učiteljski tovariš Glasilo Udruienja Jugosiov. Učiteljstva — Poverjen iitvo LJubljana. V»e spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsak četrtek pop. Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Za neorganizirane 30"— Din, za naročnike v inozemstvu 40'— Din letno. Posamezna številka po 1'— Din. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat 75 para za nadaljnja uvrščenja primeren popust. Oznanila sprejema upravništvo lista. Naročnino, reklamacije, t. j. vse administrativne stvari, je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6./I. Poštni čekovni urad št. 11.197. Reklamacije so proste poštnine žavno vzdrževanje dijaštva ne pomeni malo. Stavijo se še drugi predlogi, vsi v tem smislu, da postanejo šole kmetski deci dostopneje — po zgledu drugih držav z razvito kulturo. Pri vsei upravičenosti reformnih teženj pa ne smemo pozabiti, da bi načelo enotnosti šolstva se končno vendar omejevalo na zunanji ustroj šolstva in bi se v tem oziru lahko pretiravalo, ako ne bo učiteljstvo kot nositelj vsake reforme, v idejnih ciljih edino, vso prožeto odgovornosti in duha nacionalnega edinstva, ako ne bo vse učiteljstvo od enorazrednice v samotnem selu do univerze ene misli, sledilo eni veliki ideji, delovalo roko v roki vzajemno in solidarno. Zato moramo pritrditi zahtevi, ki se kot zadnja stavi v rezolucijah, da se mora učiteljstvo tudi po svoji izobrazbi zbližati in da se mora zlasti ljudskošol-skemu učiteljstvu. kot poklicanemu vzgojitelju in voditelju širokih mas naroda dati prilika, da si svojo izobrazbo — splošno in strokovno — poglobi in razširi in da se mu zato odprejo vrata do visoke šole. Kakšno učiteljstvo — taka šola in dasi ta ni edini vzgojni faktor, ima vendar odločilni vpliv na mladino, od koje je zavisna naša bodočnost. Naj si torej naši vzgojitelji vseh kategorij šol brez predsodkov podajo roke k skupnemu delu. k skupnemu reševanju nerečeh vzgojnih vprašanj in nalog sedanje dobe, naj jih druži zavest, da so en stan z eno veliko vzgojno misijo, naj jih druži skupna ljubezen do naše mladine, koje rast je narodova rast. koje propast je narodova propast — državna propast. O slovniškem pouku. (Dalie.) 3. Glagol. Komu to besedno pleme, glagol imenovano, še ni delalo preglavic? Učitelj kakor učenec se rešpektno klanjata pred njim! Koliko terminov, nanašajočih se na glagol, so iznašli slovničarji in le najboljšemu spominu je dano, obdržati vse Pripomnia: Kljub temu, da se je sklanjal pridevnik s samostalnikom, se mora končno njegova sklanjatev še posebej 'premiotrivati. Oso-bito se morajo iprimerijati 3. s 5. iin 5. s 6. sklonom -moške in srednje sklanje, ker se pri le-teh kaj rado napalke pripetijo. Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 75 para za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine še 25 Din. Telefon uredništva štev. 312. Članstvo ljubljanskega Poverjeništva UJU ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej ni treba članstvu naročnine posebe plačevati. Seja širjega sosveta UJU pov. Ljubljana dne 12. junija. Po sklepu seje ožjega UJU poveri. Ljubljana dne 10. maja 1922 se vrši v condeliek. dne 12„ junija 1922 v mestni magistratni dvorani v Ljubljani seja šir-iega sosveta ob 8. uri zjutraj. Dnevni red: 1. Poverjenikov nagovor in poročilo o delovanju poverjeništva. (Poroča tov. Luka Jelene). 