Ivan Albreht:
V svetišču.
v
v_>akam in vem:
Pride ura in potlej nobena več zame: trudnega večen mir tiho objame, mati v naročje otroka si vzame, da ga zakrije sovražnim očem . . .
Sanjal sem: Dobra bila si z menoj,
žemljica, mati ljubeča —
in ni me strah tvojih skrivnosti . . .
Čakam in vem:
V sebi še nosiš radosti,
hraniš življenja razkošne kali,
ki nisi odkrila jih mojim očem.
Zdrava, kraljica, devica in mati, dala si luči medlečim očem, dala moči si tem mojim rokam — bodi v ljubezni mi zvesta, zemlja, kipeča nevesta!
Daj, da ne čakam, ne prosim zaman! Žarek solnca, le žarek mi daj, da vreden bom tvoje ljubavi, kadar odidem v tvoj tihi raj sam — le ti in solnce z menoj in večen mir, večen pokoj . . .
/
..Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 6.
16