* —— 75879 slovenska čitanka za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Sestavil s sodelovanjem dr. Janka Bezjaka in dr. Antona Breznika dr. Ivan Grafenauer. L del. Odobrila pokrajinska tirava, oddelek /a prosvsto in vero, v UjnMjftti z Tazpi-om dne 4. avgusta 1921, štev. 3930. 'Jata 21 dinarjev (84 kr-.), V Ljubljani 1921. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Slovenska čitanka za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Sestavil s sodelovanjem dr. Janka Bezjaka in dr. Antona Breznika dr. Ivan Grafenauer. I. del. V Ljubljani 1921. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Vse pravice pridržane. 75879 02o3dWGVt& ' Kazalo. ' A. Pripovedno pesništvo. I. Pripovedke. siron 1. Kralj Matjaž, koroški vojvoda. Zapisal Davorin Trstenjak ... 1 2. Kralj Matjaž in kmet. Zapisal Matija Majar. 2 3. Krimski mož. Ižanska pripovedka. — Anton Zupančič .... 3 4. Kmet, ki je zemio podarao. Bratonci na Prekmurskem. Zapisal Štefan Kuhar . 9 5. Cvetnik. Janez Trdina. 7 II. Legende. 6. Sveti Štefan. Iz preddvorske fare. Zapisal Matija Valjavec ... 9 7. Smrt bogatinova, smrt beračeva. Iz okolice škocijanske na Dolenj¬ skem. A. Zorec.. .. .... 10 8. Sv. Petar i njegova majka. Relokrajinska. Zapisal Ivan šašelj . . 11 9. Tri kaplje Jezusove. Po narodni pesmi Matija Valjavec .... 11 10. Trepetlika. Mihael Opeka.12 III. Pravljice. 11. O dvanajstih bratih in sestrah. Pravljica iz Motnika. Zapisal Ga- špar Križnik. 13 12. Najdenik. Kajkavska. Zapisal Matija Valjavec.13 13. Sojenice. Iz Velike Nedelje. Zapisal Matija Valjavec.17 14. Ptica, lisica in pes. Iz Veržeja. Fr. Kovačič.13 15. Jurko je iskal strahu. Fr. Milčinski.I 9 ■ ■' IV. Narodne prippvedne pesmi. 16. Kresnice. Iz Podgorjan v Rožu. Matija Majar.24 17. Kralj Matjaž in Alenčica. Gorenjska. Valentin Vodnik—Matevž Ravnikar .25 18. Alenčica, sestra Gregčeva. Gorenjska. Matej Ravnikar France Prešeren . 27 19. Mlada Breda. Iz Ledin v idrijskih hribih. Anton Žakelj (Rodoljub Ledinski)™. 28 20. Lepa Vida. Kranjska. Andrej Smole—France Prešeren.28 21. Neposlušne stvari. Iz vzhodnega štajerja. Zapisal Stanko Vraz . 33 V. Balade. 22. Lenora. Gottfr. Aug. Burger—France Prešeren.34 23. Povodni mož. France Prešeren.37 24. Knezov zet. Simon Jenko 89 IV Slran 25. Botra. Anton Aškerc.40 26. Smrt nevesta. Anton Medved . ..41 27. Ubežni kralj. Fran Levstik. .......... 42 28. Kralj Matjaž. Oton Župančič.43 29. Slavina. Anton Medved.44 30. »Mea Kulpa!« Anton Aškerc. 45 31. Iškarijot. Anton Aškerc.45 32. Sveti trije kralji. Oton Župančič. 47 33. Mati in sin. Oton Župančič . . •. 48 35. Vrnitev. Josip Murn. 49 VI. Romance. 36. Turjaška Rozamunda. France Prešeren ...... . . 50 37. Dobljena igra. Anton Medved. 51 38. Judit. Anton Aškerc. 53 39. Blearney Stone. Irski narodni motiv. Josip Murn ...... 51 40. Trije popotniki. Anton Aškerc.55 41. Neiztrohnjeno srce. France Prešeren. 55 42. Roža. Fran Levstik. . . . 56 43. Poletna romanca. Cvetko Golar.57 VIL Pripovedne pesmi. 44. Anka. Anton Aškerc ... . ..57 45. Nevesta. Simon Gregorčič.58 46. Jeftejeva prisega. Simon Gregorčič.60 47. Smrt carja Samuela. Josip Pagliaruzzi.61 48. Kacijanarjeva smrt. Ivan Cankar ..63 49. V oglejskem muzeju. Vojeslav Mole. 64 50. Aznia. Anton Medved.66 51. Ponočni gost. Anton Medved. 68 Idila. 52. Sanje. Odlomek. Matija Valjavec.68 Žaljivka. 53. Zlato v Blatni vasi. Oton Župančič.. 73 Pripovedna pesem o živalih. 54. Volk in pes. Matija Valjavec.73 Venec pripovednih pesmi. 55. Stara pravda. Anton Aškerc.. v 77 VIII. Ep. Alegorično religiozni, ep. 56. Pekel. »Božanstvene komedije «prvi del. Dante Alighieri. Prevela Oton Župančič in dr. Josip Debevec.94 v I d i 1 i o z n i ep. Sir»n 57. Triglav. Fr. S. Finžgar.115 IX. Roman. 58. Iztok. Iz romana Fr. S. Finžgarja »Pod svobodnim solncem«, I. del, pogl. 3. — 6...134 X. Povest in črtica. 59. Martin Krpan. Fran Levstik. .150 60. Spomladi. Ivan Cankar.173 XI. Epsko-didakticne pesnitve. Basni. 61. Kos in brezen. Valentin Vodnik.184 62. Cena. Miroslav Vilhar.184 63. Ajzopove basni. Josip Stritar.. 185 Prilike 64. Dva čolna. Jakob Voljč.185 65. V pepelnični noči. Simon Gregorčič.186 66. Pesnik Selim. Antoni Aškerc.137 67. Našli so rokopise.' Anton Aškerc.188 68. Haranova želja. Anton Medved.189 69. Sreča, Poezija in Prešeren. Josip Stritar ..ICO B. Lirično pesništvo. I. Pesem. 70. Pevčev poklic. Anton Medved.194 71. Pevski boginji. Fran Levstik.194 72. Le čakaj, solnce Narodna od Zilje. Matija Majar.194 73. V jutranji zarji. Silvin Sardenko (Alojzij Merhar) ...... 195 74. Solnce. Simon Jenko: »Obrazi«.. . 195 75. Miruj srce! Anton Medved.195 76. Zvečer. Oton Župančič ..195 77. Solnce v zenitu. Cvetko Golar.196 78. Tiho prihaja mrak. Oton Župančič . 196 79. Ko dobrave se mrače. Josip Murn.196 80. Mir s teboj. Anton Medved.197 81. Nočna melodija. Oton Župančič.197 82. Grlici. Josip Murn ..197 83. Hrepenenje po pomladi. Josip Stritar. 198 84. Pomlad. Anton Medved m ..198 85. Pomladanska romanca. Josip Murn.198 86. Poljska pesem. Cvetko Golar.199 87. Kmetova molitev. Cvetko Golar . 199 88. Na polju. Obraz. Simon Jenko.199 89. Nevihta. Cvetko Golar ..199 VI Stran 90. Listopad. Josip Stritar.200 81. Po vseh svetih. Anton Medved ..200 92. Ledene rože. Oton Župančič.200 93. Razpoloženja. Vida Jerajeva.200 94. Izpremenjeno srce. Simon Jenko.201 95. Topoli ob Savi. Oton Župančič..201 96. Mravlja in orel. Obraz. Simon Jenko.. 201 97. Jadra. Oton Župančič.201 98. Popotnik. Fran Levstik.202 99. Po železni cesti. Anton Aškerc.202 100. Ob Renu. Josip Stritar.203 101. Z Adrije. Anton Medved.203 102. Sopotnik. Anton Aškerc ..204 103. Večer v pristanu. Oton Župančič. 204 104. Vzdih. Oton Župančič.205 105. Domotožje. Fran Levstik. 205 106. Daljni grob. Oton Župančič .... . . .205 107. V težkih dneh. Oton Župančič.206 108. Na Sorškem polju. Simon Jenko . ..206 109. Zopet v Ljubljani. Josip Stritar.206 110. Preval. Alojzij Gradnik.207 111. Vlahinji. Anton Medved.•.207 112. Naše gore. Simon Jenko. 207 113. Doma. Vida Jerajeva.208 114. Mojo srčno kri škropite. Simon Gregorčič.208 115. Gori. Simon Jenko.208 116. Naš narodni dom (Zedinjena Slovenija!. Simon Gregorčič . . . 209 117. Molitev. Simon Jenko.209 118. Južnim bratom. Obraz. Simon Jenko.210 119. Begunci. Joža Lovrenčič.210 120. Smrt v polju. Stanko Majcen.210 121. Pesem starega begunca. Alojzij Gradnik.211 122. Meni se hoče. Oton Župančič ..211 123. Sebi. Oton Župančič.211 124. Kmetska pesem. Josip Murn. ...... 212 125. Žebljarska. Oton Župančič ..212 126. OtvL Fran Levstik.213 127. Beli dan na okno trka. Oton Župančič.213 128. V brezupnosti. Simon Jenko. 213 129. Na bregu. Simon Gregorčič .213 130. Moja soba. Anton Medved . . . .'.214 131. Pesem o prepelici. Fran Gestrin.214 132. Spominčice. Simon Gregorčič.215 133. Vodilo. Obraz. Simon Jenko.215 134. Razni glasovi. Fran Levstik ... . . 215 135. Upanje. Fran Levstik.216 136. Izgubljeni raj. Simon Gregorčič .216 137. Potnikov dvom. Fran Levstik.* .... 216 VII Stran .216 138. Ded. Anton Medved •••••_ . 217 139. Sveta odkletov. Simon Gregorčič. Pesmi v stalnih oblikah. S o n e t j e. 218 140. Sonetje nesreče. France Prešeren. 219 141. Slepa neskrbnost. Fran Levstik.' 219 142. Pozdrav domovini. Josip Stritar .. 221 143. Prijatelju. Josip, Cimperman. 221 144. Pesnik. Josip Cimperman. 222 145. Na očetovem grobu. Dragotin Kette. 222 146. Jesen. -Oton Župančič. Gazele. 223 147. Žalost. Josip Stritar.’ 223 148. Moj oče. Anton Medved .. 149. Hrepenenje po miru. Anton Medved. Glosa. 224 150. Glosa. Oton Župančič.. II. Elegije. 224 151. Na Jenkovem grobu. Josip Stritar.^ 152. Iz »Dunajskih elegij«. Josip Stritar .^ 153. Na tuji zemlji. Mihael Opeka. 2 28 154. Noč. Vojeslav Mole._. 229 155. V spomin Andreja Smoleta. France Prešeren. 156. Materi. Anton Medved.. " 230 157. Manom Josipa Murna. Oton Župančič. ^2 158. Slovo od mladosti. France Prešeren. 233 .159. Ura. Fran Levstik.. . . • • 160. Pestunji. Anton Medved.. • ' III. Ode. .... 234 161. Nazaj! Josip Stritar. 236 162. Zdravljica. (Ob novini leta 1844). France Prešeren ’ ’ ' ’ ‘ 337 163. Oljki. Simon Gregorčič.. ‘ 238 164. Na Bledu. Oton Župančič.. . • • 239 165. Vseh živih dan. Oton Župančič . • • • IV. Himne. 166. Vsi narodi naj slavd Gospoda. Psalm XCIV. - Prepesnil Ivan ^ , Vesel .. • ■ • •.; 1 1 241 167. Reši nas zlega. Fran Levstik. 242 168. Nočni psalem. Oton Župančič.. 242 169. Molitev. Silvin Sardenko (Alojzij Merhar). Vlil V. Didaktično-Iirične pesmi. Poučne pesmi. stran 170. Revija. Oton. Župančič.243 171. Školjka. Simon Gregorčič. 244 172. Knjižna modrost. Fran Levstik.244 173. Vzori. Simon Gregorčič. 241 174. Iveri. Josip Cimperman.245 175. Daritev. Simon Gregorčič.240 176. Sam. Simon Gregorčič.246 Satirične pesmi. 177. Kaša. France Prešeren. 247 178. Nagrobni napis metelčici. France Prešeren.247 179. Iz »Dunajskih sonetov«. Josip Stritar.247 180. Iz »Bršlana in bodičja«. Anton Medved'.248 Napisi in reki. 181. Napisi na mesece. Valentin Vodnik.248 182. Epigram. Oton Župančič.249 183. Lesnike. Fran Levstik.249 184. Iveri. Josip Cimperman.-.249 185. Drobiž. Josip Stritar . ,.250 186. Resje in bilje. Anton Medved.250 187. Geslo. Oton Župančič.251 Satirični napisi. 188. Zabavljivi napisi. France Prešeren. 251 189. Satirični epigrami. Fran Levstik.252 Uganke. 190. Iz Vodnikovih ugank.253 191. Iz Stritarjevih ugank ... 253 192. Iz Župančičevih ugank .253 Iz slovanskega pesništva. 193. Smrt kraljeviča Marka. Srpska narodna pjesma. Zbral Stefanovič Karadžič.255 194. Svatebni kosile. Karel Jaromir Erben.259 195. Trzech ! Budrysow. Adam Mickiewicz. . ... . 269 196. yTonaeHHHK't. AjieKcaHgpr. CeprleisuTi, llymičnim.270 Dodatek. O slovstvenih oblikah.274 Opomnje.289 Imenik pisateljev. 814 A. Pripovedno pesništvo. I. Pripovedke. 1. Kralj Matjaž, koroški vojvoda. Zapisal Davorin Trstenjak. Kralj Matjaž je bil dober kralj. Dal je same zlate kovati; drugega denarja niso poznali. Zato so bili takrat v resnici zlati časi. -Pod košatimi lipami so se naši očaki vsak dan veselili in v svetle kozarce rujno vince natakali. Bil pa je kralj Matjaž slovenski kralj, naše gore list; zbralo 5 si ga je ljudstvo na Celovškem polju in v starem Krnu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata, vsak siro¬ mak si je lehko izprosil milosti in pravice. Ker je bil pa kralj Matjaž zelo imovit kralj, so mu bili drugi kralji zavidni. Iz onega kraja, kjer solnce zahaja, je prišel nekoč 10 sovražnik nad kralja Matjaža in je pokončal v krvavem boju nje¬ govo vojsko, do sto zvestih junakov. Vendar kralj ni bil ubit, ker je bil pravičen. Ko ga je sovražnik v begu že mislil zajeti, se je odprla skala v Pečcah, do katerih je bil pobegnil, in ga je skrila pred bridkim mečem sovražnikovim. Ondi počiva zdaj ^ 15 svojimi junaki, in kadar mu bode brada vzrastla devetkrat okoli mize, ga bo dala gora nazaj, da srečno vlada slovenski rod. Izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. 1 ii Pečcah je bil kovač. Ko je nekdaj iskal po gori glogovega roč¬ nika za kladivo, je našel duplo, skozi katero pride v hipu v 20 prečuden svet. Vidi kralja Matjaža pri okrogli kameniti mizi sedečega in dremajočega, njegovi junaki pa so ležali podolgoma na tleh. Na mizi je bila mošnja samih zlatnikov. Kovač jo je , vzel in je bil odslej bogat mož. Grafenauer, Čitanka I. 1 5 10 15 20 25 30 2 2. Kralj Matjaž in kmet. Zapisal Matija M a j a r. Neki kmet je vozil z Ogrskega vino na Koroško. Na svojem potu dojde skozi veliko dobravo do visoke gore. Na gori zagleda kočico, ki je bila napol vzidana v zemljo, tako da se je jedva videla streha iz nje. Pred vrati opazi vrlega junaka, s sabljo opasanega. Ko se mu približa voznik z vozom, jame junak takole govoriti: »Ti si, prijatelj, iz gornje naše strani. Povej mi, lazijo li še mravljice na sledeče tri vrhe: na vrh Sv. Krištofa, Sv. Magdalene in Sv. Urha.« — »Še lazijo, ali redkeje nego prej,« odvrne voznik. Junak pa nadaljuje: »Reci doma: Kadar vera na toliko opeša, da ne bo nihče več dohajal na one tri vrhe, tedaj hočem vstati in priti s svojo črno vojsko.« — »Kdo pa si ti?« ga popraša kmet iznenaden. »Kralj Matjaž sem! Stopi bliže in pojdi z menoj v to kočo, da se prepričaš na svoje oči o tem.« Voznik vstopi, a kralj Matjaž mu veli: »Ustavi se za moja ledja pa poglej prek desnega ramena skoz tole okno.« Kmet stori to in zagleda ravno polje, široko in dolgo. Po polju pa stoje prek in prek sami oboroženi vojaki s svojimi konji. A vse je mirno in tiho. Nihče se ne zmezi, kakor da spavajo konji in ljudje. »Evo ti črne voj¬ ske!« reče kralj Matjaž začudenemu kmetu. »Poglej zopet skozi okno!« Korošec pogleda, kralj pa prime polahno za sabljo ter jo potegne malo iz nožnic. A v tem trenutku ti vsa vojska oživi. Vojaki privzdignejo glave, konjički pa začnejo kimati in hrzati in s kopiti udarjati. »Vidiš,« opomni nato kralj' Matjaž, »temu ne bo dolgo in jaz vstanem ter potegnem sabljo iz nožnic. Topel veter bo vel tedaj in vdihnil vsem ljudem eno misel. Moji vojaki poskačejo na konje in črna vojska bo stala v bran za sveto staro vero. — Tedaj bo prijelo vse za orožje, kar nosi moško glavo. Bilo staro, bilo mlado, vse pohiti v vojsko, da brani staro vero. Na¬ stane pa takrat taka sila, da se človek še preobleči ne bo utegnil, temveč vsak pojde na vojsko v opravi, katero bo baš nosil na sebi. A zbralo se bo toliko pravovernega ljudstva, da boj še niti tako dolgo ne bo trajal, da bi mogel človek pojesti tri hlebe kruha. In če pade tretji hleb komu iz rok, mu bo rekel sosed: »Pusti ga, brate, naj leži; po boju bo dovolj hleba in vsega.« dob: zera polr lepe rud' ki s neu in e mo se i kaj nek obr tale glol drži nez do]| s s: niči izpj žab blis z n z n mo z c »G. ti 1 3 3. Krimski mož. Ižanska pripovedka. — Anton Zupančič. Ko so še pasjeglavci v deželo hodili, ni bilo tamle gori (pod dobravskim hribom s cerkvico sv. Gregorja) še globokega je¬ zera. Mogočen grad je stal sredi zelene dolinice. Lepi vrtovi, polni prekrasnih rožic, in v vrstah nasajena drevesa so obdajala lepo poslopje. Blizu gradu so bile velike fužine, kjer so zlato 5 mdo kopali in lili. Vse to je bilo posestvo kaj mogočne gospe, ki so jo imenovali splošno le Hudournico. Gospa pa je bila neusmiljena, prevzetna in ošabna; strah je bila vsem sosedom in ogibali so se je ko živega ognja. Nekega popoldne je peljala kmeta Martinača pot prav mi- 10 mo grada. Od daleč je že slišal vpitje gospe Hudournice. Ko se gradu približa, zagleda na kameniti klopi pri vratih moža kaj čudne postave in obleke. Bil je majhen pa čokat; dolga, nekoliko zelenkasta brada mu je visela daleč čez prsi; goste obrvi in dolge ko metle so mu sršele nad očmi, ki so se leske- 15 tale v živem ognju. Klobuk, iz bičja spleten, mu je bil potlačen globoko na čelo. Vsa obleka je bila zelenkasta; v rokah je držal grčavo, z mahom porastlo gorjačo. Plašno je gledal kmet neznanega moža; mislil je, da vidi samega živega škrata, in v dolgem ovinku je šel počasi mimo njega. 20 Pred tem čudnim možem pa je stala razsrjena Hudournica, s srebrnim ploščkom lepega belega kruha v roki; neznano za¬ ničljivo je gledala moža in je vpila: »Glej, da se mi pobereš izpred oči, capin! Za take postopače ne pečem kruha.« »Lepo prosim, gospa! Le toliko, da si lakoto potolažim.« 25 »Nič,« se zagrozi Hudournica, »rajši vidim, da ga tamle žabe pojedo, kakor da bi ga potepuhi žrli.« In vrže kruh v bližnjo mlako. »Pa. mi dajte vsaj kapljico vina, da se okrepčam,« zaprosi z milim glasom čudni mož. ^0 »Ali nisi slišal, da se poberi,« zavpije gospa in udari jezna z nogo ob tla. »Takoj se mi poberi, če ne, ti moji hlapci po- morejo na pot. Ce si žejen, tamle je mlaka, nalokaj se jek Zdaj se pa spne neznani mož visoko pokonci in ji zažuga z desnico; kakor baklje se mu zasvetijo oči, ko izpregovori: 35 »Gorje ti, trdosrčnica! Pomnila boš Krimskega moža! Kmalu ti prinesem za tvojo gostoljubnost mlake in žab dovolj!« 1* 40 45 50 55 60 65 70 75 4 Vedno glasneje je govoril starec, zadnje besede so se raz¬ legale kakor grom po vsej dolini. Hudournica je umolknila; Martinač pa, ko je zvedel, kdo je ta čudni dolgobradec, se prekriža in, kar najurneje more, jo ubere svojo pot. Ves pre¬ plašen hiti urneje in urneje, kar zasumi v bližnjem grmu in pred njim stoji Krimski mož. Kakor bi bila strela udarila pre¬ denj, obledi in poskoči nazaj. »Ne boj se,« ga nagovori starec, »Krimski mož je kmetom dober mož!« Prijazne starčeve besede potolažijo kmeta, da počaka, kaj mu hoče Krimski mož. »Hotel sem ti le naročiti, da prideš s svojim vozom kresni večer ob mraku pred ledeno jamo; kotel mi boš peljal pred grad. Le ne pozabi, žal ti ne bok S temi besedami se obrne v hosto. Martinač bi se bil rad izgovoril, a zelenec je bil že izginil. »S hudobcem se ni norčevati,« si misli, »najbolje, da pridem.« Dan mine za dnevom in Martinač je pozabil, kaj mu je naročil Krimski mož. Ko pa so jeli fantje pripravljati grmade za kres, se je spomnil njegovih besed. Kres za kresom se je zasvetil po bližnjih in daljnih gorah, ko je Martinač s svojim vozom klavrno maha proti »jami«. Glasno mu bije srce, ko se bliža znanemu kraju. Starec ga je že čakal. »Dobro, da si bil mož - beseda. Tu je kotel, naloži!« Martinač od strani ogleduje veliki kotel in vidi, kako se iz umazane posode dviguje gosta megla. Ne upa si blizu. »Le primi, le,« ga opomni Krimski mož, »saj je meglica za graščakinjo.« Martinač zdaj srčno zgrabi, vzdiguje in se napenja, pa ne gre — kotel se ne premakne niti za las, kot bi bil pribit. Kosmatinec se zasmeje, prime za kotel in težka posoda sfrči na voz kakor nič. »Zdaj poženi!« Voznik požene — voz se ne premakne. Tedaj potisne Krimski mož in pri priči steče voz. S strahom zapazi Martinač, kako se na nebu kopičijo megle in kako vedno hujši veter maje mogočne bukve. 5 Ko Krimski mož za trenutek preneha porivati, se vola ustavita; Martinač prime desnega za rog in požene, a glej, rog mu ostane v roki. »Vtakni rog v žep,« mu ukaže Krimski mož, »za okrasek ti bo v hiši.« 80 Martinač sicer ni vedel, kaj naj pomenijo te besede, pa je vendar slušal. Prime vola za drugi rog, da bi pognal, pa tudi ta odleti kakor steklo. »Spravi rog,« se oglasi zopet bradač, »še v čast ti bo kdaj.« Voznik stori tako. Med tem prideta na razpotje, odkoder se vidi 85 grad. »Le sprezi! Voz dobiš jutri.« Martinaču tega ni bilo treba dvakrat reči; kot bi trenil, je spregel in hajdi urno proti domu. V tem se je bilo nebo popolnoma zatemnilo in blisk za 90 bliskom je trgal oblake, ko je došel domov. »Za pet krvavih ran! Mož, kaj ti je,« zakliče žena, ko vidi moža vsega preplašenega in bledega. »Bog se nas usmili, stara! Vzemi paternošter z vrat in moliva!« 95 Žena bi bila rada zvedela, kaj se mu je zgodilo, vendar pa vzame molek in začne prebirati jagode, kakor bi ji bila s$irt za petami. Zunaj pa je razsajal strašen vihar. Blisk za bliskom se je kresal iz oblakov, stare lipe in bukve so se šibile kakor trstje, grom je bobnel po pečinah in po dolu, da žena lastnih 100 besed ni slišala. »Za sveto božjo voljo,« izpregovori, ko je odmolila, »menda bo sodnji —,« strašno grmenje ji prestreže besedo; zemlja se strese, da lesene stene kar tako zaškripljejo. »Za pet Kriščevih ran, mož, kaj je to?« Žena je prebledela 105 kot stena in kazala skozi okno. Zunaj je bilo svetlo, kakor da bi bila koča vsa v plamenu. V dolini pa se je dvigal strašen plamen proti nebu. »To je grad,« odvrne mož, »treščilo je vanj.« »Požar v taki noči. Oh, ubogi ljudje! Še Hudournici ne 110 privoščim take nesreče,« miluje žena. Vedno više, vedno širje je segal ogenj. Pred durmi se za¬ slišijo človeški glasovi. Kako se začudita mož in žena, ko se duri odpro in stopi Hudournica z dvema služabnikoma v izbo. 6 115 »Reveža, veselita se!« izpregovori ponosna graščakinja. »nocoj ostanem pri vaju.« Pogleda skozi okno: »Kaj to, če mi pogori ta hišica doli; rudnika menda vendar ne bo zlodej vzel pa podzemeljskih hramov pod gradom tudi ne; dokler pa imam te, sezidam si lahko deset takih gradov.« Tedaj pa nanagioma gei 120 utihne in s široko odprtimi očmi strmi skozi okence. in Tudi Martinač pogleda in ostrmi — pred oknom stoji Krimski p a mož. Dolgi razmršeni lasje mu stoje pokoncu in kakor žareče ko oglje se mu svetijo oči. Z desno zažuga Hudournici in kakor s 0 ] grom se začuje njegov glas: »Tudi tebi Krimski mož dolžen j n 125 ne ostane.« , no Graščakinja se zgrudi na tla, služabnika priskočita, bila je tis mrtva. Pod oknom se začuje divji smeh in krohot. ro Drugo jutro ni bilo ne lepega gradu, ne bogatih fužin; vsa z , dolina je bila razrita, globoko, temno jezero se je razprostiralo p e 130 po njej. Lepo sadno drevje je izrvano ležalo v jezeru, le ko- k c renine so molele proti nebu; na njih pa so neštbvilne žabe pre- nc pevale svojo pesem. nc Ko se pa Martinač drugi dan dotakne enega izmed rogov, g ( ki sta mu prejšnji dan ostala v roki, se usuje iz njega vse polno so 135 zlatnikov, pravtako iz drugega. Bil je bogat mož in pravtako vsi njegovi potomci. si P< 4. Kmet, ki je zemld podarao. J Bratonci na Prekmurskem. Zapisal Štefan Kuhar. p V Bratonci je živo kmet Škafar, ki je rad sosedom zemlo K podarao. Gda je mio, ga je zadela strašna kazen. Po noči je po ^ svojoj njivi v velkoj piiti mogeo nositi zemlo. Večkrat, gda je što vnoči mimo njegove njive šo, ga je slišao, kak milo je ječao pod ^ 5 velkov žmečavov. Nazanje ga je sosed Bakan rešo te nevole. Šo ^ je kesno v noči domo i naenkrat začuje grozno ječanje svojega pokčjnoga soseda, ki ga je s prosečim glasom pitao: »Kama naj denem?« Te je malo pijan bio i njemi odgovoro: »Nimak! Gde si ’zeo, ta deni!« Na te reči je pokojni piito na kla vrgeo, tak da 10 se vse zemla strosila i pravo: Bog ti stokrat plati, zdaj si me v rešo te velike kazni!« | k d r 7 5. Cvetnik. Janes Trdina. Nekje visoko gori na Gorjancih kipi črno pečevje. Med pe¬ čevjem se pa širi cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in najblagodušnejših rožic. To pečevje se težko najde, še teže pa se pride čezenj včudovitivrtec. In to je dobro. Kdor¬ koli je še zablodil v cvetnik, ga je zamaknila in prevzelh kra¬ sota in dišava rožic tako neskončno, da je nehal misliti na ied in pijačo, na spanje in tudi na povratek in je poginil, ne čuteč nobene boli od predolgega bdenja in stradanja. Blagor pa si ga tistemu, ki dobi po sreči ali naključju kak cvet teh plemenitih rožic. Ako se ženi, naj ga dene svoji nevesti v venec in živel bo z njo v krščanski spravi in ljubezni do groba. Že eno samo peresce utolaži zakonsko zdražbo, ako se položi razprtima za¬ koncema pod zglavje. Kdor nosi tak cvet s seboj, ne obhaja ga nobena jeza in nobena žalost, ne premaga ga noben sovražnik, ne predere nobena krogla. Zdaj pa čujmo kratko povest o tem gorjanskem cvetniku, ki mu ne najdemo para pod božjim solncem! Vlah Elija je bil jako pošten in bogoslužen mož. Ko je sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal in vse zamere poravnal, je pustil domačijo in se preselil na Gorjance, da bi brez zmotnjave Boga častil in se pripravljal za srečno smrt. Med črnim pečevjem sredi trnja, osata in kopriv si je postavil hišico, ki je imela ravno dosti prostora zanj in za prijazno kozo, ki jo je vzel s seboj za tovarišijo, in da ga hrani s svojim mlekom. Kazen mleka je užival zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo si je pa g as ii z mr zlo studenčino, izvirajočo izpod pečevja. O tej hrani in pijači je živel pobožni puščavnik veliko let v vednem zdravju in veselju. V samoti ga ni nihče motil. Kraj ni mogel človeka mikati: bil je tako odljuden, gol in pust, da se ga je popotnik že oddaleč ustrašil. Pa niti Eliji se ni po ljudeh nič tožilo. Trikrat v letu: pred božičem, pred veliko nočjo in pred sv. Elijo je prišel k njemu sin in mu prinesel čutaro sladkega vivodinca. Razen njega ni videl nikoli žive duše, pozabil je svet, kakor je svet pozabil njega. V viharni noči, ko se je pravkar ulegel, sta potrkala na vrata dva popotnika, dva bolna romarja. Elija jima je odprl in ju peljal v tesno kočico. Prelepo sta ga prosila, da bi jima dal pre- 5 10 15 20 25 30 35 8 nočišče in tudi, če mu je moči, kako. dobro jed in pijačo, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik še veli z 40 otožnim glasom: »Romarjem se godi dandanašnji slabo. Priha¬ java iz Svete dežele iz Nazareta in sva zdaj na potu v Marija- Celje, ali moči naju zapuščajo, morala bova tukaj umreti, ako se naju ne usmilita Bog in ti, častiti starec! Po morju sva se vozila srečno. Mornarji so dobri ljudje, dali so nama drage volje 45 vse, kar so sami imeli. Zapustivši ladjo sva hodila več dni po primorju. Primorci so bogati trgovci, ali skope duše. Brez pla¬ čila naju niso hoteli ne nasititi, ne voziti. Lačna in trudna sva prišla v Brod. Brojanci so dobri ljudje, ali sirote. Pomagali bi' nama bili radi, ali niso imeli kruha niti zase, nikar za druge. 50 Bog jim stokrat povrni blago voljo! Onemogla od lakote in bolna od hudega pota dospela sva bolj mrtva nego živa v Kočevje. Ko¬ čevska gospoda je hudobna in beraška. Siromaku ne bi dala ni skorjice kruha, ko bi kruha tudi kaj imela. Ali udarila jo bo strašno šiba božja, in takrat se bo pokesala, pa bo prepozno. 55 Sam Bog je storil čudež in nama podaril toliko jakosti, da sva priromala do tvojega stanovanja.« Pobožnemu Eliju se udero solze, ko sliši toliko bridkost in revščino. Postregel je popotnikoma bolje, nego sam sebi o naj¬ večjih praznikih. Spekel jima je svojo preljubo kozo in postavil 60 prednju tudi čutaro sladkega vivodinca, ki jo je bil komaj načel. Romarja sta jedla in pila, in ko sta se okrepčala, sta zahvalila prelepo svojega dobrotnika in sladko zaspala v njegovi postelji. Tudi puščavnik je spal sladko in dolgo na trdih tleh, kakor še nikoli ne, odkar je prebival na Gorjancih. V sanjah sta se mu 65 prikazala sam Bog Jezus Kristus in njegov premili učenec sveti Peter. Kristus ga je prijel za roko in mu rekel: »Pogostil si svojega Stvarnika in Odrešenika in z njim velikega apostola sv. Petra. Za to dobroto ti ne bodeva dala denarjev, ki jih niti ne želiš niti ne potrebuješ. Dajeva ti boljše povračilo; za ta 70 svet svoj blagoslov, za oni svet svoj nebeški raj.« Ko se Elija prebudi, sta bila popotnika že odšla, pustivša mu ves svoj božji blagoslov. Zdaj se ni čutil več starega in sla¬ bega: bil je zopet mlad in krepak, kakor kak štiriindvajsetleten mladenič. Grda kočica je izginila in se izpremenila v prijazno 75 belo kapelico. Puščavniku ni bilo treba žalovati ne po kozi, ne po vinu. Ko je izpil svojo skledico mleka, se mu je napolnila precej z drugim, mnogo slajšim mlekom, nego mu ga je dajala 9 koza, in tako je živel odslej brez truda in brige, kako bi jo pre¬ hranil v svoji nerodoviti puščavi. Ko je privzdignil čutaro, je bila polna, in kakor v skledi mleka, tudi v njej nikdar ni zmanj- 80 kalo vina iri to vino je bilo še mnogo, mnogo bolj prijetno in dišeče, nego tolikanj sloveči vivodinec. Okoli žalostne kolibe so se poprej gonili grabljivi kragulji in jastrebi, zdaj so pa pre¬ pevali okoli vesele kapelice neznani ptički s tako milim glasom, da se jih Elija ni mogel naslušati. Trnje, osat in koprive so 85 se nekam izgubile iz obližja puščavnikovega doma, mesto njih je narastel ponoči cvetnik, kakršnega noben grad ni imel, ves obsajen z nebeškimi rožicami, da takega čuda še nobeno člo¬ veško oko ni videlo. V studencu pod pečevjem je tekla bistra voda kakor prej, ali zdaj so mrgolele in se igrale po njih zlate 90 ribice, ki so pozdravljale puščavnika z radostnim pljuskanjem in celo s človeškim glasom. V tem prekrasnem zemeljskem raju je živel pomlajen Vlah Elija v sveti molitvi in radosti še celih sto let. Nadlegovala ga ni nikoli več ne bolezen, ne starost. Umrl je lahko in sladko, ker je vedel, da ga čaka na onem svetu 95 še veliko večje veselje, nego ga je užival po Kristusovem blago¬ slovu že na zemlji, ki ni bila zanj kakor za druge dolina solz. Bela kapelica, ki je toliko let v njej prebival in Bogu služil, se je zdavna porušila; tudi neznane ptice in zlate ribice so brez sledu izginile; edini cvetnik je ostal in spričuje še dandanašnji 100 božje povračilo, ki pride dobremu človeku včasi že na tem svetu, gotovo pa onkraj groba. • II. Legende 6. Sveti Štefan. Iz preddvorske fare. — Zapisal Matija Valjavec. S en kralj rodil čez kralje vse, tud’ čez kralja Herodeža.« »Nocoj, nocoj je ’n svet večer, en svet večer, ’na sveta noč, ko je ni b’lo ’n pa je ne bo; nocoj se nam je ’n kralj rodil, pa mi vjemite Štefana, vjemite ga, zvežite ga, peljite ga v zeleni gozd, tam k bukvi privežite ga; pridirjal bo en divji konj, 15 ujedel bode Štefana: Ker je že vjedel mnogega, bo tud’ Štefana ubogega. ® »Le semkaj, moji hlapci vi, Herodežka pa v lin’ stoji, to pa ji že vse žal zade. Pokliče svoje hlapce vse: Ujel’ so ga, zvezal’ so ga, v zeleni gozd peljal’ so ga, 20 10 tam k bukvi privezal’ so ga. Pridirjal je en divji konj: Štefan je storil sveti križ, konjič postal je tak krotak, 25 da še tli bil nikoli tak. Odvezal si je pintico, naredil mu je uzdico, prijezdil je pod beli grad, še mi je lepš’ in lepši pel: 30 »Nocoj, nocoj je ’n svet večer, en svet večer, ’na sveta noč, ko je ni b’lo ’n pa je ne bo; nocoj se nam je ’n kralj rodil, en kralj rodil čez kralje vse, 35 tud’ čez kralja Herodeža.« Herodežka pa v lin’ stoji, to pa ji že vse žal zade. Pokliče svoje hlapce vse: »Le semkaj, semkaj, hlapci vi, 40 pa mi vjemite Štefana, vjemite ga, zvežite ga, peljite ga v turen temen med gade, kače ’n kuščarje; ujedli bodo Štefana: 45 Ker so že vjedli mnogega, B’do tud’ Štefana ubogega. « Ujel’ so ga, zvezal’ so ga, v turen temen peljal’ so ga med gade, kače ’n kuščarje. Štefan je storil sveti križ, 50 zmene se gadje v zvezdice, zmene se kače v ribice, inoj kuščarji v tičice. Štefan za r’meno mizo sedi, 25 še mi je lepš’ in lepši pel: 55 »Nocoj, nocoj je ’n lep večer, en lep večer, ’na lepa noč, ko je ni b’lo in je ne bo; nocoj se je en kralj rodil, en kralj rodil čez kralje vse, 60 tud’ čez kralja Herodeža.« Herodežka pa v lin’ stoji, to pa ji že vse žal zade. Pokliče svoje hlapce vse: »Le semkaj, semkaj, hlapci vi, 65 pa mi vjemite Štefana, vjemite ga, zvežite ga pa ga peljite ven na prod pa ga s kam’njem posipljite.« Ujel’ so ga, zvezal’ so ga, 70 venkaj na prod peljal’ so ga, posuli so ga s kamenjem: zvečer je b’la groblja kam’nja, zjutraj je b’la kam’nitna sol, na njegov god žegnana bo. 7 5 7. Smrt bogatinova, smrt beračeva. Iz okolice škocijanske na Dolenjskem. — A. Zorec. »Le sem, le sem, črni menih, da greva miava t]a v eno vas. Tara že župan bolan leži, bolan leži, si smrt’ želi.« 5 Ko prideta pred vežni prag, notri je že dost’ ljudi. Za blago se kregajo, za dušo nič ne spomnijo. Prišla je duša na žnabelce, 10 je bila bela k’rutica. Prišla je duša na žnabelce, je bila rdeča ko gartroža. Prišla je duša na žnabelce, je bila črna ko tintica. Prišla sta, prišla dva moža, 15 vzela sta dušo, nesla sta jo, nesla sta jo na dno pekla. — Le sem, le sem, ti star’menih, da greva tjakaj v eno vas. 11 20 25 Tam berač bolan leži, bolan leži, si smrt’ želi.« Tjakaj prideta pred vežni prag, not’ je že dosti ljudi. Lepo mol’jo roženkranc, lepo mol’jo roženkranc. Zdaj pride duša na žnabelce, je bila črna ko tintica. Zdaj pride duša na žnabelce, je bila rdeča ko gartroža. Zdaj pride duša na žnabelce, je bila bela kakor rutica. Prišla sta, prišla dva bela moža, vzela sta dušo, nesla sta jo, nesla sta jo v sveto nebo. 30 8. Sv. Petar i njegova majka. Belokrajinska. — Zapisal Ivan šašelj. Jezus je po svetu šel, ž njim je tudi Peter bil, Pa zmirom žalosten je bil. Svoje majke videl ni, 5 ki na dnu pekla gori. »Nikdar nisi dobra bila, niti vbogaime delila, nego jeno povesance, prst debelo, peden dugo..« 10 Jezus pa to videl je, pa mu tudi rekel je: »Zemi, Peter, povesance, podaj majki na dno paklak »»Zemi, majko, povesance, 15 primi, majko, za lakance!«« Majka prime za lakance, tud’ druge duše so skočile, da b’ i one se rešile. Ona je pa taka bila, da jim raja ni voščila. 20 Hitro se je otresnila, da so duše odletele. Zda pa 'žica je poknila, ona pa se pogreznila trikrat gliblje neg’ je bila. 25 »Majka moja nevoščljiva, nisi dušam raja privoščila, zda pa na dnu pekla gori, i pa nikdar ne izgori!« 9. Tri kaplje Jezusove. Po narodni pesmi Matija Valjavec. Stoji, stoji hišica, hiša Jezusova, mala hiša kočica, mala koča nova. 5 V hiši stoji mizica, mizica je zlata, na njej stoji kupica, kupica iz zlata. V kup’ci so tri kapljice, 10 kapljice krvave, kapljice Jezusove, rešnje krvi prave. Prva kane na polje, na polje, na žitno, žegen božji v njega gre, 15 preč je rodovitno. Druga kane na polje, na polje, na ravno, žegen božji v njega gre, precej je vse travno. 20 Tretja kane na gore, na vinske gorice, žegen božji nanje gre, da rode trtice. 12 10. Trepetlika. Mihael Opeka. V bolesti grozni je viseč na križu umiral človek-Bog. Molče mu zrla je v trpeče lice priroda naokrog. 5 Samo še hip ... »Moj oče, v tvoje roke izročam dušo jaz!« Izrekel je in smrt je Rešeniku zasenčila obraz. Ihteče je zaplakala priroda: 10 z gorami holmec vsak in vsaka živa stvar in z luno solnce, z vodami zemlja, zrak. Tožile so ob križu pevke-ptice, da ni Gospoda več, 15 po vznožju gore vila se drevesa, nad čudom tem tožeč... Le eno je drevo na gori stalo, ošabno zrlo v svet, brezčutno samo za prirode žalost, 20 solze in vzdih neštet. Užali mrtvemu se Rešeniku, da ga prezira stvar, hoteč edina mu tajiti v smrti, da njen ni gospodar! 25 Nad Golgato zaveje vetrec brzi, zaveje, odbeži, drevesu trdosrčnemu od križa noseč gorke krvi_ Tedaj zatrepetali so mu listi 30 in deblo šibkih vej: In danes še trepeče trepetlika od tistih dob naprej! 13 » III. Pravljice. 11. O dvanajstih bratih in sestrah. Pravljica iz Motnika. Zapisal Gašpar Križnik. Bil je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrastli, so se začeli pogovarjati: »Če bi bil kje na svetu kak oče, ki bi imel dvanajst hčera, bi vzeli mi vsak po eno za ženo.« Starejši sin reče: »Pojdimo jih iskat, morda dobimo očeta, ki ima dvanajst hčera, da vzamemo vsak svojo za ženo.« Ko so se drugi od- 5 pravljali na pot, tedaj je bil najmlajši sin bolan; dal pa jim je svojo sliko, da bi jo pokazali nevesti, če bi jo našli. Potem gredo z doma in pridejo do treh cest. Ondi jih čaka star mož in jih vpraša: »Kam greste?« Bratje mu povedo in vprašajo, kje bi bil oče, ki bi imel dvanajst hčera, da bi jih vzeli za žene. 10 Mož jim pove, v katerem mestu bi našli takšnega očeta. Mož jim pa tudi reče: »Vračati se ne smete po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer bodete nesrečni.« Bratje gredo dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim je povedal mož. Skoro zvedo, da ima ondotni kralj dvanajst hčera. 15 Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor je navada pri imenitnih kraljevih osebah, in reko: »Gospod kralj, zvedeli smo, da imate dvanajst hčera, nas pa je dvanajst bratov; poslednji leži bolan doma, imamo pa njegovo sliko. Ali bi nam hoteli dati vsakemu po eno hčer za ženo, sinovi smo tega in tega kralja.« Precej je 20 kralj zadovoljen in kraljeviči se zaroče. Najmlajša kraljična pa je bila žalostna, ker ni vedela, ali je njen ženin res tako zal, kakršen je na sliki. Nato izbero konje, jih osedlajo, sedeje nanje in se odpravijo domov. Na poti reče najstarejši brat: »Sedaj nas je triindvajset, ni 25 se nam bati nesreče; le pojdimo domov po široki cesti.« Res jahajo do trde noči, potem pa pridejo na planjavo, kjer prenoče in pospe. Najmlajša sestra pa ni mogla zaspati; ker ni imela ženina, jo je nekaj skrbelo. Zjutraj pa so bili vsi okameneli, samo najmlajša nevesta ne," ker ni zaspala ponoči. Žalostno hodi 25 okoli kamenov in ne ve, kaj bi počela. Ob devetih dopoldne pride star mož in jo vpraša: »Dekle, kaj delaš tukaj?« Dekle mu pove, da so tukaj njene sestre in drugih enajst bratov, da so vsi okameneli. Potem ji reče stari mož: »Če hočeš iti k meni « 35 40 45 50 55 60 65 70 14 v službo, doboš dobro plačilo, ob devetih dopoldne boš hodila kropit to kamenje.« Kraljična privoli, saj ne ve kam iti. Bila je vselej žalostna, kadar je prišla kropit svoje okamenele sestre. V tem ozdravi doma najmlajši brat, se pogleda v zrcalo, a se ne vidi v njem. Sedaj ve, da so njegovi bratje nesrečni in zato reče očetu: »Vem, da so se bratje moji ponesrečili, pojdem jih iskat.« Oče mu brani, rekoč: »Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne primeri.« Sin pa nič ne mara, vzame najboljšega konja, denarja in drugega brašna in gre na pot. Prišel je do tistih treh cest; ondi ga že čaka oni stari mož in ga vpraša: »Mladenič, kam greš?« Kraljevič reče: »Iskat grem svojih bratov, vem, da so se ponesrečili. Imam namreč zrcalo, ako se vidim v njem, vem, da so srečni, ako se pa ne vidim, vem, da so nesrečni. Nas je dvanajst bratov; šli so iskat po svetu očeta, ki bi imel dvanajst hčera.<| Mož mu reče: »Povedal sem jim, da se ne smejo vračati po širokih cestah, toda niso me poslušali, zato so nesrečni.« Potem mu pove: »Ko prideš v to in to mesto, vprašaj po tem in tem kralju, ki ima dvanajst hčera. Povedali ti bodo, kje je; potlej pojdi k njemu, da natanko po- zveš, kdaj so odšli. Vračati se pa ne smeš po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, da se ne ponesrečiš.« Najmlajši sin gre in sreča lisico. Ta ga vpraša: »Kam, dragi moj mladenič?« Pove ji. Lisica ga prosi: »Daj mi jesti, da ne poginem od lakote; bom ti v veliko pomoč.« Mladenič seže po brašno, ji vrže kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti.« Nato gre dalje; nedolgo potem pa sreča volka, ki ga prosi; »Dragi mladenič, daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bom.« Mladenič seže po brašno, mu vrže kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti, volk.« Nato gre dalje; skoro ga sreča mladenič in ga prosi: »Daj mi jesti, jaz ti pa dam to lepo zlato ribo.« Da mu kruha in mesa, oni mu pa podari ribo. Nese jo nekaj časa s seboj, potlej se mu pa začne smiliti. Ko pride do studenca, jo izpusti vanj in gre dalje. Skoro pride v mesto, kakor mu je povedal tisti stari mož, in zve, kje je kraljeva palača. Sliši tudi, da je imel kralj dvanajst hčera, da so šle vse z enajstimi ženini. Sedaj pove, da je on dvanajsti sin, ki je bil bolan, ko so šli drugi snubit. Odpravi se h kralju; ta mu pove prav tako, kakor so mu povedali ljudje. 1-5 Mladenič pravi: - Jaz jih grem iskat, ker jih ni .domov.« Vrne 75 se na pot in si misli: »Sedaj ne smem iti po ozkih stezah; bratje moji so šli po širokih cestah domov, torej moram tudi jaz iti, če jih hočem najti.« Ves dan hodi in zvečer pride na veliko, planjavo. Ondi v... .. T t t mora prenočiti, ali spati ne more. Ko zjutraj vstane, začne pre- 80 gledovati ono kamenje, ki je bilo podobno jezdecem, in si misli: »Pričakati moram, da kdo pride in mi pove, kaj pomeni to ka¬ menje^ Morda so tukaj okdmeneli bratje moji in one sestre.« Vendar sam šel>i ne ; Verjame. Ob devetih pride dekla tistega starega moža kamenje kropit; ko vidi, kako mladenič ogleduje 85 kamenje, se ji precej zdi znan in misli si: Ko bi bil to moj ženili!« Pogleda sliko in Še bolj se ji utrdi vera, ali še ne verjame trdno’ sama sebi. Gre in pokropi kamenje ter se misli vrniti domov. Mladenič pa stopi k njej in jo vpraša: »Kako, da ti to kamenje kropiš, in kaj pomenij‘o te podobe?« Dekle mu 99 jame ročno praviti, da je tukaj njenih enajst sestra in prav toliko njih ženinov okamenelih. »Jaz sem pa dvanajsta sestra in služim pri starem možu; vsak dan moram ob devetih kropiti to kamenje.« Mladenič sedaj spozna, da so tukaj okameneli bratje; izprašuje jo še natančneje, dokler se vsa stvar ne po- 95 jasni. Nato reče: »Jaz sem pa dvanajsti brat, ki sem tačas doma bolan ležal; sedaj sem ozdravel in sem šel iskat svojih bratov, ker sem vedel, da so nesrečni.« «, Ona iznova pogleda sliko in oba spoznata, da sta zaročenca. V roke ši šežeta in se objameta, mladenič pa vpraša: »Ali ni 100 moči rešiti bratov in sestra?« Dekle mu reče: »Ne vem, ali jih je moči rešiti ali ne.« On jo pa nauči, naj vpraša starega možaV katerega služi: »Ali bom*še dolgo hodila kropit to kamenje, ali bodo kdaj rešeni ali nikoli? Potlej mi boš pa povedala, ko prideš jutri ob devetih kamenje kropit, da jih rešim, ako jih 105 je moči rešiti.« ' **&+****■, Dekle gre domov. Ko se snideta z možem na samoti, ga vpraša, kakor jo je naučil ženin. Mož ji reče: »Keš jih je moči rešiti, toda ni človeka na svetu, da, bi jih rešil. V stekleni gori je jezero; sredi jezera plava rtiča,’katera ima jajce. Tisto se ji 110 mora vzeti, potlej pa ž njim nekoliko pomazati vsako kamenito podobo in tedaj ožive.« Drpgi dan qb cjevetih gre kamenje kropit. Mladenič ji pride že naproti in jo vpraša. Dekle mu pove, kakor ji je povedal 16 115 mož, da je brate in sestre moči rešiti, in potlej mu reče: »Saj ne moreš storiti tega.« Nato on: »Poskusil bom, ako je mogoče.« Odpravi se proti stekleni gori. Dolgo časa mine, preden jo najde; ondi mu pa pride naproti oni volk, ki mu je nekdaj dal mesa, in ga vpraša: »Kaj pa hodiš tukaj?« Mladenič mu pove, 120 da je v stekleni gori jezero, po njem plava raca, ki ima jajce, tisto jajce bi rad dobil. Volk mu reče; »Pojdi z menoj!« Pelje ga v stekleno goro, kjer ima svoj brlog. Gresta dalje in prideta do jezera. Hitro ugleda mladenič raco" ki je plavala sredi jezera, ali do nje ne more. 125 Spomni se lisice, ki ji je nekdaj dal mesa. Lisica pride ročno k njemu in on ji reče: »Pomagaj mi dobiti to raco, ki plava sredi jezera.«^ Lisipa se ročne? .spusti v jezero in plava do race. Lisica jo zgrabi, raca pa jajce spusti v jezero, da se na dno potopi. Mladenič se spomni zlate ribe: »Ko bi mi sedaj 130 mogla pomagati!« Kakor si to zmisli, tako ročrlo mu riba pri¬ nese jajce. Vzame in gre do okamenelih svojih bratov. Ondi počaka drugega jutra, da pride nevesta kropit kamenje. Sedaj brž ubije jajce in potlej pomaže vsakega človeka in konja, da ožive. Ko so že vsi živi, jim reče: »Precej pojdimo dalje, da 135 nas ne dobi čarovnik.« Pridejo do široke vode in ne vedo, kako bi šli čez njo. ' Najmlajši brat reče: »Poženimo konje, saj znajo plavati,« Toliko, da pridejo čez sredo vode, prts^pma ža njimi čarovnik, ati nima več pravice do njih, ker so že čez sredo vode. 140 Bratje pridejo z nevestami srečno domov in oče jim pri¬ pravi velike gosti. V «.'j 12. Najdenik. Kajkavska. Zapisal Matija Valjavec. Tak so bili jenkrat par ljudih vu jedni šumi, žena i mož. Ovi so si tu gospodarili i žena je bila noseča. Onda se dogodi jen pot, pak dojde k ljudem ovem jeden mesar pak je rekel, jeli bi tu pri njih stana dobiti mogel. Oni mu velijo: »A zakaj 5 ne, morete tu v zadnji hiži spati. Po noči porodi ova žena jedno dete, a vu zadnjo hižo, tam gde je mesar spal, dojdo tri belo oblečene, ženske, pak saka je imela v roki svečo, a to so bile sojenice (rojenice). Prva veli: »No, kaj bo ovo dete? naj bo soldat.« Druga veli: »Ne, sestrica, naj bode obešeno.« Trejta 17 veli: »A ja, sestrice! Ne bo niti tak, neg ovoga mesara, koj tu leži, žena ima baš vezda jedno puco, z onum se naj siromak oženi, kajti je ona bogata.« Onda velijo ’se na to: »No, 'tak naj bode tak, sestrice.« A onda so odišle. A mesar je cul taj spomenek pak ide vu prvo hižo pak zeme dete pak dene ga vu torbo pak odide. On ide ’se dalje i dalje pak dojde v jedno veliko šumo pak nabodne dete na jeden hrast, neg sreča, da je ga vbol med canjke, pak odide. Zarana vu jutro dojde grofov jager vu šumo, a psi počno lajati. On si misli: Kaj je to? Ide bliže, pokne ’s puške, ne je zgodil. Ide ’se bliže, vidi jedno dete; zeme ga dimo pak ga da grofu, a grof mu da ime Najdenik, a svojemu sinu da ime Karel. Onda su se skup vu školi vučili šest let, pak je Najdenik vavek bil boljši od grofovega sina. Onda jedenkrat preda celo gospodar¬ stvo grof Najdeniku, a njegov sin je se oženil vu drugo grofijo. Onda dojde on mesar k njemu, pak ga je prepoznal, pak mu veli, da bo vole kupil, da bo pol platil, a pol ne; pak mu je dal jedno pismo, pak je rekel, da naj da ovo pismo njegovi (mesarovi) ženi, gda pojde v lov. On je išel v lov, pak da lista materi (mesarovi ženi), mati ga prečteje, pak ga pokaže kčeri, a kči Najdeniku, a nutri je stalo, da naj Najdenika vubiju pak naj onda skrijo vu pivnico pod lagev. Onda mu pokažo drugi pot, po kojem naj ide, da ga ne dostigne mesar. On dojde dimo, pove grofu, grof da mahom prijeti mesara pak prosoditi. Onda se je (Najdenik) oženil s kčerjom njegovom i dal je gosti i ja sem pil i jel i još mi je vezda jezik moker. 13. Sojenice. Iz Velike Nedelje. Zapisal Matija Valjavec. Enemi bogaci se je sin naroda, a glih tisto noč pa je na stan vzea enega bogca. Kak že se je naroda, pridejo sojenice pa ga obsudijo, da more grom v njega tresnoti (tak je nje čila bogec suditi), gda bi bia seden let star, na gredah. Bogec to pove oči tega sina, oča pa so se bojali za sina, dajo na driigen mesti z jakim kamnom eno jamico zezidati, da bi ti sin noter bia, da ga ne bi strela trofla. Sinek je hoda navek na studenec spat; oča mu to prepove. Sedmo leto pride. Sin hodi navek v grede molit se Bogi, a oča pa ga je htea v to luknjo spraviti. 10 15 20 25 30 35 5 Grafenauer, Čitanka I. 2 18 10 Sin ga prosi, da ne bi, da se naj vse po božjoj volji zgodi. Resen glih tisti den sedmega leta ide pa na vrt molit, a zbrale so se male meglice pa tresne v tisto luknjo, kero je oča sini zezidati da, a sin je bia rešen strele. 14. Ptica, lisica in pes. Iz Veržeja. Fr. Kovačič. Nekoč si je ptica na grmu gnezdo napravila in začela jajca nesti. To zapazi lisica in si misli: to bo lep zajutrek; a pustila jo je, dokler se ni iznesla. Potem pride lisica k ptici, ki je na grmu prepevala, in jo pozdravi: »Dobro jutro! Kako si lepa in 5 kako lepo prepevaš, meni so pa še bolj tvoja jajca všeč, jaz jih hočem pojesti.« Ptica se nasmeje in pravi: »Oj, oj, ti si kratke pameti, jajec se ne boš najedla! Počakaj, da bom mlade izlegla in odhranila, tedaj pridi in pojej mlade in mene.« — To je bilo lisici všeč in vesela gre dalje. 10 V tem pa ptica naprosi psa in mu obljubi dobro pečenko, če ujame lisico. Pes se nato nasmeje in pravi: »Prav dobra sreča! Veš ti, ptica, kaj? Kadar pride lisica, se skrijem za bližnji grm, ti pa jo prosi, naj ti še dovoli, da poslednjo pesem zapoješ. Tedaj se usedi na plot in zapoj, to bo meni znamenje, 15 da skočim in jo ujamem.« Čez nekaj časa se lisica približa k grmu žvižgajoča, in ko zagleda ptico, ji reče: »Sem že tukaj.« »Dobro,« odgovori ptica, »kar sem obljubila, to h.očem in moram izpolniti. Samo tega te prosim, da mi dovoliš, naj še poslednjo pesem zapojem.« — »Nu, naj ti bo, pa le hitro,« odvrne lisica. 20 Ptica sede na plot in zapoje, a v tem skoči nad lisico izza grma pes, ali ta se mu zmuzne iz krempljev. Lisica se zažene v beg, pes pa za njo, ali lisica smukne v luknjo. Pes še vendar ne odneha, ampak jo zunaj čaka. Ko se je lisica oddahnila, se je začela tako-le s seboj pogovarjati: »Moje drage noge, kako ste 25 se ve držale?« Noge odgovore: »Jako dobro, me smo tako hitele, kakor bi po zraku letele, samo da nas pes ni ulovil.« — »Dobro, dobro, hvale ste vredne. A ve, moja ušesa, kako ste pa ve?« — »Prav dobro, me smo prav verno poslušale, če je pes že blizu.« — »Prav dobro! A ve, moje bistre oči?« — »Ej, me smo pazljivo 30 gledale, da prej zagledamo luknjo.« — »Lepo je to od vas.« Zdaj pa pogleda še na svoj dolgi rep in ga vpraša: »Kako pa 19 ti kaj, moj dolgi, košati rep?« Rep odgovori: »Jaz sem te nazaj vlekel, ker sem se zadeval ob grmovje in kopinje; res bi mi ne bilo'žal, če bi me bil pes ulovil.« »Hm, hm,« zagodrnja lisica, »ti si moj sovražnik, vse drugo mi je bilo zvesto, le ti si se mi izneveril. Odslej ne boš več z menoj v luknji. Poberi se vun; sovražnik moj!« In res porine rep iz luknje, peš ga pograbi in potegne vso lisico iz brloga. Tako si je poplačal svoj trud. 16. Jurko je iskal strahu. Fr. Milčinski. Tamle je bilo okoli pasjih dni, ko je najbolj vroče. Oče je bil truden in se mu je zehnilo; zehnilo se mu enkrat, dvakrat, trikrat zaporedom, pa se je sinu Jurku zdelo čudno in je vprašal: »Oče, kaj je to?« Oče se ga je kratko odkrižal: »E, kaj bo neki, strah je!« Jurku ni dovolil odgovor in še je vprašal: »Kakšen je strah?« Oče je vstal izza mize, zehnil je v četrtič in zamrmral: »Ti ga že drugi pokažejo,« in je šel v vrt pod orehovo senco. Jurko je bil zadovoljen in je ostal, in ko je noč legala na jo ubral po svetu, da poišče strahu. Povpraševal je pri ljudeh, ljudje so se mu smejali in mu kazali naprej, tako je prišel do grobarja. »Oče grobar, ali ste vi tisti, ki mi pokaže strahu?« Grobar je premeril fanta od nog do glave in je rekel: »Všeč si mi; pri meni ostani za hlapca! Drugega ne boš imel dela, kakor ponoči boš čuval grobove, ni pes, da ne bi spoznal strahu.« Jurko je bil zadovoljen in je ostal, in ko je noč legala na zemljo, je storil po ukazu in šel na grobje. Sedel je pod križ, oberoč si objel koleno in čakal, kdaj in odkod mu pride strah. Čakal je in čakal, v zvoniku je bilo devet, bilo je deset, nič se ni genilo. Bilo je enajst, tačas pa je zaječala zemlja. Zazibala so se tla, odgrinjali se grobovi, iz grobov gomazeli mrliči. Rožljali so s kostmi, kakor bi stresali 'orehe, in ko jih je bilo zbranih tri¬ najst, so pričeli kegljati: keglji so jim bile kosti, krogle mrtvaške glave. Jurko jih je gledal, igra mu je bila všeč, pa si zmisli: »Če bi ž njimi kegljal, vem, da jih posekam.« In stopi mednje in reče: »Prijatelji koščeni, dajte še meni, da vržem kroglo!« 2 ' 35 5 10 15 20 25 / 20 Mrtveci so završeli: »Huj, kri in meso, kaj vohaš tod?« in so planili vanj. 30 Jurko pa, ne bodi len, je pobral kost golenico in jim mlatil rebra, da je kar treskalo, in so dreveli okoli cerkve kakor zajci pred psom. Trikrat jih je nagnal naokoli, tedaj je odbilo dvanajst in so kostnjaki planili nazaj v grobove in pod zemljo. Jurko je bil spet sam, sedel je pod križem in čakal. Čakal 35 je do svetle danice, do rumene zore, do zlatega solnca, pa ni bilo strahu in ga ni bilo. Pa je šel h grobarju in se poslovil, češ, služba mu ne godi, strahu ni in kegljati mrliči mrlakarji tudi ne dajo. Grobarju je bilo žal pogumnega hlapca, ali s silo ga ni bilo 40 držati, pa ga je poslal naprej k rablju. Jurko gre in pride k rablju, če ga hoče za hlapca. Rabelj pravi: »Zakaj ne, koliko bi rad plačila?« Jurko odgovori: »Nič, le da mi pokažete strahu.« Rabelj mu je udaril v roko in rekel: »Velja! Davi sem obesil 45 tri razbojnike, nocoj boš čuval pod vešali, tam bo strahu na debelo.« Komaj se zmrači, Jurko pod vešala. Zleknil se je v mehki mah in čakal; in da bi čakanje bilo krajše, je sklenil, da konček zadremlje. Ali šel je veter in gugal obešenjake, bruna so škri- 50 pala kakor suha kola v breg, zastonj je pomežaval, spanec se mu je umikal. Pobral se je Jurko s tal, snel je vse tri razbojnike z vešal in jih lepo zravnal po mahu. »Ne boste mi godli, nak!« Tedaj pa se mu oglasi zadnji in pravi: »Kdo si, duša, in kaj onegaviš tukaj?« 55 Jurko odgovori: »Strahu čakam.« Obešenjak mu veli: »Neustrašen si, bodi še usmiljen! Daj in pojdi na levo roko, da prideš do stare smreke s tremi vrhovi. Pod , smreko je zakopana tatvina, monštranca in kelih iz suhega zlata. Izkoplji ju in nesi v cerkev nazaj. Iz cerkve pa nam pri- 60 nesi posvečene vode, da nas ž njo pokropiš uboge grešne pare!« Jurko je slušal in storil, kakor ga je prosil obešeni raz¬ bojnik. Našel je smreko s tremi vrhovi, pod njo tatvino in mon : štranca in kelih sta mu sama kazala pot v cerkev. Postavil ju je na oltar, pa so se užgale lučke in zapele so orgije lepo, kakor bi 65 angelci peli. Jurko pa je hitel, zajel je v klobuk posvečene vode in tekel nazaj. 21 Zdaj mu pravi obešenjak: »Zahvaljen bodi za dobro delo! Plačila pa ti ubogi grešniki ne moremo dati drugega, kakor ta-le svet: V peti deželi odtod stojita dva grada. V prvem živi bogat 70 graščak s prelepo hčerjo, v drugem gradu vsako noč straši. Dva¬ najst hudob prihaja sleherno noč, in kogar dobe, vsakogar raz- manejo kakor proso. Samo ti jih lahko užugaš, ker ne poznaš strahu. Ali to si zapomni: Ne ugasni svoje sveče in ne slušaj! Za slovo pa nas pokropi s posvečeno vodo!« 75 Jurko jih je pokropil in glej, trije beli golobi so zleteli proti nebu! Zjutraj zarana se je vrnil k rablju in mu vse povedal in bridko potožil, da ni videl ne zrna strahu, zato rajši zapušča službo. Rablju ga je bilo žal, ali držal ga ni, in ker ni maral druge 80 plače, mu je dal gorjačo s sabo na dolgo pot in deček je šel, šel je, da je prišel v peto deželo — tam sta stala dva grada. Stopil je v prvega in je naletel graščaka; bil je v praznični obleki in je napajal živino, prelepa njegova hči pa, oblečena v samo svilo, je kuhala svinjam. Graščak ga je vprašal, kaj bi rad, 85 in Jurko je prosil, naj ga vzame za hlapca. Graščak je imel dosti polja in živine, pa je bil brez poslov, ker so mu vsi uhajali zaradi strahov; zato je bil vesel Jurka in je odgovoril: »Rad te vzamem za hlapca in še dobro dobiš pla¬ čilo, ako ostaneš.« 90 Jurko nato: »Drugega ne iščem plačila, kakor da vidim strahu.« Graščak pravi: »Tega blaga je pri nas dovolj in še preveč. Kar pojdi v oni-le grad, ta grad je izdan, tam gotovo najdeš strahu, in če ga ne bi, pa strah najde tebe. — Toda vedi: Živ- 100 ljenje tvegaš! Če pa živ prebiješ noč, odrešiš grad strahov in grad bo tvoj, in če hočeš, še svojo rodno hčer ti dam za ženo!« S seboj so mu dali luč, vedro vina in pol teleta in Jurko je šel dobre volje in brez skrbi v izdani grad in še zaklenil je za sabo duri, tako se je bal, da mu strah ne uide. Zakuril si je v 105 kuhinji velik ogenj, pristavil je raženj in sukal teleta in ko je bilo tele pečeno, si ga je kos za kosom zalagal; dišalo mu je, k pečenki je pil rumeno vince in čakal strahu. Ura je odbila enajst, tačas zašumi po vežah in v kuhinjo pridreve pošasti. Dvanajst jih je bilq, kosmatih in rogatih, in oči 110 so jim žarele kakor oglje. 22 Jurko je bil prijazen dečko, razveselil se je druščine pa jim je velel, naj sedejo. Še postregel jim je, vsaki je prižgal svečo, vsaki prinesel polič vina, vsaki kos pečenke. Tako so se pošasti 115 zamotile, da ga niso razmele kakor proso. Pa ko so pohlastale pečenko in posrebale vino, so druga za drugo ugasnile svojo svečo, le Jurko je ni, kajti zdajci se je spomnil, kaj mu je ukazal obešeni razbojnik. In je izpregovorila prva izmed,pošasti in je rekla: »Tu imaš ključ, pojdi v klet, tam 120 najdeš zlata, da ga boš gazil do kolen!« . Jurko se je zasmejal: »Ti nisi, da bi mi ukazovalo, jaz pa ne, da bi te slušal. Hodi sam v klet, če te miče tjakaj!« Pošast je rekla: »Dobro in grem, pa ti ostani tukaj!« Ali Jurko si je bil svest razbojnikovega sveta in spet ni 125 maral slušati in je nalašč šel za pošastjo. Prideta do kleti, tam mu pošast pomoli ključ in veli, naj odklene vrata. Jurko se je branil: »Odkleni si samo, kakor si samo za¬ klenilo!« Pošast je zasukala ključ, vrata so se odprla, klet je sijala 130 samega zlata. In pošast je rekla: »Naloži si, kolikor ga moreš nesti k Blesk zlata je mamil Jurka, skoraj bi slušal, skoraj 'zapadel pošastim, da bi ga zmele kakor proso. Tisti mah pa je ura bila polnoči in pošast je zatulila in rekla: »Užugal si nas, potekla nam 135 je oblast, zdaj moramo iz gradu in grad je tvoj. Odkleni nam vežna vrata, da moremo odtod!« Jurko moško odgovori: Jaz nisem vratar in ne bom odpiral, pomagajte si same!« Cvilile in tulile so pošasti in se podile po vežah in stopnicah, 140 Jurko pa za njimi in jim je z rabljevo gorjačo kazal pot in delil odpustke po grbah in glavah tako dolgo, da so se druga za drugo pri ključavnici zmuznile skoz vrata. Potem se je vrnil v kuhinjo, sedel k ognju in spet čakal strahu; čakal ga je in čakal, da ga je premagal spanec in je trdno spal do jutra. 145 Zjutraj je prišel graščak in je mislil, od Jurka ne bo ne lasu več, ne nohta. Kako se zavzame, ko ga dobi zdravega, grad pa rešen pošasti. Hitro je poklical svojo hčer: »Glej svojega ženina, rešil je grad, zato sem mu obljubil .tvojo roko!« in vrnili so se pobegli 150 hlapci in dekle in vsi so bili veseli. 23 Le Jurko je povešal glavo, in ko ga je baral graščak, zakaj, ! 55 je potožil: »Vsak sleherni človek pozna strahu, le jaz reva sem tako nesrečen, da ga ne poznam. Zato mi dajte leto dni odloga, da grem še po svetu in izvem, kakšen da je strah! Potem bodi poroka!« Graščak je branil, nevesta je milo jokala, ali nazadnje sta 160 mu dovolila; bogato sta ga obdarila in lepo so se poslovili. Jurko je šel in najprej stopil domov, da ne bi bili ljubi stariši v prehudih skrbeh. Prinesel jim je graščakova darila in so se samega veselja jokali in smejali, oboje hkratu. In ko so sedeli po južini, se zgodi, da se je očetu zopet zehnilo. ]65 Pa reče Jurko: »Oče, tako lepa sem Vam prinesel darila, zdaj mi vendar povejte, kakšen je strah! Nevesta me čaka, ali se je ne upam prej poročiti, dokler ne spoznam strahu.« »Eh,« odgovori oče, »kakšen bo strah! Bel je, rumen kljun ima — in nikar tako neumno ne vprašuj!« 170 Pa je Jurka vzdignilo iza mize, da gre in poišče strahu: bel je in rumen kljun ima, ne more ga zgrešiti ! Ni hodil dolgo, pride do vode, po vodi je plaval žival, ta žival je bila bela in je imela rumen kljun. Jurko vesel in ročno v vodo: »Strah, zdaj te imam!« In je 175 ujel strahu, strah je gagal in s perutmi peruhal, Jurko junak pa ga je hrabro stisnil pod pazduho in hitel ž njim domov: »Oče, mati, glejta strahu! Pa še živ je in poje!« Oče se je nasmehnil: »Norček, to je gos, ne pa strah!« Jurko pa je trdil svojo-: »Strah je, strah, saj ste rekli, da je 180 bel in ima rumen kljun.« • Pa je oče pustil, da obvelja sinova, in so gos zaklali in jo spekli in pojedli. In ko je bila miza pospravljena, je oče dejal: »Na, zdaj ga ni več strahu, snedli smo ga!« Jurko je bil utolažen. In se je spomnil svoje mlade neveste 185 in spremili so ga k njej tudi ljubi stariši in praznovali so poroko in za poroko je bila svatba, da se je miza šibila. Srečno in zadovoljno je živel mladi par in Bog jima je dal dete, preljubega sinčka. Ko je bil sinček star tri leta, se je lepega poletnega dne 190 igral pri gredicah, teptal je zeleno travico in trgal pisane rožice; oče in mati pa sta sedela v senci in ga gledala in se mu smejala. Kar prebledi Jurko. Na čelo mu je stopil mrzel pot, zavpil bi rad, 24 pa ni mogel, toliko, da je z roko pokazal, in mlada žena je za¬ kričala in skočila pokonci in k otroku, da je s kamenom pobila 19 pisanega gada, ki se je stegal proti sinčku. Jurko se je tresel. Vprašal je ženo: »Kaj mi je, da se tresem kakor šiba na vodi, še zavpiti nisem mogel niti vstati?« Žena pa mu je odgovorila: »Zdaj vsaj veš, moj ljubi Jurko, kakšen je resnični strah!« 20 Tako je Jurko spoznal strahu. IV. Narodne pripovedne pesmi. 16. Kresnice. Iz Podgorjan v Rožu. — Matija Majar. Device tri kresujejo, na sred’ vasi kres netijo: »Bog daj ti dro, oj kraljic mlad!« Tako lepo sprepevljejo, 5 da se je daleč slišalo, daleč v deveto deželo. Kaj mladi kraljič govori: »Al’ je to glas žegnanih zvonov, bol’ je to glas drobnih ptic, 10 bol’ je to glas čistih devic? Daj mi konj’ča bistrega, da hitro tja pojezdim ga, da jaz sam še slišal bom, kaj je to kaj za en glas.