo, kedar se stori terda tema; v jeseni pa malokdaj pred polnočjo. Če je pa po dnevi pes ali lovec obiskal jamo, pa ostane jazbec po dva ali tri dni dom& pri miru. Jazbec se ali poišče po noči, kedar je šel na pašo, z jazbeškim psom, in kedar ga pes vjame, nabode ga lovec, s svetilnico v roki, na vile, nalašč za to narejene; ali se čaka še pred dnevom zjutraj pred jamo in ustreli; ali se mu pa nastavijo v jamo žaklji, v ktere se vjame, kedar od psov pojen lioče v jamo, ki ga toliko časa preganjajo, da ga prižen6 v kak kot, kjer jim ne more več uiti. Potem se koplje do tiste jame in kruleča žival se izvleče s posebno kljuko in pobije. Včasih se pa zgodi, da pojeni jazbec jamo za seboj s perstjo zadela, da mu psi nič ne morejo. Kjer gre jama pod skalovje, da ni moč do nje prikopati, pa se mu skopec nastavi. Brez teh priprav ni misliti na srečen lov.
82.
Prepirajoči trepetliki.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Večerni mrak se vleže na jesenske gaje In zvabi me iz belih zidov pod drevesa. Po tihem logu gor iu dol se sprehajaje, Zaslišim šepetati belkasta peresa Na dvojih trepetlikah, tankih in visocih. 5 Kaj mora v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širocih ? Kaj more med peresi danes se goditi? Približam se, poslušam, vlečem na ušesa, In slišim, da z drevesom se drevo prepira. 10 Na eni trepetliki govore peresa: „Soseda naša! naj te treši ob tla sekira, Eazcepi belo tvoje deblo na polena! Eazstelje burja perje na vse štir vetrove, Do korenin naj skolje strela te ognjena! 15 Da bomo me imele veseleje dnove, Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala". Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, Da deblo tvoje v černi persti bi trohnelo! 20 Da bi pod gnjilim deblom tvoje perje gnjilo, Ne delalo nam sence od poldna do večera!" —
Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, če se še prepera. Al padla je na log po noči bela slana: 25 Pod vejami na kupu perje je molčalo; In zopet tretje jutro idem v gaj za rana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo.
83.
Ribniška dolina in njeno obertstvo.
(Spisal A. Lesar.) L
Komu ni Ribničan znan ali po imenu, ali po obertstvu in ter-štvu njegovem, ali po smešnih pravljicah, ki se pripovedujejo o njem?
Ime „Ribničan" ima štiri pomene, širji, srednji, oži in najoži. V srednjem pomenu je Ribničam on, ki domuje v ribniški dolini. In o tem je tu govorjenje.
Ribniška dolina je debelih osem ur hodž, oddaljena od Ljubljane, glavnega mesta vojvodine kranjske, proti jugovzhodu. Ako iz Ljubljane prideš čez zidani most, ki karlovško predmestje veže s Kurjo vasjo, ter ondi kreneš na desno, pripeljala te bode ravna cesta, izpeljana skoro sredi po nekdanjem močvirji, kjer so zdaj rodovitne njive in košenice, v dveh urah na Ig in od tod skozi Želimlje do turjaškega hriba, kjer si na pol pota v ribniški terg. Ondi te sprejme cesta, po kačje se vijoča na hrib; po njej v pol uri mimo gradu Turjaka, ki je last stare in nekdaj jako imenitne rodovine Turjaške (grofov Auerspergov) dospeš na verh, kjer stoje turjaške pristave in ti že naproti pripihljš, čisti ribniški zrak. Nekoliko odpočivsi se jo od ondot naravnost mahneš po klančasti cesti ob turjaškem gozdu, ki se ti kmalo spremeni v nizko leščevje, ter mimo Raščice, kjer se je 1508 1. rodil Primož Trubar, pervi pisatelj novoslovenskega jezika, na desno Rob, na levo pa Dobre-polje pustivši, prideš v prijazne Velike Lašče, od tod pa zopet po ravni cesti, 1839. leta skozi gozde ali ob njih robu izpeljani, skozi Retije, Dule (Virje), Žlebič, kjer se ti jame odpirati krasna ribniška dolina, potem skozi Podstene, Breg in Gorenjo vas v lepi terg Ribnico, ki v ravnini 1548' nad morsko gladino stoji skoraj sredi doline, v ktero si se bil napotil iz bele Ljubljane.
Ribniška dolina, tri ure hodd dolga in pol drugo, široka ondi, kjer je najširja, je zaperta z gorami, do 3552'visocimi; kamor koli hočeš iz nje, čez goro moraš; le proti Ljubljani so gore tolikanj regnile vsaksebi, da se po ozkem jarku med ^ njimi vije potočec Teržijica, poleg ktere so morali na več me- t stih odsekati hriba, da so ob njej izpeljali novo ravno in primerno široko cesto.
Naravni gorski mejniki so jej: podolgovata, vodnjata in lesnata Velika gora na jugo-zahodu, ona meji dolino od Loškega potoka in Drage; suha in kamnovita Mala gora, prav Veliki nasproti na severo-vzhodu, ta dolino deli od suhe Krajine; na vzhodu je Jaselnica, niže gorsko sleme, ki dolino ToČi od kočevskega sveta in vodam brani odtekati se tje; proti severo-zahodu pa Ertenek (O^t&nek) s svojimi sle- y meni, ktera ga na Boncarji, na zapadli dolino zapiraj očem proti Oblokam, vežejo z Veliko goro, na straži stoji, z levim očesom oziraje se v Ljubljano in na gorenske snežnike, z desnim pa opazovaje ribniške seljake v njihovem trudu.
Že iz tega, da se ribniška dolina prišteva zapertim dolinam, bralec lahko ve, da so p o ni k v ar j i vsi njeni potoki. Ti so pa, začenši na najviših tleh, ti-le: 1. Teržišica, ki pri-curljž, iz Laških dolinic in Ertenekovih jarkov; — 2. Bistrica izvira izpod Boncarja, se blizo tri ure daleč vije skoro sredi doline, na svojem poti 17 potočkov in studencev sprejema ter goni 18 mlinov in 10 žag; — 3. Ribnica izpod Velike gore pride s toliko vodo, da pri izviru žene mlin in , , žago; — 4. Rakitnišica, prišedša tudi izpod Velike gore, /<u., ima najkrajši tek. Vse štiri potoke žejna kanja — Mala gora — pogoltuje v svoje apneniške votline; kje da se zopet poka- y zujejo na beli dan, ali v Kolpi ali v Kerki, tega preiskovavci : ' že niso dognali.
V cerkvenem obziru je ribniška dolina razdeljena na tri duhovnije, te so: 1. ribniška, ki je tudi dekanijska, sredi ^ doline z enim tergom — Ribnico, 25 vasmi in 8 cerkvami; —^ sodraška na gornjem koncu z enim tergom — So-dražico, 19 vasmi in 6 cerkvami; — in 3. dolenjska, s 6 vasmi in 3 cerkvami.
Prebivavcev šteje dolina 10165, ki stanujejo v 52 seliščih in 1350 hišah in žive na poljedelstvu, kupčiji in obertniji. Vsa dolina pa meri 27133 oralov in 1066D sežnjev. Kdor primerja obdelani ribniški svet številu prebivalstva, ta bode ali vzdihnil: „Kaj, tako malo za toliko ljudi?" —ali pa bo rekel: * „Blaženo polje, ali le tebe ne zadeva božje prokletstvo — osat in ternje in obraza pot?" — Toda niti oni vzdihljej, niti to
blagrovanje ni na pravem svojem mestu; kajti Ribničanje, ki so pridni in varčni, ne terpe pomanjkanja, pa tudi polje, da-si ni nerodovitno, ni raj, temuč ima zavoljo svoje visoke lege še cel6 le eno samo setev in žetev in nikakor ne rodi živeža toliko, kolikor ga potrebujejo njeni obdelovavei. Od kod torej kruha za vse? Poleg božjega blagoslova Ribničane pridnost redi.
n.
Ribničanje večidel marljivo, skerbno in umno obdelujejo svoje polje, tako da jim daje skoraj toliko kolikor le more, ved6 pa tudi iz tujih krajev dober košček kruha privabiti si s svojo obertnijo in kupčijo. Če Ribničane hvalim _&rfr obertnije, s tem jim vendar hvale ne dajem ozir obertstva sploh; kajti dobro mi je znano, da mora mnogo novcev iz doline za dela in opravila, ki bi je lahko sami opravljali prebrisani in umetni dolanje. Izrečena pohvala jim gre ,ozir lončarstva in rešetar-stva; tega se derže prebivavci gorenjega, onega pa prebivavci dolenjega konca.
Ker je lončarstvo sploh znano in se nahaja v mnogih krajih , zato hočem tli kaj več povedati le o rešetarstvu, s kterim se izmed vseh Slovencev pečajo le Ribničanje, tako da se sme ono imenovati ribniška obertnost.
Kdo ni že slišal mnogo šaljivih pravljic, ki se pripovedujejo o leseni, ali kakor se zove sploh, o suhi robi?
Lesena roba bi se imela imenovati vsako leseno orodje, ktero rabi kmetijstvu ali obertnijstvu; Ribničanom pa ta beseda znamenuje le razno leseno posodo in njihove posamne dele, n. pr. sode, čubre, deže, keble, škafe, korce, žlice, okrož-nike, škatlje, rajte, rešeta, obode, palice, vitre, pletena in tkana dna.
Opnstivši popis onih lesenih posod, ki se delajo skoraj povsod, naj le nekoliko povem o rešetih in rajtah:
Vsako rešeto ima najmanj dva bistvena dela, dno in obod, nektero pa tri: dno, obod in obroč.
Dno se ali plete ali tke iz pripravno obdelanih viter, ki se koljejo iz palic. Palice so Ribničanom gladka, ravna in sirova leskova stebla, po palcu ali še bolj debela in po 3, 4 ali 5 čevljev dolga, kterih si ali sami nasekajo v leščevji ali pa kupijo od sosedov svojih, suhih Krajinčanov ali Kočevarjev. Ta stebla se najprej obelijo, t. j. ž njih se lubje z nožem osterže, potem se pa koljejo, in sicer tako-le: v izbi se pod prečnik podstavi in terdno zagozdi baba, — tako pravijo hrastovemu ali bukovemu brunu, okoli pol čevlja debelemu in
n& več krajih niže in više z manjšimi in večimi svedri pre-vertanemu. V eno teh lukenj se palica, na debelejšem koncu za palec od kraja nekoliko zarezana, z zarezanim koncem vtakne, na to tanjši konec toliko pritiska, da se od palice cefrd, ali loči vitra tolikanj debela, kolikor globoka je bila zareza. To delo se ponavlja, dokler niso od palice okoli in okoli ločene vse vitre, tako da klavcu v roki ostane le malo lesd okoli steržena, t. j. jako tenka palica, ki jej pravijo butičina, menda od butice (glavice), ki ostane na debelejšem koncu, pri kterem se zarezuje palica.
Naklane vitre se z nožem viternikom obrezujejo t. j. skrajnice se po treh, notranjice pa po vseh štirih straneh gladijo tako, da so enako debele po vsi svoji dolžini. Obrezane vitre, ki bi se smele klanice imenovati, cepijo se na dve, tri ali tudi štiri tanjše, ki se cepljenke zovejo. Cepljenje se pa tako-le godi: Vitra se na pravem koncu en palec od kraja toliko zareže, kolikor debelih viter potrebuje rešetar; zarezanka se pri zarezi toliko nakrene, da se tanko lakno odcepi pri zarezi ; zdaj jo cepivec pri glavici z zobmi stisne, z desnico za odcepljenko prime ter jo potegne od sebe tako, da jo odloči od njene matere. Da se pa lakno enakomerno odločuje po vsi dolžini, zat6 ima pri cepljenji tudi levica svoje opravilo, namreč to, da mater vitro z usnjatim štritofom objame pod zarezo, jo nekoliko tišči ter ob njej navzdol proti zadnjemu koncu kolje med tem, ko desnica odločeno lakno vleče od sebe, dokler se mu mati vitra ne izmuzne izmed štritofa, kar se godi, kedar je lakno popolnoma odločeno. Če je mati vitra kratka, odcepi se hčerka na en sam potegljej, daljšo pa je treba dvakrat niže poprijeti z zobmi in desnico. Veselje je gledati urnega ce-pivca, izpod perstov muvitrice kar lete. Poverhna, t. j. najviša lakna na obeljenih palicah se imenujejo skrajnice, vse druge T.1, pa 6belice.
' i . Cepljena vitra se storže, kar se tako le dela: Poleg st^rgarja, na nizkem stolčAku sedečega, na levo cepljenke na tleh leže, tako da z levico sega po nje, ter je polaga na klop-čino okoli desnega kolena privezano, v desnici pa derži na-brušeni viternik, kterega nastavi ter nekoliko pritisne na vitro, ki jo z levico k sebi potegne, tako da nož s svojo ostrino z lakna pobere to, kar se ni bilo gladko ločilo od matere; ker pa viternik pervikrat ne pobere vsega, zato se to delo pri skrajnicah le na eni strani, pri belicah pa na obeh straneh* ponavlja, dokler niso vitre gladke, po vsi dolžini enako tanke in sploh take, kakoršnih potrebuje rešeto. — Kar viternik po-sterže z viter, to so steržine. Urni in marljivi stergar si jih
okoli desnega kolena toliko nasterže, da se mu zvečer ne vidi koleno izmed njih.
Kdor bi menil, da so ostergane vitre že za rabo, ta bi se motil; kajti manjka jim še ene poglavitne lastnosti. Tkana in pletena dna morajo imeti na tanko štirjaške luknjice; da se pa te narede, treba je. da so vitre po vsi svoji dolžini enake širokosti; zato se morajo še obrezati na malem orodji, ki se mu pravi rezir. Rezir pa ti je lesena diljica, vktero je sedem tankoploščnatih, na dveh straneh ostro zbrušenih zobkov zabitih tako, da na poverhni strani le za čertico gledajo iz nje. Ti zobiči ali rezila so pa drugi od drugega tako oddaljeni, da pervi od druzega stoji blizo za 5 čert, drugi od tretjega za 4 čerte, tretji od četertega za 3 čertice, četerti, peti, šesti in sedmi pa so si komaj za eno čertico vsaksebi. Med pervima dvema se obrezujejo vitre za največe posode, ki se jim pravi raj te, med drugim in tretjim vitre za rešeta, med najbliže stoječimi pa vitre za tkanje.
S poslednjim opravilom so vitre, rešetu perva poglavitna podlaga, izgotovljene, le razverste se še in povežejo v zvezke ali šopke, v kterih čakajo oboda, s kterim se sprimejo veno celeto tako, da dadč rešeto ali rajto.
Kaj in od kod je obod, rešetu drugi bistveni del? — Obodar hojo ali smreko poseka, jo oklesti in po določeni meri sežaga v kerclje, ktere razkolje v drobcene diljice, te najprej na rezivniku obreže in ogladi, potem na okroglo ukrivi in tako ugane, da jim pride konec čez konec. In to je obod. Pervemu se konca navskriž sešijeta, da se ne more razviti, va-nj pa se ednajst sledečih drug za drugim le potoči. Ta dvanajstica se imenuje krog ali kolač obodov. Vsak obod mora biti po enakem načinu sešit, preden se mu priterdi viterno dno.
Kdor ima rešetu bistvena dela, ta pa še nima rešeta, treba je namreč, da se vitre in obod zvežeta v eno celoto. Iz tega, kar sem povedal o rešetih, bralec lahko razvidi, da ima vsako rešeto svoje dno, in to ali pleteno ali tkano. Pleto in všivajo se dna ali precej na obod (za to delo se morajo vitre še ošpi-čiti, da se lože vtikajo v zarezo, s šilom narejeno v obod) ali le sama za-se. Dna sama za-se pletena na mizi ali klopi in pa tkana (bodi si žimnata ali lesena) se obrobijo ali sešijejo, predno se denejo na obod. Kedar se izvoli zadnji način, tedaj •je treba rešetu še tretjega glavnega dela, in to je obroč, t. j. nizek obodek, ki se na glavni obod, čez kteri se razpne obšito, pleteno afi tkano dno, nastavi in nabije tako, da med seboj terdno deržita napeto dno. Grlej izgotovljeno rešeto!

Kdor premisli, koliko različnih opravil da je treba, predno je narejeno rešeto, in da se n. pr. vsaka vitra najmanj deset-t/ywwckrat jemlje v roke, ta se bode čudil nizki ceni, po kteri se prodajajo rešeta. Nizka cena pa izhaja od tod, ker so Ribni-čanje j ako marljivi in urni pri svojem delu, ker delajo kakor v tovarnici in sicer o zimskem času, ko možaki drugej bolj počivajo in ker sami doma in z domi prodajo svoje izdelke. Zamolčati pa tudi ne, smem ženskega spola in mladine, ki pri ložejih delih pridno pomaga možem. Če tudi marljivi Ribničan ne obogati pri rešetariji, vendar si pa ž njo, če je varčen, prisluži toliko, da se more na svojem malem posestvu pošteno živiti in davke v redu plačevati.
III.
Da moji bralci Ribničane še bolj spoznajo, zato menim, da ne bode odveč, ako še nekoliko spregovorim o njihovi kupčiji.
Kupčija je v ribniški dolini jako živa, ni je skoraj hiše, ki ne bi imela tirgovca. Nikar si pa ne mislite tergovcev ve-licih mest, ki na tisoče prevedejo denarja; meni je tergovec, da le terži, to je kupuje in prodajalce tudi še tako 'malo.
Ribniška kupčija je dvojnajimx robe in dvojna ozir ljudi, s kterimi t^ržijo. Ribničanje teržijo večidel s svojimi, pa tudi s tujimi pridelki, v obojem ozira pa ali le med seboj ali tudi z ljudmi druzih krajev, bližnjih in daljnih, slovenskih, her-vaških, slavonskih, madjarskih, nemških in laških. Dolini na korist in blagostan je, se ve da, terštvo le tedaj, kedar Ribničanje denar, ki je zunaj doline, privabijo v dolino, in to se zgodi s tem, da ali svoje izdelke in pridelke spravljajo v denar zunaj doline ali da tuje z dobičkom prodajo tujim; sicer se denar seli le iz žepa v žep, v dolini pa je vedno enaka mera. Obeh teh potov se Ribničanje tudi derže. Oni s svojo leseno in lončeno robo hodijo z domi na terštvo t. j. v tuje kraje, nosijo jo prodajat od hiše do liiše, od semnja do semnja po vsem Slovenskem, po Hervaškem, Slavonskem, Ogerskem,^ nemškem Stajarji in Gorotanu, Tiroljskem in Avstrijanskem. Še celo Beligrad pozni Ribničana.
Kako navadno, rekel bi, skoraj prirojeno je Ribničanom z domi hoditi na terštvo, to kažejo naslednji domači prigovori: Mož le tisti je, Ki po svetu ve. Kdor doma tiči, Ta nič vreden ni i. t. d.
Ker ribniška dolina slovi tudi ozir govorjenja, zat6 bodem morda vstregel marsikomu, da namesto popisovanja koj sklep svojega sestavka zapišem prav v ribniški izreki. Nate ga:
Veliku smajšnih pravljic se pripoveduje o Ribničanih. One bi dale misliti, de so Ribničanje zgul tumpci, bedaki in neuim-neži, ker skoraj vse poslfišavce vlačejo ne smajh, nektere še ne zesmajh. Kar se je kdaj in kej neuimnega zgddilu, to se Ribničanu podtika. Bil je čas, ko Ribničanov tudi jest še naj-sem prav poznal, če sem tudi aden izmed njih. Marsiktera bridka solzica se mi je milu vternila iz oči in potočila po licih, ki mi jih je v Ljubljani skoraj vsaki kajden brusil muj součenec. Ali časi so se jaku sprem&jnli. Kar me je nekdaj dražilu, to mi je zdaj ljubo in mi prijetno doni v ušesih in razveseljuje serce, ker vajm, de je le šala, kar govorijo pravljice. De bi te pravljice bile resnica, gotuovu ne bi bil pošteni Ribničan križem svetd znan in reči smajm, tudi spoštvan ne le med Slovani in Lahi, ampak tudi med Najmci in Madjari.
84.
Deželna ustava in pravo pri starih Slovenih.
(Poleg J. in H. Jirečka.)
Slovanski knezi so bili iz perva samo verhovni svečeniki (duhovniki) in sodniki narodovi in ob vojnem času njegovi voj-vodje. Deželne ali splošne reči so obravnavali v očitnih zborih, kterih so se vdeleževali starešine večih rodovin, ali kedar se je kaj posebnega ukrepalo, tudi gospodarji plemenitih in svobodnih družin. Določevalo in razsojalo se je po večini glasov.
Kneževi dohodki so bili: prineski in pridelki deželnih lastnin, desetina, ki se je pri deželnih vratih, v podgrajih in semnjih od kupčijskega blaga pobirala v deželi, in naposled davki, ktere so zbori včasi dovolili. Peneze ali denar so Sloveni zgodaj imeli, ker so se ga naučili od Rimljanov poznavati; vendar se je dolgo časa le menjavalo (semenj) in sploh blago z blagom plačevalo.
Iz te naredbe se mora razlagati, zakaj so imeli slovanski knezi malo oblasti, kterim je bilo samo v nevarnih časih mogoče zediniti narodove moči ter si je upokoriti. Ali komaj je bila nevarnost premagana in odbita, že je zopet zedinjenost nehala. Ta nezloščina je bila poglavitni vzrok, da so morali Sloveni v pervem času srednjega veka nektero nesrečo in ne-
zgodo prebiti. Le s časom so prišli razvidni in oblastni knezi do tega, da so preveliko samostojnost in moč posameznih starešin odpravili, na zadnje na njihovo mesto svoje ubogljive uradnike posadili in tako največo zabrambo hitrega razvitka samovlastne knežje oblasti odstranili.
Sloveni so imeli vsi enako pravico. Plemenite rodovine so sicer bolj častili, ker le izmed njih. se je župan volil, ali posebnih pravic jim niso dovolili. V zborih so imeli vsi starešine sedež in glas brez razločka. Kakor so pri sodbah le-ti razsodili, tako so se morali vsi udje brez razločka udati v razsodbo. Ženske so bile samostojne in spoštovane, ker mogoče jim je bilo za starešine, županje ali knežinje izvoljenim biti.
Pri vsem tem pa Slovenom robstvo ni bilo neznano. Kob je bil med njimi tisti, ki so ga v vojski vjeli, ali pa, kdor se je tako pregrešil, da so ga k temu obsodili. Tudi roditelji so svoje otroke prodajali drugim za sužnje. Če je kak rob dobil .svobodo, imenoval se je ognjiščanin, ker se je smel s svobodnjaki na enem istem ognjišču greti.
Postava (zakon) je bila kakor starodavna zapuščina posvečena in bogovom v varstvo izročena. Hranila se je v narodovih ustih v vezani besedi (vještby); sicer pa zaznamovana na deskah z nekakimi runami (čr'ty, mjety).
Ker se pravo in zakon veže z bogovi, nastale so tako imenovane o č i s t e ali božje sodbe. Te so bile : ognjena in vodena skušnja. Ognjena skušnja je bila ta, da je zatoženec moral prijeti razbeljeno železo; če se ni opekel, bil je za nedolžnega spoznan. Pri vodeni skušnji je bil tisti nedolžen spoznan, ki se ni potopil. Teh skušenj pa so upotrebovali le tačas, kedar ni bilo druzega pripomočka, da se resnica zve.
Kervno maščevanje (osveta) je bilo sploh v navadi. Če je bil kdo ubit, vzdignila se je cela zadruga nad zadrugo, v kteri je bival morivec in dostikrat se je zgodilo, da niso po-pred mirovali, predno niste bili obe pomorjeni in druga po drugi potolčena. Te vničevavne boje so skušali s tem ustavljati, da se je po sodbi razsodilo, da bosta dva ali več boje-vavcev, v enacem številu od obeh plati, bila se med seboj in to je bilo klanje ali sjedanje.
Ovsenjak.
(Zložil M. Valjavec.)
Začudi se, zavzame se, Kako mogoče jesti je	40
Pač kruh, ki v njem je taka zmes, In 'ž njega gleda polno res. Popraša ga, pobara ga,
Stoji, stoji tam beli grad, V tem gradu gospodičič mlad; On po gosposki je zrejen, Kaj kmetje so, ni podučen; Od perviii let, od mladih nog, 5 Al kaj okusen slaj ima. Kar dal mu je življenje Bog, „0 dober, dober slaj ima. Le jedel je potičice,	Okusen kot potičica.
