Dr. J. L.:
Pesnik Stritar v Rogaški Slatini.
(Konec.)
~™              do ni poznal našega pesnika Stritarja — Borisa Mirana?
V vsaki slovenski hiši najdete njegave knjige — »Pod lipo«, »Lešniki«, »Zimski večeri«, »Jagode« — v vsaki knjižnici njegorve zbrane spise in tu in tam še njegov »Dunajski 2>von«, ki ga je začel izdajati 1.  1870. Vsak
otrok zna deklatnirati njegove lepe pesemce in v šolskih čitankah .
radi čitamo njegove sestavke.  Kdo ne pozna »Griškega  gospoda«,
Aleksandrov dom v Rogaški Slatini.
»Janka Božeta« in »Pikinega Jožeta«. Pa ne le to; vsak šolarček pozna njegov življenjepis, če bi ga o polnoči poklical iz spanja. Takoj ve, da je bil Stritar doana blizu Velikih Lašč, da se je rodil v Podsmreki 1. 1836. in da je bil tam blizu v Retnjah doma tudi Fran Levstik, s
129
^ZVONČEK                                                                                            XXV—5
katerim sta bila mlada prijatelja in sta skupaj na počitnicah krompir pekla. Vse to je nam.Stritar sam popisal. Tudi je vsem znano, da je bil Stritar jako nadarjen, da je že v ljubljanskih šolah pokazal svoje talente in da je potem odšel na Dunaj, kjer je študiral na univerzi in učil otroke v Ibogatih družinah. Potem je potoval po svetu in postal jako izobražen mož. Vise to je pri nas vsakemu znarno.
2e v mladih letih je pisal pesini, ko pa se je 1. 1865. stalno naselil na Dunaju, je začel marljivo pisati in vzgajati mlade pesnike in pisa* telje. L. 1869. je izdal svoje pesmi pod imenom »Boris Miran«. Eno leto na to je ustanovil »Dunajski Zvon«, okolo katerega je zbral naše
Ljubljanski dom v Rogaški Slatini.
najboljše tedanje pisatelje. Sam je spisal romane in povesti: »Sveti= nova Metka«, »Zorin«, »Gospod Mirodolski«, »Sodnikovi«, »Rosana« in mnogo pesmi, ki jih je  mladina že  takrat   rada   deklamirala v šolah. Stritar je jako ljubil mladino in se je večkrat obračal na njo, da naj   zvesto  služi  domovini. V pesmi »Mladini«  pravi, da  je  že         , dolgo ločen od doma in da pogosto obupuje nad našo usodo, toda        | neki glas ga tolaži. In kaj pravi ta glas:
O tebi govori mi, o mladina, da tebe ni okužil smrtni strup, obupati ne srae še domovina, ti cvet si njen, ti sladki njen si up, za vse, kar Iepo, blago je in sveto, za dragi dom srce je tvoje vneto.
130
J
3
XXV—5                                                                                             ZVONČEK
In dalje naroča rnladini:
Um bistri si, srce si blaži — v čisli srce ti bodi vedno in povsod — ko ljubiš domovino svojo — misli, človeku brat je človek, rodu rod. Preganjanja se pazi in razpora sovraštvu v srcu ne dajaj prostora!
Dokler ji bodeš zvesta ti, mladina, ničesar ne boji se domovina.
Zdraviliški dom v Rogaški Slatini.
In v »Prešernovi oporoki« zopet govori:
Ti mladi rod, oči zaupajoče v te vpirajo pogled poslednji svoj, če v tebe ni mi upati mogoče, kako bi mirno ločil duh se moj, ti boje doživiš duševne vroče,
131
ZVONČEK___________________________________________________XXV— 5
ko pride dan, na mestu svojem stoj! Za dam, svobodo bori se, resnico, za bratoljubje gori in pravico!
Ime slovensko tebi sveto bodi, ne sraini ga,  sramiti  ga ine daj, da bode spoštovano med narodi, sirovosti, podlosti ne poznaj, povsod naj plemenitost tebe vodi, ta pravega Slovena znači naj!
^^1»   3 *    .                             ¦                                          - -—j——              *^V^^II
Vrelec ,,Styria" v Rogaški Slatini.
V pesmi »Rojakom« slišimo zopet lepe njegove ibesede:
Ko  domovina  kliče nas  sinove, gradimo s prsi hrabrimi ji grad, za narod, za pravice vse njegove nikdar  zaman  Slovan  se v boj   ne zove, vojak navdušen vsak je,  star  in  mlad.
Nam kakor mati domovina bodi, kje sinu je nad mater dražja stvar, s podobo njeno v srcu svet obhodi, kar lepega kje najde med narodi, domov prinese, njej pokloni v dar!
