/ T A L I J AN S K O    SLO V S T V O
PREVODI     IZ     SLOVENSKEGA SLOVSTVA   V   ITALIJANŠČINO
]VT e mislim podati kritičnega sestavka o prevodih *** iz našega slovstva v italijanščino, ki se v poslednjem času razveseljivo množijo, marveč le splošen pregled doslej izišlih del, kolikor jih poznam. Kratke opombe, ki sem jih pristavil, imajo — kakor ves članek — torej le informativen značaj. r eta 1923. je začel objavljati v tržaškem večerniku »II Piccolo della Sera« U m b e r t o Urbanaz-U r b a u i daljše razprave o slovenskih pesnikih in pisateljih. Te razprave so izhajale v večjih časovnih razdaljah do nedavna. Odlikuje jih dobro opazovanje, vendar so slike časih zverižene in napak tolmačene. Pomen teh člankov je pa zaradi tega velik, ker je v njih po posameznih osebnostih skoro vse naše novejše slovstvo predstavljeno italijanskemu čitatelju v nekaki galeriji slik. — V bibliografskem mesečniku »I libri del giorno« (Treves, Milano), ki je izhajal do konca lanskega leta ter prinašal slovstvene preglede vseh narodov, je slavist Giovanni Maver večkrat poročal v svojih književnih člankih o Jugoslaviji, tudi posebej o slovenskem slovstvu. Leta 1924. je izšel v tej reviji njegov članek o Ketteju, Murnu, Cankarju in Župančiču, ki izvrstno prikazuje pomen te četvorice za naše slovstvo ter jo ocenjuje s splošno umetniškega vidika. p rva knjiga, posvečena izključno slovenskemu slovstvu, ki je izšla v italijanskem jeziku, se pa imenuje : Oton Zupančič — »Duma« — S a g -gio d i poesia e letteratura jugosla-vo-slovena. — Versione d i Italo M a f -fei e Fany Sinkovec-Mayer. — Moden a, T i p o g r a f i a Immacolata C o n -cezione, 1924. Poleg predgovora, ki ga je napisal Italo Maffei in kojega predmet je jugoslovan-sko-italijansko zbližan je na kulturnem in političnem polju, vsebuje knjižica kratek pregled slovenskega slovstva — ne brez napak, tiskovnih, pa tudi strokovnih ¦— ki se končuje s podrobnejšim prikazom pesniške osebnosti Otona Župančiča. Tudi ta prikaz ni brezhiben, a v ostalem precej dobro tolmači Župančičeve bistvene pesniške poteze. — Sledijo prevodi iz »Samogovorov«: In treno (Z vlakom), Duma, Epilogo ter iz knjige »V zarje Vidove«: La m a d r e e il figlio (Razgovor). — Prevodov ne moremo preveč pohvaliti, a Maffei piše sam v predgovoru: »Altri, da me assai migliore e piu valente, potra adden-tarsi nello studio della lingua e della letteratura slovena, apportando ai due popoli maggior cono-scenza e reciproca stima. — Io m'appago di lan-ciare, per cosi dire, un appello, che vorrei non rimanesse inascoltato.« — Ta poziv zares ni ostal brezuspešen in Maffeiju moramo biti hvaležni zanj, zlasti ker je obrodil izvrstne sadove. Nič manj pa ne dolgujemo gospe F. Šinkovec-Mayer, ki ima na tej izdaji največ moralne zasluge. Knjiga je bila za tisk pripravljena že dve leti pred izidom. tr malu za tem je izšel prevod Cankarjevega »Hlap-ca Jerneja«, dela, ki je danes prevedeno že skoraj v vse kulturne jezike: I v a n C a n k a r : »II se rvo Bartolo e il s u o diritto.« — T r a -duzione dallo sloveno di J. Regent e G. Sussek. — Trieste, Časa Editrice »P a r n a s o«. (S pisateljevo sliko in uvodom.) — Ta prevod, ki je bil takisto že pred leti pripravljen
za natis v milanskem socialističnem dnevniku »Avanti«, je mogel iz političnih razlogov iziti šele kesneje, a rokopis je o priliki homatij, ki so se vršile ob tistem času v Italiji, dvakrat zgorel. Kljub nekaterim nebistvenim napakam gre temu prevodu kot umetniškemu delu vsa hvala in čast. Cankarjev jezik in moč njegove fraze sta našli v italijanščini enakovreden izraz. Prevod je vzvišen nad vsak dilentatizem. — Založba Parnaso je oskrbela poleg lične navadne izdaje tudi razkošno izdajo te knjige v omejeni nakladi — sto numeri-ranih izvodov — s štirimi originalnimi risbami Milka Bambiča.
