VESTNIK
N OTIC1ERO
R°g- Nac. de la Prop. Intel. No. C69.805
XII 6 - 1961
VESTNIK je glasilo slovenskih protikomunističnih borcev. Izdaja ga konzorcij, katerega v sedanjem poslovnem letu sestavljajo: Edi Škulj, predsednik, Gabrenja Vojko, ing. Anton Matičič, Potočar Anton; za Zvezo slovenskih protikomunističnih borcev, Cleveland, USA:	Jakopič Marijan,
Kranjc Danilo, Lekan Jože, Pleško Stane — pooblaščenec Vencelj Dolenc; za Društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini: Pregelj Bogomil, Jenko Jože, Kralj Janez, Logar France; urednik Pavle Rant.
Uredništvo in uprava: Ramon L. Falcon 4158, Capital Federal, Argentina. Naročnina: Južna Amerika 96.— pesov, odn. enakovrednost v dolarju, USA in Kanada — 2.50 dolarja letno, Anglija, Avstralija — 1 funt šterling, evropske države — 1.50 dolarja.
fiditor responsable: Eduardo Škulj, redactor Pablo Rant — Tiska Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, T.E. 33-7213 Buenos Aires, Argentina
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 659805 — „Vestnik“ es el Informativo de los excombatientes anticomunistas eslovenos — „Vestnik“ is the voice of Slovenian anticommunist veterans.
VETRINJSKA TRAGEDIJA
Sporočamo, da je pr šla druga pošiljka, s čemer je bilo dostavljeno v prodajo skupno 200 izvodov. — Kakor javljajo iz uprave Vestnika, je bilo do vključno 28. aprila prodanih 71 izvodov. Cena je 100.— pesov. — Kdor knjige še nima, naj pohiti z nakupom. Predvsem pa je dolžnost vseh borcev — 209 nas je sedaj organiziranih v Buenos Airesu odn. Argentini — da si vsakdo nabavi svoj izvod.
Vsebina: Ura odločitve (P. R.) — Poslednja noč (Mor, Buenos Aires) — Velikonočni žegen (Joža Vombergar) — V Ribnico gremo! (Florijan Slak, Kanada) — Horthy piše Churchillu — Rajhenburški trapisti pričajo (zbral p. Herman Vodenik) — Za naš dragi dom in rod (R. Bras) — Brali smo: Von Papen in Ciano pripovedujeta — Zgodovinski atlas Slovenije (Jor, Argentina) — Borci pišejo: Radivoj Rigler, Argetina — RAC, Cleveland — r-s Buenos Aires —• Društveno življenje — Osebne novice — Urednikov
bunker
„Jaz osebno sem globoko prepričan, da bo čas koncem koncev pokazal, da smo pravilno ocenjevali položaj. Tudi britanski in ameriški narodi bodo stali pred jasno izbiro. Tu pri nas smo imeli dva svetova; tudi oni bodo morali izbirati med njima: ali tega ali onega. Ce danes oklevajo reševati Balkan pred komunizmom, se bodo morali pozneje pogledati s komunizmom na manjšo razdaljo; in to s komunizmom, ki bo tedaj mnogo močnejši."
škof Gregorij Rožman v pismu iz Celovca 1946
Vestnik 1961, 6, XII.
121
URA ODLOČITVE
V šestnajsto obletr/co pokolja slovenske narodne vojske stopamo z zavesijo, da je svetovna javnost končno •— trdno upamo, da je res končno! — spoznala, kar je naš pokojni vladika Gregorij zapisal leta 191,6. Odločiti se je treba! Odločiti za Castra ali proti Castru, kakor je poudaril buenosaireški dnevnik La Nacion v uvodniku 20. aprila letos.
Takrat, ko smo se odločili mi s svojim vladiko na čelu, ki se ni mogel zateči v nobeno tuje poslaništvo in tudi ni hotel, da bi si ohra-nil življenje, ampak je s prižnice jasno nakazal pot, takrat ni sedel na najvišjem mestu zahodnih demokracij mož, ki bi Stalinu povedal, kar je Kennedp Hruščovu v dneh poskusnih izkrcanj na Kubi:
„Prepričan sem, da svobodni narodi na svetu nočejo sprejeti trditve o zgodovinski neizogibnosti komunistične revolucije. Kar vaša vlada verjame, je vaša zadeva. Kar pa, v tej zvezi dela na svetu, je zadeva, ki se tiče vsega sveta. Velika revolucija v zgodovini človeštva, v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti, je samo revolucija tistih, ki so odločeni živeti v svobodi.“
Ker na svetu ni bilo načelne jasnosti, ampak so odločale samo koristi velikih narodov na račun malih; ker je bila bolj merodajna privlačnost mamona kakor pa bogastvo duha; ker se je govorilo eno, delalo pa drugo — zato človeštvo od leta 1917 dalje, ko niso hoteli rešiti ruskega carja, trpi zaradi „zgodovinske neizogibnosti komunistične revolucijeZa ruskim narodom so šli na Kalvarijo komunističnih grozot narodi Jugoslavije, pa Poljaki, Čehi, Slovaki, Bolgari, Romuni in Madžari, pa Baltijci in Ukrajinci, Kitajci in Korejci, Vietnamci in Kongovci, Gvatemalci in Kubanci — zdaj je upati, da se je vrsta ustavila. Ustavila pa 90 milj proč od meja Združenih držav Severne Amerike! Kakor Turjak leta 191,3 pred Ljubljano! Tedaj smo se mi Slovenci dvignili na noge, se borili, žrtvovali, padali so najboljši in umirali mladi in stari — a boj smo vzdržali, proti vsem vetrovom! In nikdar ne bodo upali naši komunisti trditi, da. so boj pri nas dobili sami s svojo močjo. Ne, bili so poraženi na vsej črti - na oblast so jih pripeljale sovjetske čete, ker je na žalost, svetovni potek dogodkov potekal tako, da je zadnja prestolnica narodov zasedenih od Nemcev, ki je padla, bila prav naša Ljubljana.
Po nedavnih izkrcanjih na Kubi je zahodni svet preživel svoj
Turjak. Ali bo našel dovolj moči, da se bo dvignil? Upajmo in r— molimo!
Ob naši obletnici molimo še posebej, da
žrtve padlih ne bi bile zaman,
dobri ne bi opešali v svoji veri,
merodajni ne bi popustili v svoji odločnosti.
Za vse to molimo, kakor nekoč, ko smo bili sami v najhujši stiski. Molimo pa tudi, da nas samih ne bi obšla malodušnost; da ne bi nasedali lagodnosti življenja v svobodi in razkrojevalnemu vplivu komunističnih minerjev; da bomo znali vedno in povsod opozarjati na nevarnosti komunistične prodornosti in podajati pripombe k pomanjkljivostim, ki jih začetno obdobje resnega odpora v zahodnem svetu nujno rojeva.
Zavedajmo pa se tudi: komunizem je mednarodno zlo in borba proti njemu je mednarodna. Se pravi — povsod in kjer koli. Ne samo po dolenjskih hribih ali gorenjskih gozdovih, štajerskih domovih ali primorskih kotanjah — povsod: od Kanade do Avstralije, od Argentine do Anglije, povsod!
Takšna odločnost in dejavnost bo najlepši spomin naših mrtvih, bo najbolj dišeč venec na njih grobove!
22.	aprila 1961.	P. R.
Marsikdo se je že spraševal, kdaj bo mogoče dobiti primerne božične in novoletne razglednice s slovenskim besedilom. Temu in vsem drugim lahko danes povemo tole: v najkrajšem času bodo na razpolago v pisarni DSPB, Ramon Falcon 1*158, res lepe slovenske razglednice po zelo zmerni ceni. Kupite jih čim prej, preden bo zaloga pošla. — Povedati pa moramo še tole: izkupiček teh razglednic je namenjen 100% domobranskemu invalidu, ki mora tegobe sedanjega življenja prenašati v bolnišnicah po Evropi.
Naj ne bo bojevnika, ki se ne bi spomnil svojega nekdanjega sovrstnika — in povejte tudi znancem in prijateljem.
Ne preberite tegale besedila zato, da ga boste pozabili!
Borci izven Buenos Airesa naročite pismeno na naslov: Janez Kralj, Ramon Falcon 1*158, Buenos Aires, odn. uprava Vestnika, Ramon Falcon 1*158.
Mor, Argentina
POSLEDNJA NOČ
Ko je padal prvi -mrak, so bili spet kakor prej natlačeni v vozovih. Kolikor je Polde mogel ob prehodu preko razsvetljenega mostu čez Ljubljanico videti, je bil vlak ki je čakal nanje, zelo dolg, sestavljen iz samih zaprtih živinskih voz.
Natlačeni so bili, da so komaj mogli drug ob drugem stati ali čepeti, le redki so mogli leči vsi utrujeni in se zviti v klopčič, a so zaradi njih morali sosedje stati, da so jim odstopili prostor. Obtolčeni, s podpludbami na telesih, krvavi in z ranami na glavah, so nemo strmeli drug v drugega, kakor da jim je na usta položila sama smrt svoj svarilni prst, da ne bi govorili... Brisali so si kri s telesa, razbitega od puškinih kopit. Kljub večeru, ko je počasi prihajal hlad in se vgrezal v slednji kotiček, je bila v vozu še neznosna sopara in vročina. Dvoje majhnih in zamreženih okenc v gornjem delu voza ni moglo osvežiti prostora, kjer se je isti zrak, že večkrat vdihan in izdihan, segrel in ležal čez vse kot grenko občutje.
Z mrakom se je utrgal v ljubljanskih cerkvah val zvonjenja. Blizu ■— močneje; dalje — bolj izgubljajoče se. Polde je prisluhnil in grozne misli so) ga pričele navdajati. Kaj ni včasih sam vlekel za vrvi pri fari in so peli zvonovi k pogrebu prav tako kot zdaj-le? Ali ni bil njihov glas podoben tem tožbam in vzdihom?
„Janez! Slišiš? Nam zvonijo k pogrebu, nam, ki živi poslušamo svojo pogrebno pesem!" je šepetal sosedu. Prisluhnil je znova, v njem se je zganilo, kri v žilah ga je zapekla.
„Fantje, mi verjamete ali ne: nas peljejo k pogrebu! Nam že zvoni..." je kriknil.
Na strehi voza je zahreščala harmonika, vmes se je razlegala vesela/ pesem. Ženski glasovi so se mešali z moškimi in se Poldetu zajedali v srce.
„Nas vlečejo k pogrebu, k lastnemu pokopu!" je znova modroval.
„Polde, ne kvasi čenč!" so ga nekateri zavračali. „Kdo te je kdaj obsodil?" se je oglasilo iz nasprotnega kota. „Rekli so, da bomo delali..."
„Pa tudi, da so naše roke potrebne pri obnovi domovine."
Naposled pa je nekdo pritrdil: „Morebiti pa ima Polde vendar prav! Cernu neki bi nas peljali naprej? Za delo bi nas razporedili v Ljubljani. Tudi zapori so tam!"
Ko je za hip zunaj potihnil hrup, je Polde prisluhnil razgovoru:
„Kaj vozite, da je tako veselje?“ se je oglasilo s ceste nad progo.
„Tovariš, belčke imamo notri! Belčke!“ je bil odgovor s strehe voza.
„0, ste jih vendarle dobili? Kam mislite z njimi?" spet vprašuje s ceste.
„V Rogu bo prostor zanje. Kar so zaslužili, bodo prejelise je zarežal hripav glas. Spet se je oglasila harmonika z bučno pesmijo.
Ob teh besedah je v vozu zavladala grobna tišina. Še dih jim je zastal. Izstradani in slabotni so padali, prej junaški in na sodbo se zanašajoči, so otrpnili, vse je prevzela najbridkejša bolest, ki se poloti človeka samo v trenutkih poslednjega slovesa.
Nad bridko in negotovo usodo stoterih se je bahalo pijano zmar goslavje.
Ko bi vsaj ti vražji zvonovi ne bili tako doneli!
„K pokopu —- k pokopu — k pokopu, pokopu...!"
Vlak se je premaknil. Ob hrupni pesmi in divjem hreščanju harmonike se je podil, zabijal in ropotal v junijski večer, ki je natrosil po travnikih cvetje in je prenovil obličje zemlje. Vsak meter so bliže, bliže —• si je mislil Polde. Ljubi Bog, kdaj smo se ti tako zamerili., da mečeš nas, mlade, v smrt? Glej, mladost nam sveži lica, domovi in neveste nas čakajo in matere, da nas objamejo! Ne dopusti tega, dobri Gospod!
Vlak pa je bil z dihom smrti zaznamovan in je drdral naprej v noč...
Svežost noči, ki je prodirala skozi železno mrežo, ga je vzdramila. Ko je pregledal vse svoje življenje, da bi našel kak greh, zaradi katerega bi naj polagal odgovor pred prestolom Večnega, se je zravnal. Njegova vest je bila čista. Po stopinjah dobre matere, ki ga je učila nekoč kot dečka moliti, božje znamenje spoštovati in se zakonom Boga pokoravati, je hodil. In prepričan je bil, da je ravnal prav.
Nenadoma se mu je zazdelo, da ga je nekdo poklical po imenu. Takot po domače je zazvenelo v njegovih ušesih in celo v srcu. Znani glas. Ali ni nekoč mati tako poklicala: Polde! Polde! •— Mehko in boječe. Prisluhnil je, a klic se ni povrnil.
Dvignil se je, globoko zajel sapo in na stežaj odprl oči, kakor bi hotel ujeti prvi rožnati svit. Vendar je ležala še noč. Domači dišeči zrak, vonj domače zemlje ga je prepojil. Saj res! Nekje blizu njegovega doma mora drdrati zdaj vlak. Čuti njegovo bližino; srca se je dotaknila njegova toplota in{ sedaj ga objema, oklepa. O, kriknil bi od bolečine! Dobri dom! Dobri naš dom!
„Janez!" se je sklonil k sosedu, ki je ždel stisnjen ob njegovih nogah. „Janez, dvigni me na ramena, da pogledam proti domu. Podpri me, da ga vidim še enkrat, če bo že to poslednjič! Rad sem ga imel!"
Nekateri so vztrepetali ob teh njegovih pol šepetajočih besedah, drugi so globoko sopli, kakor bi bili sladko spali. V kotu je bil mlad mož, komaj pol drugi mesec poročen; že ves večer je ihtel, jokal in vzdihoval, mudeč se z mislimi doma pri ženi. Trije ali štirje so pokleknili skupaj in šepetaje molili. Na drugem koncu je nekdo tolkel s pestjo po steni, da bi se vdala. O, ko bi se! Rešitev, svoboda! Tu pa tam je kdo bolestno zastokal, si v temi gladil krvave rane in božal otekline. Oni, ki se je ves večer kregal in jezil, da niso že davno po-davili teh krvavih rabljev, je utihnil. V besedi sami ni bilo rešitve.
Janez se je previdno dvignil, da bi se čim manj dotikal razbolelih sosedov. Uslužno je ukrivil hrbet, se uprl z rokama ob kolena in šepnil Poldetu: „Stopi!"
Polde se je povzpel na hrbet, koščeni prsti so se oklenili okenske mreže. Zeljne oči so zastrmele v noč, ki je ležala nad obličjem zemlje. Nebo je bilo posejano z zvezdami, med njimi je plaval ozek srp meseca. Sprva ni mogel ničesar razločiti, le temni obrisi dreves so bežali mimo.
Vlak je vozil počasi.
„Joj, naša vas!" je kriknil. Domače hribovje je zagledal. Na desni je strmel v nebo strm hrib s cerkvijo svetega Gregorja. Zadaj je sanjala Travna gora in kot zavetnica ždela nad Sodražico. Naprej pa so podpirali nebeški svod mogočni grebeni Velike gore. Tu spredaj, skoraj da bi jo mogel doseči z roko, leži vasica, domača vasica. Kakor gnezdece, dvignjeno proti nebu, se mu zdi; vsa je vzvišena, vsa lepa. Med drevjem ždijo hiše in ljudje v njih prebivajo. Zdaj spijo in sreča je z njimi. Ko bi mogel zdajle zaklicati in jih vzdramiti, da bi vedeli, kako potujejo v nočnem miru in še pes jih ne pozdravi.
Gledal je Polde in koprnel. Videl je cestico, ki bi ga tja popeljala, znamenje ob poti, pri katerem bi postal in se pokrižal, kakor je to storil tolikokrat, kadar se je vračal tod mimo domov. Sleherno hišo je poznal, vsako drevo, ki obdaja domove. Ali se ni zasvetila lučka tam v sredi? Mar slišijo domači njihova srca, iz katerih rosijo pozdravi domači zemlji? Zazdi se mu, da vidi mater na pragu, ki ga pričakuje. Že steguje svoje svete roke proti njemu, da bi ga objela. Že dolgo se nista videla in se stisnila na srce. In sestre, brat, sosedje...
„Polde je prišel!" gre glas po vasi. Kje so sedaj oni, ki so materi strli srce, češ, ne bo ga več! Zdaj je tu!
„Mati! Mati! Pridite, pridite, da vas objamem! Odhajam! Odhajam v smrt!" je zakričal Polde kakor brez uma v noč.
Nenadoma je nekdo posvetil v njegov obraz, da mu je vzelo vid. Od zgoraj je puškino kopito udarilo po okenski mreži in ga zadelo ob čelo...
„Ne boš ušel, belček prekleti!" je zarjovel glas. A te besede so slišali le drugi v vozu. Poldeta je udarec vrgel od okna, da se je z razbitim čelom zakotalil po drugih v vozu. Z rahlim vzdihovanjem se je zvijal.
Dvignili so ga na roke in mu napravili prostor ob steni. Zgrma-dili so se ob njem in v temi nihče ni dobra vedel, kaj se je bilo zgodilo. Šele ko so občutili med prsti njegovo toplo kri, so spoznali...
„Verujem v Boga Očeta..." so mrmraje molili ob njem.
Z besedo v srcu, namenjeno materi in domu, je Polde umiral. Umiral je za vse tisto, kar ga je bila naučila mati, za dom in slovensko zemljo, ki jo je nad vse ljubil.
Iz Svet in Doma 1945.
VELIKONOČNI ŽEGEN
Joža Vombergar
Dobro uro je že, kar so ženske odšle z blagoslovljenimi jedili iz cerkve, a vdova Marjeta še vedno kleči pred božjimi grobom, vsa zatopljena v tiho molitev. Na stopnici poleg nje stoji pisana košarica, pokrita z belim prtom. Stari ženici se ne mudi domov; saj je že dopoldne vse pospravila in počistila za veliki Gospodov dan. Zdaj je najlepši čas za prisrčen pogovor z Jezusom, ko razen cerkovnika, ki pripravlja oltarje za jutrišnji praznik, ni nikogar v cerkvi. In Marjeta se mora toliko pogovoriti z Njim! Samo On jo more prav in do krajal razumeti. Marjeti se zdi, da sliši Njegove ljubeznive besede, polne miline, tolažbe in spodbude. Kakor prečudni balzam ji padajo na bolno dušo, ji hlade pekoče srčne rane...
Pogovarjata se o njenih štirih sinovih, junakih, ki so darovali svoja mlada življenja za Jezusa, za Njegovo duhovno kraljestvo na zemlji. Padli so Zanj, ki je tudi za njene umrl na svetem Križu in so mu za neskončno ljubezen povrnili z najdražjim, kar so imeli...
Dolgo je že, skoraj eno leto, kar so se za vselej poslovili od nje. Tistega dneva Marjeta ne bo nikoli pozabila! Pa tudi ne zadnje... lanske velike noči, ko so poslednjič z njo jedli velikonočni žegen. Ko da bi vedela, da ga ne bojo več, jim je tedaj s trepetajočo roko delila blagoslovljena jedila in vsakemu njegov delež še tiho pokrižala. Kakor za slovo...
Prve dni Marijinega meseca so se za vselej poslovili. Z junaško četo, ovenčano s slavo neštetih zmag nad brezbožnimi napadalci, so odhajali, prepričani, da se vrnejo s popolnim zmagoslavjem. Toda — vrnili so se... ne kot so upali, temveč primorani po nečloveškem čutju tistih, v katerih varstvo so se izročili, zaupajoč v njihov človečanski čut in prijateljstvo... Izdani kakor Kristus po nezvestem učencu Judežu za bore trideset srebrnikov v roke sovražnikom... in kdo ve, za kakšno nevredno ceno so bili izdani njeni fantje in tisoči drugih?...
Dolgo ni vedela uboga mati, kaj je s sinovi. Živela je zase in se za vse čudne dogodke v tistih dneh ni menila. Gabilo se ji je pijano vpitje novih gospodovalcev na ljudskih shodih. Zapirala se je v svojo hišo in se ogibala ljudi, ker je čutila v njihovih očeh zoprn hlad sovražnega zaničevanja. Le zakaj so taki do nje, in še poprej prijateljski sosedje? se je začudeno vpraševala. Kaj se niso bojevali njeni tudi za njihovo svobodo ?!...
Zato je samevala, odmaknjena vsemu svetu —, živela v duhu s svojimi in trepetajoč za njihovo usodo molila, premolila vse tiste dni. Šele ko je videla, kako se sosedje na vasi zbirajo v plahe gruče in si v osupli grozi nekaj skrivnostno prišepetavajo, se je približala ljudem. A ti so vselej s čudno prizanesljivostjo obmolknili in se s sočutnimi pogledi nanjo razšli...
