Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA; 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 80824 , 34170 Gorica, piazza Vittoria 48/11. PoSt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 1 1 / 6 4 6 4 Poštnina plačana v gotovini N I NOVI LIST Posamezna številka 80 lir NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb post. I. gr. bi* SETTIMANALI ŠT. 312 TRST, ČETRTEK 13. OKTOBRA 1372, GORICA LET. XXI. AVSTRIJA na zatožni klopi V središču pozornosti vse slovenske javnosti je še vedno dogajanje na Koroškem, kjer nemške nacionalistične organizacije stopnjujejo svojo gonjo proti koroškim Slovencem. Prišlo je že do prvega hujšega fizičnega napada na znanega pripadnika slovenske manjšine, iivinozdravnika in občinske ga odbornika v Pliberku — dr. Tumpelnika, iz česar izhaja, da nacionalistični skrajneži ne samo ne nameravajo prenehati s svojimi izzivalnimi in nasilnimi dejanji, temveč so trdno odločeni za trajno vsiliti svojo voljo zakoniti oblasti. Kot je bilo napovedano, so predstavniki slovenskih koroških organizacij pred dnevi uradno izročili jugoslovanskemu generalnemu konzulu v Celovcu Bojanu Lubeju resolucijo, ki med drugim naproša vlado SFR Jugoslavije, naj o položaju na Koroškem sproži razpravo v mednarodnih forumih. To pomeni, da je ta položaj že zadobil mednarodne dimenzije, ker je jasno, da Jugoslavija ne bo mogla ostati križem rok, saj je tudi sama sopodpisnica avstrijske državne pogodbe in ima polno pravico, da se zanima, kako je s spoštovanjem in izvajanjem tega mednarodnega dokumenta, ne glede na dejstvo, da so pri tem prizadete pravice in koristi slovenske skupnosti na Koroškem, skupnosti, ki je jezikovno in kulturno del slovenskega naroda. Danes sicer še ne vemo, kako se bo to za vse Slovence pereče vprašanje razvijalo na mednarodni ravni. Ze sedaj pa lahko trdimo, da je Avstrija za mednarodno javnost na zatožni klopi, ker ne kaže prave in odločne volje, oziroma sposobnosti, da bi iz miselnosti določenega dela svojega prebivalstva odpravila nacionalistične, gospodovalne težnje, ki so, kot nas zelo zgovorno uči zgodovina bližnje preteklosti, srž nacistične teorije in prakse. Iz zadnjih dogodkov na Koroškem namreč izhaja, da se nemške nacionalistične organizacije ne zaletavajo samo proti še tako skromnemu priznanju slovenskih narodnih pravic, kot je postavljanje dvojezičnih krajevnih napisov v nekaterih vaseh, temveč so postale tako predrzne, da glasno zanikajo sam obstoj koroških Slovencev. To pomeni, da zahtevajo njihovo narodno smrt, kar pa ima že pravi genocidni videz. Obotavljanje, neodločnost in pasivnost, kot jih te dni kaže avstrijska zakonita oblast, prav gotovo ne koristijo ugledu Avstrije v svetu. S svojim ravnanjem pa si ta država vsekakor zapravlja moralno pravico, da se v mednarodnih forumih še dalje zavzema za J-UŽne Tirolce, to je za nemško govorečo manjšino v Italiji. Spomniti se je treba, da Pri južnotirolskem sporu ni šlo za nekaj desetin topografskih dvojezičnih napisov, kajti takšni napisi že zdavnaj stoje po vsej bocenski pokrajini, še manj pa je šlo za zanikanje obstoja južnotirolske skupnosti. Sporni so bili le načini in ! sredstva, kako nacizma na Samo nepoučen človdk lahko verjame, da je pognal koroški nacizem z etiketo »Heimat-diensta« tak strupen »cvet«, kot se je pokazal zadnje dni, kar čez noč. V resnici obstajajo že mnogo časa na Koroškem in tudi v ostali Avstriji krogi, ki predstavljajo latentni nacizem — fašizem najslabšega kova — čeprav se znajo v času zunanje demokratičnih vladavin spretno kamuflirati s pripadnostjo kaki drugi stranki in celo k njeni vodilni plasti. Izjema ni niti socialistična stranka in najboljši dokaz za to je dejstvo, kako šibko in neodločno je tudi ona reagirala proti najnovejšim izbruhom nacizma na Koroškem, naperjenim proti