132
t
XXV—5                                                                                            ZVONČEK
Pesnik čuti, da prihajajo novi veliki časi ki pravi:
----------nov se čas poraja,
človeštvu velika pomlad prihaja, naj skoraj pošljejo nebesa jo.
Jaz videl je ne born; a duša moja, oko po njej tako mi hrepeni! Po svetu tem prežalostna je hoja, za eno srečo kaj solza in znoja, kaj bolečin je treba in skrbi!
In kdo naj premaga ta žalastni krivični svet?
Na dan, Slovan! Slovanska ti mladina, najlepše delo čaka te, na dan!-Gospoda več ne bodi ne trpina, človeštvo ena bode naj družina, rešitelj svetu fcode naj Slovan!
Izprehajališče ob vrelcih v Rogaški Slatini.
Tako je govoril Stritar mladini. Kaj čuda, da je šla mladina za
I njim, A ne samo mladina: tudi mladi peaniki in pisatelji, n. pr. Gre=
gorčič in Aškerc. In vsi, ki so ljubili sloivenski jezik, ki ga je Stritar
pokazal v vsej kraisoti. In vsi, ki so ljulbili domovino in so šli v boj
za njene pravice.
¦                                                                                               133
____________
ZVONČEK                                                                                            XXV—5
Leta 1887. je Stritar zbral svoje spise in jih izdal v šestih zvezkih. Mislil je, da je dovršil svoje delo. Toda »pevska žila« mu še ni umrla in na stara leta se je spomnil na otroke ter jim podal one mladinske knjige, ki smo jih zgoraj imenovali. Potem pa se je poslovil in je živel kot vpokojeni profesor v Aspangu pri Dunaju. Tam je hotel živeti do smrti. Toda med tem se je zgodilo, česar ni pričakoval ne on in ne marsikdo drugi. Prišla je vojna, Avstrija je razpadla. Za pesnika so nastali težki časi. A domovina nanj ni pozabila. Pošiljali so mu iz naše države jedil in raznih darov. Vabili so ga, naj se vrne domov, a naš pesnik je bil slab zaradi starosti in se je bal naporne poti. Že dolgo ni bil doma, to je od 1. 1906., ko smo slavili njegovo sedemdesetletnico.
Na mrtvaškem odru.
A on je tako ljubil svojo zemljo. V mislih je bil vedno doma in vedno je popisoval ono lepo dolinico okolo svojega doma. Mislil je, da bo preživel svojo starost kakor »Griški gospod«. Pa mu ni bilo dario. Prerokoval je našo svabodo, a sam je mislil, da je ne bo videl. In vendar: Rogaška Slatina je pripravila zamj primerno bivališče: pri^ pravili so mu stanovanje v vili Jankomir — in končno se je pesnik odločil — in lansko leto se je s svojo gospo pripeljal domov. V Mari» boru so ga Slovenci navdušeno pozdravili. Poseben voz ga je peljal naravnost v Slatino. Tam je preživljal mirno svoje dni —• njegovi I prijatelji na Slatini so poskrbeli za vse. Njegovo zdravje se je iz^bolj-       I
134                      ¦                                                                                      I
I
XXV— 5                                                                                            ZVONČEK
f šalo, da se je peljal večkrat na izprehod. Mladina pa se je spomnila f        na svojega pesnika in ga je šla pozdravit. Seveda je bilo treba pesniku
predvsem miru: opešal mu je vid in telesne moči so ga zapuščale.
Vendar ga je razveselil pozdrav mladine. Saj je videl, da se je izpol*
nilo vse, o čemer je sanjal v svojih mladih dneh. In komu je usojena
tako lepa sreča.
Tako je Stritar v Rogaški Slatini preživljal zadnje leto svojega
plodnega življenja in ¦domovina mu je vsaj malo poplačala zasluge,
ki si jih je pridobil s svojim delom. Vsa čast Rogaški Slatini, ki si je
s tem pridabila priznanje nas vseh!
i             Ko so se stekli dnevi življenja, je pesnik mirno v Gospodu zaspal
I (dne 25. novembra 1923). In zopet je Rogaška Slatina poskrbela za [ to, da so pesnika iprepeljali v Ljulbljano, kjer se je vršil veličasten t pogreb. Pokopali so Stritarja v pisateljsko grobnico, kjer leže naši K zaslužni pisatelji. Naslovi njegovih del so ga spremljali v zelenih ¦ vencih pred krsto: ta dela bodo ostala večna in bodo tvorila v naši I, zgodovini velik spomin na težke čase — mladina pa bo zopet in zopet ¦.    čitala njegove spise — darove velikega duha!