Nazadnje je le zvedela, kako so med tisočerimi žrtvami zverinsko pobili tudi njene drage sinove in jih pokopali nekje v skriti gozdni globeli pod Šmidolom, kjer počivajo v velikem skupnem grobu... Da je Globovnik nekaj dni potem krvav privrel izpod Grmade, so govorili, ker so potoki krvi ubogih žrtev predrli v njegove vodne žile. Iz globočine zemlje je sveta mučeniška kri vzniknila na dan, da bi odkrila strahotno kajnovsko delo in zavpila v nebo po maščevanju..
Nihče je ni tedaj povabil na pogreb, niso ji pokazali groba, da bi nasadila vanj preprostega gozdnega cvetja ali zasadila vsaj lesen križ, kot se spodobi umrlim kristjanom. Kakor da niso njeni otroci, ko da jih ni ona rodila in vzredila! Zagrebli so jih v divji dm črnega gozda — kakor živali!...
O zverinsko neusmiljeni Kajn, ki si Satanu prodal dušo in prejel v plačilo človeškega dostojanstva nevredno brezčutje srca!...
Ljubi Bog, kako skeli ta rana!... Jokala bi... a kdaj je že izjokala zadnjo solzo! Srce ji je ena sama skeleča rana, ki se je niti sama ne sme več dotakniti! Ni zdravila na svetu za njeno žgočo bolečino!...
Le Jezus v svetem tabernaklju jo zna in more potolažiti, da se vselej okrepljena vrača od Njega. Zato se tolikokrat zateka k Njemu, nebeškemu zdravniku...
Tudi zdaj se ji je naselil blagi mir v dušo in srce. Trde poteze na obrazu so se omehčale in oči so ji mladostno zažarele.
Kaj lepega ji je razodel dobrotni Tolažnik v tihem tabernaklju? Moralo je biti nekaj resnično velikega in odrešilnega!
Videti je bilo, kot da je nova moč prešinila njene ude in ji zaplala po žilah. Krepko se je vzravnala in se pobožno pokrižala.
Z žuljavo roko je rahl0 pobožala beli prt nad visoko naloženo košarico poleg sebe. Velikonočni žegen je, pripravljen za njene drage sinove-mučenike. Na njihov sveti grob ga zdaj ponese. Naj bo skrit na dnu najbolj temne in neznane goščave, našla ga bo! Tako ji je bilo razodeto. Že čut materinega srca jo bo popeljal tja. In ta se ne more motiti. Tudi zemlja sama ji bo pokazala sveto mesto. Prečudovite rože so morale pognati iz njenega naročja, v katerem počivajo mučeniška trupla. Krvavordeče rože, pobarvane z njihovo krvjo, in bele, pomenjajoče njihovo nedolžnost. Čeprav je še zgodnja pomlad in so gozdovi še vsi goli, tam bo našla že cvetočo zelenico. Morda jo prepleta bodeče trnje, znamenje taljenja — a ona ga bo izruvala in grob oplela in zrahljala, da se bojo rože še lepše razcvetele in dostojneje zaljšale grob velikih junakov.
Odločno je vstala, še enkrat spoštljivo pokleknila pred Najsvetejšim in za hip pomolila, kot bi ji bilo težko slovo od ljubega Zveličarja.
O žalostna Mati božja, ki ti je bilo nedolžno Srce s sedmimi meči prebodeno... Ti razumeš bolečino nesrečne matere... Spremljaj me na ti težki poti in me varuj! Po Tvoji mogočni priprošnji bom gotovo našle zaželeni kraj..."
Iz kropilnika je v drobno stekleničico zajela blagoslovljene vode, da bo ž njo pokropila divjo gozdno rušo, ki neblagoslovljena krije gomilo njenih otrok. Previdno je položila stekleničko v košarico, se verno pokrižala in počasi oddrsala iz cerkve.
Ljudje na vasi s0 imeli polne roke dela v svojih hišah. Zato ni nihče videl Marjete, kako je izpred cerkve zavila v drugo smer in. ne proti svojemu domu. Hodila je hitreje kot po navadi, da bi čim prej prišla iz vasi in bi je kdo ne vpraševal po njeni poti. Kaj komu mar, kam gre! Če bi po resnici povedala, bi se ji najbrž čudili ali ji cel0 branili. Lagati pa ne mara.
Ko je bila zunaj vasi, je zavila na poljsko stezo proti gozdu. Hvala Bogu, danes n; nikogar na polju in bo lahko nemoteno hodila! Sama s svojimi mislimi in čutjem: s svojo bolečino...
Ker ni videla nikogar, je začela zložneje hoditi. Dohitevali so jo spomini, sladki spomini na srečna leta, ki jih je doživljala s svojimi otroki — in teh spremljevalcev se ni branila...
Prelepa podoba velikonočne sobote — oj, kje je že ta velika noč! — ji stopi pred oči. 'V spremstvu otrok hiti iz cerkve, s polnim jer-basom na glavi. Janez in Peter nosita vsak svojo košarico s kolačkom, pomarančami in pirhi. Tretjega, Vinka, vodi za roko. Preslaboten je še, da bi mogel nositi košarico; a tudi zanj ima poseben velikonočni žegen v jerbasu, pa za Stanka, najmlajšega., ki še leži v zibelki. Z ljubeznivim nasmehom jo pozdravi mož Janez na hišnem pragu in ji pomaga odložiti težko breme. Otroci bi najraje takoj začeli s pojedino, a morajo potrpeti do drugega jutra. Pa je tedaj veselje toliko večje.
S komaj vidnimi spremembami se ponavlja ta podoba leto za letom. Sinovi doraščajo, iz otroško razigranih fantičev postajajo resni fantje in se pridno pripravljajo na življenje. Za fantovske norčavosti svojih vrstnikov na vasi se ne menijo. Pa vendar jim ne more nihče očitati puščob-nosti. Oh, kaj še! Tako vedrih in zabavnih fantov ni daleč naokoli. Vsi jih imajo radi. Veseli so, ker so plemenitih in čistih src, prostih nečednih želja in slabosti Le izprijenci se jih ogibajo, ker bi se morali v njihovi družbi spodobno vesti in ne bi smeli izdirati neokusnih šal. Nekaj lepega, ko sonce svetlega je v njenih otrocih; srčna dobrota in zdravje jim kar žari iz oči! Zato se umika pred njimi vse, kar je temnega in nezdravega.
Prezgodnja očetova smrt zareže hudo rano v družino, še tesneje se fantje oklenejo matere in ji z vso ljubeznijo pomagajo nositi težek križ gospodarstva. Janez, najstarejši, se odpove pravici prvenstva, ker ga zamika mizarski poklic. Zato bo Peter očetov nastopnik. Prav je, saj je priden in napreden kmetovalec! Že se pripravlja na ženitev. Španova Francka naj bi snela Marjeti breme gospodinjstva. Dobro dekle je in verno — Bog, zakaj je moralo drugače priti!... Vinko se je izučil kro-jaštva in postal daleč naokoli poznan mojster. S pomočjo starejših more je zadovoljen, ker je Duce v principu sprejel. Hitler namerava povabiti je Marjeta premolila v ta namen!...
Pa so se morali vsi lepi upi in načrti umakniti divjim dogodkom, krvavemu plesu, ki je vrgel svet s tečajev... Tudi njeni fantje utonejo v krvi, ki v potokih dere prek dežele...
Ljubi Bog, zakaj si to dopustil ?!...
Vsaj najmlajšega bi ji bil ohranil! Naj ji odpusti, če je temu ljubljencu, angelu v človeški podobi, darovala največ ljubezni! Saj je tudi največ pretrpela z njim... Koliko noči je prebdela ob njegovi bolniški postelji, mu s skrbno roko stregla, ko je, ubožec, visel med življenjem in smrtjo... dokler šibko telo ni pognalo v trdnejšo rast. Le ona, mati, ve za vse žrtve prečutih noči, za vso trepetajočo skrb in goreče molitve!...
A Stanko ji ni ostal nehvaležen. Z vdano otroško ljubeznijo se je je oklenil, ji bral vsako željo že iz oči in jo izpolnil, če jo je le mogel. Ko je sama zbolela, ji je bil najskrbnejši strežnik. Morda ju je prav to povezalo v tako prisrčno ljubezen...
Ko bi se vrnil vsaj on, o, v koliko tolažbo bi ji bil v strašni bolečini teh dni!...
Ubogi Stanko! Še tega, najdražjega, so ji vzeli, zverinsko zaklali kot nedolžno jagnje in. ga vrgli v žrelo črnega brezna!...
Največjemu razbojniku bi zastala roka, preden bi segel po življenju tako plemenitega mladeniča! Satan sam je moral obsesti krvoločnega morilca!
Ah, kaj je moralo pretrpeti njegovo nedolžno srce ob tisti strašni uri! Že ob misli sami na ubogo mater, ki jo je tako prisrčno ljubil! Ni ji mogel za zadnjo pot seči v roko, nit; ji zaklicati besede v slovo, jo prositi, naj mu pokriža rosno čelo!... Klical jo je v ti neskončno težki uri, v trepetu smrtne groze — o, ve, da jo je klical! Saj je slišala njegov obupni krik tisti večer... prav dobro se spominja. A je mislila, da se moti in da ga je zamenjala z otroškim krikom iz sosednje hiše... Zdaj ve, da je bil njegov! glas, glas njenega ljubljenca, ki jo je v smrtni stiski klical na pomoč ali jo vsaj želel še zadnjič videti!...
O, Stanko, nedolžno slabotno jagnje!... Kaj je vendar hudega storil, da je moral toliko pretrpeti in darovati mlado življenje, polno svetlih upov in hrepenenj ?...
Kako boli ta rana! Kako skeli in peče... saj ji bo srce zastalo v bolečini!...
Pač mora biti uklet vsak korak in vsaka ura Kajnom, ki so zagrešili tako strahotno hudodelstvo nad krvjo nedolžnih bratov, izročenih jim brez vsakršne moči obrambe, na milost in nemilost!... Zvezane kot Kristusa So jih odpeljali na morišče, na njihovo Kalvarijo!...
Naj jim bo milostno nebo, morilcem!... Ona, nesrečna mati, ki so ji srce štirikrat z mečem bolečin prebodli, jim odpušča, prosi zanje božjega usmiljenja! Usmiljenja za duše, po satanu zaslepljene, ki so bile odkupljene z dragoceno božjo Krvjo kot je bila tudi duša razbojnikova na
križu... Naj tudi tem da spoznati bogokletno zmoto, v katero so bili zapeljani in naj se spokorijo!... Mučeniško prelito kri sinov in lastno bolečino daruje Bogu za to usmiljenje...
O, kako težko ji je bilo pripraviti ranjeno srce do tako velikega sklepa! Le živa vera in pogled' na razbičano in umirajoče Telo Kristusovo, ki je še ob smrtni stiski prosil nebeškega Očeta za svoje rablje, ji je slednjič nagnil voljo da te odločitve...
Še b; se ji prepletale misli iz bolečih spominov, če bi njihove niti ne pretrgala nenadna slabost, ki jo je obšla. Srce ji je jelo nemirno utripati in v glavo ji je stopala čudna omotica, da se ji je kar temnilo pred očmi. Ustavila se je, si položila roko na boleče srce in globoko vdihavala sveži pomladanski zrak. Naposled ji je slabost prešla, a v nogah je še vedno čutila močan drget in utrujenost.
Morala je sesti. Prisojni breg travnate vzpetine ob poti je bil že toliko suh, da je mogla najti na njem pripraven prostor za odpočitek.
Popoldansko sonce je prijazno razlivalo gorki blagoslov na polja in bregove, ki so komaj še tajili kipenje mlade rasti pod mokro rušo. Iz nizke zeleneče trave je kukalo že polno namenih očesc ljubkih marjetic z belimi, lahno zardelimi trepalnicami. Počivajoči ženi se je zdelo, kakor da j0 gleda polno radovednih otroških oči. Blagi vonj vijolic, ponižno skritih nekje v travi, ji je prijetno dražil nosnice. Po vsem bregu pa so se šopirile zlate trobentice in slastno vsrkavale topli napoj pomladnega sonca.
Praznični mir velike sobote je plaval nad poljem in gozdovi. Le nevidni škrjanček je nekje visoko pod nebom žvrgoleče pripeval sveti tihoti. Prve čebele so se z uspavajočim brenčanjem pozibavale nad cvetjem in od nekod je prifrfotal rumen metulj, nekaj časa nagajivo obletaval Marjetino glavo, končno pa v cikcakasti vijugi odletel nekam nad polje.
Marjeto so vselej razveselili ti prvi oznanjevalci pomladi, novega življenja, danes pa ji je bilo srce prepolno skeleče bolečine, da bi se mogla zmeniti zanje. Misli so ji hitele kot oglednice na pot v širni gozd, iskat poti do neznane gomile, ki j; krije mrtvi zaklad. Begale so prek bregov in dolin, grap in sotesk, vse tja do šmidola, Kamnjeka, Grmade in še dlje, rinile skoz Brinjevce na Stražo in Gradišče in se spuščale vsevdilj v zakalske globeli* prepletene z ostro bodičastim robidjem. Vse križem so iskale, poletavale kot zbegane ptice, ki se ne morejo nikjer ustaviti in se odpočiti.
A nekje so se vendarle ustavile. Obstale so in se pomudile v divjem Kamnjeku pod! šmidolom in Grmado, tik nad Janševim breznom. Kako, da se ni že praj spomnila te jame? Prav ob njej je nekoč našla svoje otroke, sredi noči, ko so, beroč rdeče jagode in borovnice, zašli v ta nevarni kraj. Ker jih do noči ni bilo domov, sta jih z možem šla iskat. Nista vedela, kod naj jih iščeta — le srce jima je kazalo pot — in našla sta jih. Kakor trop plahih ovčic so se stiskali v gručo ob deblu velike bukve, komaj
nekaj korakov Od strahotnega brezna. Sam angel jih je moral varovati, da niso zašli tja do jame in za vselej izginili v njenem brezdanjem žrelu..
Prav sem so jih morali zavleči neusmiljeni rablji. Saj so ljudje šepetali o neki jami pod Šmidolom, v katero so morilci metali uboge žrtve in je potem Globovnik krvav privrel izpod Grmade...
Tja pojde zdaj, v drugo iskat izgubljene otroke. Tam jo čakojo, z nemim klicem vabijo... V drugo sliši njih obupni krik: Tu smo in te čakamo... čakamo kot tistikrat... A zdaj ne moremo s teboj domo. zakaj noge so nam negibne, mrtve... Toda laže nam bo v ti tesn in črni samoti,, če začutimo' tvoj korak nad seboj in nam z ljubečo materinsko roko blagosloviš divjo zemljo, ki nas krije... nam s križem olajšaš težk0 odejo, ki tako neznosno pritiska na naše strašne rane... Pridi, mati! Da bomo mimo zaspali poslej, kakor smo nekoč vsak večer, ko si nam pokrižala čela, usta in prsi...
Da, zdaj Marjeta ve, kje so! Zahvaljen Bog za to rešilno misel! Zveličar sam! jo je iz svetega groba poslal za njo. Saj se mu je tako goreče priporočala zanjo. Ne bo jj treba iskati gomile križem po gozdu. Zdaj ve, kam mora iti. Naravnost v Kamnjek, do tiste Janševe jame! še pred večerom se bo mogla vrniti.
Zakaj potemtakem še čaka, po nepotrebnem izgublja čas?...
Vstala je in *z novo močjo nadaljevala nenavadno romanje. Kako lahke so ji zdaj noge! Vsa betežnost in utrujenost je izginila iz njih. Nič je ne more več ustaviti, ne strmina bregov ne s srobotjem prepletena goščava. Lahkotne kot mlado dekle preskakuje široke mahovite skale vrh Gradišča. Od tod n-1 se nagne zložnejša pot nizdol v dolino. Sem pa tja se mora prerivati skozi brinje, da jo skele reke od' ostrih bodic. Pa kaj to! Saj gre k ljubljenim otrokom in jim nese velikonočni žegen!...
Kar prijetna ji je ta pot. Pozdravlja jo že prvo, še redko gozdno zelenje, ki na prisojnih krajih že vzbrsteva. Tu in tam že zagoreva slešč v ognjenordeči barvi, gozdne jase so posute s cvetjem snežnobslega teloha in v vetru drhtečih bohlcovih srajčk, po vlažnejših globelih pa tiho pozvanjajo zvončki in vabijo drobne mušice k medeni gostiji. Sem pa tja se splaši kak’ zajček izpod grma in jo urnih pet ubere v mirnejši kotiček, ali pa šine po deblu urna veverica in z drevesne rogovile radovedno ogleduje nenavadnega gosta svojega tihega doma.
Marjeta ne ve , koliko časa že hodi. A zdi se ji, da tako dolge in naporne poti še nikoli ni tako zlahka in hitro prehodila. Kje za njo so že Brezje, Krnice. Brinje in Kantela! Le kratka pot jo še loči od Kamnjeka. Sonce se je že spustilo nizko nad Blegaš. Pa vendar ne čuti nobene utrujenosti. čim bliže je svojemu cilju, bolj spešen j; je korak, še kratek vzpon na Prevalj, in zložna pot po redkoporaslem kostanjevem gozdu jo vodi proti Janševemu breznu.
Toda — kaj je to? Pred njo se odpre gola poseka! Nikjer ni videti bukve, tiste mogočne bukve pred breznom — in tudi brezna samega ni nikjer! Goličava je vsa posajena z mladimi smrekami in velika skala nad breznom je izginila. Kot da je kaka velika ujma zravnala ves kraj...
Alj se je morda zmotila in je zgrešila pravo pot? Saj je nekoč dobro poznala vso okolic0 in tudi ves Kanin jek in kraj okrog Janševega brezna! Menda je ni spomin tako zapustil, da bi se ne znašla več ? Nič kolikokrat) je tu nabijala gobe in ve, da je to Janšev breg, tam na oni strani Javornik in na desni Resje. Ne, ni mogoče, da bi se bila tako zmotila! Toda — kakor da je prišla v popolnoma neznan kraj!... v Ves vrh je prehodila in pregledala, a nobenega sledu ni bilo o kakem breznu ne o kakem grobu!...
Neizmerna žalost ji je napolnila srce. Ah, da jo je tako neusmiljeno prevaral čut srca, ki se mu je vsa zaupala, kot takrat, ko je prvič tu iskala otroke! Ne bo našla zdaj njihovega groba, ne bo mogla položiti nanj velikonočnega žegna, čeprav ga je s toliko ljubeznijo pripravila!...
Neznanska utrujenost jo je prevzela. Ni mogla več zdržati na nogah; morala si je poiskati mesto za kratek počitek.
Širok drevesni štor ji ponudi sedež. Ne brani se ga. Kako dobro ji de počitek! Sladka omotica jo prevzame, prijetna toplota se ji razlije po žilah. S težavo zadržuje trudne veke in se brani vsiliivega spanca, ki jo vabi v omamni objem.
Zazdi se ji, da nekje daleč v dolini slovesno pojo zvonovi pesem vstajenja .. Ah, ne!.,. Le veter šumi v vrhovih smrek... Saj letos ni več slovesne vstajenjske procesije pri fari in tudi zvono n ne smejo več oznanjati velike krščanske skrivnosti, Kristusove zmage nad smrtjo... Ne smejo, ker njihova pesem preglasno budi vest nevernikom, ki zdaj vladajo v deželi... Kot da so Turki ali pogani! Še slabši, zakaj krščeni so in potemtakeem kristjani, ki pa so se izneverili Kristusu; kot nekoč Judje, ki so Kristusa križali. Odrekli so se Bogu in lastnemu zveličanju, omadeževali svojo vest s hudodelstvom, ki vpije do neba. In to jih boli. Marjeta ve, da jih boli. Zato jim je odveč vsak glas in beseda, ki jih spominja njihovega greha in strašne odgovornosti pred Bogom. Kajn nekoč ni našel miru pod božjim soncem in tudi ti Kajnovci ga ne najdejo.. . In ne bojo ga našli, čeprav so svoje žrtve pokopali v dno zemlje! Pekoča vest jih bo preganjala in mučila, pa naj zavežejo vse zvonove in zaduše vsak božji glas, dokler se ne skesajo in se ne spokore!... O, ko bi se vsaj!... A skritega veselja v dušah vernih ob Kristusovi zmagi ne bojo zadušili, kar ga ne morejo. Naj še tako' ta j e to veliko resnico, spremeniti je ne morejo! Zakaj Kristus je vstal, kot je rekel, aleluja! In nekoč bo \elel slovesno vstati tudi njim, ki so Zanj in v Njem umrli! Angeli božji bojo odvalili kamne od njihovih grobov in vstali bojo pravični, poveličani v Njegovi slavi in straže bojo zbežale v strahu in trepetu...
Marjeta živo veruje v ta veliki dan, tako kot živo veruje v resnično vstajenje Zvel! carjevo.
Aleluja!...
Spomin se ji vrne k lanski veliki noči. Pred očmi se ji razvija čudovita pode ba,tako živa, kot bi jo zdaj doživljala. Iz farne cerkve vro ljudje, vsi praznično oblečeni, in z obrazov in oči jim sije pobožno veselje,
Mogočno bučanje orgel se zliva v slovesno pritrkavanje zvonov in v vri. skajočo pesem aleluje. Množica se zgrinja za banderi, verna molitev in pesem, polna svetega navdušenja, kipi pod nebo:
Zveličar naš je vstal iz groba...
Počasi se pomika beli baldahin čez polje in v odbojih sončnih žarkov se bliska zlata monštranca v župnikovih rokah. Oblaki dišečega kadila se vrtinčijo pod modro nebo in se v širokih kolobarjih razblinjajo nad njivami. Božji blagoslov rosi na mlado žitno rast.