animivo je, da je izšel leta 1925. v goriškem listu »La voce deli' Isonzo« kot feljton še drug prevod »Hlapca Jerneja«, in sicer ga je oskrbel profesor in pesnik Giovanni Lorenzoni, velik prijatelj Slovencev in zelo ljubezniv človek. Je pa njegov prevod v primeri z zgoraj navedenim po kakovosti nekoliko slabši. Tudi Lorenzonijev »Hlapec Jernej« je izšel v ponatisu v knjižni obliki, zaostaja pa za izdajo »Parnasa« tudi po zunanji obliki. V rokopisu — baje lastnina milanske založbe Fratelli Treves — je ostal tretji prevod istega dela, ki sta ga oskrbela gospa V i d m a r in italijanski novinar Bruno A s t o r i. a se povrnemo k prvemu prevodu »Hlapca Jerneja«, omenimo še, da je njegov pokrenitelj in so-trudnik Ivan Regent, znani tržaški socialist, posegel baš po tem Cankarjevem delu najprej iz političnih razlogov, o čemer priča dejstvo, da je bil sprva namenjen »Avantiju«. Toda to dejstvo priznava prevajalec tudi sam v svojem kratkem, a jedrnatem predgovoru: »e non devono rimanere nascoste agli infelici ed agli sventurati le opere del loro grande poeta, del loro grande scrittore . ..« b izidu »Hlapca Jerneja«, ki je vzbudil veliko zanimanje ter je bil simpatično sprejet zlasti pri protirežiinskem tisku (a tudi nekateri fašistovski listi so prinesli objektivne ocene), je bilo mnogo govorjenja o nadaljnjih prevodih Cankarja, zlasti o objavi že gotovega prevoda »Podob iz sanj« prof. Renata Pflegerja, toda tega in drugih tedaj oznanjenih prevodov do danes še nismo dobili.
eta 1928. je izšla znamenita Cronijeva študija o Župančiču, v kateri so v prozi prevedeni mnogi odlomki iz njegovih del: Ar t ur o Cronia — Ottone Župančič — Puhlica z ion i deli' »I s t i t u t o per F E u r o p a O r i e n t a 1 e«, R o m a — Prima s e r i e — Letteratura — Arte — Filosofia — XIII — Roma, A n o -nima Romana E d i t o r i a 1 e — MCMXXVIII. — Je to eno tistih globokih in resnih del, ki prikazujejo kritičnemu premotrivanju podvrženo osebnost v vseh odtenkih, tolmačijo njene skrivnosti in zagonetke ter njih organično rast. Cronijeva študija o Župančiču je obširna — 137 strani velikega formata — in temeljita, izčrpna, pisana s tisto ljubeznijo do predmeta, ki odlikuje največje kritike. To vse hvale vredno delo — ki mu v našem slovstvu nimamo para — je pri nas vse premalo poznano in upoštevano.