« 15 S’daj pa kraljič prileti, tam device tri dobi. Bara starejšo dečlico: »Kako kaj ti poješ?« Ona mu odgovori: 20 »Jaz pojem, ko bi zvonil.« Bara srednjo dečlico: »Kako pa ti poješ?« Ona mu odgovori: ».Jaz pojem, ko bi cingljal.« Bara mlajšo dečlico: 25 »Kako pa ti poješ?« Ona mu odgovori: »Jaz le pojem, kakor znam.« Bara starejšo dečlico: »Kaj tvoj oča delajo?« 30 Ona mu odgovori: »Moj oča druj’ga ne delajo, ko rumeno pšenico merijo.« Bara srednjo dečlico: »Kaj tvoj oča delajo?« 35 Ona mu odgovori: »Moj oča druj’ga ne delajo, ko bele tolarje preštevljejo.'« Bara mlajšo dečlico: »Kaj tvoj oča delajo?« 40 Ona mu odgovori: »Jaz nimam oče bol’ matere, sem zapuščena s’rotica.« Njo vzame kraljič pa s sebo daleč v deveto deželo. 45 Kraljič ji pa govori: »To je tista štimica, k’ se v deveto deželo je slišala.« 25 195 17. Kralj Matjaž in Alenčica. Gorenjska. — Valentin Vodnik-Matevž Ravnikar. 200 25 JO 55 10 15 Se kralj Matjaž oženil je, z Alenčico zaročil se, prelepo mlado deklico, kraljico ljubo ogrsko. 5 Zadosti malo z njo živi, zadosti malo, le tri dni. Žgoli mu ptica prvi dan: »Na vojsko brž, na mejo vstan’, na kraj oblasti dunajske, 10 dol na pokraj’ne ogrske!« Matjaž odgovori tako: »Ne morem zdaj še na vojsko; so hlapci moji še hromi, konjiči moji vsi bosi; 15 tud’ sablje niso brušene nar’jene tudi puške ne.« Ko ptica drugi dan žgoli, Matjaž ko pred odgovori; ko prišla žgolet tretji dan, 20 za vojsko vse je naravnan’. Pokliče kralj Alenčico, preljubo k seb’ kraljičico, ji tako pravi, govori: »It’ moram brž, se mi mudi, 25 na kraj oblasti dunajske, dol na pokraj’ne ogrske. Bi kdaj ti dolgočas’vala, otožnost te napadala, preštevaj zlate rumene, 30 gradove var’vaj zidane; na vrt naj te ne vodijo, da Turki te ne vhitajo.« Zajaše konj’ča brzega, zadirja z grada belega 35 na kraj oblasti dunajske, dol na pokraj’ne ogrske. Vojaki šator stavijo, Matjažu ga napravijo; ko pride, mu zaukajo, 40 da Turki onkraj slišijo. Ob vojski zmeraj krog leti, golo pa sabljo v rok’ drži; ko mahnil je al’ pa kaj d’jal, devet je odletelo glav. Po nebu spet je ptičica 45 priplavala mu pevčica. Matjaž jo vidi, ostrmi: mu trikrat šator obleti, na zlatem jab’ku obsedi, zažvrgoli, zagostoli: 50 »Na konj’ča, konj’ča, kralj Matjaž! Kaj tuje opravke v čislu ’maš; dežele meriš druge vse, ne v skrb’ dežele sam svoje! Glej, tvoja ni še merjena, 55 kraljica ti je vplenjena! Turčini so prijahali, Alenčico ti vhitali!« Ji tako reče kralj Matjaž: »Zavirat meni kaj imaš? 60 Ne skušaj, ptica, se z meno! Jaz imam puško risan’co!« »Če skušam ptica se s tebo, život mi vzemi in glavo!« Kralj plane na konjičeka, na vejico ko ptičica, predrobno domu zadriči, oblak po neb’ tak ne brzi, do svoj’ga grada zidan’ga, do svoj’ga doma belega. Hiti naprot’ mu družina, najspredaj grede mojškrica. Vsi tarnajo, vzdihavajo, solzice toč’jo, vekajo, kraljič pa pravi, govori: 75 »Ne bojte se, družina vi! Dan’s tretji dan gotovo bom kraljico dal vam spet na dom. Hlapčiči, preden grem odtod, meniško me naprav’te spod’; 80 obrijte mi u krog lase, kot takemu menihu gre!« 65 70 26 Po turško obleči zgor' se da, ogrne haljo do peta, 85 pripaše svetlo sabljico, na sablji vozo rudečo; pod haljo skrije šmarni križ, se nos’ ko grom in blisk in piš. Si 'zbere konj’ča iskrega, 90 zasede belca brzega; zaškrtne podkva, zapraši, da pes’k in ogenj se kadi, skoz mejo doli ogrsko v Turčijo doli globoko. 95 Na sred’ Turčije globoke stoje tri lipe zelene. Pod prvo konj’če stavijo, na raj se brhk’ oblačijo; pod drugo raj prodajajo, 100 pod tretjo kroglo rajajo. Kraljič pri mizi rumeni tako jim pravi, govori: »Gospodje, ne zamerit^, po čem vi raje prodate?« 105 Se turški paša zveseli, prijazno pravi, govori: »Jih je po zlatu rumen’mu, jih tud’ po zlatu belemu. Kater’ junak pa nam je kos, 110 se tud’ brez plače naj obnos’!« Kralj seže v aržet svileni po zlat rdeče-rumeni. Po mizi mu ga zatoči, da po njej trikrat obleti, 115 pred pašem turškim obleži. Mu paša reče, govori : »Ta zlat je kova znanega, Matjaža kralja samega.« Pa reče, pravi kralj Matjaž: 120 »Povem ti jo, ne bode laž: Sem ob život Matjaža djal, mu zlate čisto vse pobral.« Pa grede si devojko 'zbrat in reče godcem zaigrat’. 125 Si mlado ’zvol’ Alenčico, Alenčico, kraljičico. Ročice si podajata, jo prvič krog zarajata. Popraša jo: »AT me poznaš? Al’ nisem, kot je bil Matjaž?« 130 Pogledala ga je ostro: »Matjažu vzel si ti glavo? Obriti tat, meniški tat, kako te hočem jaz poznat’!« On Turkom dalje govori: 135 »Kaj pravim vam, gospodje vi! Al’ jaz devojki smem napit’, u kup’co p’jače natočit’?« »Napil pa ti zato ji boš, ker, kakor vid’mo, svet si mož. 140 Matjaža si ob glavo d’jal in zlate čisto vse pobral.« U kupo de zlat’ prstan svoj, pak ona: »Druže dični moj! Sem nad’jala se nujno te; 145 glej, trape sitne me peste, za mano vsi se slinijo, zdaj brade naj s’ obrišejo!« Kraljič pa jame govoreč: »Nič teže v srcu mi ni več! 150 Ko se na konj’ča zavihtim, pri sebi, glej, da te dobim; pa urno bodem te pobral, od spred’ na belca brz’ga d’jal; k’dar sekal bom na desno stran, 155 se drži ti na levo stran!« Matjaž upraša še: »Možje, al’ smem uzet’ slovo od nje?« »Dovolimo, da to storiš, zato, ko ti sveto živiš.« 160 Prijel za belo jo roko, na konj’ča d’jal jo pred sabo. Po polju k Savi ž njo driči ko drobna ptica s perotmi. In sabljo golo v rok’ drži, 155 od spodaj kača gor’ sedi, pri vrhu ogenj gre iž nje, Matjaž jo ročno sukat’ ve. Zdaj Turki se spogledajo, za njima v curku vderejo; j že paša brado maže si, zasmeje se, spregovori: »Sem bil nekdaj pri njem ujet’, zdaj, mojci, h’te mu glavo snet’, 30 35 40 45 50 55 60 65 70 27 Alenčico pa meni dat’, k’ jo 'mam tako prisrčno rad!« V obojo kralj pa seka stran, v obojo druža mika stran. Po bliskovo mu sablja gre: za ž’njico snopje stavka se, za koscem trava v red 'leti, za njim po vrst’ pa Tur’k leži. Pa belce v dir, da prideta gor’ do kovača vmazanca. Matjaž mu reče: »Kaj ti dam? — Da turški kujež si, poznam — brž konja zbosi, preobuj, narobe podkve mu prekuj!« Turčin narobe prekoval pa kralj z levico zlat dajal, 190 z desnico glavo proč mu d’jal, do Save konj’ča zapek’tal. Se vdere vanjo, rezgeta, ve dobro, kaj na hrbtu ’ma, da nosi draga sebi dva: 195 Matjaža, kralja slavnega, in rešeno nevestico, Alenčico kraljičico. Črez reko splava široko na blaž’no zemljo ogrsko. 200 18. Alenčica, sestra Gregčeva. Gorenjska. — Matej Ravnikar-France Prešeren. Leži, leži stezičica in ta pelja sred’ Turškega, kar vidi daleč mi oko, v Turčijo noter globoko. 5 Po njej pritekel je enkrat turškega carja sluga mlad. Bogme da! — da je ta, da velja. Stoji na prag’ Alenčica, Gregičeva sestričica: 1 0 »No, sluga mladi, kam pa greš ? Al’ meni kaj povedat’ veš, kaj dobrega, kaj hudega od moj’ga Gregca ljubega?« Bogme da! — da je ta, da velja. 15 Odgovor tak ji sluga da, mlad’ sluga carja turškega: »O Gregcu nič mi znan’ga ni, o njem se nič ne govori; > zagledal ga jaz nisem sam, 20 pa zdaj ga tudi ne poznam.« Bogme da! — da je ta, da velja. Tali rekla je Alenčica, sestrica svoj’ga Gregeca: »Brat moj je vsak’mu Turku kos, ^5 do pet pa dolgo haljo nos’, obilno rož na njej se vid’ ino s svilo je ves obvit. Bogine da! —, da je ta, da velja. Ko britva sabljo ’ma ostro in kakor solnce vso svetlo, 30 po sredi kača ji leži, na koncu ogenj ’z nje gori, je v kačjem strupu kaljena, med Turke je namerjena. Bogme da! — da je ta, da velja. 35 Rdečo kapo ’ma na glav’, za kapo je tri pera djal, žerjavove so pera te.« In sluga zdaj tako pove: »Od Turkov bil enak je vbit, 40 tvoj Gregec znal bi tisti bit’!« Bogme da! —da je ta, da velja- 1 Zdaj kaj stori Alenčica, sestrica svoj’ga Gregeca? ■> Brž teče gori v kamrico, 45 obleče dolgo haljico, .je dolga, dolga do peta, vsa taka kakor Gregčeva. Bogme da! — da je ta, da velja. In vzame sabljico ostro 50 in kakor solnce tak svetlo, po sredi kača ji leži, 28 \ 'a. * na koncu ogenj ji gori, je v kačjem strupu kaljena, 55 na Turke je namerjena. Bogme da! — da je ta, da velja. Rdečo kapo nase de, na kapi pera tri stoje, žerjavova so pera to: 60 vse je, kot je pri Gregcu b’lo. Iri teče v štalico takrat si brz’ga konj’ča osedlat. Bogme da! — da je ta, da velja. Na palce se naslonila, 65 na konj’ča brzo prhnila. Ko ptica daleč zdaj frči, kjer šator turški mi stoji. O Gregčeva sestričica, junaškega si srčeca! *7Q Bogme da! — da je ta, da velja. Všatore dirja, dirja v skok in Turke seka vse okrog, li tol’ko jih za njo leži ko snop j a za ženjicami 75 al’ drobne trave ’zpod kosa, S 1 ko Bog nam dobro let’no da. Bogme da! — da je ta, da velja. Pri oknu turški car stoji ino tako-le govori: »Hudobe turške ve grde, 80 nič druz’ga ni vas ko laže. Vi prav’te: Gregca vbili smo ! 1 Sam vidim delat’ ga strašno. Bogme da! — da je ta, da velja. V šatore dirja, dirja v skok 85 in Turke seka vse okrog, da tol’ko jih za njim leži ko snopja tamkaj za ženjci al’ drobne trave ’zpod kosa, ko Bog nam dobro let’no da.« 90 Bogme da! — da je ta, da velja. Zdaj kaj stori Alenčica, sestrica svoj’ga Gregeca? Junaško bliže carja gre, pokaže črni kiti dve: 95 »’Ma take tvoja carinja? ’Ma take tvoja carinja?« Bogme da! — da je ta, da velja. 19. Mlada Breda. Iz Ledin v idrijskih hribih. — Ant. Žakelj (Rodoljub Ledinski). vvVf - r v* Si. > V 't • 1 ^ I - • , v s Breda vstane, ko se dan zazori, se sprehaja sem ter tja po dvori, si odpirat grede gornje line, ide gledat doli na ravnine. 5 Ko po ravnem polju se ozira, vidi, kak’ se tam meglica zbira. »Ljuba mati, urno mi vstanite, ljuba mati, ročno razložite: Al’ meglica ta je od vodice? 10 Al’ meglica ta je od gorice? Al’ oblak je toče hudourne, izpod neba zgnan od sile burne?« Skrbna mati urno prispešila, tak je svoji hčerki govorila: 15 »Ta meglica ni ne od vodice, ta meglica ni ne od gorice, tud’ oblak ni toče hudourne, * \ * 29 izpod neba zgnan od sile burne; to je sapa turških konj meglena, ki jih polna je steza zelena. Turki pote jezdijo. — Oj Breda, ne prihajaj mi tak’ silno bleda!« Od strahu je Breda obledela, od bridkosti skoro omedlela. »Kaj vas prosim, mila moja mati, o, nikarte mene Turku dati! Kaj počet’ mi bo, nevesti tuji? Tur’k je hud in njega mat’ še huji. Kar po zemlji leze ino grede, o hudobi nje kaj pravit’ vede; osem žen je sinu že vmorila, tudi mene bi vmorit’ vtegnila; strupa mi bo v vinu napivala, strupa mi bo v kruhu ponujala.« »»Dobro me poslušaj, hčerka moja, kaj ti pravim, skrbna mati tvoja! Ko ti huda tašča bo napila, bodeš vino ti na trato zlila, al’ ga zlila boš na skalo sivo, ’z ktere kuha apnar apno živo; ko ti bode kruha ponujala, ga ščenetu mlademu boš dala.«« Mlada Breda se zajoka huje, materi še tako beseduje: »Ko mi boste balo nakladali, nakladali, v skrinjo jo spravljali, šlarasto mi pečo zgor’ denite, jo vrh vsega blaga položite! Peče bodem najpred potreb’vala. ž njo si srčne rane zavez’vala.« Mlada Breda dalje govorila: »Kaj še pravim vam, vi mati mila! Kadar bodo Turki prijahali in raz konje na tla poskakali, jih vi gor za mizo posadite, jih gostite, dobro napojite! Ko si bodo jeli napivati in po mladi Bredi vpraševati, takrat, mati, pome vi pošljite, takrat hud’mu Turku me peljite!« Ko je mati balo nakladala, nakladala, v skrinjo jo spravljala, so že turški svatje prijahali 20 25 30 35 40 45 50 55 60 in raz konje na tla poskakali. 65 Mfet’ jih je za mizo posadila, jih gostila, dobro napojila. Svatje so si jeli napivati, jeli so po Bredi vpraševati. Urno mati ponjo je poslala, 70 hud’mu Turku jo je pripeljala. Gor za mizo so jo posadili, ž njo za mizo drago vince pili. Mladega še pripeljajo konja, ki je ur’n ko vrh gora postojna. 75 Nanj mi mlado Bredo posadijo in po ravnem polju proč zdrčijo, da se dela gosta mi meglica, • oj meglica, turških konj sapica. V diru se mi Bredin konj spotakne, 80 se spotakne, se mu sedlo zmakne; v sedlu je bodalo skrito bilo, Bredi se je v srce zasadilo. Mladi ženin brz’ga konja vstavi, konja vstavi, svojim svatom pravi: 85 »To m’ je huda mati naredila; osem žen mi je že pomorila, še deveto mi vmoriti hoče, brez katere m’ ni živet’ mogoče.« Mlada Breda kliče žen’na k sebi: 90 »Kaj jaz pravim, mili ženin, tebi! Hiti skrinjo pisano odpreti, hiti pečo šlarasto ’z nje vzeti; ž njo si bodem rano zavezala.« Beseduje še mi Breda zala: 95 »Povej meni, ženin srca moj’ga, je li daleč še do grada tvoj’ga?« »Molči, molči, moja draga Breda! Saj že nama grad naproti gleda, saj se vidi strešica že zlata, 100 saj se vid’jo že srebrna vrata.« Še čez ravno polje v dir drčijo, kakor v zraku ptičice letijo, da se dela gosta mi meglica, oj meglica, turških konj sapica. 105 Ko so v beli grad mi prijahali in raz konje na tla poskakali, jih je tašča v dvoru pričak’vala, 31 mlado Bredo tak ogovarjala: »Kar po zemlji leze ino grede, o lepoti tvoji pravit’ vede; no vendar nisi tak’ cveteč’ga lica, kakor gre o tebi govorica.« Zdaj je Bredi jela napivati, ji pogače jela ponujati: »Če boš pila vinčece rdeče, 115 boš imela lice bolj cveteče; če pogačo bodeš pokušala, boš pa polta belega postala.« Mlada Breda vinčeca ni pila, na zeleno trato ga je zlila 120 in ga zlila je na skalo sivo, ’z ktere kuha apnar apno živo. Trata se je v migljaju vsušila, v migljaju se skala razvalila; in pogače da ščenetu jesti, 125 al’ razpoči ščene se na mesti. Breda je pa tašči govorila: »Kaj vam pravim, tašča vi nemila! Kar po zemlji leze ino grede, kaj hudobe o vas pravit’ vede; 130 pa le vendar tol’ko ne, oj taša, kolikršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že vmorila, tudi meni strupa ste napila, ste v pogači mi ga ponujala.« 135 Tak je Breda svojhnu možu djala: »Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi! Kje je moja hramba v tvojem gradi? Kje je meni spalnica odbrana, kje je meni postelja postlana?« • 140 Huda tašča pravi ino reče: »To pa meni v glavo iti neče, da b’ imeli pri nas to navado, ko nevesto pripeljajo mlado, da b’ po spalni hrambi popraš’vali, 145 posteljo da bi ogledovali; — ampak taka je navada naša, da nevesta za ognjišče vpraša.« V spalnico jo mladi ženin pelje, Ji pokaže postelje dve bele. 150 V posteljo se mlada Breda vleže, urno srčne rane si odveže, v zadnjič še spregovori in pravi: »Teci, teci, srca vir krvavi! 155 Materi te mili bom poslala, materi te dragi v spomin dala — nič več vid’la me ne bo na sveti, slišala da b’ vsaj o meni peti!« Še se mladi ženin mi zajoka, 160 se zajoka milo in zastoka: »Kaj vam pravim, huda mati moja! Bog vam daj življenje brez pokoja! Žen devet ste že izbrala meni, živel pa še nisem pri nobeni. 165 Tu pri Bredi hočem jaz zaspati, nikdar več od Brede nočem vstati.« Huda tašča gor in doli hodi, od hudobe se ji glava blodi: »Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, 170 in vam drugim, ki ste moji svatje! Ženitvanja ste vi pričak’vali, bodete pa zdaj ju — pokopali!« 20. Lepa Vida. Andrej Smole-France Prešeren. Kranjska. — Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala. Črn zamor’c po sivem morju pride, barko vstavi, vpraša lepe Vide: 5 »Zakaj, Vida, niši tak rdeča, tak rdeča, nisi tak cveteča, kakor ti si prva leta bila?« Vida lepa je odgovorila: »Kak bi b’la rdeča in cveteča, 10 ker zadela mene je nesreča: oh, doma bolno je moje dete, poslušala sem neumne svete; omožila sem se, starca vzela, malokdaj sem, s’rotica, vesela. 15 Bolno dete cel’ dan prejokuje, celo dolgo noč mož prekašljuje.« Črn’ zamor’c ji reči ino pravi: »Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo; ti z mano pojdi srčno si ozdravit rano! Kaj ti pravim? Pote, Vida zala, je kraljica španska me poslala, njej dojiti mladega kraljica, sinka ujen’ga, mlad’ga cesariča. Ga dojila boš ino zibala, pesfvala, mu posfljo postiljala, da zaspi, mu pesmi lepe pela, huj’ga dela tam ne boš imela.« V barko lepa Vida je stopila; al’ ko sta'od kraja odtegnila, ko je barka že po morju tekla, se zjokala Vida je in rekla: »Oh, sirota vboga, kaj sem st’rila! Oh, komu sem jaz doma pustila dete svoje, sinka nebogljen’ga!« moža svoj’ga z leti obložen’ga!« Ko pretekle so b’le tri nedelje, jo h kraljici črn’ zamor’c pripelje. 33 Zgodaj lepa Vida je ustala, 40 tam pri oknu solnca'je čakala. Potolažit’ žalost neizrečeno, poprašala solnce je rumeno: »Solnce, žarki solnca! vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete?« 45 » » Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali ? Včeraj svečo rev’ci so držali in tvoj‘stari mož je šel od hiše, se po morju vozi, tebe iše, tebe iše in se grozno joka, 50 od bridkosti njemu srce poka.«« . Ko na večer pride luna bleda, lepa Vida spet pri oknu gleda; da b’ si srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila: 55 »Luna, žarki lune! vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete?« »»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan’s so vbogo s’roto pokopali ino oča tvoj je šel od hiše, 60 se po morju vozi, tebe iše, tebe iše, se po tebi joka, od bridkosti njemu srce poka.«« Vida lepa se zajoka huje, k njej kraljica pride, jo sprašuje: »Kaj se tebi, Vida, je zgodilo, 65 da tak silno jokaš in tak milo ?« Je kraljici rekla Vida zala: »Kaj bi s’rota vboga ne jokala! Ko pri oknu zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, 70 je iz okna padla mi visoc’ga kup’ca zlata v dno morja globoc’ga.« Jo tolaži, reče ji kraljica: »Jenjaj jokat’ in močiti lica! Drugo kup’co zlato bom kupila, 75 te pri kralju bom izgovorila; id’, kraljiča doji, moj’ga sina, da te mine tvoja bolečina!« Res kraljica kup’co je kupila, res pri kralju jo je ’zgovorila. 80 Vida vsak dan je pri oknu stala, se po sinku, oči, mož’ jokala. 21. Neposlušne stvari. Iz vzhodnega Štajerja. — Zapisal Stanko Vraz. 20 25 30 35 Gospod je pošlo medveda tavun, kaj bi gruške strosio. Al medved je nešto grušek trositi, gruške so neštele kapati. Gospod pa pošlo je palco tavun, 5 kaj bi medveda pretepla. Al palca ne štela medveda pretepsti, medved je nešto grušek trositi, gruške so neštele kapati. Gospod pa pošlo je ogenj tavun, 10 kaj bi palco požga. Al ogenj je nešto palce požgati, palca ne štela medveda "pretepsti, medved je nešto grušek trositi, gruške so neštele kapati. 15 Gospod pa pošlo je vodo tavun, kaj bi voda ogenj pogasila. Al voda ne štela ognja pogasiti, Grafenauer, Čitanka I. 3 34 ogenj je nešto palce požgati, 20 palca ne štela medveda pretepati, medved je nešto grušek trositi, graške so neštele kapati. Gospod pa pošlo je junca tavuu, kaj bi junec vodo popio. 25 Al junec je nešto vode popiti, voda ne štela ognja pogasiti, ogenj je nešto palce požgati, palca ne štela medveda pretepsti, medved je nešto grušek trositi, 30 graške so neštele kapati. Gospod pa je pošlo mesara tavun, . kaj bi mesar tega junca zaklo. Al mesar ti je nešto junca zaklati, junec je nešto vode popiti, 35 voda je neštela ognja pogasiti, ogenj je nešta te palce požgati, palca ne štela medveda pretepsti, medved je nešta grušek trositi, graške so neštele kapati. 40 (Zdaj je pa gospod sam prišel ven pa je vdaril po vseh.) V. Balade. 22. Lenora. Gottfried August Biirger — France Prešeren. Lenora, ko se zazori, iz strašnih sanj se splaši: »Zvest nis’ al živ več, Vilhelm ti! Od kod tak dolg’ odlaši?« 5 Je kralja Miroslava roj pred Prag’ ji vnesel bil ga v boj, al zdrav je, kar se ločil, ni pisal, ne poročil. Se kralj in cesarica sta 10 že vender omečila, prepira trudna dolzega med sabo se vmirila; in trum se šum in vriš. in vrisk, se turški boben sliš’ in pisk, 15 iz boja vojska cela domu hiti vesela. Povsod, kjer le neso noge, po vsaki stezi, poti, mladi, stari iz hiš hite ukanju trum naproti. . 20 Boga sin, mati hvalita, nevesta sprimlja ljubega; nihče Lenore same ne kliče, ne objame. Lenora gor’ in doli vse 25 je vrste oprašala, al zanj ne ve noben, kar je jih vojska dam poslala. Armada komaj je odšla, Lenora vrže se na tla, 30 lase si črne ruje, se grozno togotuje. 35 K nji mati skrbna prileti: »Bog vsmili se!« zdihuje, ^5 »o kaj ti je, o ljuba hči?« — jo srčno objemuje. »O mati, mati, preč je, preč! Za celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi, 10 gorje siroti vbogi!« — »Usmiljen’ Bog, pomagaj ti! Hči, očenaš molive! Vse dobro je, kar Bog stori, da vsmili se, ( prosive.« 15 »0 mati, mati, laž je to! Bog storil meni je hudo! Koga sem primolila? Zdaj molit’ več ni sila!« — j » Ve, kdor Očeta prav pozna, >0 da rad otrok se vsmili; bo vgasnila bridkost srca pri svetem mbhajili.« — »Za to, kar v meni zdaj gori, gasila, obhajila ni! '5 Al obhajilo skliče iz grobov ven mrliče?« — »Na Ogrskem, pomisli hči, nezvest’ tvoj morebiti da pravo vero zdaj taji, se drugi prikupiti. Iz misli spusti ga, zato nikoli srečen on ne bo, bo kriva pekla tega, ko vmiral bo, prisega!« — &5 »O mati, mati, preč je, preč! Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več; da sem bila rojena! Ugasni luč mi vekomaj, me groba noč in strah obdaj! Ni milosti pri Bogi, gorje siroti vbogi!« — »Pomagaj Bog! Otroka ti ubozega ne sodil ' 5 Ne ve, kaj jezik govori, - nje grehom mili bodi! — Slovo sveta bridkosti daj in spomni se na sveti raj, kjer duša Bogu zvesta bo Jezusa nevesta.« — 80 »O mati, kaj je sveti raj, kaj je pekel, o mati! Le z njim, le z njim je sveti raj, • pekel brez njega, mati! Ugasni luč mi vekomaj, me groba noč in strah obdaj! Brez njega sreče zame ni tu, ne onstran jame!« Obup tako po nji buči, kri vnema in možgane, na božje sklepe togoti predrzno se neznane: si rani prsi in roke, da solnce zajde za gore, * da skoz nebeška vrata zvezd truma pride zlata. Po vasi gori pok, pok, pok je od podkva bobnelo, zrožljal je s konja mož visok na klop pred hišo belo. Poslušaj, iz nadvratnih lin zvonček zapoje: cin, cin, cin; Lenora dobro v hiši le-te besede sliši: 105 110 »O polnoči sedlamo mi, sem vstal na češkem sveti, sem pozno vstal in blizu ni, 115 te hočem š sabo vzeti.« — »Brž k meni v hišo, Vilhelm moj! . Zlo brije zunaj mraz nocoj, bom, ljubi, te objela, na srcu te ogrela.« — 120 Naj, ljub’ca, zuilaj brije mraz, da hotel bolj bi briti! »Alo, alb, le brž odpri! Lenora, spiš al čuješ? Al zvesta si ti, ljub’ca, mi, se smejaš al zdihuješ?« O, Vilhelm, ti? Od kod zdaj te tak pozno konj prinesel je? Seni čula, sem jokala, bridkosti kaj prestala!« 85 90 95 100 3 * 36 125 130 135 140 145 150 155 160 165 Moj konj cep’ta, poteka čas, ne smem se dalj muditi. Podpaši, vrzi ročnoma na vranca zad se, ljubica! Z nevesto svatovati, sto moram milj dirjati.« »Kako me nesel boš nocoj sto milj do domačije? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj, enajst že ura bije.« — »Pot gladko, luno lej svetlo! Mrlič’ in mi ko blisk lefmo, domu še danes zvesto prinesel bom nevesto.« »Kje je tvoj dom, kje posfljica? Kakovo je oboje?« »O daleč sta in majhena, šest dilj in diljic dvoje.« »Bo prostor zame ?« — »Ljubka, bo, podpaši, vrzi se srčno; Že posfljica postlana, je svatovščina zbrana.« — Lenora brž planila je, na konja je zletela, s prebelimi rokami se preljub’ga poprijela; in udri, udri, klop, klop, klop se urno spustita v kolop, da sape ji zmanjkuje in podkev iskre kuje. Na levi, desni strani glej, kak spred oči leteli so logi, travniki naprej, mostovi kak grmeli! — »Te strah ni? — Luno lej svetlo! Mrliči jezd’jo jadrno! Jih strah je tebe tudi?« »Me ni, mrtvih ne budi!« Kaj tam grče, kaj tam zvone? Kaj vrane frfotajo? — Mrliča d’jati v grob vele in bilje godrnjajo. Lej, bliža se pogrebcev trop, o, čuden vidi se pokop! Glasovi so enaki žafvanju pubčev v mlaki. »Po polnoči pokop naj bo in petje, žalovanje; nevesto peljem zdaj s sabo, z menoj na ženifvanje! Zakroži, mežnar, pesem ti, roke brž nama pop povij, da zakon naju zveže, potem se z mano vleže!« Zdaj vtihne vse. — Pogrebcev ni, — pokoren tej besedi klop, klop trdo za njim leti cel trop po konja sledi; in udri, udri, klop, klop, klop naprej leteli so v kolop, da sape ji zmanjkuje in podkev iskre kuje. Na levi, desni kak leti grmovje, graja, cesta! ; Kako lete jim spred oči vasi, trgovi, mesta!*— »Te strah ni? — Luno lej svetlo! Mrliči jezd’jo zadrno; te strah ni mrtvih tudi?« Me ni, — mrtvih ne budi!« Pogledaj na viselnice! Plesat’ okrog kolesa temno pri luni vidi se trop jasen brez telesa. Alo, pošasti, z mano zdaj, mi plesat’ ženifvanjski raj, nevesto ko objamem in s sabo v hišo vzamem.« Pošasti grde veš, veš; veš za njima so jo vnele, ko oster piš skoz zrelo rež, tako so te vršele. In udri, udri, klop, klop, klbp naprej leteli so v kolop, da sape ji zmanjkuje in podkev iskre kuje. Kar je pod luno, oh kako, kako je vse bežalo! Nad njima z zvezdami nebo, kako je to dirjalo! — Te strah ni ? — Luno lej svetlb! Mrliči jezd’jo jadrno; 1*20 1125 1 3o 1 3 S 1 2 2 2 37 j 15 ni strah te mrtvih tudi?« »Gorjč! mrtvih ne budi!« — »Petelin poje, se mi zdi, poteka čas mi tukaj. — V nos jutra sapa me skeli, 1 20 brž, vranec, se zasukaj! — Končala pot, končala sva, odgrinja se ti posfljica, ko blisk lete duhovi, t’le moji so domovi!« — i n nad železna vrata ti jo skokoma drvijo; švrk! s tanko šibo jih vsmodi, zapahi odletijo in strašno duri zakrče, l;30 po črnih grobih v skok lete, čez kanine peketajo, od lune ti migljajo. Al preden mignil bi z očmi, o čudesa neznane! ^5 Lej, s konjika se plašč zdrobi ko capice sežgane. Ni ga lasu na glavi včč, z lasmi mu pade koža preč, lej, smrt je z uro' stala, - koso v rokah držala. 240 Razbija vranec, spenja se, plamen od njega šine in pod Lenoro vbogo vse, vse vdere se in zgine. In jok in stok je nad zemljo, 245 in jok in stok je bil pod njo, Lenora tam v trepeti jenj’vala je živeti. - Pod bledo luno se nad njo duhovi so sklenili, 250 plesali krog in krog, bridko to pesem zatulili: »Trpi, če poka ti srce! Prah z Bogom kregat’ se ne sme! Odšla si trupla sili, 255 Bpg duše se usmili!« — 23. Povodni mož. < j Francč Prešeren. Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, al’ lepše od Urš’ke bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene 2 ob času nje cvetja dekleta, ne žene. — ' Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, 5 najlepša iz deklic je Urš’ka bila. Mnog’tere device, mnog’tere ženice oko je na skrivnem solze prelivalo, 2 ker Urš’ki srce se je ljubega vdalo; al’ ljubih bilo je njej vedno premalo. 10 Kar slišala moških okrog je slovet’, skušala jih v mreže razpete-je vjet’. 2 j Je znala obljubit’, je znala odreči in biti priljudna in biti prevzetna, mladen’če unemat’, bit’ staršim prijetna; 15 modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos, 38 Na Starem so trgu pod lipo zeleno 20 trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote ’z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladen’či vesele; bila je kraljica njih Urš Aa brhka, plesati ni dolgo nje volja bila. 25 Jih dokaj jo prosi, al’ vsakhnu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove 'zmišljuje; že solnce zahaja, se mrak približuje, že sedem odbila je ura in čez, 30 ko jela ravnat’ se je Urš’ka na ples. Al’ ker se ozira, plesavca si 'zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enac’ga pod solncem mu ni korenjaka, želi si plesati z njim deklica vsaka; — 35 omrežit’ ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči. To videt’, mladenič se Urš’ki približa: »Al’ hotla bi z mano plesati?« ji pravi; »kjer Donava bistri pridruži se Savi, 40 o tvoji lepoti zaslišal sem davi; že, Uršika zala, pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala, pripravljen na raj! To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeje se Uršika zala: 45 »Nobene stopinj’ce še nisem plesala, da čakala tebe sem, res je, ni šala; zatorej le hitro mi roko podaj, lej, solnce zahaja, jenjuje že raj!« Podal ji mladenič prelepi je roko 50 in urno ta dva sta po podu zletela, ko da bi lahke perotnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela; ne vidi se, kdaj da pod noga udar’, plesala sta, ko bi ju nosil vihar. 55 To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcem roke so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladen’ča noge so trdo zacep’tale: »Ne maram,« zavpije, »za gosli, za bas, 50 strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas. So brž pridrevili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno grmenje, / 39 i zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov deročih šumenje, prič’jočim pokoncu so vstali lasje, 65 oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! »Ne hoj se, ti Urš’ka, le hitro mi stopi, ne boj se,« ji reče, »ne hoj se grmenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; 70 le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!« »Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, da jaz se oddahnem, da noga počije.« »Ni blizu, ni blizu do bele Turčije, 75 kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te, Urš’ka, žele, le urno, le urno obrni pete!« To reče, hitreje sta se zasukala in dalje in dalje od poda spustila, 80 na bregu Ljubljan’ce se trikrat zavila, plesaje v valove šumeče planila. Vrtinec so vid’li čolnarji dereč, al’ Uršike videl nobeden ni več. 24. Knezov zet. .Simon Pač lep vrtnar je mladi bil, ki rože v vrtu je sadil, in rad je delal, bil vesel, pa tako pesem si je pel: 5 »Najlepšo rožo bom izbral in svoji ljubici jo dal; saj bodem, če sem tudi kmet, kedaj še vendar knezov zet.« Pri oknu stal je gospodar 10 in slišal, kaj je pel vrtnar; po udih stresel ga je mraz, od jeze bil mu bled obraz. Le semkaj, semkaj, moj vrtnari« tak klical ga je gospodar; 15 »vrtnar si bil doslej ti moj, danes pa greš na lov z menoj. Le vzemi puško risano in z mano pojdi na goro, da ustreliva tam volka, 20 ki trga mlada jagnjeta. J e n k q. Ko solnce šlo je za goro, prižgalo zvezde je nebo, skovir na gori je zapel, nekdo slovo od sveta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič, . 25 nad Kolpo je odvaval ptič. Odbije ura polnoči, po starem gradu že vse spi; hči knezova le še ne spi, pri njej še svetla luč gori. 30 Na vrtu pa stoji nekdo, premilo prosi, presladko: »Le pojdi, ljubica, z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor, ti moja boš 35 in jaz za vekoipaj tvoj mož.« Tak milo prosi, tak sladko, da zmoti modro ji glavo. Obleče krilo svileno, z rumenim zlatom vdelano, 40 40 črez krilo pa srebrni pas in rožo dene v kito las, ki jo vrtnar je včeraj dal, ko je pod njenim oknom stal. 45 Grad beli tiho zapusti, za ljubim svojim pohiti. »Oh, pojdi sem, ne mudi se!« glas znani v dalji čuti je. Če teče bolj, če bolj hiti, 50 klic vedno dalje se glasi. »»Počakaj, ljubček moj, pošto j! Postoj, ne beži pred menoj!«« »Le hiti, hiti, ljubica! Saj že na koncu pota sva.« In ko do Kolpe prihiti, 55 na strmem bregu obstoji. Iz vode glas se je glasil tak žalosten in tako mil, da prime s čudno jo močjo, v globoko zvabi jo vodo. 60 Skovir skovikati začel, nekdo pa votlo je zapel; »Če bil sem tudi reven kmet, zdaj sem pa vendar knezov zet!« 25. Botra. Anton Aškerc. Znosila h krstu že vso vas, vso faro sem nemara jaz: Brez botre nisem še nikol po cesti tej šla k cerkvi dol. 5 Sred sela so pobrali te in najdenčka mi dali te. Oj, ktera te dojila bo? Oj, ktera te redila bo? Brez otca, majke — velik križ! 10 A zdaj še botre ne dobiš. • Kdo kupil križevnik bo bel? Kdo ž njim pri krstu te odel ? »Jaz njemu botra biti čem, pod skrb ga sprejmem z dnešnjim dnenr! 15 Glej, žena bela velih lic po cesti z Nežoj stopa vštric. Oči globcrko vdrtih lesk — ko sveč mrtvaških dvoje blesk. »Ne boj se! Jaz mu botra bom, 20 a dete vzamem na svoj dom. Bogata jaz sem ti gospa, oh, daleč, daleč sem doma. Kaj preskrbela že otrok po hišah svojih sem, o Bog!« . - - 25 Po ženi beli Neža v stran pogled obrne tih, plašan: Nikjer je botre tuje ni.. • Na rokah dete mrtvo spi. H«- , „ u /tMVpf-p ' M' •, ■ > •*-■'■ ■ ■ / s ,./ 26. Smrt nevesta. Anton Medved. 4 M#*** ' : ' ■ Cl - ' 41 '444V »Kaj gledaš sanjavo, deklica zala? Veselo zalijaš gredice, to vem! Na tihem ugiblješ, katere cvetice najbolj se prilegajo črnim očem. •» Šivilje ti šivajo krilo poročno, 5 že tretji te čaka v cerkvi oklic. A jaz ti povem: ne bodeš nosila ne krila, ne venca iz teh cvetic. Tvoj ženin je včeraj v visoko planino odvriskal z graščakom drznim na lov. Tam gori je našel drugo nevesto, v dolino ne bode ga več domov.« Kri šine dekletu v nežna lica, neverno pogleda ženo in dč: »Jaz dobro poznam družice planinke in mene poznajo dobro one. Kar ti govoriš mi, bleda neznanka, tega ne verjamem, to grda je laž. Ti nisi hodila po naši planini in mojega ženina ti ne poznaš.« »»Planinka sem včasih in zopet dolinka, po mestih hodim in gorskih vaseh, pri starih in mladih, ubožnih, bogatih, in znana sem tudi pri — lepih ljudeh. 10 V'S' 'j 15 20 Hitela sem davi na vašo planino in tam poljubila njemu obraz. Kaj mari je meni tvoja zvestoba? Od danes njegova nevesta sem — jaz.«« Zasmeje se glasno deklica ženi: »Kako naj te ljubi moj ženin, kako? On naše vasi je najgorši mladenič, a tvoje obličje je bledo, suho.« Izgine, ko trenil bi, bela žena, nevesto objame prečudna žal... Graščinski logar ji pride povedat, da davi nje ženin je v brezdno pal, Noč je temna, podkve jeklo poje; glej, po gozdu kralj ubežen jaha, 'zgubil vojsko, 'zgubil zemlje svoje, skriva se ko zver po lesu plaha. 5 Nima žene, hčere, ne sinova, vse mu vzela vražna je sekira; koča vsaka duri mu zapira, spremljevavca nima pot njegova. In zajezdi v gosto drevje lesa; 10 konj se zdrzne, noče delj bežati, V/Strau zahrska, kvišku pne ušesa: brezdno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; s konja stopi, k veji ga priveže, 15 plašč pogrne, nanj ves truden leže: sladki sen nad brezdnom ga zaziblje. Dahnejo mu sanje v trudno glavo: Stol kraljevi iz zemlje mu rase; on pak seda nanj s častjo in slavo, 20 bogat, venčan, ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, razsvetljeno, v zlatu lesketa je; stavijo se veže na vse kraje; zunaj čuje straže hojo mirno. 25 Prebudi se bobnov ropotanje, prebudi se grom trobent vojaških, vstane žvenket in ostrog rožljanje, ide truma vojvodov junaških; gre med njimi knez iz zemlje tuje, 30 ki mu hotel je deželo vzeti; zmagan.ide, z njim tovar’ši vjeti, klanja se mu, silni meč daruje. Zadonijo spet trobente glasne in prikaže se obraz kraljice; 35 z njo sinovi, z njo so hčere krasne, njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: »Bog ti slavo hrani čase večne! Svetlim vnukom tvojim dneve srečne! 40 Hrum veseli po dvoranah bije. 43 Vzdihne v živih sanjah kralj: »Carujem! Oh, podobe gledal sem neznane, da ubežen skrivam se po tujem!« V sanjah kvišku kakor jelen plane; hoče k svojim — roke širi — pada! 45 Meč z oklepom v dno brezdna brenkoče; konj se strga, podkve vdar ropoče. Krokotajo vrani iz prepada! 28. Kralj Matjaž. Oton Župančič. Sredi noči, o polnoči iz sanj se kralj Matjaž zbudi. Zbudi Alenka kraljica se, ko zarja bleščijo ji lica se. In dvigne se glav bradatih sto, 5 molče vprašujejo: »Kaj je to?« Pred kraljem pa mlad junak stoji, kakor hrast stoji, stoji, govori: Hej, kralj zaspanec, pokaži svoj meč! Prišel sem ga iz nožnic vleč.« 10 »Na steno poglej!«« — lil vzame ga, z levico krepko objame ga. Z desnico ga prime za ročaj — že sinil je, glej, ostrine sijaj. Čuj prhanje konj, čuj orožja žvenket, 15 med trumami gre pridušen šepet. Glej ostrine pol! — Kak narašča hrup! Matjažu v očeh vzplamteva up. Že šum je in hrum med trumami vstal — kdo zrl je vihar že z gorskih skal? 20 Vse v stremenih stoji, vse v sedlu sedi — a junak se prestraši in zbeži. Mrmraje razjahajo čete vse, spet padejo v sen, zaklete vse. Matjaž ob mizo udari srdit: 25 »Čemu si prišel me še ti budit!« Alenčica vzdihne in skloni glavo in spet je pod Krimom ko prej mrtvo, 29. Slavina. Anton Medved. Kaj storil si ljutim bogovom Črtom, kaj boginji hladni Morani, Krut, da spavaš ogrnjen z mrtvaškim prtom, s solzami dvorjanov vernih posut? 5 Na te se Slavina žena ozira, kot rosna cvetlica na temni oblak, glasovi vrše strahu in nemira, vojaku šepeče skrivno vojak: • »Na pir je Hinek kralja, kraljico 10 povabil v najlepši svojih gradov, ko jasno nebo je rodilo danico, prinesli so mrtvega kralja domov. Med dvornimi vitezi hladno truplo saksonski kraljevič Hinko rosi: 15 Skrivaj na njegovo lice osuplo obrača Slavina žarne oči. Sloveni iz cvetnih polabskih krajev prihajajo kralja na dvor milovat, z otoka iz svetih rujanskih gajev 20 i žrec prihiti Svetovitov — Nerat. Zaplaka gorko ob mrtvem kralji, pogleda Slavino, Hinka temno, - razporje si rizo v globokem žalji, potoži dvoru glasno tako: 25 »Zakaj li pustila je sokolica sokolovo rodno gnezdo, zakaj? Iz tuje dežele neverna ptica priplava z orlom sovražnim nazaj! Zasekala smrtne sta rane sokolu, 30 pehnila na volhko krilo ga tal, da vladala bi sama na prestolu in smelo zrla z visokih skali« Umolkne duhovnik. Kraljevič vrisne, na durih odskoči železni zapah, 35 Sloveni jeknejo, hipno zablisne sto mečev med vrati v saksonskih rokah, 45 »Sežgite kralja, uklonite čela! Preti vam mečev nemila rez. Saksoncev bodi ob Labi dežela in mladi kraljevič bodi ji knez!« 40 Poljubi Krutov obraz morilka, ozre se na Hinka, na šumni zbor, vztrepeče kakor ob vetru bilka in blazna ostavi Slavina dvor. 30. »Mea Kulpa!« A n t o Kaj baha se Hasan paša? On kristjane oponaša: »Mea culpa — mea Kulpa!« Tam, kjer Sava Kulpo pije, 5 tabor turški polje krije. Nad šotori poleg Siska polumesec, glej, se bliska. Sred ostroga šator krasen, pod šatorom pir je glasen. 10 Hasan paša god praznuje, zmag sijajnih se raduje. Gostom pravi, beseduje: »Hej, junaki, vince pijte, korana se mar bojite? 15 »Allah sam je vino ustvaril, nam v veselje ga podaril. »Bil menih benediktinski, znal moliti sem latinski. »Zdaj molitve so mi bitve, 20 druge zabil sem molitve. Aškerc. »Danes pomnim le še eno, kratko, ali preiskreno. »Ko končana dnes bo bitev, staro molil bom molitev: Mea culpa — mea Kulpa!«... 25 »»Brž na noge, v boj na Sisek, džaur bliža se ko blisek.«« — Memi - beg pred pašo plane, to mu reče ... nem obstane. Ni še noč na Kulpo pala, 30 bitev že se je končala. Čuj, s Hrvatom sredi Siska brat Slovenec uka, vriska. Teče Kulpa vsa krvava — - Hasan paša mrtev plava. 35 Sred tovar’šev naokoli, sred mrličev Hasan moli: »Mea Kulpa mea culpa!« 31. Iškarijot. Anton Aškerc, Sam — čisto sam! Tu nihče me ne vidi... zakrivaj gaj me ti!... To bil je pot, to bil je pot iz mesta, izmed ljudi! Gledaje k tlom po ulicah sem bežal 5 ven mimo znanih hiš naprej, naprej — kot da bi bil podil me nevihte piš ... O Juda! Kje so srebrniki? vpije 10 poulična dečad — »Vse vrgel' v tempelj... pustite me!... Pojte si jih iskat k Trgovec Levi sreča me na trgu, pomane si roke: 15 »Čestitam ti na včerajšnji kupčiji, apostol, he!« In Ahasver, črevljar predmestni stari, pred hišoj mi sedi: »Kaj skrivaš v plašč se in bežiš? Poznam le - 20 brat Juda, ti! Mesija tvoj noseč tod križ pred uroj počiti htel je tu; odgnal sem ga. A ti hitiš gotovo pomagat mu!« ... 25 Naprej, naprej — no kam? Sedaj sem tukaj .. Ne, ne! Umrl ne bo! On križan? Ne!... Pomiloste ga morda ... Čuj, kaj je to? Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odmeva! 30 Na Golgati sem mar? Čuj, kladiv jek — zabijajočih žreblje ... za vdarom vdar!... * v In hrumu bliže tihotapi Juda — prizor mu je odkrit: 35 Glej, križ stoji že tam ... A On na križi razpet, pribit! In Juda zre v telo nago, krvavo — a On tam še živi? Da! Ni li zdaj naravnost vanj velike 40 uprl oči? ... Pod križ tja plani!... Ne! Zaman — prepozno Tu cedra močnih vej... In zadrgnivši vrv okrog vratu si — visi na njej. 45 Na vetru guga mrtvo mu se truplo, glej, s kuštravoj glavoj; Srca utihnil vtrip, na vek utihnil vesti je boj... Stemni se! Grom! Potres!... Mrliči živi zdaj vstajajo iz jam! 50 47 Za hip i sam ohešenec v življenje vzbudi se tam! On vidi, sliši... Obletava črn ga netopirjev, sov, srebra maši mu polno mošnjo v usta 55 ■ ' trop zlih duhov. Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo za ta, za oni svet... vihar mu tuli: »Umri, Juda, dvakrat! Proklet, proklet!« ,• 60 32. Sveti trije kralji. Oton Župančič. V viharju mi okna žvenkečejo, pred okni mi konji rezgečejo. »Hej, vstani, zaspani gospodar, mi smo Gašpar, Miha, Boltažar, smo sveti trije kralji; 5 iz jutrovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj in trudni smo vsi, bi radi tu nočevali.« Konjiče v hlev pa po vina v klet.. »»Ajd v kuhinjo, ženka, peč in cvret! 10 Kaj se ti tako je raztrgal obraz? Sveti trije kralji nocoj so pri nas, poglej jih — za mizo sedijo!«« Na glavi se vsakemu krona blešči in Gašpar na palici zvezdo drži, 15 od nje trije roglji štrlijo. In mož se k njim nagne zaupno med tem: »»To greste tja v mesto Betlehem? In zvezda rogata vam kaže pot... baš danes so pravili v cerkvi gospod.«« 20 Sveti trije kralji sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči in Gašpar na palici zvezdo drži, a vsi trije molčijo. »»A kaj ne pokušate vinčeca nič? 25 Jaz nisem krčmar niti čifutski ptič, ne bojte se, jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj trdovraten pogan — Bog živi! —«« a oni sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči, 30 48 šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo. »>No, žena, obrni se vendar urno, sveti trije kralji so lačni zelo, 35 sveti trije kralji hudo se drže ... sveti trije kralji... kaj hočete ?...« Sveti trije kralji sedijo: velike votline so njih oči, na licih mesa ne, kože ni 40 in vanj in vanj strmijo ... In kot pri večernicah, kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas, vsi trije na enkrat: »Saj vabil si nas k 45 Le to — in potem molčijo ... Na licih mesa jim, ne kože ni, velike votline so njih oči. — Tak do jutra vanj strmijo ... 38. Mati in sin. Oton Župančič. Okno je zazvenelo pretenko, presrebrno, kot da proseno zrno je v šipo priletelo. 5 V mladeniču je vzvalovalo, zaplala po njem je kri: pred oknom Vila stoji in s prstom blestečim vabi. Vsa jasna je, vsa bela, 10 kot da jo izpuhtela je lilija v temo; in kot da v las valoviti kras se ji polnoč je ujela, 15 tako vse zvezde so z njo ... A majki tle oči mrtvo, kot trhel les, in čez in čez mu koža ledeni... 20 In sin je pri majki ostal in je starko negoval. In bilo je drugo noč, in po cesti je jezdil junak visok in ponosen v mrak, ob okno je treščil gredoč, 25 a ni se ozrl nazaj, le konj je peketal in ob strani zvesti sijaj skoz okno je blesketal. In majka je vzdihnila, 30 in sin krog vratu ji je pal in sin je pri majki ostal. In bilo je tretjo noč in zunaj vse je tiho, nikdo ne potrka gredoč, 35 ne zablesti iz temin... In majka nebo blagoslavlja, ker ji dete je rešeno ... Pa zor zazori nad goro, in prednjo stopi sin 40 z glavo povešeno: »Mati, prižgi mi svečo za sedem let — svetal je svet, jaz grem za srečo 45 I 49 35. Vrnitev. Josip Murn. Grom, bliski temo preletavajo in dež lije na zemljo; v kmetski hiši še zdaj ne spavajo trije bratje nocoj. Trije bratje in oče sedijo, za mizo sedijo nocoj, za mizo pred lurško Marijo in najstarejšega sodijo, »Nisi več otrok in sin ne moj, • pusti nas, pojdi in Bog s teboj, v hiši za te več prostora ni, oče je, ki ti tako govori.« »Pusti nas, pojdi in Bog s teboj,« ponovijo sinovi še, bratje takoj. »Hodil po svetu do zdaj si okrog, pusti nas, pojdi, odpusti ti Bog, človek zgubljen si, ko smrt si plašan,« starši brat de mu, ko noč ves teman. »Človek zgubljen si, ko smrt si plašan,« ponovijo še drugi, podijo ga stran. »Dom si zapravil, denarje nam, priti nazaj spet bilo te ni sram; pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi,« srednji že de mu ko grom iz noči. »Pusti nas, pojdi, da se Pog ne zjezi!« — Stopi mlajši tu pred nj.e, tako govori: »Čujte me, bratje, in, oče, vi, on je naš,®z nami naj spet živi! kar je vzel, dal bo spet Bog ...« in molk je zavladal sred sprtih otrok. »Kar je vzel, dal bo spet Bog-...« in molk je še vladal ko v grobu okrog. * * Trije bratje in oče sedijo, za mizo sedijo in plakajo, bela krsta in sveče bleščijo ... za najstarejšim plakajo. Grafenauer, Čitanka I. 5 10 15 20 25 30 35 -i J JU 5 Pr: si /0tw VI. Romance. ■; ^ 7 » fo-iMtis {'I&VP t& , RjS. Turjaška Rozamunda. ^Tra n w»r ešeren. Hrast stoji v Turjaškem dvoru, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kanVniti mizi zbor sedi gospode žlahtne, 5 ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače. Rozamunda, roža deklic, čast dežele je domače: nje pogledi, svetle strele, 10 z neba jasnega poslane, daleč krog junakov srcem vžigajo skeleče rane. Dokaj jo baronov snubi: troje iz dežele laške, 15 troje iz dežele nemške, troje ’z štajerske in kranjske ino zraven Ostrovrhar, ki so boji mu igrače. Lep junak srce bil 'vnel je 20 gospodične zTo košate, ki ukaže mu, da prosi od očeta jo in žlahte. Njemu oče nje napravi imenitno gostovanje, 25 Rozamundo mu obljubi, reče mu pripeljat’ svate v treh nedeljah, da nevesto ’z hiše spremijo domače. Tje h gospodi se približa 30 pevec razglašene slave; prošen strune vbere, poje dela vitezov junaške in deklet oči nebeške, srca od njih ognja vžgane. 35 Ko premolkne, ga popraša teta Rozamunde zale, da bi jo čez vse pohvalil, reče mu besede take: »Ti povej nam, ki obhodiš bližnje ino daljne kraje, leje bi neki dekle rastlo lepša od neveste naše?« Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, tak cvetoče, tak sloveče! Bog ji sine daj junake! Pod cesarjem zdaj najlepši cvet Turjaška roža raste. Sestra bašetova v Bosni, solnce vše lepote zdanje, po vsem svetu razglašena, ako slave glas ne laže, sama bi vtegnila biti lepša od neveste vaše. Ni nevesti všeč, kar reče, mal’ odgovor ji dopade, lica spremeni rdeča, nejevolja jo prevzame, Ostrovrharja pogleda, reče mu iz jeze nagle: Slišim, da so Bosnijaki v sužnost gnali kristijane. Res junakom je sramota, da jih še obklada jarem. Meč opaši, Ostrovrhar, hlapce zberi in tovar’še, bašetovo jzpeljite sestro, ako kaj veljate. Radi bodo dali Turki zanjo' naše vam rojake. Brez otrok moj zakon bodi, brez veselja leta stare, ako šla bom prej k poroki, ako prej moža objamem, ko pripelješ Bosnijanko v grad Turjaški, da verjame da je take res svetlobe turško solnce kakor slave!« 51 Ženin z njo obljubljen svoje Vseh lepot bila je solnce, ki so tisti čas sijale. 80 zbere Ostrovrhar hlapce, po prijatle bližnje pošlje Bolj ko lepa Rozamunda lepša Lejla mu dopade, v grad Turjaški je ne pelje, na svoj grad domov jo vzame. Cvet junakov, Ostrovrhar, ji srce nedolžno gane. 95 in si oster meč opaše, ročno jezdi nad Turčine spolnit voljo svoje drage. 85 Ne globoka reka Kolpa, ne vdrže ga turške straže. Meč krvavi v močni desni, pred seboj drevi Bošnjake, bašetovi grad razdene, Vero zapusti Mahoma, turške šege in navade. Ko bila se naučila 100 90 reši ’z sužnosti rojake, z njimi bašetovo lepo sestro vitez s sabo vzame, rasti in podobe rajske. vseh resnic je vere prave, jo je krstil, potlej njiju je poročil grajski pater. 105 Rozamunda grede v klošter, čast ljubljanskih nun postane. 37. Dobljena igra. Anton Medved. V Granadi sijajni, v -so In ca hčeri«, umira mogočni Mohamed. Ob postelji neme viteze meri vladarja sivega motni piogled. Šepečejo tiho usta njegova: 5 »Odgovora zadnjim besedam želim. Kje zdaj se mudita moja sinova, kaj delata Jusuf in Ibrahim,« Pristopi vitezov vrsta in pravi: -Vprašanje budi nam žalen spomin. 10 Zaprt v Xalubaniji, čvrsti trdnjavi, toguje Jusuf, starejši sin. Toguje po lepih vaseh in mestih, oprostil bi rad se trdnih okov, ker mnogo ima podanikov zvestih, 15 a žezlo prisvaja si brat njegov.«' Milujejo drugi Ibrahima: »Z uporniki mlajši sin se bori. Pristaša v deželi vernega 'nima. In vendar si žezlo izročil mu ti.« 20 Srdito viteze kralj pogleda. — Privede mu k postelji sla dvorjan. Poslednja tedaj — smrtonosna beseda iz kraljevih prsi privre na dan: 4 25 »Ukaz v Xalubanijo nesi trdnjavo! Naročam poveljniku Abdulu jaz: Takoj naj odseka Jusufu glavo, sicer porazi še njega ukaz. Vesoljnemu rodu potem oznani: 30 Za kralja sem Ibrahima izbral...« Tišina zavlada po širni dvorani, bolniku se sel prikloni do tal. Nemir v Xalubaniji srca objame, razkačeni mnogi- stiskajo pest, 35 poveljnika samega srd razvname, ko sel iz Granade prinese vest. Le Jusuf miren Abdula teši: »Izpolni, kar oče veleva srdit! Za toliko časa le meča me reši, 40 da grem se od svojcev domov poslovit. A de mu poveljnik: »Vse tvoje želje poslušati moram trd in nem. Tako mi naroča kruto povelje, da čakati niti hipa ne smem.« 45 Proseč tovariša Jusuf poljubi: »Ne bodi te, mili zaveznik, strah! Ob meni vsaj toliko časa izgubi, da enkrat samo doigrava šah!« Nemudoma mizo prinese sluga, 50 podobe pred nju položi strmeč. Na polje jih urno razstavita druga, pokojen Jusuf, poveljnik drhteč. Minuta se brzo umika minuti in že je na tihem Abdulu žal, 55 ob hladnem Jusufu v duhu sluti, da igre ne bode kmalu končal. »Vstaniva, Jusuf, in igro končajva! Prešla je že cela ura in čez.« »Potrpi, Abdul! Do kraja igrajva! 60 Ne moti poslednjih v igri potez!« Na sedež poveljnik nazaj omahne in plašno se ozira vedno do vrat. »Končano!«" vzklikne in se oddahne. Potegnil je kraljevič Abdulu mat. 65 Na gradu stražar je v rog zatrobil, pred Jusufa planil vitezov roj: »Umrl je Mohamed, igro si dobil, ti bodeš naš kralj, odločen je boj!« — 53 H 38. Judit. Anton Aškerc. »Gorje ti, Betulija, jutri, gorje! Zdrobile te bodo asirske roke. In tvoje sinove poklal bo naš meč in svojih hčera ne boš videla več. Pa, kar jih naš meč ti pomoril ne bo, 5 čuj, vsak nam kot suženj pokoril se bok Srdit Holofernes tako se roti, v šatoru s prijatli za mizoj sedi. In šator žari se od tisoč svetil in miza šibi se od dragih jedil. 10 In čaše se zlate od vina pene in vojvodi lica od vina gore. Še bolj od ljubezni srce mu gori — užiga mu lepa ga židovska hči! Že kupo do vrha nalila mu je, 15 pa s sladkimi usti napila mu je: »»Grešil je, grešil in razžalil Boga moj narod; zato pred teboj trepeta. Od bratov, od sester pritekla sem k vam, oj, misli skrivnostne tu v prših imam. 20 A t e b i le, vojvoda veliki moj, skrivnost razodeti vso hočem nocoj!«« »Na zdravje ti čašo to pijemo vsi — najlepša si, Judit, za moje oči! Še preden zasveti nam zarja nebo, 25 premagan sovražnik bo s tvojo roko! Ves tabor zatorej nocoj se raduj, zaveznico svojo spodobno spoštuj!« — In čaše veselo okrog zazvenče in vojvodi vedno bolj lica gore; 30 in vojvodi vedno bolj lice gori, užgala ga njemu je židovska hči. In pamet objela mu vinska je moč, tovariše vzela mu pozna je noč. 35 In Judit se bliža — izdajica ta! — vojvodi se bliža, da — dom mu proda! Tik njega stoji že, da — vse mu pove?. . - Gorje ti, Betulija, jutri, gorje! * * * »Na boj, oj tovariši, sije že dan! 40 In sulice ostre in meče ob dlan!« »»A kje nam je vojvoda? Brate, povej!«« »Vobjemu mar židovki?« »»Všator poglej!« »Tam gori na zidu pa žena stoji!« »»Glavo Holofernovo v roki drži!«« . 45 Hu! Groza napade Asirce in strah! Kako jih od mesta spodita na mah! A tisoč za njimi se ori glasov: »Bog živi te, Judit, do poznih rodov!« 39. Blearnev stone. Irski narodni motiv. — Josip Murn. Blearney stone, čudeža božjega znak, moli in klanja ti Irec se vsak, tebi in ljubeznivi lady, lady grajski. 5 Srca bila prepoštenega, siromaka ni zreti mogla in solze nobenega: lady grajska. Krut bil je, zloben ves grajski gospod, 10 vrgel je lady skozi okno na pot, ker vsem dobrota bila: lady grajska.^ Blearney sj_one, čudeža božjega znak, danes krvav je še todi tlak, 15 kjer je gospod delal tako z lady grajsko. Danes še klanja ti Irec se vsak, srečen domov gre, potešen, lahak, ker je poprosil njo: 20 lady grajsko. Tjakaj še vedno na sveto pot roma in hodi za rodom rod, prosijo tamkaj srce lady grajske. 55 40. Trije popotniki. A n ton k e r c. Gredo mi popotniki mladi trije, po cesti čez ravno gredo polje. Obiskala vila je .Vesna naš svet, pri cvetu zasajala pisan je cvet. »Dežela prekrasna!« jo prvi slavi, 5 »kje tebi enaka na svetu leži?« De drugi: »Preljub mi, domači si kraj, ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj! Še dražji ko zemlja pa tvoj mi je rod, moj narod, moj narod, ki biva tod.« 10 In tretji — molči. A zakaj se solzi? Bol ali veselje te solze rodi? 41. Neiztrolmjeno srce. France Prešeren. Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d’jan; obraz bled’ga mladen’ča prikaže se na dan. Kopači ostrmijo, da ’z ust njih sape ni, manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči. Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak, 5 ak bil bi nekakovi zapustil ga oblak; bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, ak bil bi nekakovi proč nejevolje sled. Dalj čas ni trupla gledat’, dih prvi ga zdrobi srce samo zavzetim ostane pred očmi. 10 Še bije, še čutiti je ravno tak gorko, ko da bilo bi v prsih še zdravo in živo. Vsi vprašajo, kdo zadnji v to jamo d’jan je bil, gotovo bil svetnik je, ker ni ves 1 " v grobu zgnil. Stal tam je kamen, kter’ga nihče pred čislal ni, 15 hite mu mah otrebit’, napis tak govori, da Dobroslav je pevec bil tjakaj pokopan, ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran, pel’ v tak slovečih pesmih čast lepe deklice, prevzetne gospodične, nemile ljubice. 20 56 Al ko si je 'zvolila mladen’ča druzega, iz prs nobena njemu ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskal, ne pri ljudeh, oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh. 25 V nemar naprej je živel, manj svet ko razuzdan, umrl je nespovedan in ne v svet’ olje d’jan. Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit’, vsi pravijo, njegovo srce ne more bit’. »To pevčevo srce je,« star mož tam govori, 30 »ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri; svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet’, ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let. Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži, da dan današnji prejde, da prva noč mini, 35 da vstane drugo solnce, pripelje beli dan; spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo naj ga sap’ce, naj rosa pade nanj, naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj prej vdihnile v življenju, prejmejo spet ’z njega; 40 ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga.« Razplatili srce so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebom; ko mine zor hladan, ko vstane drugo solnce, srce tako skopni, ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni. 42. Roža. F r a ri Levstik. Slavec poje v tihi senci in rasto po vrtu rože. oh, al seme že rojeno, poleg njega liste vele roži v skritem srcu vidi. Tiho reče svoji sestri: Včeraj bila je še zvita, . 20 mlada ko tvoj lepi cvetek, danes vene že na grmu! • Tako kratek cvet je deklic, tako kratek čas mladosti, ki se nikdar več ne vrne!« 25 Zasumi obleka ženska, dve dekleti, mladi sestri, 5 stopita skoz vrtne duri: Vrha prva že dorastla, druga mehko devče tenko, še v obleki kratki včeraj, danes prvič v dolgem krilu. 10 Sestra mlajša utrga popek, ki boječ iz listov gleda, druga sestra lepo rožo, krasno rožo razcvetelo. V zalo rožo se zamisli, In v oči ji solza stopi, kane ji na rožo velo; roža ji na zemljo pade. 15 v mislih diha v njene liste; Gleda v mislih jo neznanih njena sestra, devče mlado. 30 V 43. Poletna romanca. Cvetko Golar. Tiho zarja se v očeh je devi mladi zaiskrila, roža ji poletna venec v kito zlatih las povila. Čas podi vihraje leto, sneg in zima, solnce, vesna jasno vriskajo škrjančki, zopet noč svatuje kresna. 5 Njiva je klasi la, cvela, a nevestica jokala — grenke slutnje o življenju, venec vene, noč je pala. Njiva je klasila, cvela, mlada žena ni jokala: Venec ji ovija čelo, trudna v rožah je ležala. 10 ne stoji tam krsta njena? Kot bi videla v njej sebe, kot bi krila jo koprena ... Glej na prtu križ srebrni — Tihe so ji ustne, prsti ji drže razpelo zlato — jasno so škrjančki peli, vriskali nad solnčno trato. VII. Pripovedne pesmi. 44. Anka. Anton Aškerc. Gre po stezi črez polje zeleno Ank'a mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici, solze z desnoj briše si po lici; joče milo, oj sirota Anka, 5 stoče milo, toži brez prestanka: »Oj cvetice, srečne ve sestrice, jasno vedno vam je lepo lice; jad nobeden srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. 10 A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali, kogar kruha služit so poslali! Morete mi, rože, razodeti, 15 kaj sirote delamo na sveti?.« A 'cvetice cvetejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo. Stopa dalje po stezici Anka, bol premišlja svojo brez prestanka 20 ptici vsaki žalost svojo toži, ptici v grmu, ki veselo kroži: »Kaj vam pravim, pevke moje mile, kaj vesele bi pač ve ne bile! 25 Skrb vam nikdar srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v rani grob dejali, 30 kogar kruha služit so poslali! Hočete li, ptice, razoaeti, kaj sirote hodimo po sveti?« A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo. 35 Ide Anka, pride do potoka, pak na brvi zaihti, zajoka: Potok bistri, voda žuboreča, bol neznana tebi je skeleča. Kak lahko mi tod skakljaš po volji, 40 solnce, tema — vse ti je po volji! A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v temni grob dejali, kruha služit pa siroto dali! 45 Potok bistri, veš li razodeti, čemu pač smo reveži na sveti?« Sliši voda to ihtenje vroče, čuti solze vase padajoče, teče potok šumno po livadi, 50 reče potok hladno'Anki mladi: »Daleč mene pot po svetu vodi, dosti potok vidi, koder hodi. To-le ve ti, dekle, razodeti: Prva nisi — zadnja ne na sveti!« 45. Nevesta. Simon Gregorčič. Komu li kupuješ venček s cvetic, komu ta prstanek zlati? Zase li ali za ktero družic, njim greš, nje v a b i š li v svati ? 5 Povesila kodrasto temence je, nasmehnila se, zardela, * pospravila svatovsko bremence je, iz izbe je tržne zletela. 59 A zunaj viharen zimski je dan, nov sneg na stari se usiplje, pod težo zdihuje hrib in ravan, in drevje v dobravi škriplje. A kaj je dekletcu za zimo, za mraz! Saj njej cvete mladoletje, gorko nje srce je, žareč obraz in v prsih poganja ji cvetje! Pogumno, veselo hiti skoz sneg iz trga prek ozke doline, iz dola obrne v strmi se breg, saj dom ji je onkraj planine. Pač strm je hrib in se snegom zasut, a deklica čvrsto koraka, krepča jo mladost in nek sladek čut in sreča, ki z dragim jo čaka. Po gori pleza višej in višej in v sneg se ji dolbe stopinja, a sneg se usiplje silnej in silnej in sled korakov zagrinja. Le više in više se vzpenja v breg, že sredi je gore visoke, le dalje bori se, naj pada sneg, saj jutri že dan je poroke. A sneg le silnejši usiplje oblak, nasiplje zamete snežene, kdo padati videl je sneg kdaj tak, že znati ni steze nobene. Stopinje globoko se vdirajo ji, že peša nevestica mlada, že udje od truda umirajo ji, počila bi malce si rada. A kje? Tu hiše, tu strehe ni! Pa glej tam visečo pečino, thm deva si skromno zavetje dobi, sklonivši se v plitvo dolbino. Tam notri počiva dekletce mlado, v naročji okrasje poročno, kako ji bo jutri to stalo lepo, ko z dragim se sklene neločno! • Primerjati jame si ves ta kras, na roko si prstan natakne, ovije si venček krog gostih las in v misli se sladke zamakne. 10 15 20 25 30 35 40 45 50 60 Že v duhu z -ljubljencem pred božji oltar porniče se z brati in svati, 55 pred Bogom že združena sta za vsekdar, že dnevi ji vstajajo zlati. Razgrinja bodočnost se ji pred očmi cvetoča in solnčnoblesteča in slika na sliko pred njo se vrsti, — 60 oj kolika, kolika sreča! To sanja pol speč in bedeč na pol, a vse bolj jo spanec objemlje, zdrsava na lahko z dolbline nizdol in v snegu mehkem zadremlje ... 