Tam pred baldahinom, glej, strumno koraka četa vojakov! Tudi Marjetini sinovi so med njimi. Vzravnani kakor vitke jelke korakajo s po-časnim in udarnim korakom, kot se spodobi častni straži pred Kraljem kraljev. Naravnost so jim uprte oči, neustrašen pogum in odločnost sije iz njih.
Ostro odjekne povelje in fantovski korak postane še bolj krepak. Kakor levi bi se ta hip vrgli proti vsakomur, ki bi se drznil motiti slovesnost. Varno hodi Najsvetejše in vse spremstvo pod njihovim varstvom.
O, Janez, Peter, Vinko, Stanko! Kako je ponosna na svoje junake!...
Stanko ji za hip pogleda v oči in se ji rahlo, ljubeznivo nasmehne. Srce ji zatrepeta od srečo. Saj, če Bog da, prihodnje leto se bo pomaknil za nekaj vrst bliže Zveličarju in Ga bo spremljal že pod baldahinom!...
Procesija se pomika naprej. Le zakaj ne zavije kot po navadi ob Knetovem znamenju in se ne vrne v cerkev? Gre dalje, vsevdilj, izginja v megleni daljavi... Pesem aleluje zamira in plamen zlatih križev na banderih ugaša... Črna noč se zgrinja na polja in tudi gozdovi tonejo v nji; le temna senca Polhograjskih Dolomitov in škofjeloških gričev še tiho čemi na obnebju...
„Janez... Peter... Vinko... Stanko!... Moj Bog!... Kam ste odšli?..."
Marjetin klic skrivnostno odmeva po gozdnih globelih, kakor tisto noč, ko je s strahom in skrbjo iskala izgubljene otroke... zamira v globokih grapah in se spet vrača, sc nemirno spreletava med bregovi, dokler ga nekje za temno Stražo ne použije tiha noč...
Po oddaljenih vrhovih zagore plameneči kresovi. Teda Marjeta jih ne vidi več... tudi ne bleščave lune, ki izza Grmade zvedavo pogleda še na to stran hriba in iz polnega prgišča vsuje hladne srebrnine na ravno poseko vrh samotnega kamnjeka in na temno postavo speče ženice z globoko na prsi sklonjeno glavo...
Skalnati vrhovi Grintovcev žare kakor ognjeni kresovi v bleščeči zarji velikonočnega jutra. Gozd je oživel v svežem pomladnem zelenju. Poln je veselega ptičjega žgolenja in zdi se, kot da sleherno drevo ;n grm prepeva slavo vstalemu Zveličarju.
Vsa prerojena vstane Marjeta s trdega počivališča. Strmeč se razgleduje po okolici. Kako je le mogoče, da se je čez noč prebudila narava in vzbrstela v tako razkošno pomlad ? In kraj, kjer je počivala, se ji zdi ves drug kot snoči! Goličava je izginila. Mogočna kostanjeva drevesa brstijo nad njo, in tamle, glej, tisto košato bukev, vso odeto v zeleno listje! Tudi siva pečina pred Janševim breznom je tam! Vse je tako kot nekoč, nič se ni spremenilo!
Marjeta se ne more dovolj načuditi. Zdi se ji, da je le za kratek hip zatisnila oči, pa je prespala vso noč! Vsa pomlajena se čuti, lahka in živa! Ali je vseh šest križev in pol nenadoma padlo z njenih ramen?...
Z rokami seže v cvetoče borovničje in si zajame v dlani biserne rose, da si osveži obraz. Kako mehka, polna in. prožna so ji lica! Nobene gube na čuti na obrazu, kot da se je prerodila! čudežna moč velikonočne rose je to, o kateri so ji svoj čas pripovedovali stari ljudje. Le v krstni nedolžnosti moraš biti. In Marjeta se res ne spominja, da bi bila kdaj kaj posebno hudega zagrešila!...
A čemu se še mudi in čudi ? šla je na grob svojih sinov in ta se ji je zdaj kar sam približal! Zakaj ni že prvi hip pohitela k njemu? Kje je ostal njen materinski čut in hrepenenje? Niti trenutek se ne sme več obotavljati! O dobri Zveličar, vendar si spolnil svojo obljubo! In včeraj je že skoraj podvomila nad njo! Ali je sploh še vredna tega nebeškega darila? Toliko slabosti se je naselilo vanjo, da se sama sebe sramuje! Le kaj si dobri Zveličar misli o njej ?... Obudila bi kesanje, prosila odpuščanja — a srce ji je tak0 polno veselja in sreče, da je postalo za vsako žalost nesprejemljivo!
Kaj je ž njo? Pa ji menda ni oholi in pregrešni napuh prevladal srce, da je postalo tako zakrknjeno in niti kesanja več ne občuti ? Joj, mili Bog, kakšna grešnica je nenadoma postala!... Morala bi poklekniti in zmoliti jutranjo molitev, a ji tako v prekipeli sreči drhti srce, da se ji še moliti ne dal... Le pela bi in vriskala kot prešerni fant! In ji duša kar sama od sebe prepeva hvalnice in vzklika alelujo!... Nedopovedljivo čudo!
Veselo pohiti k pečini ob prepadu. Kakor da je stopila pred praznično ozaljšani oltar! Brsteče zelenje prepleta skalo in iz njega kipi vse polno prečudnih rož, podobnih ognjenim plamenom in snežnobelim lilijam. Takih rož Marjeta še svoj živ dan ni videla. In nebeško blagi vonj, ki veje od njih! Kar ne more se ga naužiti, čim dlje ga vsrkava, bolj se z vonjem vred preliva vanjo čudežna moč, k; jo povsem prerojeva, kakor da se znova seli vanjo žival in prožna mladost.
O neizmerno čudo! Mislila je, da ji bo ranjeno srce iztisnilo še zadnje krvave solze, ko pride do te gomile, pa ji prekipeva od nedopovedljive sreče. Niti poklekniti se ji ne da, da bi v črno zemljo zarisala znamenje križa!.. .
Nakržt stoje ob njej še tri postave. Marjeti se širijo oči od začu-. denja. Pa le trenutek —i takoj nato se ji zde te prikazni kot nekaj naravnega. Tu je njen mož, Janez — mar se ne spodobi, da je tudi on tu, oče junakov? Pa njen oče in mati! Ne pomisli več, da sta že davno umrla. Tu sta... potemtakem živita!... A čemu naj zdaj to ugiba?...
Tudi mati nosi košarico z velikonočnim žegnom, za svoje vnuke! Odgr.nja prt in tudi Marjeti veli tako. Toda — glej! V košaricah ni pirhov ne kolačev, temveč drage alabastrove posode v dišečimi mazili!...
Marjeta takoj razume: mazilili bosta mučeniška trupla junakov, ki počivajo v grobu! Saj je šele tretji dan, odkar so jih zagrebli.
„A kdo nam bo odval.l težki kamen od groba?"
Mati ji namigne, naj gre za njo. Gresta proti breznu. Toda brezna ni nikjer, ker mu skala zapira vhod. Nenadoma obe presenečeni obstaneta. Ob pečini slopi straža; vojaki, do zob oboroženi, slone ob skalni steni in glave so jim globoko sklonjene na prsi...
Ta hip se strese zemlja in iz njenih globočin prihaja grozlj.vo bobnenje, kot bi se podirali njeni temelji. Močan vihar zabuči čez pokrajino. Zemlja se maje, skale pokajo .n grme v dolino. Tudi pečina nad breznom se razkolje od vrha do tal. Strašen blisk se utrga z neba in pade na Kamnjek, naravnost nad' Jauševo brezno. Angel v belem oblačilu stoji ob njem in na njegovo znamenje st brezno širi. Nebeška svetloba, tisočkrat močnejša ko sončna, posije iz njega. O čudo nedopovedljivo! Kakor na sveti, meglici vstaja iz globočine Kristus v snežnobelem oblačičlu. V levici nosi zlato bandero, Njegova desnica pa se proži v blagoslov. Kot sonce Mu žari obraz in glavo Mu obkroža venec zvezd, bolj blestečih ko vse zvezde neba in vsaka sveta rana je ko rdeča roža nevidene lepote. Iz neskončno ljubeznivih oči pa Mu odseva izraz veličastnega zmagoslavja.
Vojaki ob pečini se zbudijo. V nepopisni grozi trepečejo in si z rokami zakr.vajo oči, bežeč v dolino.
Za Zveličarjem vstaja iz brezna neskončna vrsta mladeničev v belih oblačilih in s palmovimi vejami v rokah. Nebeška blaženost jim sije z obrazov in v mogočnem zboru prepevajo slavo vstalemu Zveličarju. Nepregledna vrsta jih je, in še in še prihajajo iz brezna, kakor da je neskončna ta množica in se zbira iz vseh krajev zemlje. Strme opazuje Marjeta to veličastno procesijo.
In tedaj — Marjeta bi najraje kriknila od prekipevajoče sreče! V vrsti mladeničev prihajajo tudi njeni sinovi! Kot angeli so lepi in iz oči jim sije zmagoslavje in nepopisna blaženost! Rada bi planila k njim in jih objela, a v preveliki sreči ne more napraviti niti koraka in vzkrik veselja ji zastane v prsih...
O. ljubljeni otrcci moji! Janez, Peter, Vinko, Stanko!..."
Nebeška procesija se za hip ustavi. Iz vrste stopi Stanko in pohiti k Marjeti. V otroški sreči se je oklene.
„Mama! Zmagali smo! Za vekomaj je strt sovražnik Kristusov! Naj živi naš veliki Poveljnik, Kristus Kralj! Aleluja!"
„Slava in čast Kristusu Kralju na vse veke vekov! Aleluja!" vzklikne množica. Kakor bobneči grom odmeva njen vzklik med gorami.
Marjeti se zdi, da bo skoprnela od neizmerne sreče!"...
In že so pri njej vsi njeni otroci. Presrečna jih objema mati! V trenutku je pozabljena vsa bolečina, utešeno vse njeno hrepenenje, in zdi se ji, da je vse grenko trpljenje trajalo le bežni trenutek!...
„0, mati, poslej bomo na vse veke živeli skupaj in nič nas ne bo moglo več ločiti! V neminljivi sreči bomo prebivali v kraljestvu nebeškega Jagnjeta. Dovolj je tvoje bolečine in solza! Pojdi z nami v naš skupni, večni dom(“
Kakor lahno meglico jo vzdignejo in popeljejo v svoj veličastni sprevod. Tudi mož in njeno starši gredo ž njimi. In glej čudo neizrekljivo! Njihova oblačila postanejo bela kakor sneg in obrazi jim žarijo kakor sonce. Vsaka sled starosti je izginila z njih in teže telesa ne čutijo več. Pa čeprav je sprevod množice neizmeren, ni nihče ne prvi in ne zadnji v sprevodu. Pred vsemi enako hodi nebeško Jagnje in jih napolnjuje z nebeško srečo!...
In glas množice je kakor šumenje mnogih voda in bobnenje močnega groma: Aleluja! Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod Bog Vsemogočni! Veselimo in dajmo Mu čast, zakaj prišla je svatba Jagnjetova!...
In slišali so glas z neba: ...Tc' so tisti, ki so prišli iz velike žalosti ter oprali svoja oblačila in jih očistili s krvjo Jagnjetovo. Zato so pred božjim prestolom in Mu služijo ncč in dan v Njegovem svetšču, in sedeči na prestolu bo prebival med njimi. Ne bojo več lačni ne žejni, tudi sonce jih ne bo več peklo in ne druga vročina: zakaj Jagnje, ki je v sredi pred prestolom, jih bo paslo in vodilo k virom živih voda; in Bog jim bo obrisal vse solze z oči.,.
Zaspano jutro velikonočne nedelje se je počasi izvijalo iz objema hladne noči. Nebo je bilc> prekrito s preprogo temnosivih oblakov, ki jih je Vesni sovražna burja nepričakovano nagnala izza Dolenjskih gričev in jih na gosto nagnetla ob vrhove Grintovcev. Le sem pa tja se je pretrgala meglena zavesa, da je moglo vzhajajoče sonce pogledati skoz njo in vsuti kak sveženj zlatih pramenov ne prezebajoče griče in polja.
Tudi s samotne jase vrh Kamnjeka se je za hip umaknila senca in je svetlo sonce obsijalo voščeno bled obraz vdove Marjete, na katerem je tiho počival blažen smehljaj. Cvetoči teloh je trepetal v mrzlem vetru okrog ženinega trupla, kot bi bila nevidna roka posadila tjakaj venec belih sveč. Poleg mrtve Marjete je ležala zvrnjena košarica, iz katere so se bil; skotalili pisano barvani pirhi in medeni kolači. Dolga procesija mravelj-je hitela na bogato gostijo. Od' nekcd je priskakljala igriva veverica in, otresajoč s košatim repom, začudeno bulj.la v nenavaden prizor. Ptice na bližnji smrekj so nemirno preskakovale z veje na vejo in se željne ozirale na nepričakovani zaklad sladkih dobrot, dokler jih ni pogumnejša jata z druge strani povabila na skupno pojedino.
Daleč v dolini je zamolklo odmeval glas zvona, vabeč k sveti velikonočni daritvi...	'	■	.
Vi
;.:.u
V RIBNICO GREMO!
..	. ■	- X
Florijan Slak, Kanada (Nadaljevanje)
Sonce je bilo visoko, toda rdeči topničarji so presneto slabo merili. Sicer cerkve res niso zgrešili. Tudi trg so dobro obdelovali, naših položajev niso zadevali. Granate in mine iz težkih minometalcev so res padale vse naokrog, vendar pa so najbližje zadele komaj bodečo žico, ali pa daleč za strelske jarke. Končno nam za rdeči trg ni bilo dosti, da smo se jim kar smejali, češ le razbijajte svoje lastno gnezdo... Ves čas pa sta se tanka premikala in s topovi odgovarjala proti Sv. Ani (Selanu) in Brinju, dočim do posebno hude borbe ni prišlo. Rdeči menda niso zaupali kaj dosti svoji artiljeriji, ker je dosti razbijala po prostoru, kjer bi moral biti položaj njihove pehote.
Tako smo prebili noč. Ko se je Zdanilo, so rdeči zapustili svoje položaje in se umaknili v gozdove, toda ne vsi kot po navadi. Čim se je kdo le malo preveč pokazal na položaju, že mu je zafrčalo okrog glave. Tako smo imeli prvih par ranjencev Ves dan smo bili na položaju in počivali za naslednjo noč. Rdeči niso zaupali svojim borcem, zato so čez dan umaknili topove in jih proti večeru zopet vrnili. Tako so zvečer okrog sedmih zopet začeli s temeljitim obstreljevanjem, tako da je ena granata (menda res po nesreči) zadela en bunker v polno, v katerem je bil samo Miha Može, doma nekje od Novega mesta — ubit. To noč od
20.	na.21. april 1944, je rdeča arti-ljerija tolkla v Ribnico, da bi človek
mislil, da ne bo ostal 'kamen na kamnu.
Točno ob pol dveh zjutraj so utihnili topovi, kot bi odrezal. Po položaju je tiho šlo povelje: „Pazi; ne streljaj, dokler niso dovolj blizu“ Bila je tišina pred viharjem: Noč je bila napol zvezdnata. Tišina, ki ubija živce mnogo bolj kot tre-skanje granat in regljanje strojnic. Od Hrvače se je tu in tam oglasil rafal iz brzostrelke, da bi ugotovili naš položaj. Komandantje in komisarji so kričeče razporejevali ,,divizije", ,,brigade", „bataljone“ itd. v srbohrvaškem jeziku. Ko so se dovolj približali, smo udarili. Raja je bežala nazaj in zapet napadala. Bp-tali so z vso zmogljivo silo, toda brez uspeha. Tovarišice so se drle z izrazi, ki bi pristojali ljudem iz najnižje človeške družbe, ne pa gospodičnam" iz uglednih ljubljanskih družin.
Napad je bil to noč divji. Rdeči so morali imeti veliko izgub, toda odnehali niso. Ko se je zdanilo,1 so ostali na svojih položajih, v prepričanju, da nas bodo uničili. Posebrio dober položaj je imel strojničar v zvoniku cerkvice v Hrvači, odkoder je stalno meril na izhod iz našega1 bunkerja, čim je kdo prikazal gla-‘ vo iz njega, že mu je zafrčalo mimo glave. Nekako ob devetih do-' poldne je bilo našim oficirjem dovolj. Odprli smo ,„kozo“, nato je tank odšel preko bloka in zavil na1 njive, ker cesta je bila vsa minirana. Domobranci smo udarili po ob"
cts nem jarku-i.v Hrvačo, v kateri je bilo polno rdečih, izprehajajočih se pa vasi. Rdeči-sc panično bežali, zunaj pa jih je-čakal tank. V.-Hrvači je v nekaj minutah padlo deset rdečih borcev, Strojničar v zvoniku ni liingel pobegniti 'tako hitro, in ker iiii hotel počakati na „stoj!“, je bil (ttbit, njegov angleški mitraljez pa .zaplenjen. Dolgo smo ogledovali -strojnico in kljub označki „Made in Englar.d" nismo mogli verjeti, da bi bila resnica, da Angleži podpirajo' jugoslovanske komuniste. To je bil prvi resni dokaz, sledili pa so še drugi. Rdeči borec pa je bil — Ljubljančan.
V isteml času kot v Hrvačo je bil storjen protinapad v Gorenjo vas, kjer so bili med pobitimi tudi štirje azijati — Mongoli. Blagor ti, slovenski narod', ki si imel toliko prijateljev! Ne same vso- drhal z bratskega juga, ampak še Italijane in celo —- Mongole, da so pobijali slovenskega kmeta, domobranca.
Koliko je ta protinapad zahteval njihovih žrtev, bi lahko povedali le eni, čc s-o seveda kaj vodili računa o- pobiti raji. Za posledico je imel, da so se takoj umaknili iz doline, Popoldne smo nemoteno šli v žlebič, kjer smo opazovali rdeče, ki so- se vkopavali v starih italijanskih bunkerjih pri Blatniku, in se prav tako vrnili. Zvečer smo imeli zopet hud napad.
Proti jutru: 22. aprila nekako ob 4 zjutraj je napad por.ehoval in kmalu utihnil. Kakor so nam ljudje pripovedovali pozneje, so v času napada imeli rdeči svoj štab v Dolenjih Lazih (torej dovolj daleč stran, da ne bi prišlo do kakega presenečenja), kamor so ordonahci hodili poročat o po'eUu bitke.' Posebno
zadnjih par noči so bila njihova poročila obupna, češ „čim bolj napadamo, tem bolj belogardisti vriskajo, pojejo in hudič jih naj vzame, (harmonika jim igra na položaju. ■Tovariši, nič ne bo, to niso ljudje, ampak hudiči."	... r '
Napad na Ortnek
V zgodnjih jutranjih urah por napadu smo odšli iz Ribnice v dveh skupinah. Manjša skupina okrog .sedemdeset bo’rcev smo se v Žlebiču ločili od ostalih, šli smo čez Ortnek, potem zavili v gozdove po globokih jarkih, iako da smo prišli nekako v sredino med starim gra-dom nad Ortnekom in Sodražico;. Počasj smo 'se pomikali v hrib. Mislili smo, da smo že na vrhu, ko zagledamo dva partizana, stražarja. „Stoj!“ se je začulo na čelu kolone in obenem' je zaregljala strojnica. Eden od rdečih je pobegnil, drugi je počakal (bil je prisilni mobiliziranec s štajerske). Ko je videl, koliko nas je, je rekel: „če ste pametni, Samo hitro še umaknite, naredili ne boste nič. Na vrhu je cel bataljon rdečih :— 200 mož v sijajnih bunkerjih, da jim še s topov; ne boste'' mogli blizu. Poglejte pa ramo preko doline proti Sodražici. kjer je zbrana vsa udarna brigada Ivana Cankarja." Res jih je bilo polno; imeli so tudi konje irt riiule.
„Naprej!“ je bila povelje. Zleteli stno v strelce in počasi napredovali po strmem hribu, posejanem z dea belim drevjem. Breg je bil strmi plbzali smo po vseh štirih proti vrhu in, če nisi irhel Srečč, da ši s6 pravočasno uprl z nogami V mehkem mahu, s; zdrsnil nazaj po trebuhu, kot po slamnati strehi. Kosine prišli v primčrho bližino, še je
vsula na nas toča krogel, bomb in min. Streljanja se ni slišalo, pač pa je samo vrelo, vrelo. Rdeči so s hriba valil; kot buteljke velike angleške bombe na nas in če ne bi bilo debelepa drevja, bi bile naše izgube velike.
Nekaj metrov stran je padel Jože Tekavec, star 18 let, doma iz vasi Dane v Ribniški dolini. Kljub vsem poizkusom, da bi ga potegnili nazaj, je bilo nemogoče. Med tem časom je Cankarjeva brigada videla, kaj se dogaja in od Sodražice udarila s težkimi strojnicami in minometi v naš hrbet in. obenem poslala celo brigado na juriš. Položaj je bil kritičen. Od spredaj se je dalo najti zaklonišče, od zadaj smo bili čista tarča. Poleg tega pa nam je še zmanjkovalo municije.