2. Poročilo blagajnika. (Poroča tov. Mirko Fegic). 3. Poslovnik UJU poverj. Ljubljana. (Po* roča tov. Ivan Dimnik). 4 Načrt šol. zakona. (Poroča tov. Pavel Flere). 5. Šolska uprava z ozirom na delitev Slovenije v dve oblasti. (Poroča tov. Anton Gnus). 6. Učiteljstvo v uradniški pragmatiki. (Poroča tov. Rudolf Dostal). 7. Določitev časa, kraja in dnevnega reda II. pokrajinski skupščini. 8. Samostojni predlogi in nasveti. 9. Slučajnosti. UJU poverjeništvo Ljubljana dne 15. maja 1922. Rudolf Dostal Luka Jelene strokovni „tajnik. poverjenik. Opozorilo: Po členu 15. pravil UJU so člani širjega sosveta: a) vsi člani ožjega sosveta, b) vsi predsedniki okrajnih društev. Prisotnost teh članov na seji je obvezna: ako se kak član ne more udeležiti seje, naj pooblasti namestnika. Zastopana morajo biti vsa društva! Seja je javna in ima pravico udeležbe vse organizirano učiteljstvo, kolikor glede tajno-nosti seje širji sosvet drugače ne določi. Za predsednike ozir. namestnike nosijo stroške okraj, društva. Člane opozarjamo, da se posebna vabila ne razpošiljajo. Samostojne predloge ie vposlati do 5. junija t. 1. Temelji bodočnosti. Dobršen del ovir naše narodne in državne konsolidacije je treba iskati v duševni razoranosti naše družbe — zlasti naše inteligence. Starejša generacija, vzgojena v tujem idejnem svetu, v ideologijah, ki niso zrasle organično iz domačih tal in niso 1 nikdar stale v vzročni zvezi z našimi j življenskimi vprašanji kot narod, se s težavo uživlja v nove razmere, ne najde trdnih tal za novo idejno orientacijo. Čudimo se drugim, da nas ne razumejo, govorimo o nam tuji mentaliteti, a še manj smo mi razumljivi drugim — baš I zato, ker smo manj samosvoji, kakor si 1 domišljamo. Vse to je končno razumljivo, i zakaj naše narodno suženjstvo je pomenilo tudi duševno suženjstvo in ni pričakovati, da bi se dorasla generacija kedaj docela otresla neljube dedščine iz one dobe. Toda tudi pogled na našo mladino ni preveč razveseljiv, tudi v njenem du- (ševnem življenju pogrešamo jasirh idein h smernic visokih ciljev, zenotene volje, resnega stremljenja po poglobljenem pojmovanju narodnega življenja, po samospoznavanju, pogrešamo duševnega poleta, svetlih vzorov, za koje bi se ogrevali in bojevali. Tudi nje pojmovanje edinstvene ideje nima one širine, globine in gorkote, ki bi dala tei ono sugestivrio. prepričevalno silo. da bi premagala vse ovire in si osvojila vse duše. Nov rod, sebi zvest, ne oklevajoč med radikalizmom fraz in gest ter mali-kovanjem tujih vzorov in etiket, rod zasidran v domačih tleh, v svojih ciljih edin, samozavesten brez samozaverovanosti in tesnosrčnosti tak rod je treba šele vzgojiti. In šoli pripade velik del te naloge! S tega gledišča nam je treba motriti vsako vnrašanie šolske reforme. Kdor na slepo hvali vzgojne uspehe stare šole, ta ne pozna rak-rane v našem narodnem životu, ta ni resno razmišljal o vzrokih naše narodne slabosti in suženjskega duha, ki nam tiči v krvi in mozgu. Kdor vidi v nameravani reformi srednjega šolstva samo zlohoten napad na humanistično gimnazijo, ta je nezmožen gledati in motriti resen naroden problem v njegovi celoti, kdor vidi v načrtu srednje šole samo premišljen korak k centralizaciji