65 Jasni se... in zvezde že dvigajo se in mraz ledeni pritiska. — Kaj baklje po gori vžigajo se, da gora v svitlobi se bliska? Prišli so nevestico mlado iskat, 70 iščo in kličo jo po gori, svatovi jo iščejo, ženin in bfat, o zlati jo najdejo zori. Pod steno kam’nito nevzdramno spi z odejo sneženo odeta, 75 na levi ji prstan poročni blesti, bel venec ji čelo opleta. 46. Jeftejeva prisega. Simon Gregorčič. Na boj na divje Amonite, sovražnike rodu srdite, je Jefte hrabro četo zbral; na meji, glej, sovražnih tal 5 kleči glavar na travi rosni, da zmago bi mu Večni dal v usodni vojski, smrtonosni: >0 čuj me, bojnih trum Gospod, usliši mojo ti molitev, 10 otmi, otmi svoj sveti rod! Ti vodi ga v zmagalno bitev, dodeli srečno mu vrnitev — in — to prisegam! — prvo stvar, ki po dobljeni slavni zmagi 15 me sreča na domačem pragi, zakoljem tebi v žgalni dar, usode vojskne gospodar!« Tako prisega vodja trum, glavarja čuje hrabra četa in srca, že popreje vneta, 20 navdihne nevkročen pogum. Kadar se v gori utrga plaz, kedo li mu zastavi gaz? Ko tanke bilke trdni hrasti se morajo ukloniti, pasti! 25 A stokrat huje od plazov se Jefte s četo zadrevi na vrste Amonskih sinov. Kako so tam kovala jekla, kako je kri v potocih tekla, 30 na črna tla junaška kri! Kot za ženjico žita snopi 35 40 45 $0 55 50 55 61 leže po tleh vojakov tropi, požela jih je srepa smrt. — 3 5 Sovražnik je pobit in strt in zmagovit na tla domača se Jefte s hrabro četo vrača. Oj, to ti je ponosen god za te, o Jefte, in tvoj rod! 40 Slavi te Izrael vesel, ker sveti dom si mu otel: do meje ti naproti vreje in vrsta venčanih devic na cesto trosi ti cvetic, 45 nastilja palmove ti veje! In poti, polja in vasi povsodi mrgole ljudi: visoki, nizki, stari, mladi zmagavca videli hi radi, 5 0 ki trume je sovražne zmel. Izmed ljudi na mlado rame tu mati malo dete vzame: , »Glej, on je Izrael otel!« In starček od veselja plaka, 5 5 gledaje slavnega junaka, in sto in sto glasov grmi: »Rešitelj Jefte naj živi!« Že sveti se domači krov, zidovje se beli naproti 0 in zdaj v mogočni prelepoti pred njim stoji ves dom njegov. In, glej, mladenek cveten zbor, slavilno pesem prepevaje, , srebrne strune prebiraje, S privrč čez prag na beli dvor; pred njimi pa v obleki snežni v naročaj Jefte ju biti, ko na perotih angel nežni, otrok njegov, edina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, 70 iž lic je proč življenja sled ne kroži se očetu roka v objem prisrčnega otroka. Junak, ki groze ne pozna, kaj zdaj ko listje trepeta? 75 »Oh, nepremišljena prisega!« obupno oče zaječi, da grozno se okrog razlega, da mraz pretresa vsem kosti. »Joj, ti nesrečni otrok moj, 80 še bolj nesrečen oče tvoj, ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči, umreti v življenja polnem, lepem cveti: prisegel sem, da prva stvar, 85 ki po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem pragi, Bogu bo dana na oltar; in tebe, oj otrok predragi, nebo izbralo si je v dar! 90 Veliko terjaš, o nebo, veliko terjaš od očeta! Odpusti, dete mi ljubo, zgoditi mora se tako: prisega grozna je — pa sveta!« 95 In izvrši prisego oče, in pade dekelce mlado, a oče in ves narod joče. 47. Smrt carja Samuela. Josip Pagliaruzzi. Car Samuel sedi na skalnem gradu, kipečim nad Prilipom ob prepadu; sam car sedi, ob mizo roko pravo, ob roko sivo si podpira glavo. Temne se misli mu podč po glavi, 5 v bolesti divji srce mu krvavi in votlo car sam s sabo beseduje, da ko iz groba glas teman se čuje: 62 »Oj Belasica, gora Belasica, 10 naj solnce več ti ne obsije lica! Ti vragu našemu si pomagala, Slovenov zemljo milo mu izdala. Obudi zopet padle'nam junake, iz robstva reši jadne nam rojake! 15 Oj Belasica, tožna Belasica, naj solnce več ti ne obsije lica!« Pa vstane car, počasi k oknu stopi: »Kaj hočejo tam doli oni tropi?« Kamor oko po polju carju kroži, 20 po širnem polju stopa mož ob moži. »Rojaki so,« tako mu sel naznani, »po zadnjem boju v sužnost odpeljani, ki jih Bazilij, cesar bizantinski, nazaj pošilja zdaj na dom očinski.« 25 Ob preveseli, srečni tej novosti prešine 'carju lice žar radosti; raz grad hiti, da bojne vidi druge, ki toliko so vzročili mu tuge. Veselo car prihiti k prvi četi: 30 »Bodite vsi presrčno mi sprejeti...« A kakor da za grlo smrt ga davi, beseda v grlu starcu se ustavi. Otožno klanjajo jetniki glavo, molče, počasi gredo črez planjavo: 35 pred četo vsako mož enook hodi, za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi. Kar vplenil je Slovenov v bitvi ljuti, oslepil vse je Bizantinec kruti; nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo 40 slovenskemu vladarju za vezilo. Nikoli konca ni. Za kopo kopa molče, otožno mimo carja stopa: petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, petnajst tisoč vojakov oslepljenih. 45 Noč carju sivemu oči pokrije, iz prsi divji stok se mu izvije, na tla se zgrudi Samuel ponosni in srce v boli poči mu neznosni. 48: Kacijanar jeva smrt. Ivan Cankar. Vino pije grof Nikola Zrinjski na visokem, sivem gradu svojem; z njim sedi ob mizi družba krasna, družba krasna samih slave sinov, a med njimi Ivan Kacijanar. Bledo mu je lice, moten pogled, zgubano mu je visoko čelo. — S stola vstane grof Nikola Zrinjski, polno čašo dvigne in napiva: »Vse zahvaljam vas, junake slavne, da s posetom svojim ste prijaznim počastili dom moj starodavni, da sočutje prišli ste izkazat med junaki prvemu junaku! Res okrutno ga pesti usoda, res preganja ga vladar krivično. Ah, nečastno je sedel v temnici Kacijanar, prvi med junaki... In recite, ni li to pravično, da svobodo sam si je priboril ter pobegnil ječi in vladarju? Ali naj bi čakal, da zablisne meč krvnikov njemu se nad vratom? Čakal naj l^j, da mu za plačilo vzame glavo naš vladar dobrotni ? .. Zopet bodi jasno lice tvoje, pijmo rujno vino, kakor nekdaj, Kacijanar, prvi med junaki!... Pijmo, bratje, na njegovo zdravje! Bliskajo se v solncu jasne čaše, po dvorani pa zvenijo klici: »Slava tebi, prvi med junaki! In odmeva tam od druge mize, tam med hlapci, kmeti in vojniki: »Slava tebi, prvi med junaki!« Eden le ne dvigne polne čaše; to vojnik je drzni, mladi IJojzič. In ozre se grof Nikola Zrinjski: »Je li spanec te premagal, Hojzič, da uho ti čulo ni zdravice? Ali zdi se vino ti preslabo, da .porosil z njim bi ustna svoja? Ali pa ti v srcu je sovraštvo, da ne piješ? - Odgovori, Hojzič!* 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 5 10 15 20 »»Kaj naj pil bi zdravje izdajavcu, kaj naj slavo klical bi morivcu? Vso izdal nam vojsko je krščansko in sramotno zbežal iz ostroga, a na begu mi ubil je brata... Vreden bil bi svojega plačila, da vladar bi vzel mu kleto glavo, a-ušel je, kot beže tatovi... Car polivali te, Nikola Zrinjski, da je mrtev pes na tvojem gradu!«« Samokres mu dvigne drzna roka, strel odmeva glasno po'dvorani in na tla se zgrudi Kacijanar. Obledijo gostom vsem obrazi in zastane jim beseda v grlu. Ali zdrami se naposled Zrinjski, skloni se nad prsi krvaveče: »Tja odšel je duh tvoj, Kacijanar, kjer pravico je dobil in srečo!« In vsi gostje molijo ob truplu — a po beli cesti dirja Hojzič. 49. V oglejskem muzeju. Vojeslav Mole. Skoz zastor se prikral je žarek in zaigral na pestrem mozaiku, življenje dahnil je v te mrtve sohe, v te polrazpale stebre, v kupe stare, stoječe prazne pod muzejskim steklom. — Ko so zvenele v šumno noč, Horacij, to se je pelo pesmi o življenju! — Sedim in zrem in zrem. Ob'steni resna obličja imperatorjev so oživela in pal je zastor in se ulilo solnce na mramorna je tla, vzblestele nebrojne mavrice so v vodometu. — Da v rimski vili sem ponosne Akvileje! Le vodomet skrivnostno žuboreč, na rože dehteče hlad lijoč, glasi se v tej sobani. In nemo zro penati s svojega ognjišča na vonjajoči cvet. — A zunaj, zunaj krik se nosi divji, skoz mesto gre od ulice do ulice in bliže, vedno bliže. Že čez strehe 65 se dim vali in plameni že ližejo svetišča, kot šumen val se ulil požar je čez domovja. In en sam krili in en sam glas kot klic preplašenih močvirnih ptic v žvenketu čuti je orožja: 25 »Atila! Atila!« ... Prepozno! Kar pred časom ni na ladjah odtod zbežalo na lagune južne, v prah potepta besneči hunski konj. Morda se vila med cipresami mu skrije? 30 Odpro se duri in v sobano plane Rimljanka mlada z detetom v naročju. »Sem jih ne bo! Ne daj, o Bog, ne daj!« Ne bo jih! Saj so že moža ubili; tam pred baziliko razbil mu je črepinjo 35 divjak s sekiro krvavečo. A dete to, potomec zadnji iz rodbine Rufov, vsaj ta naj še ostane. Ta, vsaj ta! In polna solz poljubi mati dete s poljubom blaznim in drhti ko trepetlika, 40 \ ko ji jesen odnaša zadnje liste ... In lepa je v trepetu svojem, lepša kot oni solnčni dan, ko so ji vplele tovarišice v črne lasi mirte bele. A če se vrata spet odpro 45 in vlije se druhal v sobano? Ponos se vzbudil v srcu je Rimljanke, iz nedrij vzame brušeno bodalo. —s Zdaj, zdaj. Udarci glasni. Že udala so se hišna vrata 50 in skoz arkade bližajo hrumeči se koraki in kriki divji, polživinski. Da, tu so., tu. In zadnjikrat poljubi mali dete, bodalo dvigne. — . 55 Ko vrata padejo pod mahljaji sekire, kralj hunski zre na bajno krasotico, objemajočo v smrti svoje mrtvo dete. Do nog njegovih barva kri sneženi ..marmor ... Ne, ne, to so le mrtve, davno mrtve sohe, 60 le moji sni so dahnili življenja v to kamenje. Med mrtvimi spomini tu sedim in tesno mi je v duši. Ven, na zrak! — Tu zunaj že molči vas Akvileja, , večerni zvon je izzvenel v daljave, 65 v obrisih rišejo se obložene trte in nad lagunami krvavo gasne sobice. Grafenauer, Čitanka I. 5 50. Azma. Anton Medved. Abdalmalik sam sedi v šotoru, sam sedi na mehkem krznu tigre v Iraku pred lepim mestom Kabo. Srd mu šviga iz oči ponosnih, 5 v srdu svojem zbranim kliče svojim: »Kdaj ukloni se mi drzna Kaba, kdaj odneha Abdalah poveljnik? Petkrat že smo zrli mlaj na nebu, kar se mesto trdno nam ustavlja. 10 Vse tovore smo zaman prestregli, vse dotoke vodne zagradili, naskočili mestno zidje stokrat. Divni Alah, milosten nam bodi!« Sel priteče izpred mesta Kabe, 15 Abdalmalik sluša sla besede: »Truma ljudstva je ušla iz Kabe, da se tebi, levji sin, pokloni. Žeja silna, glad sta jo prignala. Le poveljnik, govore Kabljani, 20 ukloniti Abdalah se neče.« Jezno zopet kliče Abdalmalik: »Cela vojska mestni zid obkoli, v temni noči, v svitu dneva pazi, da najmanjši tovor ne uide, 25 da najmanjši virček ne pronikne ni nad zemljo ni pod zemljo v mesto. Morda potlej Abdalah odneha.« Vrsta vojev tiho se pokloni, iz šotora gre, da zbere vojsko.- 30 Pred visokim gradom v lepi Kabi zbira hrabri Abdalah meščane, zbranim resno govori poveljnik: »Dlje braniti mesta ni nam moči. Glad nas davi, žeja moč nam jemlje. 35 Dan noben nam ne prinese upov. Uklonimo se sovragom, bratje, izročimo jim v oblast domove! Bili boj smo za pravico sveto, svojo zemljo, milo last branili, 40 v svetli raj nas bode prerok vedel. A braniti dlje se ni nam moči, uklonimo se sovragom, bratje!« Meč odpaše Abdalah si z ledij, meče strani vržejo meščanje. Toda Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi zdaj pred lice. Glasno sinu starka de stoletna: »Kaj bojiš se, Abdalah, sovraga, da golčiš, kot grlicam golobec, brez duha in mehko brez srčnosti! Proti vzhodu dvigni meč v desnici, a levico na srce položi in govori, branil li pravico me'č je tvoj in govor tvojih usten, ko naskoke si odbijal z zida, ko rojake svoje v boju hrabril? Drugega ti nisi smel braniti nego sveto pravo domovine. Drugega ti nikdar nisi branil. Mati tvoja, Abdalah, pozna te. A zakaj, moj sin, bojiš se danes smrti v boju za domovje, pravo?« Meče ostre pobere meščanje, ogenj švigne v srcu koprnečem in prešine ude trudnim borcem. V lice mater Abdalah poljubi, meč opaše in oklep nadene. Govori mu mati te besede: »Kdor želi in slavne smrti išče, meč samo ga spremlja na bojišče, a z oklepom prsi ne odeva, ne pokriva s šlemom bistre glave.« Skozi vrata nepredirnih zidov plane truma na ravan kabljansko. Abdalah jo v boj poslednji vede z mečem, a brez šlema in oklepa. V mestu hrup, a pokoj okrog mesta, vpitje v Kabi, zunaj smrtno spanje, Abdalmalik vojsko je premagal. Na razsutem zidu joka Azma. V nje naročju Abdalah umira, v lice mater zadnjikrat poljubi, njega Azma zadnjikrat objame. »Častne smrti, sin, umiraš,« de mu, »Bog ti bode plačal smrtne rane.« Glavo nagne Abdalah poveljnik in izdahne mirno svojo dušo. Azmi majki, starki sivolasi, v blagih prsih takrat srce poči. Skupaj duši vzplavata junaški. 45 50 55 60 65 70 75 80 85 90 68 51. Ponočni gost. Anton Medved. Mogočen grom je stresal svet, vihar je zunaj rjul, od tesnega strahu prevzet, na postelji sem v sanjah čul. 5 Tedaj nekdo prispe do vrat, potrka, de glasno: »Prišel nocoj sem k tebi spat, imaš li posteljo mehko?« S tresočim glasom vzkliknem jaz: 10 »»Kdo si, neznani gost?«« V blazine skrijem svoj obraz, »»moj dom nocoj ni zate prost.« < »Utrujen sem, premočen ves; odpri mi vrata vsaj! 15 Moril te bode večen kes, če v noč me odpodiš nazaj.« »»Komu odprem naj, to povej! odklej te jaz poznam? Oh, pojdi, pojdi le naprej, 20 drugje poišči miren hram!«« »Nikar, nikar se me ne boj! Saj sem poznat ljudem. S teboj govoril bom nocoj — o, ko bi vedel ti — o čem! Razgovor najin bode dolg, 25 premislek tvoj globok. Ko zopet se pogreznem v molk, ti jokal bodeš kot otrok.« Poskočim k vratom iz blazin. »»Pokaži svoj obraz!«« — 30 »Prišel sem k tebi — tvoj spomin.« Na postelji zbudim se jaz. Mogočen grom je stresal svet, vihar zares je rjul. j Spomina vročega prevzet, 35 na postelji zares sem čul. In bil je najin govor dolg, premislek moj globok. — Ko se vihar zavil je v molk, zares sem jokal kot otrok. 40 Idila. 52. Sanje. Odlomek. — Matija Valjavec. Zadremal sem in brez pomude sanje postavijo me Storžcu na podnožje ter ožive mladostne moje čase: Bilo je to na delopust šent lina. 5 Šent lina! Blagi zvon ušesom mojim! Popoldne zgodaj delopust zvonilo, ljudje so popuščali opravila, za drugi sveti dan se pripravljaje; pastirji vseh treh Bel smo biče spletli 10 iz ličja svete lipe, ki zgodila pod kameni hladna ga je vodica, tekoča s Storžca Belica studena, in pokati smo gromoslično jeli, da letel je malik na vso širjavo; 15 odpokovali Srednjim so Beljanom 69 Beljani Gornji s Spodnjimi Beljani. Dekleta in mlade ženice krasne, ko vredile so vse okoli doma, da v lepi vse je snagi lesketalo, opletale so svetločrne lasce. 20 Za dober glas goreča gospodinja trudila se je ter je priskrbela iz Kranja presne olovine dobre, da hitro ji testo pojde na kvišku in da. iz moke, iz samo pšenične, 25 nacvre si boba, lepega na oči in tečnega na okus celo nelačnim. Ta bob pa evro ponoči po večerji, ko davno že poležejo možaki; a evro ga gospodinje in dekleta, 30 trudeče se, da ime sloveče tudi še dalje zadržijo dobre gazde, dekleta čakajo pa fantov budnih. Prišli ti bodo kuhinji pod okno po kopo boba po navadi stari, 35 in kdor imel bo v družbi potlej zbrani najbolj okusno cvrtega med njimi, po strani si klobuk bo del na glavo, držeč jo bolj pokonci nego drugi, češ, moja dečla prava le je dečla, 40 ki bo postala vrla gospodinja in si iskala para po soseski; saj ta pohvala dragega dekleta globljeje sega v srce mu prepolno, kakor če hvala njemu bi veljala; 45 in deklica, zaznavša drugo jutro, pojde bolj sramežljivosti navzeta opravljat božjo službo v hram Gospodov. Ta bob zato je, da se daje znancem, dobi ga več, kdor nam je bliže srcu, 50 in manje, kdor nam manje je prijatelj. To veš ti,- Koržmov Bošte, duša draga, ki poti iste naju vodi zgoda, ki prišel časih z zračnega stanišča si z Gozda na podnožje naši gori 55 na Belo v gostje, v drago vas mi rodno, in mislil si si Belo raj nebeški, kjer vsaki dan gostujejo ljudje 'se; in veste drugi, ki sem v mislih še vam in niste pozabili me popolno; 60 a tistim, ki sem padel jim že iz uma, povrnejo spomin naj te vrstice, ki priča so, da jaz se jih spominjam. — Nocoj ni tiha noč, in kdor ni delal, 65 da ude je utrudil, spal ne bode, zažmeti mu ne bode mira dalo ukanje glasno nezaspanih fantov, ki šale si popevajo vesele in piskajo na hruševa peresa, 70 ki streljajo s pištolami, čakaje, da žvenkne v stolpu dve čez polnoč ura, da tako rano dnevu zazvonijo. Zbude se zdaj pastirji in sramota ga čaka, ki prižene prvi, grenka, 75 še večja pa, ki zadnji prikoraka^ ki zla mu roka lingo je zabila, da hlevnih preč ni vrat odpreti mogel in so pajdaši vsi pred njim odgnali; o, kako rožno na uho buči mu: 80 »Glodavs, glodavs, pomijnik si poglodal! Iz kože, ko bi mogel, kar bi skočil. Pomijnikov jaz nisem glodal nikdar, zbudila me je ali stara mati ali pa lastna skrb o pravem času. 85 Prišlo je jutro, častni dan Gospodov, obleklo v s'manj o vse se je opravo. Deseta ura zdaj se približuje, prežijo s stolpa že fantini pazni po mašniku, da, kakor hitro stopi 90 na vaško last, zazvonili bi skupaj; prikaže se, zvonovi zapojejo, pojo pa tako lepo milozvočno, da vsem srce v veselju poigrava. Pristopi mašnik, zvon pristop oznani, 95 zablisne in za bliskom gromobučno izpokne topom glušen pok iz žrela, da si otroci, ženske in netrdni maše ušesa, da se poknja zmanjša in strela da bi uh ne preletela. 100 In v cerkvi mali godci svete pesmi zagodejo, spremljaje pevke mlade; podružna cerkev, cerkvica samo je in ni dovolj za orgije v njej prostora, a da bila bi danes tiha maša, 105 to bi bila mladeničem sramota; zato pa zbrali vkup so se in skladli za godce, pevke, strel med sabo zbiro. Od vseh strani privreli so pobožni, največ bilo pa fantov in deklet je; 110 mladeniči so bili krepke zrasti, 71 • visoki, čvrsti, slast očem in duši, da čudil se jim sleherni je tujec. Iz irhovine hlače močno site so stale jim kakor na stegna vlite, čez rame so jim pruštohi viseli, 115 ki gladki jim je koljar kitil žamet, in svilni robci, vezeni na zobce, bingljali so ponosno jim iz žepov in za klobuki, za kastorji so jim v presjajni družbi pavovega perja 120 dišeče kite moško kvišku stale, spletene krasno in za kraj prišite s predragimi, s preljubimi rokami. Pa dalje sanje me vedo, kjer stala očetova je, meni rodna hiša. 125 Tu živel sem nedolžne dni otročje, tam gori naša sobica bila je, za deco nas in pa za staro mater, ki ž njo zvečer in zjutraj smo molili, premaljali molitve starodavne, 130 ki jih na pamet toliko je znala, da vsaki dan smo v tednu drugo čuli; a bile so pobožne, tako mične, da knialu sem in rad se jih naučil. Tu gori nam je pripovedovala 135 prelepe, mične vsakovrstne bajke ali svetnika kterega legendo: od svetega Matija, ki odsekal očetu si in materi glavo je, kakor so Rojenice prisodile; 140 od svetega Mihela, kak je prišel pred sveto nebo duše vagovavat; od svetega Tomaža, kako v sodu zabil je smrt in sedem let jo ječal, da sedem let ljudje nič niso.mrli; 145 od svete Jedruti, kako so miši napredena vretena ji zglodale, in druge svetne bajeslovne pučfe: kako gozdove Vedomec preleta in Veles krave varuje in vole 150 in goni jih s planin nazaj jeseni; in kake norce znal je briti Kurent, kako se je v nebesa sveta zmuzal, da zdaj je med izvoljenimi v raju, da moja mati, to od nje zaznavša, 155 na pustni predvečer še danes moli: »Še’n očenaš in češeno Marijo svetemu Karantu na čast in slavo, ki bode jutri njega god in praznik.« 160 In zjutraj, kadar vstajala je zarja, golčala je, da svit je to nebeški, da je odlesk presvete luči rajske, ker rajska so takrat odprta vrata, da hodijo skoz nje k ljudem na zemljo 165 in spet od zemlje gor v nebesa sveta poslanci božji, angeli čuvaji, s poveljem, naj bedijo nad človeštvom, da zablodivši kam se ne zadene, in nosijo do Boga sporočila, 170 kako bili so prej ta dan otroci, jeli poslušni ali nepokorni. In ko sedeli smo na vrtu v senci, okoli nas so rožice cvetele in te smo brali, v vence povijali, 175 nad nami pa so tički podnebesni prepevali si vsak na svoje grlo in mati nam razkladala je pesmi: od svetega Duha jo kos prepeva, kalin pa žvižga svet’ga Avguština. 180 Pod onimle orehom v hladni senci učila je poznavati me črke: poglej jo tole: ta je kot očali, ki devajo na nos jih stari oča, kadar popoldne ob nedeljah svetih 185 bero povest od mlajšega Tobija in časih od Svetinove družine, tej črki, vidiš tukaj, g se pravi; takoj za njo, poglej jo, vidiš tole, ki kakor stol je starega očeta, 190 kadar na njem sedijo pri kosilu, poglej jo dobro, tej pa h se pravi. Tako prispodabljaje, naučila me več je v tednu neg učitelj v letu. In tamle kraj potoka sem postajal 195 na večer, ko zahajalo je solnce. Srce za njim tako je hrepenelo, da plezal na vrhunec sem drevesom, da dalje bi ga videl ino gledal, želeč, da zatonilo ne bi nikdar; 200 in ko zašlo je tostran že za gore, še gledal za odsvitom sem na Storžcu, in ko odlesk izgine tudi tukaj, poslal sem naših njiv škrjančka kvišku, 73 da gostoleč se dvignil je nad goro in solncu nesel »Lahko noč!« od mene, 205 ki po odlesku tičku na perotih odzdravilo lepo mi »Lahko noč!« je. Tako spomin mi v sanjah je navajal dogodbe davne zlatih dni otročjih, ko so cvetele rožice mi bele. 210 Saljivka. 53. Zlato v Blatni vasi. Oton Župančič. Prišli trgovci z novci za šalo v Blatno vas zares, na trgu sredi blata pustili pisker zlata, 5 potem naprej, haha, zares, zares trgovci z novci. Prišli so slepci s cepci za šalo v Blatno vas zares, in pikapoka šlo je 10 brž lonec je na dvoje, potem naprej, haha, zares, zares da slepci s cepci. Prišli so norci s korci za šalo v Blatno vas zares, planili so po zlatu, 15 raztresli ga po blatu, potem naprej, haha, zares, zares da norci s korci. Prišla je -putka tutka za šalo v Blatno vas zares, 20 vse blato potacala, zlato je pozobala, potem naprej, haha, zares, zares da putka tutka. In Blatničani zbrani 25 sklenili so v en glas zares: Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca!« Potem pa pit, haha, zares vsi Blatničani zbrani. 30 Pripovedna pesem o živalih. 54. Volk in pes. Matija Valjavec. Čudne stvari se gode, da bi komaj veroval človek, tudi v okrožju zverin, v neštetem cesarstvu živalskem. Basni nam kažejo to in basni so tudi pomembne. Neki jih radi bero in posluh jim dajejo voljno, ker jih stvar veseli že po svoji navadni lepoti. 5 Drugi, ki krasi jih sklen globokejšega dušnega vida, zro v teh basnih modrost, ki sije med narodom žarno. Tem naj eno povem, ki pride mi prva na misel, tisto o volku in psu, ker te še slišali niso. 74 10 Živel je bogat seljak; on imel je vsega obilno: poln mukačev je hlev, svinjak mu je z rilci natlačen. Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja. Volku iz bližnjih goščav pocede se sline po prascih. V misli zagrezne se volk, kako dobil bi pečenke. 15 Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša. Kmal’ se z Belinom spozna in pobratita brž se dodobra. Nekega dne, ko je mislil volkač, da je že stanovitna družba z Belinom ta vez in več ne razrušna prijaznost, re$e mu: »Dragi pajdaš, ti največi prijateljev mojih, 20 daj, združiva se v zvez in tako narediva pogodbo, da, ko bi jaz kaj ukral, me ti ne izdaš in ovadiš, a ko bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim.« To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom in zapečatita list po navadi, veljavni na zemlji. 25 A da se vez uresniči in list, da mrtva ne bode beseda, reče Belinu volkač: »Nocoj jaz k tvojemu gazdi pridem nekoliko v vas, da si prasca izberem iz kotca, a da ko mutec molčiš in odgnil ti jezik, če lajneš, da ne zbudiš mi domačih in jaz da brezskrbno mesarim.« 30 Reče Belin: »O, le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče, jaz te ne bodem izdal.« — »No, dobro, pa pridem,« veli volk Kakor nastala je noč, volkač se priplazi k Belinu: »Dober večer, Belin, prišel sem zdaj po obljubi.« — »Bog daj dober večer!« odzdravi Belin; »veseli me, 35 da si prišel, že dobro, le nič se ne boj in le srčno pojdi v svinjak in zakolji si tam ga prasca po volji, ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo.« Volk gre takoj v svinjak med čredo prašičje družine, grozno morijo prične, da od zob mu cepajo prasci 40 kakor seno od kose in žitno klasov je od srpa. Cviliti svinje začno in ženo prežalostno kruljbo, da je takoj glas znanil, da joj in prejoj se jim gode. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred vežnimi dvermi, laja glasno, da bi mrtvi, nikar le zbudili se speči. 45 V hiši družina zbude se, hite vsi vstajati s postelj, kaj da laja Belin in zakaj pač cvilijo svinje. V kotcu dobe volka in lop s poleni po volku; tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo, revež polomljen in zbit jim komaj unese življenje. 50 Ali tedaj, ko spet poležejo znova družina, volk za plotom prikrit razsrjen počaka Belina, pa ga pograbi, rekoč: »Aha, ti verica pasja, je li si tu? Ti si djal, da lajal ne bodeš, ko pridem, pak si me vkanil, Belin; tega ne pozabim nikoli, 55 kajti sem stolčen, da joj, in boli me vse po životu.« Zdaj izgovarja se pes in ga prosi, da naj odpusti mu, 75 naj ga ne kazni za zdaj, naj vdrugo le pi ide brezskrbno danes zvečer na dvor, da nem bo za cviljenje vsako, pa se roti: »Naj mine me um, če zdaj se ti lažem, jezik, če laž govorim, da takoj mi prisahne na nebo.« 60 Še se rotil je in klel, da vsega ni znaniti moči. Kdor se veliko roti, le tistemu malo verjemi! Vedel tega še ni volk, še prišel je premalo po svetu, pa je verjel, kar lagal je Belin, in imel za resnico. Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo. 65 Kakor pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče, zleze v svinjak in začne tu klati brezskrbno prašiče; rilci pa v cvil ino v krul, da glušilo je huskanje klavca. Kakor začuje Belin, pa zalaja in laja na vso moč, da vso družino zbudi; ti planejo z drogi na volka; 70 udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso docela; spet jim uide razbit, z raztrgano kožo po hrbtu, vleče se proč in skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi durmi 7 5 pa mu golči: »Le počakaj, Belin, ne uideš mi nič več, ne odpustim ti, že čas bo prišel, ki te dal mi bo v zobe, ko bi ne bil, kjer si, — že dal, kar gre ti, bi zdaj, zdaj. (Oh, heksameterček, ves šepast si ti se naredil, čisto iz enozložnih besed! Odpusti mi, Stritar, 80 tudi ti, Levec, da ni sestavljen po vajnem kopitu! Nisem, zares ne, nalašč ga takega delal, pa ga v Ljubljano bom dal profesorjem, da bi imeli dati vsaj kaj za zgled marljivim* gimnazijarcem, kakšen je slab in grd heksameter v našem jeziku.) 85 Toda pri vratih ležiš, pa ne morem doseči do tebe, molči, le molči, Belin, in nikar mi se nič ne praviči, vedi, čez tri dni pridem z vojsko, da za boj si pripravljen!« Reče in gre si iskat v temničasti gozd pomagačev, sam s seboj govoreč: »Poslal bom k divjemu prascu, 90 pa mu prijateljski mir med nama obljubim in rodom na vekovekovni vek, to, vem, mu bode po volji.« Mislil je prav, ni up ga premotil, ker priti na pomoč mu je obljubil neres, saj všeč mu bila je pogodba. Ali to ni še dovolj; da vojsko Belinovo zmaga, 95 spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, dobre pogodbe dajoč obadvema, da morata priti, ako bilo jima skrb za prid je le količkaj lastni. Zdaj jih imčl je dovolj pomočnikov, da zmaga Belina; živel je z mirno vestjo in s srcem pokojnini je čakal 100 tistega dne, ki bila sta za rok ga postavila boju. Tudi Belin se na boj pripravlja in družnikov voli: gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka. 76 Maček ga nagovori s to pomilovalno besedo: 105 »Kaj pa je tebi, Belin, da se ves prežalostno nosiš?« — »Dragi moj muc,« govoreč mu Belin odgovarja po tiho, »oh, ti ne veš, kaj mene teži; lej, boj mi je z volkom, jutri pod onile hrast z vojsko se postaviti moram. Jeli bi šel ti z menoj mi pomagat, volka da potolčeni?« — 110 »Oh, oh, hočem, Belin moj ljubi, zakaj bi ne hotel? Bom, bom,« maček veli, »zdaj pojdi še racmana prosit, on je gotov pomočnik, on pride brez dvojbe pomagat.« K racmanu gre, ki takoj mu obljubi, da pride na pomoč. Reče: »Zakaj bi ne šel? Saj ti nas braniš lisice, 115 da si ne upa na dvor prikradši se splaziti stiha in da ljubljenih rac, predragih mi žen, ne pokrade; pojde še tudi gosak, le pojdi in prosi še njega!« Gre h gosaku, gosak mu takoj obljubi, da pride. »Kaj bi ne šel?« veli, »saj nimam ga vzroka odreči, 120 bil nezahvalen bi pač, če te bi dobrote ne storil tebi, ki nam si čuvaj, nas braniš Zalaznikov nočnih.« — »Nas bo pa, menim, dovolj zdaj!« reče Belin, veseleč se. Dojde določeni dan za boj. Volk s svojo armado gre na bojišče pod hrast, ves v svesti si zmagodobitja, 125 kar ne jemajoč si na pamet, da mogel bi biti on, ki dobil bo brce; ni skusil še vojskine sreče. Modri dajo mu svet za uredbo si vojskovojenja; ali le on si se pameten zdi, pa ne dela po svetu; drugi, ki slutijo zlo, pa ne upajo zlu se upreti, 130 volk jim je znan trmoglav, a boje se zameriti voju. Vsakemu sam stan da ino de v kup hrastove stelje divjega prasca veleč: »Neres, tu tebi je mesto! Ti pa, lisica, na hrast se popili, kar moreš -visoko, glej in napenjaj si sklen na vsestran paznega vida, 135 kdaj in odkod nam pride Belin in vojska njegova; onda nam stiha poveš, da se bodemo mogli ravnati. Medved, ti tudi na hrast, jaz grem pa pod onole klado.« Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelju, bliža se tudi Belin in junaška Belinova vojska. 140 Njej je na čelu on sam, pred njim koraka jo racman, maček, držeč rep moško na vis, koraka za njima, ž njim jo korači gosak, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica vojsko, pa zašepne: »Sovražnik se bliža, vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od spredaj; 145 .tambor udarja na moč, čuj bobnanje: ta tata, tata! Stopa za njim vojnik, on puško nosi nabito, streljal bo zdajle na nas; joj, joj, mi nemarno pušek!« Vse, vse umolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu iz listja uho je molelo, nanj sedla je muha. 150 Zmiga, da proč bi jo zgnal, a maček zapazi ta mlglaj, 77 ' misli si: lej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi prasca, o joj, za uho; prestraši se prašeč pa puhne vun izpod listja, beži, kar n§go ga noge vse četvere. Maček se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda, medved se splaši in strah ga vrže z drevesa na zemljo; 155 maček še bolj se zboji in pleza še više do vrha, gor do lisice, ki strah jo pograbi, da tudi opadne in z medvedom zbeži in nič se nazaj ne ogleda. Volkova vojska se v les razbeži, sam volk je pod klado tičal in mirno čepel, boječ se, da kdo ga ne spazi. 160 A ko odšel je Belin, vrnivši z vojsko se junaško zmagovenčan domov, le brali smo v volčjih ukazih: Tako velevamo Mi, volk, kralj nepremagljivi zverstva. Venec pripovednih pesmi, 55. Stara pravda. Anton Aškerc. I. Znamenja na nebn. (10. febr. 1515.) »Solnca’tri med tremi mavricami! Glejte na nebu, ljudje! Kdaj je videl kdo že čudo takšno? Kaj to pomenja, Bog ve! Solnce prvo ko zlato se sveti, drugo zeleno se zdi, solnce tretje in največje — glejte! to pa krvavo gori!« Vro vaščani vkup na klic sosedov, sredi na selo vsi vro, tisoč ust pa praša se boječe: »Kaj li tam gori je to?« »»Bog srdi se zarad grehov naših!«« čuje pobožen se glas, »»šibo j mahnil nas bo težko j svojo j - S ; vetci, prosite za nas!«« »Kuga, slabo leto!« meni drugi, »kruli nam bo beda in glad!« »»Kaj to znači«« prorok kliče tretji »»Turki nas pridejo klat!«« »Nič ne veste, kaj vse to pomenja!« glas zagrmi jim ko grom — : 5 10 15 20 78 velikan sred njih častit stoji že. — Starec, odkod? Kje tvoj dom? 25 »Trikrat mesec bo še pomladil se — mavrice pravijo tri; vigred kaže solnce vam — zeleno; ^olnce rudeče je — kri! Kri bo tekla za svobodo zlato — 30 solnca nam priča soj zlat, tresla bo pred nami se gospoda, tresel tiranov se grad. Čija zemlja ta? Čigavi mi smo? Sme se teptati naš rod? 35 Kaj je kmet? On je li tudi — človek? Človek mar sam je ,gospod’? Vidite — tam gor — v oblakih vojsko? Bog sam bori se za nas! — Angele na konjih — glejte! — z meči... 40 Skoro i naš pride čas! Punt slovenski — tiho! — že se sklepa, koder naš jezik doma; zveza sveta, tajna veže kmete: Stara naj pravda velja! 45 Kaj stojite tu omahovaje? Znak že z nebes vam je dan! Tlake jarem — he ? — vam je li sladek ? ... Z nami, o bratci, na bran!« »»Pojdimo — vsi gremo v boj za pravdo!«« 50 vse se poslancu roti... Gradu v gori črnemu nad selom tisoč pesti zapreti. II. Kralj Matjaž. Na vasi pod lipoj staroj pravljice prepeva ded. Unukom trem svojim jih pravi pravljice iz davnih Ičt. 5 Šumi jim nad glavami lipa, presladko nje cvetje diši. Mladeničev čilih najmlajši uzdihne in dedu veli: »Rad prišel jaz v goro bi sveto, kjer biva kralj veliki naš. Kjer spava stoletja, stoletja, kjer spava naš kralj Matijaž. V palačo podzemsko njegovo, v predivno rad stopil bi jaz, t zaklade leskeče se gledal, vojaštva rad videl bi kras. 79 In njega tam samega videl za mizoj kam’nitoj bi rad, krog ktere mu brada častita 20 ovija že sedmi se krat. In lepo soprogo njegovo, Alenčico, videl bi tam ... Oh, rad bi napotil se v goro, da znam le kod iti in kam!« 25 gumi jim nad glavami lipa, presladko nje cvetje diši, pa bratov zamišljenih drugi mi reče in govori: »Kaj meni za mrtvega kralja, 3 0 kaj brada njegova mi mar! Kaj meni za mrtve vojake, kaj meni za mrtvi ves čar! Kaj meni Alenčica mrtva, ko živo Alenko imam — 35 za sto Matijaževih mrtvih jaz svoje Alenke ne d&m. Oh, več ko za mrtvega kralja, za mrtvih vojakov redi, , več ko za Alenčico rajno — 40 za z 1 a t e je meni kadi! Za tri mi kadi je njegove, ki hranijo suho zlato! Ej, tisto zlato bi rad imel — kaj ž njim bi počel in kako? Tri bele bi kupil gradove, dva prva roditeljem dal, a v tretjem — z Alenkoj bi svojoj po željah srca kraljeval... Zaklad Matijažev skrbi me, ^O ki v ječi zdihuje mi tam — oh, rad bi ga rešit šel v goro, ne znam le, kod iti in kam.« Šumi jim nad glavami lipa, presladko nje cvetje diši, pa bratov zamišljenih tretji — 55 ustane in dedu veli: »Pred kralja bi spečega stopil, nikamor se ne bi ozrl, ni v ženo ni v zlate zaklade, le v njega pogled bi uprl. 60 Pogledal bi spečega kralja in tabor nešteti njegov. Zaklical, da grad bi zakleti odmčval od tisoč jekov: Hoj, vstani že, vojvod^, vstani! 65 Oj, vstani iz dolgega snu, z vojaki prespalimi plani iz bajnega gorskega dnu! Ti sanjaš tu sanje stoletne, ob boku ti meč rjavi, 70 tam zunaj, tam zunaj pa nžrod, tvoj narod krivice trpi! Čuj, tujci nas stiskajo lačni, smelejši od dne so do dn§ ... Tu tvojim junakom pa sablje 75 v nožnicah, glej, rja že je! Čuj, vzdrami se, vzdrami od spanja, kralj, vstani pa bodi naš voj! Preženi sovražnike svoje, rod otmi iz sužnosti svoj! 80 Spasivši svoj narod iz jarma, naredi med narodi mir... V očini svobodni pirujta s kraljico j stoletni svoj pir! Budit pojdem našega kralja, 85 takoj ti odrinem na pot, igkat Matijaža čem iti; povedi, Mm grem naj in kod!« III. Zmaj. Kaj bliska se tam in grmi? »To dela veliki pozoj, 5 Kaj zemlja se trese, bobni? sin moj, pod Konjiško j goroj; V višavi se krešejo strele, sred gore ti jezero plava, ko sodnji dan vžgati bi htele! a zmaj na dnu jezera spava. 80 Železnimi lanci pripet, Priklenil pošast je Krsnik. 10 tam spava že bogvekaj let; spasitelj naš, močni svetnik, 30 glav strašnih ima devetero, in da iz gore ne prihruje, oči ima osemnajstero. o Jurjevem mašnik mašuje ... Glav srednja mu nosi zaklad, to krona je, dijadem zlat, 15 v njem demant ogromen iskri se, ko solnce to v zori žari se. No včasi pozoj se zbudi in takrat po gori bobni: grom dela zvenčeča veriga, 20 blisk pa mu iz demanta šviga. Zmaj sanja o starih ti dneh, ko prežal po hostah je teh; golt večno je lačni odpiral otroke slovenske požiral. 25 Oh, metal mu jih je vsak dan brezsrčni in tuji tiran; naš narod je zmaju žrtvoval, graščak nam trdo gospodoval. Unuki nas tujčevi spet veliko že davijo let; vse radi bi nas pokončali, 35 pozoju nas spet darovali. Moj oča tlačan, jaz tlačan, ti sinko boš v robstvo vkovan; tlačani na svet se rodimo -*• tlačani ga spet zapustimo ... 40 Ko sila do vrha vzkipi — ti videl te hude boš dni — zmaj v gori se znova zbudil bo, verige jeklene zdrobil bo! Ko sodnji dan grom bo grmel 45 in zmaj bo na svetlo hrumel; pomagala več ne bo maša, ne prošnja, molitev ne naša. Na nas ne — na vrage pozoj z vsoj svojoj bo planil močjoj, 50 z vsem jezerom nanje prihrul bo, s Konjiškoj goroj jih podsul bo. IV. Pred cesarjem. (1515.) »Sit sem že predstav in zaslišeb, teh tožeb in prošenj ves dan!« car Makso vzdihuje v Augsburgu — »Sejm ta bo li dnes že končan?« 5 »»Še nekaj jih čaka pred vrati,«« de nadmaršal Ravbar na to, »»še tote, o cesar, zasliši!«« — »Naprej!« veli Makso krepko. Ustopijo v škornjih visokih 10 in v irhastih hlačah možje, po prsih jim gumbi srebrni, a plašči do gležnjev vise. »Kjer Sava nam vre iz Triglava, kjer v Adrijo Soča hiti, 15 kjer vije deroča se Drava, kjer Mura zelena šumi: 81 Tam biva naš narod ti zvesti, od tam smo poslanci doma; a žezlo mogočno nam tvoje tam, zdi se, že več ne velja! 20 Karkoli se komu poljubi, počenjati z nami sme vsak; po hrbtu pretepa nas Turek, a v lice nas bije — graščak. Od nekdaj napada nas Turek, 25 sovraži nas, ker je — pogan! A mi, cesarost, smo kristjani, graščak pa je tudi — kristjan! Kaj Turek! Mori nas, pa — ide in s plenom odnese pete! 30 A jastrebi, car, z gnezd gosposkih kljujo nas in — ne odlete! Mi sejemo — grad nam požanje, njegovo vse, naše pa nič! In zajutrk naš, to je tlaka, 35 večerja je — valpetov bič!... Kak dolgo še zemljo mi svojo kot sužnjiki orjemo naj? Gospoda nam vzela je pravdo ... Ti, cesar, nazaj nam jo daj!« 40 »Podložniki vi ste pobožni?!«« nad irharji dvor zakriči. »Kaj, plemstvo, cesarju udano, črniti se upate vi?!«« Ne zmeni za dvor se car Makso, 45 za hrup njegov nič mu ni mar; zre resno v poslance slovenske, sočutjem deje jim car: »Krivice, ki vam se godijo, v nebo so vpijoče zares! 50 Besedo zastavljam vam carsko: To mora nehati — ni bes! Ej, vitez preljubi moj, Lamberg! ki Pegama hrusta si zmel, bahaču si v Beču snel glavo, 55 . junak že povsod zaslovel: kaj pravim ti, Krištof moj dragi: opaši meč, vzemi svoj ščit! Pojezdi mi dol na Posavje gospodo objestno krotit!« Grafena ler, Čitanka I. / 6 V. Tlaka. (17. maja 1515.) Stoji tam mehovski grad, oj stoji, na oknu pa Baltazar Mindorf sloni, baš vstal je iz pernice mehke. »Hm, solnce visoko na nebu je že, 5 na polju še prazno in tiho je vse, lenuhov mi ni še na delo! Oznanil je včeraj pri cerkvi birič: ,Ta teden na tlako v grad, sicer vam bič po hrbtih zapoje upornih!" 10 No čakajte, lep bomo plesali ples! Pokažem vam, kujavci, bogme, še dnes, kdo kmet, kdo gospod je mehovski! Kaj?! — Res! — Glej, glej, tam že gredo! Pozabili niso. Če tudi pozno, 15 prihajajo vendar na tlako! A toliko!... Preveč bo dnes teh ljudi!... He, vstanite, deca, ti žena, vsi, vsi, tlačanov brž gledat pokornih!« — V zvoniku tam bijejo plat zvona, 20 po cesti in hosti roj kmetov vihra, vihra proti gradu naravnost. Orodja za tlako vsak nese s sebo: ta s cepcem, ta s kijem, tam oni s koso, ta z vilami je oborožen. 25 Na grajskih tam vratih, čuj: Buh, buh, buh »Hoj, odpri, Mehovčan, ki ješ naš kruh! Na tlako smo ravnokar prišli.« Junaških par pleč se ob duri upre — s stežajev na mah ko same zagrme: 30 »Tu smo, no, tu smo! — Dobro jutro! No, rožnih si vencev gotovo devet na tešče že zmolil, ker mož si svet — to čutijo hrbeti naši. . In v cerkvi — kak včeraj si tam vzdihoval! 35 Da tepeš premalo nas, si se — kesal, tam v klopi klečeč pri oltarju? Na tlako mi tvojo smo prišli denes. Na delo, lenuhi! Na delo grad ves! Ne jd naj, kdor delati noče!« 83 »Na delo!« — Iz grl sto po gradu grmi. — 40 »Da zveste, kje hlebec vaš beli zori: na hrastu ali na hruški. A tlaka v baržunu in svili — ha, ha! — Ne! Tlaka le v kmečki obleki velja. Hajd, menjajmo, Mindorf, za danes!« 45 ln Baltazar s sinom, s hčerami, z ženoj obleči koj raševnat mora si kroj... »Sedaj pa le delat — tlačani!« Za plugom gre Mindorf po brazdi molče, sin goni mu voli, gospa in hčere 50 z motikami tolčejo grude. »Oh, delati — kaka sramota! O Bog! Oh, škoda teh belih, teh nežnih je rok!...« A kmetje v baržunu in svili? Tam v senci kraj njive sod vina leži; 55 dolenjca pijo vsi iz grajske kleti, pijo in pojo mi veselo. VI. Boj pri Brežicah. (Septembra 1515.) »Kdo trka zunaj... o polunoči?« — »»Odprite! Kum Zoi-ko pred vrati stoji.«« »Od kod?« — »»Iz Brežic... iz boja!«« »Odprta ti koča je moja!« »Iz Brežic! Divja li še pravde vihar?« 5 »»Ne! Danes potihnil je za vsekdar; mir sklenil je Dietrichstein Žiga — nad njim nikjer vojvode ni ga. Odbijali vraga smo z levjoj močjoj! Kij s sulicoj, z mečem bat, sablja s kosoj... 10 Nocoj je vse tiho tam doli,.. Zdaj ukaj vsak grad naokoli! O, miren sedaj je vsak puntar — tlačan! Mir rajski opevata krokar in vran... A kar se nas bilo v dolini, 15 naznanjam vam jaz ga edini! Tristo jih bo bitvi ostalih še roj v vrt mestni nažene vam Dietrichstein voj, nasmeje se Žiga in deje: ,Pokaj pak so prazne te veje? 20 6 * 84 Pet kmetov — ni res li, tovariš! — lahko kot sadje nosilo bi vsako drevo! Ko nalašč, prekrasna — vešala... Pa naj se poskusi ta — šala! 1 — .«« VII. Knežji kamen. »Polje lepo, polje Gosposvetsko, dežele koroške ti cvet! Kaj pomenja kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam let?« 5 V kresni noči krasni, tajnopolni kum Stojan se vrača domov, gre po polju Gosposvetskem ravnem, a bliža se doba — duhov! Dospe h kam’nu: »Ni to prestol, ka-li? 10 Kdo sedel je tukaj? Povej! Nem si. Mah že te obrašča zelen, razpadeš pač prej ali slej. Nem si. Tiho vse okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčiš; 15 a ko noč na tebe pada črna, ti ves oživiš — govoriš! Vrača li se duša pogubljena pri živih iščoča miru? Mar osvete prosi senca jadna 20 ubitega tu brez sledu? In pregnati jih, duhove nočne, s prestola ves trud je zaman! Kaj za rajne zmolil rožnih vencev že tukaj je Gosposvetčan! 25 Kaj storili že za duš smo pokoj! Kdorkoli za kamen ta ve, vejo vrže, rožo poljsko predenj, po cesti tod mimo grede. Ko naraslo to vejevje, cvetje, 30 zažgali grmado smo to: Mir imela duša bo nesrečna, nazaj poslej več je ne bo! A ko polnoč kladivo odbije, pri stolu duhove vzbudi; 35 zopet kliče, toži, vzdiha nekdo vso noč, dokler zor ne zardi. Vsako noč tu straši na prestdlu. No, bode pač tudi nocoj?... Kresna noč! — a Stojan nosi v žepu - kaj? — praprotno seme s seboj! Bajna noč, ti vseh noči kraljica! Ti svet nam razgališ čarov... Bom jaz tudi gledal čuda tvoja, ko doba napoči duhov?« — Tu stoji kum Stojan ves zamišljen, poljublja že sen mu oči .#. Ob prestola vznožju se nasloni, zadremlje, zadremlje — zaspi... Polnoč bije v stolpu Gosposvetskem! A Stojan to sliši takoj: »Kaj — bedim li? ali mar še sanjam? Ni bil to potres pod menoj?« Je li zemlja vrgla ga iz sebe? Na stol mu se nekdo popel! A v trenutku zgine mesec svetli, zakril ga oblakov je vel. Sapo nase vleče Stojan... sluša ... Čuj, v temi duh nekaj golči... »Kdo si duša ti nesrečna tukaj? In kake želiš pomoči? Kdaj nehaš tu strašiti po noči? Kmet Stojan bi rešil te rad ...« »»Kdo sem, vprašaš me, neznanec smeli? Po krvi, po stanu tvoj — brat! Čuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen edin! Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev svobodnih si sin. Knezov naših prestol je slovenskih ta kamen, tega ti ne znaš? Samo sedel tu, B o r 61, Gorazd je in. Ing o, poslednji knez naš! Tri volili smo sami si kneza, kmet sžm mu vso dal je oblast; narod sam ia#sebe mu podaval moč žezla in krone je čast... Domovine le iskati sreče, vsem braniti pravdo vsekdar, z mečem v roki tu prisegal glasno v j ez i k u je našem vladar! 40 45 50 55 60 65 70 75 80 Čitaj črke tu ua kani’nu svete — mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! PRAVDO BRANY VDOVE — domovine ... A kdo vam jo brani sedaj ? 85 Mi sedeli s knezom smo za mizoj — za vrati stojite zdaj vi... Mi iz polnih skled obedovali, a vam še ne dajo — kosti... Kdaj izpolni se napis na kam’nu 2 90 Kdaj duh moj že mir bo objel? Kdaj, vi bratje...?«« Cuj, pri Gbspi Sveti petelin tam že je zapel! Stojane vstane in oči si mane, za goroj že dviga se dan... 95 »Kaj je bilo pač to v kresni noči? Resnica mar ali le — san?« VIII. Tabor. ( 1573 .) Hej, to vam je živo pod Klanjcem na Sotelskein polju nocoj! Upornikov dvadeset tisoč za pravdo pripravlja se v boj. 5 Ščip gleda z napetim obrazom na tabor ustaški zavzet; posluša tam konj rezgetanje in sabelj posluša žvenket. Sam sneg in sam led po poljanah, 10 božični razsaja vihar, a v srcih je vroče, prevroče — osvete razgreva jih žar! Sred taborja tam pri kurišču možje pa sedijo trije, 15 zimzelen, kokotja peresa junakom s klobukov vise. Veselo praskeče jim ogenj, iz sanj se mi prvi vzbudi; na puško kremenko naklonjen 20 kmet Pasanec pravi, veli: »Car daleč, a Bog je visoko! Odkod pomoči in sveta? — V pest svojo odslej le verujem, zaveznik moj — puška je ta!« Veselo praskeče jim ogenj, 25 iz misli se drugi vzbudi; sedeč pa na topu tam turškem, voj Ilija sam govori: »Vse vzel mi je Tahi imetje, oropal me š krutoj rokoj! 30 Zato, kakor vesta, sem puntar, zato sem med vami nocoj!... Ha, to vam je bilo življenje! 0, krasni minuli ti čas, ko Turkom sva cepila glave, 35 naš Lenkovič slavni pa jaz! In z istoj zdaj sabljoj gospodo pošiljal vam v pekla bom dno! Želite, da vojvoda vaš sem?... No, v božje ime, pa naj bo! 40 A z vami vred tukaj prisegam: Urarjem vam rajši stokrat, ko enkrat še iti na tlako, le enkrat k gospodi še v grad! — Ko zmanemo Turke krščanske, 45 Slovenci se združimo vsi! Takrat si izvolimo kralja ... No, kralj naš, brat Gubec, boš ti!« .. Pojemlje že ogenj, le Gubec zamišljen strmi vanj doslej... 50 Tu vstane, znak bratom dd s sabljoj in reče jim sdmo: »Naprej!« IX. Stava.' (1573.) 1 . Vino pije Oger Ferenc Tahi, vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju. Ž njim ga pije slavnih gostov" družba, grofov sedem, vitezov petero. 5 Prašaj, kdo so — poreko s ponosom: »Vsi sinovi vojvode Arpada!« Njih obrazi pričajo pa glasno: »Polovica nas je janičarjev!« A med njimi še baron je nemški, 1 Jošte Turen, vlastelin na Krki, vlastelin in stotnik čet uskoškili. Teče gladko v grla vince sladko in skoz grla stopa vince v žile 15 in po žilah stopa gostom v duše, stopa v duše, v srca jim junaška... Čudodelnik duh si vinski divni! Prideš v žile, kri se nam segreje, prideš v srce, bije nam hitreje, 20 prideš v dušo, pa nam oživi se, razvedri se in razveseli se. Čudodelnik duh ši vinski divni! Čuda delaš danes Podsosedom! Omečila srca so se gostom, 25 pa v junaška ljubijo se lica, od ljubezni brat objemlje brata. Glej, tu vstane mi za mizoj Turen, Jošte Turen, stotnik čet uskoških, dvigne čašo rujnega bizeljca, 30 dvigne čašo, začne govoriti: »Krasno smo pri tebi se sestali, ljubi sosed ti naš, Ferenc Tahi! Bogme, tu je pravo še življenje, tu pri tebi! Skoro sem pozabil, 35 od kedaj že gost sem tvoj presrečni. Ali, prašam vas, gospoda moja, kdo dandanes treba lepše sloge nego plemič, stiskani povsodi?! — Hudih časov, oh, smo doživeli! 40 Plemstva stari majejo se stebri! Kdo jih maje, kdo podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res je! Kmetje .to so, delavci, seljaki, ti slovenski in hrvatski kmetje! 45 Ljud umazan krati nam pravice, posvečene od stoletij šege!... Človek kmetski in plebej — povejte! kakšno pravdo naj ima neplemič? Mi vsi vemo to, gospoda draga: 50 človek pravi, to je samo tisti, ki ga diči grb na pergamenu! Mi vsi vemo, kaj je volja božja: eden rojen je, da gospoduje, drugi pa, da prvemu hlapčuje; 55 eden delaj, drugi tam počivaj! Eden stradaj, drugi pa uživaj!... Pa ukaži kmetu danes tlako, koj zagode pesem ti o pravdi, takt pa bije s cepcem ti po hrbtu! Zagrozi ti še z Matijem Gubcem, 60 kraljem novim, kmetskim kraljem svojim, ki gradove nam podere naše!... Nekrščansko se postopa z nami, oh, krivice nam gode se težke!... Ne, ne — tebi, mili Ferenc. Tahi, 65 tebi bati ni se roke selske! Ti brzdati znaš jih in krotiti. Tepeš jih in bičaš, da je radost; .oslavil si daleč se po svetu! Občudujem plemiški tvoj ponos, 70 posvečujem polno to ti čašo!« »»Vivat! Eljen!«« — in poljubi vroči in objemi in junaške solze! Čašo novo si nalije Turen, nadaljuje govor v sveti jezi: 75 »Mojster res si v strahovanju, Tahi! Ali, bratec — čarodej še nisi! Čarati zna samo Jože Turen, tvoj prijatelj, stotnik čet uskoških ... Bistra teče mimo tebe Sava, 80 ali preden mine teden tretji — hodi gledat mi na breg valove! — preden mine dni ti trikrat sedem, voda savska bode vsa rdeča! Vso prečaram reko jaz ti čisto; 85 čudesu se mojemu boš čudil: Jošte Turen, moj prijatelj nemški, čarodej je pravi, mi porečeš! Staviva dnes pred svedoki stavo, vadi ja j va se, brate, Ferenc Tahi! 90 Ako meni se posreči čara, ako Sava tekla bo rdeča, ti mi pošlješ v stavo sivca konja, da ga jezdim po ravninah krških. Ako pak se čara ponesreči, 95 Sava teče ob obroku bistra, onda, sosed ti dobodeš stavo! Pošljem stavo tebi jaz še lepšo, pošljem tebi, kar imaš najrajši; Rožo belo in napol razcvelo, 100 v vrtu kmetov mojih tam ubrano; pošljem v stavo ti — dekle slovensko!« Ko razumel Tahi je zdravico, slišal, kaj mu pravi Jošte Turen, planil kvišku je ko ogenj živi: 105 90 »Mož-beseda, ljubi sosed Turen, mož-beseda! Stavo to sprejemam! Vse omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovnij bom tvojih. 110 Rad bi videl, kak res hočeš, bratec, Savo našo nam pordečiti; rad ti pošljem tudi sivca konja, da ga jezdiš po ravninah krških: a še rajši jaz bi videl vendar — 115 naj v uho ti željo pošepečem — da umetnost se ti ponesreči!« »»Vivat! Eljen! Stava je veljavna!«« Seže v roke Tahi gostu Turnu, v roke seže, da se vadija zveže; .120 v roke seže Turen vsem po vrsti, za slovo še vse poljubi gorko, vse poljubi goste in objame. V pozni noči se od njih razloči, jaše premo na svoj grad na Krki. 2 . 125 Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi, hodi gledat savske tam valove, so li bistri ali že rdeči. Jaše gledat Tahi teden prvi: Sava teče bistra ko popreje. 130 Jaše gledat Tahi teden drugi, od nedelje do nedelje druge; radoveden tam stoji na bregu, radovedni vsi zro reko podse — Sava teče bistra ko popreje! 135 »Čarovništvo,« reče Ferenc Tahi, »čarovništvo menda ni baš lahko, Savo vodo to pordečiti, ali pa se šali z nami Turen! Ceterum, če stvar se izjalovi, 140 meni, bratje, veste, to tem ljubše!« »»Sedem dni še čakajmo, prijatelj!«« Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, hodi gledat reko teden tretji; vsak dan tam na produ mi stojijo, 145 vsak dan, vse od jutra do večera. Kolne Tahi, kolnejo tovar’ši in na Tuma se hudo jezijo: »Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!« 91 Dan napočil jim je trikrat sedmi, / Jaše Tahi k Savi dan poslednji, 150 speje k reki z gosti na vse zgodaj, baš na praznik Agate svetnice. Pod kopiti škriplje sneg konjičem, z vej srebrno se leskeče ivje in pod nebom kroka gavran lačni... 155 A junaki dirjajo mi k Savi. Gor in dol po produ jaše Tahi, hudomušno suče vranca konja, suče ga in tepe brez potrebe; hudomušno zbada ga z ostrogo j • 160 zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovedni, gledajo in vodo vsi motrijo, čakajo od jutra do poldneva — Sava teče bistra ko popreje! 165 Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, brke viha in od jeze piha, kolne Turna, v peklo ga preklinja: »Dan poslednji — zlagal je baron se!« »»Do večera vztrajajmo še, sosed!«« 170 Gor in dol po produ jaše Tahi, zroč nestrpno tam v vodovje savsko in kolnoč skoz zobe kletve grde. Jašejo ž njim vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči, 175 a na tihem — se posmehujoči. Gleda solnce zimsko skoz oblake, ne, mežika malce le zaspano. Zdaj razgrne se zavesa siva, z jasnega se solnce Ozre doli, 180 gleda z neba toplo in prijazno, ogleduje v savskih se valovih... »Kaj je to? — Ne vidite li, bratje?!« »Da, kali se Sava, brate Tahi!«« »Vidim prav? Ha, prek in prek se barva! 185 Torej vendar — čarodej — si — Turen!... Ne, ne! Vara luč oči me mojih! Zajmimo si, bratje, Save v čaše!« Zajme v čašo vode rečne Tahi, zajme gost je vsaki v čašo svojo. 190 Proti solncu čaše vsi držijo: »Voda v čašah je zares rdeča!« Zajmejo iz Save vode drugič, proti solncu čaše vsi držijo: 195 »Voda v čašah je zares rdeča!« Zajmejo iz Save vode tretjič, proti solncu čaše vsi držijo: »Voda v čašah je zares rdeča!« Ne počaka, da domov prijaše, 200 kar na produ piše Tahi Turnu, piše pismo, lepo ga pozdravlja . »Slava ti! Do zemlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da si Pavliha, a ostal si, sosed, mož-beseda! 205 Čarodej si! Rad ti čast priznavam! Ali preden pošljem sivca konja, čuj, povej nam in razloži, bratec: s čim prečaral Savo si nam bistro? S čim pobarval reko si rdeče? 210 Mar črnine imaš preveč v kleti, pa si v Savo jo iztočil danes? Ali črešenj si nakuhal suhih, pa si v Savo sok izlil čarovni? Ali pa si bržčas bil na lovu, 215 tam nastreljal zajcev brez števila, brez števila srn, volkov, medvedov, pa si v Savi plenu kri izpiral? ... Ah, povej in razodeni tajnost, preden pošljem tebi sivca konja!« 3. 220 Vino pije Oger Ferenc Tahi, vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju. Ž njim popiva svetlih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero — 225 vsi sinovi vojvode Arpada!... Hej, to bil je zopet vaš dan, godci, fantje črni, vi ciganski fantje! Niso gosli jokale zastonj vam in zastonj ne vriskale veselo: 230 kolkor pesmi, toliko cekinov! — Pili vince ta gospoda svetla, vse od jutra do polnočne ure, čaš brez broja od zdravic pobili. Že razhaja družba se vesela, 235 za slovo že brat poljublja brata. Pride pismo od barona Turna, baš na roke Tahiju graščaku! Čita pismo Tahi gostom svojim; v pismu Turen Tahiju poroča: 93 »Ne budali, ljubi bratec Tahi, 240 ne budali ter se mi ne šali! Nimam v kleti preveč jaz črnine, da bi Savo barval ž njoj globoko; tudi črešenj nisem kuhal črnih, da bi s sokom Savo bil prečaral, 245 pač pa bil sem v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo, ne volkov, ne srn in ne medvedov, nego kmete puntarske lovil sem, veš, slovenske in hrvaške kmete! 250 Slavno jih pri Krškem sem premagal in Krčane ž njimi vred uporne! Vse pobili moji so Uskoki, vse pobili, kar so jih dobili. Kri plebejska tekla je v potokih, 255 tekla v Savo pa ti jo skalila, jo skalila in pordečila ... To je, bratec, vsa umetnost moja! Rad bi prišel sam Podsosed k tebi — truden sem od čarovnij prokletih!... 260 Pošlji skoro mojega mi sivca!« X. Kronanje v Zagrebu. (1573.) 1 Zvonovi zagrebški pojo, pojo, da še nikdar tako. | »Le vkup, le vkup, gospod, tlačan! Oznanjamo slovesen dan! Široko ori se naš glas v poslednjo tja slovensko vas! V poslednjo tja hrvatsko vas naj slišijo seljaki nas! Razlegaj se do daljnih dalj: 0 Matija Gubec naš je kralj!« Ropoče boben gor in dol Po ulicah, ko še nikol: »Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves! Seljakov kralj se krona dnes! Kjer cerkev Markova stoji, tja gledat kronanje zdaj vsi!« Kjer Marka svetega je hram, Pred njim železen prčstol tam! Pred stolom Gubec, kmet stoji... O srečen, slaven kralj si ti! 20 Glej, kronanje iz oken vseh, z balkonov gledajo in streh. Ponosno Gubec jim stoji. Molče on govori z očmi! Poglejte smeli mu klobuk! 25 Ni li posavski to hajduk? Zimzelen si za trak je del, pero kokotovo pripel... In Gubcu, glej, možje trije priklonijo se do zemlje; 30 priklonijo se do zemlje, v škrlat odeti vsi trije. Priklanja prvi se, veli: »Naš kralj Matija naj živi! Bog spolnil ti je željo, knez! 35 Ves narod v tebi združil dnes!»/ 94 Tu v Zagrebu, preslavni voj, htel prestol si imeti svoj. Tu prestol! Glej ga pred sebo: 40 Nad ognjem žolt je ko zlato! Nanj sede Veličanstvo naj! Udano prosimo sedaj !... Bojiš se trona?! — Ti ječiš?... O vreden, da na njem sediš!« 45 Priklanja drugi se, veli: - »Naš kralj Matija naj živi! Brez krone kralja nečenio — mi kronati te hočemo! Na tronu svetlem že sediš, 50 a zdaj še krono to dobiš! O, rači jo, prejasni knez, iz mojih rok sprejeti dnes! Žari se ko zlato ti vsa — saj v živem ognju je bila .., 55 Trepečeš?! Dosti si krepak, za krono rojen si junak!« Priklanja tretji se, veli: »Naš kralj Matija naj živi! O, kak te diči krone kras! Kraljev pod njoj je tvoj obraz! 60 O kralj slovenski, kmetov voj, na stolu zlatem pred menoj, od mene sprejmi pa v roko ognjeno-svetlo žezlo to! Krepko ga drži!... Ž njim vojn j, 65 podložnikom zapoveduj!« — In vsi zvonovi zapojo in bobnarji zabobnajo: Matija Gubec — živel kralj! razlegaj se do daljnih dalj!« 70 Na tronu Gubec kralj sedi, z mrtvaškim glasom govori: »Kot kralj dnes prvič gledam vas ; vi zadnjič slišite moj glas!... Ves narod kronan si z meno, 75 s kraijevoj venčan zdaj častjo ... O naš veliki petek sam!... Kdaj vzkresne stara pravda nam ? • *' Za njo duh moj vas spremljaj v bral 1 ' In — pomnite današnji dan!« ^ VIII. Ep. Alegorično religiozni ep. 56. Pekel. »Božaustvene komedije« prvi del. Dante Alighieri. Prevela Oton Župančič in dr. Jos. Debevec. I. spev. (Prevet O. Župančič.) V temni loži. — Bojazen. — Ob vznožju griča. — Troje zveri. — Pesnik Vergili). — Prerokovanje o velikem psu. — Začetek potovanja, Na sredi našega življenja poti zablodim v gozda temnega goščavo, ker ravno sem stezo izgrešil v zmoti. Joj, dopovedati z besedo pravo 5 strahoto v grozni gozdni tej divjini, ko le pomislim nanjo že s težavo. Le smrt podobna tej je bolečini; a da bi spas vam svoj povedal zvesto, reči naj druge obnovim v spomini. Ne vem, kako zašel sem na to mesto, tako je omama bila me prevzela ob času, ko sem pravo pustil cesto. Potem pa, ko je moja pot dospela pod grič, ki je zapiral kraj doline, kjer bila groza mi srce objela, ozrem se kvišku in njega strmine že bil je tiste zvezde žar obsegel, ki vodi ga naravnost, komur sine. . Tedaj mi skorajda je strah odlegel ob luči tej po tej nezgodni noči, ki vodi ga naravnost, komur sine. In kakor, kdor ušel je morja moči, še strahoma z obrežja se ozira, upehan po vodi navaljujoči, tako moj-sluh nazaj oči upira; še zbegan ves, v sotesko tja odljudno, kjer vsako živo bitje bedno, shira. Za silo si telo. spočinem trudno, potem uberem pot naprej in više čez pusto reber spejem nezamudno. A kjer se klanec bolj strmo zariše, pard skočen in giban mi gre nasproti, vse polno lis mu gladko dlako piše; ne umakne se očem, ne gre mi s poti, ko hočem dalje, mi stezo zastane in misel, naj se vrnem, se me loti. Bil prvi čas je jutra ure rane in solnce vzhaja, z njim vse zvezde jasne kot takrat, ko od ljubezni so prižgane čez svod se prvič potočile krasne; in v srcu so mi zagorele nade, da zveri pisani pohota ugasne v milini ure, letne dobe mlade; a komaj zveselim se malo sreče, s podobo novo nov me strah napade: tam se mi bliža lev, visoko meče glavo kuštravo, lačen je do gneva, in kakor da sam zrak pred njim trepeče, in ž njim volkulja proti meni zeva, v suhoti svoji z zlostjo vsa nabita, od nje prišla je v svet že mnoga reva. 10 15 20 25 30 'Wi 35 40 45 50 96 In zopet mi je duša vsa pobita, strah me prevzame, up mi omahuje, da bi dospel do vrha in do svita. 