Iz rumene pšeničice,	Pokusite, pokusite,
Na sladkem mleku mesene, Gotovo mi poterdite." Vse s cukerčkom potresene. 10 Pa vzame ga, pokusi ga,
Stoji pred gradom klopica, Ni lipova, je hrastova, Popotnikom pripravljena, Pod streho tje postavljena, Da lahko ondi prevedli, Če huda ura ga vhiti.
45
50
Al prec iz ust izbrusi ga „Ne jedo takega ljudje, Bilo bi komaj za svinje; Kdo nek bi grudil tako zmes, 15 Ki iž nje gleda polno res ? Od pervih let od mladih nog, 55 Sem s polja kmet pripelje erž, Kar dal mi je življenje Bog, Kar vlije se dol z neba dež. Le jedel sem potičice Pa vstavi voz pod hrastičem, Iz rumene pšeničice, Da varen bil bi pred dežjem: 20 Na sladkpm mleku mesene, Vedrit gre sam na klopico, Vse s cukerčkom potresene; 60 Na klopico, na hrastovo,	Do zadnjih let, do starih nog,
Popotnikom pripravljeno,	Dokler mi da življenje Bog,
Pod streho tje postavljeno. Le jedel bom potičice Pod streho on, pod streho voz, 25 Iz rumene pšeničice, Pa vzame v roko kruha kos, Na sladkem mleku mesene, 65 Oj kruha ne erženega,	Vse s cukerčkom potresene."
Pač kruha kos ovsenega.	Odreče kmet, odgovori:
O čern je, čem je kruh zares, „Mogoče nemogoče ni, In 'ž njega gleda polno res; 30Zgoditi še se more vse,
Al kmet ga vživa, ga cefra, Ko bila bi potičica, Ker grudi ga že lakota Od poljedela težkega, Pa zoblje, zoblje ovsenjak.
Skoz okno se ozre grajščak, Skoz okno gleda, v kmeta zre,
Ki spešno tak černjak mu gre.
Al' boste, al ne bodete, 70 Obrani tega naj vas Bog, In takih varuje nadlog." Prevleče se in prevedri, 35 In spet ti solnce prisvetl,
Požene konja kmet in gre, 75 Grajščak pa okence zapre.
Stoji, stoji tam Zaplota, Soseda Storžca stermega, In druge gore tam okrog, Ki je odeva gozd in log; Po njih paso se sernice, 5 O serne, sernice skočne, In divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčeke plašne Pa vjede po germeh love. 10
V	nedeljo je grajščakov god, Grajščakov god vesel ho god. Grajščak pokliče lovce vse, Med njimi tudi kmetič je,
Ki videl jesti ga grajščak 15 Na klopčici je ovsenjak. Vsi lovci vkupaj pridejo, Pod gradom vkup se snidejo, Grajščak pristopi, govori Le takih lovcem "besedi: 20 „V nedeljo pervo moj je god, Gor v gore zdaj ho vaša pot,
V	gorah paso se sernice, Oj serne, sernice skočne,
In divje koze skačejo,	25
Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčeke plašne Pa vjede po germeh love: Tje gor na gore pojdemo, Da kako serno dobimo, 30 Al kako kozo vjahamo, Al vjedam zajca vzamemo."
V	gore gredo, ž njimi grajščak,
In nese svoje brešno vsak, In vsak se dobro preskerbi; 35 Grajščaka nošnja le teži, Zatorej vzame mervico Jedila v svojo torbico. Al gore gore so gore, Kdor jih ne zna, na nje ne gre,40 Kdor je pozna, se preskerbi, Si polno torbo naloži. Še dneva pol minulo ni, Ze prazna torba je jedi; Popoldne pride ; lakota 45 Presilna ie se loti ga, Pa vtolažiti moč je ni, Ker prazna torba je jedi. Kmet lovec tolče ovsenjak, Približa k njemu se grajščak, 50 Približa se, zaprosi ga, Da naj mu kruha kos poda. O kak ga je, kako mu gre! Da-si je čern, nič se ne vpre. Sam sebi lovec govori: 55 „Mogoče nemogoče ni, Cernjaka nisi jedel še, Poznal še ovsenjaka ne, Le jedel si potičice Iz rumene pšeničice,	60
Na sladkem mleku mešene, Vse s cukerekom potresene; Al kruh noben tak oster ni, Da lakota mu mojster ni. Mogoče nemogoče ni,	65
Kar ni, še lahko se zgodi."
86.
Siromak crevljar pa njegova goska.
(Spisal J. Navratil.)
V mestu M. (blizo hrovaske meje na Kranjskem) je živel nekdaj — tako mi je pravil pokojni moj ded — ubog star črevljar,
ki je imel razun nekoliko druge perotaine tudi eno gosko (g6s). Ker siromak ni imel dosti zernja, ni je mogel pitati; pa ko bi jo tudi mogel, saj revež ni utegnil. Vdovec je bil brez kake ženske v hiši. S počasnim šivanjem in kerpanjem si je prislužil s težko muko toliko, da se je slabo hranil ter od svoje koče tudi j ako težko plačeval davke, — nikar da bi si bil najemal deklo ali postrežnico.
Lahko si tedaj mislite, da goska našega črevljarja ni bila debela, nego suha kakor terska.
Tudi za pokojne žene njegove niso imeli pri tej hiši predebelih gosek; ali ona jim je vsaj skerbno pukala (pulila) in izpodrezovala perje; kajti slišala je praviti, da se je že večkrat primerilo, da so domače (nepitane) goske, ko so zaslišale v jeseni izpod neba gaganje divjih gosi, ki letajo ondaj iz merzlih severnih krajev v toplejše, na naglem se zagnale od tal kviško, pridružile se divjim sestricam ter potegnile jo ž njimi — sam Bog ve, kam, če se jim ni poprej perje izpodrezovalo ali pu-kalo iz perotnic.
Vse naše domače živali ali njihove sprednice so bile namreč nekdaj divje. Človek jih je s svojim umom ukrotil ter si je privadil ali udomačil — nektere samo za delo, (n. pr. konja); nektere za delo in za živež (n. pr. vola, kravo, bivola); nektere pa le za živež (n. pr. ovce, koze, prešiče, kure, race, golobe, pure, gosi i. t. d.); nektere za hišne varhe ali čuvaje, (n. pr. psa); nektere za hišno čistočo, (n. pr. mačko).
Tudi pri domačih živalih veljž domači pregovor, ki pravi: kri ni voda. Če pride domač konj do kake hoste, v kteri se pase kerdelo divjih k6nj, pa sliši, kako veselo mu rezge-tajo svobodni bratci pod milim nebom, — prešine ga pri tej priči kakor strela neka čudna moč; kakor vertavke mu plešejo ušesa, — preveselo rezgetaje jo vdere in popiha za divjimi brati ter se jim pridruži, če le more. Med njimi spet zdivj&; nikdar se ne verne več k svojemu gospodarju. Tako se godi v Ameriki, kjer je še mnogo divjih k6nj.
Ravno tista čudna moč vleče kviško tudi domače gosi, kedar zaslišijo divje sestrice pod nebom; in če so suhe, tedaj lahke in koščatih perotnic, spuste se k njim v višave, da se jim pridružijo, spet zdivjajo in se nikdar več ne vernejo. če so pa pitane, tedaj pretežke, ali če suhim gospodinja poprej perje izpodreže ali izpuli, ne morejo visoko od tal zleteti; poskušajo pa to vselej, posebno če so na kakem visokem kraji.
Tako se je pasla jesenskega dne mgršava. goska siromaka črevljarja na visokem hribu blizo domače hiše ravno ondaj, ko so zagagale visoko nad njo divje gosi, ki so se selile zbog
zime v toplejše kraje. Ko zasliši klaverna samica izpod neba sesterni glas, prešine in oživi — rekel bi — tudi njo tista čudna rodovinska moč; ko bi trenil, zavije samica svoj dolgi vrat, pogleda po strani z enim očesom navzgor, zažene od prevelikega veselja tudi ona svoj glas, razpne peroti in zleti s hriba. Sosedje so jo videli, kako se je zaganjala čedalje više, čedalje više, dokler ni priletela do drobne dolge verige, ki je bila podobna rimski kljuki (>»).
Kako se je praskal' za ušesi ubogi naš črevljar, ko je zvedel, kaj se mu je zgodilo! Sosedje so se mu pa — smejali; kajti preprost človek je že tak, da se o takih (manjših in nenavadnih) nesrečah rajši smeje nego joče. Nobeden mu ni rekel: „Smiluješ se mi, dragi moj sosed, da si izgubil tako iznenadi edino svojo gosko." — Še pikali so siromaka. „Zakaj pa nisi izpodrezoval ali pukal perja iz perotnic?" vpraša ga stara soseda. — „Preveč skerbi imam, pa sem pozabil," odreže se jej črevljar kislega obraza. — „V6m, ljubi moj Martin!" (tako je bilo črevljarju ime) reče neki sosed, ki se je zmerom rad šalil in burke vganjal, „vem, da si se že zdavna veselil gosje pečenke; pa ne žaluj preveč, saj je ni bilo drugega . . . nego kost in koža. Naj gre rakom žvižgat!"
Tem besedam se vsi na glas zahohotajo. Celo ubogi črevljar se je namuzal, in zginil z vežnega praga v hišo, rekši: „Naj bo, Bog ne daj samo veče nesreče; to že preterpim!"
Še nekoliko časa potem so pikali sosedje siromaka črev-ljarja, prašajega, kedaj jih misli povabiti na pečeno gosko; ali za pet ali šest tednov pozneje ni mislila več živa duša na črevljarjevo gosko. Tudi njen gospodar ne.
Minilo je leto in dan. Verne se spet jesen. Naš črevljar sedi sam v svoji stanici na trojonogatem svojem stolcu in si kerpa luknjate škornje. Kar zašumi nekaj na odperti veži — kakor veršelo tic.
„Kaj je to?" — reče siromak s seboj, verže kerparijo v stran, skoči po koncu, pa berž na vežo. —
Tu ti vidi polno vežo . . . gosek. Mahom zapre vežna vrata. — Zdaj prime za očala (ki malo da mu niso padla v naglici z nosa), in jame ogledavati te goske, — in glej! naj-veča med njimi jej je res jako podobna. Črevljar jo vjame, pogleda kožico na parkljecih in vidi, da je prebita prav tako (z dvema luknjicama), kakor so imeli pri njegovi hiši še za pokojne žene navado prebijati goskam mreno med parkljeci za znamenje, da so to črevljarjeve goske.
Glejte si čuda! stara nezvesta goska se je za leto in dan vernila in pripeljala za obresti ali nameček še deset drugih

mlajših divjih gosek s seboj. Spomnila se je, ko je to leto ona ondot popotovala iz severnih v toplejše kraje, nekdanjega svojega doma in se spustila — morda od prevelike lakote — z druščino vred na vežo, na kteri je tolikrat zobala, da-si tudi se ni ondi nikdar . . . nazobala.
Lahko si mislite, kako vesel je bil siromak črevljar te prečudne druščine, ki jo je pogostil berž z vsem zernjem, kolikor ga je imel pri hiši. Na to je staro in mlade prodal in skupil za nje lepe denarce.
Glejte si ga no! menda zna čarati, tako so zdaj sosedje djali. pa ga niso več — pikali.
iiVL-
m
JvvrJ; j /
- JiA.
t'
87-
ttU Atila, kralj hunski.
/- ' n v „	(Spisal Dav. Terstenjak.)
v drugi polovici V. stoletja je živel Atila, imenovan bič božji. Bil je to mož silovit, bistrega uma, terdne volje in prederzne serčnosti. Vladal je nad divjim narodom hunskim, ki ga Ammianus Marcelinus blizo tako-le popisuje:
Brez brade so, gerdega obličja, ker dečkom berž po rojstvu jabelka (lica) prerežejo, da jim zarad brazgotin mustače ne morejo rasti; krivonogi so kakor zveri in skor živinsko je njihovo življenje. Ni jim treba ognja, da bi si kuhali jedi; njih živež so korenine in zelišča, ali pa jedo na pol sirovo meso. Hiš nimajo nikakošnih in se jih ogibljejo kot grobov; celo kolib iz terstja ne najdeš pri njih. Brez miru po hostah in gorah blodeči so od detečjih nog privajeni gladu in žeji ter vsaki vremenski spremembi. Njih oblačila so ali platnena ali pa sešita iz kožic manjših živali: zmerom pa nosijo to isto obleko doma in na polji, ter jo imajo tako dolgo na sebi, dokler vJjerajejn cape ne razpade. Kosmata svoja bedra pokrivajo s kozlovimi kožami, njih škornji so nespodobni, zat6 težko peš hodijo. Toliko boljši pa so jahači; sicer so konji njihovi suhi in gerdi, vendar stanovitni. Na teh čepe ko pri-raščeni in na konjih opravljajo svoje navadne posle. Po noči in po dne je skoro vsak na konji: na konji kupuje in proda, je in pije; večidel na vrat te živali naslonjen tudi Hunec spi; celo svoja zbirališča in posvetovanja imajo na konjih. Pravega gospodarstva ni pri njih najti; svojim glavarjem služijo brez vsake terdne zveze. V vojsko gredo nalik zagvozdi z neskončno divjim krikom. Berhki, kakor so, se hkrati razkrope in
'v {x • ^ C ( *	' J/Th fo
utrudi*-, f^-i, , >,	>	^ fmt. /
■f ,/«7, «0 ■ i,j, '< /l	„
ft^u W J
>vA ;	/ 1
si nasprotnika za uboj poiščejo.- Iz daljine se borijo skopjem; Vti tega orožja so iz ostrih kosti napravljeni. Kedar se sovražnikom približajo, borij^se z mečem ter mečejo zanjke na-nj, da tako zavozlan ne more se braniti. Pluga in motike ne poznajo. Brez dvorišča in ognjišča skitajo se sem in tje s svojimi kolami ali vozi, na kterih stanujejo žene in otroci, dokler ne odrastejo. Drugej rojen, drugej izrejen nobeden ne ve, od // kod da je. Ne poznajo razločka med krepostjo in pregreho; karje vera in bogoslužnost, tega tudi ne vedo."
S tem divjim ljudstvom se je vzdignil Atila, zapustivši svojo leseno poslopje kraj reke Tise na Ogerskem, nad Rimljane. Več ko pol milijona vojščakov, deloma najetih deloma prisiljenih, gnal jč skoz Norikum, Vindelicijo in Alemanijo na Rajno, kjer je ta divja derhal pokončala v mestu Vormaciji burgundsko kraljevo poslopje. Stara pesem pravi: Kamor je kopito Atilovega konja stopilo, tam ni rasla več trava. Najlepša mesta so poderli ti divjaki, in že so prišli do Genaba (današnji Orleans). Tu se jim hrabri Aecij nasproti verže z Burgundci, zapadnimi Goti in Franki. Kervava bitva je bila na polji katalavnskem leta 451. 162,000 mertvecev je pokrivalo bojišče, med drugimi je padel tudi Teodorih, junaški kralj . zapadnih Gotov. Vendar Atila, je bil zmagan in se je umaknil nazaj v Panonijo, da drugo leto črez julske planine plane v gornjo Italijo. Lepa mesta Petovija (Ptuj), Celeja (Celje), Emona (Ljubljana) in Akvileja (Oglej) so bila od te divje derhali razderta. Že so padla slavna mesta Mediolanum (Milan), Pa-vija, Padua, Verona in že se je Atila napravil nad mogočni Rim; vendar na prošnje papeža Leona I. se je pomiril z rimskim cesarjem Valentinianom in se vernil v panonske pustinje. Naglo je umeri ravno tisto noč, ko se je bil s hčerjo bur-gundskega kralja oženil; nekteri pripovedajo, da ga je nevesta njegova sama umorila.— V Atilovi vojski so služili Slovenci; zato njegovo ime še zdaj živi v narodnih povestih slovenskih o Pesoglavcih in Pesjanih, kakor so Hune zarad njihove gerde postave imenovali. Kedar so kralja pokopovali, obhajali so velike kennine, pri kterih so razne pesme svojemu vitezu na čast prepevali. Latinski pisatelji pravijo, da se je ta sedmina velela „strava/', ki je slovenska beseda — v spričevanje, da so že tedaj v Panoniji Sloveni stanovali.
M* ffu ,£cj) il	f^b
\ M
■Vmec (Mm.
Cvetnik., II.

Hvala dreves.
(Zložil A. Oliban.)
1.	Prav ljube se mi zde drevesa,	5. Pogreša starček li odeje Po otročje se jih veselim;	Ga tare mraz in lakota — Da dale so nam je nebesa	Drevd po zim' mu izbo greje, V prijatle, se iz njih učim.	Drevo mu sad za živež da.
2.	Z radostjo dečka že napaja,	6. In ko obišče smert neznana Se smeje mu serce, oko,	Konec posvetnih nas želja, Kedar ga cvetja sneg obdaja,	Nam trudnim od dreves poslana Ki trosi ga s pomladi drevo.	Je posteljca šestvoglata.
3.	In če mladenču ni nobena	7. In kedar davno že človeka Doslej po sreči se izšla —	Spomin pozabljen v grobu spi,— Drevesna veja ga zelena	Zvesto, lej! sama mila beka Tolaži, novi up mu da.	Mu na zeleni mah solzi.
4.	Poldanski že sopar pripeka,	8. Od tod so ljuba mi drevesa, Slabeti moč moža začne —	Zato se tak jih veselim; Tu hladno senco čez človeka	Da dala so nam je nebesa Drevo dobrotljivo razpne.	V prijatle, se iz njih učim.
89.
Prerodba rastlin.
(Spisal Fr. Marn.)
Vsaka rastlina je navezana na gotov kraj in gotovo vreme, t. j. zemlja, na kteri raste ta ali una rastlina, mora imeti gotove lastnosti, in vremenstvo onega kraja, kjer se ima rastlina razvijati, ne sme prestopiti gotove meje toplote in mraza. Dokler se to dvoje ne zmenja, dotlej se tudi rastlina ne spremeni, ue pa preneseš rastlino iz plitve zemlje v debelo, iz gorkega kraja v merzlejši, iz suhe zemlje v vlažno, spremeni se tudi njena notranja sestava in vnanja podoba; toda ne pri vseh enako, ampak pri raznih razno. Pri nekterih se kažejo spremembe zlasti na koreninah, pri drugih na steblu in listji, in pri tretjih je zopet cvet in sad najbolj občutljiv.
Spremembe, ki se na rastlinah gode, so kaj čudovite, še bolj pa važne, zato ker so človeku tako koristne. Tako n. pr. so podzemeljska jabelka divjega koruna, kakoršen raste po gorkih krajih v Ameriki, drobna in neokusna, da jih je prav težko jesti; in pri nas v Evropi se glede lia obliko, velikost, barvo okusnost nahajajo v tisočerih plemenih in so v premnozih
krajih poleg kruha najvažnejši živež človeški. Repa, poprej samo okrogla ali obla, jela je od začetka sedanjega stoletja bolj dolgljata postajati. Tudi barva se mnogoverstno spreminja: iz bele in rumene je prešla tudi v višnjevo in rudečo (pesa). Poprej k večemu pol libre težka, nahaja se zdaj neredkoma taka, da tehta po več liber.
Stebla in debla so bolj stanovitna; vendar nahajamo tudi pri teh spremembe zelo zanimive in važne. Ysak človek ve na primer, da se drevo, ktero navadno le po gorah raste, hitreje razvija, če ga presadiš v nižavo in da les njegov meči postane, in ako germ iz doline prestaviš na goro, raste ti ondi še bolj počasi, daje pa za to terši in bolj terpežen les.
Posebno spremenljivo je listje. Zadosti je, če pogledamo na naše navadno zelje. Kdo bi je v divjem stanu spoznal! Tam ob morskih bregovih je steblo tanko in leseno, in modrorujavo perje redko, kratko in ozko. In zdaj poglejte n'a naše zeljnike! Kako debelo in mesnato je steblo, kako široko in bujno je perje, kako gosto in kako hitro se razvija, da eno drugemu dela napoto in se tako združi v velike debele glave, na ktere kmet z veseljem pogleduje!
Najbolj očitna pa je čudovita prerodba rastlin na cvetji. Vse te cvetice, ki po vertih s tako mnogoverstnimi in krasnimi bojami razveselujejo naše oči, vse so se že nekolikrat prerodile. Naša navadna vertnic&, ki tako ošabno povzdiguje šop lepo rudečih in pisanih peresec, v divjem stanu tega kinča nima, kakor je vsacemu znano. V vsakem vertu najdemo več po cvetji zelo različnih plemen iste rastline; posebno navadne in mnogoverstne so spremembe boj. Dado se nekoliko primerjati spreminjanju barve na tičjem perji in dlaki naših domačih živali. Te prikazni sicer še niso dosti pojasnjene; vendar se dajo postaviti nektera gotova pravila, po kterih se barva spreminja. Spazilo se je n. pr. da se višnjeva barva lahko spremeni v belo in rudečo, nikdar pa ne v živo rumeno, in da ta zopet lahko preide v rudečo in belo, nikdar pa ne v višnjevo.
Enako čudne, kakor važne za človeka so spremembe semena in sadu. Kje najdeš pervotno zerno, ki bi bilo enako naši pšenici in kteri divji sad je enak našemu okusnemu ja-belku? Semena naših žit so v divjem stanu tanka in drobna, in le marljivo obdelovanje je je spremenilo v veče, teže, bolj jeklene in močnate, tako da so najvažneji živež človeški. Drobna, okrogla in ko vrisk kisla lesnika, ki raste v ledinah, je mati vsehjDO barvi, velikosti in okusu tako različnih neštevilnih jabelčnih plemen. Koliko različnih plemen se goji po naših vinogradih, ki vse izhajajo iz divje terte s tako kislim grozd-
jem, da ga še lisica ne okusi! In z razumno gojitvijo ne le spreminjamo velikost, barvo in vnanjo podobo sploh, večkrat spremenimo tudi grenke, kisle in škodljive sadeže v dobre, koristne in okusne. Tako skerbi dobrotljivi stvarnik po različnih potih za blagor človeški.
90.
Nezadovoljno konjče.
(Spisal Nace Dolinar.)
Huda zima je bila. V merzlem hlevu je d,e'rgetalo konjče ter si želelo, pred ko mogoče zameniti si svojo pusto slamo z gor-kejšim vremenom in zeleno kejrmo. Gorko vreme in zelena tra-vica pride, ž njo pa mnogoveJstna dela, tako da je konjče bilo kmalo sito pomladi, kakor poprej zime, in si na vso moč poletja želi. Tudi poletje pride, pa s poletjem tudi žetva. Koli-krat je moralo konjče težki, s senom in snopjem obloženi voz vlačiti! Kmalo prične ječati in godernjati nad poletjem in težko pričakuje jeseni. Jesen pride; jabelka, grozdje in drugo sadje se je zorilo, pa kljuse še ni imelo mirti, ker derva in stelje je bilo treba za zimo napravljati. M se še konjčetu tako slabo godilo; treba je bilo iti ž njive v gozd in iz gozda zopet na njivo. Težko je pričakovalo zime, da bi se moglo zopet nekoliko počiti.
Življenje naše je nepretergana versta praznih želj. Vsak stan, vsak čas ima svoje delo. To spoznati, je modrost prava.
91.
Pepelnica.
(Zložil A. Praprotnik.)
1.	Veselja tir je že pojenjal, Resnobni dan z norostjo menjal, Trohnobe venec in pepel
Učiti glasno je začel: Na zemlji kar se je rodilo, V pepel se bode spremenilo.
2.	Mladost si zlati čas obeta,
Iz sladkih nad si vence spleta; Al komej prejde jej pomlad,
7
/r
y
w V ' Ar
/Lodo
, _ — Odpade že jej sladki sad; g^Mtui	In vse, kar živo, lepo bilo,
V pepel se bode spremenilo.
' V'
s
n-o^
117 '
Ofi{

3.	Kar svet tak'čisla, poželuje, Kar sreče svit nam obetuje, Vse mine z zarjo jutranjo, Eazpade z rožo pisano.
Kar svet ima, kar v svetu klilo
V	pepel se bode spremenilo.
4.	Le eno je, ki nam ostane, In tega sila ne pregane,
V	pomladi večni nam cvete, Bazširja clo v nebesa se: Glej žlahtne duše oblačilo, Nikol ne bo se spremenilo.

m/
%fifr>
92.
Katakombe sv. Kaliksta v Rimu.
(Poleg L. Heuflerja poslovenil A. Lesar.)
Katakombe so podzemeljske jame, v kterih so se pokopali kri-stijanje o času, ko so je preganjali neverniki. Kakov namen da so imele te jame iz perva, tega ne vemo; za gotovo pa nam je znano, kakov namen so imele pozneje, in da so nam dan danes neprecenljivi spominki in dokazi mučeniške dobe, zibel kerščanskega Rima, nepotekljiva hranišča svetih ostankov verskih junakov.