Slovencem. Tam so si nacisti izbrali koroške Slovence 'kot nadomestilo za Jude, kot je zapisal te dni demokratično krščansko-socialno usmerjeni kulturni tednik »Die Furche« na Dunaju. Nekoga morajo vedno imeti, proti kateremu se »borijo« in na katerem hranijo svoj skriti bes in predvsem svoje manjvrednostne komplekse. BREZ SRAMU OBREKUJEJO SLOVENCE Kotišče nacističnih idej pa je že desetletja, lahko bi rekli celo stoletje okolje takoimeno-vanih zgodovinarjev in etnografov na Koroškem. Tam so že od nekdaj sistematično in brez sramu obrekovali koroške Slovence in ves slovenski narod. Tam so nastajale znane teorije o suženjski zgodovini Slovencev, kljub vsem pisanim zgodovinskim dokazom, teorije, ki so jih zaslepljeni, preveč lahkoverni in predvsem znanstveno premalo podkovani slovenski zgodovinarji in etnografi nekritično sprejemali ter polnili z njimi slovenske zgodovinske učbenike in strokovne revije. Tam je nastala znana bedasta teorija o tem, da so bili Slovenci obrski sužnji, medtem ko vsi zgodovinski viri potrjujejo neprestane boje med Slovenci in Obri, od Samovega velikega slovenskega boja proti Obrom do znamenitega slo- Južnim Tirolcem zagotoviti nemoten razvoj na lastni zemlji, ker je italijanska stran te načine in sredstva ozko pojmovala, tako da bi na daljši rok ne mogli biti učinkoviti. S kakšnim moralnim pogumom bo odslej Avstrija mogla nastopati v mednarodnem svetu v korist Južnih Tirolcev, ko ji bo lahko vsakdo upravičeno in takoj zabrusil v obraz očitek nedoslednosti, ker sama neprimerno hujše ravna s svojo manjšino na Koroškem? Nacionalisti in novi nacisti prav gotovo nimajo teh pomislekov, ker jih je nadutost že preveč preslepila. Uradna Avstrija pa si kaj takega nikakor ne more privoščiti, če hoče ohraniti vsaj trohico časti in ugleda, ter če noče, da bi sedanje rovarjenje njenih nacionalističnih skupinic imelo take posledic, kot jih sedaj ne moremo niti predvidevati. D. L. venskega odgovora obrskim poslancem: »Dokler bo kaj mečev, se bomo borili. Kar pridite!« V krogih nacistično usmerjenih, z velenem-škim šovinizmom zastrupljenih koroških zgodovinarjev so se skotile vse znane oslarije, da je beseda kosez tatarskega (mongolskega) izvora, češ da so bili Slovenci nekdaj tudi tatarski sužnji; da je podjarmilo Slovence pozneje tudi neko hrvatsko (turansko) pleme,- da so vladali nad koroškimi Slovenci Langobardi; da pride ime Karantanija iz keltske besede karan (prijatelj), češ da so Slovenci prevzeli ime svoje države po neki skali v jeziku keltskega plemena, ki pa je že kmalu potem, ko so zavladali v Noriku Rimljani, izginilo in se polatinilo,- celo besdo župan so ti nacistični zagrizenci razlagali kot ostanek in sled tatarskih gospodarjev nad Slovenci. Knežji kamen in prestol seveda prisvajajo sebi. Dejstvo, da je med koroškimi Slovenci nordijska rasa bolj zastopana kot med nemškimi Korošci in Bavarci, je razlagal strupeni sovražnik Slovencev, etnograf Georg Graber s tem, da je to ostanek keltske rase na Koroškem, čeprav je znanost že davno točno ugotovila, da o tem ni niti govora. Potem bi morala biti severna rasa bolje zastopana ravno med Bavarci in njihovimi kolonisti v Avstriji, ker je znano, da so Bavarci v bistvu ponemčeni keltski Boji, ki so prišli s Češkega (zato še danes pravijo Čehom Boehmen, iz Bo-heimi). Isti krogi, oolni strupenega sovraštva do Slovencev, si izmišljajo teorije, da izvira skoro vsa slovenska in zlasti koroška ljudska kultura od Nemcev, medtem ko je v resnici ravno obratno: Nemci so kradli Slovencem tako ljudske pesmi kot pravljice, ljudske plese, nošo in drugo ljudsko blago, da niti ne govorimo o prvotni materialni kulturi, od katere obstaja na Koroškem škoro samo to, kar je slovensko, od hiš do pluga in drugega orodja. PRIŠLEKI SO NEMCI Najboljši dokaz tega kompleksa manjvrednosti, ki