Priloga Novin.
ARIJI N LltT
O
O	o
o	o
o
XXVI. 8. augusta
1930.
Tisk Prekmurske Tiskarne. Za tiskarno odgovoren HAHN IZIDOR v M. Soboti
MARIJIN LIST
NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA. - Pobožen mesečen ljst
Vrejuje ga z dovoljenjom cerkvene oblasti: Klekl Jo žef, vp. pleb. v Črensovc Slovenska Krajina. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglaša verske istin« od Marijinoga nevtepenoga poprijetja leta 1904. dec. 8., gda je te list prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani.
Cena na leto: doma na skupni naslov 10 Din., na posameznoga 15 Din., v m. države Europe 25 Din., v Ameriko i v Canado z Novinami i kalendarom »Srca JezuJo. voga" vred štiri dolare. Za to naročnino objavi M. List tiidi vse dopise i ižvrši naročitve Amerikancovi Kanadancov brezplačno.
Naročniki deležni sada več jezerih sv. meš i dobijo k listi vsi brezplačno ka. Iendar Srca Jezušovoga i knižico »Priprava za srečno smrt". M. List z kalendaroa Srca Jeiušovoga je priloga Novin.
Naročniki, ki majo doma na skUpni naslov M. List, to je ki plačajo samo 10 Din naročnine za njega, plačajo 2 Din. poštnine, kda dobijo do rok kalendarSrca Jezušovoga]
V vredništvl M. Lista v,Črensovcih se dobijo kupiti: 1. Živlenje sv. Martim pfišpeka za 1 Din 75 par; 2. Živlenje sv. Jezušekove Trezik« po 5 Din; 3. Molitvena knjiga »Hodi k oltarskomi Svestvi" v celo platno vezana z rdečov obrezov 12 Din z zlatov obrezov 20 Din; 4. skrivnosti sv. rožnega venca po 2 Din 50 par 15 falato? I 5. knižlca: »Priprava za srečno smrt" 2 50 Din.
Dari.
i.
Na sirotišinco »Dom sv. Frančiška" v Črensovcih so dariivaii
v dinaraj: Nabrano v Žižkih: za dež se prosi 26, Horvat Veronika Žižki 20, Kolenko Janoš nabrao na gostuvanji pri Vučko Agi na D. Bistrici 32, Milač Simon, profesor M. Sobota 50, N. G. Bistrica v zahvalo za pobolj-šanje zdravja 20, Lutar Bara Črensovci, prosi zdravje i srečno smrt, 10, Lebar Geta Gomilica, prošnja za dež 10, Sobočan Štefan i Stanko Martin Trnje, nabrala 53, Sobočan Štetan Trnje prosi blagoslov pri živini 10, občina Trnje prosi za dež 47 50, Čurič Treza Trnje, prosi naj se počasti sv. Anton i prošnja v dober namen 10, N. Črensovci, v zahvalo, ka je rešena nesreče 20, v Črensovcih nabrano, prosi se za dež 20, Kuhar Ivan Ver-žej 117 40, po Ropoša Jožefi, cehmeštri, G. Lendava, so daritvah sledeči: Kiselak Mikloš 100, Ropoša Jožef 20, Farič Jožefa 10, Horvat Marija 30, vsi iz G. Lendave; po Ropoša Jožefi G. Lendava, iz Nemčije Pelcar Štefan 10, Pelcar Marija 13, Pinter Mihal 10; po Ropoši iz Doličov: Bokan Štefan 10, Škaper Frančiška 2, Vučko Ana 2, Škaper Marija 2, Bokan Marija 2, Bokan Štefan 2, Lenarčič Karol 2; Utroša Bara nabrala na G. Bistrici^ 9 50, Plej Mariča i Čurič Verona nabrale v Črensovcih 66, siromaška družina iz Gederovec prosi za dober uspeh v gospodarstvi i za mir f| driižini 50, Denša Marija "Celje (iz Nedelice) v zahvalo za ozdravljenje oči 50, Žalig Treza Trnje 10, N. N. Trnje 1 50, Horvat Janoš i Marko nabrala v Trnji 450, N. Odranci 20, Žunič Marija Črensovci, prosi za srečno smrt 12, Kavaš Mihala dov. Odranci, prosi za vse pok. pri hjši 40, KavašMihala dovica Odranci, prosi za zdravje pri živini 10, N. N. Črensovci, v zahvalo,
. ie najdena vlož. knjižica 100, Vučko Štefan G. Bistrica, prosi za srečno potUvanje 20, Ž*žek Kata Žižki, prosi naj se oočasti sv. Valentin i za »dravje 10, Žižek Kata Žižki, prosi za dešč 26, Žižek Kata Žižki, prosi za 7 darov sv. Duha 10, Žižek Kata Žižki, prosi naj se počasti sv. Benedikt i za pravo pamet 10, Žižek Kata Žižki, prosi naj se počasti sv. Anton 10, Žižek Kata Žižki, prosi, naj se počasti sv. Jožef i za pravo pamet 10, Kohek Verona, Šafarsko Selo 5, Pavel Elizabeta D. Lendava, 150, Virag Lena i Markoja Kata v Odrancih nabrale 91 50, Zver Franc Odranci 10, Plej Kata, Črensovci 10. Oča sirot povrni vsem obilno! — ODBOR.
1 II.
Na podporo Marijinoga lista so dariivali sledeči v dinaraj :
Milač Šimon, profesor, M. Sobota 50, Tkalec Kata G. Bistrica 10, Kohek Verona, Šafarsko Selo 5, Plej Kata Črensovci 10. — Marija povrni v imeni sirot vsem obilno! — Vredništvo.
Dar iz Jiižne Amerike pojasnjen. V zadnjem snopiči smo objavili, ka je poslao Ozmec Franc na Dom sv. Frančiška 2200 Din. iz Buenos Airesa. Nesmo pa znali što je te Ozmec i kak naj dar spišemo, jeli samo na njega, ali druge darovnike tudi. Potom, ka je izišo julijski M. List, je prišlo lepo pismo od Ozmeca, štero vse razloži. Glasi se etak:
BUENOS AIRES, dne 7. junia 1930.
Častiti gosp. Vrednik Marijinoga lista
v Črensovcih
Čast mi je sporočiti Vam sledeče: Dospelo mi je do rok par zvezkov od Vaših Marijinih listov, štere mi je poslala moja žena iz staroga kraja. Iz njij je med lepimi vrsticama razvidno, da se naberajo dari za zidanje Franciškovoga doma v Črensovcih za siromake.
Tudi nas iz naše Slovenske krajine je prece število v toj tuhinskoj zemli Argentiniji, ki si vedno mislimo na svoj rojstni dom, šteri bi nam bio veselejši i najdragši vu našoj domovini. Kak bode enkrat veseli i dragi vnogim siromakom „Dom Sv. Frančiška," šteroga mislite zidati za nje.
Da bi tudi mi pokazali ltibav do naše domovine, do naših siromaš-kih domov, od ket smo odišli v te dalešnji kraj i želno čakamo, da bode naša povrnitev nazaj, si od svojih zaistino teških trUdov, odnosno zaslužkov po mogočnosti odtrgamo in pošlemo za Dom naših siromakov, štere sprejmite i nas zabeležite med vse drUge darovalce, ki dobrovolno prispevajo na prepotreben namen.
