Za poduk in kratek oas. Nevednost, najdražja stvar v deželi. (Slika; načrtal — ski.) (Konee.) Kar pa je prišlo še odslej, bilo je zlasti za starega Smrekarja že pravi križev pot. Sestradan in zdelan, pobit na duši in telesu, je naposled zbolel ter se moral uleči. Žena mu je stregla, a kak6, to je vedela najbolj sama in pa — Bog. Kmalu se je razglasilo, da ga je zadel mrtvoud in da dolgo ne bo več. Preležal je eno zimo, toda spomladi se je že prikazal tu pa tam, krevsajoč po cesti z mavho na hrbtu. Mrtvoud je zadel le desno stran života ter ga napravil samo nesposobnega za delo, ne pa še nesposobnega za življenje. Žena ga ni marala več rediti doma, in kaj je hotel drugega, nego vzeti v roke beraško palico ter krevsati od hiše do hiše, prositi ubogajme. Za prej bogatega kmeta gotovo težak korak! Sedaj se je jel Ijudem že nekoliko smiliti revež. Radi so mu dajali vsak po svoji moči, ta kruha, drugi moke, treiji zabele, četrti soli ali denarja; toda kmalu se je izvedelo, da še od tega, kar priberači ter prinese na dom, ne dobi revež od žene drugega kakor ostanke. To je ljudem zopet zamrzelo in marsikje so postali spet trdosrčni proti njemu, češ, ko bi to, kar mu damo, povžil sam, radi bi mu dajali, toda oba pa ne maramo rediti. Naposled je našel najboljšega podpornika v gospodu župniku, ki so mu pomagali obilno pri vsaki priložnosti, toda tak6, da ni vedela levica, kar je delala desnica. Tako se je torej prevlekel do letošnje zime. Kakor sami vidite, letošnja zima ni bila hnda, pač pa mrzla in to je bilo krivo, da revež ni mogel iti več po beračenju, ker mu je pohabljeno telo odpovedalo službo. Moral je prebiti doma v mrzli sobi, ker revežu nihče ni pripravil potrebnih drv za kurjavo. Gladen in prezebajoč jel je naposled bolehati in žena mu je stregla. S tem je tudi povedano vse. To, kar pripovedujejo o njegovih poslednjih trenotkih, mora v človeku kar vzbujati grozo. Ko so gospod župnik zvedeli, da boleha, poslali so nekoga povedati ženi, naj pripravi, kar je potrebno, da ga pridejo previdet. Poslanec prišedši v kočo, ni našel žene nikjer, le bolnik je ležal na postelji, že kakor mrtev. Jel ga je dramiti, stresati za rame, klicati po imenu, toda nič. Mislil je, da je že proč, torej ga je jelo biti slrah in že je hotel zbežati skozi vrata. Tu se je Se toliko osrčil, da se je ozrl ter videl, da se je bolnik nekoliko zganil. Pa se vrne k njemu ter ga jame izpraševati to in 6no, zlasti še to, kam je odšla žena. »Oj, žene že dva dnl ni videti«, odvrne s težavo bolnik, »mene pa tu tako zebe in tudi lačen sem, lačen«. — »Kam pa je vendar ?la?« nadaljuje oni; >župnik so namreč naročili, naj pripravi potrebno, da vas pridejo previdet«. —¦ »Menda bo pri hčeri, ali kje«, odvrne bolnik in solze ga polijejo, ko se spomni velike skrbi župnikove. »0, naj le pndejo«, nadaljuje; »veliko sicer nimam, toda nekaj bi jim še vendar-le rad povedal. 0, da bi vsaj kak teden še gledale moje oči«, vzdihne na to, »potem pa naj se zgodi sveta volja božja!« In res častiti gospod so prišli, prinesli mu ne le sveto popotnico, marveč tudi precej drobiža, češ, naj mu žena poIrebno kupi, da vsaj gladii ne bo umrl. 0 kako so polivale solze hvaležnosti reveža, dasiravno so bile že štele ure njegovega življenja! Ni učakal tedna, kakor si je želel, umrl je sam, zapuščen, pozabljen, toda pripravljen; Bog da bi bili le mi tak6!« — »Lepa vam hvala, gospodinja, za ganljivo pripovedko, katera mi nikdar ne zgine iz spomina!