in unifikaciji šolstva, ta je slep za težke socialne probleme sedanje dobe, ne pozna nje pedagoška stremljenja in ni pogledal preko domače granice v šolsko gibanje tujih držav. Zato je treba pritrditi načelni izjavi učiteljskega društva za Mežiško dolino, da se ne sme vprašanje bodočega šolstva in njegove zakonodaje smatrati kot iz- ključna zadeva učiteljev-strokovnjakov, ampak kot zadeva celega naroda in da je treba sporazumnega dela vseh prosvetnih in drugih interesiranih činiteljev. da se ugotovijo načelni pravci za zunanio in notranjo reformo celega šolstva. Dosedanja diskusija v vprašanju srednjega šolstva v naših listih je dokaz za upravičenost te zahteve. Večina' zagovornikov sedanjega sistema se v svojih polemikah ni malo ni potrudila, da bi šla svari do dna in vtis imam, da je s svojo površno argumentacijo svoji stvari preje škodila kot koristila. Tudi med prijatelji humanistične izobrazbe so danes odločni zagovorniki reforme, ker vedo, da samo na ta način rešijo gimnaziji njeno staro reputacijo in preprečijo, da se popolnoma ne odtuji življenju in spremenjenim življenskhn razmeram naroda. Pozdravljati moramo zato v omenjeni izjavi načelo, ki je sicer samo po sebi umevno, a vendar pri obravnavi šolskih vprašanj kaj radi pozabljamo nanj, da mora vse šolstvo služiti rasti in napredku naroda in države, da moramo imeti pri vsaki reformi v očeh korist celote in da mora notranja idejna vez spajati vse šolstvo in enoten duh vladati v vsej vzgoji. S tega gledišča tudi ne gre omalovaževati nekaterih misli in predlogov, ki se nanašajo na to, da se olajša dostop k višjim šolam in študiju nadarjenim učencem iz širokih slojev naroda in, da se šolstvo prikroji agrarnemu značaju naše države in potrebam kmetskega prebivalstva. Pri sedanjih razmerah se je inače v resnici bati, da bo dotok dijaštva s kmetov vedno bolj ponehaval in se bo prepad med narodom in izobraženci še bolj poglabljal — prav v zasmeli demokratični dobi in narodni državi. Enotna srednja šola, v nekaterih kulturnih državah že danes upeljana, pomeni v tem oziru resničen napredek in brez dvoma odpira razna vratca k študiju ne glede na to. da ustreza tudi pedagoškim izkustvom in socialni pravičnosti. A ne gre a priori zavreči tudi drugih možnosti za olajšanja študija kmetski deci, ki se predlagajo v omenjenih rezolucijah. Na pr. se izrekajo proti temu da bi otroci že po štiriletnem obisku ljudske šole prestopali v srednje šole in zastopajo stališče. da bi se ob vstopu zrelejše dece iz ljudske šole lahko študijska doba vsaj eno leto skrajšala, kar danes z ozirom na te- LISTEK. Nacijonalna vzgoja drugod in pri nas. V letošnji 14. št. »Učiteljskega tovariša ie klical podlistkar Zvonimir: »Več nacijonalne vzgoje v šolo!« Še vedno Drepotreben klic. dasi mislijo nekateri, da sedaj nam ni več treba nacijonalne vzgoje, ko smo dosegli svoje osvo-bojenie in svojo samostojnost. Ali niso Name i že dolgo, dolgo uje-dinjeni in svobodni, močni in veliki in vendar je vzgoja njihove mladine še yed-io strogo nacijonalna. Dobro nam ie še v spominu kakšen velenemški duh ie vladal še prej v vseh naših nemških šolah, in še čvrstejši vlada povsod po nemškem sedaj, ko se mrzlično in sistematič-n° misli na »revanehe«. Kaj naj rečem še celo o Italijanih, ki Se