Teški je začetek, kak tudi je teško naberanje za volo prevelke stiske za delo i preslaboga zaslužka i ešče posebno brez vsakše pomoči za delo, gde bi si prislužili, brez pomoči, da bi branili svoje domače, i tak ttidi lehko zveseljon prispevali, v svrho dobri namenov naše Slov. krajine. Na drugoj strani popišem kak vaš sotrudnik imena darovnikov, štera so: Vučko Magda Sred. Bistrica 378 Din. Imenuvana ešče oblubila za celi kamen — 272 Din. Kustec Štefan i žena Bednjaj 210, KUzma Matjaš i žena Melinci 105, Vo-grinčič Martin Dol. Bistrica 105, Vučko Ana Gor. Bistrica 105, Vučko Štefani sin Gor. Bistrica 105, Tkalec Štefan i žena Gor. Bistrica 105, Hujbar Auguštin i žena Gor. Bistrica 105, Utroša Štefan i žena Gor. Bistrica 105, Graj Anton Gor. Bistrica 105, Graj Andraš Gor Bistrica 105, Laki Martin Hotiza 105, Florjan Jambrovič Hotiza 105, Pucko Jožef Hotiza 105, Žerdin
Mihal Hotiza 63, Vogrinec Štefan Dol. Bistrica 105, Kramar Martin Sred Bistrica 105, Copot Ivan Sred. Bistrica 42, Hanc Vincenc i žena Bednjaj 21, Gonc Lajoš Kobilje 21. Skupno 105 pesov ali 2200 Din. Ostanek 4q centarov ali 5 dinarov je za poštnino.
Rad bi pomagao za te namen prvič sam osebno. Ar mi pa domaČe razmere toga ne dopuščajo za volo ešče prevelkih i krivo naloženih bremen, i ešče zavolo nepopolnoga zdravja, sam se razgovarjao že od začetka t. 1. z vnogimi domačini. Vnogi so me posluhnoli, vnogi tiidi odklonili. Da bi pa dosegno svoj cil, sem se z vsem zaviipanjom obrno do vsej znancov, šteri so me s preči lejpimi zneski obdarUvali.
Znesek 2200 Dinarov od dozdaj nabranih darovnikov sem poslao J. m. dne 3 ga. Na naslov „ Odbor za zidanje Frančiškanjskoga doma v Črensovci," kak je razvidno v Marijinom listi. Za zdajšnje darovalce Vam po-šilam imenik kelko je što prispevao v Dinaraj.
Prosim, da se zabeležijo v Marijin list, ali Novine, da bode razvidno vsem, i na takši način bodo vidili drugi, ki ešče do zdaj neso nikaj prispevali i mislim, da se bodo ttidi oni tomi dobromi nameni odzvali.
Novine i Marijin list prihajajo na naslov Ane Vučko iz (Gor. Bistrice), štere tudi bom pri plačili podpirao, štere damo do rok vsem domačinom i darovnikom v štenje i viipam za naprej, da bodo tudi driigi dariivali i tudi pri naberanji pomagali, štero Vam bom prihodnjič posebi omeno.
Jaz pa sam, Vam priporočam, da me štete v račun, ki bodem prispevao osebno za en kamen znesek 650 Din. kak najprle se za nikeliko od-kopam od svojih domačih bremen. Se Vam priporočam i Vas pozdravlam.
na svetek sv. Petra i Pavla je bilo prištetih med svetnike deset blaženih. Od teh je bilo osem mantrnikov iz Canade. Vsi so bili iz drUžbe Jezušove. V prvoj polovici 17. stoletja so razširjali katoličansko vero v Severnoj Ameriki i so pri tom svoje živlenje žrtvUvali. Ravnotak je postao svetnik bi. kardinal Robert Bellarmin iz drUžbe Jezušove, velki po svetosti i znanosti. V 16. stoletji je nevstrašeno brano sv. Cerkev i njenoga poglavara proti krivovernikom. Kak deseti je bio bi. Teofild da Corta (f 1740) iz frančiškamskoga reda. OdlikUvao se je po svojoj apoštolskoj gorečnosti.
Franc Ozmec Argentina, doma iz Melinec.
29. junija,
VSEBINA:
Mamika, če bi jaz sunce bio. Stran 1 Življenjepis Chambon Marije
Našim dijakom, Misijonski glasi.
Sv. Roza od Lime.
» 6
Marte, laične sestre reda
Marijinoga obiskavanja „ 2 1500 letnica smrti sv. Avguština. „ 3 Najsvetejše Ime Jezušovo. „ 5
Od „Doma sv, Frančiška' Blaženi Ivan Bosko. Cerkveni glasi
u
Mamika, če bi jaz sunce bio. . .
Mamika, če bi jaz sunce bio, sveto i segrevao bi tvojo hišo v Nazareti. Pa samo to. Na tiste ne bi piiščao svoje toplote i svetle svoje trake, ki tebe ne bi meli radi. Tem bi se skrio, naj me želejo, iščejo, dobijo i tak k tebi pridejo, ki si mati večnoga Sunca. Sunce ščem biti, ki sveti o samo k tebi, mamika, da vsi najdejo pot do tebe i pridejo potom tebe k večnomi Sunci, k Jezuši tvojemi. Sunce ščem biti i ščem samo zato segrevati duše, ka se razstopi led v njihovih srcaj, ka postanejo ta mehka, gibka i topla za tebe i tvojega Jezuša. A sunce more rano stanoti i kesno lečti; sunce more prestati vnogo ogovarjanja i ogrizavanja, vnogo špotov i prekletstev. Če je vroče, ka dozori žetev i gorico, ka dozr<ri pšenico za telo tvojega Jezuša i grozd za krv njegovo hudobni je prekunejo, ki bi radi po sencah manjake odavali! Če se skrije, naj ne posehne setvica i rožica, nego dobi blagodejno rosico izpod njega, pali more čOti siromaško sunce dosta protigučanja i preklestva za svojo dobroto. O kak malo je takših dnevov, kda bi z suncom večina bila zadovoljna 1 Da bi pa vsi bili, takšega dneva pa tak nega. Življenja tvojega Jezuša nam kaže, ki je sunce duše, da je tak. Če je glaso reči bože. so njemi gučali „što je more poslušati, pretrde so." Če je dobrote delio, s > njemi ogovarjali, ka .sobote ne drži". Če je nahrano lačne, so njemi boži dar ta zdrobili! Če je mrtve obujao, „neso njemi vervali"! Vidiš, zlata mamika, takša je usoda vsakoga sunca. I če ne bi bila takša, ne bi bilo sunce Sunce se more grajati! Sunce se ne sme dopad-noti i se ne morje grdostiji, zato ka to odkriva! Sunce bla vtrdi, diamant razsveti! Zato se sovraži. Takše sunce naj je tfldi tvoje detece, mattiika! Naj pretrpim vse za duše, vsako nezahvalnost, vsako vočimetanje, vsako zametavanje, vsako grajanje, vsako preganjanje, vsako kumbo i zapostavljanje! Vse naj to rad prestane tvoj sinek, naj samo more svetiti i segrevati; svetiti na pot, štera k tebi pela i segrevati vseh srca na lubezen do tebe! Vsi naj te najdejo 1 O da ki te najdejo, življenje najdejo i zvellčanje zajmlejo od Gošdoda, kak pravi boža sveta reč, ki jo razlaga Cerkev tvojega Jezuša. Všfem ščem svetiti i vse ščem segrevati do konca sveta kak tvoje sunce mamika, ka se odičiš do konca sveta z tvpjim Jezušekom!
Če glih sunce se je skrilo...
I V duši zišlp drugo milo:	Da jo vsako
Življenjepis Chambon Marije Marte, laične sestre reda Marijinoga obiskavanja.
XV.
Svete rane i grešniki.