prevajanju je nastal zastoj, ki je trajal vse do lanskega leta. Lani se je pa začelo spet pridno prevajanje in so izšla nekatera pomembnejša dela, druga se nam pa v bližnji bodočnosti obetajo. rofesor mantovske realke dr. Bartolomeo C a 1 v i, je izdal italijanskega »Kralja na Betaj-novi«: Ivan Cankar: II re di Betaino-va — Dramma  in  tre  atti — Traduzio-
53
d
ne integrale dallo slov eno e studio critico di Bartolomeo Calvi — So-cieta Editrice Internazionale, Torino, itd. — Calvi j ev uvod, ki obsega 51 strani, je sila zanimiv in kljub nekaterim napačnim sklepom in domnevam izvrsten tolmač Cankarjeve drame. Zlasti je zanimivo Calvijevo primerjanje Cankarjevih tekstov in miselnih ter umetniških potez z velikani svetovnega slovstva: Alfierijem Shakespearejem, Gorkim, Nietzsehejem, Ibsenom. Slovenski prevod te študije je pravkar začel izhajati v reviji »Modra ptica«. Calvi prevaja skoraj dobesedno, a vendar barvito, niansirano, v lepem jeziku, ki je Cankarja vreden. — Ni pa tako posrečen njegov prevod S. Gregorčičeve »Jeftejeve prisege«, ki je izšel koncem leta 1929. v brošuri pod naslovom: B a r t o 1 o m eo Calvi — L a sventura di lefte in Giuseppe P a r i -n i e nello sloveno Simone Gregorčič. — Estratto dali' annuario del R. Istituto Tec-nico di Mantova per 1' anno scolastico 1928—1929. — Tipografia della Časa Editrice »Mussoliniana«, Mantova. — V tej krajši študiji primerja Calvi najprej pesnika Giuseppe Parinija in Simona Gregorčiča v splošnem, nato pa s posebnim ozirom na Parinijevo pesem »La figlia di lefte« in na Gregorčičevo »Jeftejevo prisego«. — Prevod Gregorčičeve pesmi je v eudekasilabih in razen na nekaterih mestih dobeseden in točen. Manjka mu pa pesniškega poleta in kljub veliki ljubezni, ki jo je Calvi položil v svoje delo, je postala Gregorčičeva pesem nekoliko suha. — Zanimivejša pa je vsekakor paralela med Parinijem in Gregorčičem, v kateri se nam odkriva ostro Calvijevo oko ter njegova ljubezen do slovstveno-kritičnih dognanj potom primerjave. — Calvi obljublja za letos izid italijanskega prevoda Cankarjevih del »Moje življenje« ter »Podobe iz sanj«, obe opremljeni z obširnimi uvodi. Njegovo delovanje, ki obstoja v prevajanju in v kritičnem razpravljanju o prevedenih delih, zasluži vso našo pozornost, kajti poleg Urbanija je on edini, ki se z vso vnemo posveča presajanju naših del v italijanščino. mberto Urbani je objavil lani prevod »Visoške kronike«: Ivan Tavčar: S t r e g h e e demoni (Cronaca di Visoko). — Traduzio-ne dallo sloveno di Umberto Urbani — Trieste, Libreria Internazionale Treves, 1929. (S Tavčarjevo sliko.) — Urbanijev uvod »II dott. Ivan Tavčar e la sua opera« vsebuje življenjepisne podatke ter nekaj karakteristike Tavčarja kot umetnika in politika, ki sicer ni izčrpen, se naslanja v glavnem na Prijateljev uvod v »Visoško kroniko« in druge Tavčarjeve spise, a je dovolj bogat, da utegne vsaj površno predočiti čitatelju pomen Tavčarja v slovenskem slovstvu, kakor tudi njegovo objektivno vrednost. Urbanijev prevod je dobeseden, od konca do kraja veren izvirniku. Nič ni izpuščenega, nič predrugačenega. Le nekaj mest je napak prevedenih, kar priča za to, da prevajalec ne pozna slovenskega jezika v vseh potankostih, kar je pa splošna napaka pri italijanskih prevajalcih. Ta napaka je spričo splošne posrečenosti prevoda le neznatna. Je pa ta prevod tudi v drugem oziru pomemben: Za Župančičem in Cankarjem je uveden v italijansko prevodno slovstvo tretji veliki slovenski pisatelj. Urbani je prekrstil knjigo v »Streghe e demoni« (Čarovnice in besi), kar je pa le slabo utemeljeno in mu je to samovoljnost tudi italijanska kritika zamerila.
eseni lanskega leta je izšla v italijanščini Cankarjeva »Zgodba o Šimnu Sirotniku«: Ivan Cankar:   II   racconto   di   Šimen   Sirotnik.
