33°
Pavlina  Pajkova: Prijateljev  sin.
Velika beda je zavladala po opustošenih vaseh. Gladni, od mraza drhteči otroci so se potikali okrog in brskali po pogoriščih; zapuščene matere so prosile njim in sebi hrane daleč na okrog; fantje in možje pa so se skrivali po gozdih kakor plahe zveri. Prihodnjo nedeljo pa se je zopet oznanjevalo po vseh cerkvah, da naj se vrnejo vsi brez strahu domov, da je vsem odpuščeno. Francozje sami so začeli pobirati mile darove za svoje  „pogorelce".
A kateri mili dar bi posušil solze vdov in sirot! Za mrtvim roditeljem je plakala Birkova
(Konec.)
Zmpnikova družina je bila povečerjala. Delavci so si prižgali pipice, voščili si lahko noč in šli vsak na svoj dom. Hlapec je vzel svetil-nico ter žvižgaje šel v hlev k živini; dekla je pa vzela golido in šla krave molzt. Samo Nande se ni ganil s svojega mesta pri mizi.
Župnik je še večerjal, torej ga je moral Nande Čakati, kakor mu je bilo ukazano. Gledal je, kako je mati pripravljala neko vmešeno juho s piščetom.
družina. Malo tolažbe je bilo, ko je prišla s pestunjo in detetom GregoriČeva gospa vesela pravit, da ji je mož poslal pismo s Hrvaškega, kamor je bil srečno pobegnil, rešen od nesrečnega Birka. Prinesla je bila gospa lepa darila otrokoma in obečala iz hvaležnosti, da bo skrbela za Birkovi siroti; a le še bolj je spomnilo to ubogo vdovo, kako je zapuščena; in ko je GregoriČeva gospa smehljaje se izpraševala svoje dete: „Kje so papa." upirali sta Birkovi siroti oči proseče v svojo mater, in tiho je vprašala deklica:   „Kdaj   pa pridejo naš papa domov:"
„Za koga pripravljate ono jed? Saj smo že vsi poveČerjali", popraša Nande mater, kakor bi se niČ ne zanimal za to. Zdelo se je, kakor da je stavil to vprašanje, samo da bi nekaj govoril.
„Vsi? Neža še  ni",  odgovori mati kratko.
„Torej za Nežo", misli si Nande in bobna s prsti po mizi, da bi prikril s tem veselje, katero mu je napravil ta odgovor.
Nenadoma preneha bobnati. „Mati, župnik so pozvonili", reče, glas pa se mu je tresel.
„Ali res!"  začudi se mati: „nič nisem cula."
V   h 1 a d n i c i.
V   hladnici   naj  malo  počijem, Na sredi  prirodnega  vita; Tu  sladke  vonjave naj  pijem, Ki pomlad po  zemlji je trosi; Tu  vspenja  zelena se trta, Na trtah mi pojejo  kosi: V hladnici  naj   malo  počijem.
Med  svetom  je  hrupnim  mi  duša
Zlo voljna tako,   zapuščena;
A tukaj  tolažbo okuša,
Ki nihče je  zanjo  ne  nosi.
Tu vspenja se trta zelena,
Na trtah ji pojejo  kosi,
V  hladnici  miruje  mi  duša.
Anton  Medved
Žalostnemu prijatelju.
1 omladno veselje povsod se glasi In s cvetjem se zemlja pokriva:
Le tebi  srce  se v grenkobi topi, In solza oko  ti zaliva.
Glej bujno življenje neštetih stvari, Čuj  spev iz  dobrave zelene:
Vsem božja ljubezen dobrote deli, In  stvarce  ne  žabi nobene.
Sočutno  s  teboj  jaz, o  bratec,  trpim;
Podaj   zaupljivo  mi  roko! Besede tešilne,   ki je govorim,
Pa  vtisni  v  srce si   globoko.
A  oni,  ki ptice pod  nebom  živi
In cvetke oblači na polji, Tembolj  še za tebe,  o človek, skrbi:
Podvrzi njegovi se  volji!
./. O. Golobov.
Prijateljev sin.
Izvirna povest.   —   Spisala  Pavlina  Pajkova.)