ga čutijo nemški Korošci, zlasti na-polizobraženci, je ravno v tem, da skušajo za vsako ceno ponemčiti koroške Slovence (in to so svojčas hoteli storiti z vsemi Slovenci), da bi tako indirektno prišli v posest tiste zgodovine, po kateri hlepijo, in tiste rase, ki jo, čeprav škrtajoč z zobmi, morajo ravno z nacističnega rasnega stališča priznavati za boljšo od sebe. Z vsemi takimi lažmi in oslarijami skušajo in so vedno skušali ti nemško-nacionalistični psevdoznanstveniki dokazati, da so Slovenci samo prišleki na Koroškem, da so zgodovinski dokazi v kronikah o njihovi svobodni državi tam samo zgodovinske »netočnosti«, »pomote« in »dvoumnosti«, ki da jih je treba razumeti v takem smislu, da je to Nemcem v (dalje na 2. strani) Prevetrimo kot išče nacizma na Koroškem RADIO TRST A ♦ NEDELJA, 22. oktobra, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša. 9.45 Claude Debussy: Godalni kvartet v g molu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder »Encele bencele«, Igrica. Napisal Aleksander Mužina. Režija: Lojzka Lombar. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in na-š -čas. 12.30 Nepozabne melodije. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30-15.40 Glasba po željah. 15.40 »Sosed Luka«. Napisal Ivan Canlkar, dramatiziral Jožko Lukeš. RO. Režija: Stana Kopitar. 18.15 Glasbeni cocktail. 19.30 Kratka zgodovina italijanske popevke. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke.. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. 22.00 Zabavna glasba. o PONEDELJEK, 23. Oktobra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Opcldne z vami, zanimivosti in glasba za poslušavke. 13.30 Glasba po željah. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce, srečanja, razgovori in glasba. Pripravlja Danilo Lovrečič. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Gershvvin: Koncert v f duru. 19.00 Poje Massimo Ranieri. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.00 Športna tribuna. 20.35 Slovenski razgledi: Srečanja - Basist Jože Stabej in pianist Marijan Lipovšek izvajata samospeve Pavla Šivica in Čajkovskega - Dokumenti o raziskovanju slovenskih narečij na Goriškem - Ansambli in zbori. 22.15 Zabavna glasba. o TOREK, 24. oktobra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 12.50 Trobentač Fred Moch ter Giorgio Carnini na elektronskih orglah. 11.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce, srečanja, razgovori in glasba. 18,15 Umetnost. 18.30 Komorni koncert. 19.00 »Los Marimberos«. 19.10 Slovenski epi: Anton Umek Okiški: »Abuna Soli-man«. 19,25 Za najmlajše, pravljice, pesmi in glasba. 20.00 Šport. 20.35 Richard Wagner: »Lohengrin«, opera, prvo dejanje »Pogled za kulise« (Dušan Pertot). 21.50 Melodije v polmraku. 22.05 ♦ SREDA, 25. oktobra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušalce, srečanja, razgo vori in glasba. 18.30 Tržaški pihalni kvartet. 18.45 Glasbena beležnica. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.00 Šport. 20.35 Simfonični kon cert. V odmoru (20.50) Za vašo knjižno polico. 21.45 Znane melodije. 22.05 Zabavna glasba. ČETRTEK, 26. oktobra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi: Srečanja • Basist Jože Stabej in pianist Marjan Lipovšek izvajata samospeve Pavla Šivica in Čajkovskega - Dokumenti -o raziskovanju slovenskih narečij na Goriškem - Ansambli in zbori. 13.30 Glasba po željah 17.00 Za mlade poslušavce, srečanja, razgovori in glasba. 18.15 Umetnost. 18.30 Slovenski ljudski ple si (Mirko Ramovš). 18.45 Gino Marinacci in nje gov jazz. 19.10 Giuseppe Galasso: »Mazzinijeva po litična misel«. 19.25 Za najmlajše: Pisani balončki 20.00 Šport. 20.35 »Dnevnik zasutega rudarja Mar tina Tiffa«. Drama, napisal Pietro Formentini, prevedel Marko Kravos. Režija: Jože Peterlin. 21.25 Ritmični orkester RAI iz Milana. 