55 In kakor mož, ki rad blago vzmnožuje, ko izgubo mu prinese huda doba, v vseh svojih mislih plače in toguje, tako prevzela mene je grenkoba, ko zver poganjala me je pred sabo 60 nazaj v globino, kjer molči svetloba. In ko tako umikam se ji v grabo, uzrem nekoga, kot bi mu beseda po dolgem molku se glasila slabo. In komaj da mi ga oko zagleda, 65 > Pomagaj,« kliknem v silni mu pustinji, »kar si, živ človek ali senca bleda.« »Več nisem človek, to sem bil v davnini, Lombarda zovem mater in očeta; iz Mantove oba po domovini. 70 Sam rojen sem sub Julio, zadnja leta, vrstnik Avgustu, takrat še v prevari bila je Roma za malike vneta. Bil sem poet in moj junak je stari verni Enej, ki je ušel propasti, 75 ko Trojo upepelili so požari. A ti, kaj hočeš spet v nezgode pasti? zakaj ne stopiš na goro veselo, kjer je izvor in vzrok vsakteri slasti?« — »O, to si ti, Vergil, si tisto vrelo, 80 ki prebogato blagoglasje lije?« sem vzkliknil, sram pa mi je palil čelo. »Častita luč, ki drugim pevcem sije, povrne trud mi zdaj, ljubezen vdano, ki z njo častil sem tvoje poezije. 85 Vodnik si moj, od tebe sem izbrano prejel lepoto sloga in jezika, da zdaj ime je moje svetu znano. Pomozi mi, modrosti vzor in dika! poglej to zver, kako se predme stavi, 90 da se v trepetu noga mi odmika!« »Na druge poti svoj korak zastavi, če hočeš se rešiti kraja tega,« ko vidi vsega me v solzah, mi pravi. 97 »Pred to zverino, ki tako te -bega, nihče po lesu tem mimo ne speje, 95 da ugonobi jih, potnike prestrega. Tako brezsrčna, zla narava nje je, da se ji glad nikoli ne poleže, po žrtju je bolj lačna nego preje. Zveri se mnogo z njo v pohoti veže 100 in razplodila še si bo družino, dokler pes veliki je ne zaseže. Ta se ne bo redil z zemljo, kovino, modrost, krepost, ljubezen mu bo hrana in sever mu izbran je v domovino. 105 V njem najde spas Italija poteptana, za smrt Kamile, Turna zadostilo, Eurijal, Nisus bosta maščevana. Iz kraja v kraj jo gonil bo nemilo — tja do pekla, da spet nazaj jo vzame, 110 ki v svet jo iz zavisti je pahnilo. Tako ti pravim, da zaupaj vame, vodnik ti bodem, ki ti dobro hoče, odtod povedem v večnosti te hrame; tam slušal krike boš obupujoče, tam gledal duše davnih dni trpeče željno po drugi smrti vzdihujoče; potem boš videl one, ki goreče trpijo rade, kar jim je trpeti, ker priti upajo v domove sreče. Če pa nato se k tem želiš povzpeti, ostavim drugi te vodnici v varstvo, nje duša v lepšem se veličju sveti; zakaj Gospod, ki tam ima vladarstvo, ker nisem njemu služil, ne dovoli, 125 da jaz bi vodil koga v njega carstvo. Povsod je gospodar, tam na prestoli kraljuje v svojem mestu v svetlem krogi; o blažen, kogar tjakaj si izvoli!« " In njemu jaz: »Zaklinjam te pri Bogu, 130 ki ni ti ga poznati bilo dano, da tej in hujši ubežim nadlogi: pokaži mi krajino imenovano, povedi k Petra svetega me dveri m in k ljudstvu, ki v trpljenje je prognano!« 135 In gre in jaz za njim korak namerim. Grafenauer, Čitanka 1. / č -e,/'* 115 sTs-KjeS 120 7 98 II. spev. Pripoved o priprošnji v nebesih. — Tri svete žene. — Vergilijevo poslanstvo. Nagibal se je dan; že mrak dremotni je bitjem vsem, kar jih po zemlji hodi, jemal bremena težka z ram; v samotni le jaz sem uri se pripravljal: bodi; 5 srca in poti sprejmem boj naporni! Naslika naj spomin ga, ki ne blodi. Pomoč, o Muze ve, in Duh ti vzorni; spomin, ki videnje si pisal moje, zdaj se pokažeš v moči neumorni! n 10 »Poet, ki vodstvo zdaj mi nudiš svoje, sem li dovolj močan za pot to resno? O tem najprej te prosim jaz presoje. Enej samo, kot poješ ti slovesno, je smel, še umrljiv, k duhovom doli,; 15 med sencami je bitje bil telesno. A kdo je bil Enej? Mar kar kdorkoli? In kar je storil on, kdo ga doseže? Da mu je torej Bog bil, dober toli, se z umom zdravim čisto dobro veže: 20 graditelj Rima naj se imenuje in carstva, ki naj celi svet prepreže; naj Rim, naj carstvo tamkaj se osnuje, — to je bilo neba povelje staro, tam Petrov naj naslednik v vek stoluje. 25 Ta pot v duhov podzemeljsko močvaro mu je vesti prinesla preveljavne: pobedo njemu, papežu tiaro. Potem Izvoljena posoda slavne je ondi zrl reči v potrdbo veri, 30 ki je začetek poti zveličavne. A jaz? Li smem tja? V kakšni pa nameri? Sem li Enej? Sem li jaz Pavel sveti? Da vreden nisem, sam vem, ve vsakteri. Zato, če za teboj se drznem speti, 35 bojim se, da bom kriv s tem bedastoče; kot modrecu ti laže je umeti.« In kakor on, ki hoče in spet noče, pa se premisli, spet zavrže sklepe, da nikdar mu začeti ni mogoče: 99 ,• tako sem jaz bil sredi tmine slepe; 40 kar v hipu z mislimi sem bil pri kraji, ki so bile v začetku tako lepe. »Če prav razumem ta pogovor naji,« de duh mi plemeniti, »dušo plaši bojazen tebi; šel nazaj bi raji. 45 Bojazen mu izhode vse zamaši, pa pustil človek delo bo začeto: tako žival se v trni privida -ustraši. A da srce ti bo strahu oteto, čuj reč, ki se o tebi tam je dela, 50 ko v žali bilo ti srce prevzeto. Med dvomi duša moja je visela; kar me zakliče tak prekrasna žena, da koj me je za službo svojo vnela. Očesa žar, kot zvezda ne nobena, 55 me miloglasno je nagovorila — biki je angelska beseda njena: Oj duša draga pesnika Vergila, ki hrani ti še zdaj ime sloveče in bo vse dni ti zemlja ga hranila; 60 prijatelj moj, pa ne prijatelj sreče, ne more kvišku v goro osamljeno, tako da se umika že boječe; bojim se, da že hodi pol zgrešeno, ker sem v pomoč prepozno prihitela, 65 po tem, kar je bilo tam gor rečeno. Zdaj brž! Z besedo, ki srce bo vnela, pomagaj z vsem, kar se rešitve tiče, da duša mi v tolažbi bo vesela. Ki te pošiljam, jaz sem — Beatriče; 70 vrniti se domov je želja moja; ljubezen je, ki na pomoč te kliče. Pri srcu često bo mi hvala tvoja, ko stala bodem gori pred Gospodom. — Utihne; jaz sem vzkliknil: O gospoja! 75 Kreposti žena, med človeškim rodom edina ti, ki ločiš ga najdelje od bitij vseh pod t e m nebesnim svodom tako mi drago tvoje je povelje, da precej iti že mi je zamuda; 80 nič več ponavljati ni treba želje. 7 100 A le kako, da brez strahu, brez studa prikažeš se tu v temne zemlje sredi z višav, ki njih želiš spet gledat čuda? — 85 Nakratko, ker si take radovedi, mi reče, čuj, kaj mislim o tej stvari; zakaj med vas se ne bojim, izvedi: Stvari le, ki nam morejo kaj kvari storiti, teh samo se treba bati; 90 pred drugimi strahu nam nič ni mari. Oklep imam — Bogu mi čast je dati! — da me nesreča vaša ne doseže in ogenj vaš da me ne more žgati. Gospe preblagi gori v srce reže 95 njega zapreka, h komur ti iti je, in prosi, da rek trdi Bog razveže. Obrne s prošnjo brž se do Lucije : Castivec tvoj, glej! moli k tebi vrelo; naj, prosim, varstvo tvoje zdaj ga krije. 100 Lucija pa, — ki črti kruto delo, do mene brž, kjer sva se radovali s pobožno veka starega Rahelo. De: Beatriče, vdana božji hvali, tako pustiš ga v stiski ti njegovi, 105 ki, tebe je ljubeč, šel od druhali? So ti njegovega joku glasovi neznani? In ne Veš, da smrt napada z najhujšimi življenja ga valovi? — Na svetu je skrbel, to je navada 110 od nekdaj, hitro vsak in rad le zase: hitreje j a z sem zanj in pa bolj rada. Na sedež svoj sem pozabila, nase; v tvoj govor upam — vreden časti vsake — v čast je i njim, ki slušajo mu glase. 115 Ko je bila besede rekla take, s solzami se v očeh je obrnila; jaz pa pospešil k tebi sem korake. Prišel sem, kot je ona odločila: iztrgal sem te oni 1 juti zveri, 120 ki v hrib ti bližnjico je ugrabila. A zdaj? Nazaj oko stezo ti meri? Kaj treba v srcu takega trepeta, kaj se obraz ti bojazljivo cmeri, I 101 ko takih žen zate trojica sveta se trudi spričo vse nebes dvorane 125 in jezik moj ti dobro vse obeta?« • Zapro se cvetke v času nočne slane, a spet odpro in dvignejo glavice, če so od solnca zjutraj obsijane: tako se meni je zjasnilo lice in zopet glava se mi je vzravnala in sem dejal odločen mož pravice: »O blago srce nje, ki mi poslala - pomoč je! Ki besedi nje pravotni si koj poslušen bil, i tebi hvala! Da, grem s teboj tja doli v kraj temotni; navdušil si za pot mi srce vroče; sedaj spet trden je moj sklep prvotni. Naprej! Kar ti, i tvoj tovariš hoče; ti uči me, ti vodi pot me pravo!« To sem dejal. — On gre naprej kot oče, in šla je pot nizdol, v temo, goščavo. , r III. spev. Sprednja jama. — Bojazljivci, neodločneži in nadstrankarji. — Brodnik Haron. — Potres. Ta vrata vodijo na žalo cesto, ki ljudstva hodijo po njej nesrečna v brezkončno bol, v trpljenja večno mesto. Zahtevala pravica neizrečna, ukaz moči jih stvoril prvobite, • 5 modrost najvišja in ljubezen večna. Pred njimi le stvari so vekovite in ona stala bodo brez nehanja. O vi, ki vstopite, vsak up pustite! Ustrašil sem se mračnega pisanja, 10 ki sem zagledal ga nad temi vrati: »Kaj naj«, sem vprašal, »ta napis naznanja?« Kot tak, ki ve odgovor pravi dati, mi de: »Zdaj pusti vsakršno dvomljenje; ne gre tu malodušnosti se vdati. 15 Zdaj greva v kraj, kjer gledal boš trpljenje nesrečnih, ki so Njega izgubili, ki je razuma večno hrepenenje.« 130 135 140 V Prijel me je za roko; pogled mili 20 njegov me je osrčil; v kraj skrivnosti stopila sva med tiste, ki so bili. “Tu vzdihov, joka, krikov žalnih dosti odmevalo v brezzvezdnatem je vzduhi, tak da sem jel jokati od bridkosti. 25 Jezikov zmes in jeze vmes izbruhi, kletvin izrazi hripavi in jari, pesti udarci in pa kriki gluhi in bil je šum, ki večno kolobari v tem mraku vednem ko vrtinec prašni, 30 kadar po cestah veter gospodari. In vprl sem v pesnika pogled svoj plašni, rekoč: »Kdo, učenik, tako lomasti? Kdo so, ki se pode v bolesti strašni?« In on mi de: »Na ta način vihrasti 35 trpe ničvredne duše, ki so gori bile i brez časti i brez nečasti. Zdaj vmes med mlačnih angelov so kori, ki vdali ne in niso se uprli. Nad strankami! zvenelo je v njih zbori. 40 Kot madež grd so angeli jih vrli izgnali; ne odpro pekla jim ključi: uporni bi na nje zlorado zrli.« »Kaj,« pravim, »učenik, tako jih muči? nad ktero tarnajo tako nezgodo?« 45 In on: »Odgovor kratki te pouči: Ni upa jim, da kdaj umrli bodo; mišljenje njih je zmeraj tak nizkotno, da vsakemu zavidajo usodo. Pozabljeno njih žitje je sramotno; 50 nebo, pekel celo jih ceni malo. Dovolj o njih! Poglej jih, a trenotno! Pogledam: v zraku, glej! je plapolalo bandero, šlo naprej in se vrtelo kot blisk in ni za hip miru si dalo; 55 za njim hodilo je ljudi krdelo; nikdar se nisem prej tega zavedal, da toliko ima jih smrti žrelo. Med njimi znancev nekaj sem zagledal; spoznal plašljivo njega sem podobo, 60 ki se je višnji službi odpovedal. 103 Razvidel sem takoj z duha svetlobo, da je to tolpa mevž in šlev boječih, ki so pred Bogom stud in pred hudobo. Ni dičil jih na svetu znak živečih; zdaj so nagi in v divji beg jih drvi komarjev lačnih roj in os bodečih. Opikan bednim je obraz do krvi, ki jo, pomešano z le-teh solzami, pijo.na tleh gomzeči gnusni črvi. Ko se naprej ozrem v visoki jami, uzrem breg reke in ljudi v števili velikem tam; srce miru ne da mi, povprašam: »Kdo so ti in kaj jih sili, kateri zakon, da vse v čoln se gnete: V tem mraku hrepenim po -pojasnili.« lii on: »Reči ti bodo razodete, ko stopiva na breg in bode pusti ti segal Aheron do tvoje pete.« Povesil sem oči; moj govbr grusti — sem bal se — in težko mu morda dene? Do reke nisem nič več mrdnil z usti. V tem hipu proti nam svoj čoln prižene od onstran starec belolas ter zine in zakriči: »He, duše izgubljene, slovo vzemite od neba modrine; na drugo stran vas hočem prepeljati, kjer krop in led in večne so temine. A tebi, ki živiš, to ne velja ti; ti pa so "mrtvi, z njimi mi ne hodi!« Pa nisem dal od čolna se odgnati. Zato mi de: »Drugod, po drugi vodi, dospeš na breg, ne tod; in čolnič laži te vozil bo nekoč po onem brodi.« »Le Haron,« de Vergil, »se potolaži; tam to hote, kjer i mogo to hkrati. Del j svoje radovednosti ne kaži!« Zdaj se umiril je obraz kosmati in manj oči plamena so žarela brodarju na bledo-močvirnem blati. A vboge duše, trudne, brez odela, so prebledele, v strahu vztrepetale — tak jih beseda trda je zadela. 65 70 75 80 85 90 95 100 104 Boga so, starše svoje preklinjale, človeštvo, rojstva kraj in čas in seme, 105 ki s starši vred so iz njega pognale. Zbežale so, hudo plačoč, na sleme obrežja divje-pustega, ki čaka sovražnike Boga vse brez izjeme. A Haron — ogelj tli v očeh besjaka! — 110 'le migne in že vse se pokorava; če ne, udari z veslom počasnjaka. Kot listje se jeseni obletava, za listom list, in veja vzre pod sabo, da je na tleh nje praznična oprava: 115 tak vsiplje se Adama seme slabo z obrežja v čoln, na migljaj le brodnika, kot ptiči se love na svojo vabo. Čoln z njimi v temni vodi se premika, a preden so na drugo stran dospele, 120 že nova truma čaka spet voznika. s Besede učenik mi reče te-le: »Vsak, kdor umrje v stanu božje jeze, vsi se snido iz vsake tu dežele in si žele, da čoln jih prek odveze; 125 tako pravica božja jih vzpodbada, da hrepenenja strah dobi poteze. Duš dobrih Haron v barko ne naklada; če torej bes se krega, nate vpije, lahko umeš pomen tega napada.« 130 V tem hipu strese temne prostorije potres moči presilne in okrutne; če spomnim se, me mrzel .pot oblije. Iz solznih tal pa hkrati vihra butne, vse križem rdeče bliskati se jame; 135 postale misli moje so brezčutne in zgrudim se — globok me sen objame. IV. spev. Prvi krog. — Predpekel (»limbus«). — Homer in slavni nekristjani. Vzbudim se: hrušč mi bije na ušesa iz strašnih globočin, da kvišku planem kot človek, ki vzbudi ga strah potresa. Vzravnam se in oči si v čudu manem, 5 pogled prodreti tmo si prizadeva, da vendar, kje nahajam se, uganem. In videl sem: prepad nasproti zeva, — na robu stal sem mu — globel brezdanja, iz nje brezkončen jok in stok odmeva. Nad njo se dim in mrak in noč preganja, 10 da, naj oko še bolj pogled upira, ne vidi z roba dol se stvar najmanja. »V slepote kraj se nama pot odpira,« de pesnik, — lice mu bilo je bledo — »za mano pot naj noga ti ubira.« 15 A jaz, videč mu v licu smrt in zmedo, odvrnem: »Jaz naj grem, ko ti oklevaš, ki si doslej pogum dajal z besedo?« In on: »Napak obraz ti moj umevaš: z njega sočutje moje le odseva 20 s trpini, kar pa ti kot strah domnevaš. A pot je dolga; čas je, da že greva!« In šla sva — prvo me je zdaj sprejelo okrožje, ki le to globel odeva. Na glas ni jokal nihče ondi; vjelo 25 uho mi je le vzdihe pretresljive, da trepetalo je ozračje celo; le žal trpe, ne muke občutljive te trume velike in vzdihujoče i mož i žen in dece ljubeznive. 30 Vodnik mi dobri de: »Tvoj jezik noče za duše vprašati, v ta krog zaklete? Izvedi vendar, preden greš globoče: Brez grehov so; zasluge pa neštete dovolj še niso brez krsta oblitja, 35 ki člen je vere tvoje razodete. Bili pred časom Kristovega žitja so eni; vendar niso prav molili Boga; jaz sam pripadam med ta bitja. Brez drugih krivd smo Njega izgubili; 40 v pogubi smo', le-to samo trpeči: brez upa bomo v vek po Njem težili.« Bil tužen sem, ko slišal sem to reči: veljaki so obsojeni v te kote, med dvomi v predpeklu le-tem viseči. 45 »Povej mi mojster, prosim prav lepo te,« sem del, želeč si jasnost istinito o veri, ki je prosta vsake zmote, »se li povzpel že z dobrih del zaščito 50 je svojih, tujih kdo odtod v višave? Umel je koj vprašanje moje skrito. »Bil sem novinec v zboru te države,« mi de, »ko se pri nas veljak pojavi, ves zmagovit, ovenčan z vencem slave. 55 , Sledil praotec je njega zastavi in Ahelj sin, duh Noeta očaka in Mojzes, ki ves služil je postavi, in Abraham in David, vzor junaka, in Izrael z očetom in sinovi 60 z Rahelo, ki bila mu žrtev taka, in drugi zdaj so, blaženi duhovi. In vedi: p r e d ni bilo z Bogom sprave; ti p r v i so šli v raj v postavi novi.« Obstala nisva v času te razprave, 65 no šla naprej skoz gozd, duhov gozd, menim, ker jih bilo je kakor listja, trave. Bila še nisva daleč, kakor cenim, od vrha — kar je nekaj zableščalo, bil svod ožarjen s svitom je ognjenim. 70 Oddaljena bila sva še nemalo, vendar je videti že bilo moči, da je duhov tam neko plemstvo stalo. »Oj ti, ki v čast si vedi najgloboči in pesmi, kdo so ti, odkod jim vrednost 75 tako velika, ki od vseh jih loči?« Odvrne: »Njih ime, naravna čednost, ki nje spomin na svetu ne izgine, ta jim pred Bogom daje tako prednost.« Kar se oglasi nekdo iz tišine: 80 Pred slavnim pevcem priklonite čelo, njega se vrača senca iz tujine!« Ko klicanje le-to je izzvenelo, glej! senc četvero, videl sem, prihaja; ni lice mračno jim in ne veselo. 85 Tu dobri moj vodnik prične in baja: »Poglej tam onega, ki z mečem v roki kot knez najprej sem stopa iz sijaja: to je Homer, vseh pevcev kralj visoki; Horac za njim, ki kot satirik slove, 90 potem Ovid, Lukan je zadnji, sloki. 107 Ker vsak med njimi kakor jaz se zove — ime si čul pravkar in ni ti tuje —, časte me; to časti pa njih umove.« Tak videl sem, kako svoj zbor zboruje ta divna šola pesniškega zvanja, 95 ki druge vse kot orel nadkriljuje. Ko so mu tiho stavili vprašanja, so se mi vsi spoštljivo priklonili; vesel je bil moj mojster njih priznanja. A večjo čast še s tem so mi storili, 100 da so sprejeli me v svoj zbor češtiti, da šesti bil sem v takih mož števili. In bliže šli smo k luči čudoviti; pogovor zamolčim — tak prav je v veke, premda je tam prav bilo govoriti. 105 Do vznožja smo prišli trdnjave neke, zidov sedmero ji visoke stene so v bran, okoli voda lepe reke. Kakor po suhem smo prek struge njene; skoz vrat sedmero šel sem z modrijani; 110 do trate sveže smo prišli zelene. Ljudi obrazi so bili svečani ondi; globoki, resni njih pogledi; izreki redki in kratkoubrani. Zavili smo jo v stran z dozdanje sledi 115 na kraj odprt v leščeči se višavi; lepo smo videli jih spodaj v sredi. Tam, prav nasproti, na smaragdni travi, mi zbrane je pokazal velduhove; še zdaj moj duh vesel se z njimi bavi. 120 Elektro videl sem in nje rodove; med njimi Hektor in Enej sta bila; zrl Cezarja, oči njega orlove. Tik njih Pentezileja tam, ob njej Kamila; in videl ondi kralja sem Latina, 125 Lavinja hčerka se je k njemu vila; Lukrecijo, Bruta, ki izgnal Tarkvina, zrl Marcijo, Kornelije milino in Julijo; ob strani Saladina. Ko bolj napel sem še oči ostrino, 130 sem videl mojstra onih, ki kaj vejo, sedečega med modrecev družino; 108 vsi ga časte, vsi vanj spoštljivo zrejo; tik njega Sokrata in pa Platona; 135 za njima šele drugi stati smejo; Demokrita, — slučaj sveta mu spona! — Diogena, Taleta neptunista, Empedokla, Anaksagora, Zenona; Heraklita, ob njem pa botanista 140 Dioskurida; Tulija, Orfeja in Seneka ob Linu, moralista; Evklida geometra, Ptolomeja, Hipokrata, Avicena, Galiena, Averojsa, ki misli zrnje veja. 145 Kdo mogel bi našteti vseh imena? Ker toliko me čaka še gradiva, odpasti mora ta in ta omena. Zdaj od šestorice se izgubiva; k njim iz zatišja, ki jih vihra muči, 150 na drugo pot vodnik me moj poziva: dospel sem v kraj, kjer ni ga žarka luči. V. s p e v. Drugi krog. — Sodnik Minos. — Vihra. — Pohotniki. — Družba kraljice Didone, samomorivcev zavoljo nesrečne ljubezni. — Francesca da Rimini. Tak pustil krog sem prvega obsega in v drugi, ožji, zdaj mi noga plahne, kjer pa tembolj se jok in stok razlega. Tu Minos je, strašno režeč, ki pahne, 5 ko krivd pri vhodu sodba je zvršena, obsojenca, kakor pač z repom mahne. Namreč tako: ko duša, v zlo rojena, njega uzre, se sama vsa obtoži in on, ki krivd ni skrita mu nobena, 10 koj ve, kam sodi, v širši krog al oži pa z repom tolikokrat se oplazi, kot duša naj stopnic nizdol obkroži. Tu zbirajo po višjem se ukazi, k izpovedi se trumoma vrstijo; 15 ko rek čujo, lete nizdol z obrazi. »Ti, ki prišel si v tuge domačijo,« se Minos je zadrl, ostro gledaje, — pozabil hip je važno uradnijo — /Ir 109 »le glej, kak vstopiš! Kdo pogum ti daje? Široki vhod naj te nikar ne moti!« Vodnik pa nanj: čemu že vendar laje? »Odločene mu ne oviraj poti! To tam hote, kjer i mogo to hkrati, — in dalje vpraševati se ne loti!« Bolesti mi začno glasovi plati zdaj na uho; kjer so noge mi stale, zdaj pretresljivo slišal sem jokati. Vse luči v kraju so le-tem molčale, ki tuli kot morje v viharju tudi, če vetrov vojska tepe mu obale. Peklenska vihra, ki nič o zamudi ne ve, z ohlipom goni v krog duhove, vrteč in pa pesteč jih večno trudi. Če na razpoke stopijo robove, je jok in stok in kriki vmes zategli: Boga, lastnosti kolnejo njegove. Spoznal sem, da to vrsto muk dosegli so v kazen svojo grešniki meseni, ki svoj razum so v strasti jarem vpregli. Kot škorce v pozni nesejo jeseni peruti vzgor in gost oblak je roja — duhovi tak trpijo pogubljeni: puh sem in tja in gor in dol jih poja; nikdar jim up pred oči ne postavi vsaj manjše kazni, če že ne pokoja. In kakor žalostno kriče žerjavi, letaje v dolgi vrsti pod oblaki: tak so duhovi žalostno ječavi vršali sem in tja v viharnem mraki. Zato sem vprašal: »Mojster, kdo so ti-le, ki poka bič nad njimi v črnem zraki?« »Roke so njene, ki o njej bi bile vesti ti všeč,« nato mi del je., oni, »cesarstvo mnogih narodov vodile. Nečisti tak so bili nje nagoni, da je, oprati hteč sramotne dnove, pohoto uveljavila z zakoni. Semiramis je to; kot v knjigi slove, zasedla tron je s smrtjo Nina, druga; dežele nje zdaj sultan svoje zove. 20 25 30 35 40 45 50 55 60 110 Glej, drugo gnala v smrt je srca tuga, ki ni Siheja žari bilo verno, in tretja je Kleopatra vlačuga.« Heleno videl sem, ki zla čezmerno 65 je zakrivila; bil Ahil je veli, ki v smrt je iz ljubezni šel prešerno. Tam Pariš, Tristan; — nad tisoč našteli so senc njegovi prsti z njih imeni, ki od sveta ljubeč slovo so vzeli. 70 Ko davnih mi z vrstjo vodnik omeni imena žen in vitezov slovita, se v boli mi skali pogled megleni. »Tam ona, ki tak tesno sta ovita, bi nagovoril rad,« dem do poeta; 75 »kot dve peresi se mi v vetru zdita.« In on: »Boš videl ju, ko se s poleta približata; in pri ljubavi vdani, ki nosi ju, ju prosi, pa prispeta.« Ko senci sta prišli, po vetru gnani, 80 sem del na glas: »Menita z nama ve se, oj duši trudni, če nekdo ne brani.« Kot dva goloba, če skrbi vzbude se za sladko gnezdo, razprostrša krila letita tja, kamor nagon ju nese: 85 tak sta Didonin krožek zapustila, hiteč do naju skozi zrak zlohotni; ljubav je moja tak odmev vzbudila. »Oj živi stvor, prijazni in dobrotni, prihitel k nama si v ta zrak žareči, 90 ki svet pojila v krvi sva životni — če kralju bi sveta bila povšeči, prosila bi, da ti bi mir užival, zato ker čutiš z nama v tej nesreči. Kar rad bi slušal ali kar odkrival, 95 midva slušala bova, govorila, če bo le veter, kakor zdaj, počival. Leži dežela, ki me je rodila, ondi, kjer Pad do morja steza rame, da bi otrok družina mu počila. 100 Ljubezen, ki srce v trenutku vname, v le-tem je za lepoto mojo vzplala, mi vzeto tak, da žal ne neha zame. 111 Ljubezen, ki srce je srcu dala vsekdar še, me je zanj tak osvojila, da mi, kot vidiš, v srcu je ostala. L j u b e z e n v smrti naju je družila, morivca čaka temno dno Kajine.« To nama je dvojica govorila. Prevzet od njune tožne zgodovine sem zrl zamišljen v tla; iz misli zmoti poet me. »Kaj spet misliš?« me prekine. Odvrnil sem nato, pričel: »Siroti! Kaj sladkih misli in kaj koprnenja ju je privedlo do te Žale poti!« Obrnem spet se, lotim govorjenja: »Ob tvojih muk, Francesca, pripovesti solziti žalno se oko ne jenja. Vendar povej, kako, po čem k zavesti ljubezen je prišla iz src globine, izdala vama tajnih želj prelesti?« In ona de: »Ni hujše bolečine, — to ve tvoj učenik — , kot v čas nesreče- nositi v srcu srečnih dni spomine. Če pa spoznati tak močno te vleče ljubezni naju korenino pravo, pa bodi! — naj v solzah beseda teče. Prebirala sva neki dan v zabavo, kak Lancelota je ljubav zavedla, sama, brez slutnje za oko zvedavo. Večkrat od knjige sva oči povedla , da srečale so se, in sva zardela; ob nekem mestu pa sva vsa se zmedla. Beroč, kak smeh, ki duša ga želela, ljubimec tak je srknil z ust kraljice, je ta, ki bova večno skup trpela, tresoč poljubil usta mi in lice. Zvodnik povest bila in kdor jo zložil! Tist dan prebrala nisva več vrstice.« Medtem ko eden je duhov tak tožil, je jokal drugi; jaz sem čutil jade, omahnil, kakor bi kdo vame sprožil, in padel sem, kot mrtvo truplo pade. 105 110 115 120 125 130 135 140 112 XXXIV. spev. Devetega kroga kolobar četrti: Giudecca (Judežev kolobar, Judeževina). Izdajavei dobrotnikov in Boga. — Lucifer. »Vexilla regis prodeunt« — polglasno de mojster, »že pozdravlja kralj pekla te; le glej predse! Ga li razločiš jasno?« Kot mlin, ki goni veter mu lopate, 5 če v meglo gosto, polumrak odet je, liki pošast iz dalje gleda vate: prav take zgradbe tam imel sem zdetje. A skril sem se, ker veter led preveva, za mojstra brž, edino mi zavetje. 10 Bila sva tam — le z grozo spev to peva — kjer sence čisto v ledu so tičale, prosojne, kakor v steklu smet proseva. Poplosk ležale so, spet druge stale navpik, z glavo navzgor al pa s podplati 15 al krivo se z glavo k nogam zvijale. Ko sva do tja prišla, kjer pokazati odločil se mojster tisto bitje, ki kras mu je zgubljeni objokovati, me ustavi, stopi predme, de: »Glej D it je 20 pred tabo zdaj in v tistem zdaj si domi, . . kjer ti pogum potreben drzovit je.« Kak stresel me je mraz in glas kako mi onemel je tist hip, kdo naj popiše? Preslab izraz, preslabo je pero mi. 25 Znal nisem: mrtvo mi telo je? diše? Naslikaj sam si, bravec, z domišljavo, kaj čuti, kdor med žitjem — smrtjo niše. Vladar, ki vlada bolečin državo, od pasa ven strči v ledeni jami; 30 prej jaz bi meril z obrov se postavo, kot obri se z njegovimi rokami! Premisli, v kakšne cel on seza dalje, ki sami sta tak dolgi mu že rami. Če grd je zdaj, kot bil nekdaj prežal je 35 (ki Stvarniku bil čelo uprl je smelo!), kaj čuda, če on vse povzroča žaljel (13 Kako že to se čudno mi je zdelo: obličij troje — a pri glavi eni! Obličje prednje je kot kri rdelo, a drugi dve sta bili nad rameni in zraščena vsa tri so se družila na vrhu glave v čopastem grebeni. Rumena desnega je barva bila, obličje levo pa je bilo boje, kot so ljudje tam ob slapovih Nila. Peruti dviga se pod vsakim dvoje ogromnih, kot tak ptič — seve — jih terja; ni jader večjih zrlo oko še moje. Brezpernate, kot krila netopirja, bile so vse in z njimi tak plahuta, da trojen veter brezdna vzduh vznemirja; s tem ves Kocit spreminja v led peruta. Iz šest oči solze na troja lica s krvavo peno izvablja žal mu ljuta; in žrelo vsako tre — kot lan terica — po enega zločinca ter ga žveči, tako da hkrati vsa trpi trojica. Zločincu v sredi bol to ni največi: da dere ga na meh, ta hudobija mu višek v bolečini je skeleči. Ta duh, ki ga najhujša muka ubija, je ' J u d e ž I š k a r j o t!« — mi mojster pravi, >z glavo je v žrelu, nogi zunaj zvija. Drugovoma pa dol visita glavi: le-ta, ki črna tro ga usta leva, je Brut; vije se — glas boli ne javi; a drugi, ki da hrust je, se dozdeva, je K a s i j ! — Toda že večer prišel je; pekel si videl — čas je zdaj, da greva.« Objel sem vrat mu vsled njegove žpjje; a on na priliko je ugodno pazil, in ko razmahnil krila Dit dovelj je, je zgrabil bok kosmati ter gomazil med goščo dlak in zidom zledenelim ter — čop grabeč za čopom — dol se plazil. Ko tja prilezla sva, kjer pod debelim vrtita se mu kolkom stegni togi, vodnik je — upehan, z licem prebledelim — Grafenauer, Čitanka I. 40 45 50 55 60 65 70 75 114 obrnil glavo, kjer imel je nogi, 80 in vzpenjal se kot hribolaz ob dlaki. ,Spet‘ — djal sem — ,snideva s pekla se krogi .‘j »Privij se dobro, ker po lestvi taki« — hropeč kot truden mož se mojster veri, »iz tolikega zla vedo koraki.« 85 Prišel je ven skoz luknjo v neki čeri in tam posadil me na rob je skale; še sam korak oprezni tja nameri. — Zastonj so moje zdaj oči iskale spet Lucifra, ki mem njega bil šel sem; - 90 le še noge so kvišku mu strčale! Zakaj takrat tak silno ostrmel sem, neuki ljud se čudi, ker ne umeva, katero točko za seboj imel sem. »Na noge brž!« — spet mojster mi veleva, 95 »pot dolga, slaba bo; že je ura rana, ' že solnce terce pol na zemljo seva.* Ni gladka grajska tam bila dvorana, ampak v podzemski sva bila tokavi, ki slabo je bila razsvetljevana.. 100 »Preden to globel moj korak ostavi,« sem djal, ko sem na noge se postavil, »govori, mojster, zmote me izbavi: Kje zdaj je led? Kako se strmoglavil je ta? Prešla je noč? Že solnce sije? 105 Kedaj to pot je solnčni voz napravil?« ' In on: »Tvoj duh še zmer onkraj osi je, kjer plazil jaz nizdol sem se ob dlaki pozoja, ki kot krt skoz zemljo rije. Tam bil si, dokler dol so šli koraki; 110 ko strmoglav sem šel, glej, to minuto si v sredi bil, ki k njej teže vsi tlaki. Zdaj že pod drugo si neba poluto! Pod vašo je bila veleoseka in križali pod nje so vrhom kruto 115 brezgrešnega — od rojstva že — Človeka: na spodnji strani nogi zdaj stojita ti kroga majhnega, ki je — Giudecca. Kdar vam se večeri, se tu že svita; temu, ki sva ob dlaki se plazila 120 njega, pa nogi zdavna tak strčita. 115 Z nebes ga Moč je s te strani pehnila; a zemlja, pod tem nebom razprostrta, v bojazni se pred njim je v morje skrila in k vam prodrla; ubegnila od Črta je tudi ta nad nama; vsled odskoka 125 pa raza je nastala ta predrta.« Od Belcebuba doli je globoka ta raza toliko, kot se steguje nad glavo rakev mu pekla visoka. Iz trne uho le šum rečice čuje, 130, ki strugo si je v skali izvotlila, da lahne v njej vijo nizdol se struje. V ta tajni rov z vodnikom sva stopila, da vrneva se v svet svetlobe jčtsne, in lezla gor sva, ne da bi počila, 135 on spred, jaz v sled, gnan želje neugasne, dokler ne zableste mi z neba tam — skoz poko okimglasto — reči prekrasne; prišla sva ven in zrla spet k zvezdam. Idilični ep. 57. Triglav. Fr. S. F i n ž g a r. I—II. Pomlad je prišla v deželo in dospel je čas, ko ženo živino na planine. Perica mlada Mina si že poje pesem-o pla¬ ninah. Njena mati, Rupnica, je že vse pripravila za odhod svoje- hčere, ki pojde naslednji dan kot gospodinja v kočo na Rupni¬ kovi planini v Vratih, ter ji daje poslednje nauke. III. Na planine. Prišel je dan slovesni za pastirja, planinkam dolgo zaželeni praznik. Zavezan z belim prtom čaka jerbas, ob njem pastirjeva bisaga, težka. Pred vežo votlo se oglaša zvonec, 5 ki v letu vsem zapoje^samo dvakrat: ko na planine ženejo pastirji in ko na jesen z gor se vrača čreda. Pozna živina dolgo tisti zvonec, najbolj pa mavra, ki že sedmo leto 10 zvončasto slavo vživa ponosito. S 8 * Zravnala je otrple ude močne, privzdignila nad jasli modro glavo, mukaje naznanila vsemu hlevu, 15 da danes se konča zapor pozimski. Verige močne vse so zarožljale in zaškripale mnogotere jasli, zapeli koz in ovec drobni zvončki, ves hlev umel je mavre glas in zvonec. 20 Odpro macesnova se vrata težka, skoz nje oblastno stopi črednik Miha, klobuk njegov enajstič gre v gore — pozna se mu, da mnogo je prestal. Obraz ni lep; razbrazdan je, rjav. 25 Čez ramo torba mu visi usnjena; s klobukom hkrati jo je kupil Miha. Obleka stara — Miha star pastir. Le javorove coklje so nove, nanovo s sekanci so nakovane. 30 »Pa Bog in sveti božji križ,« de Miha, naravnost k mavri nese težki zvonec, zapne okrog vratu ji zvončni jermen, potem raztveze ponosito mavro. Za njo po vrsti je raztvezel vse: 35 vse cike, belše, liske in teleta, nazadnje drobnico meketajočo. Pred vrati je pa stala gospodinja, s štefanjo vodo je kropila čredo in blagoslova je prosila zanjo. 40 Ko zadnji kozek je čez prag pridrobil, prišel mastito Miha je iz hleva, oprtal zlahka težko je bisago in trdo odkorakal za govedom. Za njim na prag prinese beli jerbas 45 domača hči, edinka, brdka Mina; vrteča svitek pisani po prstu, posluša pazno zadnja naročila, ki skrbna mati za slovo jih daje. Potem zadene ročno težki jerbas, 50 za čredo lahkonoga odhiti. Za njo je zrla Rupnica postarna, dokler v smerečje črno ni se skrila. Na delo šla je potlej pred ognjišče; zamišljeno je ogenj podkurila, 55 pristavila kosilo za družino, nato se je zamislila globoko in dolgo sanjala vesele misli. Kipeči lonec jo šele je zdramil in sodbo tole takrat je izrekla: »Če taka bo obstala naša Mina, najboljši ženin si jo sme izbrati.« IV. Peričnik. Peričnik, tudi ti sedaj si prost! Rešila te pomlad okov je zimskih. Pomladni veter nate je zavel, zapokal s hrupom je steber ledeni, ki curek tvoj je celo zimo stražil. Vode se penijo po ozki strugi, kot da popraviti hite v pomladi, kar v zimi mrtvi v snu so »zamudile. Pršeč razgrinja se meglica mokra, na drevju v svetle bisere se druži, ki v jutra solncu mavrično iskre. In v loku drznem čez visoko steno v tolmun na skale voda štropota, da slapa grom skala zidavo stresa in votlo se razlega v sive gore. In prosta, kakor ti, pod tabo čreda vrsti se danes na planine sočne. Med tvojim štropotanjem se razlega brneči zvonec ponosite mavre, ki, vešča poti, v čredi prva stopa, v Za vrsto hodi trdo\ čednik Miha, tobak kadeč iz okovane čedre. Presledek mal. — Zazna se na ovinku v smerečju beli jerbas brdke Mine pri mostu, ki čez bistri potok vodi; privzdigne jerbas s krepkima rokama in dene breme na zeleno trato. Pod slapom hoče počivati Mina, tako navada stara je planink. • Vrste se v glavi deklice podobe, spomini so preteklih dni veselih, ki na planini jih je doživela: veselje v koči in na pašhikih, nedolžne šale drugaric planink, drvarjev mladih krepko prepevanje in Mihe — starega pastirja — bajke. A vmes vesela godba zvoncev gorskih, predrznih lovcev zmagoslavna uka, sokolji glas in divje koze pisk, senic pogorskih ščebetanje rahlo, gavrana črnega grozeč krohot. 60 5 10 15 20 25 30 35 40 118 In to življenje bode se živelo od danes spet do jeseni rumene. Nad slike te kot slika vseh kraljica 45 priplava deklici podoba ljuba — Matijče, mladec brdki, dovški lovec. On trikrat je kolovrat nesel ž njo, ko s preje se je vračala domov Očancev starih dolga vrsta pravljic 50 zbudila strah je v srcu mladi Mini; zato ni sama upala domov —. Ko sliko to je zrla njena duša, srce zatrepetalo je še bolj, še bolj mu všeč šumeči bil Peričnik, 55 zakaj srca trepet ob njega sliki ni znala Mina srcu razložiti Utrgala je vrese prvo cvetje, privila k njej je lično Petrov ključek, pripela v nedra na srce nemirno 60 pomladi prvi šopek. Pesem tiha privrela je iz burnega srca, da taščica na veji je poslala in se čudila pesmi — o planinah. V. Koča. V naročju varnem silnega Triglava sloni brezskrbno sočna zelenica; ob desni in ob levi zid se dviga, ki niso ga zidale smrtne roke. 5 Celo gigante skladi bi težili, ki drug nad drugim rastejo navpik. Neštetih vekov dolgo vrsto že ob zidu časa zob nestrpno gloje, zajeda se v zidovje — pa zastonj! 10 Zidar neskončni, ki iz nič sezidal zidovje samopašno, On edini lahko ga zopet stare v nič in prah. Čemerno Cmir se dviga na levici, nasprotne hribe zaničljivo gleda — 15 in z ostro ramo reže mrzli sever, ki piha Vratom čez podboje sloke. Pogosto zajezi njegove dihe, da leno plazijo se mu krog glave, v Pekel se zgrinjajo za Cmirovo glavo. 20 Nad Vrati in nad Cmirom pa kraljuje Triglav, gora najvišji gospodar. Po svetu daleč gleda z glavo trojno, pozdravlja solnce, ko še spe doline, 25 119 in v mraku dolgo se poslavlja ž njim. Sneženo polje krije mu oprsje, vihar po polju orje bele brazde in točo vanje seje, mrtvo seme. — V zavetju tem je skrita zelenica, na njej ponižna Rupnikova koča. Macesnovi in borovi krepelji, 30 okleščeni na pol, na pol kosmati, po sev sloneči v vrsti drug ob drugem, podprti s koli, zvezanimi z roči, stoleten plot grade leseni koči. Za plotom raste šavlje in kopriva 35 in divja meta sope omamljivo. Smereki dve in starodavna bukev stoje na sredi vrta gorskega. Smereki sta za streho drobnici, na starodavni bukvi pa sloni 40 v zavetju tamar ponosite mavre. Pokrit je s čreslom, s kameni obložen, da veter ne podere šibke stavbe. Za tamarjem stojijo majhne svisli. Tam mirno lahko spi na mehkem senu, 45 kdor hoče prenočiti na pianini. Na štirih stebrih se dviguje koča, stopnice vegaste držijo vanjo. Pred kočo je obdelana gredica, z visokim plotom varno ograjena. 50 To je planinski vrtec brdke Mine. V gredico seje zelišča koristna, a tudi zrno cvetno posadi — . Za kočo tnalica je in sekira, leži krog nje iverov gosti roj. 55 Pastirja Mihe pridna roka cepi na tnalici drva za mlado Mino. Na spodnji strani je v ograji lesa; stezica gladka vodi skozi njo. Po njej prihaja često brdka Mina, 60 ko hodi v Bistrico vode zajemat, ko vrača s strmih se gorPovejte doli deklici še enkrat: Nikdar ne bode v Rupnikovi koči Matijče, dovški lovec, siten gost!« Naprej je zopet šel po trdem ledu, 90 dokler na sedlo ni dospel visoko, kjer svet odpre se na bohinjsko stran. Se dalje po grebenu se je plazil, prehajal je kameni most, ki veže Triglava Velikega strmo glavo. 95 s Triglava Malega izboklim hrbtom. Povzpel se je že nekaterekrati, objel še krčevito nekaj skal in drzni lovec bil je vrh Triglava. Kot iz plenic in rdečkastih povojev 100 odvila mati bi rojeno dete, tako iz rožnih rok jutranje zarje priplavalo je solnce, zlato dete. Po slemenih so prameni se usuli, zlatili gor visokih stare pleše. 105 V dolinah ležal je še tihi mrak. Meglice so visele nad vasmi ter zginjale pred solncem so počasi, kol dvigal lahko bi zaveso z oken, da zreš nemoten ves prirodni kras': 110 morja ravnino sivo, laško polje, gorice vinske, suha kraška brda, ledene gore Švice in Tirolske, koroške gozde, rodovitno polje, dežele kranjske biserno oko, 115 Triglavskih virov dolge bele struge. V soseščini planinske zelenice, 129 kjer pasejo pastirji zdravo čredo, pa nepregledne kupe sivih skal, domovje ropnih ptic in divjih kozlov. V Bohinju pa megleno jezero 120 umakniti se ni hotelo solncu. In vendar ni Matijče zrl drugam kot tje, kjer mati zlata spi v gomili. Kako je drugekrati vriskal lovec, kako se čudil je naravi krasni, 125 ko vrh Triglava je ponosno stal! Oko ne čudi danes se naravi, srce veselja mu ne prekipeva; mračno v dolino gleda na meglo, ki trdovratno legla je nad Bohinj. 130 »Megla, le leži gosta in pokrivaj z zaveso mračno ljubi kraj miru, da sin nesrečni zrl ne bo gomile, kjer v prsti matere srce počiva. Zakaj zapustil si domači kraj? 135 Zakaj drugod iskal miru, zakaj? Ljubav nobena ni tako globoka, kot mati ljubi svojega otroka. Ko matere srce preneha biti, . tedaj ljubezni žarek odgori ti. 140 Nobeno te tako ne bo ljubilo, ker eno le je materino bilo.« V dolino Vrat Matijče je pogledal, pogledal zadnjikrat, potem odšel s Triglava — romat k matere gomili. 145 XI. Mrtvec. Na desno lovec je zavil s Triglava, po ,dimniku* nevarnem se je plazil, podričnil se je po obronku strmem, za sabo sprožil je šumeči grušč, da kamen s sabo kamen je povabil 5 in v zboru hitel za predrznim lovcem; še eden skok, Matijče Stal je v melu; nevarna pot je bila dokončana. Postal je v mehkem pesku dovški lovec, nazaj preduhe gledal je zijave, 10 katere je izdolbel časa zob, izklesal žlebe hudournim vodam. Pretresal mraz ga je ob tem pogledu in čudil se je, da prišel je živ in ni razbil na kosce se po skalah. 15 Grafenauer, Čitanka 1. 9 130 Kar dvigne plešec se ploveč znad Krme. Perot mu črta v zraku širne kroge, v ovinkih spušča se na golo zemljo. Matijče prime nehote za puško, 20 napne mu petelina mirni prst, oko mu kot sokolje zažari, kopito k licu varno si nasloni, upre je čvrsto v nepremično ramo. Razleže jeka se po goličavah. — 25 Perot omahne obstreljeni ptici, na tla, boreč se s smrtjo, pade jastreb. A danes ni vesel Matijče plena, ker sklenil je, da več ne bode streljal. Zato ni hitel k ustreljeni ptici. 30 Počasi je korakal po globeli, premišljal jastreba usodo žalno: v višavo sinjo se poprej je dvigal, perot predrzna je veslala v zraku, oko prešerno zrlo je na zemljo, 35 vprašaje, kdo mi more škodovati? In zdaj? Zadelo ga je drobno zrno, perot je strta, mrtvo je srce, oko skaljeno krije smrtna senca. Matijče, sam si obstreljena ptica! 40 Beseda ena te v srce zadela in strt polet je tvojega duha in strt trepet veselega srca. Oko je solze senca omračila, iz lepih sanj pozvan si spet na zemljo, 45 ki solzna bila je in bo dolina. Globoko v misli take zatopljen Matijče bliža se globeli ozki. Snega leži ob njej še debel plaz in dno takisto krije ledna skorja. 50 Pri snegu se ustavi dovški lovec, s sokoljimi očmi pregleda plaz in sredi njega mu oko zagleda prostrto žrtev mirne svoje roke. Jermene pri derezah si pritrdi, 55 da varna bo stopinja v trdem snegu, zakaj, gorje, če zdrsne ti na plazu! Po bliskovo te nese v dno prepada, kjer drzno glavo si zdrobiš ob skalah. Zato Matijče, vešč nevarnih potov, 60 oprezno stopa po ledeni skorji ter varno res dospe do mrtve ptice. Pero si vtakne za klobuk Matijče in vstane, da se vrne na stezo. 131 Premišljeno pregleda mrzli plaz, da našel bi najbližjo pot iz njega. 65 Tedaj oko strmeče se ustavi ob skali, ki moli iz srede plaza. »Moj Bog! Človeško truplo!« vzklikne lovec. Ledena skorja zaječi glasno, ker so dereze ostre jo orale. 70 Sneženi prah se izpod nog kadi in kakor iskre žarne v stran prši, Matijče šine bliskoma po ledu, še mar mu ni, da si življenje tvega. Nevarnost moč človeku vliva v žile, 75 da eden človek zlahka delo dveh vrši. Matijče dolgo je sedel na snegu, pripognil se je k mrtvemu telesu, a hitro je odstopil za korak in kot iz jasnega zadet, se zgrudil 80 na led je ter bolestno jeknil: »Otmar!« Matijče dolgo je sedel na snegu, brezčuten — kakor led pod njim in skala. Oh ne! Telo samo je bilo mirno, a v prsih bil se grozovit je boj. 85 Ljubezen in sovraštvo sta se bila. Kot po viharju solnca trak prisveti na zemljo, ki je trepetala v strahu, tako Matijčetu se mir razlije po bledem licu in po temnem čelu: 9o ljubezen zmogla je sovraštvo črno in vest pokojna je hvalila lovca: »Ljubav si storil in krščansko delo človeku, ki ti zgfenil je življenje. Tvoj svinec je ubranil ropni ptici, 95 da ni zadrla krempljev v mrtvo truplo in razkljuvala lepega obraza, kosti pa razmetala po tokavah, da bi nemirne čakale vstajenja, prhneč na tleh, ki niso posvečena.« 100 Matijče vstal je. Dolgo ni premišljal. Razgrebel s palico je trdi sneg, obvezal z ruto Otmarju obličje in v grob ledeni skril je mrtvo truplo. Potem je zlomil dolgo palico, 105 •ki leta že mu bila je družica. Na križ je zvezal konca in zasadil rešenja znamenje na hladni grob. Pred križem tem Matijče je pokleknil in prosil tujcu večnega pokoja. 110 9 * 132 Zamišljen z groba je odšel Matijče _ pastirjem pravit o nesreči bridki, Jci tujca je v viharni noči strla. Opolnoči so drugo jutro šli 115 iskat pastirji zagrebeno truplo, da poneso je k večnemu pokoju. Matijče šel ni k žalnemu pogrebu, izginil je, nihče ni vedel kam. XII. Otmarjevo truplo preneso pastirji mimo Rupnikove koče v dolino, kjer je pokopljejo. XIII. Na grobeh. Megla hladilna plula je ob Savi, kot prt mrtvaški tiho zagrnila vasice mirne v bistriški dolini. Kot bi zares posekla smrt ljudi, 5 tak mir je vladal po dolini vsej. Le šum voda razlegal se je v gore, otožno venomer bobneč čez jez, kot časov reka v večnost bi hitela. Tedaj v zvoniku svetega Miklavža 10 počasi ure zdrsnejo kolesa in zvona glas se meša v šum jezov. Dvanajstkrat kladivo na zvon udari in zopet završi kolesje staro. Duhov nemirnih ura je odbila. 15 Kdor slišal nje zamolkle je udarce, prekrižal se je na ležišču trdem in molil >očenaš« za duše v vicah. Brnel še bron predramljen je v zvoniku, ko med grobovi se prikaže senca. 20 Nemirno gibala se je med njimi, postala večkrat, zopet se genila, pripognila se k tlom, pa kvišku zrasla. Kaj to? Mrtvaški ples se bo začel? Tedaj resnične so besede dedov, 25 resnične babic velih pripovedke: kako o polnoči prihajajo, da na grobovih -svojih rajajo, ker nimajo počitka v sveti prsti, . ne v jami tihi, ne v trohneli krsti. 30 Krivica goni jih na svet nazaj, krivica jim zapira sveti raj. Vendar — na teh gomilah plesa ni. Saj v zemlji tej ne spijo odrtniki; 133 krivico vsakdo prej je poravnal, potem je legel k večnemu pokoju, 35 zato ta senca duh nemiren ni, ki polnoč ga zbudila je iz spanja. Poglejte! Mirna je podoba mračna, kleči na grobu pri lesenem križu. Globoke zdihe sliši gluha noč. 40 Med zdihi večkrat sliši se beseda, beseda, ki doni tako prijetno, da se topi srce v neskončni sreči a reže tudi bridko v dno srca — beseda kratka in edina: mati. 45 Zapel petelin prvič je na vasi, Matijče zadnjič je poljubil grob, pokropil ga s poslednjo je solzico — slovo je vzel od matere — do smrti. In ista noč je prva grob pokrila, ki v njem je Otmarja srce prhnelo; in ista noč je prva priča bila, kako srce je dvema krvavelo. In rana ta ni prej se zacelila, da je obema smrtna ura bila. . Ko drugo jutro je prišel grobar izkopat jamo zadnjemu mrliču, dobil na revnem grobu je dvocevko. Nihče poznal orožja ni v soseski, nihče ni znal povedati lastnika, le nema noč povedati je znala, . da materi prinesel v dar dvocevko Matijče je — nesrečni dovški lovec, ko je prišel izpolnit zadnjo željo ter puško za sekiro je zamenil. XIV. Jesen je prišla v deželo, živina s pastirjem Mihom in gospodinjo Mino se je vrnila domov, a ne tako veselo kot prejšnja leta. Kajti Mino so pretresljivi dogodki tega leta tako potrli, da so ji izpodkopali zdravje: kljub materini skrbi pola¬ goma hira in umre. 50 55 60 65 134 IX. Roman. 58. Iztok. Iz romana Fr. S. Finžgarja »Pod svobodnim solncem«, poglavje 3 — 6. III. Sredi taborišča je sedel na hrastovem hlodu godec Radovan. Povsod je bil poznan, doma nikjer. Potoval je od roda do roda Slovenov, bil na plunko in pel junaške pesmi, zlagal prigodnice in pripovedoval vesele zgodbe. Do Baltiškega morja je prišel, 5 prezimil že trikrat v Bizancu in sedaj ga je vedla pot zopet v Bizanc. Zvedel je namreč po trgovcih, ki so prišli k Hunom po krzno in konje, da se pripravlja Carigrad to zimo na velike veselice. In ob takih časih je vrelo barbarov v Bizanc od vseh krajev. Bili so to postopači, kruha in radosti lačni ljudje, ki so 10 dobro vedeli, da so bogatim gospodom potrebni. Treba je bilo razkričati njih slavo po ulicah, vpiti v cirkusu, delati javno mnenje po beznicah in predmestnih gnezdih. Zato so tudi živeli kakor ptice, katerim iz visokega okna potresa bogata roka obilnega zrnja. 15 Radovan je sedel sredi taborišča in udarjal na vesele strune. Zavit je bil v dolgo haljo in čez ledja prevezan z belim konopcem. Še nikoli ni stisnil njegovih ledij jermen, da bi obesil nanj meč. Njegovo bogastvo je bila plunka, pa tudi njegovo orožje. Hvalil se je, da so ga že ujeli Bizantinci in ga zaprli, 20 misleči, da je vohun. Celo cesar Upravda se je zanj zanimal in ga dal privesti predse. »S plunko sem prišel,« je pripovedoval, »pred Upravdo. Povem vam, da Perun ni lepši od tega cesarja. Zableščalo se mi je, ko sem stopil predenj, in zvrtelo, kakor bi napol pijan 25 pogledal v solnce. Pa je rekel cesar: ,Za koga vohuniš? Odkod je tvoj rod?‘ ,Pošten sem in pravičen in na Krista verujem!*,; Mladci so se mu zasmejali., »,Na Krista verujem, 1 sem rekel in sem se prekrstil. 30 ,Tvoj rod, tvoj rod?‘ je zahteval Upravda. ,Sloven sem, miroljuben in ponižen! 1 ,Sl oven! Torej vohun onih barbarov, ki plenijo po naši zemlji.* 135 ,Nisem, pri Kristu, da nisem tisti Sloven. Od severnega morja sem jaz doma, godem na plunko, tolažim ljudi po svetu. — Še nikoli ni prijela za meč moja roka. 1 ,Udari na plunko!‘ In sem udaril. Upravdi se je raztajalo in razlezlo srce kakor koštrunova maščoba na ražnju. Pa mi je rekel: ,Pošten si, kakor so poštene tvoje strune. Pojdi svojo pot!‘ Šel sem. Ali zvedel sem, da je slišala mojo plunko sama Teodora, carica, ki je takrat skrivaj odgrnila zagrinjalo in pogledala name. Sama pri sebi je rekla: Kako lep človek ta Radovan!« Ponosno je pogledal po devojkah, ki so stale krog njega. Ali te so se mu glasno zasmejale, Radovan je pa udaril na strune in započele so veseli raj. Ko je nehalo gostovanje, je drugo jutro Svarun razposlal spretne mladeniče na ogledi. Naročil jim je, da se na večer vrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva vojska. Prepričan je bil, da Bizantinec Donavo prekorači pred zimo, da si nabere plena za ostrog. Zato je sklenil, da pozve za njegov pohod in ga zagrabi iz zasede. Naročil je vsem, da pobrusijo sekire, priostre kopja in meče. Strelci so se morali vaditi ves dan, da so prožili strelice na buče, ki so jih poteknili na kole. Med mladci, ki so šli pozvedovat, je bil tudi najmlajši in edini še živi Svarunov sin Iztok. Nerad'mu je dovolil oče. Slednjič se je vdal, ali moral si je izbrati še tri tovariše. Vsi drugi so odšli po dolinah, gozdih in planjavah peš. Samo Iztok in tovariši so zasedli iskre konjiče. Imeli so nalog, da prodro najdalje proti jugu, naravnost proti Donavi, kjer so vedeli, da je Hilbudijev tabor. Kolikokrat je odjezdil mladi Iztok nad divjega neresca, kajkrat se je plazil sam za medvedom, mnogokrat je zapihal ris nad njegovo glavo, ko je ležal opoldne pri čedi ovac — ali še nikoli mu ni utripalo srce tako kakor danes. Prvikrat v bojni službi. Ni mu rad dovolil Svarun; ko mu je pa dovolil, mu je poveril najvažnejšo službo, odkazal mu je pot naravnost proti gnezdu sovraga. Ljubinica je izgubila že devet bratov — bala se je za Iztoka, ali bila je ponosna nanj. Poznala ga je, kako je drzen in lokav, kako izboren strelec, močan borec; vedela je, da se prime njegove roke sekira in meč, pastirski korobač in lok. Šla je zato 35 40 45 50 55 60 65 70 136 radostno sama po risovo kožo, pogrnila z njo hrbet bratovemu 75 konju in stopila na okope, ko je Iztok odhajal. Mladeniči so jezdili počasi skozi šotore. Ko so prijezdili mimo zadnje gruče borcev, tedaj so prhnili konji, in kakor bi se štirje črni vrani spustili v prostrano polje, so planili jezdeci v daljavo in kmalu so se izgubile štiri črne lise in čisto izginile 80 v rjavih bilkah visoke trave. Iztok je jezdil divje. Hrepenenje ga je tiralo in drzen je bil, da bi bil planil skokoma pred samega Hilbudija, pomolil mu pest v lice ter zakričal: »Stremo te!« Prvikrat je čutil bojni pas krog ledij, prvikrat ni iskalo njegovo oko zverjadi, ampak 85 hlepelo, da zagleda blesteče šleme Bizantincev. Burno je plalo srce v prsih, čutil je mogočno silo v rokah, da je tu pa tam stisnil povodce tako trdo, da je zapihal konj, ukrivil vrat in se gnal v divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je, da tako prijazno, tako polno svobode še ni nikoli sijalo solnce. Ali to svobodno solnce 90 bi rad zasenčil Hilbudij, krščenik, njemu in njegovemu rodu, ki je prosto gonil čede po daljnih stepah, ki je svoboden iskal plena, koder je hotel. Trdno se je nadejal, da mladci, katere on popelje v boj, pomandrajo Bizantince in preženejo temni oblak, ki se je obesil pred jasno solnce njegovih dedov. 95 Konji so se uznojili, solnce je stalo visoko. Majhen potok, ob katerem so jahali, se je izlil iz soteske, ki je bila porastla z gostim gozdom. Pred Iztokom se je širila dolga planota, po kateri se je upogibala trudna jesenska trava. Pridržal je konja in počakal spremljevavcev. 100 »Razjahati moramo! Če jezdimo po tej planoti, zapazijo nas lahko bizantinski ogleduhi. Potem je vse izgubljeno... Zato odvedemo konje v gozd, tam jih eden straži in napase, drugi trije se pa prerijemo po travi in grmovju do onega grička, ki se dviga iznad planote. Moj oče mi je rekel, da se od tam vidi 105 Donava in onkraj reke Hilbudijev ostrog.« »Iztok, daleč je tisti grič. Do noči dospemo komaj do njega.« »Moramo! Rado naj čuva konje, dokler se ne vrnemo! Če nas še ne bo, ko leže noč, jahaj nam naproti — tuli kot volk, da se snidemo!« 110 Iztok je govoril kot poveljnik, ki ima oblast. Nihče mu ni ugovarjal. Poskakali so s konj, Rado je prijel za uzde in zavil s konji v grič, da jih skrije in na varnem napase. 137 »Ti greš na levo, ti na desno, jaz v sredi teh poljan — na vrhu griča se snidemo!« Hitro so se ločili. Brez steze in brez ceste je bila ravan. Visoka trava jo je krila in grmičevje se je razpenjalo tu in tam. Nikjer ni bilo sledu konjskih kopit. Hilbudij že dolgo ni jahal tod. — Mladci so se zarili med travo in se plazili kakor mladi lisjaki previdno in hitro naprej. Komaj so bili par sto korakov oddaljeni, že ne bi bil nihče razločil, da lazijo tam po travi člo¬ veška bitja. Včasih so popolnoma izginili, včasih se je zamajala visoka trava, kakor bi veter dahnil vanjo. Iztok je ril neizmerno hitro naprej. Pot mu je lil po obrazu, pa se ni zmenil. Po plečih ga je često oprasnila bodeča veja; še začutil ni. Odtrgal je potoma zelene bilke in sočne liste ter jih žvečil, da si je tolažil žejo. Dihal je globoko, nosnice so mu plale, kakor bi pihal mlad neresec skozi dobravo. Ustavil se je pri samotnem drevesu, ki ga je polomil čez leto vihar. Zlezel je v njegove veje in sedel, da se za trenotek oddahne. Njegovo oko je iskalo griča. Bil je že bliže, vendar je bila ravnina še kakor morje med njim in onim hribcem. Ali pogum mu ni upadel. Njegove oči so se svetile kakor sokolu in predrl bi rad s pogledom grič in zazrl široko reko in za njo Hilbudijev tabor. Kar nenadoma se zablišči nekaj pod gričem. Kakor bi svetel plamen švignil — in hitro ugasnil. Iztok se vzpne skozi veje, zasenči z roko oči in gleda v daljavo. Zabliskalo se je vnovič in zopet in zopet. Ni gledal dolgo, da je natančno razločil tri jezdece, ki so jahali v smeri proti njemu. Lesketali so se oklepi, svetile čelade. Iztok je zažvižgal, kakor ptica ujeda, da je opozoril tovariša na nevarnost. Odzvala sta se mu. Pomudil se je še nekoliko v gostih vejah, jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu. Srce mu je prvi trenotek vzplalo.' Za pasom je imel samo kratek nož in pomislil je, kako ga razsekajo Bizantinci, če ga dobe. Dobro, da je trava upognjena, da ne zapazijo zlepa njegovega sledu. Legel je na trebuh in se kakor kača plazil po tleh proti gostemu robidovju. Veliko, nizko grmovje je ležalo sredi stepe, kakor zaplata. Zaril se je po vseh štirih v sredo grmovja. Do tja s konjem ne pride nihče. Srce mu je toklo od hrepenenja in čakanja. Zamislil si je že, da morda ugledajo njegovo sled, da razjahajo in ga poiščejo v 115 120 125 130 135 140 145 150 138 skrivališču. Segel je po nož za pas in natančno preudaril, kako plane nad prvega in mu zarine rezilo v goltanec — druga dva 155 se preplašita — v tem pa bo on že pri konjih, enega zasede v skoku in odvihra preko stepe. Tako se je vživil v to misel, da je vzboknil hrbet kakor mačka in hrepeneče čakal plena. Kopita so se že čula. Zamolklo so donela po suhi ravnini. Vedno bliže so prihajali. — Že so tu! Iztok je videl skozi malo 160 liso v grmovju blestečo opravo, zahrepenelo se mu je po boju in komaj komaj, da se ni -dvignil in zakričal nanje. Jezdeci so pa v lahnem diru šli mimo njega. Čul je pogovor, razumel ime Hilbudij — sicer ni razumel ničesar, ker so govorili grški jezik. Počasi so se oddaljevali udarci kopit. Iztok Se je 165 dvigal v grmu oprezno in brezslišno tako dolgo, da je prirastla njegova kodrasta glava na vrhu skozi grm, kakor bi se dvignila solnčnica in se ozrla za odhajajočim bleskom konjikov. »Če zavijejo v hrib in dobe naše konje!« Te misli se je prestrašil. Kakor kip je stal'sredi grma in ni 170 se mu rodila pametna misel. Ali polagoma se je umiril. Konjiki so krenili na desno k potoku. Napojili so konje, prebredli vodo in se počasi spustili v klanec na drugem kraju vode. — Iztok se ni ganil, dokler niso izginili v goščo. Lahko bi pozval sedaj tovariša, da bi se vrnili do konj in 175 šli naglo domov povedat, da bizantinska vojska ni daleč. Toda , Iztoka je gnalo naprej. Morda za onim hribom tabori Hilbudij! Preštel bo njegove vrste — vrnil se in naznanil važno vest o vojski. Vil se je kakor mačka in gnal dalje po največji travi, se 180 skrival za grmičevje, se plazil po vseh štirih pa zopet ležal, kadar je bil dosti v zavetju. Solnce je tonilo, ko je stal pred gričem — zmučen in truden, da so se mu tresle mišice na stegnih. Če sta tovariša prišla? 185 Zaskovikal je. Oglasilo se je prav blizu na desni in levi isto skovikanje. V kratkem jih je združila temna loža. Plezali so brezslišno po strmi rebri, in preden je še izginilo solnce, so bili vrhu griča. Poslušajo. Vse tiho. Nekaj ptičev se je splašilo z vej, daleč nekje 190 je zakruncal divji prašič. Uležejo se na‘zemljo in nastavijo uho na prst. »Topot! Topot! Kopita!« 139 Vsi hkrati so to izgovorili. Iztok se dvigne in spleza na drevo. , »Donava!« 195 Vzkliknil je skoro glasno. Pred seboj je videl prostrano ravnino. Oklepal jo je v solncu žareč okvir — široka reka. Tam za tem ognjenim okvirom, prav na mestu, kjer je ležala čez vodo dolgo potegnjena črna proga — most — se je dvigal iz temne lise dim. 200 »Tabor vidim!« Tovariša sta se razveselila; kakor divja mačka sta se oglasila in začudila. Iztok se je oziral, odkod klopotanje kopit. Še enkrat so se vneli solnčni žarki in žareča ploskev je izginila. Prav takrat je 205 tudi Iztok zapazil troje lučk, ki so se bližale hribu. V silnem skoku so se vračali jezdeci poizvedovavci — in drevili krog hribca v ravnino, da čim prej dospo v tabor. Iztok se je vesel in srečen splazil z drevesa. »Če so konjiki ovohali naše gradišče?« 210 »Strašno tirajo konje! Važna poročila neso. Vrnimo se!« »Počakajmo še in odpočijmo se nekoliko! Mesec vzide, Rado nam privede naproti konje — morda še kaj čujemo in vidimo.« Mladci so legli na mah, ugriznili v kose ovčjega sira, si 215 poiskali sladkih koreninic in govorili tiho junaške besede. Mrak je legel hipoma na zemljo. Na vzhodu se je že dvigal mesec, še ves bled. Njegovo prepalo lice se je še balo solnčnih žarkov, ki so po nebu v rdečih plamenih jemali slovo. Topot konj je že zdavna obmolknil. 220 »Pojdimo! Vrnimo se! Svarun je naročil, da se vrnemo vsi z nočjo,« sta silila mladca. Iztok pa ni hotel. Z mladeniško svojeglavnostjo se je veselil, da zapoveduje — prvikrat v življenju. Zato se ni zmenil za oče¬ tovo naročilo. Hrepenel je po slavi in še važnejših novic bi rad 225 prinesel Slovenom v tabor. »Ne gremo še! Če pride kmalu Rado s konji, počakate me, jaz pa pojezdim za onimi tremi prav do mosta.« Tovariša sta osupnila. »Pomisli, Bizantinec straži most! Ujamejo te ...« 230 Iztok se je zasmejal naglas, da sta se tovariša plašno ozrla naokrog. • 140 »Morana naj ti prizanese! Iztok, ne tvegaj! Stribog naj po- pihne in zanese tvoj prešerni smeh Hilbudiju na uho! Besi naj 235 dvignejo volkodlake v šumi, pa nam zaskočijo pot in nas zvodijo!« Tovariš, ki je tako govoril, je segel nehote z roko za vrat, kamor mu je obesila mati tri mogočne nereščeve čekane, da bi ga čuvali pred uroki in besi. Iztok se je prevalil vznak in na licu je obsvetila medla 240 mesečina smeh — poln dvoma. »Morana — besi — volkodlaki« — so šepetale ustnice. Da bi mu ti mogli škodovati? Vera očetov..., pa vendar ... Zakaj se jih ne boji Hilbudij? ... Oči je zaklopil, na čelo si je položil sklenjene roke in molil z vročim vzdihom k Svetovitu, naj ga potolaži on, ki hkrati zre na vse 245 štiri vetrove, ki vidi v temni noči, ki gleda v jasno solnce, pa se mu ne skalijo oči... »Tra - tra - tra!« Vsi trije planejo kvišku. Vnovič: »Tri - tra - tri - tra ...« 250 Oddaleč so se čule trombe. Iztok je bil v trenotku vrhu drevesa. Napenjal je sokolje oči, zapičil jih je v črno liso za Donavo, kjer je prej videl dim. Luna je razžarila okolico. Zazrl je v motni luči, da se iz onega vzvišenega prostora sipljejo svetlikajoče lučke. Vedno več — 255 proti reki se zibljejo — »Hilbudij prihaja z vojsko!« Iztok je planil z drevesa, v divjem teku so se zapodili po bregu in skokoma bežali naravnost proti griču, kjer so bili konji. »Da bi prišel Rado!« je siknil Iztok in se pognal čez grm. 260 »Čuj, volk je zatulil!