Kda je naša redovna hiša spunila tevi Jezušovi želi, kak je prvejje dvoje poglavje objavilo, jo je obiskao z novimi prošnjami. Vsikdar gostej i vsikdar bole goreče je kazao svoje rane kak vretino za grešnike i icaj zgovornoga govornika za redovne diiše:
„Že davno — tak je pravo med drugim Jezuš — želem viditi, jt razdeljavate vrednosti mojega odrešenja. Zdaj to delate, ka ščem za zvelj. čanje sveta doprinesti. — Pri vsakoj reči, štero izgovorite pri opravljanji čisla smiljenosti, po edno kaplo krvi pustim na edno grešno dušo." »Ludje z nogami tlačijo mojo krv, zato želem, ka ve, zaročnice moje, me ljubite i iz ljubezni do mene delate." »Če vseh kinčov, štere čuvam za vas j svojih ranaj, ne obrtnete na svoj hasek, si jako zaslužite kaštigo . „Tiste diiše, štere ne častijo mojih ran, nego te šče osmešijo, zavržem M pod mojega lica". »Grešniki zavržejo križ: jaz sem potrpljiv, ali bo priSo den moje osvete." »Pridi z tvojim srcom, zaročnica, pridi z praznim sr-com; mam jaz, z čem je napunim ; pridi, da rešiš dtiše." Nato njoj je po-kazao vnogo grešnih duš, štere med svetom živejo: »Zato ti je kažem, ne bi svojega časa zapravila."
Julija, meseca presvete krvi, je Marija Marta sestra stalno pred sebov vidila podobo Križanoga Jezuša: »Hči moja, jaz sem za edno dflšo tak trpo, kak za vse . . . Rešenje je bilo preobilno." Rešna krv je v potokaj tekla iz molbevrednih ran, Jezuš njej je pa pun ljubezni etak šepetao: »To je krv tvojega Zaročnika . . . tvojega Oče ... Za vaše duše sem jo pre-lejao! . . . Hči moja, jaz šem tvoj Zaročnik! Popolnoma sem tvoj ij duše! . .
Včasi je vidila razžaljeno božo Pravičnost v srdeh, kak je štela svet pokaštigati! »Ne prosi me , . . Ščem kaštigati" . . . guči razžaljeni Kris-tuš. »Za prenovljenje sveta bi bilo edno drUgo rešenje potrebno." Večni I Oča zmes vdari: „Za driigikrat ne bom dao svojega Sina". Draga sestra je pa zarazmila, ka z darUvanjom svetih ran lehko dosegne novo odrešfrl nje. — Kem gostej je darUvala svete rane, tembole je spoznala, da se bo-1 ži srd spreminjava v milobo, štera se raztegava na celi svet. »Hči moja,
—	tak njej je pravo pri ednoj drOgoj priliki Gospod Jezuš — morete do-segnoti palmo dike I Po mojem bridkom trplenji jo dobite . . , Na Kal-I variji se je zdela za nemogoče ta zmaga, pa li tamodnet ide moja dika.1
—	Jaz zmerom to želem, ka si Ijfldje na hasek obrnejo odrešenje, i jM so verni, ali ne, — bodo ednok vsi podignoli mojo diko." Ednok je Gospod jako prestrašo našo drago sestro z tem, ka njej je dovolo,ka je sme-1 la gledati od grehov sveta razžaljeno božo Pravico ... Te je skoro zvfl-l na sebe, v globokoj ponižnosti skriknola: »Gospod ae gledaj naše greH nosti, nego svojo smiijenost." Zatem je pa začela miriti Gospoda tak, fl| je vsikdar gostej zdihavala k svetim ranam: »Le gostokrat mi daruj mop rane, ka mi ž njimi dobiš grešnike, — tak jo je batrivao boži Vučiteoji ar jaz žejam duše! . . .«	(Dale.)
1500 letnica smrti sv. Avguština.
Dugih 1500 let je minolo, kak je za večno zaspao lehko bi pravili, „ajvekši med vučenjaki i svetniki zednim, ki so gda živeli. Pred Augušti-(lorn bi se jedini Origen iz Aleksandrije lehko z njim primerjao, za njim pa sv. Tomaž Ahvinski, globoki mislec i velki vučenjak. Te trije so stebri Jtatoličanske cerkve, ti so Kristušove navuke sprijali i so jih tudi šteli razbiti v vseh njihovih globinaj. Ne so se zadovolili samo s tem, ka so se uavčili od drugih, nego so tadi sami vnogo premišlavali, krščanske istine probali razložiti i jih tfidi dokazati proti svojim nasprotnikom. Zato so iijihova dela, ki so se nam ohranila, šče dnes den nevsehliva vretina, iz Stere jemlemo predragocene navuke.
Sv. Auguštin.

Ar pa ravno letos obhajamo 1500 letnico smrti ednoga zmed temi tremi - sv. Auguština, si malo bole na tenci poglednimo njegovo živlenje.
Aurelij Auguštin se je rodio 13. novembra 1. 354. v Tagasti malom mesti rimske province Numidije v Afriki. Bio je znamenitih starišov sin. Njegov oča Patricij je bio šče pogan i je ne ravno vzgledno živo. Matije pa bila pobožna i bogaboječa Monika, ki je vnogo pretrpela zavolo mora- Ali ne njemi nikaj pravila, samo Boga je prosila, da bi se njeni mož spreobrno.
Auguštin je ostao nekrščeni do 33 leta. V IjOdsko šolo je hodo v **>jem mesteci, nato je šo v višiše šole v Medauro i potom je v Kartagi-

ne (kde je letos bio euharistični kongres) na vsevučelišče. I kak v vs šem vekšem mesti v tistom časi, je tudi v Kartagini bilo je živlenje j pokvarjeno, posebno nečistosti so se vdajali stari i mladi. Tak je to Auguštin prišeo med slabo družbo, ki ga je potegnola s sebov v zama ne valove živlenja. Sam je spisao sledkar velko knigo »Spovedi", v šter natenko opišuje svoje živlenje. Med drugim piše: „ Prišeo sem v Kart, no i naskori so me zalejale kak pene vreloga olja nizke strasti. Vrgeo j se v naročje lfibezni, šteroj sem se dao zaslepiti."
Siromaška mati je trpela nezgrUntane muke, gda je čtila, ka je nj Sin tak daleč zablodo. Na vse načine je probala, da bi ga spravila na na pravo pot. A nikaj neje pomagalo. Med tem njoj je vmro mož, ki je pred smrtjov spreobrno. Vupala je, da bo smrt očina sina grešnika nola i ga spreobrnola, ali Auguštin se je od matere šče bole oddalio. Q je bio star 18 let, se je spožnao z deklinov, ki njemi je povila sinka Ad odata. S tov deklinov je pregrešno živo nad 10 let. Na zakon je ne bil misliti, ar je bila prevelka razlika v stani i izobrazbi.
Mladi i nadarjeni vučenjak je zbrao okoli sebe sinove odličnih st rišov i jih je včio govorništva. Sam se je dosta trfldo, da bi najšeo istjtf Pri tom iskanji istine pa je pa zablodo v krivo vero: maniheizem, ki bio v tistom časi razširjeni po vsoj Afriki. — Prle je bio brezverec, zd je postao krivoverec.
Med tem časom je njegova mati Monika vsakši den točila bridk skuze v cerkvi i prosila Boga, naj pošle njenomi sini teliko milosti, da s spreobrne. Ne je bilo viipanja, da bi se sin šče gda pobošao, ali veri mati je le viipala v Boga z svojimi gorečimi molitvami.
Auguštini so se njegovi prijatelje zneverili, zato je zapttsto Kartagino i šo v Rim, gde so njemi ponuvali mesto prpfesora za govorništvo. VR"' mi je bilo živlenje šče bole pokvarjeno. Mati je to dobro znala, zato f na vse načine štela sina odvrnoti od toga, da bi šo v Rim. Ali nikaj je ne pomagalo. Skrivoma je odišeo na ladjo, ki ga je odpelala v Rim. T pa je ne dugo nato nevarno zbolo i skoro ne bilo vtlpanja več, da bi š ozdravo. Ozdravo pa je vseedno. Njegovo nemirno srce se tfldi v Rimi n zadovolilo. Vlekio ga je nazaj v domovino. Ponudili so njemi službo dr žavnoga uradnika v Milani, gde je te prebivao casarski dvor. Auguštin to slUžbo tudi rad sprijao, samo da bi se rešo Rima.