« zakliee sedaj kovačica, sedeča pri peči, ko vidi, da je tovarišca umolknila. »Verjemite mi, da sem se mnogo naučila iz nje, kar bo dobro povedati tudi svojim mlajšim. Upam, da jih gane vsaj izgled, ako besede sarae časih ne pomagajo. Dobro, da so vara znane vse podrobnosti iz življenja tega trpina«. »Kaj bi mi ne bile znane, saj sem jih gledala z lastnimi očmi, čula od zanesljivih prič«, odvrne kočarica. »Ce je resnica, da izkušnje izmodre človeka, pa lahko svojim mlajšim pokažete sedaj z zgledom, kako resničen je star pregovor, da nevednost je najdražja stvar v deželi, da ženiti se je treba čim bliže, ko je raogoče, in da le tista deklina je kaj vredna, ki se ne sramuje deti na-se izdelkov svojih rok. Ako bi bil pokojni Smrekar dobil takšno, gotovo bi ne bil tako nesrečen in tudi njegovi otroci bi še kaj imeli. Tako pa ga bodo kleli še tjekaj v grob.« »Oj, to je hud6, da je človeka kar groza«. — »Mislim, da je, toda kar sem že rekla, ponovim še enkrat, da sam ni bil kriv vsega. Ko sem danes stala ob njegovem grobu, mislila sem si: Pridite semkaj-le, vi modrijani, ki ne morete dovolj prehvaliti tiste naše takratne nemške šole, da vidite, kak dobiček je prinesla temu-le revežu, ki je sedaj že na pravici božji! Ako bi se bil on namesto tiste nepotrebne nemščine naučil v šoli potrebnih vednostij za življenje, gotovo bil bi znal drugače ravnati s svojim premoženjem ler bi ne bil umrl tak6 gladen, zapuščen, pozabljen in preklinjan celo tjekaj v grob. Seveda tistim, ki nam takč vsiljujejo neraščino in trdijo, kako je ona potrebna, je stokrat Ijubši, da ostane kmet top in neveden, da se da skubsti in odirati, kakor so to delali z rajnkim Smrekarjem, ker je ta nevednost njim najbolj v prid. Zato pa tudi sedanji lastnik Smrekarjevega posestva toliko rogovili zoper Slovence in zoper naša gospoda dušna pastirja, ki skrbita ne le za večno, marveč kolikor mogoče tudi za časno srečo svojih ovčic. Povejte tudi to svojim mlaišim, da bodo vedeli, koga imajo pred seboj, ako pridejo v dotiko s takimi ljudmi, ki se jim bodo hlinili za prijatelje, ob enem pa bodo sovražili in zaničevali naS jezik ter hvalili tujega«. »Gotovo jim povem«, odvrne tovarišca, »in lepa hvala, da ste me napotili na to. Sedaj pa z Bogom!« — »Z Bogom, srečno pot!« zakliče gospodinja tcr zapre za svojo znanko hišna vrata. Glas iz Brazilije. Vladni brazilijski list »0 Paiz« podaje nastopno sliko o neverjetni bedi avstrijskih izseljencev: Avstnjski izseljenci se izkrcavajo na otoku, oddaljenem kakih 50 minot vožnje od glavnega mesta Rio de Janeiro. Na tein otoku primanikuje vode in morajo dovažati islo s celine. A voda, ki jo dovažajo v strašno umazanih čolnih, stoji često po dva, tri dni na pekočern solncu in se tudi meša s slano morsko vodo. Vsi izseljenci, ki morajo piti to vodo, dobe strašno drisko. Perilo si morajo izseljenci prati v morju, vsled česar je perilo vedno umazano. Izseljenci spe po tisoč v eni spalnici. Te spalnice so brez oken. Ležati pa morajo na golem, ali pa na lastnih omotih, v kojih nosijo svoje — zadnje imetje. Tu leže vse vprek: moški, ženske, oženjeni, samci, mladi, stari, otroci, starci. — Vsi v strašni nesnagi. Ako bi navstal ogenj, zgoreli bi vsi. Okoli poslopja je strašen smrad vsled človeških odpadkov. V kuhinji gospodarijo kuharji, s kojih uprav kaplje mazanina. Gorje bolnikom! Ti leže v posebnem oddelku, pokriti s cunjami; o kakem čistem perilu ni niti govora. Umrli otroei leže še po več dnij med živimi. Ker pa v oddelku za otroke pomrjejo malone vsi bolniki, zatajujejo matere rajši bolezen svojih otrok in jih nosijo umirajoče na svojili prsih. Sleherni dan nalelajo o pregledavanju spalnic na pet, šest v cunje zavitik mrtvih otrok, koje stlačijo potem v kake stare škatlje in jih pokopljejo. Na kratko: tu vlada najhujša človeška beda. — — Ta grozna slika bodi v resno svarilo vsem onim, ki hočejo iskati sreče onkraj morja v Braziliji! Smešnica. Pijan vojak sreča svojega stotnika ter ga hoče dostojno pozdraviti, ali nikakor se ne more postaviti mirno. »Tepec!« zagrmi stotnik nanj, »menda si se ga že zopet preveč navlekel, da ne moreš mirno stati!« Vojak odgovori: »Gospod stotnik, saj ni res; pijan nisem, le dvojno vino sem pil, črno in belo, pa me vleče prvo sem, drugo Ija«.