21.40 Skladbe davnih dob. 22.05 Zabavna glasba. ♦ PETEK, 27. oktobra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce: srečanja, raz-gr. -nn in s>lasba. 18.15 Umetnost. 18.30 Sodobni slovenski Skladatelji. Lojze Lebič: Korant. Simfonični orkester RTV Ljubljana vodi Samo Hubad, 18.40 Pevpi jazza.. 19.10 Liki iz naše preteklosti: »Pavla Hočevar«, (Lelja -Rehar). 19.20 Zbori iri folklora 20.00 šport. 20.35 Gospodarstvo in delo: 20.50-:Vo-- kalno instrumentalni koncert. 21.80 ;V plesnem koraku. 22.05 Zabavna glasba. ., ; , ♦ SCjBOTA. 28. oktobra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 13.30-15.45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio, oddaja za avtomobiliste. 17.00’ Za mlade poslušavcev srečanja, rafegovorT in glasba. 18.15 U-onetnostn lfh30.)Vioiinisitkat Repafaj Seniaj,; pianjst , Enrico Da.. Angelis, Valentini,,. ,^8.55 Ppk.pr orkestrov. . 19.10 £pid furniraj zvonom župne cebkve na Pesku. 19.40 Revija zborovskega petja.' 20.00 Šport. 20.35 'Tederi v it-aitji.- 20.60 »Danes grofje: Geljski In -ntkiiar več«.,'Režija: Balbina Baramavič Batteljno Tretji del. 21.35 Vabilo na ples. 22.3^ Zabavna gl^s- 19^' - ; , ;v-\ 'i p v- t- k) '■ -- i* • "" ; c -V v:r':Vy> Via-p, ivaM >e.-’v»' Izdejjgtelj: Enaeilbnrt, Besednjak ;i?asl. f.Reg. na, sodišču v Trstu, dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni urednik: Drago Leaiša ♦ Tiska' tiskarno Graphart, Trst - ulica Kossetti 'T4 - tel'..177-21-51 (Nadaljevanje s 1. strani) prid in sploh da so Slovenci ljudstvo, ki se je priteplo kot nomadska horda od nekod iz tatarskih step. A težko jim je celo govoriti o Slovencih. Zato so si izmislili izraz »Alpski Slovani«, s čimer hočejo odvzeti Slovencem značaj narodne individualnosti in jih napraviti za nekako brezoblično maso brez narodnosti. S tem so hoteli in hočejo še danes ne le nuditi propagandno orožje nacistično in velenemško usmerjeni politični propagandi proti Slovencem, ampak v koroških Slovencih (in v slovenskem narodu) na splošno zlomiti narodni ponos in zauparve v lastno narodno prihodnost. Na žalost so, kot rečeno, slovenski zgodovinarji, etnografi, časnikarji in politiki skoro na splošno nasedli tem nepoštenim spletkam in namesto da bi zavračali take laži in študirali slovensko preteklost ter jo osvetlili z resnične strani, so še sami polnili knjige in časnike s takimi od Nemcev prevzetimi neumnosti, prvi med njimi Ljudmil Hauptmann, ki je priobčeval svoje spise v takem smislu celo v nemščini in dal tako nove hrane protislovenski propagandi. Treba je le prelistati letnike koroških slovenskih tednikov ali druge publikacije, pa bomo našli nešteto takih od Nemcev prevzetih zgodovinskih laži, s katerimi so uredniki pitali svoje bravce. V PROTIOFENZIVO Na Koroškem pa je potrebno, da preidemo Slovenci v odločno politično propagandno in znanstveno protiofenzivo, da začnemo razkrinkavati vse take laži in neumnosti, da pokažemo na komplekse manjvrednosti in neznanje, ki se skrivajo za takimi lažnimi trditvami »znanstvenikov« nacističnega navdiha, in da začnemo vzbujati v naših ljudeh ponos na to, da so Slovenci, ter zavest, da so bili oni prvi tam in da so šele za njimi začeli laziti v deželo bavarski priseljenci kot prišleki, vsiljenci, dkupatorji ali tlačani, ki so 'jih njihovi gospodarji naseljevali na svojih posestvih, katere jim je podaril frankovski vladar, ko je pregnal slovenske kneze, ki so se v 9-stoletju uprli. Pri tem potrebujejo koroški Slovenci seveda pomoč slovenske zgodovinske in etnografske znanosti in pomoč slovenskega tisika matične domovine, ne pa da jih še ti ponižujejo s svojim ponatiskovanjem in prežvekovanjem nacističnih izmišljotin. Danes gre za to, da koroški Slovenci vzdržijo pritisk. Zavedajo naj se, da imajo opravka z novim vzbuhom plamena na dogoreva- čas v več svojih govorih, intervjujih in pismih opozoril jugoslovansko in d iti go javnost, naj ne ugibajo, kaj se bo zgodilo v Jugoslaviji', ko n j ega več ne bo ina 'političnem torišču. Rekel .je, da je za to že poskrbljeno. Nič se ne bo spremenilo, ivse .bo teklo tako, kakor daneš. Vzgojili: smo namreč; novega človeka, brez ozira ,; •' . ■ i. . .. -- >.,,i k'i' smd f6 položili k večriemu počitku v ponedeljek, T6. oktobra, v 86- letu njene starosti, se zahvaljujemo vsem, ki so na kakršenkoli način z nami sočustvovali- '•S..V. čl'.; B.r,. JUH, .