. ... V Milani je tisti čas živo znameniti predgar i pušpek sveti Ambrož Njegove predge so hodili poslušat tfldi neverni ljudje. Tak je tfidi Augu tiri So poslušat Ambroža. Njegove predge so napravile na Auguština ve vtis. Začno se je v njem boj med dobrim i slabim. Ali naj da slo dozdajšnjemi r^zvUzdanomi živlenji, ki ga je že vsega prevzelo, ali p£ n ostane stari grešniki? Tu se je pokazalo, da njegova mati ne zabada telko i tak goreče molila. Ne dugo kak je prišeo v Milan, je pozvao mat jz Afrike k sebi, da bi po žalostnoj ločitvi pa lehko z njov vkup prebivao •• Gda je W4ti prišla v Milan, je ,šČe najšla pri sini njegovo staro pr8 jatelico j sina Adeodata. Taki je odločno zahtevala od svojega sina, n pretrga grešne zveze z njov i naj jo odpošle. Jako žmetno se je sin za §diočo, nazadnje je pa le sina pridržao, njegova mati je pa odišla na v Afriko, se odpovedala sveti i stopila v samostan.
Zdaj se je začno zadnji boj. Mati je šče svoje molitve povnožila, pa tijdi Ambrož njoj je prišeo na pomoč. I v tom zadnjem boji je zrn
milost. Auguštin je skleno, da se da okrstiti. Da bi se pa na sv. - , jjem bole pripravo, je zapusto državno službo i se preselo v samotno ffo deželi, gde je začno popunoma duhovno živlenje v krogi svojih
'iatelov.
Na velko soboto 1. 387. so sprijali Auguštin, njegov sin Adeodat i liateo Alipij sv. krst po rokaj sv. Ambroža. Presrečnoj materi so se spu-e njene dugoletne žele, Bog je posluhno njene vnoge i goreče molitve, Auguštin je šteo oditi v Afriko, gde bi delao pokoro i preživo osta-
lo Živlenje kak samotar v pustini. S sebov je vzeo svojo mater, sina i neš-lerne sorodnike. Gda so prišli do morja, so mogli v Ostiji čakati na ladjo, s šterov bi se pelali. Ednoga večera sta mati i sin slonela pri okni i preplavala od večnoga živlenja. Gda se je Monika prebudila iz zamaknje-I ate ie Pravila svojemi sini: »Moj sin, za mene živlenje več nema pome-J W Ne vem, ka naj bi šče tu iskala. Mojo želo, da bi te šče pred smrt-j0v vidila krščenega, katoličana, mi je Bog proti vsemi pričakiivanji spuno.
Česa naj šče iščem na zemli?
Nikeliko dni za tem je na smrt zbetežala i tudi vmrla. Materina smrt ~ je sina Auguština jako zadela. To svojo bolečino je sledkar v svojih »Spovedih" etak opisao : „Čte naj to, komi je drago i naj si tumači, kak šče. te misli, da je kaštige vredno, ar sem nekaj hipov objokiivao mater, štero sem vido vmirati na 'lastne oči, mater, ki je jokala teliko let, da bi me vidila živeti, o Bog, pred tvojimi očmi, te naj me ne zasmehava, nego, ge njemi je srce zmožno velke lubezni, naj se raj razjoče zavolo mojih grehov pred tebov o Gospod, ki si Oča vsem, štere si določo za brate svojega Sina."
Matere 1 Vzemite si za vzgled Auguštinovo mater. Pri njoj se vidi, ka premore materna liibezen i molitev s skuzami. Vsi grešniki si pa vzemite za zgled Auguština, ki je pretrgao grešno vezalje, ostavo grešne prilike tak trdno i močno, ka nikdar več neje spadno. Pa kak je grešio par let v mladosti, tak je delao za Boga v čelom živlenji. Jezušovo vero je glaso z predgami i z pisanjom. Nap sao je teliko knig, ka je ma čteti človek celo svoje življenje. Navuk od milošče nišče drugi ne tak popisao, kak on. Pred povrnenjom ga je bila sama grešna blodnost, po povrnenji pa sama lubezen do Boga. Zato drži v roki srce. Naj liibi tudi nas i nam sprosi obilno bože milošče. Sv. Auguštin prosi za nas 1
Najsvetejše Ime Jezušovo.
VIII.
Jezušovo Ime je ime našega Boga. Je zato ne menje, kak vso bogoslužje, štero pokažiijemo Bogi. Sveto pismo pa nam pove kak naj to bogoslužje vršimo.
Prvo ka nam Bog v svetom Pismi zapovedava, odnosno prepoveda-va, je, ka ne smemo onečastiti Jezušovoga imena. Onečastili bi je pa, če bi se spozabili ž njega. Svojo domovino, svoj rojstni kraj, svoje stariše, svoje lastno ime pozabiti, bi bila nesreča i nedopustno delo. A vendar nikdar ne takša nesreča i takša falinga kak pozabiti na Jezušovo ime.
„Če pozabimo na ime svojega Boga, če svoje roke raztegavamo proti ttljemi Bogi, mogoče ne bo Bog to preiskavao ?" (Ps. 43.—21.) Tak nam
pravi sveto Pismo. Ne bo Bog pozabo naše nezahvalnosti, če se spoza bitno z imena svojega Odrešenika.
Strašno se proti Bog pri sv. Izaiji proroki proti tistim, ki delajo to, da bi se pozabilo na bože ime. Poslušajte: nŠteri ščejo napraviti, </ bi moje Ijildstvo pozabilo moje ime . . . jaz idem nad te proroke . . . tak~ šega moža bom kaštigao i njegovo hišo." (Is. 23—27, 32, 34.)
Pozabimo pa na bože ime, če na vse mislimo, samo na našega do roga Jezuša ne. Še nam vse pride na pamet, jedino on ne. Če si od vsa ke reči zgučavamo, samo od Njega ne. O kak žalostno je to, ka člov vGpa od vsake reči gučati, celo ešče od takše, štero ne razmi, ali sram ga je od svojega najvekšega dobrotnika, od svojega miloga Odktipitela kakšo reč izinotil?
Ne pozabimo njegovoga svetoga imena, ka nas ne doleti ta obečana kaštiga. Kelko družin vidimo, ka so se spunile nad njimi te reči svetoga Pisma: Bog je šo nad očo, ki je blazno njegovo ime s tem, ka ne je nikdar mislo na njegovo ime i neje davao prilike svoioj deci, ka bi ta mislili na nje. Vsi so pozabili na Boga j zato je tudi Bog pozabo na nje: nesrečni so postanoli vsi, eden za drugim so si vzeli živlenje po peldi oče, ki je bio prvi, ar ne bilo tistoga straha v njihovom srci, šteroga rodi ravno častenje božega imena. Na Jezuša so pozabili, zato pa ne bilo nj-koga, ki bi je batrivao v časi nesreče i so obviipali pa postali nesrečni v tom i večnom živlenji. Zato pa nikdar naj ne mine iz našega spomina Je-zušovo presveto ime. (Dale.)
Sveta Roza od Lime.
Vmrla 24. augusta J. 1617. v Limi v državi Peru, v Jiižnoj Ameriki. Sveti se^ 30 augusta.
„Čeravno bi v smrtnoj senci mogo hoditi, ne bi se je bojao nik&e nesreče, zato ka si ti z menov." (Ps. XXII. - 4.)