„Nazaj!“ je sledilo povelje. Vodnik Muhič je pograbil svojega težko ranjenega ordonanca Ahlina, doma iz Dednega dola pri Višnji gori, in ga vlekel na vlak v dolino; nad kolkom mu je bruhala kri, toda ranjenec je Janeza vzpodbujal: „Sa-m.o vleci me, samo da me živega ne dobijo." V jarku smo se vstavili. Takoj nato je sledilo povelje:	na
juriš... Zopet smo drveli v breg. Vsi smo se dobro zavedali, da umika ne bo in ga ne more biti. Edini izhod je priti na vrh, alj pa nas bodo vse pobili. Rdeči so se dobro branili. Toda kmalu je neki podčastnik iz 25. čete skočil na bunker, iz katerega je bruhala strojnica in od zadaj postrelil posadko. Bil pa je skrajni čas, ker smo bili že skoraj brez municije. Na vrhu je sledila kratka borba, pr; kateri je padlo osem rdečih in bilo dvanajst ujetih, drugi pa so pobegnili v gozdove proti Sv. Gregorju. Na položaju so pustili par težkih stroj-
nic, par lahkih in eno mulo s polnim vozom topovske municije. Mislili so pripeljati še top, pa smo jih mi prej pregnali. Poleg' tega pa še vse polno municije, angleške, nemške, italijanske itd., tako da smo bili z njo založeni za dolgo borbo.
V prvem trenutku so se ujeti partizani zelo bali. Eden izmed njih nas je na vse načine zagotavljal, da ni streljal, puška se mu je pa kar kadila. Drugi je res imel zamašeno puško, da mu ni bilo treba streljati. V odlično grajenih bunkerjih, ki nis0 bili nič slabši od naših v Ribnici, pa je mrgolelo uši kot mravelj na mravljišču.
Naglo smo zasedli položaj (ker je bila Cankarjeva brigada še vedno v jurišu, toda čez dolino ni mogla tako hitro), municije smo dobili na pretek. Rdeči so se hitro približevali in se pod hribom ustavili, ker si niso bili na jasnem, kakšno je borbeno stanje, ko je nenadoma vse utihnilo. Domobranci so se hitro znašli v situaciji. Postavili so ujetega partizana na rob hriba in mu ukazali, da odgovarja na klice rdečih, kot da so še oni na vrhu. Partizan je res odgovarjal, tako da so se rdeči počasi, toda previdno približevali našim položajem. Ko so se približali dovolj blizu, tedaj je zavrelo, da je kar gorelo po hribu. Rdeči na so se kar valili po bregu navzdol in obenem kleli. Toda ponovnega juriša niso tvegali, pač pa so s težkimi minometi in težkimi strojnicami obstreljevali naš položaj od Sv. Gregorja.
Z naglimi koraki se je bližala noč. Ko se je začelo mračiti, smo začeli zapuščati naše položaje, samo zaščitnica je odgovarjala nazaj z ognjem. Mula, vprežena v voziček s topovskimi polnitvami, se ni pre-
maknila niti za las. Ne zlepa ne zgrda n; šlo, še puškina kopita je niso premaknila, da smo jo morali ustreliti. Naložili smo municijo ujetnikom in sami smo jo nosili, da so se noge kar opletale.. Tiho smo se pomikali v dolino do Ortneka, kjer smo' zavili ob gradu v hrib proti 'Velikim poljanam in po bregu proti Ribnici.
V Žlebiču je bilo vse mirno, ko smo prišli v vas. Noč je bila temna. Nad cesto pri Slatniku so se slišali glasovi, kjer so se rdeči že utrjevali. Začuli so, da je nekdo v vasi, in so začeli kričati: „Stoj, kdo je tam ?“ S čela naše kolone je prišlo povelje:	„Tišina in hitro na-
prej...” Takoj nato pa je eden izstrelil raketo in zakričal: „Domo-branci!” Z nasprotnega hriba so za-regljale strojnice, toda krogle so letele visoko nad glavami.
Ne da bi na streljanje odgovarjali, smo se hitro pomikali proti vasi Breg, da pravočasno preidemo ra pol porušen železniški most. V vasi Breg, kjer se začne ravnina in čistina, je zaščitnica ostala v zasedi za vsak slučaj. Razločno se je culo kričanje njihovih komandantov, ki so zganjali skupaj rajo, da bi nam sledila. Menda je bilo kričanje le odganjanje strahu. Tako smo ob eni zjutraj prišli v Ribnico, izmučeni do smrti.
Nikakor nismo mogli razumeti naše strategije. Kako je bilo mogoče, da so ostali domobranci v zasedi, takoj po odhodu zapustili položaj in nas na gradu in se umaknili domov? Ko je bila p0 naši zmagi na gradu poslana patrulja z ranjenci in mrtvim Tekavcem v dolino, so bili med potjo v Žlebiču napadeni, pri čemer je bil eden ranjen. Tako so v vasi pustili mrtvega domobran-
ca, da s0 lahko odnesli ranjenca. V isti noči so rdeč; našli mrtvega, ga slekli, mu vzeli izkaznico, truplo pa pustili, da smo ga drugi dan dobili in pokopali ob navzočnost; njegove matere in sester (oče mu je padel kot vaški stražar na Turjaku). Jože je bil odličen borec in tipičen Ribničan. Ob njegovem grobu ni nikomur ostalo suho oko, še stotniku Pirnatu, ki je govoril ob odprtem grobu, se je tresel glas.
26. aprila so prišli domobranci iz Kočevja; imeli so s seboj tudi topove. Naša četa je odšla proti Velikim Poljanam, kjer smo bili napadeni. Po kratkem jurišu smo zasedli hrib, na vrhu pa ujeli šest rdečih, od njih dva ranjena. Razen komandirja čete (ki je imel po-leg pištole še seznam čete, v kateri je imel 20 mož), so bili vsi mobiliziranci iz Primorske. Vsi brez razlike pa so tožili svojega komandirja, kako jih je gonil pred seboj z revolverjem v roki, kako brutalno je postopal z njimi in civilisti.
Ranjence smo obvezali, naredili ncsila in ko smo se vračali, so jih ujetniki morali nositi. Ko smo šli skozi vasi, so se ljudje čudili; še posebno pa rdeči v trgu. Sami svojim očem niso mogli verjeti, da domobranci ne pobijamo ujetnikov, še celo njihove ranjence rešujemo. Mnogi so tedaj začeli dvomiti v rdečo propagando, ki jim je polnila ušesa z gorostasnimi lažmi.
V istem času je 25. četa z borci iz Kočevja vodila boj na drugi strani ceste, pri čemer so zajeli 32 partizanov, veliko pobili in zaplenili več orožja. Ko smo prišli v Ribnico in gledali postrojene ujetnike, se je zgodil nenavaden prizor: brata Mul-ha, iz naše čete (doma iz Kozjeka pri P brniču) sta nenadoma zagle-
dala med ujetniki' svojega brata, katerega so Italijani odvlekli v internacijo na Rab. Ko se je fant vračal domov, so ga ujeli partizani in priključili svojim enotam. Fant je bil odličen borec. Ko so že drugi odnehali in se predali, je on še divje" streljal s težko strojnico, šele ko je ročna' bomba padla poleg njega, ga je toliko omamila, da se je podal. Brata sta ga takoj vzela od ujeU nikov in s kolono je odšel k domobrancem. Pozneje je bil dodeljen v težko četo višnjegorskega jurišnega bataljona, kjer se je izkazal kot odličen borec. V maju 1945, je bilo vseh pet bratov Mulh vrnjenih iz Vetrinja; vse so pobili, tudi najmlajšega, ki mu je bilo šele 17 let.
Iz dotedanje defenzive smo prešli v ofenzivo. 30. aprila je šla 25. četa s četami iz Kočevja proti Suhi Krajini, dočim smo mi. čakali v zasedah. S tem se je bojna sreča obrnila na našo stran. Borba za Ribniško dolino je bila dobojevana s popolno našo zmago v borih šestih tednih, pri čemer ne smemo pozabiti, da se je bilo treba v tem času utrditi, odbijati napade in čistiti teren. Od tedaj naprej smo že začeli hoditi preko Sv. Ane v Struge in proti Sodražici in Notranjski preganjat „svobodo“. (Med revolucijo navadno nismo izpraševali, če je kaj partizanov ali rdečih, pač pa, če je kaj ,.svobode".) Govorili so o svobodi in ta svoboda se je točno izvrševala po znan; pesmi:
Stalin je besen izdal manifest:
„Mrtvim svobodo, živim arest...“
V tako kratkem času se nam je tako priljubila Ribniška dolina, da ni nikomur prišlo na misel, da bi želel drugam. Res je bila trda bor-
ba, toda doživeli nismo niti enega umika, niti ene neodločene bitke, zmage so bile naše iz dneva v dan.
19. ,maja smo dobili ukaz: Pokret z vso opremo. S kolono iz Ljubljane je prišla 115. četa, ali kakor ji je takoj našel pridevek šaljivi ,,Zorin" — ,,Marijin vrtec". Res je bila to četa samih mladih fantov, skoraj otrok.
Kamioni so zabrneli. Ljudje so nam mahali v pozdrav in slovo. S kamionov pa so donele naše pesmi in pa tista, tako lepa: Oj, zbogom pa zdrava ostani!
Popoldne smo se pripeljali v Grosuplje in od tam v Jerovo vas. V Grosuplju šta že bili poleg po-sadnih čet še 22. četa (iz Pijave gorice) in 24. četa iz Vel. Lašč. Drugi dan pa se nam je predstavil poveljnik novoustanovljenega Višnjegorskega bataljona stotnik Stamen-kovic.
V gornjem opisu sem omenil le nekaj borb in doživetij. Dnevnik, ki sem ga pisal v tistih dneh, so dobili v roke rdeči v Križki vasi 21. junija 1944, ostalo mi je samo nekaj zapiskov, zatp sem se omejil le nanje. Ne spominjam se, če je v tem času padel kak domobranec iz 25. čete, zato sem navedel samo padle iz 63. čete. Koliko izgub so imeli rdeči, tega najbrže nikoli ne bo mogoče ugotoviti. Po partizanskih poročilih tedaj smo imeli domobranci v času napada na Ribnico 300 mrtvih in nad 500 ranjenih. Številke so seveda smešne in so bile le za inozemsko rdečo propagando sprejemljive. Dejstvo je, da v Ribnici tedaj ni bilo dosti nad 300 mož posadke. Partizanske izgube bi morda odgovarjale resnici le v slučaju, če bi med mrtve šteli ujetnike In njihove dezerterje.
O napadu na Ribnico je tedaj napisal pegem študent Zaletelj, katere par vrstic se še spominjam:
'K o skupaj zbrane so bile brigade, komandantje vžgo jim bojne na de: »Tovariši, imeli boste malo dela, jutri bo naša; vojska spet vesela. —“ Na Brinje privlekli so topove, da z njimj b? obrnili Ribnico narobe. Pet kanonov celo noč je delovalo, al’ Ribnici se ni kaj dost’ poznalo. Ko bunkerjem približajo se prve
čete,
jim domobranci pošljejo svinčene
cigareto...
Cigarete so vso noč iz bunkerjev
letele
in zabavo tovarišicam poskrbelo.
Par st0 pa jih je šlo čez mejo, na drugi svet k Luciferju v rejo. Komandantje pa so hudo godrnjali, ker takih izgub niso še imeli:
„če naša vojska bo še dokaj takih
imela,
se v Sloveniji se dolgo ne bo
Sovjetska himna pela."
H O RT H Y RISE CHURCHILLU
„Ne zdi se mi posrečena razdelitev narodov v »prijatelje" in »sovražnike", kakor jo vsebuje Listina Združenih narodov, kajti deli skorajda vseh narodov so se borili proti Sovjetski zvezi, najsi bodo Francozi, Belgijci, Nizozemci in Danci, borili prostovoljno ali prisiljeni. Namesto da bi odšel v izgnanstvo ali pa, kakor gospod Beneš — po monakovskem dogovoru odstopil ini prepustil gospodu Hachi, da je moral odpreti vrata Nemcem v Prago, — sem smatral za svojo dolžnost, ostati na poveljniškem mostu, kjer je mesto kapitana. Vsekakor je bolj enostavno pritiskati na kljuke britanskih in ameriških ministrstev in to v času, ko se Čehi in Slovaki borijo proti boljševizmu, in nato darovati sovjetom stotisoč Madžarov.
V Jugoslaviji so se štiri skupine — Nedičevci, Mihajlovič, moha-medanci in Hrvatje — stalno med seboj borile in preganjale, zdaj pa so se skupno borili proti Titu kot boljševiku. Vsekakor bi bila bodočnost te dežele mnogo lepša, ako bi Mihajloviču, ki je bil mož evropske koncepcije, uspelo združiti vse te frakcije okrog sebe. Toda Hrvatje in Srbi so si med seboj še iz starodavnih časov sovražniki, kajti kot katoliki in pravoslavni ne bodo nikdar mogli v slogi živeti. Narodi, ki so se borili za svojo neodvisnost, ne bi smeli nikdar več biti odvisni od nikogar in tudi ne vključeni v države, katere sovražijo. Ali ne bi mogli na primer Hrvatski dati neko obliko pooblaščenega upravitelja? (nad Madžarsko, op. prir.) To bi tudi olajšalo gospodarski obstoj Madžarske, ki je bila več kot osemsto let tesno združena s tirvatsko, pa zaradi pomanjkanja sleherne zveze z Jadranom in brez pristanišča na Reki ne bi mogla živeti. Prav tako, kakor tudi Avstrija ne bo mogla obstajati brez pristanišča v Trstu."
(Iz pisma Horthyja Churchillu 5. 7. 1945, navaja von Papen v Der Wahrheit eine Gasse, stran G20)
Rajhenburški trapisti pričajo
M. Z., 2. 6. 1942 ... Gospod Ž.(alar), ki ga poznate, se je srečno vrnil iz svojega potovanja po Srbiji. A vrata v večnost so se že odpirala pred njim. V Sl. (Sloveniji) je še vedno tako, kakor sem zadnjič pisal g. opatu. Mnogo jih odide na oni svet... Naši so še vedno v Rajhenburgu. V marcu so bili v nevarnosti, da jih odpeljejo v Lager. Rešil jih je njihov ekonom g. Trenz, sin dr. Trenza, ki je bil svojčas zdravnik v Krškem. Tudi ta je študiral medicino, a zaradi zdravja je moral opusiti ta poklic. Kupil si je graščino na Leskovcu, kjer si je krepil svoje slabo zdravje. Ko je pa prišel novi red, je tudi on moral svojo graščino pustiti drugim in je bil postavljen za ko-misarja-ekonoma pri graščini Raj-henburg. On se je zavzel za naše in telefoniral na vse strani, da jih pustijo, ker brez njih nikakor ne more shajati pri gospodarstvu. Izjavil je, da so nenadomestljivi. Prišel je odgovor od višje inštance, naj jih pustijo pri miru...
B. Janez mi piše, da v njegovi pokrajini (v Mariboru) se v cerkvi moli edino po nemško ali latinsko, pridiguje se edino nemški, je pač svetovni jezik, ki ga tudi v nebesih najbo’j razumejo in upoštevajo. P. Bon;.v(entura) je še vedno na Zdolah in na skrivaj ovce pase (se bavi z dušeskrbjem). Tudi naši iz Rajh. jih oskrbujejo v kolikor se da. P. Krizostom je župnik na Vidmu in za del Kranjske...
M. Z. 18. 9. 1942
... Iz naših krajev dobivamo le silno žalostne novice. Komunisti so
pomorili že večje število duhovnikov in drugih ljudi, seveda le boljše. Samo na Polici na Dolenjskem, kjer so imeli partizani nekaj časa svoj stan, je nad 300 grobov. Grozodejstva pa prekašajo^ španske. Tudi naša kartuzija v št. Jerneju je gmotno silno veliko trpela, ker je bila dalj časa pod partizansko upravo. O umorih ni slišati do sedaj. Pač pa so odpeljali neko noč p. prokuratorja. To nam je povedal neki brat iz kartuzije, ki je pribežal sem; je od tukaj doma. Povedal je, da so morali oskrbovati z jedjo in pijačo 100 do 300 partizanov. Kartuzija je takorekoč v razsulu. Od 40 bratov konverzov jih je ostalo še samo 17, ko je odhajal imenovani brat. — Tudi stiški samostan je hudo trpel. Neko noč so> partizani odpeljali vso živino in konje in jestvine, pustili so jim le eno kravo... Tu priloženo Vam pošljem nekaj podobic z molitvijo, ki jo mi tukaj molimo vsak večer skupno. (Molitev k Mariji Pomagaj) Marija nam pomagaj!
Brat Arhangel Pečnik, samostanski čevljar piše:
30. 12. 1941.
... Sklenil sem, popisati Vam svoje doživljaje. Jaz sicer nisem bil zaprt v lagerju, ampak sem popravljal čevlje za naše uboge izgnance tri mesce. Zato sem imel priliko občevati z vsakovrstnimi ljudmi. Tukaj Vam bom omenil na kratko, kako neusmiljeno so delali gestapovci v celjsk; ječi imenovani „pisker“. O tej ječi bodo lahko pozneje napisali cele knjige o grozodejstvih, ki so jih počenjali gesta-
povci nad ubogimi žrtvami. Jaz tega ne bf verjel, ko ne bi videl in govoril s prizadetimi osebami. Sicer je to, kar sem zvedel, malenkost, ker so vsakemu strogo prepovedali to drugim pripovedovati..
Tukaj Vam bom omenil en zgled. To mi je pripovedoval neki usmiljen brat, za ime ne vem. Bil je en mesec zaprt v tej grozni ječi. Neki dan je moral na ulici pod komando neprenehoma vstajati in zopet leči, med tem ga je gestapovec s puško suval, končno je obležal, gestapovec je stopil in teptal po njem, glavo je pa tiščal v mlako, da revež ni mogel dihati. Rekel mi je, da bi bil gotovo izdihnil, če ne bi ga bila rešila neka ženska, ki je gledala skozi okno ta prizor; ko je videla, kako neusmiljeno je gestapovec ravnal z njim, je začela kričati. Gestapovec ga je takoj popustil in nameril puško proti tej ženski; to ne vem, če jo je ustrelil. In vse to je moral trpeti po nedolžnem. Pripovedovali so mi (udi, da so ponoči, ko so najbolje spali, pridrveli v spalnice, vsi s0 morali vstati in eksercirati, nekatere so neusmiljeno pretepali, tako da so jim rebra polomili in nekaterim tudi zobe izbili, tako, da so morali v bolnišnico, nekateri so celo umrli od prevelikega trpinčenja. Neka ženska, ki je morala ponoči gledati to trpinčenje, je zblaznela. Posebno so grdo ravnali z duhovniki, tako, da so se zgražali nad takim početjem taki, ki so bili proti cerkvi jn duhovnikom. Več duhovnikov je pomrlo od prevelikega trpinčenja. V mariborski ječi so nekateri duhovniki morali lizati pljunke od gestapovcev in druga grozodejstva So počenjali z njimi. Vse to bo prišlo na dan, ko bo prevrat; takrat se bodo lahko napisale cele knjige
e teh groznih dneh. Vso to, kar smo mi videli in slišali, še niti senca ni proti temu, kar se je v resnici godilo.
V čevljarni sem imel vedno kakega ujetnika, ki mi je pomagal; če je eden odšel, je pa drug prišel. Dela je bilo vedno dovolj, saj je bilo v lagerju vedno okoli 1500 ljudi. Nekateri so bili slcoro čisto bosi in še to, kar so imeli, so raztrgali na cesti, saj so morali delati na cesti po več tednov in še celo mescev. Od začetka sem imel na skrbi gostišče in salon; moral sem servirati oficirjem in paziti, da je bilo vse v redu. Končno so mi dali za pomoč neko ujetnico trgovko in ko sem ji vse dobr0 razkazal in podučil, sem odpovedal to službo, ker mi niso hoteli nič plačati, ujetniki so pa morali delati zastonj.
Ne morem Vam popisati, kako težko nam je bilo gledati razdejanje našega ljubega samostana. Takoj v začetku maja, ko se je v samostan naselil gestapo, so začeli preurejevat; in podirati. Kapelo so spremenili v obednico; zdaj, sem slišal, da že predvajajo kino. Iz sob so takoj prvi dan morali romati križi in sv. podobe, to jim je seveda bilo najbolj napoti. Ves samostan so dalj prebeliti, da bi tako izbrisali vsako sled, da je bil tu samostan. Celice v spalnici so morali duhovniki podreti, delati so morali tudi ob nedeljah in praznikih. Z duhovniki so najbolj strogo postopali, za vsako malenkost so dobili btinker (zapor). Tudi nam je bilo strogo zabranjeno občevati z njimi. Jaz bi bil zaradi tega skoraj prišel v bunker, ko sem nekega dne mimogrede spregovoril nekaj besed z g. Šmidom (lazarist), ki je čakal na hodniku pred bolnišnico na zdravniški
pregled. To zapazi gestapovec, me takoj pokliče predse, me hudo ozmerja in zapreti z zaporom, če bo še kaj takega videl. Zapor je bil pod stopnicami, ‘kjer smo pepel spravljali, iti pri drveh, kjer je bila shramba za bolnišnico. Tisti, ki je prišel v ta zapor, je živel ob kruhu in vodi, za postelj so mu bile gole deske.
Podrli so tudi kapelico br. Bernardina na starem vrtu, in sicer ponoči. Kip Matere božje so še o pravem času rešili. Kip Lurške Marije na sprehodu pod pralnico so vrgli v hosto, da se je razbil, enako so tudi Marijin kip, ki je bil na pristavi na dvorišču, vrgli na tla, da se je zdrobil. Zatrli so že vsako sled po samostanu, edino zvonik še sameva na strehi. Križ z zvonika so takoj v začetku dol vrgli, na isto mesto pa so obesili zastavo s kljukastim križem.