-*• \ • ■: . '■ Gorica, 16. oktobra. 1972. ; SORODNIKI . IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA 10-letnica »Glasa koncila« Hrvaški vers'ki list »Glas koncila« praznuje 10-letnico izhajanja. Deset let je majhna doba v zgodovini nekega lista, vendar si je »Glas koncila« v tem času pridobil velik ugled ne samo na področju republike Hrvaške, temveč tudi drugod v Jugoslaviji, še posebej v Sloveniji, 'kjer ga poleg duhovnikov berejo zlasti izobraženci. SLOVENSKO GLEDALIŠČE ZA NAŠE OTROKE V ponedeljek, 16. t.m., ije bil v Kulturnem domu sestanek med ravnatelji in predstavniki učiteljstva vseh osnovnih šol na Tržaškem in vodstvom Stalnega slovenskega gledališča. Sestanek je sklical šolski nadzornik, ki je v uvodnih besedah poudaril potrebo in pomen tesnega sodelovanja med šolo in gledališčem. Vodstvo gledališča je prikazalo program za otrolke v letošnji sezoni, pri čemer je posebno poudarilo organizacijo vseh torkov, ki bodo letos rezervirani izključno za naše otroke. Gledališče bo poskrbelo za dve predstavi, ki se bosta zvrstili v daljšem razdobju, tako da bo možno organizirati obisk vseh naših otrok. Za prvo predstavo je Stalno slovensko gledališče povabilo Mladinsko gledališče iz Ljubljane, ki bo nastopilo z igro »Indijanci v Mali vasi« T. Brauna in H. Fich-ne. Prva predstava bo v tordk, 24. t.m., ob 15.30. Premiera »Janka in Metke« Saše Škufce, v uprizoritvi našega gledališča bo 19. decembra letos. Poleg teh dveh gledaliških predstav bodo ob torkih tudi druge predstave za otroke (balet, pevski zbor itd.) in prireditve posameznih šol. Ob premieri »Janka in Metke« bo otvoritev razstave otroških risb Trnuljčice«, ki je bila na sporedu v prejšnji sezoni. Na sestanku so sklenili, da bo redakcija gledališkega lista za »Janka in Metko« poverjena o-trokom samim. Izvoljen je bil koordinacijski odbor, ki ga sestavljajo predstavniki vseh ravnateljstev. V odboru so: Beni Gruden, Vera Poljšak, Marija Škerla-vaj, Stanko Škrinjar in Nerina ŠvaJb, Na sestanku je prišla do izraza želja, da bi naše šole in še posebno otroške vrtce obiskalo Lutkovno gledališče iz Ljubljane. Vodstvo gledališča se je obvezalo, da bo poskrbelo za organizacijo. STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE PRIREDITVE V NEMŠKEM KULTURNEM INSTITUTU V Nemškem kulturnem institutu v Trstu je odprta do 10. novembra VII. razstava umetniških lepakov, vsak dan od 17. do 20. ure, razen ob sobotah in nedeljah. V petek, 20. t.m. ob 21.00 pa bodo predvajali film »Nenadno bogastvo ubogih ljudi iz Kotmba-cha« režiserja Volkerja Schlondorffa. Film spada k vršiti novih nemških filmov, ki jih prikazujejo v institutu. 24. t.m. ob isti uri bodo predvajali film »M — neko mesto išče morilca« režiserja Fritza Langa. Ta film spada h klaisični nemški filmiski produkciji (tj© iz leta 1931). V petek, 27. oktobra ob 21. uri bo v knjižnici Nemtškega institute »Srečanje z novo glasbo«. Izvajane bodo skladbe Karlheinza Stodkhausena in Johna Cageja. 