Stanku Trčku v slovo!
Rodil se je v Goričici na robu ljubljanskega barja pred 86 leti. Osnovno šolo je končal v Brixnu na Tirolskem, kjer je služboval oče. Realko je končal v Trstu leta 1917. Vojaščino je služil med prvo svetovno vojno v Avstriji -končal pa v stari Jugoslaviji kot pilot izvidnik v Mostarju.
Z naravo se je srečal na Barju oziroma Mahu, kakor tam imenujejo močvirnato ravan ob obeh bregovih Ljubljanice. Marsikje smo ga srečevali z botaničnim priročnikom, pove-čevalnim steklom, priborom in nahrbtnikom. V razgovorih na številnih društvenih izletih v naravo se je razgovor vedno vračal k naravi, k vodi, k zraku, smradu, hrupu itd. . . .
Stanko je bil do zadnjih let večni planinec, večni raziskovalec in samohodec. Osvojil je takorekoč vse slovenske vršace, kot pilot iz-vidnik pa vso Jugoslavijo in z vojnega letališča v Mostarju Jadransko morje. Ni bilo ne nede-Ije, ne praznika, da ne bi šel nekam v naravo sam, z družino, z društvom
Polnih 52 let je delai na železniški direkciji kot računovodski strokovnjak in svetnik.
Od leta 1922 do smrti je bil reden aktiven član Sokola II, sedaj Partizan Trnovo. Tu je bil načelnik, predsednik in sograditelj telovad-nega doma v Trnovem.
Od dneva, ko je Stanko prvič prestopil prag telovadnice, ni prenehal delati na telesnovz-gojnem polju. Srečamo ga pri družbenem de-lu, pri Sokolski Župi Ljubljana, pri Sokolski zvezi Slovenije in zvezi Jugoslavije v Beogra-du. Bil je urednik telesnovzgojne literature in lista »Soko« ter strokovni prevajalec. Večkrat je spremljal jugoslovanske telovadce na evrop-ska in svetovna prvenstva ter sokolske izlete v Prago. Govoril je štiri jezike. To mu je orafr gočilo, da je bil eden najboljših prevajalcev iit večni tolmač. Kot vojni letalecje prišel 1941 v vojno ujetništvo in pozneje v večletno politič-no konfiixacijo v Italijo.
Po osvoboditvi je bil prvi predsednik fizkul-turne zveze Slovenije in združenega telesnovz-gojnega društva »Krim«, ki je delovala na južnem območju mesta. Kot telesnovzgojni pedagog je ob vsaki priliki in na vsakem stro-kovnem zboru vztrajno zagovarjal redno mno-žično telesno vzgojo, ki se je začela v 50. letih razblinjevati.
Z velikim zadovoljstvom pa je spremljal. renesanso trdnejše telesne vzgoje, ki se je v zadnjih letih pokazala na množičnih priredi--' tvah smučarjev, kolesarjev, planineev. S to njegovo večno željo za dobro človeka se mu v imenu vseh njegovih številnih sodelavcev in spremljevalcev širom Ljubljane in Slovenije zahvaljujemo za vse, kar je tako nesebično in narodno zavestno opravljal, za našo družbo, za našo svobodo in naš ugled doma in v tujini.
Vsem sorodnikom izrekamo toplo sožalje! Zdravo naš Stanko! Slava mu!
CIRIL STANIČ