Katakombe, ki so vsakemu odperte, so izpraznjene; njihovi napisi, malarije, posode in svete kosti so iz njih prenesene ali v cerkve ali se pa hranijo v krajih, v ta namen odločenih. Katakombe sv. Kaliksta so pa deloma Se nenačete in se še le natančniše preiskujejo in prekopujejo. Posebno privoljenje mora dobiti on, kdor hoče va-nje iti.
Vhod v te katakombe je v vinogradu ob cesti, „via Appia" imenovani, ne daleč od cerkve sv. Boštijana. Po vdertih stop-njicah se gre v ozek rov, izsekan iz vulkanskega lahkega kamena, na kterem stoji Kampanija. Na obeh straneh teh rovov, ki so večidel tako ozki, da v njih težko vštric hodita dva človeka, vdolbene so v stene v verstah niše ali jame. Va-nje so polagali merliče brez mertvaških trug, njihovo zev pa ali zazidali ali zaslonili s kamnitimi ploščami. Ob strani teh jam so zazidavali stekleničice s kervjo sv. mučencev ali lončene sve-
tilnice. Palma na napisih ali stekleničica s kervj6 ob strani, to ste znamenji muceniških grobov. Ti rovi so razpeljani na vse strani, zdaj vkreber, zdaj navzdol; sem ter tje je treba stopati po stopnjicah čedalje v niža in niža nadstropja. Tujec kmalo ne ve, v ktero mer vodi pot, po kteri hodi, ali na jug, ali na sever, ali na vzhod, ali na zahod; pred seboj vidi le ozke, na vse strani razpeljane rove med neštevilnimi, slabo razsvetljenimi mertvaškimi jamami. Ako vodnika zadene nagla smert, so obiskovavci Kalikstovih katakomb v nevarnosti počasne, muke polne smerti. Le ljudje, jako izvedeni, gred6 brez nevarnosti v labirint tega neizmernega podzemeljskega mertvaškega mesta; njegovih vhodov nič kaj skerbno ne zapirajo, kajti kdor je nesposoben, ta gotovo ne gre v ta podzemeljski svet.
Na mnogih mestih se ti rovi razprostirajo tako, da so prostori podobni kapelam, visim od nastropja; lahko so bili v njih možje in žene, ločeni med seboj, pričujoči, pri službi božji, ki se je opravljala na muceniških grobeh. Podzemeljske cerkve ali rake, ki se v mnogih starih božjih hramih nahajajo pod velikim oltarjem, so zidane po zgledu teh katakombskih kapel ter imajo, prav tak nizek obok, obliko četverniku (kvadratu) podobno in izdolbino za gr6b, ki je bil tudi oltar. Kapele v katakombah sv. Kaliksta, mučenca in pervega papeža tega imena (t 222.1.), so jako zanimive tudi po malarijah, dobro ohranjenih, ki so po svojem zlogu žive priče stare umetnosti. V njih je izražena milina in lahkost pompejskih malarij, le da izrazujejo kerščanske misli. Poganski malarji so sprejeli kerščanstvo ter s svojim čopičem poveličevali grobe njegovih mučencev.
Stropi in stene teh kapel so večidel v presno malani; njihove podobe kažejo kerščanstvo in njegovo vero. Golob, jagnje, riba so videti skor povsod. Tudi pav se pogosto nahaja; bil je menda podoba neumerljivosti. Na mnogih krajih se vidijo malane tudi veče svetopisemske prigodbe, n. pr. Jona, predpodoba Jezusovega vstajenja, ribji lov, Jezusov kerst v Jordanu, Jezus kot dobri pastir z jagnjetom na ramah, skupni obed ljubezni itd.
93.
Slovenska božja pot,
(Spisal J. Jurčič.)
Na gorici stoji bela romarska cerkev, daleč po deželi vidljiva. Poslednji solnčni žarki jo prijazno objemljejo, umaknivši se z doline, kjer so le mračno senco pustili. Vabljivo pozdravlja
bela cerkev posamne gruče romarjev, ki se, pobožne pesmi pevaje, s počasnim korakom bližajo koncu svojega dolgega potovanja. Spredaj pred kerdelom bodi vodnik, dolg suhoten starec. Na obrazu se mu bere nekaj kakor veselje samega sebe in ponos. In kako ne bi bil ponosen, on sam iz celega kerdela ve in pozna hribske pote in steze; on sam je vse kerdelo, kar ga je za njim, iz daleč pripeljal sem, da bodo Boga častili. Marsikomu izmed romarske trume so težke pete in žulji na nogah ustavljali stopinjo, ali obljubo je bil storil v zadnji nevarni bolezni, preverjen je zdaj, da mu je Marija ljubo zdravje izprosila in vesel je, da se jej more hvaležnega skazati na božji poti. Žejna in lačna peša starikava ženska, v kerdelu poslednja, preveč je za-njo terdega pota; ali misel, da gre za blagor in srečno vernitev svojega sina molit, kteri je moral na vojsko — ta misel jej krepi oslabele ude. In cvetoča deklica v sredi, — ta spolnuje željo ranjce matere na smertni postelji; namesto nje gre na božjo pot in sicer ima še toliko vročih želj, ktere se svetu ne dad6 potožiti, ktere bode le v romarski cerkvi skrivaj razodela Bogu in božji devici.
Naposled so dospeli do svojega namena. Večerje pred shodnim dnevom. Živo gibanje je po trati okoli cerkve. Bazun romarjev iz vseh krajev dežele, različnih po noši in govorici, po obrazih in starosti, — romarjev, ki so prišli brez posvetnega namena le Boga častit in za stare grehe odveze in od-puščenja iskat, prišel je tudi lakomni kramar, pridni Bibničan s svojo robo in oba razstavljata za prihodnji dan svoje blago na prodaj. Berači, reveži in postopači so se razpoložili po oglih in ob potih. Tu kaže eden rano na goli nogi, stega roko z molkom ovito in milo prosi za dar božji. Tam zopet peva her-vaški razcapani slepec svoje enomerno otožne pesmi o kraljeviču Marku in zbira okrog sebe mlajše radovedne romarje ter polni klobuk z darovi, ki mu lete od vseh strani.
In ko naposled noč razgerne po zemlji svoj černi plašč, zakurijo se velikanski ognji okoli in okoli cerkve. Vse, kar je izpoved opravilo in ni v cerkvi prostora za prenočišče dobilo, vsede se okrog teh ognjev. Seznanijo se tu možjč pri pipi tobaka, ki se niso prej nikdar v življenji videli in se ne bodo. Govore in si razlagajo, kakošna je letina tu in tam, koliko so sveta prehodili, kje je za rogato žival dober in sloveč semenj, in na zadnje za pipe menjujejo. Drugi pospe po terdih tleh, in sanje je preneso v daljno domačijo nazaj. Mlajši svet pak se spravi vkup in pesmi o sveti Neži, sv. Joštu, Mariji itd. glasno done v dolino v lepo tiho noč.
Tam pod starim drevesom ima Hrovat nekaj ovac. Brez izbiranja kolje hudobni mož živalco za živalco. Priročno mu je to opravilo, kajti kakor bi v zrak pogledal, tako hitro skoro je jarec živ in — brez kože. Potem ga vzame manjši Hrovatek v roko, umetno z nogami zaplete razpor, kjer je drob ven jemal, in tako zašitega natakne na raženj iz gabrove veje in na rogovile verhi žerjavice. Malo časa je vertel, koštrun je pečen. Tretji Hrovat si berke zaviha, zaviha umazane rokave, vzame pečenko in jo začne na deski, ki na kamenu sloni, razsekavati. „Vruče! vruče!" vpije, da se daleč razlega. In od vseh krajev prihaja ljudstvo, Hrovat vaga po tri groše „ pečen funt" in ko razdd vse, pečen je drugi jarec.
Zavidljivo in po strani gleda Hrovata, srečnejega proda-javca, teržni mesar, ki v lepi kolibi ne daleč proč prodaja govedino in juho. Še bolj pak je serce poterto stari ženi, ki tik zraven kuha v velikanskih loncih kavo in se le malokdo oglasi, da bi za malo denarja sprejel ogromno čašo te pijače. Bolj vesel pak je žganjar, ki ima okrog svoje mize dovoljno kerdelo beračev, ki pridno po gerlu poganjajo, kar so snoči nabernjali in privpili.
ZarTja se jame delati. Romarjev iz bližnjih krajev čedalje več prihaja. Prihajajo kerčmarji s polnimi sodi, stavijo si šotore in nastavljajo vino. Vsa gora je živa, cerkev prepolna.
Služba božja se prične, vse vre k sv. obhajilu. Pridigar na leči zna poslušavce do solz ganiti in marsikdo obljubi v tem trenutku, da bo odsihdob drugače živel.
Po dokončanem opravilu vre ljudstvo ven. Napolnijo se kramarske kolibe. Vsak romar želi kaj malega kupiti, da bi za spomin ali za odpustek nesel domu in ne bi prazen prišel k prijateljem ali otrokom. Cula, ki je popotnico nosila, izpraznila se je temu in onemu, treba jo je napolniti. Kdor seje od polnoči zarad obhajila postil, ta hiti zdaj k Hrovatu po pečenko, h kerčmarjevemu šotoru po vino. Kdor je radoveden in je še le v pervič prestopil deveti prag od domače hiše, ta ogleduje in opazuje v vretji ljudi obnašanje lepega Štajerca, nošo belih Kranjcev, vlašlre deklice iz Gorjancev z rudečo kapico, belo obleko in dolge kite, ki jim po herbtu mahajo, ogleduje Gorence in posluša, kako ta, kako oni govori.
Zvečer pak je zopet prazno in samotno okoli cerkvice. Kramarji in drugi dobičkarji so odpeljali svojo robo, romarji so že daleč na poti proti domu, in le pepelnata pogorišča, razhojena tla in ostanki šotorov pričajo, da se je bilo na ta dan več ljudi tu sešlo.
Skopulja.
(Zložil L. Jeran.)
1.	V jjrijazai ravnici sred rožic dišečih Pod belim Snežnikom krog svoj'ga verta Je v dnevi jesenskem ob solnčnem zahodu Prevzetno šetala Skopulja gospa.
2.	Pod solncem zastonj bi iskati se trudil Kraj, kteri bi vtegnil bit' temu enak, Zastonj mu primerjaš arkadske planine,
V	lepoti na svetu nobeden ni tak.
3.	V različnih drevesih preblaz'ga plemena Se v rajski ložiček ta vert spremeni, Od zlatega cvetja, od rajskega sadja
Se veja in steblo vsaktero šibi.
4.	Siv starček prot vertu ob pal'ci prileze, Na licu mu revščina bila je brat':
„ Gospa milostljiva! — začne trepetajo — Dovol'te tri jabelka meni pobrat'!"
5.	„„Kako se prederzneš me tukaj nadlegvat'? Pober' se od mene, nesramni lenuh!
Ko b' tacemu sadje zametati imela, Eaj' vidim, da vzame peklenski ga duh.""
6.	Pohlevna solzica na lice mu kane,
V	preserčni britkosti odpravi se preč; — Ko zjutraj prevzetna Skopulja spet vstane, Prelepega verta ni videla več.
7.	V najviše snežnike je krajnske dežele Peklenske pošasti ga zvlekel vihar; Na Grintovca skalnati verh ga posadil, Do njega nobeden ne more nikdar.
8.	Zdaj z jabelki tiče in zver se gostijo, Ki zrele z verh hriba v robove derče, Po travici voljni verta se igrajo, Skopulja pa brusi po pesku pete.
Dobri pastir.
(Po polski čitanki spisal Fr. Celestin.)
V gorski vasici je živel v ubogi župniji duhoven, ves vnet za blagor vernikov in cerkve božje. Vedno je spolnoval voljo božjo, bil v svoji obnaši ponižen in priprost, v službi božji goreč in spodbudljiv, proti ljudem poln ljubezni in prijazne resnosti, doma v zatišji svojem pa vesel kakor nedolžno dete. Vsa župnija, ki se je raztezala globoko med gore, spoštovala gaje kot svojega očeta. Stare in mlade je prešinilo globoko spoštovanje, kedar koli so ga videli; kajti stal je kakor apostelj Gospodov na leči, kedar je oznanjal besedo božjo, kedar je pri oltarji Najvišega dar svete maše opravljal, in sploh bodi si v spo-vednici ali pri postelji bolnikov — povsod je na serca govoril ovčicam svojim.
Mnogo let mu je preteklo v verni službi Gospodovi. Ne ostra zima, ne neprijetno vreme, ne nočna nevihta ni vzderže-vala pobožnega pastirja, če so ga tudi poklicali v kako daljno kočo njegove župnije. Toda prišla je starost in oslabila njegovo moč. Začel je hirati, in ni mogel več hoditi. Ko je tako nekega dne, premišljevaje onemoglost svojo, sedel na stolu, pride mu naznanilo, da kmet v hribih tri ure daleč hudo bolan prosi za zakramente umirajočih.
Žalosten se oberne duhovni k poslancu in mu reče, da je on sam preslab, in naj se bolnik takrat prepusti duhovnemu sosedne župnije. Poslanec je torej odšel.
čez šest ur pride drugi posel od tistega kmeta in naznani, da je bolnik hudo žalosten, ako ga očetovski prijatelj njegov, pri kterem se je verno prej spovedoval, ne pokrepča še za večno življenje, in da naj se ga usmili častiti oče.
Župnik od starosti potert, ležal je bolen v postelji, in s solznimi očmi pravil poslancu, da mu je nemogoče, da bi v takem stanu šel po snegu in mrazu globoko med gore. Še bolj so prigovarjali poslancu družinski, in odšel je na to. Ali tudi ta druga odpoved ni zadovolila pobožnemu hrepenenju bolnika.
Pride tretji poslanec in ginljivo opisuje veliko žalost bolnikovo, da ne more prej umreti, predno ne vidi duhovnega tolažnika in očeta še enkrat.
Tu zbere župnik vso svojo moč, dvigne se na postelji svoji in reče onim, ki so bili okoli njega: „Čutim, da se mi bliža smert; vendar prosečemu želje njegove ne morem odreči. Bog
mi bo dal moč, da bom spolnil zadnjo dolžnost svojo, nesite me urno k njemu". Vstane, obleče se, vzame štolo in zdaj ga peljejo v cerkev po sveto rešnje telo za umirajoče. Preskerbe mu nosilnico, den6 va-njo bolnega starčeka, zavijo ga v odejo, in ga nes6 tako sredi noči, neviht in snega v puste gorske kraje. Cerkovnik je stopal naprej s svetilnico in z zvončkom. Pobožni služabnik božji je pritiskal na svoje persi telo Gospodovo in serčno molil vso dolgo pot.
Pridejo do koče. Bolnik je bil že blizo smerti, ni se več ganil ne zavedel. Ko pa zvonček pri vratih zazvoni, oberne proti njim omedlele oči. Približa se nosilnica in v nji na pol leže derži ljubeznjivi stari župnik v derhtečih rokah najsvetejši zakrament. Tu se oživi obličje bolnikovo; ves hvaležen povzdigne roke proti nebu, ko so župnika prinesli k postelji njegovi, in goreče poljubuje štolo. Imel je še toliko moči, da se je spo-vedal, prejel sveto rešnje telo in bil v sveto olje djan, med tem ko so žena njegova in otroci in oni, ki so prišli zraven, plakaje klečali pred durmi. Oba bolnika sta molila en čas skup; glas umirajočega duhovnika pa je postajal zmeraj tiši in slabejši. Moč njegovo je premogla dolga pot in velika trudnost. On, ki je tolažbo nebeško prinesel k postelji umirajočega, imel je iti v večnost pred skerbno gojenim sinom. Poljubljal je sv. razpelo, pritiskal je v roko svojemu umirajočemu sosedu in smehljaje se umeri. Nekoliko trenutkov potem je izdihnil tudi kmet svojo dušo.
96.
Lev, kralj v puščavi.
(Spisal Fr. Marn.)
Stopimo v duhu na daljne stepe sudanske v Afriki. Tiha noč je že razprosterla nad njimi temna krila, na obzorji migljajo zvezde južnega neba. Krog in krog po planjavi kraljuje tihota in mir. V stajah so zbrane črede, ki se pasejo po širocih stepah ; večidel so že polegle po tleh. Tudi pastir v borni kolibi je položil trudne ude na seneno ležišče in kmalo zaspal. Samo tovarši in spremljevavci pastirjevi in njegove črede čuvarji — zvesti psi, samo ti še bde, da bi o pravem času dali znamenje, če se bliža nevarnost. Toda s časom potihnejo tudi ti varhi in dremota jim zleze na oči.
Krog in krog je tiko in mirno, kakor v grobu. Kar za-germi omamljajoče rujovenje — in i.; .,'r.dkega spanja planejo
kviško spalci, strah in groza jim spreleta kosti. — Oglasil se je puščave mogočni gospodar, ki oznanja, da gre večerjat, pozno kakor ima velika gospdda navado. Da bi nobeden ne preslišal silnega glasu, ponavlja se še enkrat. Med čredo je naj veča zmešnjava: biki, krave, velblodi, staro in mlado, vse se gnjete in stiska v kot.
Zdaj si je izbral svojo žertev; kakor bi trenil je planil na mladega bika, samo enkrat ga je poljubil in že je po njem. Grozno gerče leži na svojem plenu, čedalje globše mu zasaja ostre kremplje v meso, naposled ga vzame med silne zobe in zgine ž njim v nočni temi.
V hišici svoji skrit je gledal pastir z rosnim očesom in s serdom v sercu prederznega roparja; toda branit se ni upal, dobro vede, da bi utegnil izgubiti življenje, ko bi leva razjezil.
Samec lev je pravi vzor možate sile in lahke gibčnosti. Velika pa nikakor ne gerda glava z bogato grivo, ki ga pokriva od zaglavja do pleč, široke svalnate persi, gladko, gibčno steg-njeno telo, silne noge, grozno leskeče oko, ktero v svesti si svoje moči mirno vpira na sovražnika, — vse to priča o njegovem junaštvu in plemenitem rodu. Vse te prednosti vendar ne morejo zakriti mačjega rodu; kaže se preveč očitno na zobeh, na nogah in okrogli glavi, pa ko bi tudi vseh teh znamenj ne bilo, izdalo bi ga kmalo njegovo vedenje. Vkljub vsem hvalospevom /je in ostane lev vendar le mačje rodovine, če se mu tudi nekaka hvalevredna velikodušnost nikakor odreči ne more. Nikdar ne davi on kakor druge zveri mačjega plemena iz same želje po kervi, ampak samo tedaj, kedar želodec tirja svoj neodbitni davek, in tudi v boji se vede bolj odkritoserčno, da-si ni popolnoma prost hinavščine in potuhnjenosti. Odrasli samec meri okoli deset črevljev in tehta 600 liber. Najgrozneji in najbolj divji pa je njegov glas; Arabci ga grom imenujejo. V resnici se zemlja strese, kedar zarujove.
Vseh teh prednosti pa nima levica. Pri njej ni ponosne, strahotne grive; za to pa spominjajo kratka, špičasta ušesa še bolj na mačji rod. Celi spredek trupla izgubi s tem znamenje nezmerne sile, persi so ože in se pomikajo bolj nazaj ; celo truplo je bolj stisnjeno in za celo tretjino manjše. Tudi je v boji levica bolj potuhnjena od samca. V svesti si manjše moči ne napada tako naravnost in tako pogumno; zagledavši sovražnika obstoji, potuhne se na zemljo in išče ga od zadej napasti.
Najboljši znalec leva in njegove zgodovine, francoski častnik J. Gerard na Algirskem, pred kratkim od divjakov umorjen, ta je bil edini človek, ki se je mogel pohvaliti, da je v 600
nočeh 25 levov pokončal. On pripisuje samcu moč 40 m6ž, ktero moč strašni kremplji in zobje še mnogo zvišujejo.
V Algeriji in tudi drugod po Afriki se dele levi po barvi grive na tri verste: černe, ki se nahajajo tudi na Predgorji, žolto-rudeče in sive. — Černi s temnosivimi programi je najlepši in najmanjši, ima pa večo glavo, močneja pleča, stegna in pete.
Taka je vnanjščina kralja puščave, ki se ve da ne prebiva na golih peščinah, ampak na lepih zelenicah (oazah) v obrasenih dolinah in gozdih. Kjer so ljudje, tam se naseli tudi lev vedoč, da ondi črede vedno skerbe za njegov želodec. Po dnevi spi, po noči pa gre na lov. Nikdar se ne spušča nepremišljeno v boj z nevarnimi sovražniki, kakor tiger, leopard in drugi, ampak vselej po zreli presodbi in z največim pogumom.
Levica verže konec grudna v skritem skalnem berlogu večidel 2, malokdaj 3, dostikrat pa samo enega mladega. Komaj osem mescev star mladič si že upa napadati črede ovac in koz, še le čez več let pa konje, goveda in velblode. Največo moč pa doseže lev še le v osmem letu.
97.
Ura.
(Zložil Pr. Levstik.)
1. Brez nehanja biješ,
Vence groba viješ, Ura! nam iz dni: Le uhajaj ura,
Kedar nam veselje Polni serca želje, Ti ga pahneš v grob!
Kar rodi natura, Vse enkrat mini.
4. Ako serce poka, Tvoja terda roka Bije brez miru ;
2. Berž, ko smo rojeni, Noter v grob zeleni Z nami si ves čas! • Leta nam minijo,
Tebi so neznane, Nimaš tu domu!
Serca slast in rane
3. Spremljaš naša dela, Britka in vesela, Spremiš je v pokop;
Lica obledijo,
Ti ne greš od nas!
5. Kmeta up najbolji Ti končaš na polji. Ko zbudiš vihar; Kedar ploha suje, Upa nag zdihuje, Kolne te čolnar.
6.	Kdor se v siji spozabi, Koka tvoja zgrabi
Ga brez milosti! Kevežem, cesarjem Tvojim ni udarjem Vstavljat' se moči.
7.	Grehe, hudobijo, Ki zaperti spijo,
V skritem dnu serca, Vse o svojem časi Jezik tvoj razglasi, Vse na znanje da.
8.	Tvoja pesem kliče Iz grobov merliče; Tvoja pesem spet Cerni grob zapahne, Kedar jutro dahne,
V	zori plava svet.
9.	Brez nehanja biješ, Vence groba viješ, Ura ! nam iz dni; Kmalo boš odbila,
V	hladno perst zakrila Naše boš kosti.
10. Bila boš nad nami, Ali gluho v jami Naše bo uho; Ko boš zadnjič bila, Zopet poročila Z duhom boš tel6!
98.
Mladost sv. Cirila in Metodija.
(Po Majcigerjevem prevoduBily-jeve legende slov. blagovestnikov.)
Zgodovina mladosti slavnih mož je dostikrat zagernjena v globoko temo; taka je tudi z življenjem slovanskih blagovestnikov, sv. Cirila in Metodija. Starši njuni so prebivali v Solunu, imenitnem primorskem mestu v okrajini macedonski na obali solunskega zaliva. Oče Leon je bil visok častnik v vojski gerš-kega cesarja; ime materino pa ni znano. Bila sta gotovo ob& prav izverstna kristijana, ker sta sina tako lepo izredila. Med sedmero otroki se je Konstantin, pozneje Ciril imenovan, rodil 1. 827. Bog ga je bil obdaril z izverstnimi zmožnostmi uma in serca, ki so se zgodaj nenavadno začele v njem razvijati. Še ko sedemletni deček vidi v sanjah modrost, ktera se mu v podobi krasne nebeške device prikaže. Navdušen stori obljubo, služiti jej vse svoje žive dni. Navadno kratkočasovanje živahne mladine, n. pr. lov, ples itd. njemu ni mar; veseli ga le moliti, knjige prebirati, in v kerščanskih čednostih se vaditi. Po letih
mladeneč je po obnaši popolen mož&k že v najnježniših letih. Velika želja po vednostih in učenosti, ki je v sercu mladega modrijana (tako namreč so ga imenovali) gorela, ne more najti dosti hrane na očetovem domu; zato Bog sam poskerbi in ga pripelje na mesto, kamor bi ga tudi najživejša domišljija, naj-derznejše hrepenenje ne bilo pripeljalo, — na cesarski dvor.