—   Traduzione dallo sloveno e introduzione di Wolfgango Giusti. — Instituto per 1' Europa Orien-tale,   Roma,   1929.   —  Piccola  biblioteca  slava  IX.
—   Prevod te zgodbe ni posrečen, kajti v njem mrgoli zmiselnih napak. Tudi uvod, v katerem opisuje Giusti Cankarjevo književno delovanje, je jako pomanjkljiv, zlasti skažen s fantastičnim pretiravanjem nekaterih dogodkov. Giusti je preveč realno vzel mnoge simbolične in pesniške izraze ter nehote potvoril resnico. — Starejšega datuma je njegov članek »U n poeta sloveno c o n t e m p o r a n e o — O 11 o n e Župančič«, ki je izšel leta 1924. v »I nostri quaderni«, XI. letnik, 1. z v. — Lanciano — in ki ima značilne beležke.                                                                    s. š.
NEMŠKO     SLOVSTVO
a u 1 a v o n P r e r a d o v i č : Sudlicher Sommer. Verlag Josef Kosel und Friedrich Pustet, Munchen, 1929.   103  strani.
nukinja hrvaškega pesnika in avstrijskega generala Petra pl. Preradoviča je nemška pesnica, ki z uspehom stopa v krog priznanih nemških umetnic. Preradoviča je oživel probujajoči se duh slovanstva, njegova vnukinja je vzrastla iz katoliškega duha avstrijskega plemstva, ki se rad za-glablja v preteklost. Katoliško čuvstvo išče za nejasne kali sedanjosti opore v preteklosti, ki ne stoji majavo pred očmi. Tako se je pri katoliških Nemcih razvila literatura z izrazitimi vrednotami v vsebini in slogu, ki v svojem stremljenju po duševnosti ni bila osamljena, ko se je tudi ostala Evropa od materializma obrnila v nov duhovni svet, kajti krščanstvo gre po svojem bistvu v vidike večnega in absolutnega, iz katerih gleda oblike časa in kraja.
aula von Preradovič je vzrastla iz novih tal katoliške umetnosti, kjer ne vlada zunanja katoliška tendenca, v njej deluje sproščeni religiozni duh, ki veže prostor med vidnim in nevidnim svetom v žarečem blisku. Izraz za slutnje neizraznega in nedvomljivega je v oblikovalni umetnosti in godbi lažji, ker se samo nakaže, v poeziji zahteva določno besedo, v čemer je P. v. Preradovič podala nekaj malokomu dosežnih zgledov. Glasovi navadnemu človeku nemega sveta dosežejo v njeni besedi razločno govorico, običajnemu življenju nerazločno in nečutno prestavi v umljivo besedo in razširi ozke meje našega občutja v dimenzije prostosti. Tam ni toplote v ozke meje vklenjenega človeškega življenja, ampak rezka sfera višin, ki v njeni jasnini cvete živobarvni cvet ideje in večnih kozmičnih zakonov. Le v osebnem življenju postanejo te moči tople in bude hrepenenje in melanholijo. Maeterlinck pravi, da je človeška radost še nebogljeno dete, a žalost je že dorastla osebnost. Tudi njene najgloblje pesmi pozvanja tuga in tožba mladosti. Narava je srečna, ker živi že tukaj življenje večnih zakonov, a človek se mora šele z bolestjo vživeti vanje, da se dvigne v obliko, kjer sta življenje in smrt enako zaželena. Ko ji govori Goethejeva ali Schillerjeva življenjska modrost, najde odrešenje v miru narave, ki nosi znake »večnega veselja« na višinah v zarji, z emfazo gleda na človeka, »najvišjo slavo v načrtu stvarstva«, a iz minljivega in bež-
54