Okoli 20. avgusta so začeli tudi po Rajhenburgu in Senovem pobirati družine. Tako smo prišli mi na vrsto. V prvj partiji so bili prijeti p. Pavel, br. Klemen, br. Hugo, br. Serafin in br. Leopold, vsi Kranjci. Namen s0 imeli vse trapiste izseliti, ker pa niso imeli ljudi, da b; nadomestili razne službe, zato so še druge pridržali. Br. Anzelma, br. Norberta in mene so izselili, mene so zato ker sem bil označen kot „po-litiš ferdehtig". 22. ob pol sedmih zvečer so prišli trije vojaki po mene v čevljarno; ravno sem delo končal in sem hotel iti k večerji. V pol ure sem se moral preobleči in vse svoje reči zapakirati, še nit; od svojih so-Dratov se nisem imel časa posloviti. Zvečer ob 8. uri se je žalostno pomikala porcesija s pristave proti postaji, med' katero smo bili br. An-zelm, br. Norbert, br. Benedikt in jaz. P. Ignacij in trije bratje so od-
šli prejšnji večer. Ljudje, ki so stali ob cestah in nam delali špalir, so se z ginjenjem poslavljal; cd nas, nekateri so jokali. Mi smo se poslovili od ljubljenega kraja in ljudi, z vzkliki:	Na svidenje! Nato 'smo
vstopili na vlak, ki je bil nalašč zato pripravljen. Odpeljal nas je proti Zagrebu ob 8. uri zvečer. Povsod na postajah je bilo polno ljudi; čeravno je bila tema, so vseeno iz bližnje okolice prihiteli na postajo, da se poslovijo od svojih rojakov. Povsod so se ljudje s sočutjem poslavljali z vzklikom:	Na svide-
nje! Navadn0 so transporti vozili ponoči, da se ne bi ljudje preveč vznemirjali. Uboga Slovenija, kaj si dočakala: tuj narod ti je zavladal, duhovnike ugrabil, družine razkropil na vse vetrove! O kako žalostno je zdaj v naši domovini! V cerkvi se ne sme več rabiti slovenski jezik, utihnile so lepe slovenske pesmi. Na Ptujski gori, ko je nemški duhovnik prvič stopil na prižnico in začel v nemškem jeziku pridigati, so se ljudje začeli na glas jokati, tako da je moral prenehati. Grešili smo pred Gospodom, zato nas tepe, pa upamo, da se bo milostno ozrl na nas. In prišel bo dan, koi bomo zopet smeli v našo ljubljeno domovino. Ljubi Bog nam daj, da bi to kmalu bilo.
Zdaj, ko sem se poslovil od Slovenije, Vam bom še malo opisal, kako je bilo, ko sem prišel na Hrš vatsko. V Zagreb smo se pripeljali okoli polnoči. Na postaji je Rdeči križ delil čaj in cigarete, za otroke mlek0 in piškote. To je zelo lep vtis naredilo 'na nas vse. Slišal sem, dU ta Rdeči križ podpira Amerika. V Slavonsko Požego smo se pripeljali zjutraj. Na postaji so nas že čakali ustaši s puškami; zopet smo morali
; eš iti do barak, kake pol ure. Tam so nas ra nekem travniku popisali, ker tu je bila komanda za naseljevanje, nato pa s,o nas razdelili po barakah. Tu je 12 velikanskih barak; lahko gre vanje po več tisoč ljudi, včasih so bile polne Slovencev.' Ta čas, ko sem jaz bil tu, je bilo v barakah samo okoli 1400 Slovencev. Z nami so ustaši lepo posipali, bili smo bolj prosti, tudi hrana je bila boljša kakor pa v Rajhcnburgu. S Srbi, ki so jih tudi izseljevali iz Hrvatske, so grd0 delali, morali so naporno delati, videl sem, kako so pod komando po štirje v vrsti vozili eni šajtrge, drugi nosili lopate in krampe. Srbske ujetnice sp pa morale pometati dvorišča pred barakami, tako da se je pošteno kadilo. Ob večerih je bilo lepo, ko so se Slovenci skupaj zbrali na dvoriščih in prepevali lepe slovenske pesmi. Bili smo med seboj kakor bratje in sestre. Naslednja 2 dni,, ko smo prišli v Požego, so naselili Slovence po raznih vaseh, kjer so poprej bili Srbi. Ostali smo samo mi štirje in dve drugi družini. Ker smo se mi javili, da smo trapisti in da želimo v samostan, smo morali čakati 10 dni. Ta čas smo imeli priliko si. ogledati mesto, dobili smo za to vedno dovoljenje. Nekega dne, ko smo šli iz mesta, smo videl; na nemškem tovornem avtomobilu naše „štrozake“ iz- Rajhenburga. V Požeg! smo tudi videli, kako neusmiljeno so pretepali ustaši četnike in jih postrelili; krogle so švigale preko naših glav, ki smo bili v nasprotni baraki. Četnike so Neme; polovili po Bosni po hostah. Bilo jih je 450. 2. septembra smo se pripeljali v Banjo Luko v spremstvu nekega ustaša...
Fr. M. Arhangel Pečnik
" Brant Anzelm* Bevc piše svojemu bratu Gregorju Bevc v tukajšnji, dumbski samostan.	''
Prejmite moje srčne pozdrave vsi, ki se še poznamo od časa, ko sem bil med Vami. Srečen b; bil danes, ko bi bil med Vami. Saj veste, y kakšnem položaju je naš ljubi Rajhenburg. Koliko smo trpeli, ko smo gledali, včasih .še celo pomagali razdirat; to tako priljubljeno nam gnezdo. Svete podobe smo morali vse sami odstraniti, sicer smo vse spravili. Kapelico na-dvorišču smo morali sami podreti. Po križ na zvoniku pa nihče ni bil sposoben iti.. Prišel je tisti klepar iz Sevnice, ki je zvonik popravil in križ gor dal; moral ga je tudi dol vzeti. Gori pa visi zastava kljukastega križa, ki pa nikakor noqe viseti, jo veter vedno dol vrže; končno so jo nehali nazaj devati. — Mogoče Vas zanima, kako se je meni godilo v vojski in dalje. Bil sem poklican za sanitejca v Litijo, kjer smo pripravljali bolnico za težke operacije. Tu sem bil 10 dni, ko nam je upravnik bolnice povedal, da gremo lahko domov, ker je vse končano. Prišel sem zopet v Rajhenburg na Veliko soboto. Kaj se je zgodilo v petek po Veliki noči, se pa ne more popisati kar na en papir. Moral sem še ostati kot sirar in magaziner. Toda - Kozole, civilni uslužbenec, me ni trpel. Priporočil me je oblasti. 22. avgusta sem bil aretiran in v , ol uri-sem
•Tudi brat Anzelm je bil svoj-čas tukaj. Po „osvoboditvi“ se j^ z drugimi vrnil iz Banje Luke -v Rajhenburg, kjer ga je pa kmalu nato električni tok ubil. Pismo je brez datuma, toda z leta 1941.
moral že s transportom oditi v lfi-ger Slavonska Požega. Od tukaj smo delali prošnjo za v Banjo Luko, ki je bila ugodno rešena v 10 dneh. Prišli smo v Banjo Luko 2. sept. vedno pod stražo dokler nismo bilj izročeni našemu opatu. V tej skupini nas je bilo 5 bratov... Prišli smo vsi srečni, da smo zopet smeli redovno obleko obleči. Tu smo našli 20 članov naše družine, zdaj nas je že 32.
FR. VENCESLAV POLAK, komi novinec, doma v Črnučah, kjer so imeli trgovino in gostilno. Po razpustu rajh. samostana se je vrnil domov, kjer so ga Neme; zaprli v Šent Vidu, potem pa so ga poslali v Srbijo. Od tam se mu je posrečilo pobegniti v samostan trapistov „Marija Zvezda" pri Banji Luki, kjer se je polagoma zbrala polovica naše razkropljene redovne družine. L. 1943 so vsi zbolel; na legarju. Fr. Venceslav in še en mlad pater sta podlegla. — V naslednjem pismu opisuje svoje doživljaje v škofovih zavodih. Kako je bilo z njim potem v Srbiji, ne vem. Prepisal sem vse, razen nekaterih reči, ki so brez pomena, in sicer doslov-no, t. j. z vsemi slovniškimi napakami.
Banja Luka 22. 4. 1942.
Preč. p. H.
V pismih izražate željo, da bi Vam še drugi kaj pisali o svojih doživljajih. Pisal sem Vam že eno obširno pismo, ki pa, kakor pišete, ni dospelo do Vas. Potrudil se bom še enkrat popisati vse, kar sem doživel, videl in slišal.
30. 4. 41 sva jo s p. Kanizijem (Stanko Kompare, iz šiške. Trije njegovi bratje so bili pri domobrancih. Eden se je vrnil, dva pa sta bila ubita •ob vetrinjski tragediji. On zdaj župnikuje v Senjski škofiji na Hrvaškem,) mahnila proti domu. Na poti nisva imela nobenih zaprek. Doma so me že pričakovali, ker sem jim že prej sporočil. Zlate mamice ni bilo več, ker je 22. 12. 37 umrla. Sestre so jokale, in tudi drugi znanci niso mogli razumeti resnice. Doma se na noben način nisem mogel privaditi. Večkrat sem obiskal g. p. Kanizija in fr. Cirila (Vidmar, doma pri D. M. v Polju. Pozneje je vstopil v ljubljansko bogoslovje, prejel diakonat, potem pa pristopil k domobrancem, bil ubit — kje, kedaj in kako, ne vemo.) Potem ko je pa bila meja zaprta, (tisti čas je namreč Sava mejila med Nemčijo in Italijo, danes je že malo bliže Ljubljane), sem pa lahko šel samo s pasportom. Toda še to tolažbo mi je Bog odvzel, ko so me 22. 5. zaprli.
Bilo je takole: Okrog 10. ure se ustavi luksus-auto pred trgovino. SS vpraša sestre, če je brat doma. Na potrdilen • odgovor zapove, naj pridem v trgovino; bil sem med tem časom v svoji sobici. Sestra se prijoka v sobo, rekoč: „Vzeli te bodo!" Nekoliko vznemirjen grem v trgovino. SS mi zapove v nemškem jeziku: ,,’Vzemite eno deko in za tri dni jesti, boste šli z menoj v Kamnik na popisovanje!" Hitro spokam svoje reči, se priporočim Mariji in sedem v avto, ki me je peljal v ječo v Črnučah. Nisem mogel razumeti, kaj vse to pomeni, dokler se nismo zmenili s tistimi, ki so bili v ječi. Pripovedovali so: „Mene so zjutraj potegnili iz postelje ter me v samih
gatah hoteli odpeljati." Drugi je pripovedoval: „Na vrtu sem štihal, pa so me vzeli v obleki, kakršno sem imel na sebi." Okrog pol 3 so nas odpeljali v Kamnik med razbojnike, tatove, ubijalce in ne vem, kakšne vrste zločince še. V luknji, veliki ravno tako kakor so rajhen-burške bolniške celice, je bilo 5 postelj, nas pa 7 političnih in 9 drugih zločincev. Zdaj si pa razdelite postelje kakor veste in znate. Prvo noč sem spal pod posteljo, ker drugje ni bilo prostora. Dolgčas mi je bil za umret, če bi: bilo še veliko okno, bi še šlo, ampak skozi majhno zamreženo linico pa ni prihajalo dosti svežega zraka. Te muke so nas rešili 24. 5. ter nas odpeljali v zaprtih avtomobilih v šent Vid v škofove zavode, ki so jih 2 tedna prej izpraznili. Od 7. do 8. ure zvečer so morali vsi zavodarji in profesorji zapustiti poslopje; preden so pa odšli, so vsakega temeljito preiskali, kaj je vzel s seboj. Jasno je, da preveč niso smeli vzeti.
Okrog 4. ure popoldne 24. 5. so nas pripeljali v zavode. Vseh podrobnosti Vam ne morem popisati, ker bi bilo preveč, saj moj dnevnik obsega cel zvezek. Po nemškem sistemu smo korakali trije p > trije po dolgih hodnikih. Ustavili smo se na povelje SS pred pisarno. Tam so nas vse popisali ter porazdelili po sobah. Prišel sem v X. Beleg-schaft v prvo nadstropje. Kako sem se počutil v novem stanovanju, si lahko mislite. Sami tuji obrazi, dva znanca, to je bilo vse. Po tleh slama za ležanje, stene prazne, brez križa, le lep razgled na vrt m Šmarno goro. Rašico in rojstno vas, to je bilo vse, pa še tega som se naveličal sčasom. Sobni starešina nam
je takoj razložil pravila, ki so takoj stopila v veljavo. Jaz sem se izkazal še dosti poslušnega, ker sem bil vajen izpolnjevati voljo drugih. Zanimiv dogodek se je izvršil še isto prvo uro bivanja v logiru.
Šmita, trgovca iz Ljubljane, mogoče poznate in njegovega okrog 20 let starega sina. Ta fant je prišel okrog 5. ure v našo sobo. Obraz se mi je zdel nekoliko znan in sem se takoj spomnil, da je bil že v samostanu v Rajh., ko so nam preiskali samostan, med SS. Ker je pa delal tako čudne obraze ter se posmehoval Slovencem:	„No, Jugoslovani,
Slovenci, profesorji, uradniki, delavci, kako se počutite?" Odgovorili nismo nič, le nekateri so stiskali pesti. Jaz sem se pa komaj zdržal smeha, ko je on afne guncal. Ko me je pa zapazil, da se smejem, se je zaletel vame, rekoč: „Warum lachen sie?“ V svoji nedolžnosti sem ustnice za silo skupaj potegnil, ko je ta baraba še podvojil svoje umetnosti. Parkrat mi je zažugal, potem je pa odšel iz sobe.
Najprej Vam bom zdajle opisal dnevni red, nato pa nekaj slučajev prekršitve. Vstali smo že ob 6. Vojak je vstopil v sobo ter zakričal: „Alle aufstchen!" V 5 minutah smo se moral; vsi napraviti. V pol ure je morala biti soba pometena, slama zravnana in zrahljana. Vmes povedano, vsakemu je bilo domerjeno 45 cm prostora za ležanje. Tako, na katero koli stran sem se obrnil, sem se dotikal tovariša. Nato smo bili v sobi do zajtrka okrog 8 ure, h kateremu smo šli v dolgih vrstah V obednico. Nas internirancev je bilo okrog 800, po 100 jih je šlo naenkrat v obednico. O jedi pozneje. Po zajtrku zopet v sobo do kosila. Med
"tem časom -so šli razni oddelki na •delo: Kehrkolona je pomivala in pometala hodnike. Arbeitkolona je delala ob lepem vremenu na telovadišču. Zajckolona je čistila in hranila okrog • 150 zajcev. Kateri so pa ostali v sobah, so šli telovadit ali kaj. drugega delat. Jaz sem vedno gledal,, da sem šel kam ven, da mi ni ni bilo treba v sobi sedeti. Ob 12
kosilo, po kosilu zopet v sobe do večerje. Če je bilo lepo vreme, smo ■šli vsi telovadit, če se je ljubilo kakšnemu SS nas ekzercirat na vro-dem soncu. Okrog 7 ure večerja, na-tto pa v sobe do 9, ko smo šli k počitku na trdo slamo. To je v glavnem dnevni red. Obstojala so pa še posebna pravila, ki so bila precej podobna vojaški disciplini.
(Nadaljevanje)
....ZA NAS DRAGI DOM IN ROD!"
Šolsko leto v Argentini začenja marca meseca. Po posameznih središčih, kjer je več strnjeno naseljenih Slovencev, so redni tečaji (otroški vrtec, ljudska šola), katere že vsa leta vodi neumorni učiteljski kader z izredno požrtvovalnostjo. Ob začetku leta je v vsakem središču roditeljski sestanek. Na takem sestanku šolskega tečaja France Balantič v San Justu je govoril predsednik šolskega sveta Rud Bras in dejal med c	drugim:
Zasužnjeni narodi se borijo za svojo svobodo! Kmalu bodo postali svobodni vsi, ki že toliko let ječijo v mukah tlačanstva, pa tudi tisti, ki uživajo svobodo v kolonijah pod zaščito raznih imperializmov.
Mi vsi pa vemo, kako trpi naš narod doma pod knuto rdeče zvezde, zato je naša narodna dolžnost, h kateri nas kliče tudi naše versko prepričanje, da storimo vse, kar je v naših močeh, da tudi naš narod doma postane svoboden.
Mi, ki danes živimo v svobodnem svetu, smo dolžni toliko bolj izpolniti svoje narodno poslanstvo, ker smo— kot prvi kristjani — prekaljeni s krvjo naših očetov in mater, sestra in bratov, zločinsko pomorjenih po krvnikih, ki danes še tlačijo naš narod!
Ta naš šolski tečaj pa bo poskrbel zadostno, vsaj trudili se bomo da bo tako; mladina bo vzgojena tudi' narodnostno, da nam zaradi naših naj dražjih prelite krvi ne bo delala sramote, da ne bo nasedala komunističnim propagandam; da se ne bo zgodilo nam, kot se je nekaterim našim bratom Rusom, ko so starši bežali pred novo vstalo rdečo zvezdo, njih otroci pa so postali vneti oznanjevalci novega reda; skrbeli bomo, da ne bodo nasedali propagandi nekaterih naših rojakov ali pa tudi raznim Čičem ne, ko govorijo o zbližanju cerkve in države Tn o popuščanju komunistov, ker mi vsi predobro poznamo „rdečo“ častno besedo, ko obujamo spomine na razne Jelendole, Grčarice, Tur-"jake in drugo.
Z našimi močmi tako vzgojena -mladina bo gradila novo Slovenijo doma in ohranjevala staro tu v tujini in taka nam bo porok da se bodo nekoč uresničile naše vroče želje, da postanemo: „Na svoji zemlji — svoj gospod".	v
BRALI SMO
VON PAPEN PRIPOVEDUJE
, . Franz von Papen, Der Wahrheit eine Gasse, Paul List Verlag, Munchen, 1952.