Ko namreč Ciril v svojem štirnajstem letu očeta izgubi, oberne mogočni Teoktist, nadzornik in oskerbnik mladega cesarja Mihaela, za časa cesarice Teodore najviši deržavni pečatnik in brez dvombe tudi prijatelj Cirilovega očeta, svojo pozornost na tega izverstnega mladenča, pokliče ga v Carigrad in ga za tovarša bodočemu cesarju izbere. Njegovi učitelji so bili najslavnejši možje v Carigradu, njegovi tovarši pa pozneje najviši deržavni služabniki, čeravno so bili med tovarši — kakor to že posvetno življenje nanaša — tudi razuzdani in pokvarjeni; vendar se je Ciril deržal le dobrih, ogibal pa pokvarjenih. Čem več je napredoval v modrosti in učenosti, tem več si je prizadeval rasti v milosti pred Bogom in pred ljudmi. Usta njegova, ktera so smela pokušati med Homerovih poezij, niso se branila piti zraven tudi iz grenkega keliha zatajevanja samega sebe. Pri njem je korakalo izobraževanje uma vedno vštric poblaževanja volje, in tako je postal biser med mladenči in kinč cesarske šole. Posebno Teoktistu je od dne do dne ljubši, tako da ga hoče zaročiti celo z bratovo hčerjo in ga postaviti za cesarskega namestnika v neki okrajini. Ali Ciril se za to očetovsko skerb spodobno zahvali, rekoč, da hoče ostati ženin nebeškega kraljestva. Teoktist, kterega ta odpoved čisto nič ne razžali, svetuje mu — skerbeč, da bi tako svetla luč ne ostala na skrivnem, da naj se d£ za duhovnika posvetiti. Pobožni Ciril pa odgovori: „Pojdem za bratom Metodijem v samostan, tam hočem na tihem Bogu služiti". Da bi jim torej skrivaj ne utekel iz Carigrada, naprosijo očaka Ignacija, da bi mu v svoji cerkvi kako službo izročil, in postavi ga za knjižničarja pri cerkvi sv. Zofije. Ali to službo le malo časa opravlja.
Hote se na duhovski stan, kakor se spodobi, pripraviti, odide na tihem iz mesta in se jK>skrije v primorskem samostanu. Tam postane menih po pravilih sv. Bazilija in prejme tudi duhovsko posvečevanje. Po nagovarjanji prijateljev pa se zopet verne v Carigrad, kjer mu izroče učiteljsko stolico mo-droslovja. Ali kolikor slavniše prihaja njegovo ime, toliko bolj se mu množi delo, kajti kjer koli je bilo kaj bolj važnega v cerkvi storiti, moral je Ciril s svetom in z djanjem pripomoči.
V tej dobi se je pokazal gorečega branitelja svete vere proti krivoverskim naukom. Zrušil je učenje podobam sovraž-
nega patrijarha Arija (Janeza Gramatika), in se je moral prepirati s skrivnimi mislimi učenega Focija, pervega tajnika in stotnika telesne cesarske straže, kteri zarad tega svojo dozdanjo prijaznost do Cirila v sovraštvo oberne. Ko je bil štiri in dvajset let star, pošljejo ga k Saracenom v Melitino prepirat se ž njimi o verskih rečeh. Po srečno doveršeni prepirki se podd na goro Olimpsko, kjer je že brat njegov kot puščavnik živel.
O mladosti sv. Metodija še toliko sporočil nimamo, kolikor smo jih o njegovem bratu navedli. Bil je posebno izobražen. Stopivši po očetovi volji v službo cesarsko, v kratkem doseže visoko čast in postane cesarski namestnik v neki slovanski okrajini, berž ko ne v strumski (provincia Strvmonia). Ali mlademu Metodiju ta častna služba kmalo omerzi. V tistem času, ko je gerško cesarstvo po gizdosti dvorovi, po samopaš-nosti dvornikov in sploh po vsem vladnem načinu bolj in bolj pešalo, ni bilo lahko tudi pri najboljši volji kaj mnogo dobrega storiti, še manj pa stiskanemu ljudstvu kaj polajšanja zadobiti. To boli Metodija, popačeni svet se mu pristudi, visoka služba mu postane breme in v sercu se mu zbudi gorko hrepenenje, izročiti se popolnoma službi božji. To sveto hrepenenje ga privede v samostan na Olimpsko goro. Ko se 1. 857 zviti Pocij povzdigne na patrijarhovo stolico v Carigradu, porodite se vsled tega dve stranki med duhovščino. Ena se oklene Pocija, ena pa stoji verno na strani izverstnega Ignacija, in ni dvomiti, da sta oba sv. brata stala na strani zatirane pravice. Mogočni prijatelji Metodijevi ga hočejo povikšati na škofov prestol; ali služabnik ostane v priljubljeni samoti, pečaje se z molitvijo, s premišljevanjem in z drugimi bogoljubnimi vajami, posebno pa s slikarijo, dokler ga z bratom vred Gospod čez leta ne pokliče na cesto apostoljsko med narod slovanski.
99.
Jeruzalem.
(Spisal M. Verne.)
Jeruzalem stoji dan današnji na šestih gričih. Mesto je tedaj precej veliko in šteje še zmeraj 20—25000 duš raznih verskih spoznav. Pri vsem tem in da-si ravno je vedno veliko romarjev iz drugih krajev v mestu — vendar je le vse tiho; tu ne slišiš ne veselega, ne žalostnega hrupa — celo mesto je kakor vdova v globoki tugi — tiho in mertvo. Le enkrat sem srečal
v neki ulici veselo množico, ki je dva dečka pri trinajstih letih z veselim vpitjem in streljanjem spremljala. Dečka sta bila menda ravno navadnega obrezovanja ozdravela, in mnogo ljudi ju je radostno po mestu vodilo in spremljevalo. Posebno mi je dopadel nek starček, ki je okrog dečkov, ki sta dva berhka konja jahala, veselo skakal, na vse gerlo vpil in z rokami ploskal, kakor bi norel. Eazun tega veselega sprehoda nič veselega nisem videl.
Pa ko bi bilo le vse mertvo in tiho, naj bi že bilo; ali jeruzalemske ulice so tudi vse umazane in polne gerde nesnage. Od kar je Tit tu pometal, mesto menda ni bilo več čisto pometeno.—Nesnage pa je vsake verste; celo mesarji, ki koljejo drobnico (govejega mesa nisem v Jeruzalemu nikjer videl) sem ter tje po ulicah, kjer jim bolj kaže, mečejo čreva in vso nesnago koj zraven sebe na tla; zato so prosti in samosvoji psi na vzhodnem velika dobrota, ker mnogo take nesnage potrebijo. Nekega dne sam nalašč gledal, kako je mesar svoje brave klal, deri in vampe in čreva iz njih metal, in kako so psi vse to naglo razvlekli in s poti spravili. Psi, ki nihče za-nje ne skerbi, so lačni, in vse jim prav pride. — Ulice so pa tudi večidel ozke in nektere nizko obokane, da se pohištva od obeh strani čez-nje razširjajo; zato so zelo temne. Tlak je tako reven, da ne zasluži tega imena, in- o deževnem vremenu po zimi mora biti po mestu blata do kolena.
Od kar je prišla Gospodova kri čez bogamorivne Jude in njih otroke, seje tu vse spremenilo — radost življenja je prešla, veselje je utihnilo, lepota in krasota mesta je zginila — in da-si ravno je Jeruzalem vsakega kristijana dom, vendar bi jaz ne hotel tam bivati.
Pa tudi okolica mestna je revna in žalostna. Na vsem svetu ga ni menda mesta, krog kterega bi bilo toliko grobov, ko okoli Jeruzalema. Premisli, koliko ljudi je pobrala že navadna smert v mestu, ki stoji že skoraj 4000 let, in koliko jih je pomoril meč v raznih grozovitih vojskah in napadih svetega mesta. Jeruzalemsko mesto so napadali zaporedoma Asirci, Egipčani, Babilonci, Perzijani, Gerki, Sirijani, Bimci, Saraceni. Križanci in Turki. O koliko mertvih! Koliko ubitih! Sto osemdeset in pet tisoč je že samih Asircev, ki je je angelj Gospodov blizo svetega mesta v eni noči pomoril; osemdeset tisoč Judov, ki je je dal Antijoh, ko je Jeruzalem vzel, v treh dneh pomoriti ; en milijon in sto tisoč Judov, ki so, ko je Tit mesto oblegoval, v petih mescih konec vzeli; osemdeset tisoč kristi-janov, ki so je Judje od perzijanskega kralja Kozroe za težek denar kupili in z divjo nečloveško radostjo pomorili; sedem-CTetnik II.	9
deset tisoč Mahomedanov, ki so je križanci v svojem serdu tu smerti žertvovali — in da dalje ne štejem, premisli, da jeruzalemsko mesto je bilo že devetnajstkrat z naskokom vzeto, in da pri vsakem silovitem naskoku tisoč in tisoč ljudi konec vzame, pa boš lahko spoznal, da zemlja, po kteri se okrog Jeruzalema hodi, je prav za prav zgolj prah človeških trupel.
Enako revna in žalostna je pa tudi dalja okolica jeruzalemskega mesta. Druzega ne vidiš daleč okrog, ko gole skalo-vite griče s kakim posamnim drevesom. — Terda gre tedaj Jeruzalemčanom za les in derva. Revni in ubogi si pomagajo z odpadki konj in velblodov, in na vseh krajih se vidijo kakor v našem Kranji dečki, ki take odpadke pobirajo in se za-nje večkrat tudi hudo prepirajo in tergajo. Razun nekoliko butar nekacega ternastega germovja, ki jih ženske menda od daleč nosijo, nisem videl v mestu derv nikjer na prodaj.
100.
Mladeneč in verba.
(Zložil Pr. Leveč.)
Mladeneč:
1.	Verba zelena, čudno drevo,
Oj zakaj zmerom tako žaluješ ? Zakaj pobešaš mlado glavo, Zakaj otožna se pripoguješ?
2.	Vendar pogledi svoje sestre, Tamkaj pogledi druga drevesa, Kako ponosno svoje verhe Dvigajo v zrak in sinja nebesa 1
3.	Ti pa otožna tukaj stojiš, Vedno žaluješ poleg potoka, Še ne dorasla pa že trohniš, Koža vsa ti je sama razpoka.
4.	Ako čez noč vihar pridivja, Eeva, kako se boš mu branila? Slabo stoječo trešči na tla, Kmalo, o kmalo bodeš segnjila!
Verb a:
5.	Dragi mladeneč, radosti cvet, Kes je, kar usta ti govorijo, Moje življenje malo je let, Vejice vendar že mi trohnijo.
6.	Dobro pa pomni, kar govorim, V serce ti sezi moja beseda: Vedi, da v sebi červa redim, Ki mi rastoče deblo razjeda!
7.	Ako tedaj ti mar je za to, Da te ne mine obraz veseli, Varuj, o varuj se prezvesto,
Da se tud tebi v serce ne vseli!
101.
Pajek in miška.
(Spisal A. Slomšek.)
Miška, razvajena sladkih reči, je rada letala sladkote iskat. Suho zernje ni jej več dišalo, za skorjico kruha marala ni; le po sladki smetani sline cedi in mleka piti miški diši. Vse kote preišče, vse sklede poliže in piskre prestakne, naposled košček slanine ovoha, ki je bila v loncu nastavljena. Veselo poskoči in se v lonec prekucne; ali iz lonca nazaj ne more, in dobra slanina jej več ne diši. Vsa plaha po temnem loncu šterka, plazi po vseh krajih, pa vendar reva iz smertne globočine priti ne more. „0h nesrečna sladkarija!" miška milo zdihuje, „kam si me zapeljala! Lahko je v nesrečo priti, težko je iz nesreče niti; meni zdaj celo nemogoče". Tako miška svojo željčnost obžaluje in trepetaje v kotu čepi.
Z visocega stropa velik pajek po svoji niti k miški v lonec prileze, ubogo jetnico obiskat, in se počasi na dno temnega lonca vsede. „Dobro došel, blagi prijatelj!" miška pajka pozdravi, „tako bom saj tovarša svoje nesreče imela, in svojo revo lože terpela, ako sva dva". — „Ne bo dalo!" pajek miški veli. „Tako abotni avši, kakor si ti, ne bodem tovarš. Pota iz lonca jaz nisem izgubil kakor ti. Le počil si bom, in zopet pojdem, od koder sem prišel. Ti si pravo pot zapustila; prav
9*
ti je, če boš za to glavo izgubila. Kdor ne pomisli, kam gre, potem nazaj ne ve, in sam sebe vjame, kakor si se ti". Pajek se vzdigne in po tej isti vervi gre iz lonca na strop, po kteri je prišel.
Kakor vjeti miški godi se mladini, ki se v mladih letih razvadi. Sladkun in tat sta si brata, in nesreča je njih to-varšica.
102.
Kako treba brati.
(Seneka Luciliju; poslovenil M. Pleteršnik.)
Glej, da ti branje mnogoterih pisateljev in raznoterih knjig ne bo nekake nestanovitnosti in spremenljivosti rodilo. Le z ne-kterimi odbranimi izverstniki se moraš pečati in le ž njimi se hraniti, ako si hočeš kaj takega pridobiti, kar bi se ti zvesto v dušo vcepilo. Kdor hoče povsod biti, ta ni nikjer. Ljudje, ki vse svoje žive dni potujejo, imajo veliko znancev, pa nobenega prijatelja. Tako se mora tudi tistim goditi, kteri se nobenega veleuma po prijateljsko ne oklenejo, ampak vse le tekoma in poverhoma preletavajo. Hrana, ki jo moraš, povživši jo, berž zopet od sebe dati, je brez vse koristi, ne pride telesu v prid. — Nič ne zavira zdravja tako zel6, kakor pogostno spreminje-vanje zdravil. Rana se ne zaraste, če mnogo vraštev pri njej poskušaš: ne opomore si rastlina, ki jo pogosto presajaš: nobena reč, da-si je še tako koristna, ne koristi samo le mimogrede. Branje mnogoterih knjig raztresa misli. Ako tedaj ne moreš vsega brati, kar imaš, bodi zadovoljen, da imaš toliko, kolikor ti je brati. Pa porečeš: „Jaz bi hotel zdaj to knjigo odpreti, zdaj ono." Le popačen želodec pokuša veliko reči, ki le kvarijo, ne pa rede, če so mnogoverstne in različne. Tiste pisatelje, o kterih vrednosti si se prepričal, vedno prebiraj; in če se ti že kedaj poljubi, drugih se lotiti, vendar se vračaj zopet k prejšnjim. Pridobi si vsaki dan nekaj pomočka proti revščini, nekaj proti smerti, in tako tudi proti drugim nadlogam : in ko si veliko prebral, izberi si eno reč, da jo tisti dan pretehtaš. Tudi jaz tako delam: izmed mnogih reči, ki sem jih bral, si eno vzamem.
Danes, postavim, so na versti besede, ki sem je našel pri Epikuru (prehajam namreč tudi v nasprotni tabor, pa ne kot odpadnik, ampak kot pozvedovavec): „Pošteno je, pravi, veselo uboštvo." To pa že ni več uboštvo, če je veselo. Ne tisti.
ki malo ima, ampak tisti, ki več želi, je ubog; kajti kaj mu je mar, koliko ima v denarnici, koliko mu leži na skednjih, koliko živine redi, koliko ima izposojenega, ako le po tujem sega, ako le na to misli, kar ima že pridobiti, in ne na to, kar si je že pridobil? Hočeš li vedeti, ktera je prava mera bogastvu? Pervič, da ima človek to, česar mu je treba, in drugič, da ima dosti.
Bodi zdrav!
103.
Nadpisi.
(Zložil M. Kastelec.)
Zlati vek.
Enega serca, ko bratje, sestri vsi skupaj živimo!
Brona utihnil bo grom, sad nas osrečil miru.
Zapertodurnik.
Zvestim prijatlom same se odpirajo hišice duri,
Volkom, lesicam povem: terkali boste zastonj.
Prevzetnim.
Naj bogatin, naj knez se košatita tukaj na zemlji:
Smert odpihne ilat6, zglojejo červi žlahtnost!
104.
Lesena skleda.
(Spisal M. Valjavec.)
Izročil je prileten oče svojemu sinu vse pohištvo in celo premoženje, da bi na stare dni brez skerbi v miru in pokoju živel. Ali zmotil se je sivi starček! Nehvaležni sin, kakor seprerado po svetu godi, ta je vračal staremu očetu dobrote s hudimi deli. Dokler je namreč sivček še toliko moči imel, da je sina in sinaho pri delu podpiral in jima pomagal, dotle so se še nekako zastopili; ko je pa mož od dne do dne starši, in s starostjo slabši prihajal, jela sta ga mlajša dva pisano gledati, ter sta želela, da bi se ga skoraj iznebila. Posebno težko sta ga tudi zraven sebe pri mizi gledala; gnjusilo se jima je, ker so starčku vsa redka jedila raz žlico na mizo pluskala. Stara
leta so mu namreč prinesla slabost, da so se mu roke hudo tresle, — in kmalo je imel mizo v kotu hiše za pečjo, kjer je samši jedila vžival, ktera mu je nehvaležna sinaha v vegasti skledici nosila. To je staremu očetu hudo djalo in marsiktero solzico si je na skrivnem obrisal. Pa vendar ni ne godernjal, ne sinu nehvaležnosti očital; vdal se je v božjo voljo, in mirno je terpel tako naključbo.
Primeri se pa, da nekoč starčku skleda iz rok uide, na tla pade in se ubije. Sinaha na ta ropot priteče, in ko vidi črepinje sterte sklede po tleh ležati, jeze lica spremeni, na vse gerlo vpije in ozmerja starega, ne da bi bila sivi glavi in slabim rokam prizanesla. „S časom", pravi togotna, „pobije starec še vso posodo, in denar ne pada z nebes, da bi vsak dan novih skled kupovala." Jeze bleda potoži krivico svojemu možu, in večerjo je staremu očetu že prinesla v leseni skledi. — V serce je to sivega moža zabolelo; na glas se je začel jokati, ter je sinu nehvaležnost očital. „Sin!" je djal, „sin! ali tako vračaš staremu očetu dobrote, ki sem je s tolikim trudom za te pridobival ? Ali je to zahvala ljubezni moje do tebe ? Ali se ti ne smilijo svojega starega očeta sivi lasje, pleša glava, vela lica, suhe roke? Si mar pozabil, kako je Bog otroke, ki svojih staršev ne spoštujejo, v četerti zapovedi ostro kaznovati za-žugal. Sin, sin!" — Ali vse to svarjenje ni ganilo terdoserčnega sina; on ni rodij_za očetove solze, on se ni usmilil njegove sive glave. V samšhem kotu izbe je tudi zanaprej dobival sivček v leseni skledi svoja pičla, na pol neslana jedila.
Primeri se pa neki dan, da je vprašal nehvaležni sin svojega otroka, kakih osem let staro dete, kaj misli igrajoč s ters-kami in diljicami narediti, in otrok mu odgovori: „Kaj drugega, ko majheno koritce, iz kterega hočem vam, ata! ko boste tako stari, kakor stari oče za pečjo, jesti dajati?" — Te besede so nehvaležniku serce tako presunile, da je svojo nehvaležnost spoznal, se milo razjokal in starega očeta kleče za odpuščanje prosil. Odslej je starček noter do smerti 3pet pri eni mizi s sinom in sinaho vred jedel, in lesene sklede ni bilo več videti.
105.
Rudolf Habsburški.
(Spisal A. Umek.)
Rudolf Habsburški je slavni predded naše avstrijanske carske rodovine in mnogih nemških čarov. Grof Rudolf je bil posestnik
v Švici; njegov grad, že davno razvalina, imenoval se je Habs-burg, zato njegov priimek — Habsburški. Znano je, da so nemški knezi več stoletij volili svoje care. Grof Rudolf je bil pervi svoje rodovine, da ga je došla ta čast leta 1273., došla ga je bila nenadoma, ker ni bil bogat, niti mogočen. Zakaj pa so se volilni knezi ozerli bili na-nj, razjasnuje marsiktera pri-godba iz njegovega možatega, verlega življenja.
Nekdaj gre Rudolf na lov. V gozdu počivaje zraven svojega konja zasliši zvonček. Posluša, kaj to pomeni, in kmalo opazi, da gre duhovnik obhajat. Bilo je pa v silno nevljudnem kraji, pot jako blatna, nekod celo močvirna. Spotoma stopi Rudolf k duhovniku, reže mu na konja sesti, ter sam pelje konja za uzdo do bolnikove hiše. Ko duhovnik dokončd sveto opravilo, hoče se s prepoštljivimi besedami zahvaliti in posloviti od grofa. Le-ta pa mu de: „Kar sem storil, storil sem iz spoštovanja do Najvišega; konj pa ostane vaš, v polajševanje vaših težavnih opravil". —
Oni duhovnik je pozneje postal viši škof in bil eden izmed knezov, ki so volili cara. Iz tega je jasno, da je glasoval za Rudolfa.
O svečanosti, ko so ga kronali v Ahenu, moral je po stari šegi več knezov z nova poterditi v posestvu njihovih dežel. Toda ravno ni bilo pri rokah žesla ali kraljeve palice; knezi se hočejo raziti, Rudolf pa prime sveto razpelo in pravi: „Sveti križ, ki je svet odrešil, bode veljal tudi za kraljevo palico". Knezi se (vesele tacih besed, ostanejo in se dado poterditi s svetim križem.
Kot car je bil serčno dober in milostljiv, da-ravno ostro pravičen. Očitali pa so mu njegovi bližnji pogostoma, da je predober. Ali odgovarjal je: „Preljubi! večkrat sem se kesal, da sem bil preoster, nikdar, če sem bil predober".
Ko se je bojeval s češkim kraljem Otokarjem, potoval je z vojno o silni suši. Razpošlje nekaj mož vode iskat. Le-ti gred6, pa ne dobe nikjer drugej nič, kakor na neki njivi pri žanjicah. Morali pa so jim verč s silo vzeti, ker bilo je jako hudo za vodo. Možaki povedč čaru, kako so dobili pijače. Kaj stori car? Resno zaukaže: „Berž nesitevodo nazaj, ne bom si gasil žeje s tako krivičnim blagom!" — In morali so nesti vodo žanjicam nazaj.
Tudi nekaj šaljivih dogodkov se pripoveduje o njem, ka-koršnih je mnogo znanih o njegovem slavnem vnuku, caru Jožefu H.
Necega dne sreča Rudolf s kočijo kmeta z vozom. Kmet se ne ogne, temveč rentači: „Kam pojdem! Ali mora čarov
nos toliko prostora imeti?" (Bil je Budolf precej nos&t.) Ru-dolfovi spremljevavci so se čudili kmetovi prederznosti in ve-dečni pričakovali, kaj poreče car. Le-ta pa se prime za nos, oberne ga v stran in veli kmetu: „Ali boš zdaj mogel mimo?"
—	Prestrašen požene kmet in zderdrd mimo po poti.
Enkrat, že na svoje stare dni, imel je opraviti v vojski pri Majncu. Bilo je pozno v jeseni. Proti jutru gre sam v mesto v siromaški obleki, kakor mnogokrat v svojem življenji. Jame pa ga zebsti. Kar zagleda pri nekem peku žerjavico in se gre gret. Naleti pa na staro babše, ki ga čmerno nareži: „Ti vojaška pokora, spravi se! pojdi k svojemu lačnemu kralju!"
—	Rudolf bi jo rad potolažil, ali zastonj, starka ga cel6 z vodo polije.
O poldne pri kosilu izbere Rudolf najboljših jedi in najboljšega vina, ter reče nekemu vojaku: „Na, nesi to k stari pekovki v mesto in povej, da se jej zahvalim za kopel zjutraj. Pekovka sprevidi zdaj, kdo je bil pri njej. Urno se odpravi k cesarju, poklekne pred-enj in ga prosi za odpuščanje. On pa jo vzdigne in jej d£ za pokoro, da mora od besede do besede, in ravno s tako kislim obrazom, ponavljati vse, kakor ga je oštevala zjutraj. To je bil smeh pri cesarskem kosilu! —
106.
Pesem od setve.
(Zložil Rodoljub Ledinski.)
1.	Pridno in neutrudljivo Orjemo vsak svojo njivo,
S petjem gor in dol grede; Saj velja perst razvaliti In jo skerbno vso zdrobiti, Kakor grobu setve gre.
2.	Vsak z drevesom se ponaša, Za počitek nič ne vpraša, Dokler vse storjeno ni. Lemež, čertalo le rijta, Mater zemljo nam vplodita, Da v nji zerno se vmnoži I
3. Oko v zemljo obernimo, Z njo se dobro seznanimo, Ona naj nam mila bo! Saj nam večno ni živeti: Vsjanim biti, v grobu stleti Je tud nam odločeno.
J
4.	Obetavno zerno sejmo,
In v odperte grobe glejmo, Da se delo nani prav vda. Kar je vsjano, zabranajmo, Kar umerlo, pokopajmo, In zaupajmo v Boga!
5.	Milo solnce bo sijalo, Nebo topel dež dajalo Na nezmožno zelenjad; Sneg bo padal in zakrival Setev in v svoj plašč zavijal Naših njiv prihodnji sad.