« »Rado prihaja. Blizu je že! Hitro proti njemu.« Vsi trije so drevili s podvojeno silo v smeri, kjer so čuli volčje tuljenje. Oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih, volk se jim je odzval, bliže in bliže so prihajali drug drugemu. Kmalu 265 so začuli hrzanje konj in šum trave. Oddihali so se in šli korakoma. Oddaleč so že videli črne sence, ki so se gugale hitro po ravnini. Iztok se je ustavil. * »Tovariši! Ne skušajte se z mojim konjem. Veste, da je naj- 270 boljši, kar jih je v taboru. Do jutra prijezdite lahko do gradišča*, jaz pa moram biti prej tam, da se hitro dvignejo vojniki in pojdemo nad Hilbudija!« 141 Komaj jim je to sporočil, so že hrzali konji tik pred njimi. Iztok je planil kakor ptica na svojega vranca. Ta se je vzpel kvišku in obrnil na zadnjih nogah, ko je začutil roko gospodar- 275 jevo na brzdah. Zavihrala je griva — in kakor misel sta zletela preko poljan. Parkrat je ponehaval konjič v skoku, kakor bi vprašal gospodarja, čemu ta pogon. Ali Iztok ga je stisnil s koleni, da je globoko zahropel, povodci so se nategnili in tedaj je žival razumela, da ta ježa ni šala, da je treba planiti na 280 življenje in smrt. Izborni konjič — očetu ga je podaril hunski poglavar — je povesil glavo, nozdrvi so se mu razširile, bela pena je letela v kosmih po zraku, drevesa so bežala mimo njega in tonila v daljavi kakor bliskavica. Na njegovem hrbtu je pa sedel z naprej 285 nagnjenim životom, kakor bi ležal na konjskem vratu, Iztok. Nič se ni genilo na njem. Kakor prirastel je tičal na konju, samo dolgi kodri so pluli v zraku in risovo krzno je veslalo z repom na konjskem hrbtu. Iztoku se je zdelo, da se pot vleče še enkrat tako dolgo 290 kakor podnevi. Ozrl se je včasih na zvezde z boječim pogledom, če že ni polnoč minula. Pa zopet je stisnil konja, mu pošepetal v ušesa besedo, polno hvale in ljubezni — in šlo je skokoma čez drn in strn. Davno je že jahal ob potoku v soteski. Zdajzdaj je upal, da 295 zagleda ognje— ali potok se je zasukal na levo in za ovinkom še vedno gluha šuma. Konj je začel pogosto hrzati in prhati. — Iztok je čutil, da napenja zadnje sile. Kaj, če se zgrudi? Moral ga je ustaviti, da je šel korakoma dalje. Lakotnice so mu plale, vse kite so se tresle od napora, z globoko sklonjeno glavo je 300 šel in hropel. Od njegovega trebuha se je cedil pot. Iztok je skrbno motril okolico. Predivje je jahal v jutru in se ni menil, kaj je krog njega. Zato se ni mogel domisliti nobenega drevesa, nobene kotanje, ki bi mu povedala, kako daleč je še do gradiča. Torej naprej! 305 Objel je konjev vrat, pritisnil lice prav k ušesu in mu obljubil najlepšega žita, če se požuri in ga čim prej prinese v šotorišče. Vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob tla pa se je zopet zleknil, iztegnil vrat in bežal kakor vihar. 3 j q Zopet ovinek v soteski. Iztok je zapazil par ognjev v daljavi. 142 »Gradišče!« je vzkliknil. Stisnil je konja s silno močjo, tla so zabobnela, hrestale so suhe veje — bližali so se ognji... Še kratka ravnica — soteska se je odprla na široko kotlino. 315 Z besno divjostjo se je spustil konj, ves vznojen in spenjen, kakor od snega opadel. Začuli so ga stražniki. Plamenice so se dvignile in premikale. Iztok je, kakor bi pal iz oblaka, treščil na sredo taborišča. »Hilbudij, Hilbudij prihaja!« 320 Divje je zakričal, vsi šotori so se prebudili, završalo in zašumelo je med vojniki, rogovi so zatrobili. — Iztokov vranec je pa zatrepetal in se stresnil s krčevitimi utripi — zgrudil se je ob ognju — iz nozdrvi mu je brizgnila vroča kri... IV. Ko je Azbad odšel iz Hilbudijevega šotora, je bilo že vse vojaštvo na delu. Stotniki in častniki so nadzorovali posamezne gruče, Hilbudij je sam ogledal vse težko in lahko oborožene pešce, konjiči je veleval sam in premotril opremo ter pogledal 5 marsikateremu vojniku sulico in meč, če je dosti nabrušen. Vsi so mislili, da odrinejo opolnoči čez Donavo. Konji so bili nakrmljeni in osedlani, vojaki so v polnem orožju sloneli na slami in rahlo dremali. Toda Hilbudij ni hotel udariti v deželo Slovenov na slepo 10 srečo. Razposlal je najhitrejše jezdece čez Donavo, da poizvedo, kje bi bil Svarun — in njegove čede. Zakaj za te je šlo Hilbudiju. Justinijan mu je sporočil, da vojskovodja Belizar zapored zmaguje Vandale, da je zasedel mesto Kartago v Afriki, da vandalski kralj Gelimer zbira zadnje ostanke svoje vojske, ki 15 jo bo vrli Belizar gotovo v kratkem porazil. Zato namerava po novem letu koj napraviti velikanska slavja v Bizancu in sprejeti vojskovodja Belizarja v svečanem triumfu. Zatorej potrebuje denarja in živil. Hilbudij naj preskrbi — denarja ne more — pač pa zadosti drobnice in govedi, da bo lahko pogoščeno vojaštvo 20 in ljudstvo v Bizancu na dan zmagoslavja. Zato naj hitro udari na Slovene ter jim pobere živino in naj jo tira naglo po cesti v Bizanc. Podpisal se je na pismu cesar: Justinijan, z m a - gavec Alanov, Vandalov, vladar Afrike. Hilbudija to pismo ni razveselilo. Res je črtil barbare — 25 Slovene — pa bil je dosti plemenit, da se mu je zdel tak roparski 143 pohod vse preponiževalen za pravega vojnika. Dokler je pokoril Slovene — roparje, dokler je imel opravka z veliko vojsko, tako dolgo se je radoval bojnega viharja. Ali Sloveni so sedaj ukročeni. Mirno pasejo cede po svoji zemlji — čemu bi jih napadal —pastirje — on, vrli vojskovodja. Zaradi tega se Hilbudij ni veselil pohoda. Pokorno je slušal carsko povelje, v srcu pa želel iskreno, da bi mu ne bilo treba klati pastirjev, marveč da bi naletel na mogočen odpor pri Slovenih. Hilbudij je torej razposlal majhne prednje straže čez Donavo in čakal tisto noč in še drugi dan sporočil. Vojska je čakala v taboru in gledala temne sence na čelu poveljnikovem. Zvečer so se vrnili zadnji pozvedovavci. Vsi prejšnji niso našli nobenega sledu. Ali ti trije, ki so jezdili mimo Iztoka, so ujeli v šumi mla- dela Slovena. Dolgo jim ni hotel odgovoriti besedice. Pa vojaki so ga pripeli za noge in za roke med dve drevesi, zanetili ogenj pod njegovim trebuhom in mu žgali ledja z žarečimi ogorki. V silnih bolečinah je Sloven razodel, da je za ono goro Svarunovo gradišče, da ima.zbrane velike čede in v gradišču da skriva mnogo bogastva. — Sloven ni hotel izdati, da so one čede vojaki, vsi združeni Sloveni in Antje, ne pa tolpe ovac in krav. Upal je, da preslepi s tem Hilbudija, ki — predrzen — ne povede s seboj vsega tabora in ga Sloveni tem laže zmagajo. Ko je napol mrtvi Sloven navidez izdal Svaruna, mu je sunil Bizantinec meč v srce — in so odjahali v tabor. Hilbudij se je razveselil te novice. Odbral je oddelek naj¬ boljših pešcev, konjiče je vzel le za silo seboj, da bi v slučaju potrebe prihitela v tabor po ostalo vojsko. Razveselil se je, ker je zvedel za gradišče, da bo vsaj nekaj junaškega dela. Tudi po Svarunu — glavarju Slovenov — se mu je zahotelo. Šest stotnikov je takoj razporedilo čete. Hilbudij je šel v šotor in pripasal težki meč; pokril je najtežjo in najlepšo čelado. Treba je bilo glavo zavarovati pred kameni, ki bodo padali čez okope z gradišča. Čelada je bila razdeljena na pet polj, ki so bila posrebrena in ločena z zlatimi sponami. Na prednjem polju se je svetil križ, sestavljen iz dragih kamenov. Na levi strani je bil vrezan golobček z oljkovo vejico, na desni viseča krona. Pod križem sta se bleščali zlati črki alfa in omega. 30 35 40 45 50 55 60 144 65 Ko je prijezdil iz tabora, so že stale čete pred mostom. Zamahnil je z roko, vrste so se premeknile, tramovi na mostu so votlo zabobneli. Hilbudij je hotel dospeti preko ravnine do soteske ponoči, da ga Sloveni ne zapazijo in ne odženo čed v skrite šume, kjer 70 bi jih bilo težko zaseči. Prepovedal je med potjo trombe, velel je paziti' na ščite in meče, da se ne bi zadevali drug ob drugega in ne povzročali hrupa. Čete so z lahno nogo bredle visoko travo, ki se je drobila in mečkala pod njihovimi koraki. Bojevniki so tiho šepetali in si pripovedovali vesele vojne dogodke. Na vseh 75 licih radost in brezskrbnost, kakor bi šli v goste. Zakaj verovali so v nepremagljivega Hilbudija, ki jih vodi že tri leta od zmage do zmage ... V taboru Slovenov so se takoj po prihodu Iztoka zbrali sredi noči vsi starešine s Svarunom v posvet. Zborovali so dokaj 80 dolgo. Niso se mogli zediniti. Nekateri so svetovali, naj se vsa vojska poskrije v gradišču, zažene vanje govedo in drobnica, da bi imeli zadosti hrane, ostalo živino naj pa tirajo daleč proč v skrivne gozde in soteske, kamor ne pojde Hilbudij. Za to misel so se vnemali starešine Antov. Sloveni s Svarunom vred 85 so pa zahtevali, da se takoj dvignejo čete in pohite po strmih potih Hilbudiju nasproti ter ga zajamejo iz zasede. Mnenja so si nasprotovala — čas je bežal. Tedaj se dvigne starešina Radogost in izpregovori: »Možje, zvezde bežijo na zaton, Hilbudij jaha nad nas, mi 90 pa besedujemo in čakamo bizantinskih mečev nad svoje črepinje. Svetujem vam, naj se pozove Iztok, plemeniti mladec, našega staroste Svaruna sin, s katerim so bogovi. Stopi naj sredi med nas pa naj govori modro besedo. Svetovit mu je pokazal sovraga v nočni temi, Svetovit mu navdahne modro besedo — in naše 95 sive glave se uklonijo žarki misli mladeniča, kateremu gori jasna luč sredi glave.« Začudili so se vsi, začudil sam Svarun. Da bi stopil mladec v zbor starešin — nikoli tega! Spogledovali so se, pa se ni nihče dvignil, da bi ugovarjal, nihče, da bi prigovarjal. 100 In Radogost počne vnovič: »Pa se čudite! In molčite! Ali rečem vam: bogovi hočejo besedo Iztokovo!« »Bogovi hočejo-« je završalo in zamrmralo v zboru. Radogost je odšel sam po Iztoka. 145 »Sin moj, molče te je poklical zbor velemož in izkušenih 105 vojnikov slavnega rodu Antov in takisto Slovenov — molče, pravim, ker nas je pretresel nasvet starešine Radogosta, da ti — mladec, ki imaš krvavo sulico samo od krvi nerescev in med¬ vedov, da ti rečeš besedo, če ti jo vdahne Svetovit, kako naj sprejmemo Hilbudija.« 110 Iztok je sklenil roke in se globoko priklonil. »Jahal sem kot vihar. Spremljevavcev še ni za menoj. Kdo mi je opiral konja, če ne bogovi? Zakaj se mi je zgrudil doma in ne daleč v soteski, da bi naša vojska mirno spala in ne bi zvedela, kako se bliža bes vseh Slovenov — Hilbudij? Svetovit 115 je prižgal mesec, da sem videl blesk vojske, Morana je zbežala v hosto, da ni zatela mojega konja — žrtvujem ji najlepšega ovna — in če ste me vi poklicali, mislim, da vas je nagnil sam Perun. In jaz vam pravim: Starešine in velmožje, hrabri bojevniki, udarimo z vso vojsko hitro nasproti Hilbudiju. Od štirih strani 120 ga zgrabimo — in dosti mora biti naših sekir, da razkoljejo vse ščite, dosti kopij, da prevrtajo oklepe, dosti mečev, da raz¬ sekajo šleme na glavah Bizantincev.« »Ti si govoril — možje — govorite vik Na ta poziv Svarunov se dvigne vojni svet soglasno: 125 »Nad Hilbudija! Iztok je velik!« Vsi so se takoj razpršili po taboru. Vsak je zbral svoje borce. Vrhovno povelje je vodil Svarun. Krog njega so dali naj¬ močnejše junake. Od pasa gori so bili vsi goli. Ni enega ni bilo, ki bi bil na širokih prsih brez obronka. Vsi so se že često voje- 130 vali z veliko hrabrostjo. Ta zid slovenskih prsi je imel nalogo, da se napoti po dolini in udari Hilbudiju v lice ter mu zabrani pot do gradišča. Oboroženi so bili s težkimi kopji, katere so me¬ tali do trideset in več korakov s tako silo, da so predrli vsak ščit in prevrtali vsak oklep. Na debelih jermenih so viseli 135 mogočni meči, tudi sekii’e so imeli mnogi. Le malo jih je imelo tudi majhne ščite. Vsi so hodili peš, samo Svarun — starček — je zajezdil konja. Edino on je imel čez jagnječevino na prsih oklep iz konjskega roga — dar Hunov. Najtežjo nalogo so poverili Iztoku. Prideljeni so mu bili 140 vsi mladci, katere naj bi vodil hitro po stranskih potih, bregovih in gostem lesu ter napadel iz zasede Hilbudijevo vojsko s streli- cami. Mladež se je gnetla krog Iztoka. Imeli so polne tule strelic, poskušali so tetive na lokih in drhteli samega poželenja Grafenauer, čitanka I. 10 146 145 po boju. Vsak je imel za pasom kratek nož, da bi ga rabil, če bi se spoprijeli od blizu z bizantinskimi pračarji. En oddelek je vodil Radogost — najvrlejši starešina. Ti so imeli glavno orožje — kij, bojno kladivo, ki je strašno gospo¬ darilo po čeladah nasprotnikov. Kogar je zadel kij na glavo, se 150 je vsak zgrudil, če ne mrtev, vsaj omamljen. Ti so imeli nalogo udariti v sredi boja, ko se prične zmešnjava in nastane gneča. Drugo vojsko pa je vodil Krok — trobivce. Imeli so razno¬ vrstno orožje — pa veliko rogov. Niso' bili to izborni vojniki — ali predrzni izzivači, hlapci in pastirji, pretepači na poljanah, 155 ki naj bi z nenadnim hrupom, tuljenjem in trobljenjem zbegali sovražnika. Poverili so jim tudi zelo važno nalogo čuvajev. V tem so morali najzanesljivejši splezati na vse višine in stražiti, če ne bi Hilbudij premenil smeri ter udaril nad gradišče preko hriba. Zakaj dobro so vedeli, da se Bizantinci ogibajo sotesk in 160 celo ceste rajši napravijo čez gore kakor po ozkih dolinah, da bi bili varni pred zasedami. Ko so bile vse čete urejene, je Svarun opravil molitev, nato dal znamenje — in voji so se razkropili po šumah, brez hrupa, brez krika in ropota, kakor bi jih .pogoltnili temni gozdi. Sam 165 se je premaknil zadnji. Pa tudi njegova četa je lezla ob straneh, bredla po potoku, da ni puščala za seboj sledu. Svarun je bil po tolikih vojskah zelo previden. Dobro je vedel, da pošlje Hil¬ budij pred seboj pozvedovavce na hitrih konjih. Če bi ti zasledili izhojeno pot v travi, takoj bi se Hilbudij okrenil in jih kako 170 prevaril ter iznenadil. Ko je v jutro pokala mlada zarja, je šla Ljubimca iz gra¬ dišča — z njo vse mladenke — in so se zbrale pod lipo ter darovale lepa jagnjeta Perunu — za zmago očetov. Gradišče je čuvala majhna posadka. Med njo godec Radovan, ki je čepel na 175 okopih, stiskal citre pod pazduho in strahoma poslušal, kaj bo. Bal se je krvi, vojni krik je »žalil njegovo pevsko uho«, kakor je sam trdil. Preudaril je natančno, kam pobegne z urnimi koraki, če pribežijo sli in naznanijo poraz Slovenov... V. Hilbudij je prekoračil čez noč ravnino in se naslonil v jutro s svojimi vojaki ob pobočje hriba, ob katerem se je odpirala soteska do gradišča Slovenov. Vse čete so se poskrile v gosto 147 hrastičje. Prepovedal je ukresati ogenj, da bi si varili vojaki ječmenovo juho. Jedli so zato mrzlo kosilo. Nekateri suhe ribe, drugi prekajeno meso in prigrizavali česen. Hilbudij je sklenil, da počaka tu popoldneva, potem se napoti v sotesko, da v jutro že lahko zgrabi gradišče Slovenov. Še malo ni mislil, da ne bo zmagal. Tudi zasede se ni bal. Bal se je samo za vojake. Vsakega mu je bilo zelo škoda. Zakaj vsak tako utrjenih in izšolanih vojnikov mu je zalegel za deset novincev. Zaradi tega je pozval predse vrlega jezdeca, nekega bar¬ bara — Tračana. Prišel se mu je ponudit v vojaško službo pred letom. Hilbudiju je ugajal; in res se je izuril, da ga mu ni bilo para. Tega je pozval Hilbudij. Njegova polt je bila temna, lasje rdečkasti, postava velika — prav kakor kakega Slovena. Ukazal mu je, da sleče vso opravo bizantinskega vojaka, natakne kratke, prtene hlače, kakor so jih nosili Sloveni. Takisto naj razsedla konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski. Razumel je precej dobro jezik Slovenov. Naj vpraša, mu je rekel, če naleti na kakega Slovena, po ovcah ali konjih, češ, da je poslanec azijskega trgovca, ki bi prišel na kupčijo. Ali oprezno naj gleda, če so v dolini sledovi po vojnih četah. Tračan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v bar¬ barskega pastirja in malomarno odjezdil po dolini. Z glavo je gugal na levo in desno in pel pastirsko pesem. Vajete je pustil, da so viseli konju na vratu. Kakor se ne bi menil za ves svet, tako je jahal Tračan ogleduh. Ali njegove lisičje oči so opazile vsako sled v travi in prodirale po bregovih v gosto grmovje. Zapazil je dobro na tleh, da je konjska sled. Skobalil se je s konja in trgal kiselico, ki je rastla ob potoku. Žvečil je liste, brskal po travi, kakor bi iskal še drugih zelišč. Toda meril je le skoke, katere je delal preteklo noč Iztokov konj. Leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje. Včasih je pognal v hitri dir, pa zopet prenehal in skrbno opazoval. Vse¬ povsod ta razkoračena, iztegnjena sled konja, ki je drevil v divjem skoku. Čezdalje bolj se mu je zdelo sumljivo in hitreje je gugal z glavo in še skrbneje so se mu svetile lisičje oči. Vendar ni mogel ničesar drugega izslediti. Vse grmovje je spalo, po gozdu se je tuintam osulo listje, ko je sedla na vejo 5 10 15 20 25 30 35 40 10 * 148 divja ptica. Kar nenadoma pridrži konja. Pred njim leži v potoku mrtva žival. Zopet zleze na tla in gre do potoka. 45 Konj! Hitro je bil v vodi. Od vseh strani ga je pregledal, a nobenega sledu, da bi’ bil konj brzdan. To je divja mrha! Voleje so jo preganjali, pa je poginila in se zvalila v potok. Odtod tisti skoki! Vesel je zlezel na konja — pogledal še nekoliko dalje, pa 50 veliki skoki so se izgubili. — Iztok je tam jezdil po vodi. Pa se je varal Tračan. Ta konj je poginil enemu izmed Iztokovih tovarišev. Gnal se je za Iztokom, ali žival mu je opešala in se zgrudila. Zadavil jo je z jermenom, pobral s seboj brzde, zvalil konja v vodo, sam pa izginil v goščo in se plazil 55 po lesu dalje. Druga dva tovariša nista šla oba za njim v sotesko, ampak sta krenila polagoma v hrib, da dospeta preko gore v gradišče. Tračan je torej vesel obrnil konja in odjahal v najhujšem diru, da sporoči poveljniku Hilbudiju, kar je našel: vse mirno, 60 nobenih sovražnikov. Toda sredi pota, kjer je dolina najožja, se dvigne pred njim iz trave človeška postava. Tračan je potegnil konja, da se je vzpel na zadnje noge. »Hoj, pastirče, kaj delaš?« 65 »Ovac iščem; sto ovac mojega očeta se je izgubilo. Tri dni jih iščem. Ali si jih videl? Odkod tvoja pot?« »Hej, mladec, ovac iščem kakor ti. Ali jaz jih iščem za kupce iz Bizanca. Kožuhov bi radi, usnja potrebujejo — ali veš za moža med Sloveni, ki bi prodal teh reči?« 70 »Moj oče Svarun ima dan hoda odtod gradišče. V njem so grmade dragega krzna, gore bivolskih kož, žlahtnega kamenja mnogo. Rad bi prodal, pa ne more, ker leži za Donavo tisti pes, tisti Hilbudij, in ne moremo na prodaj z bogastvom. Pripelji trgovce — ej — skupili boste, da se vam ne sanja, če se potrudite 75 semkaj.« »Pastirče, hodi z Daždibogom, poišči ovce, Veles s teboj, in povej očetu, da pridejo bogati kupci. Vrlo bodo plačali:—« Tračan je bliskoma odjezdil, za njim je zvedavo gledal pastir in mahal z dolgo šibo. Ko se je jezdec skril v daljavi za ovinkom, 80 se je pa pastir glasno zasmejal, vrgel šibo proč, stisnil pest in požugal: 149 »Le pridite, besi, po krzno! Oderemo vas, da nesete v Bizanc na plečih mehove iz lastne kože.« Nato je planil v gozd kakor divja mačka. — Bil je Iztok. Ko je Svarun ukazal odhod, je prva izginila četa gibkih 85 lokostrelcev z Iztokom na čelu. Popeli so se naravnost kvišku. Vili so se med grmovjem kakor risi za plenom, plezali preko pečin, po strminah so lezli po vseh štirih kakor potuhnjena zverjad. Hodili so oprezno in varno, da ni suha veja počila, v nobenem tulu niso zarožljale strelice, niti hropli niso glasno, 90 dasi jih je vodil poglavar hitro, kakor bi bežal mlad volk po lesu. Ko so dospeli na greben griča, so se razpršili na široko, potonili med visoko travo in robidovje ter v temi — luna je zašla — gazili uspešno dalje. Ko se je v jutru zasvital dan, se je dvignil Iztok počasi na sivo skalo in zrl krog sebe. Vse tiho — 95 kakor bi nikogar ne bilo v lesu. Le včasih je majčkeno zašumelo, kot bi divji jereb prhutnil iz listja, le tuintam se je potegnila senca preko jase, pa hitro zopet utonila v mraku drevja. Iztok se je smehljal. Oko mu je žarelo kot sokolu, pritrdil si je jermen, na katerem je bil oprtan tul, zlezel s skale in šel 100 naprej. Pol jutra je že prevozilo solnce, ko se je ustavil mladi četnik in s piskom jastreba naznanil, da so prišli na določeno mesto. Stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem pobočju, kjer je bila dolina najožja. Na njegov pisk so prirastle iz tal postave 105 tovarišev, iz vsakega grma, izza vsakega debla, iz trave, čez skale in iz kotanj — vsepovsod so se dvigali vrli mladci. Iztok jih je brez besed vedel navzdol. Noben kamenček se ni sprožil, da bi se zakotalil v dolino. Tonili so brezslišno po strmini in kmalu dospeli do mladega, gostega lesa. Od tam je no bila najboljša razdalja za strelice, ki bi jih prožili v dolino. Ukazal jim je, da se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebri in poležejo v travo in grmičje. Vsi naj čakajo njegovega povelja. .Dokler on ne sproži, se ne sme nihče geniti. Nato si je sam narezal vej, jih zataknil vrhu mahovite skale, 115 zlezel vanje in počenil v skrito opazovališče. Od tam je zagledal jezdeca, Hilbudijevega poslanca. Na prvi hip je mislil, da je eden njegovih včerajšnjih spremljevavcev, in skoro bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga pozval. Ali njegovo oko je spoznalo visokega konja, ki so bili last Bizan- 120 tincev. Sloveni niso jezdili takih konj. Vzbudila se mu je sumnja. 150 Roka se je sama od sebe krivila, da bi segla za pleče po strelico in jo poslala tujcu za vrat. Pa se je premagal. Hitro je odpel jermen — tul je zdrsnil s hrbta, poleg njega je položil lok, bojni 125 nož je pa skril za kratke hlače iz jagnječevine. Vsi bojni znaki so bili slečeni — in Iztok je zdrsnil tiho po bregu. Na dnu si je odlomil šibo in čakal jezdeca, da se vrne. Pričakal ga je in ga lokavo prepričal, da je Svarun v gra¬ dišču brez vojske. Upal je za trdno, da se Hilbudij napoti po 130 soteski. Ko se je Tračan vrnil do Hilbudija in mu sporočil, kar je videl, se poveljniku čelo ni zvedrilo. Nezadovoljen je bil, ker bo imel bržkone premalo posla. »Ropanje — po šegi barbarov — na ljubo cesarju, da napase 135 nekaj lačnih tolp, ki se pridreve čez zimo v mesto. Za neumni cirkus, za veselice — se trošijo milijoni!« Legel je jezen na travo. Vojaki so ga strahoma gledali in se pogovarjali samo šepetaje. Sredi popoldneva se dvigne Hilbudij in da povelje, da 140 odrinejo. • >*'*! Težko oborožene čete — z velikimi ščiti, sulicami in meči, vsi v železnih oklepTh — so korakale naprej. Za njimi je jahal Hilbudij, ob njem nekaj konjiče, da ji da hitra povelja, če bi bilo treba. Zadaj so pa šli lokostrelci in pračarji, ki so bili zelo 145 nevarni v boju iz daljave. Na okroglih palicah so imeli pritrjene usnjate prače, s katerimi so metali z nedosežno spretnostjo podolgaste svinčene kose — na koncu priostrene, imenovane »želode«; kogar je dobro zadel želod, ni več genil v boju. Počasi se je pomikala vojska po globeli. Solnce se je nižalo 150 in se z izredno gorkimi jesenskimi žarki upiralo četam v hrbet. Hilbudij je jahal zamišljen. Malomarno mu je visela čelada po hrbtu na rdečem jermenu. Tudi drugi jezdeci in mnogo pešcev je odpelo jermene in spustilo čelade na hrbte. Veselo so se svetlikali lepi šlemi in na kamenčkih Hilbudijevega križa na 155 šlemu so plesali pisani solnčni trakovi. Pod milim nebom — grobna tihota. Vojaki so molče stopali drug ob drugem. Le šum korakov je donel po globeli in potok je enakomerno curljal po strugi. Solnce se je polagoma bližalo zatonu. Dolina se je stisnila, 160 sence so se zgrnile nad čete. Bližali so se tesni soteski. 151 V mladih Slovenih, ki so prežali na rebri, je kipela kri. Culi so šum, korake, časih je zarožljal meč. Vsaka roka je segla po strelici in jo položila na lok, prsti so krčevito držali za škrto, ki je že sedela v tetivi. Kmalu so zapazili skozi presledke v grmih prve oddelke. Razburjenje je kipelo — treba je bilo 165 velike sile, da se ni utrgal ta plaz mladih, boja in krvi žejnih Slovenov. Iztok je čepel na skali — okamenel. Mogočni lok je stal pokoncu, najboljša strelica je sedela na tetivi, mišice na desnici so se vzvalovile — srce mu je plalo, da se je tresel na prsih jermen, ki je nosil tul. Težko oborožene čete so bile že no pod njim. Lahko bi bil sprožil — ali njegovo oko je iskalo Hilbudija — iskalo ga je in zasledilo. Na ovinku se prikaže prvi jezdec — v lepem oklepu s čelado na hrbtu. Za njim jezdijo drugi — po dva in dva. Poveljnik!... Ililbudij! Sam jezdi, brezskrbno in zami- 175 šljeno ... Vedno bolj se bliža Iztoku. Še petdesetkrat stopi konj, vojskovodja bo pod njim. Iztok prime trdneje za lok, tetiva se prične napenjati, lok se krivi — še deset korakov... Iztok se dvigne izza vej, lok je upognjen 'do skrajnosti. — — 180 — Drink — tetiva je zapela, po vzduhu je zasičala strelica — spodaj je pa kriknil s strašanskim glasom Hilbudij: »Kyrie eleison!« — zakrilil z rokama po zraku, segel z roko k sencu, kjer je tičala strelica — pa omahnil in padel s konja. V istem trenotku je zažvižgalo in zašumelo po zraku, oblak strelic se je 185 utrgal z brega in posul Bizantince. Razlegel se je krik, da je vztrepetala gora, Hilbudijevi vojaki so padali in z divjim krikom pulili iz ran strelice. Ali hipoma je bila zmešnjava urejena. Stotniki so velevali, vojska se je strnila, ščiti so se nagnili kot streha nad četo, strelice so pokale in odletavale od bronastih 190 grb na ščitih. Kakor sneženi plug se je obrnila vojska, vsa pokrita s ščiti, in nastavila svoj rilec proti napadnikom pa navalila kvišku. Pračarji in lokostrelci so se usuli čez potok na nasprotni breg; cepali so in padali, ker so strelice predirale lahke oklepke — ali drevili so kvišku, da odgovore od tam 195 napadavcem s svinčenim želodom. Prvi ščiti so bili že blizu, dvajset korakov pod Iztokom — nobena strelica se ni več prijela, svinec je deževal od nasprotnega brega — marsikateri mladec je kriknil — lok mu je padel iz roke, sam se je zgrudil in 152 200 zakotalil po bregu. Iztok je izprevidel, da morajo bežati. — Ali tedaj zabobne divji rogovi na nasprotni strani. »Krok,« pomisli Iztok. Svinčeni dež je hipoma ponehal, razleglo se je rjovenje in kriki, trušč in ropot — Krok je navalil z brega kakor divji 205 neresec na pračarje in lokostrelce. Klin Bizantincev, ki je prodiral proti Iztoku, se je ustavil — spoznali so, da so obkoljeni od vseh strani. Krokova divja druhal se je spopadla z lahko oboroženimi, nastal je svitek, klopčiči človeških trupel so se kotalili po brdu, klali, grizli in bodli drug drugega — na dnu 210 v potoku so se premetavali in davili — voda je rdela od krvi. Bizantinci so zatrobili — trobente so velele beg. Vsa stisnjena, težko oborožena četa se je obrnila — nad njo streha ščitov — in bežala v dolino. Ali tamkaj so se že prikazale mogočne postave Svarunove čete. Kopja so frčala po zraku in vrtala 215 luknje, v železno streho ščitov. Začel se je boj — mož proti možu. Sekire so pokale na ščite in jih klale, meči so se pomakali v kri in bliskovito švigali po telesih Slovenov. Vsa dolga dolina je bila zamotana veriga besnečih vojnikov, ki so se bili in klali z grozno silo. V sredo te gneče je pribesnel še Radogost. Kiji so se 220 dvigali in strašno telebali po bronastih čeladah. Bil je hrup in krik, vzdihi in rjovenje, žvenket mečev, trušč lomljenih kopij ... Iztok je planil s strelci naprej po bregu. Konjiča se je uprav utrgala izmed gneče in hotela bežati. Posuli so konje s streli- cami, grudih so se pod jezdeci. Mladci so pa planili z noži za 225 njimi, glava za glavo je padla pod urnim mečem izbornih konjikov — ali čez mrliče so tiščali drugi, podrli Bizantince na tla in jih zadušili s težo lastnih trupel... Noč je legla na zemljo. Po travi so tekle kaluže krvi — vzdihi so ječali do neba — Sloveni so pa peli divje davorije, ki 230 so donele pod jasno svobodno nebo ... VI. Zmagovavci so zakurili ognje in se zbrali v velikih tolpah krog njih. Z ogorki so stikali potem po dolini in iskali pogrešanih svojcev. Morana je strašno gospodarila. Potok se je zajezil na več 5 krajih, toliko mrličev je ležalo v njem. Mrtvi so se še davili za vratove, stiskali v rokah nože, tiščali v zobeh kosove človeškega 153 mesa, katere so odtrgali z zobmi, ko so se zagrizli v sovražnika. Kroka so dobili v jarku, krog njega deset' poklanih pračarjev. Eden je ležal na njem, in v njegovem srcu je tičal Krokov nož. Velika žalost je obšla Svaruna, ko so prinesli k ognju na smrt ranjenega Radogosta. Preko prs mu je zevala dolga rana, parkrat je še dihnil pri ognju in ugasnil. Bil je najslovitejši starešina Antov.. Sloveni so zmagali — pa plačali zmago s potoki krvi. Zakaj Hilbudijevi vojaki so se borili zbesneli, bili so dobro oboroženi in zavarovani. Zlomila jih je samo mogočna sila Slovenov, sicer bi si bili presekali pot skozi čete in ušli. »Vsi Bizantinci so padli!« Tako so sodili četniki in stare¬ šine. Svarun ni verjel. Trikrat je imel presekan oklep iz konj¬ skega roga — zmučen je bil, pa ni miroval. Obhodil je vse mrliče, štel Bizantince — in zmajeval z glavo. »Več jih je bilo, Hilbudij ima močnejšo vojsko! V taboru jih je pustil, če ne, so ubežali.« Zato ljudem ni dal pokoja. V gradišču so že zvedeli za zmago in hitro poslali številno konj, da povežejo nanje ranjence in jih preneso domov. Svarun je odbral dvanajst vojnikov, ki so bili dobro oboro¬ ženi, jim ukazal na konje in jih je še v noči pognal čez ravan proti mostu. Velel jim je, naj se poskrijejo in varno čuvajo most. Če zalote potoma beguna, naj ga umore, če bi kdo hotel proti mostu, naj ga takisto napadejo in hitro pokončajo. Če zve posadka v taboru za poraz Hilbudija, razdere most — in vojska Slovenov ne bi mogla čez Donavo. Nato so pobrali ranjence in jih odvedli na konjih v gradišče. Med njimi je bilo kakih petdeset še živih in onemoglih bizan¬ tinskih vojakov. Te so odgnali v sužnost. Ko so bojevniki odpočivali, je slonel Svarun sam ob ognju in razmišljal. Jasno mu je bilo, da se je treba polastiti tabora^ Toda tabor Hilbudijev! To je trdnjava, katero bi kupil samo z življenjem polovice vojske. Premišljal je, čelo se mu je gubančilo, s prsti je brodil po beli bradi, ki je bila vsa oškropljena s krvjo. Tuintam so se zakrohotali mladeniči ob ognju, tam so zapeli pesem — Svarun se je pa ldjučil bolj in bolj v dve gubi. Ni se mu rodila pametna zvijača, kako bi zasegel tabor, da ne bi žrtvoval toliko ljudi. 10 15 20 25 30 35 40 45 154 »Svetovit, vdahni mi modro ukano! Samo eno še pošlji v mojo sivo glavo — saj potem ležem k pokoju. Samo eno še ...'« Glava mu je zlezla čisto nizko, da je čelo naslonil na ročnik meča, ki je bil zaboden pred njim v tla. Trudne oči so se 50 zaklopile, po spanju je hrepenelo telo, ali duša je bila nemirna, polna skrbi. Bolj in bolj se je poizgubljal šum in krik krog njega, ognji so pogašali, nebo se je na vzhodu zažarilo v tenki, rdeči progi. Kakor bi se utrgal žarek te luči z neba in šinil v glavo 55 Svaruna. Od veselja je vzkliknil in se hitro dvignil. Takoj so zapeli rogovi, vsa vojska se je dvignila in gnetla v gosto črto. Starešine in četniki so obkolili Svaruna. »Bratje, starešine Slovenov, velmožje Antov, vrli vojniki,« je izpregovoril Svarun. »Bogovi so bili z nami, Perun je udaril 60 P« pravici oholega Hilbudija, tatu naše svobode, udaril njegovo vojsko, da trohne sedaj njihova trupla, hrana jastrebov in lisic. Ali padla je komaj polovica njegove vojske. Udariti moramo na gnezdo za Donavo, razsuti moramo tabor, sicer pridejo drugi Hilbudiji in nas vnovič pokoljejo in poropajo. Toda Bizantinec 65 sedi kakor zmija v gnezdu. Poznate njegove okope, raztopljeno smolo, silna kopja in meče, urne kakor blisk. Več kot pol vojske si razbije glavo ob zakopih, pa jih še ne vzamemo.« »Razderimo most in se vrnimo k čedam!« svetuje star Ant. »Ne, brate! Most je naš. Ne smemo si odlomiti veje, na kateri 70 stojimo. Po mostu pojdejo naši voji, da si povrnemo, kar so nam ugrabili. Zato moramo razsuti tabor! »Udarimo nanj! Izstradajmo vojsko Bizantincev! Sežgimo jih v gnezdu!« Navdušenje se je oglasilo v zboru. Zadaj so dvigali vojniki 75 kopja in meče, s sekirami so mahali nad glavami. »Da, mi udarimo v tabor, pa naše glave bodo cele, Morana bo sedela in zdaleč gledala zmago!« Vsi so široko odprli oči, s hrepenečimi usti so strmeli v Svaruna. Vsa gneča se je še bolj stisnila in poslušala. 80 »Bratje, Svetovita zahvalite! Podaril je moji sivi glavi ukano!« Vesel krik je šinil skozi množice. »Hitro slecite vse bizantinske vojnike, nadenite sebi sleme in prnje — škite obesite na roke — pa naprej nad tabor!« Vsi so ostrmeli. Nihče ni upal izpregovoriti. V tako nerodni 85 opravi! Svarun je blazen! Smiluj se ga, Svetovit! 155 Nihče se ni genil z mesta. Ali Svarun zapove odločno še enkrat: »Pokrite sleme, oblecite oklepe!« Vsi borci šo se razpršili in planili na mrtva trupla Bizan¬ tincev. Snemali so jim čelade, odpenjali oklepe in odpasovali 90 lepe, okovane jermene. Iztok je poiskal Hilbudija. Ležal je vznak na travi, v roki je držal Iztokovo strelico, ki si jo je še potegnil iz senca in umrl. Vrl junak je bil to in Iztoku se je porodila iskrena želja, da bi tudi on in njegovi tovariši jezdili tako oboroženi, da ne 95 bi bilo treba čakati v zasedi sovražnika, marveč bi ga zgrabili na širokem polju. 0, drugačno bi bilo Iztokovo veselje, ko bi se sam, oborožen, takisto sešel s Hilbudijem na zelenem travniku. Pa bi se zaletela konja drug v drugega, dvoje kopij bi zapokalo in se polomilo — in potem bi potegnila meče — pa udarec na 100 udarec, da bi se kresale iskre ... Obema bi curljal pot po čelu, oba bi krvavela — a nazadnje bi mu Iztok preklal šlem, in Hilbudij bi se zvrnil na zemljo. Oj, ponosna radost! Skoro žalosten mu je snel oklep in si ga nadel krog prsi. Kaka moč v Hilbudiju! Jačje prsi od Iztokovih! In ko je odpel n5 oklep, je pogledal Hilbudiju pod prteno srajco. Kake brazgotine, vse križem razsekana koža J — Bil je velik junak! Iztok si je nadel opravo z globokim spoštovanjem do ubitega sovražnika. Truplo je zavlekel potem v grmovje in ga pokril čez in čez. Takega junaka ne smejo trgati zveri in ujede. 120 Ko se je vojska Slovenov prelevila, so opremili tudi prav toliko konj z bizantinskimi sedli in brzdami. Iztok je zasedel konja, vojska ga je pa veselo pozdravljala in se norčevala iz ,Hilbudija'. Ker je bilo za vse veliko premalo bojne oprave, se je 125 vzporedila ostala četa v sredo. Tako se je glasilo povelje. Svarun je ukazal, da takoj odrinejo, ali kreniti morajo na desno, da jih zakrije hribec pred Donavo. Tam se odpočijejo in v mraku se napotijo čez most nad tabor. Hitre sle je poslal v gradišče, da priženo za njimi ovnov in 139 govedi, prineso mehove medu in pšenice, da bi se dostojno gostili po zmagi. Vojska je krenila po soteski. Smeh, glasen krohot in divje šale so jo spremljale. Nerodno so se gibali Sloveni v težki bojni opravi. Čelade so jim visele po strani. Niti ena ni bila gladka 135 156 Vse so imele vdrtine, razklane spone, potrgane jermene. Oklepi so imeli udarce, od kopij prevrtane luknje, vsi umazani od krvi in zemlje. Neokretno so se gugali Sloveni po ravnini. Da bi jih bil tedaj zalotil padli Hilbudij le z enim izbornim manipulom, 140 bi požel neokretno vojsko do zadnjega moža. Iztoku se je zdelo, da je — uklenjen. Bil je izboren jezdec. Ali težki ščit mu je prizadel toliko neugodnosti, da bi ga pri prvem navalu vrgel na tla, sam bi pa telebil iz sedla, katerega ni bil vajen. 145 Preden je vojska pregazila ravnino, se je mnogih polotila nevolja. Snemali so čelade, nekateri so jih skrivaj metali v jarke, drugi so odpenjali oklepe, ki so jih žulili na golih telesih do krvi. Samo da bi se drznil ugleden starešina glasno zakričati, bi vzbuknila buna, bi se uprli Svarunovemu povelju in pometali 150 vso opravo v jarke in kaluže. Ozirali so se mnogi nazaj in zavidali igrajočo "hojo svobodnih vojnikov, ki so se neprestano smejali omahujočim čeladam in godrnjajočim vojakom v oklepih. Toda vselej so se ustrašili bliskovitega pogleda Svaruno- vega. Ponosno je jezdil v opravi konjika, poleg njega je nosil 155 vojak prapor Hilbudijev — divjega neresca na pozlačenem drogu. Ukrotili so divjo strast po svobodnih kretnjah, umolknili in teptali visoko travo, da čim prej dospo do cilja in se osvobode bremena. Zakaj vsi so bili prepričani, da je Svarun vsled zmage od veselja ponorel, ker jih je tako ^bremenil. — Dolga 160 senca od griča je ležala po ravnini, ko je vojska dospela v pod¬ nožje. Brez reda, v divjih skokih, so se bojevniki zagnali v“ grmovje in polegli v rumeno listje in suho travo. Čelade so metali z glav, oklepe so s truščem butali ob tla. Smeh, krohot in krik se je razlegal pod gričem po vsej gošči. Bila je to ne- 165 urejena in nebrzdana četa svobodnih ljudi, pijanih od zmage. Tedaj pridrevi na konju med starce Svarun. Namrgodeno čelo kakor jeznega Peruna, oči vse v ognju. »Kvišku! Oblecite oklepe, šleme na glavo! Ali ste vojniki? Tolpa zdivjana! Posluh Svarunu, starosti, sicer me vrzite s konja in prebodite me in srce 170 mi izpulite pa ga obesite na vejo za vabo volku in lisici! Bolje bo očetnemu srcu v črevesu zveri kot v prsih, ki naj vodijo vojne s takimi ljudmi. Pri besih, sramota nad vas!« In Iztok je planil med mladce in govoril Svarunovo povelje. Z dvignjeno roko je veleval, njegove besede so padale med 175 Slovene kakor kladivo, pod katerim vse klone. 157 Vrva je potihnila, trume so se dvigale. — Zdelo se jim je, da jih davi sama Morana za glasne goltance. Svarun je bil kakor grozeči bog, ki trešči lahko z ognjem med nje, in Iztok se jim je zdel za čevelj višji in njegova pleča so bila kakor hrib. »Ko ugasne solnce, poglejte, sence so že neizmerne, tedaj 180 se dvignemo in gremo do mosta pa čez in nad tabor. Preden bo polnoč, zahvalite Svetovita, ki mi je vdahnil ukano!« Še niso razumeli vojniki, kaj misli Svarun. Mnogo upornih misli se je dvigalo, ko so pokrivali čelade in pripenjali oklepe. Z vprašajočimi očmi so bulili v starosto, ki jih je uvrščeval v 185 red prave bizantinske vojske. Sence so se iztegnile, zatrepetale in izginile. Solnce je utonilo. »Naprej!« Iztok je jezdil prvi. 190 Molče je korakala četa za četo. Naprej težko oboroženi, v sredini svobodni Sloveni, zadaj lokostrelci in pračarji. Vladal je molk, pod nogami je hrumela stepa. V sivem mraku so zagledali Donavo — širok, gladek pas preko ravnine. Na tem pasu črna proga. Proti njej je obrnil Iztok konja. 195 »Pripravite kopja, sekire in meče!« Iztok se je okrenil in sporočil to povelje. Šlo je šepetaje od ust do ust. Jermeni so izpustili sekire, ročaji mečev so tičali v krčevito stisnjenih rokah, kopja so se povesila. V vojnikih se je vzbudila strast, ukresal se je ogenj in želja po boju. 200 Za črno progo se je dvigal četverokot, iz katerega je puhtel dim. Iztok je zamahnil z mečem proti dimu. Vse oči so obvisele na taboru. Zmračilo se je popolnoma. Siva megla, tenka kakor koprena, je priplula navzdol po Donavi. Sto korakov so bili še od mosta. 205 Dve temni senci sta se premikali prpd mostom. »Straža,« pomisli Iztok. Sklone se na levo, sklone na desno in naroča šepetaje. Hitreje je nato stopil konj, vojniki so pritiskali za njim. Dojezdil je tik pred most. Meseca še ni bilo. Straža se je dostojno umaknila na desno in levo in pozdravila ,Hilbudija‘. 210 Ali že sta počila dva oklepa, mogočni sulici, zagnani z vso silo, sta prodrli prsi čuvajema. Zgrudila sta se in kriknila. Toda njun krik je zaglušil hrup na mostu. Grmeli so plohi pod nogami vojske, ki je hitela čez reko. 158 215 Tedaj se veselo oglasijo trombe z okopov. V taboru se dvignejo plamenice, vrata se odpro na stežaj. Takrat je v trenotku razumela vsa vojska Slovenov Sva- runovo ukano. Bizantinci so mislili, da se vrača zmagonosni Hilbudij z ujetniki. 220 Sloveni so se zagnali divje na most, zakričali in zatulili, da je zaječal vzduh, in udarili z groznim navalom na tabor. Iztok je bil že med vrati. Straža je ostrmela. Vrgla je plamenice ob tla, najhrabrejši Sloveni so se zapodili skozi dveri. Udarile so sekire, pokali oklepi, tolkli in klali meči. Nastala je 225 v trenotku grozna zmešnjava. »Sklavini, Sklavini!« je bučalo po taboru. Na sredi pretorija pred Hilbudijevim šotorom je bila zbrana v hipu četa. V taboru se je pojavil Hilbudijev duh. Hipoma so se dvignili meči, telesa so zakrili ščiti in nastala je neprodorna 230 stena, ob katero je butalo valovje Slovenov. Svarun se je zmotil, ker je mislil, da bodo Bizantinci neoboroženi. Kadarkoli je Hilbudij odjezdil na pohode, je morala biti posadka noč in dan pripravljena, da mu priskoči na pomoč, če bi nastala sila. In zato se je razvnel tako grozen boj, kakor ga še ni doživel nihče izmed 235 vseh vojnikov. Ko so Sloveni zunaj tabora zaslišali krik in stok, lomljenje oščepov, so se zagnali na okope, lezli drug na drugega in se pehali preko lesenega zidu. Od vseh strani so se drevili v tabor in se valili na sredi v strašno živo kopo, ki je štrlela od sulic, 240 se svetila od mečev — kri je brizgala, trupla so se grmadila na tleh. — Spotikali so se in padali so borci drug čez drugega v gorko mlako krvi. Mogočna stena bizantinskih vojakov je pokala, se preklala, se je zopet strnila in grozno sekala z meči krog in krog. Vedno večji hudournik je treskal vanjo — stena se je 245 začela umikati — zdajci se nagne — Sloveni pritisnejo in navale nanjo — stena pade. Toda v istem hipu so se otvorila vrata na zapadni strani tabora, skozi nje jo je udrla bizantinska konjiča, ki jo je ščitila doslej živa stena. Zarezala se je v tolpo nagih Slovenov, meči so se pomakali v živote, na levo in desno 250 so padala trupla — konjiča si je presekala pot in odvihrala proti jugu — v nočno tmino. Stokanje, vzdihi — hropenje in grgranje se je razlegalo v taboru. Sloveni so drli čez okope in v divji gonji pehali drug 159 drugega v jarke. Kdor še ni zasegel boja, je hrepenel po krvi — bil»po mrtvih truplih in divjal v besni omotici. 255 Trobili so rogovi, starešine so klicali, gnali ljudi in jih tolkli. — Vse je pobesnelo, vse zdivjalo in bati se je bilo, da se med seboj pokoljejo. Svarun je velel zažgati plamenice. Tudi luna se je počasi splazila na nebo. Na okopih je mrgolelo golih ljudi z dvignjenimi 260 sulicami, z meči nad glavo, s kiji in sekirami v rokah. Sredi tabora je pa ležala strašna žetev Morane, vzdihujoča in hropeča, polita s krvjo in posuta z zlomljenimi sulicami in skrhanimi meči. < X. Povest in črtica. 59. Martin Krpan. F r. Levstik. I. Močilar mi je časih kaj razkladal o nekdanjih časih, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in ono reč med sabo. Nekoč v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel 5 v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali prav tako kakor po- 10 zneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega. Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi "do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače 15 seveda; saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je pravkar peljal v Trst. Krpan je bil kmetiški človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še 20 odkriti se ni Odtegnil, temuč prime brž kobilico in tovor ž njo 160 pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je kakor komu drugemu stol prestaviti. 25 Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: »Kdo pa si ti?« Ta mu da odgovor: »Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj.« »I kaj pa nosiš v tovoru?« cesar dalje vpraša. 30 Krpan se naglo izmisli in reče: »I kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!« Na to se cesar začudi in pravi: »Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?« Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori kakor 35 vsak človek, ki ve, kaj pravi: »Bojim se, da bi od mraza ne raz¬ pokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil.« Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: »Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti.« 40 Krpan se malo zareži in pravi: »Vem, da imajo Vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoja kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še delj, če je treba.« Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo — in veli 45 pognati. Minulo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi 50 ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: »Lejte si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je 55 že vso največo gospodo! Presneta reč vendar, da mu nihče ne more biti kos!« Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim go¬ spodom, in pravi: »Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je zgodilo predlansko zimo blizu Trsta?« 60 Cesar vpraša nekoliko nevoljen: »Kaj neki?« Kočijaž od¬ govori: »Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, 161 ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako Vam povem.« »Saj res,« pravi cesar, »precej bo treba ponj poslati.« 65 Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil prav tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim 70 omlatil, da so vsi podplate pokazali. Pravkar se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: »Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kaj ne?« 75 »Krpan sem,« pravi ta; »z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala Bogu; samo enega se tudi ne bom.« Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli, reče nato: 80 Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja.« Krpan ga neverno pogleda in odgovori: »Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal starih ljudi; jaz ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom 85 tovoril.« Služabnik mu pravi: »Nikar ti ne misli, da šale uganjam.« »Saj bi tudi ne bilo zdravo,« reče Krpan. Nato zopet govori sel: »Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico 90 kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš.« Krpan se začudi in pravi: »Cesar? — Menda vendar ne?« »Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustra- 95 huje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta.« Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: »Če ni drugega, 100 kakor tisti prokleti Brdavs, poslušajte, kaj Vam pravim! Pet- Grafenauer. Čitanka I. 11 162 najst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor Vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro; samo .varite, da me ne boste vodili za nos!« To reče in brž 105 dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, priteče vun in sede v kočijo ter naglo zdrčita proti Dunaju. II. Ko prideta na Dunaj, je bilo vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče. Krpan vpraša: »Kaj pa vam je, da vse žaluje?« 5 »O, Brdavs! Brdavs!« vpije malo in veliko, možje in žene. »Pravkar danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni 10 vrnil iz boja.« Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silno velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo 15 navado, kadar se pripelje kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko 20 cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti pa ga pelje v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: »Krpan z Vrha! Ali me še poznaš?« »Kaj bi Vas ne,« odgovori on; »saj ni več ko dve leti, kar 25 sva se videla. No Vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na Vašem licu vidi.« Cesar pravi: »Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal o velikanu? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!« 30 Krpan odgovori: »Koga bo drugega? 'Glavo mu bomo vzeli pa jek 163 Cesar ga žalosten zavrne: »Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo!« »Zakaj ne? Slišal sem,« pravi Krpan, »da vsi ljudje vse vedo; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako pe¬ klensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog da, da je res!« Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: »Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje, kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?« Nič se ne bojte,« pravi Krpan; »kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi.« Vse to je bilo cesarju pogodu in brž veli prinesti polič vina pa kruha in sira rekoč: »Na, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje izbirat.« Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmetiški človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl, in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da se morajo takemu truplu veči deleži meriti, zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, ž maslom in jajci omešenih; vina je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel. Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade, in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: »No, boš kaj kmalu izbral?« n * 35 40 45 50 55 60 65 70 164 »V čem si bom pa izbiral?« odgovori Krpan. »To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za mene ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?« Cesar se čudi in pravi: »Če to ne bo zate, sam ne vem, 75 kako bi? Večega in boljšega nimamo.« Na to reče oni: »Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!« Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je 80 kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. »Oj tat sežgani!« pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju 85 se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamenite mize, kamor so hodili gospoda 90 poletu hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije: »Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje da vse konje od hiše kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?« Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: »Kar je, to je. 95 Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se Vam ta tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem.« Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred 100 cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: »Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?« Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi: 105 »Pojdi pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le široko- ustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga pa mu odstriži glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!« 165 Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: HO >Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamena. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, bom storil, čeprav od jeze popokajo vsi obreko-. vavci, ki me mrazijo pri Vas. Da bi se le vsi ljudje vselej držali 115 svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da Bog je velik, človek majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, Vam v 120 sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, Vi pa rekli: poglejte ga, še konja mi je izpridil!« Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konjak, povpraša: »Po čem boš pa konja poznal, je li dober ali ne?« 125 Krpan odgovori: »Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti.« Cesar pravi: »Le skusi! Ali daprav si mi, prekanjeni tat, storil dovolj 'sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da te kateri ne ubije; konji so iskri.« 130 Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči, pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: »Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim.« 135 Cesar odgovori čemeren: »Če niso ti zate, se moraš peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v ce¬ sarstvu takega, da bi ga ti, zagovednež, ne izvlekel!« »Ta je pa že prazna!« pravi Krpan. »Jaz imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden Vaših junakov, stavim ] 40 svojo glavo, če ni drugače; da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem.« »Pa ni tista,« vpraša cesar, »ki si ž njo plesal po snegu?« »Tista, tista!« zavrne on. Cesar pa se razhudi, rekoč: »Zdaj pa že vidim, da si bebec 145 ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja roka je dolga.« » Krpan pa mu v smehu odgovori: »Če je stem dalja, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasu ne, nikar že do 150 brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se raje o Brdavsu, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam po njo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene več ne 155 bilo nazaj?-Bogu je vse mogoče!« Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, reče Krpan: »Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že 160 čez prag!« Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa krotak, pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. »Bes te lopi!« reče eden in drugi, »majhno kljuse, velika 166 moč!« — III. Prišel je čas boja z velikanom; bilo je prav na svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je 5 imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se ni nikogar bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo razdrl. Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se začne 10 s krohotom smejati in reče: »Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, 15 dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, boš ležal na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!« Krpan mu odgovori: »Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domu za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje 20 koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za 167 vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.« Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari. Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet je kmet; saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom. Urno zasukneta vsak svojega konja in zdirjata si od daleč zopet nasproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že v prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: »No, zdaj pa le hitro izmoli en očenaš ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domu za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici.« To izreče pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu. DunajČanje, ki so dozdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: »Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!« Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gosti vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, še ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi. Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najnaprvo sam cesar in pravi: »Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.« »Oženjen sem bil, pa nisem več,« odgovori Krpan; »rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi vendar, 25 30 35 40 45 50 55 60 168 da bi ne bilo meni napak, Bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Če je tudi še tako pametna, kakor 65 je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica pred njo v vseli rečeh. Dobrote res da je navajena, tistega ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu pri Sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi vse leto visi kaj pre¬ kajenega na ražnju. Samo to ne vem, kako bo. — Nesla sva 70 bila z Marjeto v oprtnih košeh nekoč grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da Vam ne morem povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bile utrgale v cerkvi naramnici obe kmalu, prav takrat, ko bi bil sveče prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni 75 koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let — pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala — težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, 80 babo po svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj takega nakretilo, Vaši hčeri in pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo čudo, ko bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do 85 osmih zvečer cika čoka, cika čoka s konjem. Če se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da Vam ostane .•esaričina meni pa vdovstvo, četudi prav za prav dosti ne maram zanje; ali kar Bog da, tega se človek ne sme braniti.« Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad 90 kamenito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala pa je za vrati, kakor imajo ženske navado, ki bi rade vse izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, pride tudi ona in pravi: »Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda da 95 ti je kri v glavi zavrela — ne morem ti dobrega reči — da govoriš take besede, ki sam dobro veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati! Še dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. 100 Pa saj vem: kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel si cesarstvo in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki drži petdeset malih 169 veder, potem sto in pet pogač, dvajset jancev; in pa osem in štirideset krač ti bomo dali. Dobro me poslušaj! To moraš pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš 105 cepera, ne tukaj ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori, kakor se ti zdi. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščeke, posebno pa mater 110 . županjo!« Cesarica je to izgovorila pa je šla precej spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. H5 Kakor bi se za Mokricem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko dve metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega čudno pri srcu! še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar, ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne in reče mu: »Krpane, le ti 120 molči; midva bova že naredila, da bo prav!« Krpan ga pa nič ne posluša, temveč si zadene na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: »Veste kaj? Bog Vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!« Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti. ^5 Cesar poteče za njim: »Čaki no! Daj si dopovedati! Bog nas vari; saj menda nisi voda!« Krpan odgovori: »Koga? Menite, da nisem še zadosti slišal, kali? Meni bi gotovo segla brada že notri do pasa ali pa še dalj, ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat; pa bo kdo pometal 539 z mano? Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z mano? In pa še zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem je„l kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer, tudi pri Vas nisem 135 in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni gršega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo listo drevesce vaš bog ali kaj? Tak les raste za vsakim grmom, 140 Krpana pa ni za vsakim voglom, še na vsakem cesarskem dvoru ne, hvala Bogu! Darove pa spet take dajete, da človek ne more 170 do njih; to je prav kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. 145 Petdeset malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset jancev in r pa osem in štirideset krač; tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga? Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče, in ako jih bo premalo, potlej 150 bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodi si lipa ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamenito ali nad leseno mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to Vam pravim: samo še enkrat 155 naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite pome kočijo in služabnika ali pa še celo svojo hčer, ki ne maram zanjo malo in dosti ne; pa bomo videli, kaj boste pripeljali z Vrha od svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa in kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali natlačiti; pa 160 se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar že velikani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, če sem Vam katero grenko povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na Golem: ,Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to 165 mu zabelim. 