ŠTIRI  PESMI
Tone  Pavček
ODLOČITEV
Pozdravljena sopotnica samota in tvoj ledeni dih! Noga zastaja, trepeče roka, a ti ne odnehaš niti za hip,
ne odnehaš, vodiš in vabiš kot ptice toplota na jug, v tišino, v gluhoto, k pozabi bengaličnih ognjev in šumnih obljub,
da za tabo (še zmeraj ne s tabo) korakam iz svoje doline v tvoj temni hrib počasi in z muko in ne vem, kaj me čaka: rešitev za večnost ali za hip?
OBALA
Na oni drugi strani je naša obala, na oni drugi strani, kjer lega in vstaja zarja, kjer še voda kakor membrana od pljuskanja v blagem ritmu pozvanja, na oni drugi strani, vabljivo neznani.
Odpravili smo ladje k naši obali,
drzno spustili se v čolne, neugnani
plavali sami, tonili, omahovali,
se vračali in znova k tej naši obali,
spuščali ptice iz srčnih jasli,
preobložene s tovorom upov, s pričakovanji,
pa so tonile in mnoge utonile,
preden bile so na oni strani.
Na oni drugi strani je naša obala.
Na oni drugi strani je vzglavje za glavo,
za našo sanjo, za naše srce, za našo
resničnost, resnično nenadejano,
na oni drugi strani je belo jadro
toneče vere,
na tej strani je naša smrt.
20
NADALJEVANJE
To je to morje, ta hlad, ta nestvarna gmota prihodnosti, to je to morje vabljivo — zastrašujoče, kakor žival čakajoča, prežeča, zmeraj nevarna in neulovljiva kot glas iz daljav — kdo ga je slišal? Kdo ga spoznal?
To je to morje, ujeto in hkrati svobodno kakor prihodnost; mečimo vanj pesek in kamne, pljujmo vanj zlobno kletve in psovke,  v prošnje iztezajmo dlan, zanj je vseeno — nič bolj in nič manj ni jasno, ne morje in ne ona stran,
kamor bi radi, kamor moramo iti
čez ta hlad, čez to nejasnost
neulovljivo, ki tira v blaznost,
za glasom, ki lušči prihodnost iz mraka,
in kjer nas čaka — kaj nas že čaka?
DRUGI SONET ZA BESEDE
O, molk in samomorilsko zapiranje v brezizrazni neodmevni stolp gluhote kakor za hiranje, kakor za plen sestradanih tolp,
o, krčeviti strah in neprestano podiranje komaj zgrajenega, ti večno prisotni zakaj, o, počasno neustavljivo umiranje v molku od molka za bogvekaj,
o, silni val, ki prihajaš, poguben, nasilen in pljuskaš čez komaj rojeni zvok, ustavi se, umiri, naj zadrži te stok
grgrajoči, krik, kakor gluhota silen,
da vsepovsod, iz ust, iz oči, iz srca in iz rok
brizgne vrelec besed, zdravilen, rešilen!
21