Ponašajo s svojo »2000 letno kulturo«. so tudi uiedinjeni in svobodni že dolgo, vendar gredo v svoji nacijonalni vzgoji tako daleč, da teptajo vsak čut pravičnosti, da hite do svoiih ciljev preko vseh zaprek ne meneč se za žrtve. Francozi, Angleži, Turki in Kitajci so najprej Francozi, Angleži, Turki in Kitajci potem še le socijalisti, komunisti itd^. Ko gre za dobrobit države, ali ko je država v nevarnosti, so Italijani, Nemci, Angleži in Francozi predvsem dobri državljani, ki pozabljajo vse strankarstvo in notranje spore, da nastopijo složno proti zunanjemu sovražniku. Nam Jugoslovanom pa pridigujejo nekateri naši liudje, da moramo biti le humanitarni in da nam nacijonalne vzgoje ni treba! Tako govore pri nas ljudje., dasi vedo dobro, da pri nas ni še vse v redu, vendar pridigujejo, da se mora pri nas pričeti s humanitarno vzgojo. Treba je samo pogledati v nekatere zavode, na kmete, treba ie samo poslušati ljudi, ki se zbirajo v raznih čakalnicah oa se kmalu vidi, kakšen duh veje med najrazličnejšimi sloji. Starejših ljudi ne moremo izpremeniti v dobre in zveste državljane,-če niso bili že pred preobratom zavedni Slovani, ki so čutili vso težo suženjstva pod tujčevo peto. Zato moramo vso svojo skrb in svoje delo koncentrirati na mladino, da dobimo iz nje zanesljive Jugoslovene in Ju-goslovgnke; treba nam ie zato naciionalne vzgoje in nacijonalno navdahnjenih šolskih knjig. Če pravim nacijonalno navdahnjenih šolskih knjig, nočem nikakor reči. naj bodo v teh knjigah spisi, berila, ki bi rodila sovraštvo do drugorodcev-Ne takih knjig kakoršne imajo n. pr. Italijani. kjer netijo v mladih srcih sovraštvo do drugih narodov. Tako ie bilo še leta 1919. v čitanki za IV. razred ljudskih šol berilce, kjer se je pripovedovalo, kako ie. ko so vdrli Avstrijci v Italijo, nek Hrvat polil italjanskega dečka s pe-troleiem in ga nato zažgal. Tu bi bilo pač umestno, da se izvede nasvet, katerega je stavila ženska zveza za mir, da bi se morale šolske knjige vseh narodov predložiti mednarodnemu razsodišču, da bi se kaj takega več ne dogajalo. V Italijanih ie nacijonalna vzgoja krepko razvita, boli nego kje drugje. Zgodovina Italije za ženske liceie se zove samo: »La mia italia« (moja Italija); lepota in slava Italije se opeva in opisuje povsod v zgodovini, v čitankah, v pesmih in prozi o vsaki priliki in o vsakem času. S prav tako navdušenostjo govore o materi Italiji vsi naobraženi roditelji svojim otrokom in jim še prav mladim vcepljajo ljubezen do domovine. Take nacijonalne vzgoje .ie treba mnogo bolj nam, ki smo še mladi in smo se še le uiedinili; ujedinila tri plemena sorodna, a med seboj skoro do cela nepoznana in drugo na drugo naščuvana po onih, ki so imeli od tega korist. Treba nam ie narodne vzgoje, ker so nas povsod prikrajšali, ker so od našega telesa odtrgali naiboliše ude. Naša vzgoja mora biti nacijonalna. da se obranimo nadaljuih prikrajševani, da bomo stremili in delali nato. da priborimo zopet odtrgane in ugrabljene dele naše mlade države. Šola, cerkev, dom. društva, javnost in vsak zaveden posameznik imej pred očmi bodoč- iste v posesti. Za osnovno šolo pa bomo izbrali le to, kar je praktično in kar bistri razum, vsako le spominsko obiležje pa opustimo. Mnogo oblik glagola prinesejo otro- j ci že od doma seboj. Tvoritev Časov jim vobče ne dela težkoč in tudi osebila tvo- | rijo navadno pravilno; kar je pa napačnih, n. pr. deloma, se naj čim prej odpravijo s temeljito posebno vajo. Važne so vaje, izpeljati iz nedoločnika katerokoli določno obliko: pisati — pišem- vezati — vežem, dihati — dišem, ožeti — ožmem, pripeti — pripnem, poslati — pošljem. Take jezikovno slovniške vaje se morajo že na nižji stopnji pričeti. V to svrho so glagoli grupirati. Sploh bi morala nižja stopnja (1.