;	1	• j	. ■ o
Ob zasedbi Avstrije 12. 3. 1938, ko je bil von Papen nemški poslanik na Dunaju: »Zgodilo se je ravno nasprotno od tega, česar sem se bal: niti en strel ni padel in nemško vojsko so navdušeno in z rožami pozdravljali. čeprav so bile Hitlerjeve metode črn madež v naši zgodovini, jih je vendar za trenutek prekrilo res nenavadno navdušenje, s katerim je večina Avstrijcev pozdravila združenje obeh dežel. In zgodovinarji, ki pišejo o »roparskem nasilstvu" v Avstriji, bi storili prav, ako bi preučili ■ poročila svetovnega tiska v onih dneh. Ne samo v Nemčiji objavljenih poročil, ampak tudi tista, ki so izšla v listih kakor londonski Times n. pr., v katerih je Major F. Yeats Brown zapisal: »Preokret javnega mnenja bi se zdel neverjeten, ako ga ne bi na lastne oči videli. Resnica je, da je meja, ki loči Dunaj od Monakovega, bila vedno samo umetna meja. Ljudje govore isti jezik, mislijo isto. In naravno je, da hočejo biti en sam narod." (stran 488).	I
Ob sudetski krizi in pogajanjih v Monako vem: »Razumljivo je, da smo vsi živeli v napetostih, ki so spremljale razgovore med Hitlerjem in Chamberlainom. Zanimalo me je, kaj je Chamberlain zapisal o svojem
prvepi srečanju s Hitlerjem: ...Kljub trdosti in brezobzirnosti sem upal
razbrati iz njegovega obraza; dobil sem vtis, da stoji pred menoj mož, kateremu moremo zaupati, ko bo enkrat dal svojo besedo..." Ako danes »Monakovo" sodobni zgodovinarji obsojajo najostreje mogoče, potem si jih dovoljujem spomniti na navdušeno okolje, v katerem se je Chamberlain v Monakovem znašel, navdušenju, ki je jasno izražalo želje nemškega naroda po miru.... Spominjajoč se neuspelih naporov za ohranitev evropskega miru v razgovorih v Lausanni, sem pisal Chamberlainu, izrekajoč mu zahvalo nemškega naroda, prihajajočo iz srca, za njegov poseg. Vedel sem, kar so pozneje objavljeni uradni britanski dokumenti potrdili, da je osnova njegove politike bila želja popraviti nepravično ravnanje z Nemčijo po prvi svetovni vojni." (str. 501)
Ob ponudbi poslaniškega mesta v Ankari aprila 1939: »Na moje za-•čudeno vprašanje (Ribbentropu), kaj ga je nagnilo k tej tako nepričakovani ponudbi, zvem, da je Mussolini v zgodnjih jutranjih urah z nekaj divizijami zasedel Albanijo. Kazno je bilo, da je ravnal prav tako presenetljivo in ne oziraje se na Osnega partnerja kakor Hitler v primeru Prage. Ribbentrop je dejal, da se z italijansko invazijo še bolj zapleta evropski položaj. Vdor v Albanijo in Cianova blesteča napoved, da bo tamkaj nastanil trideset .divizij, je bilo smatrati kot prvo postajo na takšni poti (napada na morsko
ožine v Dardanelah). Ataturk in njegov naslednik Izmet Inonii sta sicer ustvarila v Balkanskem paktu obramboi zoper evropska poželenja, a Romunija je prav' tedaj sklenila z Berlinom trgovsko pogodbo, ki je po mnenju Turkov že bila žrtvovanje objektivnega stališča napram Osi. Da ne govorim o Bolgariji, ki se je stalno branila pristopiti k Balkanskemu paktu. Njene germanofilske in turštvu sovražne ideje so se zdele Turkom vedno sumljive. In kdo je končno vedel za Ducejeve načrte? Njegove fantazije o „mare nostrum" so dopuščale možnost kakršnega koli napada." (str. 503)
Ob sovjetsko-nemških razgovorih novembra 1939 o bodoči razdelitvi interesnih področij v Evropi: ..Predlagal sem, da bi Sovjetom pokazali dobro voljo tako, da skupnoi s Turki in drugimi zainteresiranimi silami popravimo nekatere točke dogovora v Montreuxu (o plovbi skozi Dardanele). Treba pa je upoštevati, da sedanje stanje ne ogroža sovjetskih koristi v Črnem morju, dokler Turki kot nevtralci prepovedujejo prehod katere koli flote skozi ožine. Zato je tudi bistveno treba; Molotova prositi, da stori vse v svrho ohranitve turške nevtralnosti... V Moskvi vsekakor hočejo čim bolj poživeti svcij vpliv na Balkanu. Nesrečni Mussolinijev sklep razširiti vojno na Grčijo pa nas bo sam po sebi silil, vojaško se upreti slehernemu angleškemu posegu na tem področju in tudi slehernemu ogrožanju našega južnega krila. Zato mciramo vsaj za čas vojne odkloniti rusko vmešavanje na balkanskem prostoru." (str. 527)
„...so Ribbentropu svetovali, naj bi pristop Madžarske, Romunije, Slovaške in Bolgarije k Trojnemu paktu ne objavili pred Molotovim prihodom. Pametneje bi bilo, najprej se te stvari pomeniti z njim. Bolj potrebno se je to pokazalo tudi zato, ker se je vsa vsebina razgovorov vedno bolj in bolj obračala samo na balkansko vprašanje... 20. novembra sta grof Teleky in grof Csaky podpisala na Dunaju pristop k Trojnemu paktu. Ako bi tcirej nameravali tedaj ponuditi Rusom možnost vstopa v Pakt štirih (Nemčija, Italija, Japonska, ZSSR), potem bi ta nov nemški poseg na Balkan prav gotovo ne oznanjali na ves glas. Sedaj vemo, da je Hitler že tedaj dejal, da se Rusija pojavlja ,,kakor grozeč oblak na obzorju", razkazujoč zdaj svojo imperialno zdaj internacionalno komunistično zastavo. Ako bodo Nemci odšli z Balkana, bedo vkorakali Rusi — prav tako, kakor se je< zgodilo v Baltskih deželah." (str. 530)
„24. novembra je Romunija pristopila k Trojnemu paktu in dva dni kasneje je prišel prvi Molotovov odgovor na nemške predloge o paktu. Sovjetska zveza je pripravljena pristopiti k nameravanemu Paktu štirih, a samo pod naslednjimi pogoji: takojšen umik nemiških čet iz Finske, še pred pristopom podpis pogodbe o medsebojni pomoči med Bolgarijo in ZSSR kakor tudi omogočitev postavitve sovjetskih zemskih in morskih oporišč na področju Dardanel in Bosporja, priznanje področja južno od Batuma in Bakuja v smeri Perzijskega zaliva kot višek sovjetskih zahtev. Tajen protokol naj bi dalje predvideval, da bi v primeru turškega oklevanja k pristopu štirim silam bile ped vzete skupne vojaške mere. Hitler-
jev odgovor na te sovjetske zahteve je bil ukaz vrhovnemu poveljniku vojske, naj pripravi vse potrebno za izvedbo ..operacije Barbarossa" (pohod' na Rusijo). Vse predpriprave naj bi bile končane do 15. maja 1941.“ (str. 530)
K ustvarjanju fronte na Balkanu: „26. februarja (1941) sta prispela v Ankaro Anthony Eden in feldmaršal sir John Dill z namenom, da preverita možnosti skupne balkanske fronte z Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo... 4. marca sem drž. poglavarju (Turčije) predal pišimo, za katerega sem prosil Hitlerja. Izmet lnonii je sila presenečen in vidno vesel. Nemško zagotovilo, da se bodo nemške čete držale najmanj trideset kilometrov proč •od turške meje, ako bi britanski poseg v Grčiji prisilili Hitlerja k pohodu skozi Bolgarijo, mu je nudilo pred lastno deželo in svetom dovolj pogojev za sklep ostati nevtralen." (str. 535)
Ob napadu na Jugoslavijo: „Spričo Hitlerjevih načrtov — nam šele kasneje znanih — proti Rusiji je bilo razumljivo, da je moral končati z največjo hitrostjo... 18. aprila sem prispel (v Hitlerjev glavni stan) in tamkaj srečal bolgarskega kralja... Bolgarske čete so svojemu jugoslovanskemu dednemu sovražniku plačale z zadovoljstvom račune iz prve svetovne vojne. Sedaj je hotel kralj Boris priti na dan s svojimi zahtevami. Jaz bi mu (Hitlerju namreč, op. prir.) moral podati svoje mnenje in odločiti, v koliko bi jim lahko ustregli, ne da bi pri tem prizadeli upravičene grške in turške težnje. Kraljeve zahteve so predvsem veljale Macedoniji, a pojavilo se je nekaj težav v zvezi z ležišči kroma ob Ohridskem jezeru s strani Italije, ležišči, za katera se je — kakor so pravili — osebno zanimal Ciano... kralj ja hotel imeti tudi Solun... Popolnoma sem razumel kralja v njegovem težkem položaju napram Sovjetski zvezi in spričo močnega vseslovanskega čustvovanja njegovega naroda. Z veliko spretnostjo je kljub Trojnemu paktu in vojski proti Jugoslaviji znal obdržati zveze z Moskvo. Močno zasedeno sovjetsko poslaništvo v Sofiji, ki je tamkaj ostalo do; 1944, je naravno bilo Hitlerju trn v peti. Samo poi sebi je tudi razumljivo, da je poslaništvo bilo najboljši obveščevalni center Moskve..." (str. 536)
K snubljenju Turčije za vstop v vojno: „Za začetek razgovorov je Churchill poslal turškemu predsedniku memorandum, ki je Turke svaril pred nemškim „pohodom proti vzhodu"... ponudil je Turkom petindvajset britanskih in ameriških letalskih jat... Turkom pa se je v razgovorih zdelo bolj važno vprašanje njihovih odnosov napram Rusom v bodočnosti kakor pa vprašanje udeležbe v vojni. Saradžoglu (zun. minister) je pripomnil zaskrbljeno: „Ako bo Nemčija tepena, bedo vsi premagani narodi postali boljševistični in slovanski." ... Predsednik je Churchilla opozoril na nujnost čim prejšnjega zaključenja vojne, kajti popoln nemški poraz bo Sovjetom omogočil ustvariti položaj, s katerega bodo lahko predstavljali stalno nevarnost za vso Evropo in Turčijo..." (str. 560)
21.	2. 1943 je Franco poslal Churchillu memorandum: »Zaradi ruskega pohoda se ne vznemirjajo z nami vred samo nevtralci, ampak vsi ljudje
v Evropi, ki še niso izgubili čuta za trezno presojo. Komunizem je neizmerna nevarnost za ves svet in zdaj, ko ga podpirajo zmagovite čete svetovne sile, bi se morali vsi, ki niso slepi, zgroziti... Ako bo vojna šla tako naprej, potem je jasno, da bodo ruske čete prodrle globoko v notranjost Nemčije... Ako se to zgodi, potem stoji Anglija pred nevarnostjo nastanka Sovjetske Nemčije, ki bo Rusiji odstopila vse vojaške tajnosti, svoje tehnike, specialiste in tako Rusiji pomagala ustvariti ogromno svetovno državo od Atlantika do Pacifika." Na to je Churchill odgovoril: „...Ravno nasprotnega mnenja smo. Ali res mislite, da bo ena sama država dovolj mečna, da bo po tej vojni obvladala vso Evropo ? In ravno Rusija bo še bolj kot druge države prisiljena posvetiti se obnovi in bo pri tem rabila pomoč Anglije in USA... Drznem si prerokovati, da bo najmočnejša vojaška sila v Evropi po tej vojni Anglija. Zato sem tudi prepričan, da bo vpliv Anglije v Evropi močnejši kakor kdaj koli po Napoleonovem padcu." (str. 661)
K zavezniškim načrtom: „V zvezi z vojnimi načrti za 1944 so Turkom sporočili, da je predvidena tudi akcija proti nemškim postojankam na Balkanu, in sicer izkrcanje zavezniških čet pri Solunu. V ta namen naj bi bila letalska baza, trenutno v gradnji poleg Smirne, dokončana do 15. februarja 1944. Predvideno je, da bi ta dan tamkaj pristale številne jate bombnikov in lovcev in tako podprle s te baze akcijo pri Solunu." (str. 684)
..Churchillova zamisel, ki jo je trmoglavo zagovarjal, udariti z vso silo v smeri Balkana (preko Soluna in Jadrana), je padla v vodo v korist izkrcanja v Severni Franciji. Dogovorili so se (v Teheranu namreč) o postranski akciji preko Soluna, na Stalinovo željo pa bodo glavni udarec zadali iz Anglije. Ako je bila Churchillova želja osvoboditi balkanske satelite izpod nemškega jarma in tako preprečiti, da bi postali sovjetsko vplivno področje, je pa bil Stalin mnenja, da je »osvoboditev" Balkanskih držav njegova zadeva in bi tako britanski poseg v tej smeri občutno motil njegova načrte v bodočnosti." (str. 586)
„Ali je torej točno, kar se od konca vojne dalje ponavlja, da bi Churchillov načrt o pohodu skozi Balkan skrajšal vojno?... Strogo vojaško govorjeno se mi je zdelo, da bi akcija iz Soluna preko Grčije, Macedonije in Jugoslavije ob tako. hribovitem in neprehodnem ozemlju bila zelo težavna. Ako so kasneje zavezniške čete na svojem pohodu skozi Italijo šelti pomladi 1945 prišle do Alp, s kolikšno lahkoto bi šele zadržali njihovo prodiranje skozi Balkan... Ali bi poseg zahodnih sil na Balkanu mogel preprečiti močno sovjetsko infiltracijo? Spričo popolnega zaupanja, ki ga je tedaj Stalin vsaj pri Rooseveltu užival, bi prav gotovo Rusom ne odklonili možnost soudeležbe pri zasedbi Balkana... tako1 se mi je zdelo primerno in za bodočnost bistveno, da kolikor je v moji moči, preprečim zavezniško akcijo proti Balkanu... danes tudi vemo, kako je zahodne zaveznike preganjal strah, da Stalin utegne skleniti z nami ločen mir." (str. 587) (Ofenziva preko Soluna je potem zaradi turške odklonitve sodelovanja odpadla.)
IZ CIANOVEGA DNEVNIKA (Nadaljevanje )
21.	6.: ...prihod v Berlin... razgovor z Ribbentropom. Končno govorimo o Jugoslaviji. Povem, da razgovori v Rimu stvarno niso bili zadovoljivi, čeprav je bil zunanji vtis morda tak. Izjavim, da ne bomo ničesar podvzeli, dokler bo Beograd peljal neoporečno politiko napram Osi, da pa bomo svoje stališče nemudoma pretresli, ako bi se Beograd naslonil na demokracije.
22.	5.: Dodam, da bi ob ev. preobratu na Hrvatskem ne ostali brezbrižni. Ribbentrop je sicer sporazumen, vendar čutim, da je bolj za obstoj sedanjega stanja. Himmler pa mi nasprotno odkrito pove, da moramo pohiteti, da dosežemo protektorat nad Hrvatsko.
24.	5.: ...Duce govori o Jugoslaviji. Nezaupanje napram njej pri njem stalno narašča in me pooblasti, da Mačkovo gibanje s primernimi finančnimi dodatki načrtno podpiramo.
26. 5.: Razgovor s Carneluttijem, ki se je vrnil iz Zagreba. Potrdi Mačkovo odločnost odklonitve slehernega sporazuma z Beogradom in pripravo za upor. Dogovorila sva se o naslednjih točkah: 1. Italija bo z dvajset milijoni lir financirala Mačkovo gibanje; 2. on se obveže, da bo v štirih d» šestih mesecih pripravil revolucijo; 3. tedaj bo nemudoma poklical italijanske čete, da zagotovi mir in red; 4. Hrvatska bo proglašena za samostojno državo, povezano z Rimom. Imela bo svojo vlado, toda ministrstvi za zunanje posle in narodno obrambo bosta skupni; 5. Italija bo imela pravico vzdrževati oborožene čete na Hrvatskem in bo tudi, kakor v Albaniji, postavila svojega upravnika; 6. sčasoma se bo razpravljalo o možnosti personalne unije. Duce je protokol prebral in bil sporazumen. Medtem sem ga po varni poti dostavil v Zagreb. V teku prihodnjega tedna bomo pričeli v Ziirichu izplačevati naše dotacije. Mussolinija je misel o razkosanju Jugoslavije in aneksiji kraljevine Hrvatske zelo prevzela. Podjetje se zdi dokaj lahko in ■— kakor stvari sedaj stoje — mu lahko pritrjujem. Medtem pa tudj mislim o boljši organizaciji Albancev na Kosovem, da bodo lahko predstavljali nož v hrbet Beogradu.
31. 5.: ...Duce daje navodila...: 4. dokončno je treba razjasniti stališče Jugoslavije. V tej zvezi je važna ugotovitev, da je Maček odklonil podpisi protokola s Carneluttijem, hkrati pa dejal, da je obnovil pogajanja z Beogradom in hoče predvsem bolj podrobno poznati nekatere točke bodočih odnosov med R mom in Hrvatsko. To navaja Carnelutti. Po Bombellesovih izjavah je bil odklon protokola bolj odločen, ker je Maček prevzel druge obveznosti (s kom neki?), ker je demokrat in ker odklanja kakršno koli ožje sodelovanje s fašizmom. Duceju sem pokazal Cameluttijevo pismo, pa je menil, da moramo počakati izid obiska kneza Pavla v Berlinu. Potem bi po njegovem v bodoči ustavi mi lahko malce popustili ter se zadovoljili s skupnim zun. ministrstvom s Hrvatsko in podreditvijo vojske naši kontroli.
10. 6.: Tudi (nem. poslaniku) Mackensenu dam dokument in druge telegrame, ki pričajo o nezvestem zadržanju Jugoslavije.
17.	6.: Sprejmem (bivšega alb. posl. v Beogradu) Styko, ker se nameravam z njim pomeniti o Kosovskem vprašanju, ker on o tem veliko ve. Poseben urad za iredentizem bomo postavili znotraj podtajništva za Albanijo.
22. 6.: Podprem slovensko zahtevo, da bi smeli izdajati nekaj majhnih, nepolitičnih časopisov v svojem jeziku. Ako res hočemo vodit; takšno politiko, ki bo pritegovala Slovence, Hrvate itd., moramo pri njih vzbuditi vtis, da bomo nudili sprejemljivo svobodo. Kasneje moremo misliti na to, kako nategniti vajeti. Na splošno pa nič novega.
22. 7.: ...kosovski problem. Naslednja navodila podam: 1. splošna propagandna akcija na kulturni osnovi; 2. na isti osnovi moramo tudi vplivati v javni upravi; 3. tajno vojaško organizacijo je treba ustvariti za trenutek, ko bo neizogibna jug. kriza nastopila.
24. 7.: Jug. poslanik je že stotič zagotovil izraze zvestobe svoje dežele napram Osi. Verjetno slutijo naše vedno bolj naraščajoče sumnje, ki so zaradi londonskega obiska kneza Pavla še bolj narastle.
12.	8.: ...Hitler govori zelo mirno in se razburi samo, ko mi svetuje, naj Jugoslaviji čim prej zadamo milostn; strel.
13.	8.: Duce pravi, da čast zahteva, korakati skupaj z Nemčijo. Končno pa zatrjuje, da hoče dobiti svoj delež plena v Hrvatski in Dalmaciji.
15. 8.:	...najti moram0 rešitev, ki dovoljuje: a) naš „časten.“	odmik
od	Nemcev,	ako demokracije napadejo; b) ako pa demokracije	odklonijo;
izrabiti priliko, da enkrat za vedno poravnamo račun z Beogradom.
4. 9.: (Duce) sanja samo o velikih junaških dejanjih proti Jugoslaviji, da bo prišel do romunskega petroleja...
9.9.: ...Na Dunaju že pojejo pesem: „Kar imamo, obdržimo, jutri pa v Trst zletimo." Sovraštvo proti Italiji je pri Nemcih vedno živo...
20.	9.:	Naši hrvatski prijatelji postajajo živahnejši. Lahko	se	razvoj
tako	zasuče,	da bomo naše načrte na Hrvatskem mogli uresničiti	ob	nerado
podeljeni podpori Nemčija in brez nasprotovanja s strani Francije in Anglije. Možno je celo, da bi slednji smatrali takšno zaporo nemškemu pohodu za koristno. Govoril sem. o tem z Ducejem, ki mi je dal stotisoč švicarskih frankov na razpolago, da bomo zmogli našo propagando ojačiti.
12. 10.: Bombelles mi podaja obširno poročilo o položaju na Hrvatskem. Vse vre in naša denarna podpora se je povečala tako, da je pričakovati nevarnih napetosti in izpadov med hrvatskimi vojaki in srbskimi oficirji. Meni, da je položaj tak, da bomo kmalu mogli poseči vmes. Sem mnenja, da moramo na Hrvatskem izvesti tak udarec, a sporazumno s Francijo in Anglijo, vsekakor pa ne proti njuni volji. Tem ljudem moramo jasno pre-dočiti, da je tudi zanje koristno, ako Nemcem zapremo pot naprej in Madžarsko rešimo dvojnega pritiska s strani Nemčije in Rusije.
24. 12.: (Franc, poslanik) Frangois-Poncet mi pravi, da Francoze skrbi Balkan. Weygandova armada, ki stoji v Siriji, je pripravljena poseči v dogodke, da prepreči sleherno nemško ali rusko grožnjo. Nočejo pa v
Parizu ničesar podvzeti, ne da bi se prej domenili z Italijo, kateri priznavajo pomembnost njenih interesov na tem področju.
26. 12.: ...iz dobro obveščenih virov smo zvedeli o skorajšnjem nemškem napadu na Nizozemsko in Belgijo. Duce zato zahteva, naj obema poslanikoma strogo zaupno to sporočim. Mussolini stalno misli na zasedbo Hrvatske. Dejal sem mu, da je to izvedljivo pod pogojem, da se sporazumemo s Francozi in Angleži.
1940
6/7. 1.: V Benetkah s Csakyjem, ki je zajamčil, da ne bo Madžarska na Balkanu ničesar podvzela, kar bi moglo poslabšata položaj.
8. 1.: Poročam Duceju, ki je nejevoljen, ker se Csaky zanima za Hrvatsko; kajti Mussolini sam kaže vedno večji interes za to deželo.
13. 1.: Z (madžarskim ministrom baronom Friderikom) Villanijem ponovno vodim razgovor o madžarski kroni. Personalna unija ali kronanje vojvoda Aoste: eno od tega. Treba je le pohiteti. Predvsem, ker začenja tudi hrvatsko vprašanje hitro dozorevati.
17. 1.: Hristič se vrne iz Beograda. Obnavlja prijateljsko razpoloženje do Italije in podčrta, da je tokrat sporazum med Srbi in Hrvati globok in učinkovit. Vsa poročila, ki jih dobimo iz drugih virov, govore ravno nasprotno.
21.	1.: Bombelles opiše obisk regenta Pavla v Zagrebu: »Pogreb, pri katerem se ljudje niso niti odkrili." Pravi, da je srbska kontrola vedno bolj osovražena in manj učinkovita in db bo vse v kratkem pripravljeno za uporno gibanje. Predlaga mi sestanek s Paveličem. Ne odbijem, niti ne sprejem. Naš postopek mora biti nekako takšen: Upor, zasedba Zagreba, prihod Paveliča, prošnja po italijanski intervenciji, ustanovitev kraljevino Hrvatske, ponudba krone italijanskemu kralju. Bombelles je v tem istega mnenja. Meni, da bo zadostovala malenkostna vojaška sila z naše strani, ker da bo ljudska vstaja splošna in bodo Hrvati Srbe povsod premagali in uničili.
22.	1.: Mussolini je prepričan o potrebi sestanka s Paveličem. Sestala se bova jutri v mojem stanovanju.
Zdi se, da se hrvatsko vprašanje bliža svoji rešitvi. Treba je le pripraviti na to London in Pariz. To je nai vsak način nujno potrebno. Drugače je bolje, da se sploh nič ne podvzame; kaj tj nasprotno bomo vso zadevo drago plačali, in sicer v najkrajšem času.
23.	1.: Sprejel sem Paveliča. Je to odločen miren možakar, ki natančno ve, kaj hoče, in ki se ne boji nobene odgovornosti za uresničenje svojih ciljev. Zedinila sva se v glavnih točkah priprave in izvedbe.
29. 1.: Po dolgem času sem spet videl kralja. Mussolinijevi načrti glede Hrvatske so mu precej znani, ne skriva pa, da dvomi nad uspehom tega podjetja, če na pride poprej pri vsej zadevi do sporazuma z Anglijo in Francijo.
19. 2.: Villaniju priporočam mir. če bi v kratkem zaradi madžarskih provokacij izbruhnil kak konflikt, ne bi bili mi v stanju, Madžarski pomagati.
7.	3.: Jugoslovanski poslanik je zaskrbljen zaradi dogodkov na Hrvaškem in prosi, naj bolj pazimo na Paveliča. Takoj sem mu- to obljubil.
2.	4.: Korak bliže vstopu v vojno. Mussolini izjavi med vladno sejo, da moramo na vsak način iti skupno z Nemci, vendar za svojimi lastnimi cilji. Govori o italijanskem sredozemskem Imperiju in o dohodu v Atlantski Ocean. Je slep v svoji veri v nemško zmago. Slepo veruje v Hitlerjeve besede in v naš delež plena.