6. Zlato žito bo zorelo, Kamor se je zerno delo, Saj je zvesta mati perst: Kar v njo deneš, ni zgubljeno, V trohljivosti prerojeno Verne setev boljših verst.
7. Kar umerlo je pred nami, To le dremlje v hladni jami, Setev vsjana od Boga ; Dalj scer čakati bo treba, Da razpade grobov gleba, —7" ; Da ta setev pride 'z tla.
8. Kdor to setev obžaluje, Vervaj, večno ne trohnuje, Kar umerlo je 'zmed nas: Umerjoči prah telesa Klije v jami za nebesa, Sad za vekovečni čas!
s
((MrA.
Steblo in klas.
(Po češkem spisal Fr. Marn.)
Glej, tu leži na cesti steblo slame. Ljudje hodijo sem in tje, ozirajo se po sebi in po drugih, govore o potrebnem in nepotrebnem, o koristnem in škodljivem, ali zaverženega stebla nikomur ni mar. Nikdo ne spozni več dobrotnika svojega. — Žalosten obraz to, pa resničen; nahajamo ga vsaki dan v življenji človeškem in imenujemo ga nehvaležnost sveta. In vendar steblo to je še le naredilo iz človeka človeka, to steblo ga je povzdignilo k višemu — duševnemu življenju, in vse, kar si je pridobil v umenji, izobraženji in nravnem zboljšanji — vse to se je zgodilo na podlagi tega — zaverženega stebla.
Obrazi davnih vekov nam stopajo pred oči. Z gorjačo in kijem oborožen, brez domovja in domovine, brez Boga in čednosti blodi lovec, podoben kervoločni hieni, po gozdu in planjavi; kakor zver plenaželjna voha in sledi, kakor kača se zvija po zemlji, da bi kakor ljuti tiger napadel tura ali pa jelena; ž njegovim mesom si krepi telo, za pozneje moritve in s kervjo njegovo sesi v sebe nove divjosti. Kakor orel v svoji okolici, ki si jo je v kervavem boji pridobil, ne terpi drugega orla, da celo mlade svoje od sebe odganja, tako tudi divji človek, ki mu hrani lov življenje, v samoti životari, v samoti gine in umira. Kervavo njegovo opravilo ruši vse vezi družbinskega življenja in vedni boj za lastno ohrambo ne pripušča v boječi sumljivosti nikakoršne prijateljske združbe. Samoten je živel — samoten tudi poginil; kosti njegove so raznesli krokarji po daljni pušči.
Mirneji obraz nam stopa pred oči. Za čredo belih ovac in mlekodajnih krav speha pastir po travnatih ravninah. Z miroljubno dušo je ukrotil brav in govedo, lamo in velbloda, osla in jelena; on hrani svoje črede za živež in je varuje pred pogubno zverjo. Rodovitna krajina je njegova domovina, nebeški obok je streha njegovega prebivališča. Njegov krotki duh pazno motri premembe vremenske in preiskuje njih vzroke; duši njegovi se dozdeva o moči skrivni in silni in njegovo oko, iska-joče vodnika, povzdiguje se hrepeneče k večernim zvezdam, k solncu — in čedalje više in više. Vzajemno premoženje in splošne nesreče edini vse ude ene rodovine k vzajemni pomoči, kajti rodovitna zemlja vabi tujega pastirja; z oboroženo roko prilastuje si zemljo vabivno, boj in smert na vse strani pošiljajo. Slabeji ustopa močnejemu, opušča črede svoje in njivo
plodovito, da bi se skril v berlogih na skalnatih gorah in premišljeval," kako izgnati posilnega roparja.
Zopet se je spremenil obraz. Človek je opustil lov in življenje nemirno in v rahlo perst nasejal žitnega zernja. Poleg svojega polja si je postavil poslopje terdno in varno, da bi našel v njem prebivališče v vseh nezgodah življenja. Snuje si domače rodbinsko življenje in stavi oltarje večnemu Bogu, da bi mu blagoslovil zemlje sad. Z bistrim očesom opazuje zvezde nebeške, šteje dni in leta, kako se verstita leto in zima. Modro razdeluje svoja dela; zraven sebe useli rokodelca, damunareja plug in voz, da mu izdeluje primerno obleko in postavlja pravilna poslopja. Bogblagodari človeka; več nego potrebuje, donaša mu živeža polje rodovito, da bi svojim bližnjim mogel deliti od obilnosti svoje, nareja ceste in vpeljuje kupčijstvo od kraja do kraja. Svoje premoženje zavarjuje s postavami in njih služabniki in proti sovražniku seTTirani z umetnim orožjem. Obilo rodi zemlja plodovita; za to postavlja poleg hiš svojih cerkve in šole, svoje prebivališče krasoti z lepim pohišnim orodjem, svojo dušo pa s čednostjo in izobraženjem. Kakor palica čarovnica vlada steblo celo človeštvo in napeljuje je k iznajdbam, F čednosti in pobožnosti; obertnijstvo, kupčijstvo, vednosti in umetnosti, vera, božja služba in deržavne uredbe, vse so založene na podlagi stebla in klasu. Steblo in klas sta ona luč, ki je pripeljala človeka na pot omikanega življenja in ki mu ne živi samo telesa, ampak razsvetljuje tudi duha.
Kdor na pohojeno steblo pogleda, pač ne vidi v njem čudovitega daru božje narave. Iz drobnega zerna je pognala neugledna rastlina; z obleko ubožnosti so se odeli največi dobrotniki človeštva; brez vonjave in krasno pisanega perja se dviga iz zemlje pohlevna gola bilka; revna pa vznešena, naga pa čudovita. Gospod nebes in zemlje pošilja mali rastlini vlažnost in solnčne žarke, da bi se deli kremenite krog korenin ležeče persti raztopili. Hvaležno sesajo korenine živež kamneni, vživajo dalje še nekoliko solnih in apnenih tvarin in sestavljajo iz njih ono čudovito poslopje, po kterem se pretaka životna moč nježne rastline.
Kako velikansko in krasno je to poslopje! Kaj so vse stavbe, ki je je naredila moč bistroumnega človeškega duha, v primeri s pohlevnim steblom? Kteri stavitelj je že sezidal stolp, ki bi se pri razmerno enaki višavi in širjavi mogel meriti s steblom? Sme se li oni orjaški angleški dimnik v Bir-minghamu, ki ima pri 406 črevljih visokosti spodej 46 zgorej, pa 17 črevljev v objemu, staviti na stran našemu steblu, ki samo nekoliko čertic debelo doseže velikost 6—8 črevljev.
Steblo previšuje z velikostjo in doveršenostjo svoje sestave tanko palmo in nebotično jelko, in duh človeški sterml pri pogledu na notranjo njegovo ustrojnost? Kako krasno je že vnanje ozidje. Pa veliko lepše je še znotraj — čez in čez prepreženo z najtanšo gosto tkanino. Premnogo cevi preprega notranje votline, po njih se vzdiguje tekoča hrana kviško od predalčka do predalčka, kakor se pretaka kri po žilah človeškega telesa. Na tisoče drobnih cevi si je naredilo steblo, da bi mu ob času potrebe mogle donašati dovolj hrane iz bogatega studenca — matere zemlje; pri tem pa ni pozabilo razrediti več predalov in je tudi od zunaj ozaljšati s tankimi listi.
Steblo je gotovo; na verhu se je razvil velik klas, krona celega velikolepega dela. Kteri umetnik staviteljski se je pre-derznil na verhu svojega stolpa pripeti toliko breme? Vihar, dež in nevihta divjd. po planjavi in premetava na vse strani težki zernati klas. Globoko k zemlji se priklanja z zernjem napolnjena glava, ali klas se vendar ne zlomi. Cevi njegove so dosti močne in krepke, da kljubujejo divji nevihti.
Steblo neutrudljivo dela; tam v nježne zibelke je v klasu vložilo svojo deco in ziblje jo s skerbjč materinsko v toplem zraku in da bi se razvila in rasla, pogreva jo v solnčnem žaru. Mali otročki so lačni in žejni in živeža za nje je najti le globoko pod klasom, v rahli zemlji. Steblo nima ni parnih strojev, ni kacega druzega umetnega orodja — in vendar se pretaka hrana, od korenine iz zemlje zajeta, v tankih ceveh po vseh predalih, in vendar dohaja dovolj redivnega soka do najviših oddelkov visokega klasti. Kolika moč mora tu biti v delu! Kje je kak parni stroj, ki bi gnal vodo v višavo, ktera bi bila primerna visokosti stebla? Človek se ponaša s svojo bistroumnostjo, in glej! je li mar že premagal do zdaj to slabotno steblo? Noben človek še kaj tacega ni iztuhtal, in ko bi se zbrali vsi narodje sveta, ne naredili bi Babela tako visocega in umetnega, kakor je — zaverženo steblo.
Iz vode in kremena je zraslo čudnostno steblo, rodil se tudi klas; kamen se je spremenil v zerno, da bi rešil ljudstvo barbarstva, večne revščine in ubožnosti. „Ne vidite", pravil je severo-amerikanski načelnik svojim rojakom Misisanom, „da se ti beli ljudje z zernjem živč, mi pa z mesom? Trideset in več mescev potrebuje meso za svojo rast, in zerno, v zemljo ver-ženo, poverne se čez leto stoterno zopet. Meso, ktero jemo, ima štiri noge k ubegu pripravne, mi za lov pa samo dve. Ali ne vidite, da zima, nam tako nadležna in pogubna ljudem, belim mir in počitek prinaša ? Za to imajo po hišah svojih toliko dece in žive dalje ko mi. Bratje moji! poslušajte osodo svojo:
„,	m A V T/vnVAi.. rf-Jjz )
jiHAsC* f	'IbrJJL*. i'
Predno cedre naše domovine starosti razpadejo, predno javorji postarani nehajo dajati sladko maščobo : prej bode pogubilo pleme, z zernjem se živeče, narod mesojedni, ako lovci ne začno obsevati polja z zernjem, s kterim se beli žive".
Res je temu taka; žitno zernje je postalo pogoj in središče omikanega ljudstva; krog njega severti življenje miljonov ljudi. Z boječo nemirnostjo pozoruje človek rastočo stern vsako leto; ako ne obrodi — o kdo Tnore spregledati vse nasledke slabih letin! — Divje nevihte stresajo vso zemljo, kakor razgrajanje ogenj bljuvajočih gor in groze raztergati vse vezi družbenosti človeške. Odvzemite žitno zerno — in človek postane zopet lakotna, morivna zver; omika in nravnost zveze rodovinske, zakon in ves družinski red zgine v tem trenutku.—
Velika je dobrota, ki nam jo daje klas s svojimi plodi; pa tudi steblo samo spodbada človeškega duha k delavnosti, da bi poskusil svojo umetnost. Glej oni nježni klobuček, s kterim se poglavje žensko tako rado kinča, na kteri si kosec kitico poljskih cvetic pripenja in s kterimi se mornar na južnih morjih solnčni vročini brani: ta nježni klobuk je iz same slame spleten. Težavno delo to, iz kerhke slame izbirati nježno tkanino, močno in gibčno! Tisoče revnih rok na Toskanskem, v Benetkah, na Švicarskem, v Franciji in Belgiji peč& se s pletenjem slamnatih klobukov ali slamnikov. Iz slame izdeluje Rus svojo milozvočno harmoniko in papirnik koristni papir. S slamo greje po brejzgozdnih krajih siromak svojo peč in pod slamnato streho kermi kmet svojo živino z rezanico, ki jo z ostro koso iz slame reže. S slamo gnoji poljedelec svoje njive, in tako služi steblo po mnogoverstni spremembi zopet novemu steblu za živež.
108.
Polje in log.
(Poleg Schneiderja poslovenil A. Lesar.)
Znano je, da je naš Gospod večkrat v Betaniji bil ter ondi stanoval v hiši Martini, kteri je bila sestra Marija. Nekoč je ž njima hodil v senci Oljske gore. Kar Marija povzame besedo, rekoč: „ Vendar je velika dobrota Očetova, ki je pevcem v logu dal tako lepo petje. Serce se taja človeku, duh mu prihaja resnoben in živo hrepenenje po nebeškem kraljestvu se mu zbuja v temnem logu po milih njihovih pesmih."
Marta jej pa odgovori in pravi: „Meni pa se dobrota Očetova veča zdi sredi žita na polji. Pri veselem petji, ki ondi
dom z nebeške svitlobe, mi je seree tako lahko in veselo, kakor bi bila že v nebeškem kraljestvu; petje v logu pa se mi zdi mila tožba, ker sem po njem žalostnega serca in otožnega duha !"
Na to Gospod spregovori tako-le: „Dobrota očetova je v logovi senci in sredi setve na polji; blagor njim, ki je iščejo in najdejo tu in tam; kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Resnično resnično vama povem: Kdor ljubi le tožbo v logu, ne pa tudi veselja na polji, in kdor išče le veselja na polji, ne pa tudi tožbe v logu, ta je še daleč od nebeškega kraljestva".
109.
Mlatiči.
(Zložil BI. Potočnik.)
1.	Le zasučimo betice,
In začnimo v versto bit', Vse, kar so nažele žnjice, Mora nam pod cepce prit'.
2.	Pokaj, cepec, in razbijaj, Da vse zernje odleti, Hitro, urno se mi zvijaj, To me v serce veseli.
3.	Kdor le pika in pa stoka, Služil si bo komaj krop; Pravi mlatič tak naj poka, Da od poda skače snop.
4.	Kamor urni cepec pada, Se razsiplje klasovje,
In spod težkega nasada Božji dar, pšenica vre.
5.	Pokaj cepec in razbijaj, Da vse križem poleti,
Pot in prah obraz pokrivaj, To me v serce veseli.
Gorki vrelci.
(Spisal Fr. Erjavec.)
Veliko je virov po zemlji, ki imajo večo gorkoto, ko je srednja temperatura v kraju, kjer izvirajo. To so gorki viri ali toplice. Vzrok gorkih virov je ogenj v sredi zemlje, kakor smo že omenili; saj se drugod voda ne more ogreti, in sklepati smemo, da gorkeja ko je voda, iz toliko veče globočine je privrela. Torej bomo toplice tamkaj iskali, kjer se je podzemeljski ogenj poveršini bolj približal kot drugod, in to so vulkani. In resnica je, da se večina toplic nahaja blizo vulkanov, naj bodo živi ali mertvi, ali pa vsaj v tacih krajih, kteri imajo podlago iz plutoničnih plasti, ki so se kot lava iz zemlje privalile, postavim : trahit, bazalt. S tem pa še ni rečeno, da bi toplic ne bilo v drugih krajih.
Najznamenitniši zavoljo svojih prikazni so vroči vrelci na otoku Izland; posebno Geysir in Strokr slovita po vsem svetu.
Veliki Geysir, ki ima v svoji gorki vodi veliko kremenaste zemlje raztopljene, napravil si je iz te zemlje ploščato kopico 25—30 črevljev visoko in 200 črevljev široko. Na verhu te kopice je okrogel kotel, v sredi kotla pa 9 črevljev široko žrelo, iz kterega vre voda. Navadno je voda mirna, stopa počasi v kotlu do verha in ima tu 76—K9 stopinj gorkote, nekoliko globočeje pa 127 stopinj. Vsacih 24 ali 30 ur se pa Geysir zjezi in hudo razsaja.
Sartorius, ki se je več časa na otoku Izland mudil, to prikai in tako-le popisuje: Iz tal se zasliši močno germenje, voda v kotlu narašča, dela valove in vre. Iz srede se vzdigajo veliki soparni mehurji in čez nekoliko trenutkov šine kot blisk 80—100 črevljev visok voden trak, ki se vbliščeče bele pene izgublja. Kaplje pervega traka še niso na tla popadale, in že se vzdiguje drugi, tretji vedno više in više.
Veči in manji trakovi švigajo na vse strani, eni po strani eni pa naravnost kviško; veliki soparni oblaki se vale eden čez druzega in zakrivajo deloma vodene curke. Zdaj se še enkrat kopica strese, v globočini se sliši votel pok in iz cevi šine trak, ki prekosi vse sprednje v visokosti in včasih dervi tudi kamenje iz cevi. Vse to terpi en par minut in lepa prikazen zgine, kakor prazne sanje o prihodu zore. Že preden so se gosti soparni oblaki razkadili in se je vrela voda po kopici odtekla, že je kotel, ki je bil ravno kar do verha poln, popol-
noma suh. V žrelu kacih 6 črevljev globoko pa stoji voda mirno, kakor v navadnem vodnjaku.
Le kakih 100 korakov od Gevsira je Strokr. Voda v njegovem žrelu stoji 10—14 črevljev globoko in vedno vre. Na vsake dva ali tri dni Strokr bljuje in popotniki pravijo, da takrat v lepoti celo Geysira prekosi. S strašno silo žene na kviško vodo, ki se v bele meglice razkaja, tudi kamene dervi iz žrela tako visoko, da jih oko več videti ne more in časih tako naravnost, da spet v žrelo padajo in zopet kviško ferče. Na zadnje je curek le voden sopar, ki se žvižgaje do oblakov dviguje. To terpi četert ure ali pa še ne, potem spet vse potihne za dva dni.
Razne prikazni — ena moč.
111.
Boka kotorska.
(Po Vuku Štefanoviču Karadžiču spisal V. Mandelc.)
Na južni meji nekdanje dobrovniške deržave (Ragusa) deli se od morja v suho zemljo zatok, ki se tam zove „kanal", gotovo povsod širji od Donave pod Belim gradom, ter se vije med visokimi, skalnatimi gorami na jugovzhod okoli šest ur daleč prav tje do Černe gore. Voda v tem zatoku ni vsa morska, ampak je tudi dosti sladke, ki izvira izpod černogorskih gor; pred severnimi vratmi kotorskimi izvira s pomladi reka, ki bi mogla gnati petdeset mlinskih kamenov; pred južnimi vratmi pa se vidi vsak letni čas, kako se jeri voda iz globočine.
Benečanje so zvali vso zemljo okoli zatoka, od mesta Ko-tora tje do morja: Bocche di Cattaro (ustje kotorsko), in odtod je tudi med tamošnjim narodom postalo ime Boka ali Boke, kakor govore Dobrovčanje. Pripovedujejo, da je bilo na tem zatoku nekdaj glavno mesto Risan, in da se tedaj ni govorilo Bocche di Cattaro, ampak Bocche di Risano; ko se je pa dolj-nje Risansko mesto potopilo v morje, kakor se še dan danes pozna, tedaj so „kod tora" (pri ograji, tamarji), kjer so deržali ovce, dno postavili mestu Kotoru. Nad Kotorom se vidi v skalnati gori neka velika jama; pravijo, da je to jamo začel kopati silni car Štefan, da sezida mesto Kotor; vila pa mu je rekla, naj to pusti, ker na oni stermini nima ne ladija kje pristati, ne konj kaj ugrizniti, temuč da naj zida dalje tik zatoka. Car posluša vilo, in ž njeno pomočjo povzdigne mesto Kotor. Tako,
pravijo in pojo, da je postal Kotor; misli se pa, da so to ime prinesli neki Bošnjaci, ki so prišli iz kraja, ki se je zval Kotor.
Vsa zemlja, ki ima za mejo na jugozahodu morje, na se-verju Hercegovino, na vzhodu Černogoro in na jugozahodu turško Albanijo, zvala se je, dokler so Benečanje tu gospodarili: beneška Albanija: dandanašnji pa se navadno vsa ta zemlja jemlje za Boko.
Na mnogih krajih so po kamnitih straneh podzidane police druga nad drugo, gori pa je nanošena zemlja in nasajeni vinogradi ali pa kaj druzega. Zidane pa so police iz samega kamena brez apna in zemlje ter se zovejo, kakor v Černigori: m e d j e (meje). Boka je zdrava zemlja kakor Hercegovina, in jako solnčna kakor primorje. V njej rastejo limone, pomoranče, margarane, smokve, oljke, kakor pri nas slive ali pa jabelka. Sneg se more videti samo po Lovčenu in po drugih visokih planinah, doli pa gre sredi zime dež namesto snega, in po ne-kterih krajih se o božiču rumene pomoranče po drevji. rože žare po vertih, in mesca prosenca počenjajo mandlji cvesti.
V celi Boki je okoli 33.000 duš. Ž a serbskih kraljev in čarov je bil celi ta kraj pod njihovo vlado. Kotor pa je nek samo stanovit davek plačeval, sicer pa se je sam opravljal in tudi sam sodil. Poje se v narodni pesmi, kako j< knez Lazar poslal svojega zeta Miloša Obilica k Latinom (katolikom) pobirat davek; ta pa je stavil z latinsko gospodo, oa bo vergel buzdovan čez cerkev sv. Deinetra. in res ga verze; buzdovan pa na drugi strani udari v banovo palačo, ter ubije dva ba-nova sina, štiri morske generale in dvajset imenitnih plemičev. V Kotoru pripovedajo. da se je to tam zgodilo, in še kažejo mesto, kjer je stala hiša, kamor je udaril buzdovan. — Ko so Turci zmagali slavenske zemlje, vzeli so tedanjim gospodarjem Benečanom tudi od teh krajev, kolikor oni niso mogli braniti od morske strani. Pa tudi Benečanje niso nikdar te zemlje upravljali po svoje: ampak deržali so samo Kotor in Budvo, in narod se je upravljal po svoje; Benečanje pa od njega niso veče koristi iskali in je tudi niso mogli imeti, kakor da brani zemljo proti Turkom. Tudi pod Benečani je bila Boka. kakor dan danes, pod gubernatorjem dalmatinskim, ki je bil v Zadru in se je zval: Proveditore generale. — Pozneje so pritisnili Turki celo Boko razun Kotora, Perasta in Budve. — Po poginu beneške republike (1797). so si v Boki verstoma podajali vrata Avstrijanci, Rusi, Francozje in Angleži, dokler ni slednjič leta 1813 pripadla popolnoma Avstriji, ter se zedinila z gubernijo dalmatinsko.
Cvetnik. II.
10
Bokelji obdelujejo zemljo, kolikor je to mogoče na ka-menji; ali ne morejo pridelati ne vina ne žita za celo leto; pervo se vvaža iz Dalmacije, drugo pa iz Italije in od Černega morja. Nekteri si pridelajo tudi s smokvami kakošen krajcar, ali od cele letine najbolji dobiček jim daje olje. Tudi čred imajo dosti, posebno koz in ovac. Kotorci in drugi meščanje tergujejo in se pečajo z raznimi rokodelstvi; ali če primerimo eno drugemu, moramo vendar-le reči, da Boka živi najbolj od morja; v njej je do 250 patentovanib ladij, ki se vozijo po celem svetu. Zat6 je malo Bokeljev okoli zatoka, ki niso bili v Smirni, Aleksandriji, Carigradu, Odesi, in dosti jih je bilo tudi v Ameriki. Nekteri se odpeljejo po morji, pa se po deset let ne vernejo domti.
Obleka je v Boki različna. Pravi Bokelj nosi bele in ozke nogovice do kolena, doli čez nje černe črevlje, od kolena gori pa platnene ali pa svilne, precej široke hlače, ki pokrivajo kolena in rob od nogovic; gori nad srajco ima iz černega sukna persnik, ki ga zovejo: kružat. Ta kružat je lepo prepleten in po obeh straneh vise lepi sreberni gumbi. Kjer se hlače vežejo čez persnik, paše se s pasom rudečim ali pa kak-šine druge boje. Nad kružatom je iz černega ali pa černka-stega sukna „koret", ki se ne zapenja. Koret je kratko in ozko oblačilo z rokavi, ki je spredej in zadej prepleten s svilnimi ali pa srebernimi vervicami, na rokavih pa ima nekakšine po-dolgaste kerpe, in okoli njih je zopet vse prepleteno z vervicami. Pri gospodi je namesto koreta praznična obleka dola m a iz černega sukna, do pod kolena; zadej pri pasu visite dve zlati ali pa svilnati kiti. Za vratom nosijo bele in rudeče rute, nekteri pa hodijo golovrati. Bokelska kapa je precej visok fez, znotrej prostega sukna, zunaj pa obšita s černo svilo, ki je na verhu tako zadergnjena, da ostane jamica malo veča od dvajsetice; v to jamico devljejo nekteri rudeč ali pa zelen žamet, prepleten z zlatom. To je prava bokeljska nošnja, ki je dan danes najbolj navadna okoli zatoka.
Bokelji nosijo vsi, razun meščanov, vedno orožje: s samokresom in nožem za pasom opravljajo domača dela; kakor hitro pa gre kdo kolčikaj kam od hiše, obesi tudi puško na ramo. V Kisnu mladenči s samokresi za pasom sedč po štacunah in prodajajo kar koli, zraven vsacega pa visi na steni dolga nabita puška.