—3. š. 1.) prav mnogo formalnih vaj gojiti ter tako pripravljati teren za slovniška razmotrivanja na srednji in višji stopnji. Saj je jasno, da otroci, ki ne obvladajo najvažnejših slovniških oblik, ne morejo pravilno odgovarjati, še manj pa pravilno pisati. Ali se naj res do tretjega šol. leta vlečejo napačne oblike: rumene solnce, bele jajce, oni pisajo i. dr.? Na nižji stopnji se naj uče otroci v prvi vrsti elemlentov: besed- stavkov, števila in priproste operacije, ekskurze v višje sfere pa prepustimo višjim učnim j stopnjam! Z določevanjem naklonov se naj na srednji stopnji ne trati časa, kajti naklone pojmujejo šele zrelejši učenci, v formalnem oziru pa isti ne nudijo posebnih težkoč. Zelo važne pa so vaje pre- 1 tvarjanja dovršnikov v nedovršnike ali morda tudi obratno. V to svrho so gla- \ goli zbirati v skupine. (01. IV. zvezek Schr.-B.-ove Jezikovne vadnice!) Do- j vršnike mora učenec dobro razločevati od nedovršnikov! Predno se preide k deležnikom sed. časa, se rriorajo učenci vaditi v kratki obliki tretje osebe množine. Ako se v tem poglavju postopa sistematično, deležniki ne delajo učencem hudih preglavic. Najbolje je postopati na sledeči način: Vadijo se najprej deležniki (pridevniški seveda) ki nimajo kratke oblike in sicer takoj v stavkovni zvezi, da tako učenec polagoma shvati bistvo te glag. oblike. Na tablo napišem stavek: Hlapec, ki pridno dela, zasluži dobro kosilo. Kdo mi zna ta stavek na malo krajši način povedati? Ali: Kakšen hlapec . . .? Če mi ne zadene noben, ga povem sam, napišem ter ga dam ponoviti. (Pridno delajoči hlapec . . .) Drugi primer: Jabolka- ki padajo na trda tla, se obtolčejo. Katera jabolka . . .? Eden boljših učencev bo pretvoritev tega stavka gotovo pogodil, če ne, se mu malo pomaga pri besednem redu. Še nekaj takih primerov, pozneje le ustmeno, se poda ter pridno ponovi! Seveda mora biti učitelj pripravljen, ali pismeno ali pa duševno »nabasan« s potrebno snovjo. Paziti mora, da stoji dotični sambstalnik v 1. sklonu, kajti sklanjatev deležnikov se naj vadi drugekrate. Za pismeno vajo napišem na tablo tistih 8—10 glagolov v nedoločniku, učenci pa na to napišejo opetovano slišane stavke. Boljši učenci smejo tudi zamenjati besede (samostojnost!) Na pr. Naporno delajoči hlapec se poti. (Dalje sledi.) .lak. Kovačič Iz Jugoslavije. — Mlss Palmer naša »inšpektorica«. Ministrstvo prosvete je izdalo odlok, s katerim direktno ukazuje viš. šol. svetu, da ima pripustiti Miss Palmer in-špicirati po šolah akcijo R. K. in tozadevne uspehe. Ne vemo, bo li inšpicirala bolj otroke ali učiteljstvo, vemo pa, da smo v marsičem še predobri patrioti, a da težko prebavljamo take ukaze, kakor je po- slednji. Imamo svoje okrajne šol. nadzornike in višje šolske nadzornike, ki naj nas inšpicirajo- ti naj