Sveta Roza je bila jako bojazljive narave. To je herbala od svoje matere, štera je večer sama nikdar ne štela biti i je pred nočjov i temov mela nepremagljivi strah. Samo če je molila, se ne bojala Roza, niti na samotnom kraji ne, čeravno bi bila noč i bilo kmično.
Neki večer je zvflnredno dugo izostala. Popolnoma se je spozabila v molitvenoj votlini, štero si je z dovoljenjem svojih starišov odzajaj na ogradi v koti gorpostavila. Že so se puščali somraki na zemljo. Mati je bila v skrbeh. Prosila je zato moža, naj jo sprevaja na neželjenoj poti po samotnom ogradi, ka Rozo domo pripelata.
Kda je dobro dete glas i stopaje svojih starišov v pamet vzelo, je stanolo včasi od molitve i je šlo starišom nasproti. Kda je ovarala v somraki, kak ideta stariša roko v roki, jo je preletela miseo, štera je na en mah pregnala ž nje ves strah i vso bojazen i njej je napunila z milim za-vflpanjom i sladkim božim mirom srce.
»Kak ide zdaj ovak tak strašljiva i boječa mati" — pravila je proti sebi — »brezbrižno po temnom ogradi samo zato, ka zna, ka njej je oča na strani 1 I jaz? Me mogoče ne čuva stalno i povsod moj nebeški Za-ročnik ? Nemam jaz mogoče ednoga tak vernoga i močnoga sprevodnika ob strani a'.i cela v srci? Bi se jaz zr^o v bodoče bojala? Mosa avsii
m
^ « ednom mrtelnom človeki, pa čeravno je ta pomoč slaba, vendar v libila ves strah. Zakaj ne bi zato mene okrepilo na te način viipanje j* z|pga) mojega Zveličitela, da me ne bo nikša tmica i nikaj ne strašilo I ?"
08 Od te vure naprej je minola vsa bojazen pred nočjov i temov pa -H teve strahovi tak ž njenoga srca, da se je Roza sama čfidivala nad 'remembov v njenoj notrašnjosti. Lflbka miseo na navzočnost nebeskoga /Ke i na svojega preljiibljenoga Zaročnika je bila tak močna i takša opora njene duše, da straha več ne je poznala.
W - pčeravno bi v smrtno j senci mogo hoditi, ne bi se je bojao nikie nes-refa zato ka si ti z menov. (Ps. XXII.—4.)
(Bilmeyer: Pravi iskovalci Boga.)
Našim dijakom.
Nevem, če čtejo naši dijaki M. Lista ali nel Da bi pa te člančič prešteli, je prosimo po njihovih starišaj, poznancih i rodbini, ki so naši naročniki. Te prosimo, da njim List izročijo.
Dijaki 1 Sinovje Slovenske Krajine! Vaši starišje, slovenski oča i slovenska mati sta vas dala v šole. Večina zmed vas je siromaškejšega stana. Pravoga bogatina v Slovenskoj Krajini ne. To razmim na zemelsko vrednost. V diiši smo bogatejši po velikoj božoj milošči, kak vnogi milijoni. Da ste siromaškoga pokolenja, je šolanje drago, je veliko bremen za vaše stariše: je velika, nedopovedljiva ljubezen, ki se žrtviije i si odtrgava od viist, da vas da viivčiti. Velika. Znam po sebi to, pa znam tfldi od vaših dobrih starišov. Stariš je ogenj, šteri gori i troši za sina, za hčerko, sam vgašiije, mrzeo gračiije v vrednosti, ka bi se vužigala znanost i jakost v deteti, ka bi tista moč, štero potroši stariš z svojih trtidov i v svojov vrednosti, dobro obrestovala v deteti. To je namen vsakoga slo-venskoga stariša pri šolanji dece v Slovenskoj Krajini. Dozdaj driigoga ešče ne sam najšeo. Vsaki stariš mi je samo to pravo: naj mi dete vet zna, kak jaz sam, naj je ležejši krtih, kak ga jaz jem, naj ostane pobožno i verno kak sem se jaz vUo i kak sem sam živo. Nikdar nači ne mi je pravo nieden stariš.
Dragi dijak i draga dijakinja 1 Gledaj stariš vmira v močej i vu vrednosti, da ti postaneš pun(a) znanosti, da tak prideš do lepšega krtiha! Stariš vse svoje žrtviije za tebe, da ti te svoj cio dosegneš 1 Ali nikdar pa stariš ne žele, da bi ti svoj ckj dosegno, da bi ti magari milijone služo na den v škodo svoje poštenosti, svoje jakosti, svoje vere! Nikdar ne. ,iPi-kuš naj ne bo!" Tak kriči vsaki stariš I „Falot biti ne sme, rajši ka-nas!" O kelikokrat se čiije ta reč iz viist starišov 1 Jaz njim dam prav. Oni vse dajo i zato tudi majo nesamo pravico, nego sveto dužnost, da tudi vse zahtevajo 1 I to vse je poštenost! Če nega v dijaki poštenosti, če nega v njem verskoga osvedočenja, kak ga vči Jezušova sveta Maticerkev, če neje jakosten, nego je razvtizdanec, posvetnjak, pijanec, ali drugi blod-jenec, zaman se je šolao. Stariš svojega cila neje dosegno. V dijaki nema veselja, nego samo žalost. Njegov penez je v blato ta zmetan. Njegovi trudi so posfišeni sad na drevi, ki ne mogo dozoreti. Njegova duša nema tolažbe. nego zamo britkosi. Njegovi dnevi se vlečejo, kak senca i sunca
več ne vidijo. Za njega nega življenja, on vidi samo grob, ar je v gj leglo poštenje sina, hčere.
Dečica predraga I drago d'jaštvo ! V imeni i po želji vaših dob starišov vam pišem teh par vrstic V njihovom imetr, v imeni oče i m re vas prosim: bodi vam prva skrb, da ostanete jakostni. Jezušova pre na bregi vam pokaže pot do te jakosti. Poiščite gor sveto Pismo i pr tite pri svetom Mataji V. poglavje I Pa tiidi drfiga poglavja iz novoga kona. Ali mogoče nemate sv. Pisma ! ? Romane znam, ka mate, rom šteri so dostakrat blatni, šteri predostakrat napunijo srce z tistim, ka se med krščeniki, k£k sv. Diih Bog pravi po sv. Pavli apoštoli, niti iiq ntivati ne bi smelo I Veliki govornik je pravo velikoj gospodi pri dQH nih vajaj, kda njim je pred oči postavljao ka vse čtejo : ,,Vse ste preč ka moderni svet ponuja, najbole potrebne knige sv. Pisma, pa ne ste /? 5 vas bodit?" Ne so zamerili, ar so pametni bili. Prečtite zato sveto Pis i spoznajte ž njega, da se Bogi ne mogoče dopadnoti brez delavne ver Vervati i po veri živeti se more. To želejo tiidi vaši starišje. Poštenost jakost je sad življenja po veri. Prave poštenosti nikdar nišče ne je meo i je ne more meti, če nede živo po Bogi To življenje pa ne je mogoi iz lastne moči, to življenje je mogoče samo po božoj milošči. Miloščo pa ne da Bog naši, kak če se moli i k svestvam hodi. Dragi mladi pr jatelje i drage mlade prijateljice, ne moja, nego boža reč je to : „Brez men nikaj ne morete vliniti." (Jan. XV. 5 ) Jezušova reč je to i jo glasi Cerkev ka verski navuk. Moliti i k svestvam hoditi morete, če Mete v viheraj življenja ostati jakostni i verni. O kelikim se je že razbila ladja vere med sveton Iz verne kmečke hiše so shajali, dobro se včili, svoj cio dosegnoli, prišli < do lepe službe: a zgiibili so pri tom najdragši kinč: vero. Na jezere takšt poznamo. V toj nevarnosti ste tiidi vi. Zato posluhnite svojega dobro« prijatela mile prošnje, ki so prošnje vaših dobrih starišov: molite rad pridite večkrat k spovedi i prečiščavanji. Napravite dijaki i dijakinje bar ed-nok na mesec skupno sveto preliščavanje!