Mussolini je govoril o Hrvaški. Je že nestrpen. Vso zadevo hoče pospešiti in izkoristiti zmedo, ki vlada v Evropi. Sicer ni dal točnejših izjav; izrazil je pa svoje prepričanje, da nam pri napadu na Jugoslavijo Anglija in Francijo ne bi skočili za vrat. Pa tudi, da se to res ne zgodi, smo mar pripravljeni za borbo?
3.	5.: Duce je navdušen nad novicami iz Norveške. Vedno bolj je prepričan nad nemško zmago. Jaz ne verjamem, tudi dvomim nad našo pripravljenostjo. General Soddu pravi, da se je tudi Graziani izjavil proti kakršni koli vojaški akciji, tudi proti podjetju na Hrvaškem.
6. 5.: Razgovor s Hrističem. Njegova vlada je z velikim olajšanjem vzela na znanje moje predvčerajšnje izjave; zdi se mi, da bomo zaradi svojega položaja za dobršen čas prisiljeni, pri tem ostati.
8.	6.: (Nemškemu poslaniku) Mackensenu izročim protokole sestanka angleških poslanikov na Balkanu, ki so bili izmaknjeni na angleškem poslaništvu na običajni način.
10. 5.; Sprejmem Paveliča. Položaj na Hrvaškem dozoreva. Če bomo predolgo odla šali, se bodo mnoge simpatije obrnile proti Nemčiji. Pavelič mi hoče pripraviti zemljevid z natančnimi označitvami položaja revolucionarnih sil in kar najnujneje potrebujejo. Po tem bomo prešli k izvedbi načrta. Ne določim datuma, nasprotno priporočam, da je treba preprečiti vsak predčasen izbruh. Dobili smo dokaze, da je Bombelles izdajalec, plačan od Beograda. Pa bo padel kot žrtev neizprosnega ustaškega zakona.
O razgovoru poročam Duceju. Smatra, da je treba hitreje postopati. Na svojem koledarju označi nek dan začetkom junija; ukaže, naj se iz Španije odpokliče general Gambara, da prevzame vrhovno poveljstvo nad četami, ki so določene za vdor.
13. 5.: Mussolini mi je izjavil: „Pred' meseci sem rekel, da so zavezniki vojno najbrž izgubili. Danes ti rečem, da so jo izgubili. Mi Italijani smo že dovolj onečaščeni. Ne smemo več izgubljati časa. Čez en mesec bom napovedal vojno. Francijo in Anglijo bom napadel iz zraka in na morju. Na kakšen podvig proti Jugoslaviji ne mislim več. To bi bil poniževalen izmik."
22. 5.: Odhod v Albanijo. Pridem v Drač in Tirano. Zelo topel sprejem. Albanci so zelo razpoloženi za vojno. Radi bi Kosovo...
28.	5.: Vidim Hrističa. Je zelo preplašen. Vedeti želi, če nameravamo napasti Jugoslavijo. Delno se mi posreči, da ga pomirim.
29.	5.: V Beneški palači ustanovitev vrhovne komande. Redkokdaj lem videl Mussolinija tako zadovoljnega. Končno se uresniči njegov najgloblji sen: vojaški Condottiere svoje zemlje v vojni. Ob strani mu bodo stali: Badoglio, Graziani, Pricolo in Cavagnari.
Poročam Duceju o mojih včerajšnjih razgovorih in mu svetujem, naj svečano obljubi Jugoslavij, d'a bomo spoštovali njeno nevtralnost. Saj je jasno, da ne moremo imeti nobenega dobička, če zapalimo balkanske sode smodnika. Po dobljeni vojni bo itak vse naše. Pooblasti me, naj postopam v tem smislu. Pokličem Hrističa. Zaradi nepričakovanega povabila je vstopil v mojo sobo bled' ko smrt, pa je potolažen odšel.
1. 6.: Hristič sporoči izraze zadovoljstva Beograda nad predvčerajšnjo mojo Izjavo in zajamči popolno in skoraj dobrohotno nevtralnost.
22. 6.: Sprejmem poslanika Sovjetske zveze. Pogovor je prisrčen; poudarim, da so italijansko-ruske zveze predvsem psihološke narave, ker ne obstojajo nikakšna nasprotstva, ki bi obe državi ločila. Poslanik mi je stavil nekaj vprašanj glede Balkana. Odvrnem mu, da je naša politika na tem področju usmerjena principielno na ohranitev status quo.
25.	6.: Zaprosil sem za nemško intervencijo, da rešijo življenje Stoja-dinoviču, ki je po poročilu naših zastopnikov v rokah svojih sovražnikov in v veliki nevarnosti.
26.	6.: Podvzel sem korake pri sovjetskem poslaniku zaradi besarabskega vprašanja. Kratko povedano: Italija ne nasprotuje rešitvi tega problema; vendar bi ji bila pri sedanjem stanju mirna rešitev ljubša, brez konflikta na Balkanu.
27.	6.: Ruski ultimat Rumuniji. Iz Bukarešte nas obupani vprašujejo, kaj naj store. Popustiti, je naš odgovor. Za vsako ceno je treba preprečiti vsak konflikt na Balkanu, kar bi nas oropalo gospodarskih virov. Mi s svoje strani bomo zadrževali Madžarsko in Bolgarijo.
3. 8.: štirje naših agentov SIM ( = vojaške obveščevalne službe) so bili danes ponoči zasačen; v poslopju jugoslovanskega poslaništva. Brezpogojno je treba trditi, da gre za navadne tatove
6. 8.: Mussolini često govori o italijanskem napadu na Jugoslavijo v drugi polovici septembra. Zato želi, da ostanem v dobrih odnošajih s Hrvati in da pridem čimprej do sporazuma z Rusi; ta sporazum naj bo ..senzacionalen".
Kar se tiče napada na Jugoslavijo, ne verjamem, da bi Hitler dovolil kakršno koli spremembo v status quo na Balkanu, seveda, če se nič novega ne pripeti.
17. 8.: (Italijanski poslanik v Berlinu) Alfieri je imel zanimiv razgovor z Ribbentropom: 1. nemška vlada ne želi prevelikega zbližanja med Italijo in Rusijo; 2. vsak načrt napada na Jugoslavijo je treba opustiti; 3. tudi vsaka event. akcija proti Grčiji bi bila Berlinu neljuba.
22. 8.: Mussolini mi izroči kopije več odredb vojaškega značaja, na podlagi katerih se odlože za nedoločen čas vse akcije proti Grčiji in Jugoslaviji. Zdi se, da so Nemci izvedli pritisk na generalni štab.
28.	8.: (V Salzburgu s Hitlerjem) Glede madžarsko-rumunske meje prepusti Hitler odločitev Ribbentropu in meni. Edino, kar mu leži na srcu, je ohranitev miru na Balkanu in nadaljna dobava rumunskega petroleja.
17.	10.: Badoglio na obisku. Zelo resen in zaskrbljen je zaradi akcije proti Grčiji. Jaz poudarim, da je zadeva s političnega stališča dobra. Grčija je izolirana, Turčija ne bo ničesar podvzela. Jugoslavija tudi ne. če se bodo Bolgari borili, se bodo na naši strani...
19. 10.: Vladna seja. Duce 'tolmači položaj, da razumeti), da se pripravlja neka akcija, pa ne pove niti datuma niti smeri.
Anfuso se vrne iz Sofije, kjer je oddal Ducejevo pisanje kralju Borisu. Ni bilo povabilo za sodelovanje pri akciji proti Grčiji, marveč je poročilo o tozadevni odločitvi; kralj naj sam odloči. Odgovoril je v lastnoročno pisanem pismu, v obširnem razgovoru z Anfusom je pa zavzel izmikajoče se stališče, kar pač odgovarja njegovim navadam in značaju. Predvsem se boji Turkov.
24.	10.: Pregledal sem z generalom Pricolo načrt zračnega napada na Grčijo. Načrt je dober: energičen in odločilen. Z močnim začetnim udarcem lahko računamo, da bomo v nekaj urah dosegli polom vsega.
28.	10.: Napad v Albaniji. Kljub slabemu vremenu naše enote hitro napredujejo, tudi brez opore iz zraka.
29.	10.: Vreme je slabo. Pohod se nadaljuje. Diplomatske reakcije na Balkanu so zaenkrat slabotne: nihče se ne gane, da bi branil Grke. Sedaj zavisi vse od naglice našega delovanja.
11. 11.: Danes zjutraj sem sprejel advokata Stakiča iz Beograda; predstavil mi ga je Galeazzo di Bagno (it. diplomat). Stakič prihaja kot odposlanec kraljevskega srbskega dvora, točneje povedano, ministra dvora Antiča. Domnevam, da bi se Antič rad sestal z menoj, da bi okrepil odnose med Italijo in Jugoslavijo. Govori se celo o nekaki zvezi z velikimi garancijami, med njimi o desmilitarizaciji Jadrana.
O zadev; sem govoril z Mussolinijem, ki podpira vso zadevo. Jaz osebno sem za to. Vedno sem smatral vsak napad na Jugoslavijo za težavno zadevo; poleg tega to ne bi prav nič koristilo bodočemu evropskemu ravnotežju. Velik0 važnejše je po mojem, da pride med' Italijo in Jugoslavijo do solidnega sporazuma, kot pa da sprejmemo v svojo hišo maso nervoznih in nezvestih Hrvatov. In sicer ne glede na to, kaj nam prinese jutrišnji dan: protirusko ali protinemško politiko.
18.	11.: V Salzburgu. . Popoldne pri Hitlerju na Berghofu... Hitler je črnogled in smatra položaj zaradi dogodkov na Balkanu nevaren. Njegova kritika je odkrita, kratka; skušam oporekati, pa mi ne pusti d'o besede. Šele proti koncu razgovora postane prijaznejši, potem ko je dobil naše zagotovilo za ev. pogajanja z Jugoslavijo. Ideja zveze z Jugoslavijo ga tako navduši, da je naenkrat njegov optimizem prerožnat, kot je bil prej njegov pesimizem prečrn.
19.	11.: Duceju pošljem obširno pismo. Poudarim jugoslovansko zadevo, tudi ker sem prepričan, da bi bilo to v sedanjem momentu Nemcem nad vse prijetno. Menim, da bo Mussolini hudo oporekal...
20.	11.: Nov sestanek s Hitlerjem. Govori izključno o Juposlaviji in je adovoljen, ker je Duce v principu sprejel. Hitler namerava povabiti v Berlin Regenta Pavla. Hoče omogočiti, da zasede prestol regent, čigar
žena je zelo častihlepna. To se zdi težko izvedljivo: knez Pavel je po svoji miselnosti premalo srbski, da bi ga mogel narod vzljubiti.
22. 11.: Badoglio je izjavil: „Brezdvomno nosita velik del odgovornosti v albanski zadevi Jacomini (general) in Visconti Prasca (general); glavno krivdo je pa treba iskati drugje. Glavna krivda je izključno v du-cejevem poveljstvu. On tega poveljstva ne zna izvajati. Naj pusti delovanje nam, in če stvari ne gredo, naj krivce pokliče na odgoyor.“
1.. 12.: Imamo le indirektne novice o nemško-jugoslovanskih pogajanjih. Direktno nam ni bilo nič sporočenega, dasiravno se razpravlja predvsem o naših zadevah. Ne morem reči, da se Nemci proti nam posebno taktno vedejo.
7. 12.: Cvetkovič je imel govor, ki je prvi znak jugoslovanskega obrata. Tudi Skaikič javi, da pride kmalu v Italijo; njemu pa bo sledil Antič, minister dvora. 'V,' razgovoru s Hrističem sem izrazil naše prijateljsko razpoloženje do njegove države in sem omenil slovanski karakter Vardarske doline.
20. 12.:Duce je pripravil poročilo za Hitlerja. Položaj opisuje, kot je v resnici, in zahteva nemško intervencijo v Traciji preko Bolgarije. Ne verjamem, da bi mogel Hitler pred marcem pristati na tako intervencijo...
(Se nadaljuje)
ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE
Roman Pavlovčič — 40. izdan j e SKA, Buenos Aires 1960
Pribiti moramo, kar so že vsi poudarili: gre za prvi slovenski zgodovinski atlas sploh; dvanajst let po prvi, skromni izdaji domovina še ni bila sposobna napraviti kaj podobnega. Že to je en dokaz več za živo slovensko misel med „narodnimi izdajalci".
Tudi to je treba ponoviti: atlas naj pride v vsak slovenski dom v zamejstvu, da bo v njem živa priča našega slovenstva in obenem trajna pobuda zlasti za mladi rod, ki bi se mogel kdaj sramovati svojega malega naroda, ako bi ga ne poznal v vsej velikosti, posebno njegovi tisočletni borbi za obstoj.
Kar je največ vredno, je to, da se avtor omeji na silno kratko besedilo, ki pogosto naravnost plastično prikaže stvarnost (zemljevid 93), sicer pa rajši pusti, da govore slike same. Na žalost prav od tod več nejasnosti. Zato se mi zdi, da Atlas naravnost kliče po sicer kratki, a jasni Zgodovini slovenskega naroda. Kot mi je znano, je avtor sestavil v taborišču Spittalu (Avstrija) po raznih virih tak učbenik za
4.	in 8. razred gimnazije. (Prav tako Zemljepis).
Ali smemo dostaviti nekaj opomb k delu samemu in tej izdaji? Oblika je nepripravno prevelika, zlasti za družinske knjižnice, čeprav je ovitek res lep in monumentalen; toda: ali so res grbi slovenskih mest ali niso mar le nekaterih krajev?
Glede zemljevidov samih je škoda, da ni večje jasnosti. Za tako izdan je bi se splačalo potrošiti še malo več in tiskati vse v barvah; kako vse drugače jasna je n. pr. podoba, ki jo nudi barvani 19. zemljevid! Meje same so pogosto premalo jasno začrtane in celo nedokončane (zemljevid 23). Vsekakor bi bila preglednost neprimerno večja, ako bi namesto jedkanih krajevnih imen stavili tiskana.
Škoda je tudi, da je včasih zgodovinski razvoj premalo jasen, ker je dolga doba stisnjena na en sam zemljevid; n. pr. že omenjeni zemljevid 19, ki obsega vso cerkveno razdelitev slovenske zemlje v srednjem veku; toda v kateri dobi, ko pa je n. pr. ljubljanska škofija nastala prav za konec tega veka?
Kmečki upori, turški vdori in morda še kako drugo poglavje bi zaslužilo bolj natančno obravnavanje, manj pa zato morda nekatere strani najnovejše dobe. A izseljenci bi zaslužili več pozornosti in zanimal bi verjetno grb današnje Jugoslavije in Slovenije.
Je nekaj manjših, lahko popravljivih napak (zemljevid 20, grb 3: freisinška, ne briksenška škofija), druge nekoliko teže (zamenjava letnic).
Glede imen bi bilo primerilo slediti današnji rabi, n. pr. labotska namesto laboška škofija ozir. lavantinska. Labot namesto Lavant (razen v prevodih). Prav tako bi bilo želeti, ko bi za vsak zemljevid bil naveden vir (tako bi manj pomanjkljivosti šlo na rovaš prof. Pavlovčiča), oz. kdo je risal, če je izviren.
V prevodih bi bilo nujno gledati na rabo v zadevnem jeziku, ne pa suženjsko dosledno prevajati iz slovenskega (n. pr. 25: division eclesiastico administrativa; pravilnejše: division administrativa ecle-siastica; prav tako v angleščini! (V prevajanju slovenskih imen bi se morali držati današnje rabe doma, čemur Atlas delno sledi (n. pr. Vrba Lake) delno ne (Venetian Slovenia). Prav v prevodih bi pri takem Atlasu, ki je vsekakor reprezentativen, morali bolj gledati na tiskovne napake, ki jih ni malo, in slogovno-logične. (Že pri izdaji brošure „Slovenija“ je Slovenska fantovska zveza zagrešila isto napako: kasteljanščina je groba, francoščina sicer pravilnejša, a vsebinsko preveč prikrojena, angleščina pa strahotna prav zaradi takega krojenja).
Teh nekaj naglih pripisov naj nihče ne jemlje za ..porazno kritiko", ker prav teh nekaj pomanjkljivosti v takem delu samo še bolj poudari njegovo pomembnost. In po drugi strani upamo, da je Atlas samo začetek vedno popolnejših, zlasti s tehničnega vidika; to pa je bolj stvar finančnih možnosti1. Z nakupom in pokupom tega si bomo zagotovili boljših izdaj.
Bojevnik, ki je branil domovino v letih 1941—45, bo gotovo hotel vedeti, da, videti, kako so v drugih dobah njegovi predniki delali podobno z menljivo srečo. Prav v tem ga bo zgodovina učila, da ne kaže vreči še puške v koruzo, ker „ta burka je stara že tisoč let".
JoR — Argentina
BORCI P I S E J O
Gospod urednik!
Pismo, ki Vam ga pišem, je protest zaradi uvodnega članka v marčni Vestnikov! številki pod naslovom „V vrtincu revolucij".
V	Društvu slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini, a mislim, da prav tako v Zvezi slovenskih protikomunističnih borcev v USA, smo zbrani Slovenci raznih nazorov in stremljenj, ki pa smo si edini v enem: v gledanju na komunizem. Borba proti komunizmu nas je združevala na domačih tleh; da bi jo nadaljevali, smo se združili v tujini.
V	taki skupnosti in pri takem cilju pa moramo strogo paziti, da ne storimo ničesar, kar bi razlike med nami povečalo in nas oddaljilo enega od drugega »Bistveno načelo borbe nekoč in danes je: združevati," so Vaše besede, ki ste jih napisali in podčrtali v enem od Vaših člankov v Vestniku.
Menim, da članek „V vrtincu revolucij" prav nič ne ustreza temu načelu.
Med slovenskimi protikomunističnimi borci smo tudi pripadniki nekdanje jugoslovanske vojske. Mi vemo in priznamo, da je imela napake in grehe, ki jih iskreno obžalujemo. Toda slabe luči, v kakršno jo g. Ruda .Turčec postavlja v omenjenem članku, prav gotovo ni zaslužila.
Netočno je, da bi kralj Aleksander izvedel državni udar leta 1929 „s pomočjo vojske", koti. trdi g. Jurčec. Kralj Aleksander je to storil popolnoma na lastno pest in na lastno odgovornost. Njegova avtoriteta je bila tolikšna, da ni potreboval pomoči.
Pri državnem udaru 27. marca leta 1941, ki je zares delo vojske, tako v zamisli kot v izvedbi, pa je treba posebej ocenjevati idejo od ukrepov pri njeni realizaciji.
, Naše pokol jen je na splošno 27. marec obsoja, ne da bi se poglobilo iv njegovo bistvo, kar je razumljivo, saj so nam dogodki, ki so mu sledili, (prinesli toliko gorja in trpljenja, da je od nas težko pričakovati objektivnosti.
Toda zanamci — upam si trditi — bodo ponosni na ta dogodek, ki ga je n. pr. R. H. Markham, ameriški novinar, v svoji knjigi Tito’s Impe-rial Communism, posvečeni: »Vsem Jugoslovanom, ki sedaj trpijo pomanjkanje, s0 v ječah ali v eksilu zaradi vdanosti človeški svobodi", takole ocenil: »Dokler bo človeštvo častilo pravico, bo negovalo to stran kot eno od najsijajnejših v svetovni kroniki." (str. 33) »Nobeno dejanje naših slavnih prednikov ne prekaša te vstaje, ne po moralni veličini, ne v duhovnem sijaju" (ista stran zgoraj).
Popolnoma se strinjam z zaključkom g. Jurčeca v imenovanem članku, da se država ne umiri, dokler se ne vrne v okvir zdrave in prave zakonitosti, toda trditev, da se »z državnimi udari, revolucijami nikdar ne ustvarjajo trdni temelji", je absolutna in kot taka tvegana. Mislim, da ne bi
bilo težko nabrati v zgodovini, primerov, pred katerimi bi se morala umakniti.
Če je tako, kot g. Jurčec trdi, potem je vsaka revolucija a priori nemoralno dejanje. Jaz pa vprašam g. Jurčeca, kako se je počutil takrat, ko so po Buenos Airesu božje hiše skrunili in požigali. Ali je pozdravil revolucijo, ki je temu stanju napravila konec, ali pa jo je obsojal, ker je zrušila zakonita oblast?
Ne moremo vseh revolucij zmetati na en kup!
Vodilna misel državnega udara 27. marca 1941 je bila: Izvleči Jugoslavijo iz pravkar zaključene in usiljene zveze s silami Trojnega pakta kot neprirodne, nemoralne in poniževalne in postaviti jo na stran Zapadnih zaveznikov, ki jih je politično-strateška presoja položaja pokazala kot bodoče zmagovalce.
Kdo najde kaj slabega v tej osnovni ideji 27. marca?!
Zveza z Nemci in Italijani je bila zares neprirodna, saj sta ta dva naroda naša dedna sovražnika in bila kruta zatiralca naših bratov onstran meja prve Jugoslavije. Razen tega je Hitler v svoji knjigi Mein Kampf jasno povedal, da misli Slovane uničiti.
Bila pa je ta zveza tudi nemoralna iz več razlogov. Predvsem, ker nas je spravila v slabo druščino: z nacizmom, fašizmom in komunizmom (le-ta je bil takrat še nacistični zaveznik!) in ker smo tako postali sovražniki Zapadnih zaveznikov, do katerih pa smo imeli moralne obveze. Oni so bili zavezniki kraljevine Srbije v prvi svetovni vojni, ki si je leta 1915 zastavila kot vojni cilj osvoboditev in zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njihova pomoč Srbiji je bila tudi posredna pomoč nam Slovencem in Hrvatom, da smo se osvobodili tisočletnega hlapčevanja.