'Hrvatski katoliški štirinajstdnevnik !je začel izhajati leta 1962, v času, 'ko so pripravljali prvo zasedanje M. vatikanskega 'koncila, v Skromni obliki in na ciklostilu. Že naslednje leto je prešel na rotacijo in v tej novi obleki so izdali tudi posebno številko, ki je izšla ob izvolitvi Pavla VI. 30. junija 1963. Ob koncu letu 1963 'je njegova naklada znašala 80.000 izvodov, danes pa tiskajo okrog 250.000 izvodov. »Glas koncila« v svojem dosedanjem izhajanju ni napredoval samo oblikovno, tehnično, marveč je že od vsega začetka ubral smer, bistveno drugačno od že uhojenih poti nekdanje katoliške publicistike, ki se je odlikovala po neživljenjskosti, triumfalizmu in nepravilnem odnosu do ljudi drugačnega prepričanja. Svoje bravce želi predvsem informirati, in to o vsem doga'janju v Cerkvi, tudi o takem, ki ni vedno na »liniji«, tako da si vsakdo lahko u-stvari čimbolj objektivno in celostno podobo o verski problematiki v ožjem okolju in drugod po svetu. Izmed člankov, ki so v preteklosti vzbudili živahne komentarje, naj omenimo le intervju iz leta 1969 z mariborskim pomožnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem, za vse tiste, ki jih zanimajo vprašanja v zvezi z današnjim stanjem odnosov med Cerkvijo in dr- Ni si mogel predstavljati življenja brez Majde. Toda hkrati mu je bila neznosna misel, da bi Kuna pripadala komu drugemu, da bi koga drugega tako prijela za podpazduho in hodila ob njem, da bi čutil toploto njenega lepega, močnega telesa. Včasih se mu je sanjalo, da drži v rokah njeno nago telo, da čuti njegove obline, da 'jih boža z roko, da gre vse dalije, vse drzneje... Toda vedno se je zbudil, preden se je zgodilo, ves prepoten, prestrašen in osramočen a čudno srečen. Takoj je skušal pregnati od sebe sanjsko predstavo Kune in začel razmišljati o Majdi. Misel nanjo mu je bila kot zdravilo v takih hipih. Zdelo Se mu je, da mu ustvarja tako nezdravo željo po Kuninem telesu njena bližina, in pogosto mu je bilo žal, da je prišla v Ljubljano in zmotila njegovo notranje ravnovesje in njegov mir. Toda ob misli, da bi spet odšla, mu je bilo težko. Vedel je, da bi se čutil zdaj osamljenega brez nje. Zdaj je imel vsako uro dneva nekoga, h kateremu se je lahko zatekel, če mu je bilo težkto pri srcu ali če je potreboval kako uslugo. Nikoli ni rekla ne, vedno je pokazala, da je vesela njegovega prihoda, in vedno si je vzela čas zanj, pa naj je bila gostilna še tako polna in je imela polne roke dela. S skritim strahom je mislil na prejšnje čase, kako osamljen je bil. Vedel je, da je nekje v tem mestu Majda, sanjaril je o njej, toda bila je tako daleč, moral je biti vesel, če sta se srečala enkrat ali dvakralt na teden pol ure in včasih tudi manj, samo za nekaj minut. Kuni pa se ni nikdar mudilo, nikoli ni pogledala na uro, kadar sta bila skupaj, razen če se je njemu mudilo in je skrbela, da ne bo pravočasno zamudil, kamor je moral iti. Vendar ije začel manj zahajati v gostilno »Pri veselem Dolenjcu«, da bi se odtegnil Kuninemu miku. Ni hotel, da bi mu želja po njej obvladala žavo v Jugoslaviji pa so zelo koristni članki izpod peresa znanega hrvaškega teologa Tomislava Šagi-Buniča. Mnogi bravci se še dobro spominjajo odličnih člankov Smiljane Ren-dič, stalne sodelavke lista, ki je v lanski jeseni poročala s škofovske sinode v Rimu. Značilno za uredništvo »Glasa koncila« je, da ga sestavlja skupina razgledanih in zelo sposobnih urednikov, pravih strokovnjakov na svojem področju, med katerimi je tudi nekaj neduhov-nikov. OBETAJOČ ZAČETEK ZA IVANA SANCINA Ljubljanska Opera je v ponedeljek, 2. t.m., priredila koncert ob začetku nove sezone, na katerem so nastopili vsi štirje dirigenti njenega orkestra (Milivoj Šurbeik, Rado Simoniti, Lovrenc Arnič, Bogo Leskovic) ter novi pevci in baletni solisti. Med pevci je bilo opaziti mnoga bolgarska imena, saj je znano, da si mora Opera v Ljubljani zaradi pomanjkanja domačih moči vedno bolj pomagati s solisti iz te države, znane po visokem nivoju pevske kulture. Iz dnevnika »Delo« povzemamo, da je med vsemi novimi pridobitvami največ navdušenja izzval nastop Ivana Sancina iz