1 Zdaj pa le zdravi ostanite! Cesar pravi na to: »Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi, da ne! Saj sem jaz gospodar, veš k Krpan odgovori: »Vsak človek je tak, kakršnega je Bog 170 dal; vsak ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda pa je trobast! Moje obnašanje ni za Vas, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah!« 175 Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od ce¬ sarske kaše, ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se oglasi: »Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehan je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? 180 Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen prav tako; vse krščanstvo ga nima takega! 171 Krpan odgovori: »Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem kil Vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. — Zdaj pa 185 dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?« Cesar: »Bilo je tako, bilo!« Krpan: »Kaj pa sem nesel na tovoru?« 190 Cesar: »Bruse pa kresilno gobo.« Krpan: »To je bilo tačas, ko ste se Vi peljali v Jeruzalem.« Cesar: »Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro.« Krpan: »Jaz pa za bruse in kresilno gobo prav toliko. 195 Takrat, veste, Vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prt lasal. Saj se nisem bal prav za prav ne Vas ne Vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari.« 200 Nato pravi minister Gregor: »Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, za¬ primo ga!« Krpan odgovori: »Kdo me bo? Morda Vi dolgopetec, ki ste suhi, kakor raženj; ki je Vas in 'Vašega magistrovanja z 205 Vami komaj za polno pest? Z eno samo roko Vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!« Cesar pravi: »Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne. Minister 210 Gregor, ti ga pa le pugti! Že jaz vem, kako je!« Krpan odgovori: »Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo govprilo, ko ne bo ne Vas ne mene kosti ne prsti, če ne bo 215 magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor če; meni se ne bo s tem ne prikupil ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to pem v cerkvi slišal. Če je Vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi 220 s voj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško 172 sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako Vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril!« 225 Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak šele dejal je: »Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!« Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo 230 pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: »Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih reči? Najlaže bo tako, lej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete Trojice?« 235 Krpan odgovori: »Poldrugo mošnjo pa še kakšno krono po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri Vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste Vi prevzeli 240 vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!« Cesar mu de: »Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez tebe. Na mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan ter noč 245 se bliža.« Ali Krpan odgovori: »Lepa hvala Vam bodi najpopred za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju? M.orda mi utegne še na hvalo 250 priti. Vselej pravijo: bolje drži ga kakor lovi ga! Pri Vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se Vam ne zamerim s tem. Že hudo me ima, da bi spet bil na Vrhu pri Sveti Trojici. Samo še nekaj bi Vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še 255 videl, kar sol prenašam, akoprav sem že na Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažerm sva se hitro vozila in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej 260 vedel, kje je.« 173 Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko podal pa tudi Gregorju velel, da naj mu jo poda. Minister se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze. Krpan zadene kij in mesarico in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali 265 kdo drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici Pozdravil bom pa že Vrhovščeke in mater županjo. Zdravi ostanite!« »Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič. 60. Spomladi. Ivan Cankar. L Nobenega oblaka ni na nebu; toda nad mestom leži siva megla, prepletena, vsa napojena s solnčnimi žarki. Ne vidim neba; že dolgo nisem videl njegove tihe sinjine, komaj se še spominjam, kako je sijala nekoč; toda slutim jo z ljubeznijo in hrepenenjem — tam visoko, za to sivo meglo, se boči prelestna 5 iz neskončnosti v neskončnost — kakor sluti domovino moje srce, polno domotožja ... Zgodaj je še; vzduh je hladen in miren. Ulica je v senci, visoko gori se blešče strehe; svetloba, rumena, žareča, lije nizdol v širokih plasteh — vzplamenela so okna. Za oknom 10 se prikaže obraz, ves obžarjen; tako siva je lobanja, ki leži ob gomili in strmi v solnce s praznimi, topo začudenimi očmi. Te oči, v sivo meglo strmeče, ne vidijo solnca; lica, vsa obžarjena, ga ne čutijo. Od daleč zamolklo bučanje strojev iz tvornic, zvonki, nagli udarci kladiva ob jeklo, monotoni klic zidarjev 15 — to je življenje in solnce teh oči. Ulica je razkopana v vsi dolžini;, ob rovu je nasuta prst na obeh stranek za seženj visoko; v rovu stoje delavci in polagajo cevi. Le redkokdaj se prikaže iz rova kuštrava, potna, gola glava, samo do vratu; do vratu je zakopan živ človek v zemljo, 20 oči se ozirajo zaspano, zlovoljno, nikoli se ne ozro proti nebu; ne vidijo solnca in ga nikoli niso videle ... Pot se spenja in širi; že so daleč za mano globoke, ozke ulice, v prah in mrak potopljene. Zdi se mi, da že vidim v daljavi zelene holme; tako je prepojeno vse obzorje z žarko 25 174 lučjo, da so oblike nerazločne, da se gibljejo nemirne ter časih nenadoma izginejo kakor za plapolajočim srebrnim pajčolanom. Zapihal mi je v lica toplejši veter, čudno opojen, blagodišeč; visoko se je bil vzdignil pajčolan in v lica mi je dihnil pozdrav' 30 od onstran megle. Na desni, na levi samo še prostrana, prašna dvorišča tvornic, visoki dimniki, skladovnice drv in desak; težki vozovi prihajajo mimo, visoko naloženi; počasi, mirno in krepko stopata rejena konja. In tam — svobodno polje, božji svet. 35 Utihnilo je mesto pod mano; pod sivim oblakom leži, vse je zavito vanj, potopljeno kakor na dnu mirne, smrdeče vode. . Časih še zažubori, zasumi tam spodaj, doseže me samoten klic; tako zazvone časih opolnoči zvonovi učaranega mesta, spečega na dnu jezera ... zazvone, utihnejo. 40 Bela pot se spenja v holm; polja, travnikov daljavi temen gozdič; in nad zeleno, duhtečo pokrajino vedro jutranje nebo. V prahu, na polju, pod nebom čudna tišina, da mi je skoro tesno pri srcu. Mlado žito klije, za ped je že visoko; niti bilka se ne gane tam, najrahlejši vetrič ne pogladi z dlanjo preko 45 zelene gladine; na obzorju, nad gozdičem visi tenek bel oblak, samoten na vsem nebu; visel je tam ves čas in se ni ganil. Spomnim se nenadoma, da mi je bil v dolini, še globoko spodaj pod sivo meglo, zapihal v lica blagodišeč veter — odkod je bil tisti pozdrav? __ 50 In glej, človeka od nikoder. Mrtva je pokrajina, učarana, okamenela sredi življenja. Mrtva je meni, tujcu ... To nebo ne prepeva zame, ne prepeva to polje zame popotnika, ki je prišel mimo in pojde dalje, nevreden, da bi mu darovalo življenje prijazen pozdrav vbogajme... Od daleč, preko one sinje gore 55 mi je bil dahnil v lice pozdrav. Kmet je oral na polju, razorana zemlja, opojno duhteča, je zavzdihnila in se je spomnila na popotnika, ki je mislil nanjo v ljubezni in hrepenenju. Tudi ona je slišala moj pozdrav; preko gora, preko zelenih ravni in šumečih gozdov mi je pogledala v oči in je čutila mojo bolest... 60 Hitel sem v dolino, v mesto, pod sivo meglo, kjer je dom tujcev in popotnikov. Lažja je tam bolest in mirnejša, tišje je hrepenenje. Mirnejša je bolest, če gledam v obraz človeku, brezdomnemu, domov hrepenečemu, tišje je hrepenenje, če gledam v zlovoljne, temno strmeče oči, ki skrivajo na dnu ne- 65 utešeno, neutešljivo poželenje po domu, po solncu, po razoranem, 175 duhtečem polju, po jasni sinjini neba. Lažje je človeku v veliki družini, med brati, lažje bolniku med bolniki... Okno moje izbe gleda na visoko, sivo hišo; komaj da vidim nad streho ozko progo neba in le malo je noči, da bi se zasvetila zvezda na tej ozki progi; če se zasveti, izgine takoj, zakaj ne- 70 prijazen je ta kraj. V tisti visoki, sivi hiši domujejo siromaki in izgnanci, ki se je življenje pred Bogom samim pregrešilo nad njimi; iz oken, temno strmečih, gleda strah in globoko v srcu skrito, neutešeno in neutešljivo hrepenenje po domu. Tudi Marenka domuje taih. • 75 Veža je tako široka, da pregleda človek, če gre mimo, vse dvorišče. Prazno je in mračno, na vseh straneh se vzdiga visoko zidovje. Skoro vse duri v pritličju so odprte na stežaj; okna so zagrnjena s čudnimi zagrinjali, z rutami, zelenimi predpasniki, z umazanimi in razcefranimi ostanki belih zastorov. Otrok 80 nisem videl nikoli na tem dvorišču; morda so bili tam, navadni predmestni, slabo oblečeni otroci, ki jih vidi človek kakor s slepim očesom in pozabi nanje; videl sem samo Marenko. Za tistimi odprtimi durmi, za tistim oknom, s predpasnikom zagrnjenim, v tisti mračni sobi je bil njen dom. Ne vem, kaj je 85 bil njen oče; zdi se mi, da je iskal dela, kjerkoli; prišel je bil v mesto z globokim upanjem v srcu; tako pridejo mnogi in poginejo kmalu. »Veliko je mesto, brez števila ljudi živi tam; zakaj ne bi živel še jaz, ponižen človek, ki se stisne ob zid, če je treba, in gloda zadovoljen svojo suho skorjo?« ... Veliko je 90 mesto, ljudje ginejo brez sledu, kakor da bi se pogrezali v zemljo; nihče se ne spominja nanje, nihče ne žaluje za njimi... Pravili so, da je bil storil velik greh tam v svoji vasi, na Moravskem morda, in da je bil v ječi in da je nato pobegnil od sramu in žalosti z ženo in z otrokom in z vsem, kar je imel. 95 Bolan je bil, ko sem ga videl; suh je bil njegov obraz in oči so gorele motno v globokih jamah. Na glavi je imel majhen, okrogel klobuk, skoro brez krajcev, tesne hlače so tičale v visokih, nerodnih škornjih, grobo zakrpanih. Velikokrat je prišel domov pijan, časih ob belem dnevu, in nihče ni vedel, kje se je bil 100 napil, tudi sam ne. Žene nisem videl nikoli; ležala je bolna; bolna je že bila, ko so prišli v mesto in mož jo je nesel z voza v naročju kakor otroka. Marenki je bilo takrat šest ali sedem let. Zasmejal ‘se je Movek, če jo je ugledal na ulici med drugimi otroci, ki so imeli 105 176 vsi kratke hlačice in kratka krilca in so bili pač otroci. Marenka ni bila otrok. Oblečena je bila kakor tisti veseli, rdeči, nekoliko zaspani slovaški otroci, ki se pripeljejo ob rani zori v mesto z očetom in materjo na nerodnem vozu, visoko obloženem s HO sadjem in zelenjavo. Pripeljejo se, začudijo se mestu, zaspe na vozu in se vrnejo. Marenka se ni vrnila. Ostala je v sivem pred¬ mestju — ostala z dolgim, zelenim, dopetnim krilom, s težkimi škornji, ki so bili narejeni za fanta, z dolgo rdečo jopico in z rokavi, ki so segali skoro do prstov, z gladko počesanimi lasmi 115 in z ruto na glavi. Tako je bila podobna pritlikavi starki, ki se je bila izgubila iz daljne vasi v predmestje in blodi plaha po neznanih ulicah. Njen rjavi obraz s širokimi, krepkimi ustnicami se je razlikoval popolnoma od drobnih, bledotnih obrazov drugih otrok; njene svetlorjave, velike oči so gledale nekoliko za- 120 čudeno, nekoliko plaho, toda mirno in odkrito, kakor gledajo oči, ki so videle prostrano ravan, zelene senožeti in ki je ostal še globoko v njih spomin na brezkončnost zelene ravni, na svetlobo zorečega polja. Ni si upala daleč od doma; poznala je šele komaj dvoje, 125 troje ulic in jih najbrž ni razločevala, ker so bile vse enako dolge, ozke in prašne. Stala je na pragu široke veže, kakor je pač stala nekoč pred nizko, s slamo krito hišo tam ob plotu pod jablano ter se ozirala po polju, kjer je valovalo žito v vetru: glavo nekoliko upognjeno, roke sklenjene v naročju, pogled 130 miren, v daljavo zamišljen. Tu ni bilo jablane, ne polja, v vetru valujočega. Sredi prostranega kamenitega dvorišča, poleg železne mreže, skozi katero se je odtakala dežnica, je stal lonec s prstjo in v loncu je rastel klavrn, napol ovenel rožmarin. Bog vedi, 135 kdo ga je bil prinesel in čemu ga je bil postavil na sredo dvorišča; stal je tam kakor žalosten, prašen grm sredi neizmerne pustinje. Marenka je sedela na tleh pred rožmarinom, vzdignila je roko ter je pobožala narahlo, kakor po ubogem licu, po nežnem, dišečem, napol ovenelem zelenju, po tenkih steblikah. 140 »Sirota!« V veži je zaropotalo; prišel je lajnar z veliko lajno, ki jo je porival pred sabo na dvokolnici. Ustavil je sredi dvorišča, tik pred rožmarinom in Marenko, in komaj je zavrtil, se je oglasila mogočno, kakor da bi pljusknili naravnost z neba silni 145 valovi, pesem iz drugega sveta, od onstran gora. 177 • »Louka zelena, neposekana, rostou na m kviti...« Lajnar je vrtil prehitro, veselo-žalostna pesem je udarila iz tišine preglasno, izlila se je prejadrno in je utihnila. 150 Marenka je vztrepetala, ustnice so se odprle, hotela se je nasmehniti, rjavi obraz je prebledel. »Travnik zeleni, nepokošeni...« Tam, tam se širi ne¬ izmeren, valovi v solncu, veter gladi po njem s tiho dlanjo... Tam polja, narahlo se spenjajo v holm; kakor dahne veter, se 155 zasvetijo zlata, ugasnejo v senco, zasvetijo se ... Tam bela hiša, v solncu se sveti, zelena okna pozdravljajo ... Marenka je vztrepetala, sklonila se je globoko, da se je doteknilo čelo tal; zasopla je težko, zaječala, toda nenadoma je izpustila roka, ki je tiščala za grlo in po dvorišču se je razlegal 160 čuden krik, tenak, ves tuj... kakor kriči otrok po materi, brez besed, z glasom polnim groze in nikomur razumljive, neutolaž¬ ljive bolečine ... II. Ker je bila nedelja in ker je sijalo solnce, si je prevezala Marenka svileno ruto. Zelo stara je bila tista ruta, že zelo preperela in zabledela; Marenki jo je podarila teta in še teta sama jo je bila dobila za birmo od bogate botre, ki je že zdavnaj umrla in' ki jo je prej tudi že nosila. Ali ruta je bila 5 svilena, živo rdeča in se je še zmerom lepo svetila v solncu. Marenka jo je hranila skrbno pregnjeno in zavito v mehak papir; odvila jo je časih in razgenila z iztegnjenimi rokami, da bi si jo ogledala, toda prevezala si jo je samo ob velikih praznikih in, če je sijalo solnce. Narahlo si jo je prevezala okoli 10 vrata, tako da je segala skoro do pasu široka, svetla pentlja, gtopila je iz veže in je mislila: »Zdaj sije solnce nanjo in se sveti kakor mak.« Šla je po dolgi ulici in se ozirala s skrbnim očesom, da bi si zapomnila hiše in pot, zakaj lahko se človek izgubi v 15 mestu, ki je veliko kakor svet. Povedali so, da je tam vrt, da je resnično, živo drevje kakor na vasi, kakor v gozdu, v svo¬ bodnem in da je že vse zeleno. Marenka že dolgo ni videla zelenega drevja, komaj da se je spominjala, kaj«) se pripogiba in šumi v vetru. In rožmarin, ubogi, samotni, je ovenel in umrl. 20 Grafenauer, Čitanka I. 12 178 Tam je vrt. Poglejte, ljudje, tam je vrt!... Marenka je stala začudena in žalostna. Velik prostor je bil tam — prostrana, pusta globel med sivimi gorami. Na vseh straneh visoke, sive hiše, dremajoče, vse s prahom pokrite in po solncu ožgane. 25 Med njimi vrt, kakor ga še ni videlo človeško oko. Peščen, prašen kraj, ves iztrebljen, kakor oparjen. »Na ta kraj še ni pogledalo božje oko!« je mislila Marenka. V ravnih vrstah je stalo drevje — tam se razprostira prazno, peščeno dvorišče, a ob vseh štirih straneh stoje vojaki, kakor da bi jim bil zarisal 30 črto pred nogami, stoje tam in vsi so trudni in prašni. Tako je stalo drevje in trudno je bilo in prašno. Solnce je sijalo žarko’ na drevje, na pesek in prah in Marenki se je zdelo, da je še solnce samo prašno in trudno. Na širokem, s peskom posutem prostoru med klavrnim 35 drevjem so se igrali otroci. Brez števila jih je bilo. Marenke pa ni videl nobeden in nobeden je ni ogovoril. Skakali so preko vrvi, bili žogo, gonili kolesa; rdeči, zasopli obrazi, bleščeče oči, vrvenje, krik in trušč. Otroci so bili oblečeni nedeljsko; fantje so imeli kratke hlače, črne nogavice in šolne in so bili 40 gologlavi; dekleta so bila kakor pisani metulji — bele, rdeče, modre, živosvetle bluzice in krilca do kolen, beli, široki slamniki s pisanim trakom, vse nežno, lahko, frfotajoče. Marenko je spreletela čudna misel, napol sladka, napol tesnobna: da bi stopila mednje, da bi skakala tudi sama preko vrvi, bila žogo, 45 gonila kolo po gladkem pesku. Spreletela jo je misel in jo vso omamila. Pozabila je popolnoma, da nosi težke, velike škornje, dolgo krilo, da bi se opletalo okoli nog, in da ima na glavi svileno ruto, ki bi se takoj odvezala in zdrknila na tla, da bi jo poteptali v prah. Kakor v omotici je stopila bližje, 50 glavo nekoliko upognjeno, roke sklenjene v naročju. Kuštrav, zlatokodrast fant je prignal kolo mimo in se nenadoma ustavil pred Marenko, kakor da je bil ugledal božje čudo. Stal je in je gledal osupel, strmeč, nato pa se je zasmejal z glasnim, zvonkim smehom. 55 »Kdo pa si ti?« je vprašal v tujem jeziku. Marenka ni razumela in ni odgovorila; z upognjeno glavo in sklenjenimi rokami je stala pred njim; njene rjave oči so se ozirale plaho in nemirno, kakor da bi iskale, izgubljene v tujini, znanega obraza. . ( 60 »Odkod pa si ti?« je vprašal fant in, se je smejal. 179 Marenka je molčala. Velika gruča otrok se je bila zbrala okoli nje. Nekateri so gledali radovedno, drugi hudomušno in skoro zaničljivo. »Schaufs euch die Krowotin an!« Smeh je bil zmerom glasnejši; tik pred njo so stali, gledali 65 so ji tik v obraz; nekdo se je zadel ob njo, ali iz hudomušnosti ali slučajno, in opotekla se je. Marenka je prosila: »Pustite me ... nič nisem storila ... domov pojdem ...« Odgovoril ji je hrupen smeh. 70 »Co? Co? ... Powidlkrowotin k Nekdo je potegnil zadaj za ruto, za svetli, trioglati konec, ki je visel na hrbet, in ruta je zdrknila na ramo. Marenka je prijela za ruto z obema rokama in je zajokala. Komaj so videli otroci njene solze, slišali njen jok, so stopili za korak nazaj in 75 so bili zelo začudeni in zlovoljni, kakor da jim je bila brez potrebe, morda iz same zlobnosti, pokvarila nedolžno veselje. Cernu pa se cmeri?« je prašal zlatokodrasti fant; ozrl se je jezno in zaničljivo na Marenko, okrenil se je in je šel; drugi so šli za njim, pozabili so na Marenko in so se igrali dalje. 80 »Na! je vzkliknil v slovo droben, bledikast fant in je suni! Marenko v hrbet, da se je opotekla in padla na kolena: nato je pobegnil molče kakor pred grehom. Marenka je vstala, privezala si je ruto krepkeje okoli vratu in se je vrnila na ulico. Glava je klonila nižje, solze se še niso 85 posušile na licih in ustnice so trepetale še zmerom. Šla je in globoka žalost je bila v njenem srcu. Ozrla se ni nikamor; ulica je bila dolga, zmerom enako pusta in prašna, tudi hiše so bile zmerom enake, še v solncu sive in mračne. Ulica se je vzdigala polagoma višje in daleč je že bila Marenka, ko se je 90 pzrla. Neznan kraj, visoki plotovi, prostrana dvorišča, s črnim prahom pokrita, visoki, vitki dimniki. In ljudi nikjer, glasu od nikoder, tiho, kakor na pokopališču. Marenka se ni prestrašila tujine; povsod je bila tujina; samotna, neprijazna se je razgrinjala kakor siva senca po vseh 95 teh pustih ulicah in v veži je bila in na dvorišču in v izbi; vsepovsod njen gluhi mrak. Neznane hiše, neznani ljudje, tuje oči, nerazumjive besede. Ljudje hodijo mimo kakor sence, ki heže v mraku preko zida in ki se jih človek boji; njih glas je kakor glas vetra, čudno skrivnosten, nerazumljiv. Zase žive, 100 12* 180 čisto drugo, tuje življenje; prišla je mednje Marenka in ne živi z njimi, gleda in ne vidi, posluša in ne sliši; zdelo bi se celo človeku, da diha drug zrak, da vidi drugo nebo in drugo solnce... 105 Počasi se je vračala Marenka, ni se veliko ozirala in ni prašala nikogar. »Dolga je ulica, nekam pa drži; pridem... kamorkoli...« Tako je mislila v svoji bridkosti in njeno srce je bilo težko. Sredi trudne poti, sredi žalostnih misli jo je spreletelo 110 nenadoma, kakor da jo je pobožala po licu prijazna roka. Zapihal ji je bil v lica toplejši veter, čudno opojen, blagodišeč — pozdrav iz domovine, od zelenih travnikov, od razoranega polja; tih pozdrav, tiha pesem je bila v njem ... »Travnik zeleni,* nepokošeni...« 115 S široko odprtimi, zameglelimi očmi se je ozrla Marenka; z omeglelimi očmi je videla preko gora, do bele hiše z zelenimi okni, do jablane, ki je že vsa posuta s cvetjem, z dišečim snegom; z enim samim pogledom, solznim od bolestnega koprnenja, je premerila prostrano, zeleno, tiho valujočo ravan do gozda, ki 120 pošumeva zamolklo v daljavi... Stopala je hitreje, prišla je mimo vrta, kjer so se igrali otroci v prahu; slišala je veseli krik in trušč in se ni ozrla; prišla je v ulico, v vežo, na dvorišče, stopila je v izbo. V izbi, tesni in nizki, je bil mrak; skozi okno je sijala z 125 dvorišča bledotna, bolna svetloba. Tiho je bilo v izbi; za zelenim zastorom je ležala mati in se ni genila; spala je, morda je umrla; Marenka ni odgrnila zastora. Zgenila je svileno ruto in jo je zavila v papir; nato se je slekla in je legla na blazino, ki je ležala na tleh pod mizo. Odela se je, sklenila je roke pod odejo 130 in j e strmela s široko odprtimi očmi žalostni misli v obraz. »Pojdem ... naravnost po cesti pojdem in pridem tja ... Pozdravil me je, dobro sem slišala, ko me je pozdravil... Zeleni travnik me je pozdravil... tudi jablana me je pozdravila, ki je že vsa v cvetju... in moje okno me je pozdravilo in rožmarin 135 na njem je zadišal... meni v pozdrav ...« Zapelo je v izbi — In v tistem hipu je stopila senca v izbo in je odgrnila zastor s tiho roko; za zelenim zastorpm se je nasmehnil bled obraz, nasmehnil, se je in je okamenel... 181 Zapelo je izbi, iz daljave, od onstran gora je zašumela 140 pesem: . . »Louka zelena, neposekana, rostou na nf kviti...« Marenka se je nasmehnila in je zaspala. III. Napravila se je na pot, kakor je bila sklenila v svoji brid¬ kosti. Zgodaj zjutraj je bilo, ko se je napravila na pot. Izba je bila vsa razmetana, zeleni zastor je bil odgrnjen, ljudje, tujci so prihajali in odhajali. Oče je sedel ob postelji, globoko sključen, roke uprte ob kolena, obraz v dlaneh; gledal je v tla in je zibal 5 z glavo enakomerno, kakor da bi poslušal lepo umerjeno, žalostno pesem. Na postelji je ležala mati čisto mirno; bled je bil njen obraz, ustnice pa so se smehljale; roke so bile sklenjene na prsih, prsti so se oklepali črnega razpela. Marenka je stopila na stol, sklonila se je preko matere in jo jq je prekrižala na čelu, na ustnicah in na prsih. »Smehlja se mati, ker je slišala pesem!« je rekla očetu. Oče ni slišal; gledal je v tla in je zibal z glavo. »Zdaj pa pojdem, oče, zdaj pa pojdem tudi jaz!« Marenka je stala sredi izbe in si je vezala svileno ruto. 15 »Zbogom, oče, adijo; pa pozdravim tam še od vas, oče!« Slišal je glas in jo je pogledal; pogledal jo je s tujim očesom in je ni spoznal. Marenka je šla. Toplo jutro je bilo zunaj; komaj je zasijalo solnce, je bilo 20 že vse goreče; samo na visoke strehe je sijalo, na zvonike, toda človek je pogledal, zableščalo se mu je in spreletela ga je toplota. Ulice so bile vse žive; lahki vozovi so drdrali mimo, počasi so se pomikali težki tovorni vozovi, delavci so hiteli mimo s 25 čemernimi, zlovoljnimi, še zaspanimi obrazi. Marenka ni videla nikogar in nihče je ni videl. Dolga je bila pot; brez konca, zmerom pusta in siva, se je spenjala v holm, spuščala se v dolino; daleč zadaj so že ostale visoke hiše z mrtvimi, neprijaznimi okni, na desni in na levi se 30 razprostirajo široka, prašna dvorišča, vzdigajo se tenki, očrneli 182 dimniki; tudi dvorišč ni več in dimnikov, še par nizkih koč, par pustih, tihih vrtov — in tam polje, tam zelena, neizmerna svoboda... 35 Marenka je stala in je strmela. Ne tja ... nisem hotela tja ... izgrešila šem pot, nisem šla po tisti cesti.. .« Nemir in strah je bil v njenih očeh; iskala je, kakor išče oko v tujini. Čudno tiha je bila pokrajina, tudi nebo, kakor je 40 bilo svetlo, je molčalo neprijazno. Ne gane se na polju, ne na visokem travniku — mrtva je pokrajina, učarana, okamenela. Ne, odtod, odtod ni dahnil blagodišeči, ljubeči pozdrav... Tujina je tukaj, razprostira se, molčeča, sovražna, do obzorja, v neskončnost. Bele poti se križajo, nobena ne drži v domovino, 45 nobena do bele hiše, do cvetoče jablane, do tiho šumečega, solnčnega polja. Nobena pot, Marenka! Povesila je glavo — kakor človek, ki je prosil vdano, verno zaupal in je izprosil zasmeh. „ Tukaj ni poti!« je pomislila Marenka in v tistem hipu jo 50 je spreletel mraz; groza ji je pogledala v lice in ni več odvrnila od nje oči do poslednje ure. Nikjer ni poti!« Vrnila se je v mesto; šla je počasi in je gledala v tla. Nikjer je ni... In morda, Bog vedi, morda še res ni, da 55 stoji tam bela hiša z zelenimi okni in da je v mojem oknu rožmarin. Morda se mi je sanjalo... tudi sinoči se mi je lepo sanjalo... In nikjer nego v mojih sanjah ni jablane lepo cvetoče, ni travnikov, ne polja... zato tudi poti ni nikjer ...« Groza ji je gledala v lice in dorasla je spoznanja ob tisti 60 uri. Videla je vežo, dvorišče, izbo, mater, ki je ležala mrtva na postelji, očeta, ki je zibal z glavo in spoznala je resnico, kakor da bi se bile odprle visoke duri. Kako bi tja naprej, kako bi se vračala tja?« je pomislila. Smrt je tam... sama sem jo videla, ko je prišla sinoči... 65 slišala sem pesem in sem videla smrt, ko je prišla tiho, po prstih, . da me ne bi vzdramila; jaz pa nisem spala, samo napol sem zatisnila oči in sem gledala skozi špranjo .. .« In ker je spoznala Marenka, da ni poti nikjer in nikamor, je sedla ob ulico, na kameniti tlak, sključila je noge pod krilo 70 in je uprla glavo v dlani; podobna je bila zeleni culi, prevezani z rdečim robcem, ki jo je bil pozabil kmet na ulici. 183 »Jutri bodo nesli mater .. . tudi očeta bodo nesli... in izba bo prazna. Tudi pesmi ne bo več... pri materi je ostala pesem, z njo pojde ... zato se je smehljala mati... pesem je slišala in je umrla... zato je šla naravnost v nebesa in pesem je šla 75 z njo . ..« Misli so bile tako mirne, skoro brez bridkosti, iz oči, z dlanmi zakritih, pa so kapale solze ... »Kaj sediš tukaj, otrok?« Ogromen človek, mrk in bradat, v dolgi, sivi suknji, je stal 80 pred njo. Gledal jo je s srepim očesom in skoro je že iztegnil težko roko. »Kaj sediš tukaj, otrok?« Dolgo sabljo je imel prepasano in na prsih je imel zlato medaljo. 85 Marenka je skočila kvišku in je pobegnila; bežala je v težkih, nerodnih škornjih od ulice do ulice, zasopla, trudna; ruta ji je bila zdrknila na tilnik, pot ji je tekel po licu. Ko se je ozrla, ni bilo nikjer več bradatega moža v dolgi sivi suknji, s sabljo in medaljo. Naslonila se je ob zid in takrat je bilo, ko 90 se je sklonila groza, smrti sami podobna, čisto blizu k nji, dehnila ji v lice ter jo prijela za roko ... »Ho-o, ho-o ... Prokleti otrok!...« Voznik je trudoma ustavil konje in je skočil z voza; od vseh strani se je zgrnilo vrveče, kričeče ljudstvo. 95 »Jaz nisem kriv!« je kričal voznik. »Plane pred konje, slepo in gluho ... ne sliši nič ...« Črno oblečen človek z dobrodušnim obrazom in sivo brado je klečal na tleh in je odpenjal Marenki jopo... »Ubogi otrok ... in še smehlja se ...« 100 Resnično se je smehljala Marenka. Zakaj Bog se je bil usmilil in iz sosednega dvorišča se .je oglasila hripava lajna ... pesem od onstran gora, od zelenih travnikov: »Louka zelena, neposekana, 1Q5 rostou na ni kvitl...« ■J n Marenka je slišala pesem in se je nasmehnila... Črno oblečeni človek je vstal, otepel si je prašna kolena in se ozrl. 115 10 184 110 »Kaj še ni voza? ... Konec je ... in brez bolečine, se mi zdi... Vzdignite jo!« Nekoliko bledejši je bil njen rjavi obraz, oči so bile napol zatisnjene, široke ustnice so se smehljale ... Kje je pot? Kam greš, moje hrepenenje? Kje si, domovina? Marenka, kaj si ti našla pot? XI. Epsko-didaktične pesnitve. Basni. 61. Kos in brezen. Valentin Vodnik. Kos prepeva, gnezdo znaša, lepo brezen gori gre in smehljaje kosa vpraša: »Poješ tako zgodaj že?« »»Kdo bo branil kosu peti? Ženil se je včeraj brat, jutri mislim svojo vzeti, ravno vabim, bodi svat!«« »Vse prezgodaj ti ropočeš, veš, da šele gori grem?« »»Gor al’ doli, kamor hočeš, da se ženim, to le vem.«« 15 Kamor tvoja sla ti kaže, preveč nagel ne smeš bit’ stara prafka nam ne laže: brezen ima rep zavit. Dobre volje uka, raja, štirje godci mu pojo. »»Bom za vreme vprašal mlaja? Saj vijoPce že cveto.«« Breznov ščip se ves prevrne, goni megle, burjo da, hrib, doline sneg pogrne, v mrazu umira v’jolica. Doli brezen mim’ pridrzne: Kaj t’ je kos? Ne poješ več?« »»Eh, kaj! — brat mi včeraj zmrzne, danes pa je moja preč.«« 25 20 62. Cena. Miroslav Vilhar. Vse, kar plava in kar leze, vse, kar hodi, kar leti, zbere se v presojevanje, pred-se kliče može tri. Meč se prvi je oglasil: »Jaz sem gospodar sveta; kamor pridem, pot si ugladim, vse pred mano trepeta.« Govori pero modrostno: »T’mote ne trpim nikdar, um človeški razsvetljujem, uk in znanje sta moj dar.« Zadnji pravi plug med njimi: »Mirno rijem pod zemljo; pa sem svet že preobrazil, tiha sreča je z meno.« 10 15 Vse, kar plava in kar leze, vse, kar hodi, kar leti, zdaj okrog se pluga zbere, plugu venec podeli. 20 185 63. Ajzopove basni. Josip Stritar. I. Konj in jelen. Na travniku je konj se pasel sam, kar pride jelen ter mu pašo krati. ' K človeku teče konj: »Kaj naj ti dam, rogača da pomagaš mi pregnati?« »Nič!« reče človek mu; »le to mi pusti, 5 da, kakor gre, ti obrzdam čeljusti ter z lokom in puščico sedem nate.« Z veseljem konj dovoli mu oboje. Tako se rešil je nadloge svoje, a konec bilo je prostosti zlate. 10 II. Netopir. Na tla je padel netopir po dnevi. Fodlasica ga zgrabi; ta pa reče: »Oh prizanesi mi, ubogi revi!« — »Ne more biti, stara pravda teče med ptiči in menoj.« — »O, to ni nič, 5 jaz miška sem pohlevna, ne pa ptič.« — »Pa bodi, zdrava mi ostani, miška!« To reče, ga pusti in gre. Kar zviška postovka nadenj doli prileti. Prestrašen milo netopir kriči: 10 »Usmiljenje imej, postovka, z mano!« — »Zakaj pa? Miši meni so za hrano.« — »Jaz nisem miška, ptič sem kakor ti, ptič, ki so oslabele mu moči; pač res nekoliko podoben miši.« — 15 »Naj bo, kaj novega vsak dan se sliši.« Zdaj miš, zdaj ptič, kakor najbolje kaže; tako, se ve, izhaja se najlaže. i / »U 1 Prilike. 64. Dva čolna. Jakob Voljč. Aj čolna dva, aj čolna dva sta srečala se sred morja ... Za hip čolnarja ustavita, drug drugega pozdravita. » 5 »Prijatelj mladi, Bog s teboj! Kam vodi brzi pot te tvoj?« »Iz roda v rod pravljica gre, da onkraj zelenih valov * očem odpira svet se nov, lije, nihče prav za prav ne ve. j o V deželi tej čarovnik star bil srečo v zlat je grad uklel; 'ftjLTPuvb y ' 6'J/V' , i t ( Pravljica...! Tudi jaz sem čul 20 nekoč jo — bil sem mlad čolnar 65. V pepelnični noči. Simon Gregorčič. Polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je! Potihnil glas je vijolin, strunar odbrenkal je! 5 Plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo. Glej, božji hram tam sred poljan 10 dviguje se v nebo, oj, božji hram tako prostran in pa krasan tako! Kot reke v morje, vanj nocoj krdela silna vro, 15 svetišče polno je takoj — in duri se zapro. A čuj!... Nek duh zakliče mi: »Kar zreš jih pred seboj, zapiši mej mrliče mi s pepelom tem nocoj!« ' In stopil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz oljčnih je mladik nanj del cerkovnik bil. Pepela zdaj na teme sem najprvo sebi usul, vtopil se v misli neme sem, le Bog je sam jih čul. Pozval nato krdela sem in prišla so hrumeč, zaznamoval jim čela sem preteč in pa svareč: Tu v bagru ino v svili vse nocoj košati se, diši ti po kadili vse 20 in sveti v zlati se. Več biserov kot v dnu morja pred tabo se iskri in več, ko zvezd je vrh neba, tu »jasnih je oči. 25 Tu gibki udje, vzorna rast, tu let in lica cvet, tu zemlje slast, bogastvo, čast.. O ti presrečni svet! — ^ »Oj, grešniki maziljeni, proč krono in škrlat, saj boste vsi prisiljeni, vkloniti smrti vrat. J Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmel, to žezlo prah, prestol bo prah, vi boste prah, pepel! Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, . ki reveže zatirate — prah boste tudi vi! 35 187 Ti roj, ki noč in dan prežiš, da brata v past bi ujel, ti smrti v zanjke se uloviš, 60 prah bodeš in pepel! In ti, ki z umom, cvetom let zdaj bahaš se vesel, glej, predno ti odpade cvet, prah bodeš in pepel!« 65 Prišel še mnog, še mnog je trop, mar bo se kak otel? Ne! Vsem podpisal sem pokop: »Prah boste in pepel!« Nazadnje roj še priskaklja 7 o neskrbnih, jasnih lic, Čist kakor angeli neba in lepši od cvetic. Končano! — Ne! — Čuj, duri tam ječe zaškripljejo in nove trume v božji hram skoz nje se usipljejo. Na teh ni srebra ne zlata, in blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna le sled solza in ran. To pač je siromakov rod, molče je zunaj stal in mirno čakal, da gospod prostora bi mu dal. Sedaj, ko prost mu je pristop, korak približa svoj, 90 jaz pa spoznam trpinov trop, oh, bil je — narod moj! Zaplakal nad tem krasom sem, češ: tudi ta bo strt! 75 Še te... s tresočim glasom sem zaznamoval za smrt... Odložil sem tedaj pepel, v klečeče uprl oko, za blagoslov sem roke vzpel 95 ter kliknil sem krepko: »Le vstani, vborni narod moj,’ do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je — vstajenja dan!« 100 66. Pesnik Selim. Anton Aškerc. Slavni pesnik, slavni Selim, naš ponos in dika naša! Kdo pač tebe ne bi ljubil in ne čital pesmi tvojih? 5 Vse pozna te, vse te čisla od Kahire do Bagdada, od Bagdada do Stambula, od Stambula do Damaska. Allah s taboj, Allah s taboj! 10 On pero naj vodi tvoje, da napišeš nam še pesmi, misli polnih, čuvstev vročih, plemenitih po jeziku ... Krasna res je pesem slavčja, ko iz dna mu vre je duše, sladka, nežna, ljubezniva; veličasten glas je levov, ko zarjove sred puščave, jezen kakor kralj razdražen; Ti si lev in ti si slavec, fejO ti si, Selim, nam oboje! Nežen v pesmih si ljubezni, toda grozen, če srdiš se ... ČitaJi smo pesmi tvoje. Romala po vsem je mestu 25 verzov zlatih tvojih knjiga; romala iz rok je v roke, čitalo jo vse je mesto. Veš, posodil je dijak jo, siromak nam jo posodil, 30 tisti bledi Mehmed Ali; Mehmed Ali, dobra duša. Ne verjameš, ne verjameš, 188 \ kaj ta revež knjig nakupi! 35 Ta čudak ti rajši strada, kakor da bi bil brez knjige. In še nekaj ti povemo — in to stvar je glavna danes! — Nekaj zate se pripravlja, 40 nekaj čaka te — po smrti! Vlit iz brona, drag in visok spomenik se ti postavi v mestu našem damaščanskem. 'Vsota vsa je že nabrana: 45 Tristo mošenj turških zlatov! To smo danes ti izdali, pisali smo ti v tolažbo! Slišali smo, da si reven, da uboštvo te preganja 50 po Kahiri tam bogati in da beda duh tvoj smeli vklepa v težki jarem sužnji... Nič ne mara j, ne obupaj! Saj po smrti bo drugače — spomenik te čaka bronast! 55 * To-le pismo mi je čital pesnik Selim v izbi svoji majhni, nizki in podstrešni. Gledala sva skozi okno in kadila cigarete. 60 Mesec plaval je po nebu in razlival luč srebrno na Kahiro dol pod saboj, ki ležala je pred nama ko kraljica lepa speča. 65 A pod oknom mimo naju sveti Nil je tekel tiho. Daleč tam pa piramide vzpenjale so se v oblake; rasle so in so kipele 70 te gomile sivočrne ko strahovi faraonov. In nato me je povabil pesnik Selim na večerjo. Srebala sva črno kavo, 7 •» jedla sočno sva čebulo in orehe kokosove. 67. Našli so rokopise. Anton Aškerc. Iskali po prašnih arhivih, po cerkvah so že, po gradeh, iskali po knjižnicah starih, pod strehami in po kleteh. 5 Preiskana vsa je dežela, prebrskan vsak kot, premetan: Želenih nikjer rokopisov, let dolgih ves trud je zaman! A star učenjak se zamisli, 10 kazavec ob čelo uprč, ob čelo zgubančeno resno — svetuje jim mož govore: >In vendar jih moramo najti, svedoke preslavnih nam dni, 15 pomnike kulture prastare in staromadjarske moči! 189 »Turein, pobegnivši iz Bude, uplenil nam mnog je zaklad, odnesel listine je stare, velim vam, s seboj v — Carigrad! 20 »Tam biblij e, pesmi cerkvenih častiti trohni pergamen, tam pesmi junaške so naše iz kralja Matjaža vremen. »Svetinj naših starih poiskat 25 rad pojde pač vsak narodnjak..,« A v Stambul mi pet učenjakov odpelje že bliskovni vlak. Vse knjižnice odpre jim sultan, zakladnice vse na stežaj: 30 »Tu šare bo menda kaj vaše... No, Allah sam sreče vam daj!« A iščejo, iščejo dolgo, pretaknjen vsak kot, prem etan: Želenih nikjer rokopisov! 35 Tu tudi ves trud bo zaman? Pa iščejo, iščejo dalje: — pod prašnim koranom prikrit leži pergamenast tu svitek... Listini dve — nadeje svit! 40 Kdo pisal ta pismena krasna? Kak jezik na listih je teh ? Glej, glagolske črke... a jezik Slovanski na pismih obeh! Na edneiii podpisan kralj srbski 45 in Milutin mu je ime; na drugem podpisan ban Hrvoj... A našli so samo ti dve! 68. Haranova želja. Anton Medved. Duh pred Harana priplava, dč mu od veselja vnet: »Haran, tvoja pot je prava, mimo vseh si čist in svet. 5 Živi dvajset let v samoti, moli, svet preziraj ves, strasti v duši svoji kroti, bičaj se in budi kes! Kadar mine let število, na perotih priveslam 10 in naklonim [ti plačilo, česar želel bodeš sam.« Duhu odgovarja Haran: ' »Bogu hvala, če sem čist! Upaj in ne bodeš varan, 15 jaz ostanem vedno ist.« 190 Haran odpove se časti, rodni svoj ostavi grad; 20 srčno se upira strasti, svetnih ni mu mar naslad. Logov ne in vrtov rožnih, on puščav je tihih gost. Čita le iz knjig pobožnih, 25 biča se in ceni post. Vedno pa besedam onim pot odpira v srčni hram: >Za plačilo ti naklonim, česar želel bodeš sam.« 30 Dvajset mine let spokornih, Harana pokliče duh: > Haran, mož kreposti vzornih, danes je odprt moj sluh. Mnogo želi, želi pravo, vse ti dam, kar hočeš le!« Haran nagne sivo glavo, tiho misli, glasno de: »Daj življenja s čašo upa, dasi je okus gorjup! Človek ne boji se strupa, ako s strupom pije — up. Vedno rad tako bi živel, kakor žil sem dvajset let. V sladkem upanju osivel — upati pričnem naj spet!« ... Bere, moli v črni halji, upov sladko čuti kal. Duh šepeče v sinji dalji: »Haran, pravo si izbral!« 69. Sreča, Poezija in Prešeren. Josip Stritar. Pomlad je prišla, nebeška deva, po zemlji trosi svoje dari: vse klije, cvete in zeleni, škrjanec pod jasnim nebom prepeva! 5 Iz trave zelene glavice mlade vijole, zlatice, kresnice mole; po njih se trudi vesela, medu nabira čebela in pisane ziblje metulj peruti. 10 Ledenih spon se prostega čuti, po polju hiti šepetaje vir. Na pašniku poleg črede svoje veselo piska in vriska in poje, pomladi raduje se pastir. 15 Preko polja po stezici glej mladenič sam prihaja; pomlad zorna ga obdaja, pomlad sije mu na lici; žarno svetijo oči se mu, 20 v prsih roj glasan budi se mu, misli, čutov roj ubran, ki želi na dan. Smeje se mu zemlja mlada, smeje zapeljivo nada; ves odprt je njemu svet: 25 35 10 [5 191 sladka sreča mladih let! Vse življenje mu obeta, ves njegov je, kar je sveta, kar voliti hoče, sme: poezija tu, tam sreča 30 miga mu, sladko vabeča, kam naj krene, sam ne ve. Pot mu ustavi gozda rob, tu na skalno sede klop, ki zeleni mah jo krije. 35 Izpod nje glasan vir kipi in vre na dan, mirno se po loki vije. A mladenič nem sedi, čelo se mu omrači; 40 glavo nasloni na roko in zamisli se globoko. Čudo, glej! Ko tako sloni kakor v sanjah —z leve strani jasna se prikazen približava: 45 Krasna žena! Tanka oprava polne, cvetoče lepote ne skriva, ude mehko ji objema kipeče. Krasna žena, zapeljiva! Biseri zlati blešče ji v laseh, 50 mokra ji luč iz oči trepeče; sladek na ustnih se ziblje ji smeh, smeh, ki obilost obeta slasti, v srcu želje, hrepenenje budi. Osupel mladenič gleda podobo, 55 od nje obrniti ne more oči; nasmehne se ona mu z rajsko milobo, z medenim mu glasom tako govori: »Želje tvoje nerazvite, ki ti v prsih spijo skrite, 60 hrepenenje tvoje znam; hrepenenju tolažila, bolečinam vsem zdravila jaz, mladenič, tebi dam. Glej, okoli vsa narava, 65 kar živi, v veselju plava, sam vesel ne bodeš ti? Glej, življenje je uživanje, pusti vse neplodne sanje; samo enkrat se živi. t 70 192 Nase misli, pusti brata sama ta beseda zlata v sebi vso modrost ima. Kaj človeštvo, domovina? 75 Zemlja cvetna je dolina njemu, ki živeti zna. Blagor mu, ki meni služi, z blagom se blago mu druži; bodi moj in pusti dom! 80 Meni v krilo se izroči, po ravnini te cvetoči rahlo jaz vodila bom. Čast, zlato in bele dvore, kar srce želeti more, 85 dam ti, Sreča, bodi moj! Ljubil bodeš bela lica, tvoja vsaka bo cvetica: vstani in potuj z menoj!« Tako govori in mehko roko 90 okoli vratu mu ovije ljubo, da sladka groza ga spreleti. Gorje! V tem hipu z desne strani prikazen druga pred njim stoji, 95 pred njo izkušnjava pobegne plaho, prikazen v sanjah izgine tako, ko jutranji solnca zadene jo žar; mladenič je več ni videl Zavzet podobo gleda plah, 100 neznan obhaja, svet ga strah in vendar vanjo mora zreti. Kraljeva žena! Njena rast človeška ni; ponos in čast z visokega se čela sveti. 105 A izpod temnih obrvi, iz milo modrih ji oči prijazna sije luč, enaka ko lune svit izza oblaka. Po lepih ustih čudovita 110 otožnost mehka je razlita; v levici strune ji slone, dih skozi nje pomladnji dije, budi jim rahle melodije. Mladeniču srce kipi, 115 zamaknjen vpira v njo oči; tako mu ona govori: nikdar. 193 »Cula skrivne želje tvoje, hude videla sem boje, dvome tvojega srca. Za resnično, lepo, sveto srce mlado ti je vneto, pota pravega ne zna. Zemska te ne vteši sreča, duša tvoja hrepeneča v njej ne zadobi miru. Kogar jaz sem izvolila, sreča ga ne bo zvabila; ti si mojega rodu. Cvetna niso pota moja, težko breme, težka hoja in počitka ni nikdar. Sebe mora pozabiti, vse sveta gorje nositi, kogar moj zadene žar. Bridka tvoja bo usoda: žrtva svojega naroda, pevec boš in mučenik. Domovine svoje nada, branil bodeš jo propada, bratom svojim rešenik Kar ima usoda zlobe, kar v ljubezni je grenkobe, ti do dna jo boš izpil. Sladke pesmi bolečine porode ti, v domovine 145 čast boš večni venec vil. Bodi moj, udaj se meni, tvoj naj lavor bo zeleni in spomin bo večni-tvoj. Vstani, vzemi strune zlate, 150 z njimi teši svoje brate, pesmi jim nesmrtne poj!« In nagne se nanj, poljubi mu čelo, potem se kvišku dvigne počasi. On prime strune in sladki glasi 155 done in bude slovensko deželo. Kar dolgo je prej brez upa želela: Slovenija zdaj je p e v c a imela. 135 140 120 125 130 Grafenauer. Čitanka I. 13 194 / B. Lirično pesništvo I. Pesem. 70. Pevčev poklic. Anton Medved. Na brzih krilih drobnih ptic, v vonjivem jutru prerojen, zamaknjen v raj nedolžnih lic, strmeč v večera tihi sen, 5 s trpečim bratom sam trpeč, za domovino v roki meč, v trpljenju mož, v ljubezni zvest, za radost rahel in bolest: vsekdar naj pevec duše vnete zemljanom kaže vzore svete. 10 71. Pevski boginji. Fran Boginja preljubezniva, ki budiš plamen duha, da se v glasno pesem zliva misel skrita iz srca! 5 Tebi svet dolžan je slavo, tebi venci zelene; ž njimi so od nekdaj glavo ovijali ti možje. Pevci so te spoštovali, 10 ovne tolste na oltar nekedaj ti pokladali, zažigali tebi v dar. Levstik. Kaj bi li od mene vzela? Mire nimam ni zlata; roka moja da vesela, 15 rada, kar ti more, da. Če utegne ti ugoditi, kar od tebe v dar imam, to ti hočem pokloniti, to ti zopet v dar podam. 20 Srce si mi obudila, dala si mi pesmi slast, svet mi ž njimi osladila: naj pojo na tvojo čast! 72. Le čakaj, solnce. Narodna od Zilje. Zarja mi gore shaja Ijepa zarja mi gore gre, za zarjo mi gre sončece, oj rumeno sončece! 5 Le čakej, čakej, sonce, ti rumeno sončece, jes ti man vliko povedati, pa še vliko več prašati. >Jes pa ne mo čakati, 10 man masa vliko obsevati: vse dolince in hribrce, tudej vse vboje sirotice. — Matija Majar. So z jutra tovn vignapi, tovn na mrzvo roso, Al jes zgoda sijan, 15 se djekle krjegajo, al jes pozdo shajan, mi pastirji jočajo.« Le sjej, le sjej, ti sonce, oj rumeno sončece! 195 73. V jutranji zarji. Silvin Sardenko (Alojzij Merhar). Odkrij se! Jasno čelo v svet! Poklekni tja na rosna tla! 5 Po polju hodi zlati kralj, Po polju dihi vejejo; po polju hodi božji dan, nemara božji angeli poslan iz sinjih dalj. čez stvarstvo spejejo. Odpri srce! Povzdigni glas! Nebo se nad teboj žari; 10 prihaja milost jutranja, odpri srce, odpri. 74. Solnce. Simon Jenko: »Obrazk. Ko je solnce vstalo, dajal sem mu hvalo, da na oknu rože mi je obsijalo. Solnce mi je reklo: »Tebe, rož ni bilo, ko mogočno z neba zemlji sem svetilo. Ti ko rosa zgineš, jaz pa bom ostalo, grob ti obsevalo; revež, hrani hvalo.« 75. Miruj, srce! Anton Med 10 Miruj, srce! Na nebu, glej, že solnce vzhaja in zlati svoj razliva zor, v demantni rosi cvetje vstaja, 5 po drevju poje ptičev zbor. O vse zate. Da temni bi spomini tvoji izginili kot temna noč, da bi te v trdem dušnem boji 10 objela upov sladka moč. ved. Miruj, srce! Za jutrom jutro se prizarja in noč vrsti se za nočjo; po gromu silnega viharja posmeje čisto se nebo. O vse zate. Da bi potrto od nesreče, da bi prevzeto od slasti, vzljubilo Njega koprneče, ki jutro pije brez noči. 15 20 Miruj, srce! 76. Zvečer. Oton Župančič. Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo; nad kupolo mračno, čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perotmi blestečimi. Dovolj si trpelo — kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi? 13 * 10 196 77. Solnce v zenitu. Cvetko Golar. Cvete sinja rž, blešči se njiva, v zlati sapi klasje se preliva — val na val čez polje se podi, bliskajo zelene se oči. Naj se duša potopi v to morje, 5 z žarki svojimi vso plan razorje, bajko naših polj popije naj, z njimi zaživi naj vekomaj! Solnce mi v zenitu je vzkipelo, jaz grem žet, o, velik je že dan! 10 Jasna luč, življenje ni zaman v prših, v srcu mojem zagorelo. j78. Tiho prihaja mrak. Oton Župančič. Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak ni ga čuti. Srce, zakaj drhtiš? 5 Česa, povej, se bojiš v tej minuti? Ali je jata vetrov šla preko dragih grobov zapuščenih? 15 Ali iz daljnih samot prišla je pesem sirot zasolzenih? Ali teman spomin se je zgostil iz temin brezobraznih? 10 Ali bodočnost, vampir, puhnil v večerni je mir misli ti blaznih? Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, plaho bega. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš? Vsega — vsega. 20 79. Ko dobrave se mrače. Josip Murn. Ko dobrave se mrače, k meni spo glasovi tihi kakor tožbe tajni vzdihi src, ki v žalosti žive. 5 Mir, ah, lega na zemljo, meni ni ga moč dobiti, ni mogoče potopiti duše v spanje mi sladko. Tihi, polunočni čas, trepetanje zvezd v višavi! 10 Glas vpijočega v puščavi, trs samotni — to sem jaz. Pridite, nevihte ve, pridi, burno ti življenje, pridi, šumno koprnenje 15 in prevpijte mi srce! Jasnih, jasnih solnčnih dni, polnih borb, polnih ječanja! Tiho, tiho dalje sanja noč z bleščečimi očmi. 20 0 197 80. Mir s teboj. Anton Medved. r Noč razpenja krila.trudna, gora se zavija v sen. Ali čutiš, duša budna, da te neka sila čudna 5 vabi v svet pokojni ven? Z vrha, ki ga temno brinje venča in opaja zrak, rad nebo bi gledal sinje, 10 luno in zvezda svetinje, migljajoče v tihi mrak. Tajni zbor duhov ponočnih raj bi sklenil nad menoj, v krogih plaval nerazločnih, peval v glasih milozvočnih 25 zadnjo pesem: »Mir s teboj!« Sanjal bi o zlatih dvorih, kjer resnica vlada zgolj, kjer v neskončnih se prostorih duh ob solnčnih greje vzorih, 15 vsak trenutek srečen bolj. Vsak trenutek bolj nesrečen, koprnim od zemskih tal. Trudnega telesa slečen, rad bi, samotar nevečen, 20 vse pozabil in zaspal. 81. Nočna melodija. Oton Župančič. Polna svetlih sanj, noč sloni nad zemljo, mesec gori nad njo, tihe oči zro vanj: 5 »V moji deželi ni cest, na mojem nebu ni zvezd, v mojih očeh — tema, v moji duši — bolest.« ... Kaj je to švignilo z neba na zemljo skoz noč? 10 V duši trpeči nenadoma silno se dvignilo: moč! Glej, in ceste se križajo vsepovsod, vsepovsod — 15 voli: svobodna je pot! zvezde nebeške se bližajo, čuvajo potnika zmot. 82. Grlici. Josip Murn. Kdo v brezglasno to noč in temno Dolgo, dolgo ne pride še dan, 5 ščebeče mi, plahota? spi zemlja, čuj, spi svet prostran. Drobna grlica to za pečjo, Dva ne spita le; temna to noč, ki vzbujena kramlja. drugi — človek se sam karajoč. Jaz ne spim, a te dem na roko, dem, pogladim te prav mehko — 10 daj, zagruli, prijazni mi ptič, in zaspi in ne boj se nič. 198 83. Hrepenenje po pomladi. Josip Stritar. Le enkrat daj še, majnik zlati! da gledam zorni tvoj obraz; ne branim se potem zaspati, noč pridi mi in večni mraz. 5 Rad čul bi ptice kukavice med bukovjem zelenim glas; enkrat še petje prepelice med žitom, ki hiti že v klas. Rad gledal čedo bi po griču, pastirja, ki med njo sedi; 10 in v gnezdu gledal na grmiču rad penico, kako vali. Ko klilo bode vse in raslo, rodil se bo iz roda rod, ko bo lepote se napaslo 15 oko mi — pojdem rad odtod. 84. Pomlad. Anton Medved. Vstala je pomlad v prirodi, topel diha ji pozdrav. Duh me po samotah vodi, kakor nekdaj, duh sanjav. 5 Hrepenenje mi prebuja vrt pomlajene zemlje! Cuvstva le jeziku tuja, čuvstva srcu znana le. Ali slutnja zlate sreče, 10 ki obseva daljno stran, ali drag spomin me vleče ven iz sobe — ven na plan? Zunaj v dihu naj pomladnjem duša hrepenehja mre, dokler se na grmu zadnjem 15 zadnja roža ne ospe! Dokler zadnje pevke ptice preko gor, dolin in strug v mrzli sapi perutnice ne ponesejo na jug! 20 Upaj — ali ne — doseči, kar je daleč kot nebo: Blagor duši hrepeneči po nečem, kar je lepo ... 85. Pomladanska romanca. Josip Murn. Odprite okna, odprite duri, mimo jezdi vitez sveti Jurij, sveti Jurij na konju, na lepem konju, 5 sveti Jurij nam milosti daj! Sveti Jurij je velik svetnik, premagal je kačo ta božji vojnik, bila kača ta: zima — zmaj; prekrvave lise, 10 zmajeve lise, žene že cvetni gaj. Odprite okna, odprite duri, nanje trka vitez sveti Jurij, sveti Jurij v tak lepi opravi, da privel je v tej lepi opravi 15 lepe dneve nazaj. Vsi ti dnevi, Jurjevi dnevi, v deželi so zdaj. Sveti Jurij ko solnce gleda, 20 sveti Jurij skozi okna gleda, odprite mu vse na stežaj! In svetnik sveti Jurij vesel skozi duri k nam pridi nazaj! 25 199 86. Poljska pesem. Cvetko Golar. Polje spi. Pšenično klasje sanja sanje zlate, še enkrat plamteči žarki zablešče čez trate. Zemlja trudno, težko diha, 5 klanja se pšenica, srpa in ženjice čaka naših polj kraljica. In poljubljajo v slovo solnčni žarki vroči — 10 srp srebrni že potuje čez nebo ponoči... 87. Kmetova molitev. Cvetko Golar. Bog, porosi s hladnim dežjem Bog, zalij ga, padi rosa 5 mi zeleno polje, nanj iz zarje zlate — da po njivah mlado žito pojde rž, pšenica v klasje, bo rodilo bolje. kot nevesta v svate. Z majskim dežjem blagoslovi, Bog, mi sivo glavo, 10 zlati voz se bo jeseni bliskal v tvojo slavo. 88. Na polju. Simon Jenko. Leži polje ravno, v polju rože krasne; dviga se škrjanec, poje pesmi glasne. Pesem glasna stresa pisane glavice, sestra k sestri stiska zarudelo lice. Šepetanje tajno nosi zrak čez njivo, 10 sluhu nerazumno, srcu razumljivo. 5 89. Nevihta. Cvetko Golar. Čarovnica je švignila iz lesa, zahrul je, završal vihar — razklala se oblakov je zavesa, zaoril grom, se vžgal požar. V rjovenje grem nevihte razdivjane, po ogenj grem nebeški v noč, da trudna duša mi k svetlobi vstane, razplameni se v meni moč. 5 200 90. Listopad. Josip List za listom z drevja pada, z listi veter se igra; in tako za nado nada gine meni iz srca. Stritar. Pomlad pride in zeleno 5 perje pride drevju z njo; srce enkrat posušeno zelenelo več ne bo. 91. Po vseh svetih. Anton Strupenomrzla sapa zavila se je v dol, z neba na zemljo kapa snega in dežja pol. 5 Po grobih zadnji venci raz križe se majo, v jesenski mrtvi senci majo se in sahno. Medved. Na travnate' zdaj ruše ne joka več zemljan, 10 saj dan za verne duše minil je, solzni dan. Srca so zopet tiha kot venci od rastlin, hladi se in usiha 15 na rajnike spomin. Oblaki le, kot sami imeli bi srce, nad njimi in nad nami pretakajo solze. 20 92. Ledene rože. Oton Župančič. Na okencu mojem rože prekrasne vzcvetele so, kot da so vsadili jih angeli, tak nežne in bele so. 5 Tu v izbi tako je gorko, tam zunaj je mraz in led, a cvetke kot čarna zavesa mi zastirajo zimski svet. Jaz gledam te cvetke ledene in sanjam o žarnih vrteh, tak bujni se razprostirajo na blaženih južnih tleh. Tam palme se dvigajo vitke in z vetrom šepečejo — nad njimi, kot cveti nebeških vrtov, se zvezde leskečejo. Pod njimi pa bedni in trudni počivajo, raztrgani o palačah in o kronah snivajo. 93. Razpoloženja. Vida Jerajeva. 20 Pot je med bore, med črne, kjer mir in mrak, spomin težak, kamor korak se obrne- Misli me tam spremljevale 5 otožne vse, nadložne vse, belega dneva se bale. 10 15 201 Pot je med breze, med bele, 10 kjer solnca svit je v listju skrit, šepet govorice vesele. Sanje tam šetale z mano, igrale se, smejale se, 15 rožice spletale z mano. 94. Izpremenjeno srce. S im on Jenko. Kaj ptici je, da žalostno v grmovju žvrgoleva, zakaj več pesmi, kakor prej, veselih ne prepeva? 5 Zakaj po nebu zvezdice tak žalostno brlijo, in več tako, kakor so prej, veselo ne bleščijo? Saj ptica speva venomer, ko nekdaj je, veselo, 10 nebo od zvezdic še blešči, ko nekdaj je bleščalo. Vse tako je kakor poprej, bleščeče in veselo; le ti srce, le ti srce, 15 le ti si mi zbolelo. j • 95. Topovi ob Savi. Oton Župančič. Tamkaj ob zeleni Savi topol srebrn mi stoji, vali pod njim žuborijo, veter mu v vejah šušti. 5 Sklanja se vrh nad gladino, vejice gledajo: vali šuštijo, bežijo, breg izpodjedajo. V vejah šušti mu veter — kaj h šepeče mu? 10 Kakor pred bližnjo usodo, listje trepeče mu. V vejah šumi mu veter, vali pod njim žubore: »Kmalu te odnesemo 15 daleč od rodne -zemlje.« 96. Mravlja in orel. Obraz. — Si Zida drobna mravlja varno si mravljiše, dan na dan ukvarja se za blagor hiše. on Jenko. Dolgo pot nastopi, sto pedi od doma, z blagom obložena spet domu priroma, Gnezdo svoje stavi orel na višine, 10 svet s perotjo meri čez vrhe, globine. 5 97. Jadra. Oton Župančič. Jadra, jadra po gladini, Da, tako sem rekel, bratje: 5 mnogo krepkih duš pod njimi — ni je v solncu, ni je v vetru, z vsakim jadrom hrepenenje, ni v valovih je nemirnih, z vsako dušo je usoda. v krepkih dušah je usoda. 202 98. Popotnik. Fran Živel sem dolgo časa z vami, le zopet v roko grčav les! Če imam torbico na rami, ne briši, sestrica, očes; 5 ta ni možak, ta ni za rabo, kdor videl tujih ni ljudi; te hribe pustil bom za sabo, mogoče mi ostati ni. Kdor ima v pravem koncu glavo, 10 on gre v Jeruzalem in Rim, premaga solnce, dež, težavo, in dobra volja roma ž njim; on skusi pač si kaj po sveti, pretehta srečo vse zemlje, 15 navaja ga veselje peti in žalost trdi mu srce. Kjer sever goni jadra bela na trg do zadnjih mej sveta, kjer juga sapica vesela 20 naproti petje mu pihlja, kamor le priti je mogoče, povsod doma popotnik je, nikjer si ne sezida koče, postelje si ne posteljce. Levstik. Oblak nebeški ga odeva 25 in posteljo mu zemlja da, ko obudi se zora dneva, solnce ga dalje popelja; po kopni stezi peš koraka, na nickrem sapi se ’zroči, 30 kaj novega mu ura vsaka pred željne pripelja oči. On ne sadi, nikdar ne seje in njemu sad ne obrodi, pri svoji peči se ne greje, 35 pri svoji mizi ne sedi; veselja dosti vendar vžije, sadi in seje mu ves svet, on vsake trte vino pije, on trga vsake rože cvet. 40 Neumen človek, ki razpenja ' šatora varno streho si! Ko zemlja romati ne jenja, ko morje mirno, solnce ni: tak se obrača romar vedno, 45 povsod poznan, nikjer doma; kjer vleže uro se poslednjo, tam smrt mu domovanje da. 99. Po železni cesti. Anton Aškerc. Naprej, naprej, konj ti goreči, po cesti železnici spej! Sopihaj in puhaj pred nami, pa vleci nas hitro naprej! 5 Naprej čez ravnine zelene črez hribe navzdol in navzgor! Črez brezdna, črez smele mostove, črez reko tod, tam skoz predor! Naprej mimo mest, mimo trgov, 10 naprej mimo tihih vasi, naprej mimo bede in sreče, kako se nam sila mudi! Naprej! — In na desni, na levi z voz stopajo potni ljudje, 15 na desni, na levi spet vstopa sopotnikov novih v voze. 203 Seznaniš se s tem in tam z onim, prijatelju stisneš roko: Postaja! Narazen! ... Tu s smehom, s solzami tam kratko slovo- 20 Tak pisan si vlak ti — življenje! Kak hitro se vozimo ž njim! Naprej, naprej, vranec naš parni!... Spomin li za nami je — dim? 100. Ob Renu. Josip Stritar. Ktera voda, Rena voda tebi je zmed vseh enaka, kar se v morje jih iztaka od izhoda do zahoda. 5 Od izvira do iztoka srečen rod oh tebi biva; malo tu se solz preliva, malo tu se čuje joka. Kaj je skrb in kaj je beda, tvoje ne vedo gorice; 10 sreče žarno, jasno lice v bistri tvoji tu se gleda. Kaj mi solza v oko sili, ko te gledam, lepa voda? Oh, spominjam se naroda, 15 ki se tu še bolj mi smili! 101. Z Adrije. Anton Medved. I. Voloska. Morje valovito, tožnolepa slika dobe naše burne. Na obali solnčni 5 raste tiha mirta, znamenje pokoja. ' Dviga se ob zidih lovor v vek zeleni, znak nesmrtne slave. Grob za grobom diči vzvišena cipresa, spomenik vstajenja. Bodi mi pozdravljen lepi svet primorski, nekdaj dom Slovanov. Dom čigav? Slovanov? Ki zdaj nima tukaj ni miru ni slave?... Veter duje z morja, giblje se cipresa, 20 spomenik vstajenja ... II. Trsat. 15 Vihar buči in valovje besni, in blisek žareč se v oblakih užiga. Na morju ladija sredi noči zdaj pada z valmi, zdaj strmo se dviga. Molitev iz ladije glasna kipi: 5 > Zdrava morska zvezda!« 204 Zasveti se hipoma južni kraj! Svetloba se širi, do morja razširi. To blisek ni, ta čarobni sijaj, 10 Madonin obraz se prikaže v okviri. Sto glasov iz ladije vzklikne tedaj: >Zdrava morska zvezdak Posine jutro. Čez mirno plan nesejo ladjo jadra napeta. 15 Ko zemljo najvišji odeva dan, glasi na Trsatu se pesem vneta. Popeva jo zbor hvaležen, udan: >Zdrava morska zvezda!« 102. Sopotnik. Anton Aškerc — Maglaj. Govori, le govori, tovariš novi moj! Ne veš, kako mi prija prekrasni govor tvoj. 5 Kak smelo turban pestri na glavi ti sedi! Obleka slikovita kar divno ti stoji. Zdaj noge graciozno 10 podkrižal si, lepo! Še čibuk dragi v usta pa kadiva, tako. Z obraza že ti čitam, da moslem ti si vnet; Jeruzalem ti — Mekka, 15 vzor tvoj je Mohamed. Govori, oj, govori premili jezik svoj! Kaj meni Mekka tvoja, kaj meni turban tvoj! 20 Tvoj jezik moj je jezik, čuj me, prijatelj ti! Slovanska sva si brata, ej, ene sva krvi. 103. Večer v pristanu. Oton Župančič. Elektrika, plin, rdeči, zeleni signali — kot bi se žonglerji s slepečimi noži igrali, vse mešajo, mečejo sem ter tja jezera vali. Kar parnik z lopatami ves ta nemir še vznemiri, ugasne odsvit, spet plašne, v elipsah se širi, 5 z verigami zvonci, piščalke z rogovi v prepiri. Naval na mostiče, pozdravi sprejema, slovesa in petje in vzliki in tajna solza iz očesa in dim in zastave — fantastična v vihri drevesa. A dvigni oko: tam, po vsemirja dvori, 10 mirno razstavljeni nebeški dvori. 