In končno, ta zveza je bila tudi poniževalna, saj je bilo vsakomur jasno, da ne bi pri Trojnem paktu bili nič drugega kot objekt za izkori-ščavanje — vazal, satelit, zamorec.
To so bili moralni razlogi, na katere se opira ideja državnega udara dne 27. marca 1941.
Pri porajanju te ideje pa je igral veliko vlogo tud'i praktični razlog: predvideni poraz sil Trojnega pakta in z njim v zvezi možnost, da dobimo povrnjeno ozemlje, ki nam je po prvi svetovni vojni bilo nepravično odtrgano in s stotisoči naših bratov izročeno Italijanom in Nemcem v last.
Ta razlog je sicer bil le hipotetične vrednosti, ker se je naslanjal bolj na domneve kot na dejstva, vendar mu danes nimamo kaj oporekati, saj ga je zgodovina v celoti potrdila.
Idejna stran revolucije 27. marca je torej bila v redu. Pri njeni realizaciji pa ji moramo zapisati v dobro dve stvari: da je potekla brez krvi ter da se je vojska po storjenem udaru vrnila v vojašnice predavši državno oblast politikom, z generalom Simovičem kot edino izjemo, ki pa je bil dolžan ostati pri krmilu državnega broda, kateremu je revolucija dala novo smer.
Vse, kar je potem sledilo, pa je obžalovanja in grajanja vredno in ima svoj izvor v lahkomiselnem in usodnem Simovičevem sklepu: „Rat
čemo samo markirati", katerega prva in najbolj prizadeta žrtev je bila prav vojska.
Lahko pa bi bil razvoj dogodkov po 27. marcu čisto drugačen, ko bi se general Simovič namesto na »markiranje vojne" odločil na gverilo po vzoru na kraljevo špansko vojsko v vojni proti Napoleonu. To b; bila naša epopeja, o kateri bi pisala zgodovina in ob kateri bi se navduševali naši potomci. Trst, Gorica in Koroška b; danes bili v Jugoslaviji in mi doma.
Hude posledice Simovičeve napake se niso zaustavile pri kapitulaciji vojske in okupaciji države. Z likvidacijo redne vojske — za katero je odgovoren general Simovič — je nastala v jugoslovanskem prostoru praznina, ki so jo komunistični elementi znali izrabiti v svojo korist. Zanetili so rdečo revolucijo na naših tleh in nato prigrabili državno oblast.
Dostikrat slišimo ali beremo, da vse te nesreče ne bi prišle nad nas, ko bi bili ostali pri paktu. To mnenje zastopa n. pr. tudi dr. Bajlec V svojem članku »Resnica uči", objavljenem v Vestniku, kjer pravi: »Mi bi istotako lahko preživeli vso vojno dobo v najlepšem miru in se pripravili na eventualno akcijo za čas pod koncem vojne." Beseda »istotako" v citatu se nanaša na Turčijo.
Meni se pa zdi, da bi od leta 1941 naprej bilo pri nas bore malo miru, četudi bi ostali pri paktu. Miru nam ne bi dali komunisti, ki bi delali prav isto, kar so delali pod okupacijo. Tarča bi jim bili v tem primeru vlada in vojska, katerih položaj ne bi bil lahek, saj b; imeli dober del javnega mnenja proti sebi. Opozicija proti vladi bi naraščala s sovjetskim napredovanjem na bojiščih in partizanske vrste bi se iz dneva v dan množile. Vojska bj preživljala hude čase. Borbe s partizani bi jo izčrpavale telesno in duhovno. Spoznanje, da je „osišče“ zapisano propadu, bi j0 demoraliziralo in začel bi se njen razkroj. Dezertiranja in prebegi k partizanom bi bili na dnevnem redu, tako kot v hrvaški vojski, iz katere so prehajale na partizansko stran cele enote, v enem primeru kompletna divizija. Taka vojska ne bi bila več sposobna za akcijo, na kakršno aludira g. Bajlec. In tudi če bi se pojavil kje kak poizkus v tem smislu, partizani bi storili vse, da ga diskreditirajo oz. da ga potegnejo pod svojo — rdečo zastavo.
Zgled, kakšen bi bil naš konec, ko b; ostali pri paktu, nam dajejo sosednje dežele: Bolgarija, Romunija in Madžarska. Menim, da je v tej zadevi bolj prirodno sklicevati se na njih kot pa na Turčijo in na švedsko, saj ti dve držav; nista bili v sovjetski interesni sferi in zaradi tega pri njih za časa vojne ni bilo nobenih komunističnih homatij.
Pakt z Nemčijo nam ne bi zagotovil miru in nas ne bj obvaroval pred komunistično revolucijo in vsemi njenimi strahotnimi počenjanjimi in posledicami! Edina sila, ki bj t0 mogla preprečiti, bi bila redna jugoslovanska vojska, bojujoča se proti napadalcu po načelih gverile. Ta borba bi prvi jugoslovanski vojski prinesla slavo in bj ji dala tak ugled doma in v svetu, da bi se komunisti težko upali začeti razkrojevalno delo v njenih vrstah ali pa p odvzet; ločeno bojno akcijo proti invazorju. Vsak
poskus te vrste bi bil hitro zadušen in drastično kaznovan, tako kot komunistična afera v mariborski garniziji leta 1933. Starešinski kader prve jugoslovanske vojske je bil dobro poučen o komunizmu in odločno proti njemu usmerjen, kar je zasluga njenega nekdanjega vrhovnega komandanta, pokojnega kralja Aleksandra.
Kljub nesrečnemu koncu pa je revolucija 27. marca v položaju, kakršen je bil tedaj, še vedno bila boljša alternativa kot pakt. Danes, ko gledamo na tiste čase in dogodke iz zgodovinske perspektive, moramo to priznati, če hočemo biti objektivni. Katastrofa pri paktu bi bila ista, toda spomin na njo različen.
Še dve stvari sta v članku g. Jurčeca, ki motita. Mislil sem se jih dotakniti, toda vidim, da mi je pismo že zelo naraslo navzlic težnji, da bi bil čim krajši. Zato bom končal. Samo še tole v zaključek:
Prva jugoslovanska vojska ni imela prekucuških nagnjenj, ni bila oblastiželna in se ni mešala v politično življenje države. Zato je ni treba spravljati v zvezo z nezdravimi političnimi razmerami, pod katermi je trpela prva Jugoslavija. Na državni udar pa se je vojska odločila, ker ji je tako velevala vest.
Gospod urednik, v upanju, da boste vpoštevali moje razloge in to pismo objavili v prvi naslednji Vestnikovi številki, Vas lepo pozdravljam
Don Torcuato, 27. marca 1961.	Radivoj Rigler
Škoda bi bilo, ako bi Vestnik zaradi finančnih težav zmrznil. Treba bi bilo povedati merodajnim pri nas, da bi bil tukaj tisk predrag ,in da bo tudi težko dobiti urednika. Res pa je, da so tukaj glede mnogih zadev in dogodkov različna gledanja, vsi pa naj bi imeli pravico, da povedo svoje mnenje. Tudi Narodni odbor ima pravico, da brani svoje stališče in pove, kako so mislili in delali. Drugi pa imajo jasno pravico povedati svoje mnenje glede vodstva. Urednikova naloga naj bi potem bila, da bi ta pojasnjevanja ne prišla v prepir, marveč bi se vršila v dostojni akademski debati. Žalostno spričevalo za nas bi bilo, ako taka debata med nami ne bi bila možna.
Vestnik z zanimanjem berem. Včasih se mi zdi, da iz vsake malenkosti nastane afera, ker smo vsi preveč živčni. Tako pride do viharjev v kozarcu vode... Sicer pa malo debate nič ne škodi, saj se misli morajo kresati.
Knjigo Vetrinjska tragedija sem že pred časom prebral. Poudariti moram predvsem, da so sestavljale! imeli predvsem ogromno dobre volje in požrtvovalnosti. Prepričan sem, da ni bilo niti najmanjšega namena škodovati NO ali kaki osebi, marveč le podati gradivo, kolikor so ga pač sestavijalci imeli na razpolago. Sami izdajatelji se zavedajo, da je delo nepopolno, morda v kakem oziru tudi netočno, ker je danes res težko točno vse ugotoviti na podlagi virov, ki' so jih imeli na razpolago. Dolžnost vseh, v knjigi omenjenih, bi torej bila, da pojasnijo netočnosti in napišejo s svoje strani, kako so oni videli in de-
lali, a vse naj bi bilo napisano v dobrohotnosti, brez podtikanja zlih namenov. Popravijo naj netočnosti, upoštevajoč dobro voljo izdajateljev. Pomisliti je treba, kaka škoda bi bila za nas vse, za zgodovino, za naš ugled, ako bi se zaradi tega razvil prepir med nami. To bi se krohotali komunisti!	RAC — Cleveland
Bil sem nekaj mescev odsoten, pa sem šele sedaj dobil skupaj nekaj številk Vestnika. Prebral sem jih z zanimanjem in samo želim: le tako naprej! Ne brigajte se za razne govorice, pred seboj imejte le cilj in namen našega lista in njega pomen za premnoge. — Iskren pozdrav!	-r-s- Buenos Aires
Društveno življenje
Članom DSPB in naročnikom Vestnika v okolišu San Martin, Buenos Airesa: Ker se je poverjenik DSPB g. Havelka Danilo preselil iz San Martina v Castelar, je odbor DSPB na njegovo mesto imenoval g. Potočarja Antona. Z ozirom na to spremembo prosimo, da se člani odn. naročniki v vseh zadevah organizacije odn. glasila obračajo na g. Potočarja. — Članski načelnik DSPB Stane Bitenc.
OBČNI ZBOR KRAJEVNE ORGANIZACIJE DSPB V CLEVELANDU
Dne 4. decembra 1960. je imela krajevna organizacija Zveze slovenskih protikomunističnih borcev v Clevelandu četrti občni zbor, na katerem je bil izvoljen naslednji odbor:
Predsednik:	Rado Menart, pod-
predsednik: Ivan Hočevar, tajnik: Hinko Zupančič, blagajnik: Viktor Tominec, gospodarski referent: Tone Oblak, referenta za „Vestnik“: Milan Zajec in Stane Vidmar, odbornik: Lojze Šef.
Dne 28. januarja 1961 je novi odbor priredil „zabavni večer", katerega čist} dobiček je bil namenjen v invalidski fond. Zabavni večer je sijajno uspel. Bila je velika udeležba. Govoril sem z enim od starejših, k; mi je dejal: „Nikamor ne grem, semkaj sem pa prišel, ker gre za naše fante!" K res lepemu večeru in dobremu izkupičku so pripomogle
tudi žene in dekleta, saj jih je trideset napeklo za ta večer potic, krofov in drugega peciva. V imenu odbora in v imenu naših soborcev invalidov jim na tem mestu izrekamo iskreno zahvalo. Ravno tako prav lepa hvala vsem ostalim, ki so pripomogli do tako sijajnega uspeha, saj smo samo od tega zabavnega večera dali v invalidski fond 450 dolarjev.
Zdaj odbor pripravlja vsakoletno spominsko proslavo, ki se bo vršila v soboto zvečer, 3. junija, v šolski dvorani fare Marije Vnebovzete v Coolimvoodu. Drugi dan, v nedeljo, 4. junija, pa b0 vsakoletno romanje na Chardon, kjer se bo darovala sv. maša za naše pokojne soborce in žrtve komunizma.
Lepe pozdrave vsem borcem po svetu s prošnjo, da se čim več oglašajo v Vestniku.
Hinko Zupančič, tajnik
OSEBNE NOVICE
Krščeni so bili: Graciela Norma Zorc, hči Vinka in Frančiške šabec, Rok Martih Kurnik, sin Roka in Minke roj. Pustovrh, Andrej Peter Rant, sin dr. Petra in Regine Lesar, Jože Krajnik, sin Jožeta in Mimi Krušič, Zora Monika, hči Milana Do^ bravca (Brazilija), Peter Lajovic, sin ing. Marka in Sonje Palme-tove (Brazilija), Jože Urbančič, sin Rajkota in Francke Bergant, Alojzija Koprivnik, hči Lojzeta in Marije Pleško, Alojzij Jožef Kočar, s.n Alojzija in Anke šparhakelj, Aleksander Andrej Rafael Rojnik, sin Ivana in Gizele (Venezuela); Andrej Franc Kremžar, sin Marka in Pavle Hribovšek.
Rodili so se: hči Jožeta Cestnika in Cilke Fajfar, sin Martina Boštjančiča in Francke Triller, sin Borisa Jazbeca in Katarine Coppo-la, sin Ljuba Berlota in Martine Maček, sin Toneta Brulca in Lilijane Zidar.
V novem odboru Fantovske zveze, Buenos Aires, so naslednji: Jernej Tomazin, Franci Markež, Ivo Majhen, Ciril Selan, Janez Čeč, Matjaž Kunč č, Božidar Vivod, Franc Tomazin, Lojze Mehle, Andrej Duh, Jože Prijatelj, Milan Kržič in Aleksander Avguštin, Javoršek Tone, Jože Malovrh in Franc Vester.
Odbor Slovenske vasi v Lanusu sestavljajo: Glinšek Ignacij, Lužo-vec Janez, Stanislav Mehle, Marijan Goljevšček, Reven Slavko, Vilfan Franc, Anton Gorše, Sušnik Jakob, Štancar Ludvik, Miklič Martin, Rome Jože, Stanislav Jemec, Čampa Jože, Jan Lovre, Viranit Jože, Gerkman Franc.
Nekadnji borci se danes udejstvujejo v naslednjih strokah (po oglasih v velikonočni številki Svob. Slovenije in Oznanila): Janez Bavec ima čevljarsko delavnico in trgovino, Babnik Stane izdeluje žimnice znamke Triglav, Matevž Potočnik vodi stavbeno mizarstvo Lipa, Dimnik Janez in Jenko Janez sta lastnika strojne delavnice Kolo, I. Hribar in France Rant se ukvarjata z elektromehaničnimi inštalacijami, Ivan Šabec ima tovarno mozaikov, prav tako tudi Vencelj Dolenc in Andrej Jelen; modno krojaštvo imajo: Anton Bidovec, Starič in Potočnik, Vlado Telič, Anton Komidar, fotopodjetja imajo: Lojze Erjavec, Marijan šušterššič, Oskar Pavlovčič, Curk Jože in Beltram Franc; strojno mizarstvo imajo:	bratje
Oblak, stavbni tehnik je Janez Jereb, s trgovino se ukvarjajo Pavlina Korošec Lovšetova, Ema Blejec, Novak Pavle, Metod in Jože Mavrič, Stanislav Mehle, Vester in Maček, urarno ima Silvo Lipušček, Krošelj France in Andrej sta lastnika tovarne in trgovine z usnjenimi izdelki, Božidar Seljak ima strojno delavnico in livarno, Simon Rajer1 je uradni prevajalec.
Odbor društva Slomškov dom, Ramos Mejia, Buenos Aires, je sestavljen takole: Janez Brala, Ana Breznik, Ema Blejec, Vinko Tomažin, Franc Vester, Marijan Šušteršič, Herman Zupan, Jože Javoršek. Pravila za društvo je izdelal Božo Fink.
Umrl je Matija Borštnar, oče domobranca, ki je padel v bojih, in duhovnika, kj deluje sedaj v Argentini.
V	bolnišnici se zdravita kapetan Gliha in Fink Nace. Obema želimo skorajšnje okrevanje.
Dr. Lojze Berce je operiral člana DSPB dr. Julija Savellija, dirigenta pevskega zbora Gellus, in Ivana Goriška, cerkovnika osrednje slov. kapele v Slovenski hiši na Ramen Falconu 4158. — Operirana sta bila tudi Franc Mavko in Peter Klobovs.
Vsem znan; duhovnik, č. g. Janez Hladnik, ki se je najbolj prizadeval za prihod Slovencev v Argentino, je bil imenovan za monsignor-ja. K imenovanju neumornemu du-šebrižniku iskreno čestitajo vsj bojevniki.
Za župnika je bil imenovan č. g. Pintarič Anton, nekdanji obč. tajnik v Cerknici, ki je študije dokončal v slov. semenišču v Adrogue, Buenos Aires.
V	zadružni odbor „Našega do-ma“ v San Justo so bili izvoljeni: Lojze Zakrajšek, Janez Janežič, Matko Indihar, Rudi Keršič, Anton Jenko, Jože Cestnik, Franc Trpin, Jože Trpin, Janko Marinšek, Janez Mehle, Valentin Štefc, Jože Miklič, Srečko Belič.
23.	aprila je bila v Buenos Airesu slovesna blagoslovitev in odprtje novega slovenskega doma v San Martinu. Odbor zadruge Slovenski dom, ki je novo slovensko trdnjavo priklical v življenje, je sestavljen takole: predsednik Leopold Novak, podpredsednika Stanko Marinček in Anton Pavlič, tajnik Ivan Petkovšek, blagajnika Franc Lobnik in Oskar Pavlovčič, gospodar Karel Uršič, odbornik prof. Slavko Zupan. Dom je
blagoslovil dir. dušnih pastirjev v Argentini g. Anton Orehar. Na področju San Martina vodi versko cerkveno življenje g. Jože Jurak. — Ob odprtju so govor.li v pozdrav sanmartinskim Slovencem naslednji: Miloš Stare v imenu NO, Alojzij Horvat za Društvo Slovencev, Ruda Jurčec za Slov. kult. akcijo in Slov. kat. akad. starešinstvo ter Slov. časnikarje v svobodi, dr. Alojzij "Voršič za osrednjo Slovensko hišo na Ramon Falconu 4158, Marjetka Železnikar za Slov. dekl. organizacijo, Jernej Tomazin za Fantovsko organizacijo, Janez Brula za Slomškov dom v Ramos Mejia, Ignacij Glinšek za Slovensko vas v Lanusu, Rudi Keršič za Naš dom v San Justo, Ivan Žnidar za Slov. dom v Ca-rapachayu, Janez Kralj za odbor slov. Pristave v Moronu, Maks Jesih za fantovski Mladinski dom in Tinca Glavanova za dekliški Mladinski dom, Pavle Verbič za društvo Dom, Edi Škulj za konzorcij Vestnika, Luka Milharčič za Družabno pravdo, Andrej Bodnar za Slov. skavtsko zvezo, Tine Debeljak ml. za Slov. kat. akad. društvo. Za Društvo slov. protikomunističnih borcev je govoril gosp. načelnik Jože Jenko, ki je dejal naslednje:
„Ob današnjem slavju postavitve nove slovenske trdnjave v širni slovenski diaspori po vsem svetu, čutim v imenu starešinstva Društva slov. protikomunističnih borcev kakor tudi v imenu vseh nekdanjih borcev izredno veselje nad dejstvom, da takšne trdnjave dokazujejo samo eno: n-aša borba še ni končana! To velja danes bolj kot kdajkoli — tako verujemo, da bo šmartinska trdnjava ponos slovenstva, up naroda in svetilnik šmartinske družine!"
UREDNIKOV BUNKER
Glas Slovenske kulturne akcije z dne 15. aprila (štev. 6/7, leto VI.) je registriral izid Vetrinjske tragedije z navedbo vsebine. — Sklepati je, da bodo ocena odn. pripombe h knjigi objavljene v eni prihodnjih številk revije Meddobje, ki jo SKA izdaja v Buenos Airesu.
Uredništvo Vestnika je pričelo prejemati v zameno publikaciji Hrvatska zora, ki izhaja v Monakovem (urednik Roko Kaleb), in Srp-ski vidici, ki izhaja istotam (urednik Slobodan A. Stankovič). Obe publikaciji bosta bojevnikom v Buenos Airesu na razpolago v upravi Vestnika, Ramon Falcon 4158.
Dolžnostni izvodi knjige Vetrinjska tragedija so bili dostavljeni uredništvu Svobodne Slovenije, Duhovnega življenja, Slovenske poti in vodstvu Slovenske kulturna akcije.
Za pričujočo številko je bilo naprošenih za sodelovanje z literarnimi prispevki dvanajst avtorjev, ki so doslej že objavili svoja dela v eni ali drugi publikaciji. Objavljeni so vsi prispevki, ki jih je uredništvo prejelo do zaključka junijske številke 10. aprila.
Tiskovnemu referentu ZSPB —	V pismu napovedana poro-
čila je uredništvo prejelo 29. marca. Zato je bila majska številka zadnji hip spremenjena, kar je razvidno iz primerjave vsebine z razporeditvijo snovi.
Vse dopisnike prosimo, da pošiljajo dopise za uredništvo na naslov urednika, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, za upravo pa na ime Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
Citat na strani 121 navaja Janez Martinc (= dr. Tine Debeljak) v razpravi Ob desetletnici Vetrinjske tragedije, Zbornik Svobodne Slovenije 1955, stran 33. — Ta razprava kakor tud; nekateri drugi prispevki istega avtorja, vse objavljeno v raznih letnikih Zbornika Svobodne Slovenije, so bili začetki knjige, ki naj bi popisala revolucijo z naše strani.
TABOR BORCEV V ARGENTINI
bo v nedeljo, 23. julija, na slovenski Pristavi v Moronu. Po maši bo najprej spominska proslava naših padlih, zatem
pa tabor.
Po končanem tabornem zborovanju bo skupno kosilo.
DSPB opozarja vse člane, da je častna dolžnost slehernega borca obisk tabora, kajti v slogi je moč in v življenju v svobodi vsi pogoji za kar najbolj uspešen razvoj naše organizacije.