Ljubezen do poklica. Spisal J. Zima. Ljubezen do poklica — kako prazne besede! besede, ktere so se že dovolj prerešetale, že dosti premišljevale, in o tem še kaj vec govoriti, bi bilo toliko, kot vodo v Savo nositi, ali pa, — ker ucitelji ljubimo izraze iz svojega lastnega obzorja, to bi bilo toliko, kot izustiti: školniki, zvesti učenci slovečega Pastalocija, se bodo še enkrat tako plačevali za njihove trude, da bodo nekako majbni Krosusi. Temu pa vendar ni tako! Ljubezen do svojega stana, — so besede daleč segajoče in preobširnega pomena; besede te so že stare, vendar pa še zmiraj nove, in tedaj vredne, da se o njih pomenkova. Ljubezen do poklica se razprostira na dve strani. Ona tirja 1. veselje, 2. pa zvcstobo do stana, in kjer le dvojice ni, tam ni poklica, je le nesrečno življenje, polno britkosti. Kam zabrede tisli, ki svoj stan zaneoiari, nam je le predobro znano. v Ce je že v vsakem stanu nesreča, ako kdo nima Ijubezni do poklica, tim večja se mi pa ta še Ie zdi, če se to prikaže pri učiteljskem ali duhovskem stanu; in zato je vredno, da se o teui vepkrat kaj govori. Vlada sicer poslednji cas veliko pripomore, da bi učitelju zbujala ljubezen do pokliea; tii omenjam le tečajev izobraževanje nadaljujočih in šolskega vodstva. Y7odstvo se sicer ne sme pogrešati, vendar^ kjer je Ijubezen do poklica, ni toliko treba vodstva. Ko bi bil jaz šolski vodja, trudil bi se zvediti, ali ima učitelj ljubezen do svojega poklica, in ko bi lo najdel, zagotovljen bi bil dobrega vspefra. Podlaga te ljubezni je posebno misel, da je učiteljsko delovanje posel dušne niiloserčnosli, in to naj nam ostane za zmiraj ideal. Ve se pa tudi, da se ne živi samo od Ijubezni do poklica, in da k tej veliko pripomore učiteljevo dobro materijalno stanje, in da se Ijubezen do poklica s slabo plačo celd podkoplje. Radoveden sem, kdo bi iz gole Ijubezni, ko bi mu ne migali darovi Fortune, hotel postati kak zdravnik, odvetnik i. t. d., t. j. samo zavoljo tega, da bi ljudstvu koristil? Se ve, da je čast tudi večkrat merodajavna; vemo pa tudi, da je naj več plačilo tisti magnet, kteri kliče in vleče v kak stan. Če po tem takem že vsak takrat, ko si voli poklic, gleda na to, zakaj bi se enake zahteve samo učitelju v zelo štele, in se mu klicalo: nTudi ti, Brutus?" Ljubezen premore vse, ali njena podlaga je tečna hrana. Kako je noogoče veselje do poklica ohraniti, če je vedno treba misliti še na druge zaslužke! Dokler se bode z učitelji tako ravnalo, kakor je ravnal kmet s svojim konjem, ki je snopič kerme na palci lako na svoj berbet privezal, da jo je konj zmiraj pred seboj imel, pa nikoli dosegel, če je še tako tekel; dokler bode učitelj samo ,,moderni" Tantalus, ktererau se sladki sadi le kažejo, in se hitro odtegnejo, ko jib hoče prijeti: tako dolgo ta zelo imenitni stan tudi ne bo cvetel, in svet ga bo še zmiraj po strani gledal; pa tudi marsikteri z dobrimi učiteljski Iastnostnii mu bo zategadel herbet obračal. Plačilo pripomore veliko k ljubezni do poklica, in sicer ravno tako, kakor dobra brana delo lajša, skerbi odpravlja, in nas popolnoma, z dušo in s telesom, daje poklicu. Veselje pa premaga veliko težav, in te poznamo posebno mi učitelji, ko jih že za novo leto dosti dobimo. Kedaj naj se pa Ijubezen do poklica začenja, in kako naj se kaže, ali kako naj se podpira? Kaj ne, prazno vprašanje? Kedaj drugikrat naj se to zgodi, kot takrat, ko si kdo svoj poklic vdli. Da bi tako bilo! Skušnja nas, žalibog! uči, da je dovolj učiteljev, kteri se v pervih Ietih svojega delovanja zmiraj bratijo z mislijo, stan kmali premeniti z drugim in še le tadaj si to iz glave izbijajo, kedar so vse ilusije uničene. To je v veliko škodo za šolo in za učitelja. Se hujše je pa, če učitelj ostane nezadovoljen učitelj. Nezapopadljivo je pa (u posebno, če taki možaki tudi svoje sinove silijo v ta stan. Za nezadovoljnega učitelja je naj boljše, če si poišče drugi stan, kar pa vselej ne gre. Ce pa že ostali more, kar je, naj se zedini s svojo vestjo, naj se povzdigne k činu volje zoper vse protigovoreče strani nižjih dušnih moči, in 8 časom se prikaže veselje in radost do posla, in dela se iz ljubezni to, kar se je popred delalo le iz dolžnosti. Dalje naj si vsak misli, da je pred vsem učitelj, in potem še le, kaj še more ali sme biti in po kakem načinu. Mnogo jih je, ktere vodi telesni prospeh ali čast, da se potem šoli bolj odtegujejo in zabredejo v ncvarnosti. Omenjam tii posebno glasbe, in lahko bi imenoval učitelje, kteri zavoljo te večkrat pozabijo, da je njihov leseni prestol v učilnici prazen. Sraraola pa je posebno školniku, kteri se prederzne med naukom kaj početi ali delati, kar ne spada k nauku. Tak naj nikoli več ne govori o važnosti svojega poklica. Stanu zvesti učitelj si bo zmiraj mislil, da vse njegovo djanje posvečeno je šoli, in ne eno minuto se ne bode odtegnil dragemu šolskeniu času. Ljubezen do poklica se pa posebno kaže s tem, da učitelj rad hodi v tečaje omiko nadaljujoče, in Ijubi vse, kar mu tekne k izobraženju. Marljivo čitanje pedagogičnih spisov, in če celd tudi večkrat nič novega ne prinašajo, je to olje za plamen Ijubezni do poklica, in se zamudki o tem pozneje zeld osvete. Konečno naj še omenjam tovaršije kot pomoček za Ijubezen do poklica, se ve da prave, previdne voljene tovaršije. Ze zato se ta priporoča, ker učitelja okrepčuje. Med tovarši se pozabi na vse nmhe učencev, in kamen pade vsakemu od serca, kedar prestane težave leže pod kamnoni. Varovati se je pa vendar treba tovaršev samo navidezne izobraženosti in dvomljivega obnašanja, kar je že večkrat, posebno mlajim učiteljem, narmanj oropalo ljubezen do poklica. Blagosiovljene naj pa bodo ure, ktere preživamo med odkritoserčaimi, zvestimi tovarši, kteri so polni vestne gorljivosti do po- 11* klica, s kterimi se pogovarjamo, podučujemo, spodbujamo, tolažimo, in svoje hvale iščemo le v dobrem spričalu večne vesti.