Privadite se k Jezuši. Od njega se samo dobro navčite; rasla va bo znanost i jakost. Napravite to, naj ma veselje vaš najbolši prijateo Jezuš, naj se vradostijo vaši starišje, naj se vči po vašem zgledi cela far Vi te meli pri tom najvekšo radost. Včinite 1
Kak sta spadnola mantrnika.
(Pqročilo kitajskoga misijonara, našega domačina vIč. g. Jožefa Gedera.
Pišem Vam prve vrstice iz moje nove postojanke. TU je vnogo nO* voga i zanimivoga, nego poročati Vam ščem samo od toga, od šteroga dnes guči ves Kvvantung. Sirova roparska roka nam je prijela prevzviš
fl0ga nadpastira Versiglia pušpeka i ednoga najbole gorečega misijonara dflhovnika Kali sta Caravaria.
Samo osem dni sem preživo v driižbi prevzvišenoga i zlubo sem ga s celov diišov. Bio je pravi oča, ki ga je odlikUvala zvtinredna lubezni-vost. Kljub tomi, da je zavolo nemirov meo vnogo težav, je bio vsiudar veseli i vedroga lica. Za njegovo verno i vestno s^unjavanje misijonskih dužnosti njemi je Bog podelo venec mantrništva.
Prle kak je nastopo svojo zadnjo pot, sem bi šče pri njem. Zajtra sem njemi d vero pri sv. meši i večer sem njemi šče voščo srečno pot. Jako me je bio veseli, potegno me je za brado i pravo: „Moli. moli dosta i goreče, da srečno prideva v Sinčao. Že štiri leta težko odlašam, a
Pripravniki na sv. krst i novokrščenci pred misijonskov cerkvicov v srednjoj Afriki.
neprestani nemiri so me do zdaj zadržavali, da sem nikam ne mogeo. Zdaj se mi pa vidi čas najbole pripraven." Bile so to zadnje očinske reči, štere sem čtto iz njegovih viist.
Dne 24. svečana so se vršile velike priprave. Napunili smo nikelko kitajskih košov i veliko evropsko pleteno košaro z najrazličnejšimi stvarmi. S kakšim veseljom je misijonar Caravario vodo vse te priprave.
Pušpeka je sprevajao Kalist Caravario. S sebov sta pelala tiidi dve kitajskivi vučitelici, edno kitajsko sestro i dva mladiva vučitela. Dne 25. svečana je sela naša ekspedija na malo k tajsko barko i v osmih dneh bi mogli priti do zaželjenoga mesta Sin Chovv i tam postaviti fundament no-voj misijonskoj postaji. Pokrajina je nemirna i puna roparov, denok so
misijonari vsikdai mirno hodili svoje poti. Oba misifonara, pušpek Versig. lia i Caravario, sta večkrat srečala ropare, se prijazno z njimi pogovarjala a nikdar njima neso napravili nikaj žaonoga. To pot pa ne šlo tak gladko
Dne 25. svečana popoldnevi smo sprijali telegram: Pušpek Versi lia i Caravario v rokaj roparov." Šče tisti den ob tri frtale na pet pride drfigi telegram : »Pušpek i Caravario mrtviva." Bili smo ravno pri duhov nom čtenji, gda g. provikarij odpre telegram. Vsi smo ostrmeli i se n tiho razišli.
Naj Vam opišem ves dogodek tak, kak ga opisujeta vučitela, ki sta sprevajala piišpeka na nesrečnom potiivanji i vučitelici, ki sta s svojimi očmi vidile strašno nesrečo.
Kitajska deca v kapelici v Svatovi. Na desnoj strani kleči sestra Ksaverija, Slovenka, ki moli z decov.
Kak sem že omeno, je vsa družba, namenjena na novo misijonsko postajo, sela na barko dne 25. svečana. Počasi se je pomikala barka proti vodi. Proti podnevi so prišli v bližino male vesice Si Tan Tsemi, ki leži na levom bregi »Severne reke". Gda so podne odmolili Angelsko poz-dravljenje, začiijejo kričanje: »S čunom k bregi I" Čunari so b li že vajeni takših zapovedi i njim ne kazalo driigoga, kak zvršiti zapoved.
Na bregi je čakala truma razbojnikov, oboroženih od pet do glave.
»Što vam garantira vožnjo na toj vodi i što vas čuva?"
»Misijonari smo i nemarno posebnih varivačov."
„Kama se pelate?"
,V Yeuugshan > Sin Cbow."
Zakaj pa ne prosite našega dovoljenja ?" Katoličanski misijonari smo." „ Včasi 500 dolarov ali . . .
Stvar je postajala resna. Ropari so začnoli pretiti s puškami. Pa pridi šteri iz čuna, da se pogodimo."
Se razmi, niti misijonari niti čuntri so si ne viipali med ropare na breg. Te stopijo roparje sami v barko.
»Znate, penez mamo jako malo", pripomni Caravario. „Ka? Nemate penez? Smrt Evropejcom 1"
Med tem so se dejanska io<ili žensk, ki so iskale obrambo pri obeh
misijonarih, ki sta bila pripravlena s svojim živlenjom braniti zavupane njima ovčice.
Nastanolo je kričanje: roparje so kričali i so šteli zažgati barko, ka se njim pa ne posrečilo.
Gda so misijonarje i ženske zdihavali k Bogi i molili, s) se zaničlj. vo režali, rekoč: „Ne Boga, nego nas morete prositi."
Zabadav je šteo pušpek pomiriti bando. Brez smilenja so kapali p0 misijonarih težki vdarci s puškinimi kopitarni i s polinami. Hipoma počita dva strela. Bila sta namenjeniva misijonaroma, pa sta ne zadela zavolo kreganja med ropari samimi. Nešterni so najmre ne šteli, da bi se pošto, palo tak zverinsko i so v pravom časi preprečili, da bi streli zadeli svo. jivi žrtvi.
Gda sta inisijonara pod težov vdarcov obnemogla, zagrabijo roparje vse tri ženske i jih vlečejo na breg. Prva, Marija Tong, se je vrgla v deroče valove, rekoč: »Raj smrt, kak pa da zgubim devištvo!" Pa eden cd roparov jo je hitro zagrabo za dugo kito i jo potegno na suho.
Zdaj je prišla vrsta na roisijonara. Cara\ario je .<o sam s čuna na breg, pušpek pa je teliko oslabo, da je mogeo iti le opreti na oba sprevodnika vučitela. Kak zverina na plen, takso se roparje zagnali za piiš-pekovim križecom i verižicov. Tudi viiro so njemi vzeli. Tudi Caravarii so zošlatali vse žepe. Z ropom so ne bili ravno zadovolni.
Nato so čunare i oba vučitela spustili i jima zapovedali, naj hitro odidejo.
Do tO pripovedavanje dveh vučitelov.
Ka sledi, pripovedavlejo ženske, štere so roparje šče zadržali, pa so se srečno vrnile iz zgrablenja.
Komaj je čun odrino, so roparje odegnali oba misijonara v bližnji bambusov log, pa denok ne tak daleč, da jih ženske, ki so stale na pr» . vejšem mesti, ne bi mogle viditi i čuti.