Boj s Tatarji.
(Odlomek iz kraljedvorskega rokopisa; poslovenil Fr. Levstik.)
Slišali so kralji na zahodu, Da hiti kam nad njih ljudne zemlje. Zberejo se hitro eden k drugu, Združijo si preveliko vojsko, In nasproti mu gred6 na polje, 5 Polože se, čakajo tam kama. Kublaj reče svojim čarodejem, Kozelnikom, vedežem, zvezdarjem, Da prihodnjost naj bi mu odkrili, Kakov konec boj imel bi vzeti ? 10 Zberejo se precej čarodeji, Kozelnici, vedeži, zvezdarji, V dve strani so kolo razstopili, Čemi terst po dolgem položili In na dve ga poli razcepili;	15
Pervi poli ime Kublaj dali, Drugi poli ime Kraljev dali, In nad njima stare pesmi peli. Začneta se tersta bojevati, Lej in terst je Kubljajev premogel. 20 Vzradova se množje vsega ljudstva, Ysaki teče ročno h konjem svojim, In vojske se stavijo berž v versto. Tega znali niso nič kristjanje, Derli so brez uma v red poganov, 25 Bili so na svojo moč prevzetni. Tu je pervi boj med ujimi vdarjen, Strele deže kakor toča z mrakov. Lom oščepov kakor ropot groma, Blisket mečev kakor ogenj burje. 30 Obe strani z nevstrah'vano silo Ena drugi prestopiti brani. Ze kristjanje gnali so pogane, Bili bi je nže premagali; Al prišli so pa čarodeji v novo 35 In prinesli razcepljena tersta. Tatarji se zlo so razpalili, Na kristjane ljuto so planili," Tako strašno je pred sebo gnali,
Da ko plaho zver je razkropijo. 40 Tu ščit leži, tu čelada draga, Tu konj vlači vojvoda v stremenih, Tukaj teče ta zastonj r Tatarje, Uni prosi milosti od Boga.
Tako zmogli so Tatarji ljuti, 45 In kristjanom naložili davek, Iu podvergli so si dve kraljestvi: Stari Kijev, Novigrad prostrani.
113.
Kosovo polje.
(Spisal J. Navratil.)
I.
Kosovo polje! oj prežalostni, s kervjo bratovsko napojeni svet! Kedar koli se te spomnim, vselej me obide žalost in otožnost. — Kje je to nesrečno polje in kaj se je godilo na njem?
„Kosovo polje" ali „Kosovo" je jako prostrano polje, kakih 14 ur dolgo, 5 ali 6 ur široko, zdaj v stari Serbiji na Turškem, v prizrenskem okrožji, nekoliko ur hodi od južne strani sedanje knežije serbske. Kakor srebern pas se vije po njem reka Sitnica, va-njo se pa izliva Lab in Dernjica.
Leta 1073 so bili naši južni bratje Serbi na Kosovem srečni, ker so pobili na njem sovražnike svoje (Gerke in njih pomagavee); 316 let pozneje je pa doletela Serbe na tem polji strašna nesreča, ki jo živo čutijo še dan današnji.
Serbski knez Lazar (Grebeljanovič) je bil spravil leta 1377 pod svojo oblast vso serbsko zemljo, ki je imela poprej več gospodarjev, in se razglasi na svojem novem sedežu v Prizrenu za cesarja serbskega. Iz posebne ponižnosti se pa ni hotel na to več imenovati ,,cesar" (c&r), nego „knez". Potem ko je zmogel junaški Lazar vse svoje sovražnike, Turka se pa odkrižal z obečanim letnim davkom, imela je Serbija celih deset let mir.
Ali neizrečeno je peklo Lazarja, da je moral plačevati Turku letni davek, verh tega mu pa še dajati za vsako vojsko po 1000 konjikov. Na vse strani je iskal prijateljev, da bi se iznebil tudi gerdega Turčina.
„Če se ne združimo vsi, če se ne ustavimo kervoločnemu Turku vkup z združeno močj6, vse zaporedoma nas utegne po-goltati" — tako je sporočal Lazar sosedom svojim, knezom kerščanskim. Vsi so obečali Lazarju, Lazar pa njim vzajemno pomoč, t. j. da bodo pomagali vsi tistemu, kterega izmed njih bi se lotil požrešni Turčin. Pervi izmed vseh teh knezov je obečal Lazarju svojo pomoč bosanski kralj Tverdko, ki se je ondi sam vojskoval s Turki, ter jih pervič (med 1.1387 pa 1388) srečno potolkel in iz svojega kraljestva zapodil.
Lazar neha zdaj plačevati Turku letni davek. — Ko zve to turški cesar M ur a t, zbere strašno veliko vojsko (300.000 m6ž) in prilomasti ž njo na Kosovo polje. Berž začne tudi Lazar, ki se ni nadjal Turka tako na naglem, svojo vojsko zbirati in kliče na pomoč sosedne kneze. — Pa glejte! razun dveh, ki sta pa zakesnila, ni bil nobeden mož beseda. Ni bosanskega kralja Tverdka ni bilo na pomoč.
V tej preveliki stiski se odpravi Lazar sam s svojo serčno vojsko trikrat veči turški vojski naproti. —
Pa še neka druga nesreča se je pripetila Serbom še pred vojsko. Malo poprej sta se bila hudo sperla dva vojvoda serbska, oba zeta Lazarjeva, Miloš Obilic pa Vuk Brankovič, zbog svojih žen, ki ste se bili še poprej skregali, zato ker je hvalila vsaka svojega moža, rekši „moj mož je veči junak od tvojega". Naposled zauhne Brankovičevka vsa razkačena sestro svojo Obiličevko, in napravi toliko zdražbo med svakoma, da pozove njen oholi mož Brankovič svaka Obilica na dvoboj, češ, naj se vidi, kteri je od kterega veči junak.
Zahman ga verli Obilič tolaži in pregovarja, — nehote mora iti na boj, in trešči oholega Brankoviča s svojim „pernim buzdovanom„*) s konja na tla.
Vse je kipelo zdaj v tako globoko ponižanem prevzetniku, ki mahom nakani, strašno maščevati se za to sramoto, černiti počne natihoma poštenega Obilica tastu, knezu Lazarju, in legati se mu, da se Obilič skrivaj pogovarja s turškim cesarjem, kako bi mu izdal serbskega cesarja in njegovo cesarstvo.
Lazar je verjel na žalost lažnjivim besedam Brankovi-cevim in očital to zetu Obiliču tisti dan pred Kosovsko bitvo pri večerji vpričo vseh drugih vojvodov serbskih. Verli Obilic ugane mahom, čije (čigavo) je to maslo. Ves serdit skoči pri tej priči izza mize, in reče knezu: „Sutra čemo videti, ko je vera, ko li nevera; nevera ti sedi uz koleno!" to je: Jutri
*) „Perni buzdovan" je bila ondaj debela bunkasta palica, po bunki z žreblji obita.	Pis.
bomo videli, kdo je veren (zvest), kdo pa neveren (nezvest); nezvestnik ti pri kolenu sedi!
I.
Drugi dan (15. junija t. je „Vidov dan" 1. 1389) je bil odločen za bitvo s Turki na Kosovem polji. Po vsi serbski vojski se je bil raznesel glas, kaj se je zgodilo pri kneževi večerji. Miloša ni bilo k vojski. Živa duša ni vedela, kam je zginil. Vsi Serbi so zdaj mislili, da so bile Brankovičeve besede resnične. Strah je preleti; vendar upajo serčnosti svoji in kneževi.
Boj^ se začne. Kakor gladni volkovi planejo Turki na Serbe. Serbi se jim brez straha ustavijo, ter je zapodč nazaj celo do šotora Muratovega. Boj se je nekolikokrat ponavljal; pa vselej so se morali Turki junaškim Serbom s kervavimi glavami umikati. — Spet se živo spopadejo. Strašna kervava bitva se počne. Kakor trava pod koso, tako so padale turške glave pod ostrimi meči in noži serbskih junakov. Ali po dolgem bojevanji in klanji oslabi tudi serbska vojska, ki je bila — kakor smo slišali — že iz perva trikrat manjša od turške. Turki dobe zdaj še nove pomoči. —
Knez Lazar je bil zmerom pervi pred svojo vojsko in jo iz nova oserčuje, ne le z besedami, nego i z lastnim junaštvom. Kjer je najhujši boj, ondi je knez Lazar. Terdno kakor skala stoje Serbi, ter se ne dajo divjemu sovražniku z mesta ganiti. Ali kaj se zgodi! — Sredi vročega boja skoči knez Lazar s svojega trudnega konja, da bi zasedel drugega čilega (spočitega). Serbi ga pogreše in mislijo, da je nemara ubit. Serce jim upade pa se počno Turkom umikati. Ali ko ugledajo junaškega kneza svojega spet na konji in zaslišijo glas njegov, uder6 berž za njim — naprej. Tako se je zgodilo dvakrat po sreči. Serbi so se branili in mahali po Turkih neprenehoma jako moški. Vsa podoba je bila, da bi se bili Turčinu ubranili.
Ali v največi sili se odcepi od serbske vojske pravi izda-javec, Vuk Brankovič s svojim velikim kerdelom oklepnih (okovanih) konjikov serbskih — bilo jih je 10.000, — ter pobegne ž njimi v stran. Da-si je bila po tem merskem delu Brankovičevem serbska vojska strašno oslabljena, pa se je branila vendar še jako hrabro do večera. Kot tica je švigal na konji sem ter tje junaški knez, in izpodbadal peščico svojih junakov še k veči hrabrosti. Mnogo jih je tu popadalo; pa se le ne udajo. Ali ko se hoče Lazar zdaj že tretjič na čilega konja presesti, ter zgine svojim vojščakom spet izpred oči, — loti se

jih misel, da je zdaj knez res mertev obležal. Prestrašijo se in se spuste tudi v beg. — Zahman kriči zdaj Lazar s čilega konja Serbom, naj ne beže. Zmešnjava je bila že prevelika. Lazar dirja za svojimi ljudmi, Turki pa za njim. Po nesreči se mu spotakne konj. Lazar pade s konja. Turki ga . . . vja-mejo in peljejo k cesarju svojemu Muratu v šotor. —
Kam je pa zginil Obilic? — vprašajo vedečni bralci. Ves v ognji je bil prišel Obilic od kneževe večerje. — Drugi dan za rana zasede konja in odjezdi proti turškemu tabru. Spremljala sta ga največa prijatelja (pobratima) Milan Toplica pa Ivan Kosančic. Ko se približajo pervim stražam sovražnikovim, priveže Obilic svojega berzega konjiča za drevo kraj vode, in reče turškim stražam, naj ga odvedejo do svojega cesarja, ker mu ima nekaj posebnega povedati. — Murat ni sedel ondaj v svojem šotoru na tleh, kakor pišejo zgodo-pisci serbski, nego po besedah zgodopiscev turških... na konji sredi svojih straž. — Globoko priklonjen se mu bliža Obilic, kakor da bi mu hotel po tuji šegi nogo poljubiti, pa ga na naglem za-njo zgrabi, s konja potegne ter mu zasadi v persi oster nož, ki si ga je bil v nedra skril. Turški cesar se zgrudi s konja; Obilic jo pa ubriše proti svojemu konjiču, ter podere in poseka trikrat več turških stražnikov, ki so ga hoteli ustaviti. Že je blizo vode; zdaj zdaj bo pri svojem bistrem konjiču.
Ali pri tej priči ga dotek6 in sesekajo razdraženi Turci, pa odneso mertvega pred Murata, ki je ležal v šotoru na smert ranjen.*)
Obilic je hotel s svojim djanjem med Turki zmešnjavo napraviti, svojemu narodu tako k zmagi pripomoči in se pred njim oprati. Toda človek obrača, Bog pa oberne. —
Predno umerje Murat, priženč pred-nj vjetega kneza Lazarja, ki mu da umirajoči turški cesar mahom glavo odsekati, češ, ker je meni umreti, naj umerje on pred menoj. Lazar pa podd rad glavo, ko ugleda truplo Obilicevo, ko vidi, kaj je storil očernjeni zet za narod svoj, ko vidi, da umira že tudi najhujši sovražnik serbskega naroda.
Toda Serbom ni pridila niti Obiliceva, niti Muratova smert. Razrušeno je bilo serbsko cesarstvo v nesrečni bitvi na Kosovem polji. Ondi je popadal kot cvetje z drevja — cvet
*) Zastrau tega, kar se je godilo v turškem tabru, gre po moji misli veča vera zgodopiscem turškim nego serbskim, ki pripovedujejo to zgodbo malo drugače. Junaštvo Obilicevo s e mi zdi po besedah turških zgodopiscev celo slavnejše, nego po spisih serbskih.	Pis.
serbskih junakov, med njimi devet bratov Jugovičev, Lazar-jevih svakov.
Oj, kako bridke solze je točila serbska cesarica Milica, ko je dobila prežalostno poročilo, da je ostal na Kosovem polji cesar (knez) Lazar, da se jej ni vernil iz vojske ni eden izmed vseh devet milih bratov (Jugovičev).
Na Kosovem polji se je poderlo serbsko cesarstvo; ondi je podjarmil največi sovražnik vsega kerščanstva s pomočjo izdajavca Brankovica junaški narod serbski, ki zdihuje pod tem jarmom še dan današnji — malo da ne 500 let. — Glejte žalostnega nasledka nesrečne razpertije! —
Pa kako se je godilo poslej izdajavcu svojega naroda, — izdajavcu bratov svojih? — Poslušajte!
Po smerti turškega cesarja M u r a t a je počel vladati na Turškem njegov sin, po imenu Bajazit.
Brankovič se je že veselil, da bo zdaj on — če ne kralj, vsaj knez serbski. Pa se je jako opekel.
Bajazit postavi na Lazarjev sedež rajši vdovo Lazarjevo Milico pa sina njenega Stepana Lazarjevica. Zato je morala plačevati novemu cesarju turškemu letni davek (danak), pa mu dati tudi hčerko svojo Milevo za ženo.— Brankovič je hotel potem Milico in sina njenega po sili izpodriniti. Milica se pritoži Bajazitu. Le-ta pa dž Brankovima vjeti, zapreti in (1398) v ječi otrovati (zavdati mu). Tako je končal Vuk Brankovič. —
Truplo Lazarjevo so našli in izkopali Serbi po velikem trudu na Kosovem polji še le tretje leto po nesrečni bitvi, ter ga prenesli najprej v Ravanico, potem pav Rananico (v Sremu), kjer še zdaj počiva. V prelepih narodnih pesmih slavi serbski narod junaškega kneza Lazarja in verlega junaka Obiliča; — nesrečnega Brankovica se pa spominja le z bridkimi besedami: „Žalostna mu majka!"
114.
Obrazi iz babičinega življenja.
(Češki spisala Božena Nemcova; poslovenil Fr. Cegnar).
I. Babičina preselitev.
1.
Babica je imela sina in dve hčeri. Stara hči je živela mnogo let, do možitve, pri sorodovini v Beču; na to je šla mlajša
na njeno mesto. Sin, rokodelec, je bil že sam svoj gospodar in je priženil bišo v mestu. Babica je prebivala v pogorski vasici na sileski meji; živela je zadovoljno v mali hišici, vsi vaščanje so jej bili bratje in sestre; ona jim je bila mati in svetovavka, brez nje niso kerstili, ne poročili, ne pokopali.
Nenadno je prišel babici od starše hčere iz Beča list, v kterem je pisala, da je njen mož v službo stopil k neki kne-ginji, ki ima velika posestva na Češkem, le nekoliko milj od pogorske vasice, kjer je prebivala babica. Ta hip se odpravlja tje z rodovino, njen mož pa bode na selu le po letu, ko bode tudi gospd kneginja tam prebivala. Konec lista je priserčno prosila, da bi se babica za vselej k njim preselila in živela pri hčeri in vnukih, ki se je že vesele. Babica je plakala; ni vedela, kaj bi počela., Njeno serce je hrepenelo k hčeri in vnukom, kterih še poznala ni; stara navada jo je vezala z malo hišico in dobrimi prijatelji. Ali kri ni voda, hrepenenje je zmagalo staro navado, babica se je odločila za preselitev. Hišico z vsem, kar je bilo v njej, izročila je stari služabnici in pristavila: „Ne vem, kako mi bo tam všeč in ali ne umrem tukaj med vami". Ko je nekega dne voziček pred hišo obstal, naložil je na-nj voznik babičino pomalano skrinjo, kolovrat, brez kterega ni mogla biti, košek, v kterem je bilo čvetero čopastih piščet, vrečo z dvema pisanima mačkama in pa babico, ki je plakala, da pred-se ni videla. Blagoslov milih prijateljev jo je spremljal na novi dom.
2.
S kakim veseljem so je pričakovali na Starem belišču! Tako je imenovalo ljudstvo samotno poslopje v prijetni dolini, kjer je zdaj prebivala Proškova gospd, babična hči. Otroci so tekali vsak hip na cesto gledat, ali še ne gre in pravili so vsacemu, kdor je mimo šel: „Danes pride naša babica!" Sami med seboj pa so vedno popraševali: „Kaka pa je babica?"
Poznali so več babic; njih podobe so jim bile pred očmi, pa vedeli vendar niso, kterej bi bila njih babica podobna. Po-slednjič se približa voziček hiši. „Babica že gre!" razlegalo se je po hiši; gospod Prošek, gospa, Jerica z dojenčkom v naročji, deca (Jožek, Tonček in Barbka) in dva velika psa, Sultan in Grivec, vse je vrelo na vežina vrata pozdravljat babico.
Z voza je stopila žena v beli peči, v kmečki obleki. Otroci so obstali, vsi trije skupaj; ali od babice niso obernili oči. Oče jej stiska roko, mati jo s solzami v očeh objema, ona pa jo plakaje ljubi na obe lici. Jerica jej podaja malega dojenčka; babica se mu smehlja, pravi mu zlato dete ter ga prekriža.
Potem se je ozerla na druge otroke ter klicala s priserčno besedo: „Zlata moja deca, moji ljubčki, kako sem po vas hrepenela! Ali otroci so pobesili oči in stali, kakor bi bili pri-merznjeni: še le na materin opomin so podali babici cvetoča lica, da je je poljubila. Ali niso se mogli razbrati! Kako pa, ta babica je bila vsa drugačna od vseh, ki so jih kedaj videli: take babice še svoje žive dni videli niso! Čudno so jo gledali! Kamor koli je stopila, krog in krog nje so skakali in ogledovali jo od nog do glave.
čudili so se černemu kožuhu z dolgimi gubami na herbtu, nabranemu zelenkastemu rašu, širokemu slecu; všeč jim je bila rudeča, s cveticami preprežena ruta, ktero je imela babica na sebi pod belo ruto; sedli so na tla, da bi mogli dobro videti rudečo rožo na nogovicah in černe črevlje. Tonček je skubel barvne lise na žimnati torbi, ktero je imela babica na roci in Jožek, starši njegov brat, je pazljivo vzdigal babici beli, z rude-čimi pasi vtkani predpasnik, ker je otipal pod njim nekaj terdega. Imela je pod njim velik žep. Jožek bi bil tudi rad vedel, kaj je
v	njem, ali njegova sestra Barbka ga je stran pahnila šeptaje mu: „ čakaj, jaz te zatožim, da hočeš babici v žep seči!"
To šepetanje pa je bilo preglasno — slišalo se je za deveto steno. Babica je to opazila, nehala je govoriti s hčerjo, segla v žep rekoč: „No, le poglejte, kaj imam tukaj!" In iztožila je na krilo molek, star nožek, nekaj kruhovih drobtin, kos tkanine, dva konjika in dve punici iz medene potice, poslednje reči so bile otrokom. Ko je je babica otrokom dajala, govorila jim je: „Še nekaj vam je babica prinesla", in jemala je iz torbe jabelka in pirhe, odvezala mačkama vrečo in piš-četa izpustila iz koška. To je bila radost, to je bilo skakljanje! Babica je bila najljubša babica! — Otroci so zdaj popraševali za to in uno, nič več se niso sramovali in so bili babici že dobri tovarši. Mati jim je velevala, da dado babici mir, da se oddahne, pa ta je rekla: „Pusti nam to veselje pusti, veseli smo, da se imamo", in otroci so slušali babico. Eden jej sede na krilo, drugi stoji za njo na klopi in Barbka stoji pred njo in jej gleda v obraz. Ta se čudi, da ima babica kakor sneg bele lase, drugi, da ima nagerbane roke, in tretji pravi: „Pa babica! vi imate le štiri zobe!" Babica se nasmeje, gladi Barbki temnorujave lase in govori: „Ker sem stara; ko boste
vi	stari, bodete tudi inaki!" ali otroci ne morejo umeti, da bi mogle bele gladke njihove roke kedaj biti tako nagerbane, kakor roke stare babice.
Tako si je babica precej v pervi uri serca svojih vnukov osvojila, pa jim je bila tudi vsa vdana.
Od nebeške glorije.
(Zložil Matija Valjavec.) ,
Stoji stoji tam samostan, Menili je v njem, ki let in dan Premišljal je sam6 le to, Kako v nebesih je lepo, In kakšno je veselje tam, 5 Ki je ljudem prikrito nam, Ki videlo ga ni oko, Ki slišalo ga ni uho, Ki ga čutilo ni serce, In ki presega vse želje. 10
Iz kloštra šel počasnih nog Sprehajat enkrat se je v log; Kar na drevesu pevčica Zapoje rajska tičica, In poje poje tak lep6, 15 Da nobena tica ne tako. Prepevala je glorijo, Ki jo v nebesih vživajo; Prepevala na jasen glas Je njega veličast in kras, 20 K' je zemlje in neba vladar, Od kterega je vsaka stvar; Prepevala, kak božji svit Nebeščanom je vsem odkrit; Kak angelci lepo poj6, 25 Lepo poj6, sladko pojo, Sveti Trojici strežejo, Marijo devico venčajo, Ki vsa vsa osvitljena je, Kraj sina posajena je. 30 Pela je od veselja tih, Ki so v številu 'zvoljenih, Ki njih posest za vekomaj Veseli je nebeški raj; Ki obličje božje gledajo, 35 Brez nehanja je vživajo. In pela je tako lepo,
Tako lep6, tako sladko, Da se od glasov presladkih Je precej zamaknil menih. 40
Zbudivši spet se v klošter gre, Vratar neznan mu va-nj odpre. Poznal menihov nič več ni, In njega tudi ne oni.
Kak6 je to, kako je to? 45 Pred eno uro je bilo, Ko sem zapustil samostan, Da šel sem v log, ko slednji dan, In spremenjeno je vse zdaj In skoraj mi neznan ta kraj. 50
Zdaj spomni visi se opat, Da j' bral v zapisniku enkrat, Da šel menih iz kloštra je, Pa da ni vernil nič več se, Pa nikdar se ni vernil spet—55 Od tistih mal je tri sto let.
Tedaj poslušal tri sto let Sem rajsko tico pesem pet'; Ker sladka tak je pesem b'la, Ki pela jo je tičica, O kakšna še le glorija Veselja bo nebeškega 1
116.
Odeja naše zemlje.
(Spisal J. Rozman.)
Pervo, kar vidimo na zemlji, je njena lepa zelena obleka, ki je našim očem toliko primerna, da primerniša biti ne more' in jasno priča, da je ta ista roka, ki je stvarila oko, tudi zemljo pozelenila. Naj bi bil Bog ledinam in tratam belo ali rudeče ogrinjalo preskerbel, ktero oko bi prestalo njih veliko svitlobo in bliščobo? Ko bi je bil v temno ali pepelnasto suknjo ogernil, komu bi bile všeč? Zeleno pa lahko gledaš
dan na dan in se jih vendar ne naveličaš, in ako jih gledaš še tako dolgo in ostro, oko se ti vendar ne utrudi, marveč le izvedri in okrepča. In akoravno je trav, zeli in rastlin brez števila in so večidel vse brez sneme zelene, vendar ne najdeš ne dveh, da bi bili obe enako zeleni; temuč ena je drugače zelena ko druga, ena bolj temna, druga bolj jasna, in kolikor raznih plemen rastlin in zeli, toliko raznih stopinj zelenine. Kako umen pač in moder je stvarnik, ki j« poveršino naše zemlje tako lepo opisal in ozaljšal! Koliko hvale smo mu dolžni!