Trsta. »Sleherno merjenje glasnosti v avditoriju pa gre najbolj v korist mladega basista Ivana Sancina, ki je požel z arijo Mefista kar vihamo ploskanje in navdušujoče vzklike,« je zapisano v poročilu s tega koncerta. Vsekakor laskavo priznanje za tržaškega rojaka, ki se je že v začetku svoje operne kariere priljubil ljubljanskemu občinstvu. čute in misli. Hotel je Majdo. Vedel je, da bi se čutil vse življenje ponižan sam pred seboj, če bi podlegel telesni skušnjavi in se izneveril plemenitejši plati svoje narave. Z raznimi izgovori o sestankih in učenju je začel opuščati večerne obiske v gostilni in večerjo, ki mu jo je hranila. Moral se je siliti, da je ostal trden pri tem svojem Sklepu, ker ga je vleklo h Kuni. Toda priboril se je bil do sklepa, da se mora odtrgati od nje, čeprav ni bilo lahko. Včasih ga je popoldne ali tavečer neustavljivo vleklo k njej, in takrat je odlšel v klub, se vključil v kakšno živo diakulsijo o literaturi, o Kardeljevi knjigi o slovenskem narodnem vprašanju, ki je takrat vzbujala pozornost, o vojni ali o čem drugem, ali sedel k partiji šaha in posrečilo se mu je, da je za nekaj ur zaduišil nemir in hrepenenje v sebi. Toda ko se je Kuna nekoč odpeljala za tri dni domov, se mu je zdelo, da ni bila Ljulbljana še nikoli tako pusta in žalostna. V nedeljo zvečer jo je šel čakat na postajo in sam pred seboj se je sramoval priznati, kako lahko mu je postalo pri srcu, ko je stopila iz vagona in šla proti njemu, močna, lepa v svileni ruti, ki ji je obrobljala lepi obraz, in samozavestna, pa vendar mila in spdkojna. Zazdelo se mu je, da je posijalo soonce, čeprav je bila zimska noč in se jima je vila sapa v oblačkih iz ust. »Veš, da je pri nas še bolj mrzlo,« je rekla. »Zjutraj je bilo dvaindvajset stopinj pod ničlo. Tu pa je bolj vlažen zrak.« Toda njemu se je Zdelo, da je prišlo z njo nekaj toplega in vedrega, kakor lisa sinjega pomladnega neba, v mračno vzdušje ljubljanskega zimskega večera. Vzel ji je kovček in počasi sta šla peš po Miklošičevi proti tromostovju. (dalje) FJ--122 SMRT V POMLADI Sodobno kmetijstvo Vrtna opravila pred zimo Mesec oktober je najbolj primeren za razna vrtna opravila. Polne roke dela imajo tako tisti, ki gojijo cvetje za prodajo, Rot tudi oni, ki jim je cvetje le v okras lastnega vrta. Še vedno cvetejo nekatere trajnice, posebno astre, ki jim utegne nočni mraz škodovati. Zato bo ddbro ob nastopajočih mrzlih večehir pokriti cvetoče lastline s plastičnimi ponjavami, vrečevino in drugimi zaščitnimi sredstvi. Pokrivala moramo trdno pričvrstiti, da jih veter ne bo odpihnil. Čebulice Zelo verjetno ta ali oni še ni vsadil nekaterih čebulnic. To lahko še vedno stori. Najboljše bo najti zanje mesto v zatišju okrasnega grmičevja. Sicer pa jih je treba pokriti z listjem in vejami, čebulnice lahko sadimo tudi v lonce ali drugo posodo, katere dobro zallite postavimo v senčni kotiček, kjer bodo prenesle vsakršno zimo. Pred izsuševanjem jih zavarujemo z listjem in vejami. Brž ko spomladi začno cvesti posamezne vrste v posodah, jih vkopljemo na trenutno prazna mesta v okrasnem deilu vrta. Lahko pa postavimo posode tudi pred hišo, na teraso ali balkon. Trajnice Odcvctcle trajnice po prvi slani porežemo skoraj pri tleh. Odpornejše trajnice, posebno zimzelene in polzimzelene, lahko pustimo neobrezane, da še naprej, zlasti z ivjem, skrbijo za okras v vrtu. Lepotne trave pustimo pri miru. Pohiteti moramo s sajenjem trajnic. Zdaj je tudi čas za delitev razraslih grmičev iz večletnega nasada in za ustvarjanje novih motivov, sicer se trajnice posuše. Jesen je ugodna za sajenje lilij, ki so sicer čebulnice, a jih navadno uporabljamo v kombinaciji s trajnicami in nizkim grmičevjem. Upoštevati gre navodila, ki so pogosto za posamezne vrste različna. Če hočemo zavarovali trajnice pred pozebo, najprej