Med razgrajanjom i kričanjom zbesnelih roparov so se čtile bogokletne reči, psUvanje i sramoten e katoličanske vere, tUhincov i zdajšnje ] kitajske vlade. To je znamenje, da so bili med ropari todi komunisti.
Po kratkom pogovarjanji so roparje sklenoli. da bujejo misijonara. Gda so ženske čule strašen sklep, so prosile: »Bujte tiidi nas, tudi me , ščemo mreti z misijonarima."
Dogovor so taki zvršili. Odgnali so misijonara bole globoko v log.
V zrak le odjeknolo pet strelov. Žrtev je bila končana.
Lehko si mislite, kakši strah je navdajao ženske pri tom groznom djanji. Z vsem zavUpanjom so pribežale k Bogi i k Mariji Pomočnici za pomoč i varstvo. Roparje so bili v sili. Hitro so pozvali nikeliko domačinov, jim nekaj malo dali, da so pokopali teli bujtih misijonarov, nato pa hitro odišli dale z ropom i ženskami. Ženske so odpelali v pol vUre oddaljeno ves, gde so preživele dva dni i tri noči brez drobtinice hrane v neprestanom strahi i trepeti.
Dne 28. svečana na vse rano nadaljujejo roparje svojo pot v oddaljene brege. Tu pustijo ženske pri nekšoj kmečkoj hiši.
Okoli dveh popoldnevi naslednjega dneva je prisijao prvi žarek vii-panja na rešitev. Dober kmet jim je naznano, da prihajajo vojaki i orožniki, ki zasledujejo ropare. Tudi roparje so hitro zavohali nevarnost i so
r
- 13 -
Hjšli. Dne 2. marca so vojaki dojšli roparsko bando. Po kratkom boji ®Tednoga zgrabili, driige pa v beg pognali, ženske pa oslobodili.
Telovne ostanke buitih misijonarov sta dva našiva sobrata najšla po dugom i trudapunom iskanji. Prebivalci iz bližnje vesi so bujta misijonara jokopala najprle v bambusovom logi, naslednji den pa skrivoma v siiho pesi{nato strugo. Bojali so se najmre, da oblasti ne bi spravlali vesi z ,vezo s tem nečlovečim vmorom. Triipli sta našiva sobrata skrbno odko-nala > j'va prinesla v misijon.
Calista Cavaria smo pokopali v Ho Si, našoj misijonskoj postaji, pri vhodi v cerkev sv. Jožefa.
Pokop vmorjenoga piišpeka se je vršo z velikov slovesnostjov ob vdeležbi cerkvenih i civilnih oblasti i kristjanov od bluzi i daleč. Pokopali so ga v cerkvici Srca Jezušovoga, štero je sam zozidao v središči našega vikarijata.
Slava spomini obeh misijonarov, ki sta spadnola kak žrtev v spun-jevanji svojih dužnosti, i ki sta oba po Kristušovom zgledi bila dobriva pastira, ki sta dala živlenje za svoje ovčice.
H konci naj pripomnim šče to. Piišpeki je šla krugla skoz vlista i prišla vu pri šinjeki, Caravarii pa v desno oko i odzaja malo niže vu. Lobanje sta mela oba razbite. Gda sta prišla našiva misijonara na lice mesta, sta šče najšla friško krv, ostanke možganov i lobanjo. Dugo sta ne mogla niednoga pozvati, ar so prebivalci zbežali misleč, da sta duhova bujtih.
V noči od 2. do 3. marca sem vso noč delao i pomagao pripravlati cinkasti triigi. Te smo vložili v dve velkivi kitajskivi triigi i jivi zakelili.
(Salezijanski vestnik,)
Od „Doma sv. Frančiška".
-£llliiiiiaaiiitfliiiiiiiiiiiiiiiiiiiafiffiiiivfiiiiii«iiifiiitiaiaiitiiiiaiiiiaiaiMiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitfiirti9iiiiiiiiiviiiiiiiiiiiiiiiiviiiia«i||^
Tolažba za darovnike-
Za vse darovnike 2ive i pokojne i v teh namene se sltiii vsaki tjeden edna sveta meSa od tistimao, kak se je začelo nabirati | na Dom I se bo slU2ila v Domi stalno naprej kak večna meia §§ do konca sveta. To je na leto 52 svetih meS do konca sveta I
naBviiiBiitiiiaiiiiiiiiiaiiiainiiitiiitiiiaaiiiiiiiiiiiaiiiiiiifiiiiiitfiititiiiifHiiiiiiiiiiciiitfiiiiiicfiiiiiiiiiiiiiaiaffiiiititfiiitMiiiTiiiiiiaiaaaitT^9' Dari prošnje. Vnogo llidi je v pamet vzelo, da je Bog posebno rad poslOhno, še poklonijo kakši dar na Dom sirot i se na njihov namen sv. meša služi. Na platnicaj Marijinoga Lista so objavleni ti dari prošenj. Posebno so se poklanjali dari, naj dober Bog rosi na jako posušeno zemlo na Dolenskojn miren dež. I posiahno nas je. Dobili smo brez toče, brez vihera lepi mirni dež.
Dari zahvalnosti. Kak se šte na tabjaj Marjjjnoga Lista, dober Bog je posliihno prošnje, štere so njemi v nevarnosti, nesreči duše zročile i jih je rešo. Obliibile so dar na dom, če do posluhnjerre i da so, so ga izročile.
Gorečnost na gostovanji. Začnoti trbe - ide naprej glatko. V čren-sovskoj fari so začeli po gostuvanjaj pobirati na dom i zdaj ga skoro le
nega, na šterom ne bi mislili na sirote. Tu pohvalimo gorečnost Koleni Janoša, močnoga kmeta na D. Bistrici, koga je ne bilo sram reč voščj« za sirote na zadnjom gostiivanji.
Delavci y Nemčiji se dramijo. Kak niže objavimo, trije delavci ]J Nemčije so po gračkom širiteli poslali svoj milodar na Dom sirot. Hva|e vredno je i slfiži velko plačo pri Bogi, če što s teško zasluženimi krajca« rami pomaga sirotam. Na takšem gotovo za stalno ostane boži blagoslov
Obečani kamen. Vučko Štefan z G. Bistrice ide v Kanado. Tam gj čaka dober slQž. Obečao je dobromi Bogi, da če srečno pride prek mor-ja, pošle na en kamen, to je 650 Din. za Dom sirot.
Tombole ne bo« Na Malo mešo smo šteli meti tombolo na hasefc „Doma." Rešenja dugo ne bilo. Komaj zdaj je prišlo. Čeravno bi bilo to ugodno, zavolo kratkoga časa ne bi mogli tombole držati. A, ar je reševje neugodno^ deset jezero srečk oblast ne dovoli, za menšo tombolo pa se »Dotni« ne splača brigo meti, zato tombola zdaj izostane.
Ka mo pa meli mesto tombole? Po novom pravilniki se more dosta vkraj dati pri tomboli, stroški so velki po zakoni, pa ešče posebi so stroški. Zato naj Dom dobi kem vekšo podporo, bomo meli mesto tombole ali loterijo ali pa srečolov, licitacijo, senje ali kaj spodobnoga. Glav-no je, da mamo dobitke. Za te prosimo. Ka nam što prevOpa, naj nam pokloni. Obleko, pohištvo, stvar, posodo, pisarniške potrebčine, živež, pov itd. Pač vse ka, ma kakšo vrednost. Kda to vse zberemo, te se odločimo, ka mo meli, ka de Dom meo tem vekši hasek. Dare pošljite ali naznanite v Crensovce odbori.
Znate ka jo to kamen!? 650 Din. za zidanje Doma sv. Frančiška. 800 jih moremo meti. Fali nam ešče 700. Dajo pa kamne Amerikanci i vsi naši, ki zvfin mej države dobro služijo. Kda se naberejo ti kamni, te mo začnoli povati.