Ko je Bog rastline stvaril, je velel: „Zemlja naj rodi zelišča, ktera zelene in seme delajo". S temi besedami se je zavezal, da bo rastline varoval in je tako rekoč nejenljive ali neumerjoče storil. In res! trave ni treba ne sejati, ne podarjati, ne obdelovati; marveč sama raste, sama se plodi, kar je gotovo silno imenitno. Kako pusti in žalostni bi bili travniki naši in pašniki, ko bi je moral človek leto za letom s travnim semenom obsevati, in kar je nasejal ali nasadil, še polivati! Kako hvaležni tedaj moramo biti Bogu, da je on to veliko delo na-se vzel, da obseva o pravem času prazno zemljo, gole gore in celo gole peči- s travnim semenom in zavije vse v lepo zeleh pert! — Kdo pa tudi more prešteti, kdo popisati, koliko plemen trav in rastlin je Oče nebeški nam v veselje in hasen nasejal in nasadil! Na travniku, ki je tisoč stopinj dolg in tisoč širok, najdeš več ko sto tisoč travnih bilk, in na prostoru, ki ne obsega več kakor štirjaški črevelj, je gotovo več ko tisoč raznih plemen; in te travne bilke, naj bodo majhene, kakor hočejo, vendar prijetno diše, česar se lahko prepričaš, ako greš o košnji na travnik, kedar seno obračajo, grabijo in spravljajo v kupe ali na vozove. In vse te prijetne dišave dobiš in vživaš zastonj, krajcarja ti ni treba dati za nje.
Čemu vendar, boš vprašal, je Bog zeli, rastline in travo tako silno pomnožil? čemu je toliko raznih plemen? Na to ti tako odgovarjam: brez vzroka gotovo ne, česar porok nam je modrost božja. Bazna zelišča dajo človeku jed, zdravila in mnogo drugih dobrot; one ga razveseljujejo in k hvaležnosti do stvarnika obujajo, zraven so pa tudi v prebivališče in živež brezštevilnim živalim. — Ali ne samo velika množina rastlin nam kaže veličastvo nebeškega Očeta, marveč tudi njih neizrekljiva rodovitnost: ena sama namreč jih lahko mnogo tisoč ali celo milijonov obrodi. Če pogledaš n. pr. tobakovo zelišče, našteješ na eni sami sadiki štirdeset tisoč sto in dvajset semenskih zern, in ako prerajtaš njeno rodovitnost v štirih letih, tako boš našel, da eno samo zerno da semena črez dva tri-
lijona, kar je toliko, da ga vsi ljudje, kar jih je zdaj na svetu, ne seštejejo v enem letu, ko bi tudi noč in dan šteli. Koliko število! Brest, ki je dvanajst let star, ima petkrat sto tisoč semenskega zerna; ako bi tedaj vsega posejal, kako neizmerno število sadik bi v dvajsetih ali petdesetih letih imel? In ako še prevdarimo, da mnogo sadik tudi iz korenin priraste, zares se je le čuditi, da rastline še niso vse zemlje vzele v posest in jo popolnoma izpile.
Ako pa od druge strani premislimo, kaka množina je živali, ki se rede od zeli in rastlin, pokaže se nam zopet neskončna modrost božja. Ko bi se zelišča in rastline ne plodile tako močno, mnogo živali bi lakote poginilo, in naše njive, naši travniki in verti bi bili gole puščave; nasproti pa, ko bi se živali, ki se rede od trave in rastlin, preveč in prehitro množile, tako bi rastline kmalo zginile z zemlje, pa tudi mnogo živalskih plemen bi moralo konec vzeti. O moj Bog, popolno slep vendar mora biti, kdor Tvoje roke v stvarjenji ne vidi! Vseh plemen rastlin in živali si ravno toliko odmeril in od-vagal, kolikor jih je treba v občni prid; vsaki reči si meje pustavil, da ne zahaja kaki drugi v škodo. Kdo bi te ne hvalil?
117.
Nikolaj Kopernik.
(Spisal J. Navratil.)
Oj, kako je lepo videti modro nebo, kedar migljajo po njem o jasni noči nepreštete zvezde kakor svitle lučice, — rekel bi — kakor goreče nebeške cvetličice. Oj čudnih in prečudnih lučic! Nikamor se ne naslanjajo, nikjer niso pripete, pa ne popadajo! Od kod neki ta ogenj? — Kdo je prižiga? — Kod se hodi ali leta do njih? — Živa duša ga ni še videla nikdar.— Zares čudno in prečudno! Ali še čudnejša se zdi očesu človeškemu velika podnevna luč, rumeno solnce, ki preganja temno noč in nareja beli dan, — ki je svitlobe in toplote vir.
Od nekdaj so premišljevali učeni možje te prečudne podnebne luči ter dognali s svojo modrostjo in s pripravnim orodjem, da se sučejo nektere neprenehoma v podolgovat kolobar, nektere pa da ostajajo vedno na tistem mestu, in se sučejo le okrog svoje osi, to je same okoli sebe. Toda dolgo dolgo so mislili tudi učeni zvezdoznalci, da se verti solnce krog naše
zemlje, ki je neznano velika obla (kugla), — zemlja pa da stoji vedno na svojem mestu. — Tako je učil posebno zvezdoznalec P t o 1 o m e j kakih 100 do 150 let po Kristusovem rojstvu; tako so učili več sto let vsi drugi zvezdoznalci za njim.
Štirnajst sto let po Ptolomejevi dobi se pa prikaže nova svitla zvezda . . . preučen zvezdoznalec, po imenu Nikolaj Kopernik, ki je pervi izmodroval, da se ne verti (kakor se nam zdi) solnce okrog zemlje, nego zemlja okrog solnca. — Od kraja niso hoteli tega verjeti. Kopernikov nauk je imel mnogo nasprotnikov, ali zdaj se derže tega nauka vsi zvezdoznalci in drugi učenjaki. Kopernikov nauk se razklada zdaj po vseh šolah.
Kopernik je bil tedaj jako učen, če pomislimo, da se ne more od nikoder in nikakor videti, da se zemlja res suče krog solnca, kakor se mesec krog nje. In glejte, ta slavni mož je bil slovanskega rodu. Tudi mi Slovenci smo .sinovi velikega slovanskega naroda. Ker se pa dičijo vsi razsvetljeni narodi s svojimi slavnimi sinovi in pozvedajo na drobno njih življenje, zat6 vem, da bo tudi slovenskim bralcem ugodno, če zvedo kaj več o tem preslavnem učenjaku slovanskem, ki so ga hoteli tujci Slovanom po sili oteti in ga pripisati svojemu narodu.
Nikolaj Kopernik se je rodil 19. svečana 1473 v poljskem mestu Torunji, ki spada zdaj pod pruskega kralja. Oče Nikolaj je bil zdravnik v Krakovu, pozneje pa torimjski meščan. Mati Barbara je bila sestra poznejemu škofu Lukežu Vacelrodu. Brat Andrej je bil, kakor pozneje tudi on, korar v Frauen-burgu.
Potem ko je izdelal mladi Kopernik šole torunjske, šel se je v krakovsko visoko šolo zdravilstva, računstva in zvezdo-znanstva učit. Tudi starih jezikov in risati se je učil; alijzvez-doznanstvo ga je veselilo najbolj. Da bi se ga priučil do dobrega, odpravi se v svojem 25. letu na Laško ali Talijansko v mesto, ki se mu pravi Bolonja (Bologna.)
Ondaj je slul tudi učeni zvezdoznalec Regiomontan, ki je učil zvezdoznanstvo v Rimu. Njegova slava je spodbadala silno ukaželjnega Kopernika.
O smerti Regiomontanovi je bila učenost mladega Kopernika že tako razglašena, da pride berž potem na Regio-montanovo mesto — v Rim, kjer je razlagal zvezdoznanstvo tako izverstno, da ni zaostajal kar nič za svojim prednikom.
Leta 1502 se verne spet v Krakov in stopi ondi v du-hovski stan.
Ondi je spisal tudi med letoma 1502 in 1509 preimenitno knjigo o zvezdah.*) V tej knjigi je razodel svoje modre misli o zvezdah in razložil, kako se sučejo, zakaj se tako sučejo itd. V tej knjigi je bil razložen tudi novi Kopernikov nauk: „da se ne verti solnce krog zemlje, nego ona krog njega".
Leta 1510 si ga izbere že ujec (škof Lukež Vacelrod) za korarja frauenburškega.
Poslej se je utegnil učeni Kopernik z zvezdoznanstvom bolj nego poprej pečati. Iz svojega stanišča tik stolne cerkve je zvezde marljivo pazil ter premišljeval. Potrebno orodje si je znal sam izdelovati.
Da ne bi pa po zvezdoznanskih opravkih zanemarjal svojih duhovskih dolžnosti, zato je opravljal vsak dan najprej dolžnosti svojega stanu. Ker je bil tudi učen zdravnik, pomagal je rad vsakemu bolniku, kteri je želel njegove pomoči. Tako umen zdravnik je bil Kopernik, da so pošiljali po-nj o nevarnih boleznih cel6 \t tedanjega kraljevega grada iz Kraljeviča.**) Ko je volil 1. 1523 štiri prelate, izvolil je tudi Kopernika.
Svojo preimenitno knjigo o zvezdah pa je dal Kopernik na svet še le 30 let potem, ko jo je bil spisal. Pa predno je bila natisnjena, zboli ta razsvetljeni mož na smert, in izdahne blago svojo dušo 22. maja 1543.
Vendar je doživel tega veselja, da je videl na smertni postelji pervi iztisek preimenitne svoje knjige. Nekoliko hipov na to ugasne svitla zvezda na obnebji slovanskem.
Še enkrat ponavljamo, da so si lastili tega slavnega moža drugi, nekteri neslovanski narodi, pa se jim je po verjetnih spisih dopovedalo, da je bil Kopernik Poljak, tedaj slovanskega, pa nikakega drugega rodu.
Truplo tega slavnega učenjaka počiva v cerkvi frauen-burški pred istim oltarjem, pri kterem je po navadi maševal. Še le 36 let po smerti mu je dal neki škof postaviti nad grob kamen ali spominek, ki ga pa zdaj več ni. Drugi spominek mu je dal narediti torunjski zdravnik Melhijor Pirnež (Pyr-nesius) v cerkvi sv. Ivana. Ali ta spominek je bil preprost za tako slavnega moža.
Zato so mu postavili Poljaki leta 1853 v rojstnem mestu Torunji mnogd pristojniši spominek, ki je bil 25. oktobra 1853 z veliko častjo vpričo kralja (pruskega) razgernjen. Po vseh
*) Po latinski: „De revolutionibus orbium coelestium".
**) Po poljski prav za prav: „Krolevič1' (Konigsberg), Iti spada zdaj k pruskemu kraljestvu.
krajih poljskih, koder so vozili ta spominek v Torunj, potresale so poljske device po potih in po cestah pred njim lepe pisane cvetiee.
Tako so slavili Poljaki ime slovečega rojaka — slovanskega učenjaka, ki ga zna in čisla po pravici ves učeni svet.
118.
Luna in zvezde.
(Zložil Fr. Cegnar.)
Bleda luua je tožila zvezdam: „ S vitle zvezde, zlate moje hčerke ! Zlo je meni, zlo na vedne čase! Žarko solnce me sovraži hudo, Da-si sestra sem po rojstvu njemu, 5 Da kraljica sem na jasnem nebu; Le po noči pušča mi krasoto, Le po noči, da razganjam temo; Pa po dnevi se prevaža samo
V	zlatem vozu po visocom nebu 10 Ter zagrinja mene v temno krilo, Da v obraz mi svet se ne ozira, Da ne čudi se svitlosti moji.
Nič se nisem tužna zadolžila, Nikdar nisem razžalila brata, 15 Da me tako smelo zaničuje : Zlo je meni, zlo na vedne čase!" Govorijo luni svitle zvezde: „„Bleda luna, ljuba naša mati! Tiho, tiho, ne govori tako! 20 Da ne čuje te rumeno solnce. Krasuo te je obdarilo ono, Vso svitlobo tebi posodilo, Vso milobo, kar je imaš, dalo, Za kraljico na ponočnem nebu, 25 Mila luna! tebe izvolilo. Tiho, tiho, ne govori tako! Da ne čuje te rumeno solnce, Da ne vzame ti svitlobe ono, Te ne verže iz višave nebne."" 30 Umolknile so merleče zvezde, Obledela na višavi luna —
V	zlatem vozu se pripelje solnce.
Cvetnik. II.	H
Lastna živalska toplota.
(Spisal K. Robida.)
Žive stvari imajo neko toploto, ktera je različna od toplote njih obližja, to je, od toplote zraka ali vode, v kterem stvari "bivajo. Tako so živali polarnih krajin bolj tople od ledti, na kterem je najdeš; živali po deželah pod ravnikom imajo niža toploto od zraka, kteri v se sopejo. Tičja gorkota je različna od zrakove, ribja različna od vodne gorkote, v kteri živč.
Človeška toplota ima kakih 37 stopinj po Celzijevem gor-komeru. Mladost in bolezni, tudi najhujše vročinske, zvišajo le-to toploto malo kedaj do 40, nikdar pa črez 42 stopinj. Tiče kažejo najvišo toploto: petelinova presega 43 stopinj; nižo imajo dojivke, med kterimi prešiči 40. stopnjo dosežejo. Eibja toplota in tudi želvina znaša sploh 27 stopinj; niža je una žužkov, postavim svetlic, ktera jie preseže 23. stopinje. Živali, ktere po zimi spe, imajo toploto bližnjih reči, kterih se dotikajo.
Od kod vendar prihaja lastna toplota, ktera se ne zmanjša, ako ravno se vedno oddaja bližnjim merzlejšim reččm? Zakurjena peč se po zimi naglo ohladi, ako ogenj v nji ugasne. Kje je pa ogenj v živih stvareh? Le-to vprašanje je uganil učeni Liebig, kteri pripisuje lastno gorkoto nekemu gorenju v živali. Le-to gorenje obstoji v zedinjevanji ogleca in vodenca s kislecem, posebno o dihanji. Kakor se na kovaškem ognjišču oglec edini z zračnim kislecem in daje gorkoto, ktera železo razbeli, ravno tako se veže zračni kislec v živalih s kervnim oglecem in zbuja toploto, in ob enem kri čisti. Oglec, zedinjen s kislecem, da ogelno kislino, ktera skoz usta in nos izpuhti; še hujša toplota postane, kedar se vodenec kemijsko veže s kislecem. Le-to vezanje kisleca z oglecem in vodencem se posebno nahaja v pljučah, v manjši razmeri v drugem životu, kjer kislec kožo prešinja.
Ogleca in vodenca pa dobiva truplo po hrani, ktera prebavljena se premeni v kri. V ta namen najbolje služi takošna hrana, ktera nima gnjilca v sebi in ne redi mesa n. pr. sladkor, moka, maščoba, žganje. Zatorej potrebuje človek, ki živi v merzlem ozračji ali, ki se pridno giblje pod milim nebom, obilnejše hrane od unega, ki sedi v gorki izbi. Samojedec v Sibiriji povžije na dan kakih 10 liber mesa, 2 libri ribje masti in veliko žganja, da preterpi hudi mraz. V gorkejšem ozračji zbuja človek poželenje do jedi po zavžiti obilni merzli vodi, ktera, ker se po telesni toploti ogreva, telesu toploto jemlje
in je sili, da si po hrani nove toplote pripravlja. Hrana južnih prebivavcev je večidel sadje, ktero ima le 12 odstotkov ogleea; maščoba, ktero vživajo severni prebivavci, ima kakih 70 odstotkov ogleca. Derečim živalim je odločil Bog za prebivališče gorke dežele, kjer ozračju manj svoje toplote oddajajo, torej tudi manj hrane potrebujejo; tudi je dobrotljivi Oče ticam roparicam vstvaril gosto perje, da bivajoče v visokem in merzlem zraku manj lastne gorkote izgubljajo in so torej manj požrešne.
Ako človeku zmanjkuje potrebne hrane, začne hujšati, to je, njegova maščoba se rabi pri sopenji in on bolj in bolj suh postaja. Kedar je maščoba že porabljena, pridejo ostale raz-topljive telesne snovi na versto, in slednjič čutnice in možgani, ktere kot najbolj potrebne za ohranjenje življenja narava najskerbnejše varuje. Ako se začn6 možgani vezati s kislecem, * nastopi brezumje in po tem smert. Trupla merličev za lakoto nimajo druzega, kakor kožo, kite in kosti.
Iz tega se razvidi, zakaj kokoši, kedar valijo, hujšajo; zakaj težaki obilniše in bolj mastne hrane potrebujejo, ko go-sp6da. Iz enakega vzroka svetujejo zdravniki nekterim bolnikom posluževati se pičle hrane, da se s časom odpravijo tiste snovi, ktere so se v truplu nabrale in so zdravju škodljive. Ker namreč oglec prepičle hrane ne zadostuje v pripravljanje potrebne gorkote, veže se zračni kislec z nabranimi snovmi, ktere po sopenji ko ogelna kislina iz bolnika izpuhte.
120.
Severni medved.
(Spisal L. Gorenec.)
Severni medved je največa pozemska žival na severji, pa tudi najnevarniša. Dolg je 8—12 črevljev. V glavo je podoben psu, samo veča je ko našega medveda, vrat tudi veči, rep pa krajši. Tudi širji gobec ima, veči smerček, veče nosnice. Severni medved je večidel bel, kakor mleko, nekteri pa je rumenkast. Dlako ima gosto, dolgo in voljno. Ona ima po dva mlada.
Ta medved živi ob ribah, morskih psih in tičih, ob morskih dojivkah in njih ostankih, ki je zametajo tamošnji prebivavci, ki love te živali. Drugim živalim ne prizadene kvara, pa se ga tudi ne boje, kakor bi znale, da ne mara za nje, še beže ne pred njim; blizo k njemu pa vendar ne zahajajo, rajše so le od daleč, kakor bi ga spoštovale, ker je tako velik mer-
11*
čina. V zverinjaku ne živi ob teh živalih, temuč mu mora biti po všeči drugače meso in kruh; samo polivati ga morajo, zato da mu ni prevroče, če ne, ne bi dolgo časa vozili ga po svetu, zlasti po gorkejših krajih ne.
A za človeka, za tega mu pa ni tako malo mar. Berž ko ga zagleda, precej mu gre naproti : časi pa se tudi pripeti, da se nevede snideta. Takrat gerdobec kar zgrabi človeka, toda malokdaj zmore, ker severnjaki dobro vedo, da rad napada, zatorej ima vsak orožje s seboj, kedar gre kam na piano.
Po letu ni tako nevaren, ker le ob morji, le ob vodi sploh pohaja in morske živali lovi. Tačas se prav presneto gosti in masti; ali po zimi je pa včasih spak ž njim. Plavati zna jako dobro. Miljo daleč, včasi še dalje plava od obali, pa se ne upeha. Kedar se mu zdi, spleza pa na kako skalo v morji in čaka živali. Če počiva, potlej pa spočit že lahko plava deset milj daleč.
Kedar se zima začne, zapusti led in gre zopet na zemljo, da se zakoplje v sneg. Led na morji pa ledena tla dobro pozna, da še človek ne tako. Dobro pomnim: bral sem, daje sloveči Parrv več mescev sankal po ledeni plošči; menil je, da se vozi po ledeni zemlji, pa je sankal le po ledu na morji. Medved se gotovo ne bi bil tako zmotil; pa tudi niso po zimi še nikoli nobenega medveda zalotili, da bi bil spal na kaki ledeni plošči, temuč vselej le na zemlji v snegu.
Od kraja mesca kimovca zapusti morje, pa gre na zemljo. Primanjkuje mu živeža, zategadelj je severnjakom še nevarnejši in mornarjem. To se ve, živeti mora, zatorej stiče, koder more. Zato napada barke. Ker dobro pleza po barki tako, kakor bi šel po lestvi, ker ima tako ostre in močne kremplje, zato mornarji svoje barke s snegom omečejo, prav na rahlo, in kedar jame plezati, bezajo ga in pehajo nazaj v sneg. Ves se skrije v sneg gerdoba, ko se zverne va-nj; ko pa se obrača, otresa in pripravlja zopet navzgor, v tem ga pa ubijejo.
Samo enega medveda se popotni ne boje tako zelo. S svojimi dolgimi bodali, s sekirami in še z drugačim orožjem mu kmalo pokažejo, kar mu gre: ali kedar je kacih kosmatincev po 6—10 skupaj, takrat jim pa huda prede, zlasti če barko napadajo.
A ti ljudje so preserčni včasi, serčnejši nego so res. Ne-kteri se rad baha, da se nič ne boji, da sam zmore še takega kocina; ali kedar se prikaže medved sam, in da se ga loti kak tak bahač, gotovo mu pomeri hlače, naposled ga pa še umori, kajti nič mu ne more sam z nikakoršnim orožjem. Tisto bodalo je presneto slabo za-nj, za takega korenjaka;
kar pritisne s taco, pa je zlomljeno, če je tudi z železom okovano Teče pa tudi niliče tako ne, da bi mu ušel. Medved prav za prav nima tako berzih nog, ali vendar unesti mu je niliče ne more. To Je dobro, da je medved tako radoveden, to še otme kterega. Človek kar rokovico spusti na tla. Medved obstoji, začne ogledovati rokovico, potlej jo še duha, obrača in tako se mudi, človek pa beži ta čas. Kedar pa vidi tacman, da rokovica ni za njegov želodec, zopet steče za begunom, begun pa kar drugo rokovico verže od sebe, potlej klobuk ali kapo, kar ima, ruto, — vse, saj za mraz se ne zmeni v taki nevarnosti, ker se mu preveč tresejo hlače, če je že blizo svojih tovaršev ali blizo bark, lahko uteče; če je pa daleč, naposled nima s čem več motiti medveda, pa upehan je že ves, medved pa zmerom enakomerno gre za njim, takrat pa je že huda.
Kedar medved že nima nič več živeža, ko so se umaknile že vse živali, ob kterih živi, potlej se za seženj globoko zarije v tla, tako da vnanji mraz ne more do njega. Zarit je do mesca sušca; tačas vstane, ali tako je suh, da na vseh straneh od njega visi dolgodlaka koža. Kaka druga tako suha žival se komaj vlači okoli, ta medved pa je vendar še vse eno jako uren.
Navadno jih gre več teh kosmatinov skup rib lovit. Kar spravijo se v vodo in ženo ribe, da je prižen6 v kak ozek kot. Ribe se vračajo, medvedje pa kar požirajo; kedar kteri zine, skor vsak pot mu kaka riba splava v gobec. Love je prav tako, kakor naši ribiči v rekah.
Ko so tako sloki, vozijo se na ledenih ploščah v obljudene kraje, n. pr.: na Islandijo, v Grenlandijo ali kam drugam na severji, kjer potlej napadajo črede, ki jim sicer ničesar ne prizadenejo.
Popotnim je severnega medveda koža dobra postelj; kar s čeloma odero medveda, da je meh potlej. V takih mehovih leže, po dva v enem, samo da je obernjen, dlaka znotrej. Ker je dlaka gosta in dolga, zato je kaj gorko v takovih mehovih, včasi tako, da se popotni pote v njih. Dva lahko spita v enem, torej vsakdo lahko znž, da niso majheni.
V tega medveda so severnjaki vsi zamaknjeni. Radi je pobijajo, nekaj zarad kože in masti, nekaj pa zato, ker imajo piko na-nje, ker jim tako pridno pomagajo loviti ribe in morske pse; to je kači tako, da so jim vsi gorki. Ta gerdoba tudi preplaši te živali, da jih po več mescev potlej ni na lov v kakem zalivu. Eskimaki se morajo zategadelj preseliti vselej kam drugam, — če ne, od lakote bi pomerli, ker žive ob teh
živalih, živi pa ne morejo v zemljo. Ali v vodi mu ne morejo ničesar; preumetalen je in premočen, — tak čolniček,*) v kakoršnih se vozijo ti ljudjč, kar tacne po njem, pa je ; za harpune, za take s kakoršnimi nabadajo morske pse, za te pa se še ne zmeni tak dlakež.
121. Vodotop.
(Odlomek, zložil M. Schiller, poslovenil J. Koseski.)
1.	Veselje vsem, Ki dihajo v zraku sveta!
Al strašno je biti v prepadu tem, Iu človek ne skušaj derzno Boga; Ne želi si gledati nikdar očito, Kar milostno v grozo in tmino je skrito.
2.	Dervilo ko blisk me je jaderno not; Zdaj skozi pečevnat obok
Pridere mi reka germeča naprot, Serdito popade me divji dvotok, In kakor vertavko v okrogu verti me Tiraje v globino, omota me prime.
3.	Zdaj v sili naj veči pokaže mi Bog, Ko živo do njega kričim
Iz brezna skaline moleči rog, Objamem ga urno, in smerti ubežim; In tu na korali je kupa visela, Scer padla bi bila v neskončnost žrela.
4.	Še hribe globoko pod menoj stermi V škerlatno temoto prepad,
Ce ravno posluhu nenehoma spi, Oko trepetajo ozira se v čad, Ki v nedriji brezna peklenskega krije Drakone, modrase, razkačene zmije,
*) Eskimaki imajo čolniče iz kož morskih psov. Pis.