odstranimo ves plevel v gredici in površino plitko prerahljamo in nato med rastline potrosimo dobro preperel gnoj in z vejami zavarujemo najbolj občutljive vrste. Izkopljemo gladiole, ‘dalije, gomolje begonije in indijske kane, jih izkopane posušimo, otresemo z njih zemljo in porežemo stebla in liste. Pri dalijah pustimo za dlan dolge štrblje, stebla gladiol lahko kar odlomimo. Trato zadnjič kosimo v drugi polovici oktobra, toda ne prenizko. Nopokošene trave pa ni dobro pustiti, tudi ne listja v njej, ker se sicer lahko razširi snežna plesen v krajih, kjer je dosti snega. Dobro pa bo listje pustiti,okoli grmovnic in dreves, ker preperelo listje bogati zemljo z organskimi snovmi, ki so predpogoj bogatega življenja v zemlji. , Zelenjadnice Zelen j ad nice zdaj v glavnem pospravljamo, za setev je že prepozno, Kapusnijcč In ,splatnice spravljam^ v suhem vremenu. Suhe rastline so v’ zimski stirarhln odpornejše proti gnilobi., Pri .spravilu rdeče pese, zimske rodkve, korenčka, zelene ter drijgih korenovk sipo manj odyisni od yropma., Nfekatereodo naši predstavniki pred domačim občinstvom zaigrali zelo učinkovito. Igralce Šefkoia črakaita sed'4j 'dve domači srečaih>ji proti dVeih'a' pršdfeta^nikbiMa riž Barlj^l ki: bi ite sineia ;predstavij&ti prevelike'1 oVi^e. v' ; .. ':l 1 feeina 5 Po Conradu Richterju prireja Olga Ratej, riše Melita Vovk-Štih. H 9. Dokler bo živ, Beli sin ne bo pozabil, kaj vse se je potem zgodilo v Carlislu, mestu belega človeka. Vsaka malenkost se mu je vtisnila globdko v spomin. Najprej štirikotni trg sredi mesta, kjer ni stala nobena hiša, je pa mrgolelo bledoličnikov v smešnih dolgih plaščih, z rutami okrog vratu, s prečudnimi pokrivali. In med to množico trop zbeganih mladih ljudi, napravljenih po indijansko, vajenih mraza in zato le za silo odetih. Otepajoče in krileče so drugega za drugim vodili nekam naprej, neki bledoličnik je glasno prebral, kaj je bilo o katerih znanega, in potem poslušal tiste debelo omotane bledoličnike, ki so se priglasili za sorodnike. Večkrat je množica, med katero je stal tudi kak trd vojak, vzvalovila, si obrisala solze in posmrkala v navalu sočutne ganjenosti. Le ujetniki niso kazali nikakršnih znamenj čustvenosti. Z odporom so se obračali od Svojih tako imenovanih sorodnikov, kar je okoli stoječo množico še huje prizadelo. Bili sc popolnoma zbegani. Beli sin je srepo glodal nad njihovimi glavami nekam v daljavo sam s seboj zadovoljen in srečen, da se tudi drugi ujetniki niso izneverili indijanski krvi. Oče bi bil zdaj ponosen name, je pomislil, moj indijanski oče. 13 10. Ko so ostali samo še trije, samo še dva, ko je morala tudi bela skvo Malega žerjava naposled oditi s sovražniki, si je Beli sin olajšano oddahnil. Videti je bilo, da ponj ne bo nikogar. Njegov beli oče ga potemtakem sploh noče imeti? Torej se bo lahko vrnil v daljno domovino ob reki Tuskavaras? Saj ni treba, da ga vojaki pospremijo, sam bo našel pot domov. Srce mu je zaigralo v radostnem upanju. Tedaj pa je na oznojenem rjavcu pridirjal nekdo, ki je vodil sivca na povodcu. Mrzlo je spreletelo Belega sina, ko je mož zavihtel e konja in se podvizal k njemu. Kaj, s tem neznatnim človekom da bi imela kaj skupnega? Ne, ta upadli obraz, siv kot ilovica in skoraj zakrit s smešnim pokrivalom, ta obraz mu prav gotovo ničesar ne pove. Noben, še tako droban spomin se ni zganil v njem. Beli sin je stisnil ustnice v brezmejen prezir, dve bliskajoči reži pod čelom pa sta prebodli vlažno modrino, kise je bila zazrla v njegov obraz. Oči kot voda, si je prezirno rekel Beli sin in dvignil svoj sokolji pogled od bednika, ki je nekaj jecljal in stegoval pepelnato sivo roko. Beli sin je stal kot prikovan, živa podoba nedostopnosti. Pepelnato siva roka je zatrepetala, ko se je Del po dela-v arak o zadrl: »Daj gospodu Butlerju roko!«