104. Vzdih. Oton Rasti mi, rasti, travica, trava zelena ti, oolna je moja glavica, v srcu radosti ni. 5 Zemlja, oj zemlja rodna ti — kakor od jablane cvet, jaz sem od Tebe ločil se, moral sem v tuji svet. A JL/p ' ' * _ Zupančič, Težko živeti je, težko brez vernih tovarišev, 10 težko trpeti je daleč od bratov, od starišev. Kadar utrujen po cesti greš, nihče ne praša te: kam ? sredi vrveče množice 15 čutiš najbolj, kak si sam. 105. Domotožje. Fran Levstik. Slovenska zemlja, v tvojo sredo blago, na hribe tvoje srce mi želi, kjer pustil družbo sem tovarišev drago; kjer v zemlji pokopan moj rod leži. Tam cvetje zlate je mladosti moje, 5 tam prvič mi gorelo je srce; tam veselil sem se vrh zemlje svoje, v domača tla so kapale solze. 106. Daljni grob. Oton Župančič. Brez križa je tvoj grob in brez solza, brez blagoslova je in brez zvonov, pod tujim nebom jate le vetrov pode se v sivem begu od morja. Tak daleč je tvoj grob: ko vam veli 5 polnoč: »Vstanite!« in napolni mrak s pošastmi blodnimi in k svojim vsak, ki ga tujina vzela, pohiti — kot senca ta gre mimo okna tih, ta spet potrka, zaloputne duri, 10 spet drugi priječi o hudi uri in okrog hiše kroži kakor vzdih, po svoje vsak družini da spomin — tak daleč je tvoj grob: na sredi poti že ure ostri te »Nazaj!« zaloti, 15 ne moreš preleteti vseh daljin. 206 A preletela jih je črna vest... Na naše okno črna ptica sela, čez okno vse peroti je razpela — ne vidimo več solnca niti zvezd. 5 Vest črna vse daljine preleti, za senco njenih kril pozna se sled: list sahne gori, polju vene cvet — < a ni ga lovca, da jo ustreli. 107. V težkih dneh. Oton Župančič, Mirno in milo gori nad gorami kot zastor zlat — ah, tamkaj ozad tam si ti, ki me misel nate omami 5 v teh težkih dneh. Ker mačeha je tujina. Da mi je za zarjo blestečo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati v teh težkih dneh, 10 o domovina . . . 108. Na Sorškem polju. Simon Pozdravljeno bodi, Sorško polje, kjer moji očaci v grobih leže; , 5 kjer zibel je moja stala nekdaj, kjer rojstna stoji še hiša mi zdaj. Triglava visoko, 10 snežno glavo še v sinji daljavi vidi oko; Jenko. še Sava grmeča v strugi šumi, ko leta nekdanja 15 liže peči. Al sem ti še znanec, Sorško polje? Ker dolgo se nisva videla že; 20 in jaz sem spremenil misli, obraz, kar naju ločila kraj sta i čas. 109. Zopet v Ljubljani. Josip Stritar. Pozdravi Bog te, belo mesto, nad tabo sivi, stari grad! Iz daljne sem dežele zvesto prišel te pozno obiskat. Ti pač si mene pozabilo; 5- let mnogo je preteklo že, kar sem zapustil tvoje krilo, zapustil tvoje sem gore. 207 Gore spet gledam zaželene, 10 veselje mi rosi oko; oh! bode kdo še pomnil mene? Saj sem spremenil se močno. Obličje se mi spremenilo, ostalo kakor prej srce; ljubezen vemo ohranilo do mile rojstne mi zemljč. 110. Preval. Alojzij Gradnik. Vitki, srebrni topoli stojijo tam, kjer v daljavo spe cesta prebela. V Brd sanjajoča in solnčnata sela gre jim pogled in tja v Furlanijo. 5 Vitki topoli sred širne ravnine s plapolajočimi v vrhih oblaki, kakor z zastavami silni vojaki tu so na straži na meji tujine. 111. Vlahinji. Anton Medved. Vlahinja, temna reka! Solnce in luna sijeta vate; ali kalno je tvoje vodovje, slike ne kaže nazaj jima zlate. Vlahinja, tožna reka! Tvoje bregove ločje pokriva, ločje in trstje — ni je cvetlice, da bi ti klila ob strani vonjiva. 10 5 Vlahinja, tiha reka! Vlahinja, tajna reka! V strugi vale se polagoma vali, Kaj li zakrivajo tvoje globine? kakor bi trudni od daljnega pota Vate strmim. O, kako si podobna 15 v Kolpe naročju radi zaspali. mnogemu srcu te solzne doline! 112. Naše gore. Simon Jenko. Mogočno se dvigajo naše gore, ozirajo se na cvetoče .polje, pošiljajo toke mu bistrih voda; navzdol se podvizajo hčere gora, 5 pozdravljajo rod, ki se dviga na dan. in last imenuje goro ino plan, pozdravljajo ga, na uho mu bobne: »Naj volja tak krepka, ko tvoje gore, naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek, 10 ki trgajo jez 4n potresajo breg; al mirnoponosno srce naj ti bo, ko tvoje pomladi polje je cvetn6.< 113. Doma. Vida Jerajeva. Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno solnce sije. Rdeča ruta, bel ošpet, dekle razposajeno, širok klobuk, oj fant vesel, ki si prepeva eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ti kmetje v luči solnca, 10 ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca! 114. Mojo srčno kri škropite. Simon Gregorčič. Mojo srčno kri škropite po planinskih solnčnih Kakor seme jo vrzite po doleh in po bregeh. 5 Pomlad iz krvi rodila cvetke tisočere bo ter prijazno mi gojila svoje nežne hčere bo. Deve zorne, dečki zali brali bodo rože te, v kite bodo jih spravljali, devali jih na srce. In srce jim bo ogrelo cvetje vzraslo iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni. tleh 115. Gori. Simon Jenko. Ti gora, kljubvaš starosti stoletni, na tebi ne pozna se časa ost; ko vrne se na zemljo čas prijetni, nekdanjo zlije čez-te spet mladost. 5 Cvetoča gledala si ti narode, cvetoča videla njih rast in pad; čutila nisi ti moči usode, še zdaj ko nekdaj ti obraz je mlad. Ko jaz v gomili črni bom počival 10'in zelen mah poraste nad menoj, veselih časov srečo bo užival, imel bo jasne dneve narod moj. Takrat v cvetoči zopet ti opravi pozdravljala boš pomladanji svet, 15 takrat moj narod, gora, mi pozdravi, nov rod ponosnih sinov in deklet! 209 116. Naš narodni dom. (Zedinjena Slovenija.) Simon Gregorčič. Naš svetli dom bil strt je v prah, vsi kam’ni razmetani; oh, raslo trnje, rasel mah po groblji je teptani. 5 Plah lazil preko razvalin je' — tujcem rob! — domači sin in lil solze je vroče, solzč v nebo vpijoče. Zdaj solze stran! Orodje v dlan! 10 Dom znova vstati mora, oj dom krasan, tako prostran, da bo za vse prostora: za brate naše rodne vse, zapadne in pa vzhodne vse. 15 in s severa in juga — to krasna bo zadruga! Dovolj nam kam’nov je pobral sovrag za svoje hrame; odslej pa z naših svetih tal 20 ne enega ne vzame. Naš kamen slednji nam je svet in čuval bo Sloveli ga vnet; naš dom naj z njim se viša, ne vragov naših hiša! Pač bo zagnal sovražnik hrum; 25 a kaj nam srd sovraga! Razum naš, bratje, in pogum sovrage vse premaga. Orodje v desni, v levi meč, svoj dom gradimo, se boreč, 30 napadnik mora pasti, naš sveti dom pa vzrasti! Ne bo nas več tujčin teptal, ne tlačil nas krvavo; naš rod bo tu gospodoval, 35 naš jezik, naše pravo! Pod streho našo tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod; mi tu smo gospodarji in Bog in naši carji! 40 Dom skupno bo ognjišče nam in skupno delališče, on skupen bo nam božji hram in skupno bo branišče! Le vkup, le vkup kam’narji zdaj, 45 na delo vsi zidarji zdaj, ime si proslavite, dom skupni nam zgradite! Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, 50 bi zrl, kako en krov prostran čez dom se ves razpenja. Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil bi vesel: »Bog živi vse Slovene 55 pod streho hiše ene!« 117. Molitev. Simon Jenko. Ti, ki si ustvaril nas kot listja, trave, pol sveta podaril sinom majke Slave, Grafenauer, Čitanka I. čuj nas, večni Bog! 5 Tvoji smo sinovi, dela blagoslovi naših slabih rok, 14 15 vsmili se sirot, 10 Oče, z nami bodi, kaži pravi pot, ki do sreče vodi; ti nam daj kreposti, da, kar sklene um, v djanji naš pogum skaže brez slabosti! 118. Južnim bratom. Simon Jenko. O večerni uri stal sem poleg Save, drla z glasnim šumom je z višav v nižave. : Mladi fant iz zdrave, 5 iz strani gorate, grem na južne kraje, grem med tvoje brate.« Tak šumečim glasom bistri val mi pravi. 10 Dam mu poročilo: »Srčno jih pozdravi! . 119. Begunci. Joža Lovrenčič. Dosti je na nebu zvezd, dosti je na zemlji cest: vsaka zvezda nas pozna, na vsaki cesti smo doma brez doma. Tihe svetle so zvezde, tihe bele so ceste; trudno obupan je naš vzdih, ki gre do njih, ki gre po njih brez doma! Eno solnce ima nebo: radi eno bi cesto, da bi pripeljala nas spet kedaj v drago vas do doma, do doma! 15 120. Smrt v polju. Stanko Majcen. 1 . Rdeče, mati, je tvoje oko. Rdeče, mati, je upanje bilo na najino svidenje. Daljna, ne morem ti rdeče pošte poslati, 5 daljna, moram si rdečo postelj postlati, rdeča, rdeča je smrt. Hitro, ker solnce rdeče za goro že gre, hitro, ker kaplja rdeča že v srcu žge, ki mora izteči. 211 2 . In kadar spet njive vzcveto In kadar spet bukve zagore in kadar spet škrjančki zapojo, in kadar spet gabri zažare, 5 bodo iz mene peli. bodo iz mene žareli. Žar, šum in hlad — vse iz mene, pesem, cvet livad — vse iz mene, vse iz mene mrtvega. 121. Pesem starega begunca. Alojzij Gradnik. Zakaj te nisem hotel prej poznati? Zdaj, ko zapuščam te in se bojim, da morda te za vedno izgubim, šele spoznavam prav, kaj si mi bila. Zdaj, ko zapuščena in osamela 5 beže pred mano tvoja bela sela, in zdaj, ko si se vsa očem že skrila, zdaj šele ljubim prav te, mati, mati! 122. Meni se hoče. Oton Župančič. Meni se hoče širokih ravnin in svobodnega obzorja, meni se hoče mogočnih višin, vladajočih zemlje in morja. Meni se hoče čarobnih noči 5 in neba, ki se koplje v zarji, in goščav, kjer hrupa človeškega ni in v vrhovih vale se viharji. In viharjem bi dal svoje črne strasti in v morje bi potopil bolesti, 10 da mi duša očiščena v solncu živi, polna jasne, ponosne zavesti! 123. Sebi. Oton Župančič. Kličeš, drevo, mladoletja? Cvetja, petja, z drhtečimi prsti, v mrazove prosečimi, kličeš, drevo. Hočeš, srce, razodetja, 5 hočeš razvnetja ponosnega? Dvoma dovolj neizprosnega ti je, srce? Stoj, kot drevo brez zavetja! Višji si, bolj te pretresa vihar, 10 višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko. . . . 14 ' 212 124. Kmetska pesem. Josip Murn. Prelepa vaša hiša, oj, prelep je res vaš dvor in lepa miza bela mi, nad njo sv. Izidor. Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje hišo ti, varuje lepi dvor. Iz hrama ajda naj diši, naj očka ti živi, 10 štej doto, ne preštej je ti tri dni in tri noči! 125. Žebljarska. Oton Župančič. i ■ ^ -/ r"(jL 10 Od štirih do ene, od štirih do ene so zarje rumene, so trate zelene, od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, nad nalili smo sključeni; vsi, fantje, možje in dekleta in žene, od štirih do ene že vsi smo izmučeni: Voda nam kolesa, mehove nam žene od štirih do ene, od štirih do ene. Z ° ! Ji r -f A t * (J / ib to/i '' v / J 20 25 30 Pol treh, pol treh — spet puha nam meh! Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh. Od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, do osmih od treh žareči žeblji, žeblji v očeh ... Y Smo jih v polje sejali? Po polju naši žeblji cveto; poglej v nebo: vanj smo jih kovali od štirih do ene, do osmih od treh, da nam bodo tudi ponoči v očeh . . . Pa ondan sem pred zrcalom postal: o, kakor da sem po sebi koval! O, kakor da delam ves božji dan greh od štirih do ene, do osmih od treh. “™' - \j Od štirih do ene, od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, 35 do osmih od treh ž'areči žeblji, žeblji v očeh ... 126. Otvi. Fran Levstik. Dve otvi sta prileteli v jezero pod skalni grad; tam plavata družno po vodi, veslata v kristalni hlad. Premišljam iz okna dve otvi, a v meni utriplje sreč, zamaknjeno v dneve nekdanje na lice usiplje solze. 127. Beli dan na okno trka. Oton Župančič. Beli dan na okno trka s prsti srebrnimi. Ah, mladost ti moja zlata, vrni se, vrni mi! 5 Vrni se z radostjo svojo, sanjami, nadami, z lahkovernostjo otroško, s sladkimi nadami. Kot večerna zlata zora 10 ti si odplavala, moja duša po teminah bolna je tavala, hrepeneča po jasnini, da odpočine tam: tak mirno gorijo zvezde vrhu višine tam. Zvezde svetle, 'nedosežne . . . Ali zdaj dan je prišel s krono demantno na glavi — ali zaman je prišel: v moji duši so ostale sence iz polnoči — kje so zarje, da bi pregnale te sence iz polnoči? 128. V brezupnosti. Simon Jenko. Moči, moči mi daj, moj Bog! da, ko napade me obup, ne vklonim silam se nadlog, jim stanovitnost stavim vkljub. Moči, moči mi daj, moj Bog! Tak krepke kakor zid gora, da, če se ruši svet okrog, propast me najde še moža! 129. Na bregu. Simon Gregorčič. Na bregu stojim in v morje strmim: pod mano srdito valovje rohni ob kam’nito bregovje; do nčba praši se megleni dim, 214 5 v obraz mi brizgajo pene od skalne stene; a stena skalna ostane stalna in jaz se na robu ne ganem, 10 viharju kljubujem, ostanem! Ko v steno valovje, usode vihar ob me se zaganja; a duh se ponosni ne uklanja: ti streti mS moreš, potreti nikdar, 15 usode sovražne besneči vihar! 130. Moja soba. Anton Medved. Ni velik prostor v moji sobi, dve okni kažeta mi dan. In vendar nisem nikdar tožil o nje tesnobi in puščobi, 5 odkar sem v nji izvolil stan. Družica verna mi je knjiga, zabava v kletki droben ptič, misleči duh tovariš, ki luč mi nauka prižiga: na solznem svetu vse je nič. Brez hrupa noč in dan poteka, veli mi spat, veli mi vstat. In jaz, zakaj bi neki tožil, saj čaka vsakega človeka še vse tesnejši dom enkrat. 15 131. Pesem o prepelici. Fran Gestrin. V poletno noč odmeva: pet pedi! Sicer ni niti šuma niti klica; le v tesni kletki drobna prepelica bedi in poje, ko Vse mirno spi. 5 V polmračni sobi na blazino belo naslanja težko glavo mlad bolnik in vrača se v prežite kratke čase. Razvije se pred njim življenje celo, mnog hipec lep, mnog jasen gleda lik, 10 veselih pesmi čuje znane glase... Posluša in smehlja se, češ, skoro se povrne krasna doba, saj, če si mlad, še daleč je do groba — — V poletno noč odmeva: pet pedi! 10 215 132. Spominčice. Simon Gregorci 6. Na gomilo tvojo rano Šopek pa na srce denem, 5 bom spominčic nasejal, naj mi tvoj spomin mladi, ko jim cvetje bode dano, dokler se s teboj ne sklenem, cvetje v šopek bom nabral. kjer ločitve v veke ni! 133. Vodilo. Simon Jenko. Zarja dan pripelje, Žalosti se znebi, 5 dan darove razne preden dan ugasne, s saboj nam prinese, al spomin ohrani tužne in prijazne. na trenutke jasne. To vodilo zlato za življenje kratko 10 kožo ti ohrani dolgo časa gladko. 134. Razni glasovi. Fran Levstik. S var it el j. v \ Mislim da uže je čas, poti slabe opustiti; smrt bi utegnila priti, kakor tat zalesti nas. 5 Bratje, opominjam vas: kar je kriv'o, izravnite; kar je dobro, dovršite, preden pride noč i mraz! Um. Premišljuj obraz sveta: često se i črno delo 10 vidi čisto, vidi belo kakor novi sneg polja; kdo mi li na znanje da, kaj mi je i ni početi? kaj mi je i ni verjeti? 15 kaj zapoved je ’z neba? Notranji glas. Nepokojni vi ljudje! V daljno strmo visočino, v brezen temnih globočino vam uhajajo želje! 20 Eno je potrebno le: Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, bodi ti sodnik srce! 216 135. Upanje. Fran Levstik. Čuj, upanje hodi pred nami od rojstva, da gremo s sveta; ko tare nas breme na rami, nam palico v roko poda. 5 Kedar se nam sreča obme, da megla pred nami leži, - nebeški nam raj se odgrne, ko upanja luč zagori. Oh, kolikrat te je ranila nesreča globoka v srce, 10 a vanje ti upa je vlila, i bile so rane cele. Hvaležen na raznih darovih res človek Bogu da bi bil; a vendar iz rok on njegovih 15 od upa ni boljšega vžil. 136. Izgubljeni raj. Simon Gregorjih. Izgubljen človeku je zemeljski raj, Adamova deca v pregnanstvu se joče -in prosi, naj sreče zapravljene kraj odpre jej na novo dobrotljivi oče. 5 Nespametno ljudstvo, čemu-li tvoj stok? Na delo! Ne nosi mi križema roki Povrni se samo v prvotnost nazaj in našlo povsodi prvotni boš raj! 137. Potnikov dom. Fran Levstik. Cesto sem premišljal sam: Kaj je potniku začeti? Cest je mnogo po vsem sveti, kdo mi razodene: kam? Ko v dolino pot imam 5 palica mi ne pomaga, v goro me zaliva sraga in nad breznom trepetam. Maloverni vi otroci! Kaj vas plaši težki pot? 10 Meč srčnosti v umni roči vgladi cesto si povsod. 138. Ded. Anton Medved. Od let upognjen in osivel, Kako ne? Ah, prelepe sanje, 5 »Kaj čakaš, smrt?« vzdihuješ ded,ki sanjal si jih sam nekdaj, in vendar vem, da rad bi živel ki slepo veroval si vanje, in strah te lastnih je besed. tvoj mili zarod sanja zdaj. 217 Pijan od blažene omame 10 iz slutenj zida zlati vek in vzdihom tvojim ne verjame, da sreča tu je — prazen jek. O, naj gradove svetle zida, naj v sladki veri se topi! 15 Kdo radost čisto mu zavida? Najmanj mu jo zavidaš ti. Po njem se tvoja kri pretaka, obnavlja tvoja prejšnja moč. Njegova sanja, misel vsaka i tvoja bila je nekoč. 20 Izdaja solza ti spomine, kot lučka pokopan zaklad... Oh, sredi jasne te mladine umrl bi rad in živel rad. 139. Sveta odkletev. Simon Sen sanja srce moje zlat: Odprto je nebo in ven se usiplje zbor krilat, kaj bo, kaj bo pač to? i 5 Čuj! gori kliče višnji Bog: »Nocoj bo svet odklet in konec bode rev, nadlog in raj mu vstvarim spet k Kot jasni utrinki trop duhov 10 spusti se v solzni dol, nesoč zemljanom blagoslov in lek za žal in bol. In razkropi se solnčni trop iskreč na vse strani 15 pod slamnati in zlati strop zdraveč, blažeč hiti. Kjer joka se nesreče sin, otre mu z lic solze, kjer najde hišo bolečin, 20 odnese jej gorje. In krog po svetu trop bliščeč skoz temno šviga noč, iz bliskov mčč krepko vihteč, razganja teme moč. 2 ^ In zmot, laži in zlobe duh, zavisti kleti gad in srd, krivica in napuh grme v peklil propad! In bes, ki v srci tičal je, celo v najboljšem — skrit, 30 Duh božji ga izbičal je, poslan nas poblažit. Resnice solnce sije zdaj, ljubezni greje žar in svet je zopet cveten raj 35 in srečna vsaka stvar. Oj, to je zemlje vzvišen god, človeštva zlati dan! Prenovljen svet, prerojen rod, kot božji sen krasan!... 40 Z višav nadsolnčnih kraljev kralj se zemlji nasmehlja in prst njegov iz daljnih dalj jo dvigne do neba. Na večno stisne jo srce, 45 ljubezni prve vnet, s poljubom sladkim govore: »Zdaj moj otrok si spet!« Na ta poljub neba sladkost prešine vse stvari, 50 srce, vt opij eno mi v radost, zamakneno kopni!... Sreč, le sanjaj ven in ven, o sen, ne vniči se! A pač! Izgini sen kot sen, 55 pa dej, — vresniči se. Pesmi v stalnih oblikah. iwii ftAVfa UtsfoVf' K/' Sonetje. T40. Sonetje nesreče. 1. /ifl 9 < i. /C. i/vwfo/ -M' 0 Vrba! srečna, draga vas domača,*^ i kjer hiša mojega stoji očeta; da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta speljala ne bila, golj’fiva kača! ki i e nima mil’jonarka, ‘ bi bil dobil z izvoljeno devico. - yt j n m i rno plavala bi moja barka; pred ognjem dom, pred točo mi pšenico v;, /f' MA 'UX /r - ■frA' '4 m^UAA/H 3. . 'Koifl/ret bi bližnji sosed varoval — svet’ Marka. / /. SMavUam« p ?/*****«*> K -J- Popbtnrk pride v Afrike puščavo, jr upuiiiuv piiue v hlinit; pusuavu, steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, \wkI civzju juu zjmuujrvcij uw xxci u&uuju jou«vj /l/urt* no bena luč se skoz oblak ne ukrade, rt {(?£<' po mes cu hrepeneč, se uleže v travo. ^ ,^.^5 Nebo odpre se, luna da svečavo; ■ T, tam vidi gnezditi strupene gade, ,, , u A /tA- ‘ in tam brlog, kjer ima tigra mlade, ;vzdig’vati vidi leva jezno glavo. oAvča A* p ^ Tako mladen’ča gledati je gnalo ‘t ce ^ c J 10 naključje zdanjih dni, dokler na poti ' C{A*A prihodnosti bilo je zagrinjalo. • i ^. n Zvedrila se je noč, zija nasproti /Ir ji /jy iaaal ‘ življenja gnus, nadlog in stisk ne malo, , tvi*Ao"- globoko brezno brez vse rešne poti. 'lv^wU, « ifivACA- . -Uf/CfA/ 3. Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne, 'U* -p «■ , nrasi, ki na ua vinar ga ziuiski ut;: toplo solnce pomladansko seje, , spet ozelenil sem ter tja bo veje, - naenkrat ne zgubi moči poprešne; { f iVtiAA' tUA Ui /V ItLi 219 al vender zanjga ni pomoči resne; 5 ko spet znebi se gozd snega odeje, mladik le malo al nič več ne šteje, leži tam rop trohljivosti požrešne: tak siromak ti v bran, sovražna sreča, stoji, ki ga iz visokosti jasne 1 0 na tla telebi tvoja moč grmeča; ak hitre ne, je smrti svest počasne, bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka in ugasne. 4 . JmA**** Komur je sreče dar bila klofuta, kdor je prišel ko jaz pri nji v zamero, ak bi imel gigantov rok stotero, ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, 5 kjer si poišče dom, nadlog jezero nabere se okrog in v eno mero s togotnimi valim na stene buta. Okrog ga drvita skrb in potreba, miru ne najde revež, ak preiše 10 vse kraje, kar jih strop pokriva neba; t šele v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše. 5. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta » in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi. Prijazna smrt, predolgo se ne mudi: 5 ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta tja, kjer trohljivost vse verige zgrudi; tja, kamor moč preganjavcev ne seže, tja, kamor njih krivic ne bo za nami, 10 tja, kjer znebi se človek vsake teže; tja v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se uleže, da glasni hrup nadlog ga ne predrami. 220 6 . Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, iz mojih ust prišla beseda zala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, trpljenja tvojega, življenja ječa! 5 Navadile so butare se pleča, in grenkega se usta so bokala, podplat je koža čez in čez postala, ne straši več je trnjevka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, - 10 in okam’nelo je srce preživo, duha so ukrotili nadlog oklepi. Strah zbežal je, z njim upanje golj’fivo; naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo. — 141. Slepa neskrbnost. Fran Levstik. Po gorah srna skokonoga leta, lahka v zelenem bukovju prebiva; igra se tu, neskrbna tam počiva, naveseliti se ne more sveta. 5 Ne vidi lovca, ki jej smrt obeta, zalazno po grmovju tih se skriva; a puška poči, da se breg odziva, in zvrne se žival, v srce zadeta. s Tako mladost vesela se zabavlja, 10 ne ve lokavosti, skrivaj preteče, ki nje stopinjam zadrge nastavlja. A kadar misli se neskrbnost ljuba na vrhu svoje neizmerne sreče, usoda zagrmi in ž njo poguba. 142. Pozdrav domovini. Josip Stritar. , Nad Boulogne poleg morja. Pozdrav moj čuješ, zlata domovina, poslan iz daljne ti dežele tuje, kjer sladki glas se tvoj nikdar ne čuje; — Atlantskega se morja tam širina, tu Pikardije spenja se ravnina, srce, oko pa meni ne miruje. Obrača v stran se, kjer Triglav^ kraljuje, krog njega nižjih, znanih gor družina. O zdrava bodi! Nate božja roka izlije sreče mero naj obilo pa kmalu s tabo združi naj otroka, ki srčno ti pošilja pozdravilo, ki, koder hodi, za teboj se joka kot dete, ki je mater izgubilo. 148. Prijatelju. Josip Cimperman. Objame naj, iskreno še pritisne trpeči brat na prsi te v zvestosti, družnik preblagi mojih dni mladosti in tihe njene sreče nepopisne. Ko nate mislim, duša mi zavrisne vztrepetajoča od tajne veselosti, pozabljam vse trpljenje in bridkosti, v temno življenje luč svetla mi blisne. Kako ljubila sva tedaj goreče, kar je lepo in vzvišeno človeku kako želela svet osrečevati! Izginila mladost je v brzem teku, srce miruje nama hrepeneče, a kaj dosegla sva? —. Oj, sen krilati! 144. Pesnik. Josip Cimperman. Globoko v zemeljski naročaj skriti pogledu solnčnemu leže kristali, po trudu liki mavra zasijali očem so našim v nežnobojnem sviti. Iz pevčjega srca se poroditi ni dano pesmi, tajno speči v kali, dokler ga s silo niso pretresali viharji čuvstev, kojih ni krotiti. 5 10 5 10 5 222 Svetlika se kristal, umetno brušen, pogledu slast, a treba dokaj truda, 10 prej nego v žarkih milih zaleskeče. In pesnik, v bojih notranjih izkušen, nikdar se ne očitaj mu zamuda, če pesmi niso lehke zanj igrače. 145. Na očetovem grobu. Dragotin Kette. Povedi, mračni me grobar, s seboj na zeleni, na senčni grob njegov, kjer križ železen, kamenit je krov; pod njim uživa oče svet pokoj. 5 Ah, dobro ti je tukaj, oče moj! A jaz potujem pot ti negotov brez smotra, brez prijateljev, drugov, brez sreče, sam, a z dušoj žalostnoj. Zakaj si pravil, oče, mi nekdaj 10 o svetski sreči, oče? Sen je sen! Življenje je sovraštvo, večen boj... Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj, ne želel bi ti spet iz groba ven. Le spavaj, spavaj, srečni oče moj! 146. Jesen. Oton Župančič. Jesen razgrinja sive pajčolane, poslednji listi padajo s platane, in koder vodi te samotna pot, srečavaš starko smrt povsod, povsod. — 5 Zamisli se popotnik, nem obstane, pogled čez trudne plazi se poljane — požel je kmetič in pospravil plod, a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel? 10 Odgovoriti sebi sam ne more in žalost pala v srce je njegovo. In tih in nem je v mesto belo šel in celo dolgo noč ihtel do zore, a z jutrom prišlo je življenje novo. 223 Gazele. 147. Žalost. Josip Stritar. a* Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost! Noč in dan si zvesto z mano, tiha žalost! Z mano greš, ko tih čez polje grem zeleno z rožicami obsejano^ tiha žalost! Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam, <5 mesto mirno ti je znano, — tiha žalost! Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu grem v veselo družbo zbrano, tiha žalost! Pozno ti pri zglavju mi sede zatisneš & rahlo mi oko zaspano, tiha žalost! 10 Iz nemirnega me zopet zbujaš spanja z mehko ti ročico rano, tiha žalost! Zapustila bodeš me, ko trudno moje truplo bode v grob dejanj'tiha žalost.*' 148. Moj oče. Anton Medved. Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče. Nikomur menda ne delava škode, moj oče. Za sode je treba dokaj vina, (>- nekoliko vina tudi za odd^-jnoj oče. A svet vzdihuje, da nima' v denarjev, J5> 5 da vinske gorice več mu ne rod^ moj oče. Zato iz posode mojega srca prav dolgo pesem kipela ne bode, moj oče. Vi slutite prav. V poznejših letih jaz tudi bojim se bridke nezgodefbnoj oče, 10 da ne bi ostala pri težkem delu nazadnje sama in — prazne posode^ moj oče. 149. Hrepenenje po miru. Anton Medved. Ko pade mrak po zemlji, nesoč počitka, miru blagodejno moč, i molče se naslonim na svoje okno, : oziram po krovih se bornih koči Sto misli mi burnih hruje po glavi. 5 Pokrivam si čelo, le to zdihujoč: Oh, ko bi jaz tudi mirne duše zamogel strmeti v to mirno noč! — O■ 224 Glosa.. 150. Glosa. Oton Župančič. Brate, pojdi s tihp vero zjutraj z mano proti Čadu, v rosnem te obsiplje hladu sladkih melodij stotero. 5 Kje so vzeli ritem, mero pevčki ti sveto razvneti? Daj ponižno se ujeti & ■ petju v zanke, v zvonki rimi tajnostno se spoji ž njimi — 10 le ne uči pevcev peti! o Zemlja zelenino dviga, nad teboj jo v loke boči, v njenem maternem naročji cvet pri cvetu se užiga. 15 Mila vsa ti k sebi miga, sina z vonjem te oveje, um ne, duša jo umeje, sluša njene dihe lahne, brez besed odgovor dahne — 20 mar učil boš cvesti veje? II. Elegije. 151. Na Jenkovem grobu. Josip Stritar. . Grob se za grobom vrsti, visoka pokriva jih trava, eden med njimi še ni bilke zelene rodil. Ta je tvoj dom; srce, brat, v njem ti nemirno počiva, v grobu tu našlo je mir, konec je našlo želja. 5 Grom naj bobni, viharja buči naj sila srdita, vojska, nemir nad zemljo — pokoj, tihota pod njo. Jasnega lica ti ni življenje kazalo, grenkosti kupo ti polno si pil, sladkega malo užil. Dom, ki gorel si zanj, goste so krile temine, 10 jasnega dneva ti ni zlati oznanjal še zor. Le ne uči pevcev peti! Mar učil boš cvesti veje? Ptič na veji se ti smeje: jaz sem pred teboj na sveti. Kaj modrost mi tvoja zvita, kaj mi akti preležani! Bukev prah naj v sebi hrani seme pesmi in razcvita? Ne natezaj na kopita, 25 kar svobodno je brez meje, tvoje forme in ideje, o, kako je vse to suho, golo, piškavo in gluho — ptič na veji se ti smeje. 30 Iz najgloblje globočine korenina sreba šoke, vrh, kot mreža v zračne toke vržena, lovi jasnine. Kar človeštvo kdaj prešine, 35 kar med solnci se zasveti, v srcu pevčevem zaneti žar, odžar prvotne luči; glej, poslušaj, ti se uči — jaz sem pred teboj na sveti! 40 225 Solza mi sili v oko, pa solza naj zopet se skrije, pokoj našel si ti, v boju se trudimo mi. Blag že sad si rodil, ko drugim še cvet se osiplje, sad, ki ga vživamo mi, vžival ga pozni bo rod. Tebi zdaj toči solze na grob Slovenija mati, točijo gorke solze bratje in sestre ti nanj. V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, tebi na strani leži pevčevo blago srce; blažjega ni srca slovenska nam zemlja rodila, ti si po krvi mu brat, brat si po duhu mu bil. V zemlji domači ležiš, predragi ti zemlji slovenski, ki si na tujem zvesto vedno ji hranil srce. Stražijo dom ti gorenjske gore ob meji koroški, Sava pod tabo šumi, bistre valove vali. Tam pa doli leži s predrago očetovo hišo ravno ti Sorško polje, ki si ga ljubil tako. Nova ko pride pomlad, dom z mlado pokrije ti travo, zvončke, vijolice nanj z ljubo vsadi ti roko. In nad njim prijatelj bo tvoj, škrjanec, žvrgolel pesem veselo z neba, svet bo vesoljni vesel. Zorna pač skoro pomlad zasije deželi slovenski, tvojega srca tedaj spolnjene bodo želje. 152. Iz »Dunajskih elegij«. Josip Stritar. I. Jablana moja, sadii obetala si mi obilo, kadar mi pride jesen, zlate darove deleč, oj kako si lepo mi cvela v veseli pomladi! Cvet tvoj belordeč bil je veselje očem. V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo, ko prijazno je hlad s perjem se tvojim igral. Boj neutrudnih bučel po tvojem se cvetju pasočih vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. — Jablana moja! sadu sedaj ne vidim obilo, in še ta, se mi zdi, mnogo prerano zori. Krasno se zunaj žari, a črv ga znotraj razjeda; ta je že padel na tla, drug se že proži za njim. Preden ko jutrišnji dan prisije, vse sadje, bojim se, bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. — Žalost zaliva srce, solza oko mi zaliva, ko se oziram skrbno po domovini okrog; ko preštevam može, Slovenije zveste sinove, ki sem nanje svoj up stavil in vero vesel. Ko nam cvela je pomlad, lepo jih je gledati bilo; manj jih od dne je do dne, ta je in oni odpal. Grafenauer, Čitanka I, 15 15 20 25 30 5 10 15 20 226 Srce se meni vselej, ko pade kateri, potrese; padanja konca mi ni, ne umiri se srce. Oj samopašni ti črv, ti jim razjedaš osrčje, ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar. 25 Kar mi je od srca prijateljev palo nekdanjih, njih ne štejem, naj bo, kaj li na svetu sem jaz? Tebe milujem, moj dom, da so ti nezvesti sinovi, to mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar! II. Je li mogoče? Oči ne varajo težke mi sanje? Z jasnega solnce neba sije na mlado zemljo! Dih pomladanji mehko pihlja, poljublja mi lice, cvetje po drevju pomlad trosi in ptiči pojo. 5 Vrsta veselih ljudi po mestnih se ulicah vije, roj iz ozidja šumeč vre na zeleno polje. — Vse je veselo, jaz sam teman med njimi pohajam; čelo mi senči oblak, solza kali mi oko. Toga teži mi srce; duh v južno se stran mi ozira: 10 Čuj! orožja se grom, mečev se čuje žvenket! Plamen praskeče, ropot rušečih se čujern poslopij, javkanje čujem in stok žen, ki prebada jih meč! Volk med ovcami divja, mesari in kolje in davi; plah je pobegnil pastir; v hlevu je volk gospodar! 15 Oster razlega se krik device v divjakovi pesti; oh, mor jenih otrok, zdi se mi, slišal sem jok! — Čujte, postojte, ljudje! ne hitite tako, poslušajte: Turek otroke mori! -Pojdimo branit, ljudje! Oj brezsrčna druhal, ti gledaš me, maješ z glavami! 20 Cvetje po drevju pomlad trosi in ptiči pojo! — Let je osemnajst sto in šest in sedemdeset že, kar bratoljubje z nebes Krist je prinesel na svet! Kje bratoljubje imaš? Govori, Evropa, Evropa! Ti pobeljen si grob; vse je sleparstvo in laž! 25 Tvoje kristjanstvo je laž, bratoljubje je laž in svoboda. Jezik lepo govori, — prazno je tvoje srce. Ali morda ni brat ti Slovan, ni človek Slovan ti? Divja li zver je Slovan, ki se pobijati sme? Kam naj obrača oko, z neba naj upa rešenja! — 30 Z jasnega solnce neba sije na mlado zemljo! III. Dum Roma deliberat, Saguntum perit. Saj se tako ne mudi, za mizo zeleno gasivci! Dolgo ste čakali že, malo počakajte še! Ogenj ustavi se sam, ko zadnja zgorela je hiša; bliža, poglejte, možje, zadnji se hiši požar. 227 Dolgo več treba ne bo vam čakati, mirni bodite! In če vse pogori, škoda velika ne bo. Vas siromaška gori, zgolj nizke, lesene so koče; malo po kočah blaga, sami beraški ljudje! Malo časti pomoč, koristi ne kaže nobene; radostne solze sirot bile plačilo bi vam. Slabo plačilo za trud in novo gasilno orodje, ki se pokvari lehko, — bolje ostati doma! Vpitje nesrečnih in jok naj vam ne moti pokoja; glas pojema jim že, skoraj jih čuti ne bo.- Vi oblastni možje, ki vodite ljudstvom usode, dolgo ste stali, — gorje ni vam genilo srca. Prsi vam krije oklep iz trdega trojnega jekla, kar nam stresa srce, vam ne doseže srca. Kar si groznega duh človeški izmisliti more, mirno ste gledali vi, niste genili z roko. S prstom je bilo samo vam migniti treba, ne z mečem, stali pokojni ste vi, križem držali roke! Zdaj se gibljete; sram in strah je vas lačnih narodov; kar se godi, prehudo krotkim dušicam se zdi. Delati hočete mir; sedaj? — potrpite še malo! Skoraj najlepši se mir bode naredil brez vas. Glava odsekana več ne vpije na glas: Pomagajte! Tiho leži in meži, lahko jo suneš z nogo. Zena, devica kriči v pesteh sirovih divjakov; a zaklana molči kakor zaklana ovca! Dete nabodeno res nekoliko časa še vpije, da človeka uho ali pa srce boli. Rado bi bilo živo, poglej, kako se ti brani! Ognja se tudi boji, ali pečeno — molči. — — Ko bo podavljeno vse, poklano, pobito, požgano, čuti ne bode glasu, mirno, pokojno bo vse! Vam pomagat mirit ne bode potreba hoditi, sam najbolje ume Turek miriti ljudi! — Škoda velika pač ni pokončanih ubogih trpinov; solzna dolina je svet, ako je človek berač! Rešeni so bolečin, tam gori se zdaj veselijo; Turek je dober kristjan, on za nebesa skrbi. Duše naravnost v nebo pošilja, skrbi za pokoro: Da si očistijo greh, muči pred smrtjo telo!- O kako si ubog, beraški naš govor slovenski! Svojemu srdu zastonj iščem primernih besed! Ostre puščice bi rad, strupene puščice govoril, da si .olajšam srce, dušek bolesti odprem. Srd mi v srcu kipi, pripravnega išče orožja: Krotki naš govor dovolj nima srditih besed! Ne! po krivem dolžim te, naš govor; v človeštva jezikih ni besed, da povem, kar mi po prsih divja! 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 15 * 228 V Rimu. 10 153. Na tuji zemlji. Mihael Opeka. Temno, oblačno nebo in žalostne megle po gorah,' dežja nevdržni naliv — to naj bo zima pri vas? Vzdrami se, tožni moj duh, na pot čez gore Apeninske — enkrat še zimski večer morava biti doma!*. - ). Sneg po doleh in bregeh, ž njim v dalji gore so zastrte, s snegom zastrta ravan, holm je in sleherni grič. Zvon je na vasi odpel, umolknili njega odmevi,: zvezde nebeške vabeč, da zableste na zemljo. Zlati njih žar je razlit po holmih in snežnih' ravninah, grič in sleherni holm z biseri ves je posut, — Zimski pravljični moj svet, kako si krasan v domovini! V duhp te gledam zavzet, srečen pri tebi sem spet) — Kmečki poznani moj krov slikovito beli se naproti, njega prostorni je stan kakor nekdaj pred menoj. 15 Hrastov pri durih zapah ga čuva že leta in leta, v trdna se okna zaman zimski zaletuje mraz: blago toploto sireč smeji se mu peč nagajivo, v njenem osrčju svetal plamen glasno presketa. Plamen ognjen presketa — ob peči se greje družina) v živem pogovoru čas brzo ji dalje hiti. Sedel v zapeček je ded, prižgal starodobno si pipo) zvedavo v deda oko vnuk je cvetoči uprl... Pesem dekliška glasi veselo po kmečki se hiši, vmes na vretenu se nit gladko izmika iz rok. > 25 Lahko bo tkalec vesel netrgane preje, mladenka)) lepega bodeš blaga ženinu nesla na dom. Urno, le urno okrog, kolo in dvokrilo vreteno H stare se ure nocoj vedno oglaša udar. Preslica polna je še, nešteto v stanici povešeni, kaj bi dekliška norost vlekla ti usta na smeh! Sanjati čas je drugoč... Dremota že mater zmaguje, v kotu zgovorni pastir tudi je kimati jel... Pipo ugasnil je ded, umolknila njega beseda, čase pretekle hvaleč, ki jih preživel je mlad ... Kladivo bije deset... svetilka pojema, umira ... zvezde neba se goste... tiho je zunaj povsod- Z Bogom, pravljični moj svet! Bilo je. Nikoli več! — Z Bogom! Kakor polnočni je sen moja zbežala mladost... 20 $ $ 30 35 154. Noč. Vojeslav Mole. Videl sem te: čez polje na črnem vihrala si konju, mrak ti zagrinjal obraz, mrak so ti bile oči. Tiho, brez diha ležalo je polje, v polsnu trepetajo, gluho se zibal je les, v njivi še klas ni šumel. 229 Kjer je čez gore, gozdove lilo demanten smeh solnce, konj se ustavil je tvoj, zrasel v višino brez mej. In zašumela do neba titanska tvoja so krila, — ' dnevni je kralj prebledel, zdrknil v brezdanji prepad Sedla na prestol si z zvezdami tkan in v žametne lšsi vplela polmesec si zlat — bisernobled diadem. In zašumeli so lesi, vzdrhtele so rože v vrtovih, pesem zapel je zefir tvojih mamečih krasot. 10 ei v feBst Ha 155. V spomin Andreja Smoleta. Dr. France Prešeren. Črne te zemlje pokriva odeja ' :/ - v grobu tihotnem, naš bratec Andrej! p Vince zlato se v kozarcih nam sme ja, ^ v tvojo opombo pijemo ga zdej.j. Zbrani prijatli v spomin ga pijemo ' 5 tvojih veselih in žalostnih dni; zraven si take Zdravljice pojemo, da ni nesrečen, kdor v grobu leži. Čedna postava bila ti je dana, bistri ti um je z bogastvom bil dan; 10 bolj’ga srca ni imela Ljubljana, kak si za srečo človeštva bil vžgan! Kratko sijale so zvezde prijazne, v sanjah prijetnih te zibal je up; jezo si sreče občutil sovražne, 15 zgodaj okusil življenja si strup. Deklica druz’ga moža je objela, ki od ljubezni do nje si bil vnet; treščla v bogastvo nesreče je strela, kranjski v obupu zapustil si svet. 20' Videl si Nemško, Francosko, Britansko, videl si Švajca visoke gore, videl si jasno nebo italijansko; sreče ni ranjeno našlo srce. Videl povsod si, kak iščejo d’narje, 25 kak se le vklanjajo zlafmu bogu; kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu. Mogla .umreti ni stara Šibila, da so prinesli ji z doma prsti; 30 ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži. UrA ‘ S. 230 V zemlji slovenski, v predragi deželi, ki si jo ljubil prisrčno ves čas, 35 v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdaj ima grob komaj za nas. Težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči; — trčimo, bratje, še vince se smeja, 40 dolgo Smoletov spomin naj živi! — 156. Materi. Anton Medved. Žalostinko zvon mrličem poje, davne smrti me spominja tvoje, moja mati. Ali naj vzdihujem ali molim, 5 da srce si žalostno utolim, mila mati? Ali naj ti razsvetlim gomilo, nanjo cvetja položim obilo, ljuba mati? 10 Oh, vse cvetje zate nima duha in za tožbe moje vse si gluha, draga mati. Tu svečava vrhu groba bleda ne odpre ti vekomaj pogleda, 15 sladka mati. Ti ležiš brez diha in brez čuta. Božja dekla, smrt, kako je kruta, tiha mati! Vse je nično, naj storim karkoli, le molitev mi duha utoli, zlata mati. Smrtni angel, ki te je poljubil, ni takrat življenja sam izgubil, rajna mati. On v posodi zlati danes nosi do nebes, kar moja duša prosi zate, mati. Bog, ki vsako delo plača verno, plačaj ti ljubezen neizmerno, blaga mati. Ondi večno srečo ti prisodi, ki zaman si jo iskala todi, vboga mati. 157. Manom Josipa Murna. Oton Župančič. 1 . (Ko je ležal na smrtni postelji.) Grobovi tulijo ... šume in tulijo razpokani kot nenasitna žrela, zevajoča v polnočni mrak... Kaj hočete od nas ? 231 Imeli smo ljudi — v poljani cvet, 5 imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas? Grobovi tulijo ... vrtinci črni vstajajo iz njih 10 in kot vampirji se vijo po zraku in žrtev iščejo z bodečimi očmi. Oko ti plameneče — kam si se zagledalo? Kaj hrepeniš v daljine, v jasnine vedre? Sanjaš nadoblačno 15 razkošno luč?... Grobovi tulijo! Ti krepka pest — tvoj meč je blisk žareč — ko seka rane, poje melodijo svetlo in zmagovito skozi noč — obstoj, obstoj — grobovi tulijo! 20 Uporne prsi ve, ki dihate svobodni zrak, srce kipeče, ki biješ, da te sluša milijon, trpeči milijon — čuj, sodba ti je pisana: grobovi tulijo! 25 Dokler ne pade zadnje jasno čelo, ki lesketa na njem se večnosti poljub — grobovi tulijo. Obrni v tla oči — ne sanjaj zvezd, prijatelj moj, ti kondor, solncu brat! 30 Kaj si ga videl že: ujet, zaprt svobode kordiljerske smeli sin; kaj si ga videl, kak je onemogel v obupu nemem s krili vztrepetal, v rešetko zaletaval se z glavo 35 in krvavel ? ... Dva črna curka, veš, prelila sta se čez oči njegove, — o te oči, v višinah carujoče! — baš čez oči — dva črna, črna curka. In takrat je povesil perotnice 40 in ves kot veja v vetru drgetal: veš, ravno čez oči — dva črna curka! Jaz sem ga videl in sem klel ljudi. Za vedno se mi v dušo je vsesal oči ponosnih onemogli srd 45 in zašumela je okoli mene pretemna, težka pesem o grobovih ... 232 2 . Tiho čez polje tiho mesec gre ž njim gre žalostno srce. Tam na levi so grobovi, Domovina, domovina ... kam življenje moje gre? 5 tam spiš ti — tam na desni so gozdovi, tam šumi, kot da v sanjah kdo ječi... sam, da nihče ga ne čuje, sam, da nihče zanj ne ve V pušči se vihar izhruje, 10 Kaj stojim? Ah, česa čakam Nem skoz gluho noč korakam, pajdašica mi edina 15 senca moja črna ... 158. Slovo od mladosti. Dr. France Prešeren. Dni mojih lepša polovica kmalo, mladosti leta, kmalu ste minule! Rodile ve ste meni cvetja malo, še tega rož’ce so se k oj osule, 5 le redko upa solnce je sijalo, viharjev jeze so pogosto rjule; mladost, vender po tvoji temni zarji srce bridko zdihuje, Bog te obvarji! Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! 10 Veselja dokaj strup njegov je vmoril: sem* zvedel, da vest čisto, dobro d’janje svet zanič’vati se je zagovoril, ljubezen zvesto najti, kratke) sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, 15 modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žaTvati videl sem samice. Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, kak veter nje nasproti temu vleče, 20 kogar v zibeli vidla je berača, da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi z golj’fijami, ležami. 25 Te videt’, gr je videti napake, je srcu rane vsekalo krvave; mladosti jasnost vendar misli take si kmalu iz srca spodi in glave, 233 gradove svetle zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave, 30 povsod vesele lučice prižiga ji up golj’fivi, k njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode odnesel to, kar misli so stvarile, pozabi ko j nesreč prestanih škode 35 in ran, ki so se komaj zacelile, dokler, da smo brez dna polnili sode, ’zuče nas v starjih letih časov sile. Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdihValo bo mi, Bog te obvarji! 40 159. Ura. Fran Levstik. Brez odmora biješ, v grobni venec viješ, ura, naše dni! Le uhajaj, ura! 5 Kar stvori natura, vse na smrt stvori! Kadar se rodimo, dokler ne sprahnimo, meriš ti nam čas: 10 leto gre za letom, vene cvet za cvetom, vene nam obraz. Ako vroče želje nam gasi veselje, 15 rov mil koplješ ti; če nam srce poka, tvoja trda roka brezčutna grmi. Kmetov up najbolji 20 ti končaš na polji, ti in tvoj vihar; kadar v pišui ruješ, morski val dviguješ, kolne te čolnar. Kdor se v sli pozabi, 25 roka tvoja zgrabi, kes ga pokori. Sužnjem in cesarjem tvojim ni udarjeni stati v bran moči. 30 Krivde i grehoto, pokopane v tmoto v skritem dnu srca, vse o svojem časi jezik tvoj razglasi, 35 vse na znanje da. Tvoja pesem kliče iz grobov mrliče; tvoja pesem spet črni grob zapahne, 40 kadar jutro dahne v dan, od zore vnet. Brez odmora biješ, v grobni venec viješ, ura, naše dni! 45 Skoraj bodeš bila, s hladno zemljo krila blede nam kosti. Glasna ti nad nami, gluho v tesni jami 50 bode nam uho. Ko boš zadnjič bila, zopet poročila z dušo boš telo! 160. Pestunji. Anton Medved. Le sedi ob meni, pestunja mila! O letih mladostnih nd ti govoriš in v dobo, ki zame je davno minila, tako čarovito duha mi topiš. 5 Na hribu imena nezabnega: Žale, kako je procvitala tukaj pomlad in hladne vodice so tu šepetale in cvetju in travi delale hlad. In v travi so cveli rumeni jeguljčki 10 poklanjali zvončki jim drobne glave in v zraku so plavali pestri metuljčki, čebele po cvetju letale brenče. Iz trave je vsake, iz vsakega lista dehtelo življenje v pomlajeni svet; 15 pozdravljala pesem je stvarstvo prečista, ko ptičev jo zbor popeval je vnet. Iz cvetja sem spletal kite milobne in vezal je s slakom, rastočim iz njiv, krasil spominke sem ž njimi nagrobne 20 med nemimi mrtveci radosten, živ. Minila so leta in hrib je odcvetel, mladosti že čas zvonil je pokop, kot resen mladenič še kito sem spletel, položil jo materi zadnjo na grob. 25 In šel sem na tuje iz hiše očetne, zapustil i tebe s solzami v očeh; kako zdaj spominjam se dobe prijetne, ko vidiva spet se po dolgih dneh! Družabnica mladega meni življenja, 30 o pestunja, pravi o njem mi še kaj, o, pravi o dobi mi cvetja, zelenja, nikar ne vprašaj, kako mi je zdaj. III. Ode. 161. Nazaj! Josip Stritar. Nazaj, nazaj, moj duh, v deželo sveto, v deželo misli mojih in želja, kjer vedno jasno je nebo razpeto, kjer mir in pokoj, sreča je doma. 235 Kraj rojstni moj je, prava domovina 5 dežela ta, to čutim zdaj, edina. Odkar zapustil tiho njeno krilo, zašel sem v tuji mi viharni svet; srce nikjer se ni upokojilo, sadu noben mi ni obrodil cvet; 10 zaman okusil sem življenja slasti, nič želj srca ni moglo mi napasti Vse ničevo, vse votlo, puhle pene, le prazna paša srca in oči; če se trenutje ti smehlja, — premene, 15 nesreče boj se, ki poleg preži. Nesreča sama nam je zvesta, — sreča na bilki rosa jutranja blesteča. Blaga posvetnega me blesk ne mika, naj noč in dan se trudijo za njim; 20 vsi molijo naj zlatega malika, od daleč jaz jih gledam in molčim. Človeku rado blešči se od zlata, da več trpečega ne vidi brata. Najboljših mož oči sijajna slava 25 obrača, vleče silno za sebo; ponosno dviga venčana se glava, ko druge vse se klanjajo pred njo; vse to priklanjanje in praznovanje otročje meni vidi se igranje. 30 V svetišče pribežim prijazne koče, za mano hrup je tržni in prepir; otroka lice zorno mi cvetoče zasije, blagi me objame mir. a ko naj se radujem tihe sreče, 35 v skrbeh in strahu srce mi trepeče. Ko čujem smeh nedolžnega otroka in mislim: Bog mu zdravje, srečo daj; na steno piše mi nevidna roka: gorje ti, srečni, v sreči trepetaj! 40 Kedor ima, on more izgubiti — kako se moreš sreče veseliti?- Kak6 sem sam! Na vsem širokem sveti nihče, da moje bi umel srce; in jaz zastonj se silim nje umeti, 45 tuj mi je jezik, ki ga govore; po tuji zemlji kot prognanec tavam, bridkostim vsem v oblasti in težavam. 236 Ko sam sedim zamišljen v tihi koči, 50 kaj poje, vabi, čuj, tako 'ljubo? O jaz poznam ta glas! V božični noči zvonovi milo vabijo tako. Oko se mi rosi, srce se taja in domotožje sladko me obhaja. 55 Po domu zapuščenem se mi toži, po njem nemirno hrepeni srce; spominov broj se bolj in bolj mi množi, podobe jasne dvigajo glave, se znanim glasom govorijo meni: 60 domov se vrni, brat nam izgubljeni! In jaz se vračam. K vam, podobe vzorne, resnice svete ve, moj duh hiti; k vam, kjer vse sile rade so pokorne lepoti večni, meni se mudi: 65 v deželo, kjer ljubezen je kraljica, kjer solza bledega ne moči lica. Že vidi jo oko, deželo sveto, deželo misli mojih in želja, kjer vedno jasno je nebo razpeto, 70 kjer mir in pokoj, sreča je doma. Moj duh peroti čile že razvija, tvoj, tvoj sem zopet, sveta poezija! 162. Zdravljica. (Ob novini leta 1844.) France Spet trte so rodile, prijatli, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, 5 ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi. V sovražnike ’z oblakov 15 rodu naj naš’ga trešči grom! Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom! Naj zdrobe njih roke 20 si spone, kjer jim še teže! Komu najpred, veselo Zdravljico, bratje, č’mo zapet’? 10 Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, obilnost bodo naša last. M' 25 237 Bog živi vas, Slovenke, 30 prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov 35 iz vas bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup! 40 Ker po nas bode vas jo srčno branit’ klical Čas. — Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder solnce hodi, prepir iz sveta bo pregnan; da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Na zadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrafli, ki dobro v srcu mislimo. Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi! 163. Oljki. Simon Gregorčič. 45 ' 50 55 A Drevo, rastoče v vinskem bregu, lepo zeleno v belem snegu, oj drago oljkovo drevo, pozdravljam te srčno, srčno! 5 Ko travnat otok u puščavi prijazno tukaj zeleniš; vojak ponosen se mi zdiš, stoječ po bitvi na planjavi: le njega bojni grom ni strl; 10 tovariše je vse podrl. Čemu je tebi smrtna sila življenja moč in kras pustila? Da živ nagroben spomenik iz mrtvih tal štrliš navpik? 15 Nikakor! Marveč to zelenje oznanja novo nam življenje, ko spet se bo pomladil svet, ko nov razvil se bo nam cvet. Nate iz golih tam grmičev 20 zletava roj nam zvestih ptičev in glasno v vejah žvrgoli, meneč, da svet se že mladi. In, oj, kako mudi rado na tebi moje se oko! — 25 Prijazno oljkovo drevo, pomnik nekdanjih dni cvetočih, prorok krasnejših dni bodočih, pozdravljam te, proslavljam te! Ti v rane vlivaš nam zdravila, 30 svetostna nam rodiš mazila, oživljaš nam telesno moč, preganjaš z lučjo temno noč. — Proslavljam te! — Miru podoba ljuba ti 35 ljudem si že iz davnih dni. Naš rod se ves je bil pokvaril in modri Bog se je kesal, da je človeško bitje ustvaril. Zato pa vse ljudi končal 49 v pregroznem splošnem je potopu, zanesel malemu je tropu. Ves rešeni človeški rod tedaj en sam je nosil brod, kdo ve, če ta ubeži pokopu? 4.5 Nad njim mračno, temno nebo in krog in krog brezdanja voda, a rešnega nikjeri proda, — strašno, strašno! Kdaj ta brezbrežna voda splahne? 50 Kdaj srd neba se upokoji? Mar Bog na veke se jezi? O ne! Dih božji toplo dahne in"voda gine, pada, sahne, kakor pred solncem sneg kopni. 55 In glej, iz vode se sušeče drevo priraste zeleneče, golobček bel se nanj spusti, 238 na drevu kljuva, kljuva, pika, 60 in ko z drevesa odleti, v rudečem kljunu zeleni mu oljkova mladika. Kako je pač brodar vesel goloba z vejico sprijeli 65 To vejo z oljčnega drevesa so do človeškega rodu poslala blažena nebesa v poroštvo sprave in miru. — Miru simbol si tudi nam! 70 Glej, prišla oljčna je nedelja in polne srčnega veselja vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče, nesoče oljkove snopiče, 75 če ne, mladike oljčne vsaj, svetišče zdi se oljkov gaj. Skoz okna solnce božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes, a bolj še sreče solnce sije 80 otrokom z lic in iz očes skoz senco oljkovih peres. Pristopi starček sivolas in blagoslov nebeški kliče njegov srčnomoleči glas 85 na oljčne veje in snopiče, o, naj te oljke, kjer bi bile, bi blagoslov in mir delile! Da, oljkove mladike te mir bodo in blagost rodile, 90 ko hiše, vrte in polje blagoslavlja je pokrope. Glej po kropljenju njivo, trato, kako razvija njih se kras! Kako se ziblje žito zlato, 95 kako je poln pšenični klas. Pod srp že sili, sili v pas — in drevje to — kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas! Pa, oh, — kaj se temni nebo? Pod njim se megle temnosive 100 vale čez vrte, trate, njive, grmeč grozno, preteč strašno. Pred selsko kočico kleče otroci, starčki in žene, z boječim, solznatim očesom 105 k oblačnim, mračnim zro nebesom, glasno ihteč, k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike oljkove sežiga, 1 10 da' umiril grozni bi vihar: in sveti dim se k nebu dviga, in, glej, preteči prej oblak na polja ulije dež krotak. — O, da bi ti, mladika mila, 115 nevihto tudi utolažila, ki burno hruje mej ljudmi, ki v srcu strastno nam besni., da meni vsaj bi jo umirila! Srce mi pravi, da jo boš, 120 če prej ne, ko me boš kropila! Pred duhom vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo; mej svečami pa spava mož, bled mož, ogrnen s plaščem črnim, 125 ki s trakom je našit srebrnim; on trdno spi, nevzdramno spi, strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudi z mladiko oljkovo kropi, 130 želeč mu večnega pokoja. Oj, bratje, ko se to zgodi, tedaj končana pot bo moja in konec bo težav in boja, tedaj potihne za vsekdar 135 srca mi in sveta vihar! 164. Na Bledu. Oton Župančič. Z romarskim čolnom pesem plava, poletava nad jezerom. 5 Zvonček Marijin plaka in prosi, molitve nosi pred božji tron. Kaj so prinesla ta srca s seboj! Plaho, zaupno pred teboj, o Marija, 10 so razgrnila vso domovino: s temi srci so polja, gorice, žito in vino, naše dežele ponižne vasice, skrite koče, v njih porodnice, v svoji revi k tebi kličoče. S temi srci so dvori in hlevi, voli in krave, in pastir in bela čreda z mirnimi očmi te gleda iz daljave. Vse težave, ves svoj znoj plaho, zaupno so razgrnili, vse razkrili pred teboj. Glej, Marija, mati presveta, srce poeta drug je tvoj. I krog njega se gnete usoda mojega roda, k meni roma domovina od vseh strani. O, da bi bila pesem moja, kot je tvoj zvon! Da bi čutila, da bi nosila na svoji peruti, kar misli, kar čuti, kar hoče dom ... 165. Vseli živih (lan. Oton Župančič. Jaz čutim danes vseh živih dan. Moje srce kipi in polje, moja duša je Židane volje, kot bila bi pila kraški teran. Ne čujete? — Tam od mračni h lesov 5 vrši vihar, poln srditih gromov, in izza megla zdaj pa zdaj vzplapola krvavordeč plamen kot meč — to dneva je novega žar. 10 O, bratje, na pot, življenju naprot! Ne bojte se meča krvavega, ta meč ni namerjen na zdravega, na pravega moža. .. Ta meč divja čez grobove le, 15 požiga razpale domove le, kar je čilega, to obvelja. O, bratje, bratje — prišel je čas! O, bratje, bratje — kako je v vas? So li vaše njive zorane? 20 Zdaj zvezde ugodne vladajo, zdaj semena zlata padajo — so li vaše njive zorane? 240 Otresite zaduhlih se sanj! 25 Po bliskovo gre vseh živih dan, kdor ga je zamudil — ves klic zaman — doživi ga le, kdor je pripravljen nanj! IV. Himne. 166. Vsi narodi naj slave Gospoda! Psalm XCIV. — Prepesnil Ivan Vesel. Novo zapojte pesem Gospodu! Zemlja vesoljna Njega veličaj, slavo imena božjega pričaj. Pričajte vedno brambo Njegovo! 5 Slavo Njegovo vsem oznanujte: čuda velika, narodi, čujte! Velik Gospod je, slavi dostojen, strašen nad vse bogove zemljanov; nič so pred njim maliki poganov. 10 Večni Gospod ustvaril nebo je, ž njim veličanstvo, ž njim je lepota, v Njega svetišču moč in krasota. . Dajte Gospodu slavo, češčenje; zemskih narodov množna plemena, 15 dvigajte slavo Njega imena. Dare nosite v dvore njegove, klanjajte se v krasoti mu sveti! Zemlja se vsa Mu klanjaj v trepeti! Svet je vesoljni trdno postavljen; 20 Bog je vladar nam, čujte narodi, On je sodnik, pravično vas sodi. Naj vesele se sveta nebesa, ukajo naj mu zemlje prostrane, Morje do dna bučeč naj se zgane! 25 Polje in sadje naj se raduje, šuma in log veselja naj raja, Božjemu licu! — On nam prihaja! On nam prihaja sodit vso zemljo; zemeljski krog presodi resnično, 30 sleherni narod z roko pravično! 241 167. Reši nas zlega! Fran Levstik. Človek slabi, v roke dan viharjem, plah se ziblje črez tepež valov, zvija nagle se usode vdarjem, ki oklop in ščit zdrobe njegov. Ko vriskanju duša se udaja, nad glavo na lasu visi meč; ko najslajša kupa nas napaja, sodbo piše prst nam plameneč. Tu v dolini senčni, v noči dvoma, vsa modrost ne znade kdaj ni kam; dokler duša v plašču smrtnem roma, srce je igrača grenkih zmam. In srce človeško je brezdnina, mere svoje samo si ne vč; meri oceanom se globina, meriti se želje ne dade. Naj mi kopje zemljo premaguje, moli naj me v sponah širni svet, naj mi hribe zlata v krilo suje, slavo naj dosežem večnih let, naj vesoljnost z duhom vso objamem: človek vendar bi nesit ostal, in slovo od solnca predno vzamem, nično ! jezik bi mi trepetal. Vse je nično, Ti edini večen, Ti začetnik, Ti hranitelj moj! Nikdo ni pod solncem Tvojim srečen, kdor ne bega tepen v šator Tvoj; nikdo ne dohrepeni počitka, komur v sebi Ti miru ne daš; kadar bije bojna ura bridka, sam pomoč, sam zmago Ti imaš. Kogar Tvoj v puščavi plamen vodi, ni mu konjika, ni pešca mar, po modrasih kot po cvetju hodi, v sen ga ziblje potres in vihar. Svet naj gine, solnce, luna gasne, zemljo naj zaliva hrup morja, padajo grmeče zvezde jasne: kdor v Te upa, ta ne drgeta. Grafenauer, Čitanka I. 5 10 15 20 25 30 35 40 16 242 In zato oziramo se k Tebi: ko nas bode težki jarem tri, izkušnjava nas vabila k sebi in tolažbe zadnji žarek mrl, 45 ko visela bode trna nad nami, srce nam brezup vesti kljuval: Ti, Gospod, zaščiti nas z rokami, da nas v brezdno ne potegne val! In kadar se nagne dan telesni, 50 da rosil nam čelo mrzel pot, srce stalo, gasnil blisk očesni, duh popuščal bode kočo zmot, puščal slast in strast življenja tega: takrat, Oče, Ti pri meni stoj, 55 Ti me brani, Ti me reši zlega, Ti me v rajski dom pokliči svoj! 168. Nočni psalem. Oton Župančič. Zvezde hite čez visoko polnoč, tihe, zlate; škoda zate, duh, kam blodiš obupujoč? 5 Ptič prešumel je plaho gaj do družice; tam — cvetice: vonj in šepet je obkrožil ves kraj. Pošlji še enkrat k zvezdam oko: 10 svetla cesta v bajna mesta, duš tam hrepenenja pojo. Slušaj navzdol: rodovi dreves, od obzorja daljna morja 1 5 zlagajo himno nižin do nebes. Kakor iz školjke motnjava glasov dih skrivnosti: ni radosti, ni bolečin, a polno je snov. 20 Sredi vsega razprostrl peroti kot dve zarji, in v viharji harpa boš, ki jo prebira Gospod. 169. Molitev. Silvin Sardenko (Alojzij Merhar). Mlado jutro moli Gospoda in večer se Stvarniku klanja, tiha noč pred njim poklekuje — pa bi jaz ne molil molitve, 5 ko srce je milosti žejno, bolj, kot jutro zlatega solnca, bolj, kot mrak je žejen pokoja, bolj, kot noč je žejna tihote! K Tebi, Večni, roke naj sklenem, 10 ali niso takrat najlepše, kadar prst se prsta oklene, kakor bi se prah in pepel poljubila v tisti ljubezni, ki se v duši vnema do Tebe? K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil 15 iz globoke solzne doline, a ne morem, dokler izjokal svetu nisem zadnje solze. Včasih, kadar Tvoje nebo v neštevilnih lučkah utriplje, 20 ves zamaknjen vanje strmim, 243 kakor da bi stal pred zaveso, ki zastira oder nebeški.. .- Kakšni vendar morajo biti 25 tam na odru večni prizori, ko je sama rajska zavesa toli krasna in čudovita? K Tebi! K Tebi! — Ali brezmejne sanjajo med nama daljave! Drug nobeden jih ne premeri kakor Tvoja milost neskončna; drug nobeden jih ne preplava kakor sama srčna molitev. Da mi nisi vdahnil molitve, kam bi nosil, kje bi potožil 35 tožbe svoje neizrekljive? A v molitev gorko zakrite, Ti jih vidiš, Ti jih tolažiš, moj vsevedni Bog in Gospod! V. Lirično-didaktične pesmi. Poučne pesmi. 170. Revija. Oton Župančič. Hej, pridite, pesmi, stojte pred menoj! Naprej ti mala, vitka — kaj je s teboj? — »Jaz sem nagajivka, osata zbadljivka, nemiren plamenček 5 po kotih vseh švigam, za nič se ne brigam, vrtim se in migam in stržem korenček. Prav, mala! Poznam te in rad te imam. 10 Ti špiček? — »Se klanjam in sem epigram.« — Odgovor kot jedro, prav kakor si sam. Moj verni oproda, ne bodi drugačen! Lok vsekdar napet, tul vedno natlačen! Še, mislim, junačila bodeva skupaj. 15 — »Na me se zanesi in vase zaupaj.« — Ti žlahčič umerjeni — kaj tak zatopljen si ves vase? Kam ti je misel šla? — »V lepe minule že čase: mojstrom sem služil, voljan sem jim bil in pokoren, tebi, učencu, kako pač ne bil bi uporen? 