Znate ka je to črep ? 650 Din. je eden črep. Gda jih zadosta zberemo, mo hišo za sirote pokrivali- 800 jim moremo meti, pa jih ešče nega dvesto. Prosimo črepe od naših domačih v državi.
En mali račun na račun litrov. V Ižekovcih na proščenji je iest •Odi melo pred sebov osem litrov vina. Če bi vsaki samo pol litra spio z slatinov, ka bi ščista zadosta bilo, bi ostala v žepi cena petih litrov vina, to je 100 Dinarov. Šest ludi bi tak prišparalo lehko za sirote 100 Din. I v celoj Slovenskoj Krajini lehko da šest lfldi 100 Din. v te namen pa izdaj vse ma doma. Ne gučimo od tih najvekših sirot, kakših je malo. Med 80.000 katoličanov bi se letno na te način nabralo samo pri ed-noj priliki okroglo 140 000 to je stoštirideset jezero dinarov. V petih letaj bi zato krasno hišo mogli zozidati vsem našim sirotam. Malo zatajflvanje sirotam dosta prinesel
Agitatore prosimo! Premalo poznajo našo akcijo za podiganje Doma sirot. Najvekše dobro delo včini tisti našim sirotam, ki pri vsakoj priliki priporača to delo. Nikdar ne pozabimo Jezušovih reči: „ka ste toml na/menšemi včlnolt, meni ste vilnoll". Prosimo dobre ddše, naj se genejo za pobiranje milodarov za Dom 1 Pri vsakoj priliki, pri zdavanji, krstitji, pri vsakoj veseloj prigodbi i tfidi pri vsakoj žalostooj za povekšanje veselja i tolažbe naj bo ponfljen dar za sirote. Jezuši ga damo.
m
Sveta prečiščavanja prosimo! Dobre dušice, lepo vas prosimo, kda pristopite k svetomi prečiščavanji — o da bi gostokrat to včinole — darujte bar edno za namene Doma, ka se posreči nabiranje.
Vsem darovnikotn se iz srca zahvali za vsaki najmenši dar i prosi vsako smileno srce za dar	ODBOR.
Št. Vogrin, salezijanec.
Blaženi Bosko Ivan.
Pastir.
Veselo je navadno na paši. Pastirje pridejo vkup k ognji, pečejo ku-korco i krumpiče, pajajo i mažejo kruh. Vesela pesem se razlega po travniki.
Vnogokrat se pa tfldi zgodi, ka se smeje vrag i si zadovolno mene roke, angeli pa jočejo zavolo grehov svojih varvancov-pastirov. Stariši, ki se ne brigate za to ka delajo vaši sinovje i vaše hčeri na paši, vi te da-vali ednok pred pravičnim Bogom oster račun I
No, zdaj sam pa že na predgo vdarol Hajdi nazaj k don Boski.
Mali Vanek Bosko je bio tudi pastir. Gda je bio ešče menši je po-tnagao starejšemi brati Franceki pure pasti. Celi šereg jih je mela mama Margeta. Vaneka so posebno veselili glasni purani.
Gda je bio pa Vanek že malo vekši, je pa gono domačo kravico na pašo. Ka je delao Vanek na paši, kak se je oponašao ? Par dogodkov naj nam to pove.
Neki Matta, ki je kak dečak sliižo pri ednom kmeti i gono z Vane-kom vkup na pašo, je pripovedavao:
„Vanek je meo sebov vsaki den za obed lepi beli krOh, jaz pa na-vadnoga čarnoga. Ednok mi pravi Vanek:
Mi ščeš napraviti edno veselje?
Prav rad, njemi odgovorim.
Menjajva si krtih!
Pa zakaj?
Tvoj more biti bolši kak moj i zato bi raj tvojega jo, je odgovoro Vanek.
Matta njemi prav rad spuno želo i dve leti kak sta pasla vktip, ujemi vsakši den menjao svoj čaren krtih z dobrim belim.
Matta je kesnej spoznao, ka je Vanek ne menjao kruha zSto, ka bi bio čaren v istini bolši, pač pa je to delao kak za pokoro i za zatajOva-nje samoga sebe i za veselje svojemi prijateli.
Z Vanekom je bilo na paši tudi nekaj dečkov ki so ravno ne bili najbolši. Zavolo toga se je Vanek od njih vkraj držao. Zabavao se je samo z dobrimi dečki. Najraj je pa vzeo v roko knigo i čteo ali se pa včio.
Ednoga dneva so ga tej falotje večkrat zvali, naj se ide z njimi igrat. Vanek se pa tomi ne dao nagučati, raj je čteo svojo knigo. To jih je razčemerilo i so ga prav pošteno narezali. Vanek se nika ne brano, čeravno je bio močnejši od nji. Na konci njim je povedao:	m
„ Bi j te me kelko ščete, liki z vami se nejdem igrat Raj se bom včio, ka bom ednok duhovnik.'	(Dale.)
Lansko leto so sv. Oča ob priliki svojega zlatcmešniškoga jubileja proglasili za sveto leto. Da bi verniki iz širnoga sveta mogii kem več milosti dosegnoti v tom sv. leti, so sv. Oča podugšali sv. leto do konca junija t. 1. Tak se je junija sv. leto nad vse veličastno končalo s tem, da je bilo dosta prištetih med blažene i svetnike.
8. junija, na risale je postanola blažena Pavla Frass-netti (f 1882 I.) doma iz Genove. Pavla je bila izvrstna vzgojitelica i ustanovit« 1 ca redovne drOžine »Sestre sv. Doroteje". Dosta zasliig si je pridobila z vzgojov ženske mladine.
15. junija, na svetek Sv. Trojstva, so sv. Oča prišteli med blažene poniznoga redovnika brata Konrada Parzham iz kapucinskega reda ; po rodi je bio Bavarec (f 1894 1.) Vse svoje redovno živlenje je bio samostanski vratar.
22. junija, je bila proglašena v baziliki sv. Petra za svetnico bi. Lujza Filippini (f 1732. 1.) Po rodi je Italijanka. Potem Katar.na Thomas (f 1574. 1.) iz Španije, auguštinskoga reda.
Diamantna meša pri Kapeli. Jula 22. so obsliižavali 60 letnico svojega mešništva mil. g. č. kanonik Meško Martin Davni poznanec i dobrotnik našega liidstva, stalni naročnik naših listov, goreči Kristušov sluga so veselo dali Bogi hvalo za prijete vnoge miloščo trojedinomi Bogi. Prišlo je vktip k liiblenomi dfihovnomi pastiri do 40 duhovnikov i nešteto vernikpv. Iz Slov. Krajine je bilo 6 duhovnikov i več vernikov. Farniki so kiipili staromi gospodi krasen mešni pjašč i pogostili do 100 lttdi. Genli« va j.e bila lubezen, štero je kazao g, Škofič, kaplan do staroga gospoda i za |tero ,so se v prvoj vrsti zahvalili slavlenec. Predgali so njim mil. g. Dr. Slavič Matjaš, prelat.
Na otoki Javi so se 11. februara prebivalci posvetili presv. Srci jezušovomi. Brata §unnerja, eden poslanec, drugi pa tovarniški ravnateo, ob§ odločniva katoličana, sta postavila na svojem posestvi podobo presv. Srca. Pred tem kepom se je ves otok presveto presv. Srci.
Novi kardinali. 30, junija so sv. Oča Pij XI. podelili kardinalsko čast petim prejatom.
V Vatikani so napravili celo razstavo darov, ki so jih dobili sv. Oča ob svojem jubileji. Med darovih je tudi vnogo takših, ki so prišli iz misijonskih krajov.