inšpicirajo šole; tudi nimamo nič proti temu, če gdč. Miss Palmer hospitira glede akcije R. K. na šolah, a da ji da ministrstvo prosvete oblast inšpekcije po šolah, temu moramo oporekati in bomo dosledno oporekali. Dovolj dobre volje smo pokazali za akcijo gdč. Miss Palmer, a zadnji tozadevni odlok ministrstva nam vzbuja resne pomisleke. — Draginjske doklade. Svojčas smo bili na bivšem Štajerskem razdeljeni po krajevno-razrednem sistemu. Imeii smo tri razrede in sicer tako glede osnovne plače, kakor tudi glede doklad. Vsako leto pa se je posrečilo nekaterim šolam, da so bile pomaknjene iz nižjega v višji plačilni razred. To je bilo pričkanja in prerekanja. dokazovanja in utemeljevanja, nasledki pa vedno isti: nezadovoljstvo, jeza. solze. Celokupno staj. učiteljstvo obeh narodnosti je priredilo v Gradcu itn-pozantno manifestacijsko zborovanje za odpravo krivičnega krajevnega sistema ija podlagi pravoreka: za enako delo enako plačilo, kar se je sčasoma tudi doseglo. Danes pa imamo plačo urejeno enotno po službenih letih, drag. doklade pa po krajevnem sistemu. In že se oglaša uč -telistvo ljubljanske okolice, da se ga naj uvrsti v isti draginjski razred, kakor je mesto Ljubljana, torej iz V. v III. Nedvomno bo sedaj sledilo mariborsko okoi. učiteljstvo in tako dalje vso okoliško učiteljstvo krajev v III. drag. razredu. Ni izključeno, da se v tem času ne oglasi celokupno uradništvo Maribora ali Ljub-liane, zahtevajoč premestitev iz III. v II. drag. razred: logično mora okoliško uč;-telistvo za njim. Temu zgledu sledeč, se bodo oo vrsti oglasili vsi drugi kraji, vsi bodo vlekli za vrvico § 51. In tako bo šlo naprej brez konca in kraja. Kar se tiče draginie same v raznih krajih, naj navedem kot primer sam sebe. Služboval sem dolga leta v hribih, daleč proč od prometa. gledališča, zdravnikov in drugih enakih naprav. Z mestnimi tovariši sem si bil v toliko enak, da smo vsi iedli žemljo po dva krajcarja. Razlikovali pa smo se v tem. da je bila njihova že mila sveža, prhka, bela in okusna, moja pa stara, žilava. črna in kisla. Zdravnik je za vse enak. Razlika ie samo ta, da mestni tovariši stopiio k njemu ali pa ga pokličejo k sebi prek ulice, jaz pa se moram z vozom k njemu peljati, ali pa voz ponj poslati. Meso jemo vsi radi. Samo moj mestni tovariš dobi prvovrstno blago, ker ie stalni odjemalec, jaz pa. ki pošljem le od ¿asa do časa. se moram zadovoljiti s slabšim. In še to spotoma na vročem solncu osmradi. Donašalec mora dobiti napitnino in povrh še po-pitnino. Mestni trgovec, mi ne da ceneje blaga, kakor mestnemu učitelju. Razlika ie samo ta. da ima mestni učitelj večjo, jaz pa manjšo draginsko doklado. On stisne Nago pod pazduho in je ž njim v par minutah doma oziroma pri kroiaču. dočim morata iaz plačati voznino na železnici ali pošti in še za voz ter ves čas sebe in voznika prehranjevati. Pot h krojaču ie še povrh. Prei sem bil hribovski učitelj, sedai pa sem okoliški. Gre za izšolanje dece. Prei si nisem mogel kupiti (se razume: brez velikanskih režij), sedai pa si ne morem, ker ljudstvo daleč proč od mest prideljuje samo ta in toliko, kar samo rabi. ker nima prilike za prodajo, v okolici mesta pa z/>oet vlečejo vse v mesto, tako da ne dobiš zopet nič, Hočeš, nočeš, moraš za ženo v mesto, ter tam kup