5.	Tu černo gomazi in vije se v zmes Ostudne červadine plast, Škat ostrobodeči, repon skaloplez, Kladivana groznega ljuta pošast, In jadno grozeče mi zobe očita P6morski pes, jezera risa serdita.
6.	In tu visim, in groza mori me in mar, Ker upa otetbe ni več,
Med zvermi edina občutljiva stvar, Samoten v ostudni puščavi gineč Globoko pod glasom človeške besede. Pri divjih strahotah nevsmiljene črede.
7.	To z grozo prevdarim, zdaj vidim pošast, Ki širi sto členov na mah,
Popasti me hoče, oklenjen izrast Korale spustiti omami me strah — Koj zgrabi valovje me divjega vira, Pa v blagor je bilo, na kviško me tira.
122.
Obraz iz babičinega življenja.
(Češki spisala Božena Nemcova; poslovenil Fr. Cegnar.) II. Bab i čini opravki. 1.
Pervo, kar je babica v gospodinstvu prevzela, bila je peka. Ni mogla videti, da dekla z božjim darom tako brez vsega spoštovanja ravnš,, naj bo v niške ali iz nišek, v peč ali iz peči; še blagoslovi ga ne, kakor bi imela kamen v roci. Ko je babica kvas postavila, blagoslovila je z gnjetalom niške, in ta blagoslov je ponavljala, kedar koli je testo v roke vzela, dokler ni bilo kruha na mizo. Tudi zijala ni terpela blizo, „da ne bi božjemu daru dal urokov".
Kedar koli je babica kruh pekla, imeli so otroci praznik. Vselej so dobili češpljeve ali jabelčne hlebčke, kar se popred nikoli ni zgodilo. Ali morali so se navaditi na drobtine paziti. „Drobtine morajo na ogenj", rekla je babica, ko jepometelaz
mize ostanke in je na ogenj metala. Ako je ktero dete mer-vilo kruli na tla in je babica to opazila, precej mu je ukazala drobtine pobrati ter je govorila: „Na drobtino se ne sme stopiti, da ne jokajo duše v vicah". Tudi jej ni bilo prav, ako je videla, da se kruh od kraja ne reže in rekla je: „Kdor se prepira s kruhom, prepira se tudi z ljudmi".
Ako je kak košček kruha ostal, tudi drobtine, ktere so puščali otroci, vse je spravljala babica v žep; ako je šla na vodo, pometala je je ribam; ko je bila zunaj z otroki, mervila je je mravljam ali ticam v lesu, z eno besedo, ona je gledala na vsak ostanek in vedno opominjala: ^Spoštujte božji dar, brez njega je gorjž, in kdor ga ne spoštuje, tega božja šiba kaznuje!" Ako je detetu kruh iz roke padel, moralo ga je poljubiti, kakor da bi prosilo odpuščanja; celo grahovo zerno je pobrala babica, ako je kje ležalo ter ga spoštljivo poljubila. Vse to je babica tudi otroke učila.
2.
Po letu je vstala babica ob štirih in po zimi ob petih. Najpred' se je prekrižala in poljubila sveto razpelo na kronici, ktero ie po dnevi pri sebi nosila, po noči pa pod vzglavje de-vala. Ko je vstala v božjem imenu in se oblekla, pokropila se je z blagoslovljeno vodo, vzela kolovrat, predla in jutranjo pesem zapela. Starka je imela že prav malo spanja, ali ker je vedela, kako je sladko, privošila ga je drugim. Dobro uro potem, ko je vstala, zaslišala se je hoja, zaškripale so te ali une duri in babica se je prikazala na pragu. V tem času so začele gosi gagati v gosnjaku, prasci kruliti, krave mukati, kokoši s perutami plahutati, mačke so mijavkale, od koder si bodi, in se okoli nje plazile. Psa sta gledala iz pesnjakov, raz-tegala se in skakala k babici; ako bi se ne bila branila, zares poderla bi jo bila in vergla jej iz rok pehar, v kterem je imela zernje za perutnino. Babica je imela vso to žival prav rada in ta njo. Bog vari, ko bi bila videla, da jo kdo muči in ako bi bil le červ.
Ko je babica napasla perutnino, zbudila je dekli, ako ste še spali; ko je šest odbilo, stopila je k Barbkini postelji, položila jej roko na čelo in šepetala: „Vstani, deklica, vstani, čas je". Pomagala jo je obleči in šla potem gledat k drugim otrokom; ako se je ta ali uni še na postelji valjal, kercnila ga je po herbtu in opominjala: „Kviško, kviško, petelin je že devetkrat dvor obšel in ti spiš, ali te ni sram?" Pomagala je otroke umivati, ali napravljanje jej ni šlo od rok. Ona ni
mogla pomniti vseh gumbov, zaponk in prevez na obleki; kar bi imelo biti spredej, djala je navadno zadej. Ko so bili otroci napravljeni, pokleknila je ž njimi pred podobo križanega Zve-ličarja, prekrižala otroke, molila oče naš in potem je je peljala k zajutreku.
3.
Kedar v hiši ni bilo posebnega opravka, sedela je babica po zimi v svoji kamri za kolovratom, po letu pa z vretenom pod lipo na dvoru, ali na vertu, ali je šla z otroki na sprehod. Pri tem je nabirala zeli, ktere je doma sušila in za potrebe shranjevala. Zlasti do kresa je nabirala zeli o jutranji rosi, ker te so neki najboljše. Ako je kdo zbolel, precej je imela kako zdravilo pri roci'; zdravnika nikdar ni klicala.
Večkrat je šla babica z otroki na daljše sprehode, ali do lovčeve hiše, ali do mlina, ali v les, kjer so tiče ljubeznjivo pele, kjer je bila pod drevesi mehka mahovina, kjer je raslo toliko zvončkov, trobentic in drugih cvetic, in so je vezali v kitice.
V poletnih krasnih večerih, ko je bilo nebo jasno in so lesketale zvezde, rada je sedela babica z otroki zunej pod lipo. Dokler je bila Nežka majhna, deržala jo je na kolenih, Barbka z dečkoma pa je stala pri njej. To ni moglo drugače biti, kedar je začela babica kaj pripovedovati, morali so jej v obličje gledati vsi, da bi jim ne ušla nobena beseda.
Babica jim je pripovedovala o svitlih angeljih, ki tam gori prebivajo in luči ljudem prižigajo, o angeljih varhih, ki varujejo otroke na vseh potih življenja, ki se veselč, ako so pridni, in jokajo, ako niso poslušni. Otroci so se ozirali v jasno nebo, kjer je migljalo v najkrasnejših barvah tisoč in tisoč zvezd, malih in velicih, prelepo lesketajočih. „Ktera izmed teh zvezd pa je moja?" vprašal je nekega večera Jožek.
„To le Bog sam ve. Le pomisli, bi-li bilo mogoče najti je izmed teh tisoč in tisoč zvezdic?" odgovorila je babica.
„Cegave pa so te krasne zvezde, ki tako lepo leskečejo?" vpraša Barbka.
„Tistih, ktere Bog posebno ljubi, izvoljenih božjih svetnikov, ki so mnogo dobrega storili, Boga nikdar ne razžalili", odgovori babica.
Babica je hodila ob desetih spat, to je bila njena ura, to je čutila na očeh. Do te dobe je končala svoja opravila. Preden je legla, pogledala je, ali je vse dobro zaperto, sklicala je mački in ji na izbo zaperla, da ne bi prišli v spavnico in ne zadušili spečih otrok; pomorila je v peči vsako iskro, pripravila na mizo kresilo in luč. Ako se je bilo bati hudega vre-
mena pripravila je svečnično svečo, v belo platno zavila hleb kruha in de vaje ga na mizo govorila poslom: „To me slu-šajte: najpervo, kar človek v požaru k sebi vzemi, bodi kruh, pa se ne zmoti".
Ko je bilo vse opravljeno, pokleknila je pred sveto razpelo, molila, pokropila še enkrat sebe in Barbko z blagoslovljeno vodo, položila pod vzglavje kronico in zaspala v božjem imenu.
123.
Misli tuje in lastne.
(Spisal J. Tomšič.)
- - 1. Poterpežljivost je grenko zelišče, pa prinaša sladek sad.
2.	Človek nima večega neprijatelja, nego je slaba družba: ona mu umori duha in dobro ime, ter mu vseka rane, ki se nikdar ne začele.
3.	Napaka škoduje samo nam, pregreha nam in drugim; dobra lastnost koristi samo nam, čednost pa nam in drugim.
4.	Človek je skrit večkrat v svojem jeziku.
5.	Skušnja je zdravnik, ki vselej prepozno pride.
6.	Ni je žalostniše reči v človeškem življenji, nego je spomin na izgubljene zlate ure naše mladosti.
7.	Kakor zdrava hrana daje telesu zdravo kri, in ta na-polnuje ostale ude in telesne dele: tako si dober človek pri-dobljuje iz dobrih knjig lepih čednosti, ki mu iz serca vro v krepko strojstvo njegovega telesa, ter mu bistrijo razum, jačijo voljo in ga napeljujejo k dobremu napredku.
8.	Malo jih ve, koliko je treba vedeti, da se ve, da vedo malo.
9.	V mladosti bi moral biti vsakdo varčen z veseljem in si nekoliko veselja prihraniti za ono dobo, ki se ne d& tako lahko zadovoljiti. Mladost je že sama na sebi velika sreča.
10.	Sebi ne odpusti ničesar, a drugim vse.
124.
Memento mori.
(Zložil Fr. Prešeren.)
1. Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancev že zasula je lopata!
Odperta noč in dan so groba vrata;
Al dneva ne pove nobena prat'ka.
2.	Pred smertjo ne obvarje koža gladka, Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
3.	Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta In od veselja do veselja leta,
Da smertna žetev vsak dan bolj dozori.
4.	Zna biti, da, kdor zdaj vesel prepeva,
V mertvaškem pertu nam pred koncem dneva Molče trobental bo: „memento mori!"
125.
Obrazi iz babičinega življenja,
(Češki spisala Božena Nemcova; poslovenil Fr. Cegnar.)
III. Babičina smer t.
Mladina je rastla in dorastla; nekteri so ostali domd, pomo-žili se in poženili; roditelji so jim prepuščali posestva tako, kakor na- dobu starf list odpade, kedar mladi poganja. Nekteri so zapustili tiho dolinico, ter iskali drugod svoje sreče, kakor seme, ktero veter odveje ali voda daleč zanese, da na tujem bregu, v daljnem logu korenine zasadi.
Babica ni zapustila male dolinice, kjer je našla nov dom. Z mirno mislijo je gledala, kako vse okoli nje raste in cvete; radovala se je sreče drugih ljudi, tolažila žalostne, pomagala, kjer in komur je mogla, in ko so jo vnuki za redom zapuščali, odletali, kakor lastovke izpod strehe, ozirala se je za njimi z mokrim očesom in se tolažila: „Morebiti d£ Bog, da se zopet vidimo". In videli so se. Vsako leto so hodili domu obiskovat svojih, in stara babica je z veselim očesom gledala, ko sta mladenča pred njo obraze sveta razkladala, odobravala njihove, z živim duhom osnovane naklepe, in rada odpuščala mladostne zmote, kterih jej niso skrivali. Vsi so radi poslušali babičine skušnje in svete, če tudi se niso vselej po njih ravnali: spoštovali so babičino besedo in nrave.
Ljudje še vedeli niso, kako se babica stara in peša, le ona sama je to čutila. Večkrat je govorila Nežki, ki je bila že lepa deklica, kažoč staro jablano, ki se je leto za letom bolj sušila in redkejše zelenela: „Medve vse enaki, pojdeve v
istem času spat". In neko pomlad ozelene vsa drevesa, le stara jablan stoji žalostna brez zelenja. Morali so jo izkopati in po-žgati. Babica je to pomlad zelo kašljala, ni mogla več v mesto v božjo hišo. Boke so se jej bolj in bolj sušile, glavo je imela kakor sneg belo; glas je prihajal slabši in slabši. Nekega dne razpošlje Terezka pisma na vse strani, da bi se otroci sešli. Babica leže, ni mogla več vretena deržati. Lovčevi, mlinarjevi, kerčmarjevi so hodili vsak dan prašat, kako je babici; ni jej odleglo. Nežka je ž njo molila; vsako jutro vsak večer je morala babici praviti, kako je na vertu in vertiču, kaj dela perutnina, kaj Liska itd. Spomin jo je zapuščal. Večkrat je poklicala Nežko za Barbko, in ko jo je Nežka spomnila, da Barbke ni doma, spomnila se je in vzdihnila. „Se ve, da je ni, ne bom je več videla". Ali babica je dočakala vseh. Vsi so prišli k babici; najperva iz med vseh pa je bila Barbka, prišla je s slavcem vred : slavec se je naselil v svojem gnjezdu pri babičinem oknu, Barbka je ostala v babičini kamri, kjer je nekdaj stala njena postelj, kjer ste skupaj poslušali ljubez-njivo pesem bližnjega pevčka, kjer jo je babica zjutraj in zvečer blagoslavljala. Bili ste zopet skupaj, donela je k njima zopet ista pesem, migljale so jima iste zvezdice, po kterih ste se nekdaj ozirali — te same roke so počivale na Barbkini glavi, bila je to ista glava, ali druge misli so se v njej rodile, in druge čute so gojile solze, ktere je videla babica zdaj teči po licu miljene vnuke; to niso bile one solzice, ktere je z milim smehljejem otirala z rožnega lica takrat, ko je deklica še v mali posteljci spavala: te so le rosile, ali kalile niso oči. Babica je dobro čutila, da so ure njenega življenja preštete, zato je vse vredila, kakor dobra, modra gospodinja. Najpopred se je spravila z Bogom in svetom, in potem razdelila malo svoje premoženje. Vsakdo je dobil spominek. Vcacemu, kdor je k njej prišel, dala je dobro besedo; vsacega, kdor jo je zapustil, pogrešalo je njeno oko, in ko je odhajala tudi gospa kne-ginja, dolgo je za njo gledala, vedela je, da je na svetu ne bo več videla. Poklicala je k sebi tudi nemo žival, kokoši in psa; pogledala je in terpela, da jej je Sultan roko lizal. „Skerbite za-nje", govorila je Nežki in deklama: „vsaka žival je hvaležna, če jo ima človek rad". Urško pa je poklicala k sebi in jej naročila: „Kedar umrem, Urška — vem, da ne bo več dolgo, — kedar umrem, ne pozabi tega povedati bu-čelicam, da vam ne pomr6. Drugi bi morebiti to pozabili". Babica je vedela, da Urška to stori, ker je verovala, česar drugi niso verovali, in bi tedaj lahko pozabili o pravem času to storiti, če tudi bi radi storili babici za ljubav.
Drugi dan, ko so se otroci sešli, na večer je babica mirno umirala. Barbka je govorila molitev za umirajoče; babica je ž njo molila, pa kar naglo so jej zastala usta, oko je ostalo uperto na sveto razpelo, ki je viselo nad posteljo, sapa je zastala, plamenec njenega življenja je ugasnil kakor luč, ko jej olja zmanjka.
Barbka jej zatisne oči, Nežka odpre okno, da duša svobodno odleti. Urška se ne mudi med plakajočimi, teče k ul-njaku, poterka na panj in trikrat zakliče: „Bučelice, bučelice! babica nam je umerla!" in še le zdaj sede na klop pod bezeg in jame plakati. Lovec gre v Žernov, da veli merliču zvoniti; sam se je ponudil k tej službi. Bilo mu je tesno v hiši, moral je ven, da se more zjokati. Ko zaklenka zvon in oznani vsemu ljudstvu: „da ni več babice", zaplaka vsa dolinica.
Ko se tretji dan za rana vijo mimo gradu pogrebci, kterih je bila dolga versta, ker vsakdo, kdor je babico poznal, hotel je za pogrebom: odgerne bela roka težka zagrinjala in gospi kneginja se prikaže pri oknu. Dokler jej ne zginejo izpred oči pogrebci, gleda z žalostnim očesom za njimi; spustivši pa zagrinjala, globoko vzdihne: „Srečna žena!"
126.
Zlata kapljica za slabo, pa tudi za dobro
glavo.
(Spisal A. Slomšek.)
Dobra, prebrisana glava je velik dar božji za učenca. Lahko in veselo se uče, ki dobro glavo imajo, pa tacih je malo; večina učencev se po malem uči in marsikteremu tako slabo v glavo gre, da na potu v šolo opeša in mora uku slovo dati. — Ako hočeš dobro glavo dobiti, moraš pred vsem Boga prositi; Bog deli svoje talente kakor spozna, da hoče za človeka dobro biti.
Ako se hočeš v šoli dobro učiti, imaš koj iz perva začeti; kdor le odlaga od danes na jutro, ta ne bo vsemu ob enem kos, zaostal bode kmalo in obnemogel. Česar se danes lahko naučiš, pa zamudiš, tega se boš jutri težko naučil: glava le-nuhova vsak dan terša prihaja. — Ako se hočeš dobro učiti, ne smeš brez glave v šolo hoditi, ampak skerb naj te bode, da vsak poduk dobro razumeš. Beč le na pol znati, to se pravi po verhu orati; seme nauka hitro usahne in sadu ne obrodi. V taki glavi je rado megleno in nikdar jasno ne bode. — Ako se hočeš pa česa naučiti, ne smeš hitro serca izgubiti,
ako ti ročno po vspehu ne gre; le priganjaj se, da na pervem klancu izpelješ, v drugem hoče bolje biti in v tretjem nobene težave čutil ne bodeš. Konj, ki se prehitro v breg zaleti, hitro opeša; taka se rada učencu godi, ki bi rad vse ob enem znal.
Ako hočeš srečen biti, moraš Bogu lepo služiti in naj-pervo skerb imeti, da boš toliko pobožniši, kolikor več znaš. Bog ne d& sreče mladenčem, ki se bahajo, kako dobro glavo imajo in koliko znajo. Komur Bog veliko d&, od njega bo tudi veliko tirjal. Sreča tvoja še ni to, česar se dobrega naučiš, marveč to, kar dobrega storiš; bodi torej ne le veri šolar, ampak tudi priden kristijan in pošten deržavljan: to bo tvoja prava sreča, časna in večna.
To je zlata kapljica za slabo — pa tudi za dobro glavo.
127.
Gospod pri nas ostani.
(Zložil Fr. Malavašič.) 1. Popotniki smo vtrujeni 4. In če vihar je strašil nas,
In pot nam je neznana, Ki od modrosti Tvoje nam Vprihodnje še je dana; S težavami smo zmer obdani: Gospod pri nas ostani!
2. V oblasti smo sovražniku, Ki nam nastavlja mreže; Preslabi smo se branit' mu, S pomotami nas veže; Obvaruj nas, saj smo Ti vdani: Gospod, pri nas ostani!
Da smo se šibo bali, In v svoji smo nezmožnosti Pred Teboj trepetali: Bil angelj Tvoj je nam na strani: Gospod pri nas ostani!
5. Vodila nas v življenji je Previdnost Tvoja sveta, Da zdravi, srečni smo prišli Do konca tega leta; Utrujeni smo in zaspani: Gospod, pri nas ostani!
3. Dobrot, ki si nam skazal je, 6. In kedar prido ostri dan.
Dobrot teh ni števila; V nesreči, v sreči čula je Nad nami roka mila; Zdaj prosimo hvaležno zbrani: Gospod, pri nas ostani!
Ki k tebi nas pokliče, Naj duh voljan namesti nam Del naših sodne priče; Takrat, Gospod, pri nas ostani! Gospod, pri nas ostani!
Kazalo.
Stran
1.	Zlate resnice ...	3
2.	Najboljši kažipot ...	3
3.	Kranjska dežela ...	4
4.	Mladina.....5
5.	Kitica Ezopovih basni .	5
6.	Zerno.......6
7.	Ošabnežu.....7
8.	Ternolica in vinska terta	7
9.	Lastavica......&
10.	Pomladanska ...	9
11.	Jutranji občutljeji . .	10
12.	Moč in korist vode . .	11
13.	Drevo v cvetu ...	12
14.	Srečna mladost ...	13
15.	Hazad.......14
16.	Upanje......15
17.	Življenje v gozdu ...	15
18.	Red v natori ....	16
19.	Cerkvica.....17
20.	Gostišče na gori sv. Bernarda .......17
21.	Začetek družinskega življenja .......20
22.	Sprehod.....24
23.	Vinska terta ....	24
24.	Leonida s Špartanci pri Termopilah.....26
25.	Življenje.....28
26.	Razpotje življenja ...	28
27.	Tobijevi nauki za sina .	30
28.	Kresnica in netopir 31
29.	Žabi.......31
30.	Veselje na domači mlaki	32
31.	Veselja dom ....	33
32.	Tičje petje o poletnem jutru.......34
33.	Kako se je škorec smerti rešil.......37
34.	Mravlja s kobilico .	38
35.	Učitelji modrosti ... 39
Stran
36.	Sokrat.......40
37.	Ščinkovec.....42
38.	Orel.......43
39.	Veverici in opica ...	45
40.	Pastir ..'....	45
41.	V postojnski jami ...	46
42.	Podzemeljska gorkota .	47
43.	O mraku.....49
44.	V mladosti se je treba učiti in vaditi ....	49
45.	Gostoljubov blagoslov .	50
46.	Dobra dela . . . .	5L
47.	Demosten......51
48.	Zgodovina krompirja ali koruna.......52
49.	Mlin.......55
50.	Zemlja.......55
51.	Divja koza.....57
52.	Mavrica.....59
53.	Kako se je morje začelo	60
54.	Bliščava morska ...	61
55.	Večerna molitev . .	62
56.	Gospodov dan ....	63
57.	Brata Pilena ....	64
58.	Zimska noč . . . .	65
59.	Rezija in Rezijani...	66
60.	Gerške šege in navade .	67
61.	Slepec......69
62.	Letni časi in mučenci .	70
63.	Afrikanska nevihta „tor-nada".......71
64.	Slepčeva zahvala za dar .......77
65.	Pobratimstvo ....	77
66.	Verbsko jezero pri Celovcu .......73
67.	Sirota Jerica ...	80
68.	Vodni puh ali sopar . .	81
69.	Smert staršega Plinija .	82
70.	Iskana dežela ...	85
Stran
71. Lastovka in mravlje . .	85
Jž^Vernitev v domačijo . .	86
73.	Sprememba ....	87
74.	Zasip mest Herkulanum
in Pompeji.....88
75.	Deklica modrejša od kralja	91
76.	Zima.......92
77.	Burja in zametje v Alpah	93
78.	Bohinjsko jezero ...	95
79.	Tolažba po zimi . .	95
80.	Zakaj je vsak dren kriv	96
81.	Jazbec.......97
82.	Prepirajoči trepetliki .......99
83.	Ribniška dolina in njeno obertstvo.....100
84.	Deželna ustava in pravo
pri starih Slovenih . .	106
85.	Ovsenjak.....108
86.	Siromak črevljar pa njegova goska.....109
87.	Atila, kralj hunski . .112
88.	Hvala dreves ....	114
89.	Prerodba rastlin ...	114
90.	Nezadovoljno ko-nče . .	116
91.	Pepelnica.....116
92- Katakombe sv. Kaliksta
v Rimu......117
93.	Slovenska božja pot . .	118
94.	Skopulja.....121
95.	Dobri pastir . . . .122
96.	Lev, kralj v puščavi . .	123
97.	Ura........125
98.	Mladost sv. Cirila in Metodija .......126
Stran
- 99. Jeruzalem.....128
100.	Mladeneč in verba	130
101.	Pajek in miška ...	131
102.	Kako treba brati . .132
103.	Nadpisi......133
104.	Lesena skleda ...	133
105.	Rudolf Habsburški . .	134
106.	Pesem od setve . .	136
107.	Steblo in klas ...	138
108.	Polje in log . . . .141
109.	Mlatiči.....142
110.	Gorki vrelci ....	143
111.	Boka kotorska . . .	144
112.	Boj s Tartarji . .	147
113.	Kosovo polje ....	148
114.	Obrazi iz babičinega življenja 1......152
115.	Od nebeške glorije	155
116.	Odeja naše zemlje . .	156
117.	Nikolaj Kopernik . .	158
118.	Luna in zvezde . .	161
119.	Lastna žiAalska toplota	162
120.	Severni medved ...	163
121.	Vodo top . . . .	166
122.	Obrazi iz babičinega življenja II......167
123.	Misli tuje in lastne .	170
124.	Memento mori . .	170
125.	Obrazi iz babičinega življenja III......171
126.	Zlata kapljica za slabo,
pa tudi za dobro glavo	173
127.	Gospod pri nas ostani.....174
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.