20 Kette, Prešeren, še Levstik —.« Skoz prste poglej! — »Gledam — ne vidim.« — Smo res že pri koncu, o jej? Torej: pozdravljam te in te odslavljam med svet — išči si novega mojstra, sirota sonet. 16 * 30 244 # 25 A tebi — ne vem ti imena, ne vem ti pomena, ti moja bolečina — slast, ti prvi moj pogon in moja zadnja rast, ti zlato jedro duše sveta, ti želja do bratov iz srca, 30 ti volja moja in volja rodu, jasnost resnice v mračnem snu — ne vem ti imena, ne vem ti pomena — ti moja globoka skrivnost — svetost. — 171. Školjka. Simon Gregorčič. Pri morju! Mlad ribič je k bregu poln bisernih školjk priveslal; odkod pa v njih biseri krasni? Jaz nisem in ribič ni znal. 5 Učitelj moj stari pa v šoli, ki znan mu je slednji bil stvor, pojasnil pravljično-čarobno je biserja v školjkah izvor: »Ko v školjko kak pesek se vkrade, zareže ji rane ostre 10 in biserje ran je obrastek, to školjk so krvave solze.< Smehljaje poslušal sem v stolu, učitelju nisem verjel, da biserje raste iz boli; 15 zdaj vere sem te se navzel: Srce mi je biserna školjka, udarcev prepolna in ran; a v njem pa iz rane mi slednje 20 nov biser rodi se na dan. 172. Knjižna modrost. Fran Levstik. Po knjigah samo ne prebiva modrost, kot mesec ne v zrcalu vode, ki, vtrjen v brezkončnih svetov širokost, iz vodne te gleda posode. 5 To znali so davno vedivi možje; trobili so v gluha ušesa: zatorej še zdaj smo otroci ljudje; naš rod se naukov otresa. Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah , 10 v život se vrtežni vrzite! Vas solze ne bodi ni radosti strah; iščite, vživaje trpite! Namen se razgrne vam zemskih ljudi, nesreča in sreča po sveti; 15 naj pametni vas in neumni uči, kako bi nam bilo živeti. 245 Uberi v poslopja in v koče si pot, tam knjiga naukov je zlatih; a hrabro se spuščaj na sredo povsod, boječ se ne stiskaj pri vratih! 20 Če prodalno gledaš od daleč blago, pri mnogem enaka veljava; a kadar pomaknil si bliže oko, razloček se velik spoznava. In kogar le knjige debele uče, 25 da solnce pripeka po leti, da tekajo v morje iz morja vodč, da zvezda ponoči nam sveti: ta molči! — Ker on, kar pozabil očak, nam s hripavim grlom popeva; 30 zapreda v zmotnjavo se svojo bedak, bedakom jo zopet premleva. 173. Vzori. Simon Gregorčič. Z uzori se nikar ne bori; kot solnčni žarki so uzori, ki grejejo nam mrzli svet, 5 bude, rode pri cvetu cvet. Uzori tudi plemeniti, če duh je z ognjem njih ogret, božanstven cvet mog6 roditi. Uzorov mi nik&r ne mori; kot žarki solnčni so uzori: en sam mi solnčni žarek daj, ž njim božje solnčece tam gori na prvi najdem ti migljaj. Kot solnčnih žarkov zlati trak uzor je plemeniti vsak. Ne tu na zemlji zapuščeni 15 iz ognja našega sred, iz isker našega duha — iz luči večne so rojeni, le v njenem se žare plameni. Zato pa sveti vsak uzor 20 nam gor, kjer je njegov izvor! 174. Iveri. Josip Cimperman. 10 1 . Prijatelj, življenja se modro veseli, samo od sveta premnogo ne želi; dokler ti sijejo dnevi mladosti, telesne in dušne vežbaj kreposti; kadar nezgoda krog tebe vihari, 5 obupu se ne vdajaj nikari; pozorno uke mi slušaj modrakov, a skrbno se čuvaj lisic in lisjakov; služabnik odločen ostani resnici 10 ter klanjaj se brez upora pravici: v srce si zapiši te svete moje in lehko sem porok ti sreče tvoje! 2 . Ko upanje v srečnejše dni upada in dušo razjeda ti strup gorja, ponosno, junaški trpi in molči, o težkih poskušnjah usode ne golči, 5 da trd je, ne dolži grešno Boga, ki v brezkonečni modrosti nam vlada. Sam dvigni se in rad ti pomaga, ne upaj v svet, ne pozivlji vraga! 175. Daritev. Simon Gregorčič. Daritev bodi ti življenje celo: Oltar najlepši je — srca oltar, Ljubezen sveta v njem — nebešk je žar, Gospodu žrtva — vsako dobro delo. 5 O, da srce gojilo bi vsekdar Ta sveti žar, naj živo bi gorelo, Enako kresu vedno bi plamtelo, Bogu in domu žgalo vreden dar! Odločno odpovej se svoji sreči, 10 Goreče išči drugim jo doseči, Živeti vrli mož ne sme za se. Iz bratov sreče njemu sreča klije, Veselje ljudsko njemu v oku sije, In tuja solza mu meči srce! 176. Sam. Simon Gregorčič. Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo vživa sam! Imaš li, brate, mnogo od nebes, od bratov ne odvračaj mi očes! 5 Duh plemeniti sam bo nosil boli, a sreče vžival sam ne bo nikoli. Odpri sreč, odpri roke, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje. 10 Kedor pa srečo vživa sam, naj še solze preliva sam! 247 Satirične pesmi, 177. Kaša. France Prešeren. Al prav se piše kama ali k a Ih a. se šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita, kdo njih pa pravo trdi, to se praša. Po pameti je taka sodba naša: Ak je od kafhe k a »Zahod je pryč! to modlem je težši nežli kameni! Zahod je pryč! af lehce jdeš, jest-li mi poštačiti chceš.«« 115 Knižky ji vzal a zahodil, a byli skokem deset mil. — A byla cesta vyšinou, skalami, lesni pustinou; a v rokyti a v uskali 120 divoke feny štekaly; a kulich hlasal povesti: že-te na blizku neštesti. — V. 92. když(-to, f); ko (kdy: kdaj). — pocestny: popotnik. — zve- triti: zavohati. — V. 93. divny: čudovit, čuden. vec: reč. — V. 95. pekny: lep. V. 97. Veži: a jsou (so) tobe bliž, nežli zviš (= viš); umrli je poleg nje. — V. 98. nic: nič. — V. 101. povSz: vel. od povSdeti. — žeknouti; reči. preč (pčedce): vendar. — V. 105. moc: na moč, mnogo. — ptati (se): vpraševati. — V. 106. honem: gonom, hitro. — V. 109. pravica: prava (desna) roka. - V. 111. (zajhoditi: vreči. — pryč: proč. — V. 112. kameni: kamenje. — V. 113. at’: (zato) da. V. 114. jest-li: če. — poštačiti: vštric hoditi. — V. 117. vyšinou (-ou: orod.): po višini. — V. 119. rokyti: rakitje, vrbje. uskali: skalovje. — V. 120. divoky: divji. fena: psica. Stekati: lajati. — V. 121. kulich: čuk. — hlasati: (raz)glašati. — po¬ vest: vest. — V. 122. neštesti: nesreča. — ■ 263 A on vždy napred — skok a skok, a ona za nun, co ji krok. Po šipkovi a po skali 125 ty bile nohy šlapaly; a na hloži a kremeni zustalo krve znameni. »»Pekna noc, jasna — v tento čas mrtvi s živymi chodi zas; 130 a nežli zviš, jsou tobe bliž — ma mila, nic se nebojiš?«« . »Což bych se bala? tys se mnou, a ruka pane nade mnou. — Povez, muj mily, rekni jen, jak je tvuj domek upraven? čista svetnička? vesela? a zdali blizko kostela?« »>Moc, ma panenko, moc se ptaš! vsak jeste dnes to uhlidaš. Jen honem pojcT — čas utika, a dalka jeste velika. — Co maš, ma mila, za pasem?«« »Ruženec s sebou vzala jsem.« >»Ho, ten ruženec z klokoči jako had tebe otoči; zuži te, stahne tobe dech: zahod jej pryč — neb mame spechk« Ruženec popad, zahodil, a byli skokem dvacet mil. — 150 A byla cesta nižinou, preš vody, luka, bažinou; a po bažine, po sluji modra svetelka laškuji: V. 125. šipkovi: šipkovje (trnje).— V. 126. šlapati: stopati. — V. 127. hloži: gložje, glogovje. - krve: krvi. — 129. ten (to): ta. — V. 130. zas(e): zopet. — V. 134. pane (rod.): Gospodova. — V. 138. kos.tel: cerkev. — V. 142. dalka: daljava. — V. 144. ruženec: rožni venec. — V. 145. klokoči: klo- kočje, (klokčevina klokec: staphylea pinnata) iz nje se delajo rožni venci. — V. 146. otočiti: oviti. — V. 147. stahnouti: stegniti, stisniti (prim. stez¬ nik). — dech: dih, sapa. — V. 148. jej: ga. — neb (-o, -of): kajti. — mam spech: mudi se (mi). — V. 149. popad: popadel (je). - V. 152. preš s tož.: čez, preko. — luka: im. mn. m. louky od louka: loka. — bažina: moč¬ virje (-ou: orodn. edn.). V. 153. sluj, -e: globel. V. 154. svetelko: čadni, slepi ogenj, vešča, vedoinec. laško vati: igrati. — 135 140 145 264 155 dve fady, devet za sebou, jako když s telem k hrobu jdou; a žabi h a ved v potoce pohrebni pisen skfehoce. — A on vždy napred — skok a skok, 160 a ji za nim již slabne krok. Ostrice divku ubohou britvami reže do nohou; a to kapradi zelene je krvi jeji zbarvene. 165 »» Pekna noc, jasna — v tu dobu spechaji živi ke hrobu; a nežli zviš, jsi hrobu bliž — ma mila, nic se nebojiš?«« »Ach nebojim, vždyf tys se mnou, 170 a vule pane nade mnou! jen ustan malo v pospechu, jen poprej malo oddechu. Duch slabne, nohy klesaji, a k srdci nože bodaji!« . 175 »»Jen pojd a pospeš, devče me! vsak brzo již tam budeme. Hoste čekaji, čeka kvas, a jako strela leti čas. — Co to maš na te tkaničce, 180 na krku na te tkaničce?«« »To križek po me matičce.« »»Hoho! to zlato proklate ma hrany ostre špičate! Boda te — a me nejinak, 185 zahod to, budeš jako ptakk« Križek utrh a zahodil, a byli skokem tricet mil. — V. 155. rada: red, vrsta za sebou: druga za drugo. — V. 156. telo: (mrtvo) truplo. - V. 157. haved: trop. — V. 158. skrehotati: kvakati, regljati — (-ce: -če), — V. 161. divka: devka, deklica. -- V. 162. britvami: kakor britve. — do nohou: rod. dvojine (m. mn. noh). — kapradi: pra- protje. — • V. 164. krvi: orodn. edn. (slov.: s-). — V. 166. spčchati: hiteti- — V. 170. vule: volja. — V. 172. poprati, vel. prej: dovoliti. — V, 173. klesati: klecati, omahovati. — V. 177. kvas (iz nem. GeaB); gostija. — V. 179. tkanice (-čce), -i: trak. — V. 180. krk: vrat. V. 184. hrana: rob. — V. 184. bodati: bosti. jinak: inače. V. 185. ptak: ptič. — 265 Tu na planine široke staveni stoji vysoke; uzka a dlouha okna jsou, 190 a vež se zvonkem nad strechou. »»Hoj, ma panenko, tu jsme již! Nic, ma panenko, nevidiš?«« »Ach pro boha! ten kostel snad?« »»To neni kostel, to muj brad!«« 195 Ten hrbitov — a tech križu rad?« »»To nejsou križe, to muj sad! Hoj, ma panenko, na me hled, a skoč vesele pfes tu zed!«« »0 nech mne již! 6 nech mne tak! 200 Divji a hrozny je tvuj zrak; tvuj dech otravny jako jed, a tvoje srdce tvrdy led!« »»Nic se, ma mila, nic neboj! Veselot’ u mne, všeho hoj: 205 masa dost — ale bez krve, dnes bude jinak poprve! — Co maš v uzliku, ma mila?«« Kosile, co jsem ušila.« »»Netreba jich vic nežli dve: 210 ta jedna tobe, druha mne.«« Uzlik ji vzal a s chechtotem prehodil na hrob za plotem. »»Nic ty se neboj, na me hled, a skoč za uzlem pfes tu zed.«« 215 »Vsak jsi ty vždy byl prede mnou, a ja za tebou cestou zlou; vsak jsi byl napfSd po ten čas: skoč a ukaz mi cestu zas!« V. 188. planina: planjava. — V. 189. staveni: poslopje. — V. 191. vež: stolp. — zvonek: zvonec. — V. 194, snad: morda. — V. 196. hrbitov (n. Friedhof); groblje, pokopališče. — V. 197. sad: vrt. — V. 199.»zed, -i, ž.: zid. — V. 201. divy: divji. — zrak: pogled, oko. — V. 202. jed, -u: strup. — vse: vse. — hoj, -e: obilje. — V. 206. maso: meso. — V. 208. uzlik: vozlek, culica. - V. 210. vic: več. — V. 212. chechtot: bohot. — V. 219. zas (-e): zopet. — 266 220 Skokem preskočil ohradu, nic nepomyslil na zradu; skočil do vyšky šahu pet — ji vsak již venku nevidet: jenom po bilem obleku 225 zablesklo se jest v uteku, a schrana jeji blizko dost, — nenadal se zly jeji host! Stojit tu, stoji komora: nizoučke dvere — zavora; 230 zavrzly dvere za pannou a zavora ji ochranou. Staveni skrovne, bez oken, mesic listami šeril jen; staveni pevne jako kleč, 235 a v nem na prkne — umrlec. Hoj! jak se venku zmaha hluk, hrobovych oblud mocny pluk; šumi a kolem klapaji, a takto pisen skuhraji: 240 »»»Telu do hrobu prisluši, beda, kdo’s nedbal o duši!««< A tu na dvere: bucb, buch, buch! buraci z venci jeji druh: »»Vstave j, umrlče, nahoru, 245 odstrč mi tam tu zavoru!«« A mrtvy oči otvira, a mrtvy oči protira, sbira se, hlavu pozveda, a pulkolem se ohleda. V. 221. zrada (n. Verrat): prevara. — V. 222. sah: seženj. — V. 223 ji: nje. — venku: zunaj. —V. 225. utek: prim. uteči. —V. 226. (s-, o-)- chrana: rešitev. — jeji: njen. V. 227. nadati se: nadejati se. — V. 229. dvefe: dver. — zavora: zapah. — V. 230. zavrzly (zavriti): zaprle (so se). — V. 232. skrovny: ubožen, majhen. — V. 233. lišta (srv. liste: Leiste); špranja. — šeriti: siveti, svitati. — V. 234. pevny: trden. kleč, -e: kletka. — V. 235. prkno: deska. V. 236. zmahati se: naraščati. — hluk: šum, ropot. — V. 237. obluda: pošast. — pluk: (polk), trop. — V. 238. klapati: klopotati, topotati. - V. 239. skuhrati: tuliti. - V. 240. prislušeti: spadati (pr. germ. slišati = gehoren). — V. 241. k d o,-s (-se): kdor si. — os tož.: okoli, na, za. — dbati: paziti, skrbeti. — V. 243. z venci: (prim. v. 223) od zunaj. — V. 245. odstrčiti: odpehniti. — V. 248. pozve- dati (-dnouti): vzdigovati. — V. 249. pulkolo: polkrog. — 267 »Bože svaty, rač pomoči, 250 nedejž mne d’ablu do moči! — Ty mrtvy lež a nevstavej, pan buh ti pokoj večny dej!« A mrtvy hlavu položiv, zamhoufil oči jako dri v. — 255 A tu poznovu — buch, buch, buch! silne ji tluče jeji druh: »»Vstavej, umrlče, nahoru, otevri mi svou komoru!«« A na ten hrmot a na ten hlas 260 mrtvy se zdviha s prkna zas, a rame ztuhle nameri tam, kde zavora u dveri. »Spas duši, Kriste Ježiši! smiluj se v bide nejvyšši! — 265 Ty mrtvy, nevstavej a lež; pan buh te poteš — a mne tež!« A mrtvy zas se položiv, natahnul udy jako dfiv. — A znova venku: buch, buch, buch! 270 až panne mizi zrak i sluch! »»Vstavej, umrlče! hola, hou! a podej mi sem tu živou!«« Ach beda, beda devčeti! Umrly vstava po treti, 275 a velke, kalne sve oči na poloumrtvou otoči. »Maria panno! pri mne stuj, u syna sveho oroduj! Nehodne jsem te prosila: 280 ach odpust’, co jsem. zhfešila! Maria, matko milosti! z te moči zle me vyprosti.« V. 250. račiti: račiti, hoteti. — V. 251. clabl (diabolus); hudobec. — V. 254. položiv: I. del. pret. — V. 255. zamhouriti: zatisniti (oči). — V. 256. poznovu: znova. —V. 257. tlouci: tleči. — V. 260. hrmot: grmenje, ropot. — V. 262. rame: (cela) roka (Arm). — ztuhly: tog, trd. — V. 264. spas; spasi. — V. 267.tež; tudi, prav tako. — V. 271. mize ti: izginjati, pohajati. — V. 277. otočiti: obkrožiti, obrniti. — V. 279. orodovati; prositi. — V. 280. hodne; primerno vredno. — 268 A slyš! tu prave na blfzce 285 kokrha kohout ve visee; a za nim, co ta dedina, včecka kohouti družina. Tu mrtvy, jak se postavil, padem se na zem povalil, 290 a venku ticho — ani ruch; zmizel dav, i zly jeji druh. — Rano když lide na mši jdou, v užasu stati zustanou: hrob jeden duty nahore, panna v umrl« komore, 295 a na každičke mohyle utržek z nove kosile. — * * * Dobre se’s, panno, radila, na boha že jsi myslila, a druha zleho odbyla! 300 Bys byla jinak jednala, zle bysi byla skonala: tve telo bile, spanile, bylo by co ty kosile! 195. Trzech Budrys6w. Ballada litewska. — Adam Mickievvicz. Stary Budrys trzech synow, t^gich jak sam Litwinow, na dziedziniec przyzy\va i rzecze: »Wyprowadžcie rumaki i narzadžcie kulbaki, a wyostrzcie i groty i miecze. 5 »Bo mowiono mi w Wilnie, že otrabia niemylnie trzy wyprawy na šwiata trzy strony: V. 284. blizko: bližina. — V. 285. kokrhati: kikirikati. — viška (ves): vasica. — V. 291. co ta dedina: kar je te vasice, po vsej vasici. — všecky: vsak. — V. 290. ruch: gibanje. V. 291. dav, -u: stiska. — V. 292. mša: maša. — V. 293. užas: strah. — stati zustanou (bleibe stehen); usta¬ vijo se. —V. 294. douti: duti (od vetra), vzduti, razkopati. — V. 295.umrlči; mrliški. — V. 296. každičke'. prav vsak. — mohyla: mogila, gomila. — V. 298. raditi se (sich raten): posvetovati (tu: storiti). — V. 302. skonati: skončati. — V. 303. spanily: lep. — V. 304. ty kosile: mn. m. edn. Trzech Budrysow (Trije Budrysi). Poljska abeceda ima sledeče nam neznane črke: a: nosni o, č: mehak shrv. č, cz: č, dz: afrikata dz; . ripnoLjKajin m> H36y p/hni, B’ropoiiHX r [> 30ByT'£, OTi;a: „Thth! Thth! Hanin cirm ripHTain,HJiH MopTneu,a.“ 5 — BpnTe, BpiiTe, 6 r kceHflra, 3aiiop'ia.:[T, hu hhxt> oTeipr,; Ox r n, y>Kb 9Tii mh'1> pediira! By;teT r F. na.MT, vvko MepTBeu,'b! V. 29. gdym: ko sem. — V. 30. przywioztem: privedel sem. — V. 31. choč: dasi. — juž; že. — jeszcze: še. —V. 32. spojrzeč: ozreti se, pogledati. — V. 33. przestroga: opomin (-§: tož. edn.). — V. 34. bron: bran, orožje. — V. 37. zamieč, -i: zamet. — wieš, wsi: vas. — zbrojen: oborožen. —V. 38. burka: plašč. — coš: nekaj. — cho\vač: varovati. — V. 39. kubel: sod, meh. — V. 46. pelen: poln. — zdobycz: plen. — ka~ zač: ukazati. — V. 48.-ivesele: svatba. — .VTOiuieHHHKr.. V. 2. bto p o na x r b: v naglici. — 30By tt> (-yn.: slov. -ejo, 3 os. mn.): zovejo. — V. 3. ckTb -n: mreža. — Hanin: naše. — V. 4. iipn- t a n ih t i.; privleči. — V.5. h part: lagati. — dl; c e h irra (mn. od Cl; ce h o ki.) : mali besi, hudički. — V. 6. aaBopnan: zagosti, zagodrnjati. — V. 7. yii:i. (yvice, v vko) : že. — stb: ti. — m h k: meni. — pedma (mn. od pedeHOKt): otroci. — V. 8. dy;ieT'i. (-tt>: 3. os. ed.): bode, bo. — 271 CyjVB iiaf.^eri,, OTiifniait-ica; Ob hiimtj n BBincjb He pa;s6epyci>; 10 ^JiaTi. hgmoto! XoasHKa, Jlait Katjrram,: yji MepTBeil,? - „BOHT>, TflTfl, 3-BOT r b!“ Bi. caMOM r b iphjrfj npn plncfe, paaocTJiairb MOicpijil neBo;i,'b, 15 MepTBbifi BHp,eH r b na riecK'h. Be3o6paaHO Tpyin> yacacHbm IIocHH^jrb n Becb, pacnyx r b. FopeMbiKa jih HecHacTHbiu IIory6iiJi r b cboh rpImiHbifi ;;yx r b, 20 Pbl 60 JI 0 BB JIH B3IITB BOJHiaMII, Ajiii XM'l>JibHi>rft Mojio;iein,. Ajib orpaOjieHHbifi BopaMii Hejj,orap,JiHBbiH icynen, r b MyjKHKy icaKoe jplsjio? 25 Osupaacb. OH'b culuiurrr. ... Ohb lioToiuieHHoe tFjio B r b Bop,y 3a nora TaupiT-b, II ot'b 6epora KpyTOBa OTTOJiKHyji r b ero BecjiOM-b, 30 H .MepTBeipb BHH3 r b IIOIIJIbl.Tb CHOBa 3a MOrHJioft h KpecTOM r i>. ftoji ro MepTBbifi Meacb BOJiHaMH IiJibuiB, icauaacb, Kaira jkhboh ; V. 9. cyin>: sodišče. — nahaeTt (Ha-ixan>): pride. —OTBinaTb- odgovarjati.-ica: pa. — h: jaz. — paa6epyci>: iz pasdepj-ca (se), 1. os. ed. od pa3o6paTtca: domeniti se; pomen: ne bom imel miru prednjimi. — V. 10. Heuoro (izg. -evo) iz hIstt, (ni) in HHuero (nič); ^ijian hc- nero: tega ni treba (storiti). — xo 3>1 iiica: gospodinja. — V. 12. aajiTani: dolga zgornja suknja vzhodnih narodov. — non:ieTyot (rioii.>iecTB-ci.): zavlečem se, pojdem (s težavo). — V. 13. ritnici.: r;ph (kje) in ate (pa). — Bohi.: ven, tam. — 3 -boti: a (ej) -koti. (tu): evo! glej! — V. 14. bt> caMOM p Turi; : zares. — paaoci.Tari.: razstlati, položiti. — h e ko;it. : velika mreža. — V. 17. yncacHHfi: strašni- — V. 18. pacnyxb (del. pret. časa od pa3't -f pyxHyTi,): napihnjen. — V. 19. ropeMmta: ubožec. — necua- cthuS: nesrečen. — V. 71. bshtt, : vzet (od b3hti>: vzeti). — n o a h a: val. — V. 22. XMliaHi.in: pijan (prim. hmel v pivu). — Moaoneni: mladec. — V. 23. Bopt: tat. — ite;io ra;;.tn n 1.1 ii: neugenljivi, neznani. — V. 25. mjkhki (možek): kmet. — Kanoe nbao: kaj naj stori. — V. 26. Oepert: breg. — icpyTOBa (fonetično, m. KpyTaro: strmega. — V. 30. orro.i khj-tl: odriniti. — ero (jevo): ga. — non.aun: popluti. —V. 31. Morujia (prvotno!): gomila. — k p e ctt> : shrv. krst: križ. — V. 33. »tejKb (Mencav): med. — V. 34. ».anaacb (icauaTtca): zibaje se. — 272 35 ripoBOAHB r b ero iviasaiuir, Haiirr Mf/Kiiia« iioiue.’i r r> aomoh. „Bm, ipeHKii, 3a mhoiI CTvnatrre! Byp,eTT> BaMT> no Kajiany, JT,a CMOTpiiTe-vKb, He 6o:rrailTe, 40 A He to riOKOJiony.“ B r b homi. noro^a 3amyM'fe.ua, B3B0.aH0Ba.aaot jrlaca; Jaki, ayntiHa aoroplt.aa Ra, p,biMHOM xarh MyaaiKa; 45 U^tji cmiTa,, xo3Hihca ApeMaera,. Ha naaaTJixa, mvho, .tohchtt,; Eypa itoera,; p, r a,pyri, ona, itneMaeTa,: Kto-to raaa, bt, okho CTvnirn,. „Kto TaM's?“ — 9ii, BnycTir, xo3hiih7,! 50 „Hy, Kaicaa Tama, 5l;;i,a? MtO Tbl HOHBIO SpOflIHHb, KtUIfta, V HopTa, 3aHee r t Teo a cio^a; PA* B03I1TBCH MH'F C r B TOSOIO ? ;I,o m a t1;cho ii TeMHO.“ 55 H jiIshhbok) pyKOio HoAMMaeTT, ona, okho. Mtrr.-oa xy'ia, ayHa KaTiiTca Hto vko 9 rojibiii nepe r Aa, hiimb: Ca, 6opo;u>i BOjia CTpyriTca, 60 Baopi, OTtcpriTa, m hgabhjkhmt,; Bce in, HeM r t CTpamHO ohF.mFjio, OnycTiiaiici, pvtai bhiist,, V. 35. npo.BOAHTb: spremljati. — r.iasi, -a: oko. — V. 37. iu,e- hokt,: scene. — V. 38. Ka.aaat: kolač. — na: in, pa. — CMOT|)tin: gledati. — 6 o .a t a t t: blebetati. — V. 40. Ane to: če pa ne. — iioko.-io t i; t i> : poklatiti, natepsti. — V. 41. noro^a: vreme, nevihta. — V. 42. bsbojiho- narca: vzvaloviti se. — V. 43. .TjrmiHa: Jiy*n, -n. — V. 44. xaTa: koča. —■ V. 45. ciihtt. (-htt>, 3. os. mn. zfpnaš -ijo): spijo. — Ha najiaraxi>: (m. no.iaTHX od iioaiarn mn. ž. sp.): na (kmetiškem) ležišču. — V. 47. h o e t t, (od Hbiri): vije. — k ;; p y r t>: zdajci. — b h e m .m e t r i> (BHniian): začuje. — V. 48. crynart,: trkati. — V. 51. uto (izg. što): kaj. — 6 p o n t i, : broditi, klatiti se. — KaiiHb: Kajn. — V. 52. m o p ti, : črt, vrag. — 3aHect: zanesel (je). — tsCh: tebe. — c to;; a: semkaj. — bo3htlcsi: mučiti se (kam naj te dam?!). — V. 54. p, o m a: doma, v hiši. — V. 56. no/ttiMaTt: (nav. nojf HQMari>: vzdigniti. — V. 57. Tyua: oblak. — ttatiTtcH: valiti se. — V. 59. (Sopoua, bopoj(t,i: brada, -e. — ct p v a ti, cti: teči. — V. 60. B3opT,: pogled, (oči). — otkjiuti: odprt. — h e ;t b ii vk ii .m c (trp. del. sed.): nepodvižen, srep. — V. 61. B r t: v, na. — o h f ,m 1;a o: onemelo, opustošeno. — V. 62. otiycTBTi>CH: spustiti, povesiti se. — 273 11 wh pacnyxHyBiuee t1;;io PaicH MepHue BmiJiiicb. H MyyKiiK'B. OKHO 3ax. T ionHy.Tb; 65 Focth rojia.ro vanaB-f,. Tairi. ii o6hop'f>. „HTofn> ti>i ;ionHy;n>! <£ IIpoiiienTajrb 0 H r b, 3a,npo>KaB r b. CTpaiaHO mmcjih in> homt. jvrfcmajmcb, Tpncca hobi. om, HanpoJieT r £>, 70 H Ro yrpa Bce CTyaaJinci> i fO;l, r b OKHOMb H y BOpOT'b. Ectb B r b Hapop,'l& cjiyx r b y}KacHbiIi: ■ . • roisopirn,, 'ito Kaaeftbift rop, r b Oh toh nopbi MioKiiKb HecoacTHbiit 75 B r b p,eHb ypooHbiii rocra vKjrcTb, y>Kb c r r, yTpa iiorooa mutca, Hoobio 6ypa nacraerb. H yTon.aeHHHK r b ctjthhtc a Il0 r T, r b OKHOMb H y BOpOTb. V. 64. nnHTtca: vpiti se, oprijeti se. — V. 65. 3 a k.t o n h y t b : zatresniti. — V. 68. rocTfi (rocTi,): gosta. — V. 67. Talrt h: kar. — o G m e p i. (o Gm e- peTi>); obmrl, odrevenel. — n to 6 i> (iz >ito 6 h); da bi. — n o i ih y t i. : počiti: razpočiti se. —V. 68. 3agpo3jta vb: vzdrgetati. — V. 70. rpaoca (rpacrHca), tresel se (je). Hanpoaen,: na prelet, vso. — V. 71. crvnari. ch: trkati (crvoa.nici. m. CTvna. ioci,). — V. 72. y: pri. — is o p o t a: vrata. — V. 73. ecTt (jest’): je. — c.ivxi: govorica. — V. 74. roji: shr. godina, leto. V. 75. nopa: (pravi) čas. — V. 76. ypoMHuS, urečeni, določeni. — jK/iaTB: čakati. — V. 77. b.thtbch: jeziti se. — V. 78. hohbio: ponoči. Grafenauer, Čitanka I. 18 Dodatek. slovstvenih oblikah. Pesništvo. Slovstvo (literatura) se deli v dva bistveno različna dela, v pesništvo (poezijo, leposlovje) in v poučno (znanstveno) prozo. Leposlovna dela pa delimo zopet v tri glavne skupine, v epiko, liriko in dramatiko. V epiki pesnik pripoveduje o kakem dogodku, ki se je izvršil v preteklosti (pesnika lahko nadomestuje kot pripovedovavec tudi pesnikov vir); v liriki izraža pesnik svoja čuvstva in misli, pa tudi čuvstva in misli drugih ljudi, posameznikov ali celih skupin; v dramatiki pa nam prikazujejo dejanje govoreče in delujoče osebe same, pesnik ne stopa več pred nas kot pripovednik, ampak čisto izgine za osebami, ki jih kaže v dejanju. Kateri izmed teh treh načinov pesniškega izražanja je starejši, se ne da določiti; bržkone so bili prvi spevi epični in lirični hkrati: pripovedovanju o velikih dejanjih kakega junaka (heroja) ali boga je sledil slavospev v njegovo čast, in če so spremljali petje s plesom, so bili to prvi pričetki preproste dramatike. Docela izobrazilo pa se je pri raznih narodih (n. pr. pri starih Grkih) najprej epsko pesni¬ štvo, za njim lirika, nazadnje (v vseh literaturah) šele dramatika. Vendar pa med temi glavnimi literarnimi vrstami ni stalnih mej; kakor so bile prvotno vse tri združene, tako posegajo tudi danes druga v drugo. Pripovednik nam slika lahko tudi čuvstva in misli oseb, o katerih pripoveduje, čestokrat tudi svoje lastne nazore in svoje lastno čuvstvovanje; dramatični element pa se kaže, ko pripoveduje pesnik v obliki pogovorov. Prav tako nas tudi lirski' pesnik cesto s pripovedovanjem uvede v čuvstveno razpoloženje (Gregorčič: Ujetega ptiča tožba) in dostikrat uporablja tudi dra¬ matično obliko (Prešeren: Nuna in kanarček). Tudi v drami pre¬ vladuje mestoma pripovedni način, mnogi oddelki pa so zopet čisto liričnega značaja. Če je pri katerem koli teh treh načinov poučni namen tako očiten, da postane glavni namen pesnitve, tedaj govorimo o didak¬ tiki, ki ima torej lahko epično, lirično in dramatično obliko. A tudi za poučno vsebino je potrebno, da je pesnitev izliv čutečega pesnikovega srca in da jo obžarja pesniška domišljija; spisov, ki so zgolj samo poučni, ne moremo prištevati poeziji, čeprav bi bili pisani v verzih. Ti trije glavni načini pesniškega izražanja se zopet dele v več posameznih vrst, od katerih ima vsaka svoj posebni značaj. Pa 275 kakor pri glavnih vrstah si tudi pri teh ne smemo misliti, da bi bile te oblike stalne in nepremenljive niti da bi bil morda tisti pesnik najboljši, ki bi se teh oblik najbolj skrbno oklepal, ali da bi bila kaka pesnitev zato slaba, če ne spada natančno v ta ali oni oddelek. Nauk o literarnih oblikah je, kakor ves nauk o pesništvu, posnet po delih velikih pesnikov. In kakor je značaj pesnikov različen po času, v katerem so živeli, po narodu, ki mu pripadajo, po osebnem svojstvu (temperamentu), tako se izpreminjajo tudi pesniške vrste: povesti srednjega veka so čisto drugačne od današnjih, starogrška tragedija je vse drugačna kot španska ali francoska, drugačna kot angleška ali nemška, Prešernove pesmi so popolnoma različne od Župančičevih. Veliki pesniki iščejo zmeraj tisti način izražanja, ki je njim najbolj prikladen, in tako se v njihovi vešči roki tudi pes¬ niške vrste primerno izpreminjajo. Nauk o poeziji ni učna knjiga za pesnike (poeta nascitur, non fit!), ampak nauk za boljše razume¬ vanje pesnikov in pesnitev. I. Pripovedno pesništvo. V pripovednem pesništvu (epiki; gr. štoc : beseda, pripovest, liuxT) (ts yrr,): pripovedna umetnost) ne vidimo dogodkov, kako na¬ stajajo pj;ed našimi očmi (kakor v drami), ampak kako so se izvršili v preteklosti; posredovavec med nami in med temi dogodki je pesnik, ki nam pripoveduje, kaj je o njih videl in slišal in kako jih je videl in slišal. Ta pripovedniška vloga pesnikova je odločilna tudi za epski slog. Pripovedniku je znano vse dejanje, preden ga komu pripoveduje, zato ni vezan (kakor dramatik) na vrsto do¬ godkov, kakor so se v resnici godili; lahko nas uvede naravnost v sredo dejanja (in medias res) in potem šele povzame tisto, kar se je poprej godilo. Različnost kraja in časa zanj ni nobena ovira (drugače v drami!); naša domišljija gre za njim iz kraja v kraj, iz časa v čas, za leta naprej in nazaj, ne da bi nas to motilo. Pripo- vedovavec ne govori samo o delujočih osebah in njihovih dejanjih, ampak nam popisuje tudi kraje, kjer se dejanje vrši; popisuje nam natančneje osebe same, kako nastopajo, kako govore in se kretajo. Poleg tega posega tudi v globino človeške duše in nam kaže duševno življenje svojih junakov. Lahko nami pove tudi lastno sodbo o osebah, o dogodkih, o njihovi bodočnosti itd. — Obseg epičnih pesnitev je lahko različen: imamo jako kratke pripovedne pesmi fn povestice pa jako obsežne epe in romane. V gledališču se izvrši vse dejanje v nekaj urah, pripovednik pa pripovedovanje lahko prekine, kjer¬ koli in kolikorkrat je potrebno, in ga lahko pozneje nadaljuje. Raz¬ delitev večje pripovedne pesnitve v poglavja, speve itd., ki nudijo bravcu in pripovedavcu (rapsodu) priliko za počitek, ni zmeraj utemeljena v notranji zgradbi pesnitve (kakor n. pr. prizori in de¬ janja v drami), ampak se rabi dostikrat samo za lažji pregled. 18 * 276 1. Bajke. V najstarejših pripovednih pesnitvah vseh narodov zavzemajo glavno mesto pripovedke o bogovih ih junakih; prve imenujemo bajke ali mite (stsl. bajati: govoriti, čarati; prim. basen — gr. pu-8-pc: beseda, pripovest), druge pripovedke v ožjem pomenu. Bajke (pripovedke o božanstvih) so vzrastle iz poganskega verstva, ko je prvotni pojem o Bogu otemnel in so ljudje začeli v posameznih naravnih pojavih slutiti različna posebna božanstva. Prvotno enoboštvo pa še motno odseva iz množice bogov, ker so vsi razvrščeni kot otroci ali bratje okrog enega najvišjega boga, boga nebes, ki z dežjem in solncem zbuja življenje, in najvišje boginje, boginje zemlje, matere življenja. Bajke pripovedujejo o rodoslovju bogov (teogonija, gr. {ki:: bog, -fovr,: roditi, rod), o postanku sveta (kosmogonija, gr. zsapo;: svet), o življenju po smrti, o življenju in o delih bogov, polbogov (junakov-herojev, gr. vjptoc: junak) in o nižjih božanstvih. Najbolj razvito bajeslovje (mitologijo, gr. ij.ub-o/.o-fG), so imeli stari Grki, blizu tako tudi stari Indi in severni Germani. Najstarejše bajke pa imajo stari Babilonci in Egipčani in v njih se zrcalijo še sledovi prvotnega razodetja (ustvarjenje sveta, greh prvega človeka, vesoljni potop). Slovanske mitologije se je ohranilo le prav malo. Pri raznih slovanskih narodih, največ pri severnih in vzhodnih, se imenujejo razni bogovi, Svarog (nebo), Daždbog (solnce), Perun (gromovnik), Triglav, Svetovit in dr.; pri pomorjanskih Slovanih so bili znani tudi pravi rodovniki bogov, imeli so tudi prava svetišča in kipe bogov. Ali pa so bili ti bogovi znani tudi južnim Slovenom in Slovencem, oz. katere izmed njih so častili tudi naši predniki, tega ne vemo. Vemo pa od Prokopija (ok. 1.550), da so verovali v enega boga, ki nareja blisk in gospoduje čez vse (Perun), da so mu delali obete in mu darovali, da so pa častili tudi reke, nimfe (vile) in druga božanstva in jim darovali; vemo tudi, da je bilo še v 13. stoletju pri Belokranjcih mnogo poganstva in da so Koharidci na Primor¬ skem še 1.1331. častili drevo ob svetem studencu. To je vse, kar vemo o veri naših prednikov v bogove. Pač pa še danes pravljice, pripovedke in narodne pesmi pripovedujejo o n žjih božanstvih po¬ ganskih Slovencev, o vilah, lepih deklicah, ki prebivajo v vodah, po gorah in gozdih in so pomagale ljudem v potrebah, o rojeni¬ cah (sojenicah), ki so določevale novorojencem usodo, o povod¬ nem in divjem možu, o volkodlaku, mori in palčku, vmes pa tudi o demonih, ki so prišli k nam od drugod, o Žalik- ženah (die saligen Frauen) in škratu (Waldschrat). V zvezi s poganskim bajeslovjem so tudi še razni stari običaji, ki so se ohranili (n. pr. zeleni Jurij, kres i. dr.), prazne vere in zagovori. Bajke same zase še niso pesnitve, ker ne stopajo pred nas kot svobodna tvorba pesniške fantazije, ampak kot (do¬ zdevna) verska resnica ; pač pa so priljubljena snov za pes- 277 nišlvo. Določni značaji starogrških božanstev so tudi priljubljeni simboli v pesniškem izražanju pri starejših, pa tudi pri novejših pesnikih (Prešeren). 2. Pripovedke. Bajki najbolj sorodna je pripovedka (n. Sage). Nekateri bogovi ali polbogovi so dobivali v teku časa vedno več človeških potez in so se skoro popolnoma približali človeku; kar se je prej v bajki pripovedovalo o bogu, se pripoveduje zdaj v pripovedki o junaku (n. pr. o Siegfriedu). Nasprotno pa so se prijele tudi slavnih zgodovinskih oseb čudežne poteze, ko je spomin nanje že nekoliko otemnel. Tako je iz zgodovinskega pripovedovanja nastala zgodovin¬ ska pripovedka (Trojanska vojska, kraljevič Marko, kralj Matjaž). Druge pripovedke (ajtiologične, gr. alv(x: vzrok), so nastale zopet tako, da si je ljudstvo ž njimi hotelo pojasniti kak skrivnosten pojav v naravi (n. pr. postanek jezera) ali kako zgodovinsko dejstvo (usta¬ novitev samostana, razrušitev gradu). Časih pa je prišla med narod pripovedka tudi od drugod, le da so dali tujemu junaku ime kakega znanega domačega junaka in sol tuje kraje zamenjali z domačimi (nekatere pripovedke o kralju Matjažu). Skupni znak vseh pripovedk pa je, da obsegajo čudovite dogodbe, ki so določene po kraju ali po zgodovinsko znanih osebah. Pripovedke, ki so znane samo v tistih posameznih krajih, o katerih govore, in v njihovi bližnji ali širši okolici, imenujemo krajevne (lokalne), oziroma pokra¬ jinske ; take pa, ki so razširjene pri celih narodih, in to so veči¬ noma zgodovinske pripovedke o slavnih junakih kakega naroda, so narodne (nacionalne) junaške pripovedke n. pr. pripovedke o Trojanski vojski, o Nibelungih, o kraljeviču Marku, o kralju Matjažu. Te so za pesništvo važnejše, ker so se uporabljale največkrat kot snov za narodne pesmi in so nastali iz njih v ugodnih razmerah narodni epi. Kakor za bajke je tudi za pripovedke v prvi vrsti značilna snov,, ne pa umetniška oblika. V tem oziru so podobne zgodovinskim izročilom. Pesniško obliko dobe pripovedke kakor bajke šele po pesniku (narodnem ali umetnem); porabljale so se največkrat za pripovedne pesmi (nar. pesmi o kralju Matjažu), pa tudi za balade (O. Župančič: Kralj Matjaž), povesti (Anton Žu¬ pančič: Krimski mož) in celo za drame (A. Medved, Viljem Ostro- vrhar). 3 . Legenda. Bajki in pripovedki je v marsikaterem oziru podobna 1 e - g e n d a (lat. kar naj se čita). Ta beseda je prvotno pomenila beri¬ lo pri božji službi iz »dejanj mučencev« (acta martyrum), zapisnikov o življenju in smrti krščanskih mučencev, ki so jih bili sestavili po pristopnih sodnih zapisnikih ali pa na podlagi tega, kar so izpovedale priče. Pozneje se je začelo imenovati tako tudi berilo iz živ¬ ljenja drugih svetnikov (acta sanctorum). V srednjem veku 278 so nazivali s to besedo zbirke svetniških življenjepisov — najbolj znana .je »Legenda aurea« (1298) — potem tudi opis življenja posameznega svetnika. Danes pomenja beseda legenda kak (izmišljen) dogodek iz življenja Kristusovega, Device Marije, apostolov ali drugih svetnikov. Razmerje do zgodovinske resnice je isto kakor pri pripovedki. Mar¬ sikatera legenda, posebno take, ki so bolj krajevnega značaja, se od krajevne pripovedke skoro nič ne razlikuje (Gregorčič, »Rabeljsko jezero«). Ker so bile take prigodbice čestokrat narodnim in umetnim pesnikom snov za njihove umotvore, največkrat za pripovedne pesmi, se imenujejo tudi te legende. Dočim so legende v pomenu življenjepisa in prigodbice kakor pripovedke in bajke kot nekaka zgodovinska snov le gradivo za pesniške umo¬ tvore, se prištevajo poslednje vrste legend po pravici že k pes¬ niški m vrstam. Marsikatera taka legenda, posebno take, ki imajo jasen poučni namen, je tudi po izvoru pesniška, ker je tudi po vsebini last posameznega pesnika; poučne legende so močno podobne parabolam. 4. Pravljica. s ' ^ Najbolj pesniškega značaja je pravljica (Marchen); ustva¬ rila jih je v popolnoma svobodni obliki'otroško preprosta fantazija. V pravljicah je uporabljenih vse polno čudovitih motivov; čarovnice in čarovniki, velikani in palčki, duhovi in strahovi, vile in rojenice, v živali začarani ljudje, zmaji in druge pošasti so v njih največjega pomena, Dejanje kaže največkrat, kako zmaga preganjana nedolžnost nad mučitelji. Zlasti se pripoveduje v pravljici o mačehi, ki preganja pastorkfe, o treh bratih, izmed katerih je najmlajši bedak, a se mu vse posreči, o kraljeviču, ki reši začarano kraljično, o bratu, ki osvo¬ bodi okamenele brate itd. Ti motivi se pogosto med seboj pome- šavajo in izpreminjajo in nastajajo vedno nove inačice. , Delujoče ©sebe so označene čisto preprosto: pravljica pozna le dvoje vrste ljudi, prav dobre, lepe in blage in prav slabe, grde in hudobne; označene so tako splošno, da osebe niti lastnih imen nimajo. Prav¬ ljica vpliva zgolj po svoji vsebini, kraj in čas sta označena le z obi¬ čajnim začetkom »nekdaj« in »nekje«; to pa je povzročilo, da so se pravljice zelo hitro in lahko širile od naroda do naroda. Najsta¬ rejše pravljice, ki jih poznamo, so staroegiptske in staroindske. Iz Egipta in Indije so se razširile že v starem veku v Evropo in so došle celo v starogrške in severnogermanske bajke o bogovih. Tudi slovenske pravljice so po večini te vrste; nekaj jih je pa gotovo tudi starih domačih, nastalih iz prvotnih bajk (n. pr. o rojenicah). Posebna vrsta pravljic so živalske pravljice; v njih nasto¬ pajo živali, katerim se pripisujejo človeške zmožnosti kakor v živalskih basnih, a od teh se razlikujejo po tem, da nimajo poučnega namena. 5. Narodna pripovedna pesem. Bajke in pripovedke, legende in pravljice so bile najljubša snov narodnega pesnika; pripovedna narodna pesem je sprejela iz njih največ motivov (kralj Matjaž, Pegam in Lambergar, Deklica vojak, Mrtvec pride po nevesto itd). Poleg tega so vplivali na narodnega pesnika tudi nenavadni dogodki, zlasti romantično življenje na gra¬ dovih in razna zgodovinska dejanja. Brez dvoma pa je dejanje narodne pesmi večkrat tudi pesnik svobodno ustvaril; junaška dela, tragični dogodki in smešnice so mu pri tem najljubša snov. Niso pa vse naše pripovedne narodne pesmi prvotno slovenske. Kakor pripovedke in pravljice so se namreč tudi narodne pesmi širile od naroda do naroda in so se gredoč v ustih pevcev, posebno pa pesnikov-prevajavcev zmeraj zopet izpreminjale. Tako smo do¬ bili n. pr. pesem o »Kralju Matjažu in Alenčici« posredno iz Pro¬ vansalskega (II moro Saracino), »Mlado Bredo« z Bavarskega (Graf Friedrich) in podobno še marsikatero drugo. Za narodnega pesnika je značilno, da se po svojem mišljenju in po svoji izobrazbi ne loči kot izrazita osebnost od ljudstva in da so njegove pesmi po mislih in po vsebini dostopne vsakemu posamezniku izmed naroda. Tako so mogle postati njegove pesnitve narodne pesmi, t j. pesmi, ki jih poje ali je vsaj nekdaj pel ves narod v večjih ali manjših pokrajinah. Bistven za narodno pesem, tudi za pripovedno, je napev; z napevom vred so te pesmi nastale, z napevom vred so se ohranjevale in širile, kmalu za njim so se tudi pozabile. To najbolje vidimo pri naši slovenski pripovedni narodni pesmi, ki je v nekaterih pokrajinah že umrla, v drugih pa umira, dočim je pred sto leti še krepko živela. Patriarhalno življenje naših prednikov je nudilo obilo prilik za skupno petje: pri skupnem delu, zvečer na vasi, pri trenju lanu, na preji itd. S temi patriarhalnimi razmerami so izginile tudi najlepše prilike za skupno prepevanje narodnih pesmi, ki so se začele gubiti, ker se jih mladina ni več naučila. Samo še stari ljudje so jih znali peti ali pa samo še narekovati in ž njimi so se pozabile, če jih ni rešil za poznejše rodove že prej kak zapisovavec. Največ so nam jih ohranili zapisovavci v prvi polo¬ vici in v sredi 19. stoletja, med njimi posebno Valentin Vod¬ nik, Matevž R a vn i k a r - P o ž e nč a n, Andrej Smole, Stanko Vraz, Matija Majar, Oroslav Caf, Matija Val' 0 '' 0 '' vedno pesništvo. Pri nas pa ni vzrastlo samo iz slovenske narodne pesmi, ampak tudi iz angleško-škotske balade (posredovavec G. A. Burger) in španske romance, ki jih je pri nas uvel Prešeren. Izraz balada znači v romanskih literaturah lirično, v a n :g l e š k i literaturi pa (in pri nas) lirično-epično pesnitev. P r 9 v a n s a 1 s k a »balada«, ki so jo v 13. stoletju sprejeli tudi-V 280 Italijani (ballata), je bila plesna pesem (prov. balar — ple¬ sati). Škotska balada, ki je bila vzor za nemško in tudi za slovensko balado, pa je lirično pripovedna narodna pesem temač¬ nega in otožnega značaja. Tudi beseda bržkone ni ista kot italijanska »ballata«, ampak keltska gwaelawd (izgovori: walad), kar pomenja narodno pesem. Balada nam največkrat kaže človeka, kako ga upro- pastijo sovražne, čestokrat demonske ali pa naravne sile. Dejanje obsega samo e n dogodek, ki se pa ne opisuje na obširni epski način, ampak v kratkih, značilnih potezah in se časih samo čisto na lahko označi (Murn, Vrnitev). Stranske stvari, kraj in čas popolnoma izginejo. Glavno je pesniku notranje dejanje, ki se razvija rado v dramatično napetem dialogu. — Od tega strogega baladnega značaja se umetne balade dostikrat bolj ali manj oddaljujejo, a če nimajo bistvenih znakov tragičnega dogodka in lirično-epičnega sloga, jih štejemo pravilneje preprosto k pripovednim pesmim. 7. Romanca. Romanca je španskega izvora. Beseda (špansko romance, izgovori: romanse) je pomenila prvotno pesem v narodnem roman¬ skem jeziku (v nasprotju z latinščino). Prvotno, na Šp.anskem, je bila romanca pripovedna narodna pesem, ki je slavila junaška dela vitezov v boju zoper nevernike, mohamedance, pa tudi slavo in lepoto viteških gospa (zgodovinske in viteške romance, romance ;o Cidti!); pozneje se je razvila pri romanskih narodih v lirično pesem elegične vsebine. Danes je romanca v obče lirsko-epska pes¬ nitev, ki (po zgledu starih španskih romanc) pripoveduje o slavnih dejanjih junakov, s o lepoti viteških že¬ na, o slavi pesnikovim pod.; dejanje je čestokrat nenavadno, čudovito, pripovedovanje ponavadi obširnejše, bolj epsko nego v ba¬ ladi; čestokrat je ohranjena tudi vnanja oblika španske romance, četverostopni trohej s takozvano špansko asonanco (Prešeren, Turja¬ ška Rozamunda). Večkrat pa se približuje novejša romanca tudi liriki in je potem mehko-otožna pesem, ki kaže v mirnem dejanju minljivost lepote in sreče na zemlji (Levstik, Golar). 8. Pripovedna pesem, poetična pripovest. Vse pripovedne pesnitve manjšega obsega v vezani besedi, ki nimajo določnega značaja balade ali romance, imenujemo pripo¬ vedne pesmi (v ožjem pomenu), dasi jih pogosto imenujejo tudi »balade in romance«. Po slogu se naslanjajo časih na naše narodne pripovedne pesmi, a so zelo raznovrstnega značaja. Če pri¬ poveduje taka pesnitev resničen dogodek (ali vrsto dogodkov, strnje¬ nih seveda v umetniško celoto) bodisi iz zgodovine ali iz sodobnega življenja ali pa dogodek, ki je izmišljen tako, da odgovarja resnič¬ nemu življenju, tedaj jo imenujemo »poetično pripovest«. Slog je v njej bolj epski nego v baladah in romancah. 281 Pripovedno pesem šaljive vsebine imenujemo šaljivko. Če je snov zajeta iz živalske pravljice, govorimo o živalski pripovedni pesmi. Idila. Posebne vrste poetična pripovest je idila, ki opisuje v ne¬ znatnem vnanjem dejanju mirno življenje in srečno zadovoljstvo dobrih, preprostih ljudi, ki žive v omejenih razmerah in so oddaljeni od vrvenja in drvenja velikega mesta, ki nb poznajo burnih do¬ življajev in notranjih bojev. Pesnik hoče zbuditi tudi v bravcu občutje mirnega in srečnega zadovoljstva, zato s posebno ljubeznijo- slika okolico in življenske prilike, sploh okrožje svojih oseb. V idili nam slika pesnik veselje, ki ga ima ob preprostih ljudeh in raz¬ merah; mnogokrat pa nam izraža pesnik, ki živi sam med veliko¬ mestnim hrupom, hrepenenje po mirnem življenju na kmetih, ki si ga slika v idealni luči; temu hrepenenju se pridružuje pogosto še spomin na lepa leta mladosti, ki jih je preživel morda pesnik sam kot otrok in mladenič v preprostih razmerah na mirnem kmetiškem domu. faf+vU* ■ 9. Ep. Najveličastnejša ustvaritev epskega pesništva je ep. Nastal je' prvotno iz manjših epskih junaških pesmi, ki so se med narodom pele in jih je narod ali neznan umetni pesnik zlil v veliko celoto ter je postal duševna last celega naroda (narodni ep, epopeja; gr, eiwro: čini ti, pesniti). Pesniku epa so prva stvar dogodki, ki se vrste drug za drugim in jih spajata v tesnejšo zvezo skupna ideja in končni smoter, za katerim teži vse dejanje. Manj se trudi pesnik za označitev junakov, ki imajo že v začetku svoj določni in dovršeni značaj in se v teku dejanja več ne razvijajo. — Pesnik v začetku (proemiju) čestokrat nakratko napove vsebino epa (n. pr. Homer); pripovedovanje samo je mirno, nikjer se pripovedovavec ne prehiti, ničesar ne preskoči, zložno nas opozarja na značilne ali tipične lastnosti okolice, postave, obleke in orožja junakovega, ki se ga dotakne vsaj z olepševalnim pridevnikom, pesnik razpreza pred nami primere, da nam nazorneje p vedoči stvari ali dogodke. Dostikrat tudi popusti glavno pot in nas popelje na stransko stezo, da se pomudimo pri postranskem junaku in se potem zopet vrnemo k glavnemu dejanju (epizoda, gr. sirsfo ošcc :• i-.i: pri; efroocc: nastop). Vsled tega je obseg epa navadno zelo- velik; naenkrat ga ni mogoče poslušati vsega in tudi prebrati ne; zato je razdeljen v večje število spevov, knjig in prigodeb (aventur, fr. aventure iz lat. adventura: dogodek). Enakomernemu toku pripo¬ vedovanja odgovarja tudi enotnost verzov, oziroma kitic, ki se v starejših epih, posebno pa v narodnih epopejah nikjer ne menjajo. Najstarejši in najprikladnejši predmet za epopejo so mogočna dejanja naroda, kakor se zrcalijo v izporočilih o junaških delih njegovih junakov. Pogoj za postanek take narodne junaške- '282 epopeje so čisto posebne zgodovinske . razmere, ki so vzdignile vse sloje kakega naroda in ga desetletja ali stoletja silile v velike heroične borbe za svoje življenje in za svoje narodne ideale; na¬ daljnji pogoj so patriarhalne vladarske razmere z mnogoštevilnimi samostojnimi vladarji pri istem narodu, ki pa so se čutili vendar kot narodna enota pod enim vrhovnim gospodarjem (fevdalni sistem). 0 junaških delih njihovih prednikov so pripovedovale zgodovinske pripovedke, o njih so pele narodne pesmi in oznanjale z njihovo slavo tudi slavo naroda. Peli pa so te številne pesmi po gradovih in vaseh posebni pevci-pesniki (rapsodi gr. pAkošoc: pžxxui: napravljam, w5r ( : pesem), ki jim je bilo to petje poklic in ki so ob¬ vladali s svojim spominom silno množino spevov (primerjaj srbske slepce goslarje). Na gosposkih dvorcih so kot dobrodošli gostje napol pevaje predavali stare znane in nove junaške speve in potomci davnih junakov so pozorno poslušali pesmi o slavnih delih svojih pred¬ nikov. In ko je v tem okrožju iz mnogoštevilnih posameznih pesnitev nastala veličastna zgradba narodne epopeje, je nastopila tudi ona s pevci rapsodi svojo zmagoslavno pot od dvorca do dvorca, od vasi do vasf| Narodni epos je nastal povsod že v zelo zgodnji dobi narod¬ nega rdzvoja, ko so spomini na dejanja iz junaške dobe narodove, ki jih opeva ep, še živeli. Če razmere tačas niso bile ugodne za postanek narodne epopeje, kakor na primer pri Slovencih, je narod pozneje več ne ustvari. Najslavnejše narodne epe imajo stari Grki • Iliado in Odisejo. ,jj. Prvi umetni epi so se posneli po narodnem epu. Najjasneje se to vidi pri Rimljanih, ki jim je spesnil Vergil po Homerjevem zgledu Eneido. Umetni ep, ki ga je spisal izobražen pesnik in ga namenil v prvi vrsti izobraženim ljudem, se ne širi po ustnem izročilu s petjem rapsodov, ampak po knjigah, ki naj se bero; dejanje je povečini’svobodna ustvaritev pesnikova ali pa se naslanja na snov, ki je narodu tuja ali pa že odtujena. Tudi so se pesniki polagoma zmeraj bolj odstranjevali od prvotnega vzora in zgleda, na¬ rodnega epa, in tako so nastale (že v srednjeveških književnostih) iz epa polagoma druge 1 pesniške vrste, v prvi vrsti roman v verzih (Arturjevi romani, Romans Arturiens) in novela v verzih. Pc svojem predmetu delimo umetne epe v več vrst. Zgodovinski ep, ki je narodnemu po snovi najbolj po¬ doben, zajema snovi iz zgodovine, ki pa jo prepletajo po navadi tudi poteze pravljic in pripovedek. Verski epos dobiva snovi ali iz biblije ali iz cerkvene zgodovine ali pa tudi iz naukov vere, n. pr. o večnosti in sodbi (Dante, Božanstvena komedija). Romantič¬ nemu epu so glavna snov pripovedke o srednjeveških vitezih, o njihovih bojih s čudežnimi bitji in o njihovih ljubavnih zgodbah. Po slogu se čestokrat oddaljujejo od slovesnega epskega tona in mnoge take epe, posebno iz srednjega veka, bi bolje zvali romane v verzih. Tudi idilični ep se je že oddaljil od prvotnega epskega vzora; namen mu je, da slika — podobno kakor idila sama — življenje preprostih ljudi, a se ne ogiba tudi resnejših duševnih 283 bojev. Slog mu je navadno preprostejši od narodnega epa in se približuje noveli v verzih, ki se razlikuje od epa in romana v verzih po svoji omejitvi na en glavni dogodek, od epa pa tudi še po svojem preprostejšem, krajšem izražanju. Ob časih propadanja prave ■epike je nastal komičniep,ki opeva kako smešno snov čestokrat s satirično primesjo. Če je slovesni epski ton v prav živem nasprotju z malenkostno vsebino, govorimo o parodiji (grška batrahomi- jomahija: boj med žabami in mišmi), če se pa dejanje kakega velikega epa odene v smešno obleko malenkostne komike, govorimo o travestiji. Ta ima na sebi zmeraj nekaj nizkotnega. Čuti se že bližina proze. S komičnim epom je precej soroden satirični ep. Najbolj znana panoga njegova je živalski ep ; ta združuje daljšo vrsto živalskih pravljic v večje dejanje z očitnim namenom, da šiba v dejanju iz živalskega življenja človeške razmere, posebno napake jenju (srednjeveški »Roman de Renard« o lisici 10. Roman, novela, povest, črtica. Roman izhaja iz srednjeveškega romantičnega epa in je prvotno v verzih spisan ep v romanskem jeziku, katerega so pozneje prelili v prozo. Dandanes je roman daljše pripovedno delo v prozi, osnovano na podlagi resničnega življenja, o katerem nam hoče dati! čim popolnejšo, a umetniško zaokroženo sliko. Glavna naloga mu je psihologična; kazati hoče človeka v njegovih duševnih bojih, najrajši pa, kako se krepak, a še nedovršen značaj v toku sveta razvija in raste, da doseže nazadnje notranjo harmonijo (ali pa, kako v tragičnem boju propade). V duševnem razvoju glavnih oseb in v njihovem vnanjem življenju nam podaja roman čim popol¬ nejšo sliko notranjega in vnanjega življenja celega kulturnega okrožja. Roman je pokazal v teku zadnjih stoletij — prvi klasični roman je Cervantesov »Don Quijote de la Mancha« (1605) — toliko prožnosti in daje toliko možnosti za najrazličnejše načine izražanja in za individualno karakteristiko kot nobena druga pesniška vrsta; vsled tega je v novejšem času roman, ki se prilagodi lahko tudi vsakemu slogu od najskrajnejšega naturalizma do najbolj ideali¬ stične stilizacije, popolnoma izpodrinil stari ep z njegovim čisto določnim, umerjenim in slovesnim epskim slogom, ki se upira tako raznovrstnim izpremembam. Pa prav ta prožnost je romanu često tudi v pogubo, kajti v rokah nezmožnih ali pa brezvestnih pisateljev, ki hočejo za vsako ceno ugoditi želji široke mase po lahki zabavi ali po neurejenem vznemirjanju živcev, se je izpremenil roman časih v orodje, ki ubija v enaki meri zdravi okus in nravno čuvstvovanje, poezijo in nravnost. Bravci takih »romanov« (senzacionalnih, kol- portažnih romanov) sploh nočejo več brati kaj tehtnejšega in glob¬ ljega bodisi v verzih, bodisi v prozi. Od romana se razlikuje novela (it. novella: novica), ki je nastala v Italiji (Boccacio), po tem, da ne podaja kulturne slike kake v javnem ži zvitorepki). 284 dobe in ne kaže osebnosti svojih junakov v tako temeljitem in obširnem razvoju kakor roman. Novela obsega navadno en sam zaokrožen glavni dogodek; zanimanje za notranje življenje junaka pa je danes tudi v noveli glavna stvar. Slog ji je prožen kakor pri romanu. Težko je od novele ločiti ipovest. V širšem pomenu obsega ta izraz lahko tudi roman in novelo. Vobče pa zovemo povest (v ožjem pomenu) pripovedni spis, ki pripoveduje preprosto in stvarno brez psihologične poglobitve. V novejšem času se je priljubila posebno črtica, v kateri skuša pisatelj v umetniški (nevezani) obliki izčrpati čuvstveno vse¬ bino posameznega položaja (situacije); vsled tega stoji čisto na meji pripovednega in liričnega pesništva (Ivan Cankar). — Časih pa se zove črtica tudi krajša, samo v glavnih potezah začrtana povest. 11. Epsko-didaktično pesništvo. Basen, parabola, paramitija. Če je v pripovedni pesnitvi glavna stvar pouk, govorimo o epsko-didaktičnem pesništvu. V vseh takih pesnitvah (v vezani in nevezani besedi) nam predočuje dejanje kak splošen nauk za življenje, kako moralno vodilo ali življensko modrosti V basni (lat. fabula ; fari: bajati) so nositelji dejanja veči- roma živali, in sicer najrajši take, ki jim pripisujemo kako posebno, ostro izraženo lastnost (n. pr. oslu lenobo in neumnost, zajcu plahost., lisici zvitost itd.). Bolj redko so nositelji dejanja tudi rastline in nežive stvari. A živali, rastline in nežive stvari nastopajo kot umna bitja kakor človek. Poleg njih pa nastopa v basnih kot delujoča oseba tudi človek, časih tudi kako bajeslovno bitje. Basen je prišla že v starem veku iz Indije in iz Egipta na Grško, kjer je veljal Ajzopos za njenega najboljšega zastopnika. Iz njega so zajemali skoro vsi poznejši pesniki hasni. Parabola (gr. r.yyy^oKr,. -rapaSakAoi: mečem pred koga, postavljam poleg česa, primerjam) ali prilika znači prvotno pri¬ merjanje; v tem pomenu je rabil ta izraz Aškerc v svoji »Bazarski paraboli«. Parabola v pravem pomenu besede pa je kakor basen poučna povest, čestokrat s satirično ostjo; dejanje, ki naj pojasnjuje nauk, je zajeto iz človeškega življenja. Najlepše prilike so sveto¬ pisemske iz evangelijev, n. pr. o izgubljenem sinu, o dobrem pastirju’ i. dr.; slavnoznana je tudi prilika Menenija Agripa o človeških udih. V parabolah se uporablja dostikrat alegorija ; tedaj nastopajo v njej poleg človeka poosebljeni p.ojmi (krepost, sreča, poezija itd.). Neke vrste parabola je tudi paramitija, v kateri so delujoče? osebe bajeslovna bitja, najrajši pa starogrški bogovi. 1 'i A ■ M M' ti m 285 II. Lirsko pesništvo. Zveza z glasbo, ki smo jo spoznali pri narodni pesmi, se je v umetnem pesništvu ohranila najdalje pri liriki. Lirika ima svoje ime od lire (vj kup«), starogrškega glasbila na 4 ali 7 strun, s katerim so grški pesniki spremljali svoje lirične pesmi (to p.eAoc); v srednjem veku je viteški pesnik svoje lirične pesmi sam uglasbil in jih pel s spremljevanjem gosli. In še danes je ohranila lirika toliko muzi¬ kalnih lastnosti bodisi v ritmu in metriki, bodisi v slogu in izrazu, da ima večjo privlačno silo za skladatelja nego katera koli druga pesniška vrsta. Ta tesna vez petja in lirike se vidi tudi v poznameno- vanjih za posamezne vrste liričnih pesnitev: pesem (od peti!), oda t (• ■■ ■<* 1 ' A"' - ; 1. Pesem. Pesem je najpreprostejši izraz za čuvstveno razpoloženje ali za misel pesnikovo v obliki, ki je pripravna za petje, ali pa se vsaj bliža pevski obliki. Zložena je večinoma v preprostih, ne predolgih kiticah in je navadno kratka ali vsaj ne preobsežna. Pri narodni pesmi, ki je bila zgled in vzor za umetno liriko, so kitice vsaj toliko pravilne, da se lahko pojo na napev pesmi; pri umetni pesmi, ki jo je pesnik določil, da se bere, in 286 ji le včasih skladatelj pozneje zloži tudi napev, ne more melodija skriti mogočih hib v ritmu ali besedi; zato pa je v njej toliko važ¬ nejši pesniški izraz in ritmična oblika; ta je bila torej do zadnjega časa večinoma strogo pravihia glede mere (metra, gr. (/.srpov), verzov, kitic in rim. Novejši liriki pa so na mesto stare shematične metrike slogov in stopic postavili novo metriko izrazitega ritma, ki naj se prilega čuvstvenemu značaju in vsaki premembi občutja v pesnitvi- Po svobodnejši uporabi metričnih oblik se bližajo na ta način časih zopet narodni pesmi, le da je zvezo z napevom nadomestila lastna muzika jezika samega. Glavna razlika med narodno in umetno pesmijo pa je globlja od ritmične oblike. Narodna pesem je,, dasi tudi delo posameznega pesnika, pesem za vsakega in ne izraža ničesar, kar ne bi bilo skupno vsem, samo stan (fant ali mož, dekle ali žena) in poklic (vojak, kmet i. dr.) se še zrcali v njej. Umetna pesem pa je v prvi vrsti izraz osebnosti pesnikove, njego¬ vega čuvstvovanja, mišljenja, duševnega obzorja in življenja; šele v drugi vrsti izraža tudi čuvstva drugih ljudi (vložna pesem, Rollenlied), če se pesnik v mislih prestavi na njihovo mesto (n. pr. Gregorčič, Veseli pastir) ali pa večjih skupin ljudi, ozi¬ roma vsega ljudstva (zborna pesem, n. pr. Medved, Bratje zapojmo, Gregorčič, Bratje, v kolo se vstopimo, cerkvene pesmi). Tudi pesem umetnega pesnika lahko postane narodna pesem, če odgovarja značaju narodne pesmi in ima hkrati lahek, poljuden napev (n. pr. Miroslav Vilhar, Po jezeru; Blaž Potočnik, Pridi Gorenj’c (i Gregorčič, Njega ni). j Po snovi ima pesem silno obširno polje, omejena je pravzaprav samo po mejah človeškega čuvstvovanja, mišljenja in hotenja. De¬ limo jih lahko iz različnih ozirov v manjše skupine; na notranjih razlogih temelji delitev v pesmi čuvstva, pesmi misli (notranjost) in pesmi zunanjega sveta; delitev seveda ni čista in stroga: čuvstva in misli se prepletajo, vežejo in zbujajo med seboj, a v pesmih o vnanjem svetu nam pesnik le časih slika zgolj pojav, ki je genil njegovo čuvstvo, zbudil njegovo zanimanje, največkrat pa je vnanji pojav (ali doživljaj) pesniku le povod, da ob njem razpreza čuvstva, razpoloženja ali misli, ki so se mu rodila ob njem, ali pa mu je zgolj sredstvo in podoba za izraz notranjega doživljaja. Če torej govorimo o čuvstvenih in miselnih pesmih ter o pesmih o vnanjem svetu, mi¬ slimo zmeraj le na glavni vtisk. Pesmi pa delimo tudi po snovnih motivih, ko govorimo o nabožni in posvetni pesmi in naštevamo med posvetnimi pesmimi zopet celo množico manjših skupin: pesmi o naravi, o prijateljstvu, o ljubezni, o svobodi, popotne, domoljubne, rodoljubne, politične, bojne, plesne, pivske, stanovske (n. pr. vo¬ jaške, lovske, dijaške) pesmi itd. itd. Taka delitev je sicer priročna,, a je nedostatna že radi tega, ker ne more biti nikoli popolna. Po metrični obliki ločimo od ostalih pesmi tudi pesmi v stalnih oblikah. V našem slovstvu so se udomačili posebno sonet, gazela in glosa, manjšega pomena so trioleti, sestine, kancone, tencone i. dr. 287 Sonet je prišel k nam z Laškega, kjer mu je dal France- 9 CO Petrarca v 14. stoletju tisto obliko, ki jo ima sedaj. Se¬ stavljen je iz dveh kvartet in dveh tercet (tercinskega stavka); verz je laški enajsterec (endecasillabo) ki se je izpremenil pri nas veči¬ noma v hiperkataliktični peterostopni jamb. Rime v kvartetnem delu so abba abba ; v tercetnem so svobodneje postavljene. Prešeren pa ima v drugem delu skoro brez izjeme tercinski stavek z rimami e d c ded. Moderni časih odstopajo od prvotne oblike, drže se le delitve v kvartete in tercete.- Tudi vsebinsko se deli sonet običajno v dva dela, bodisi da izraža prvi (kvartetni) del v podobi tisto misel, ki jo jasno pove šele drugi (tercetni) del, bodisi da sta misli obeh delov v razmerju vzroka in nasledka, priprave in izpolnitve ali kako drugače. Klasični mojster soneta je bil pri nas France Prešeren. Gazela je krajša orientalska lirska pesem (arabski gha- sal pomenja prejo in lirsko pesem). Njen mojster je bil perzijski pesnik H a f i s, ki je živel v 14. stoletju. Gazela sestoji iz 8 do 24 verzov, rima prvih dveh vrstic se ponavlja v vsaki naslednji drugi vrstici; rimi sledi čestokrat še kaka beseda ali izrek, ki je bistven za vsebino pesmi. Pri nas je gazelo uvedel France Prešeren. Glosa (gr. jl&Gca: jezik, besedna razlaga na robu rokopisa, razlaga sploh) je španskega izvora; vsaka izmed četverih decim (10 četverostopnih trohejev z rimami a b b a a c c d d 9) se konča z enim verzom gesla, ki ga vsa pesem pojasnjuje in utemeljuje (razlaga). Prvo slovensko gloso je napisal Prešeren. 2. Elegija, oda, himna. Elegijo (gr. r { !a in ta iXsysla) so zvali Grki pesem v distihih, v takozvani elegični meri (to k~key siov: distih). Prvotno so bile elegije bržkone žalostinke, ki so se pele s sprem- ijevanjem piščali (6 žalostinka), pozneje pa tudi politične in bojne, filozofske in ljubavne pesmi. V aleksandrijski dobi in pri Rimljanih so dobile tipičen otožnoromantičen značaj (Ovidij). V novejših literaturah pa imenujemo tako pesmi otož¬ nega značaja ne glede na metrično obliko; vsebina jim je navadno otožen spomin na minulo srečo, hrepeneča bol za minulimi lepšimi časi, mirno vdana tožba za dragimi, ki so umrli, pa tudi ostra, trda bol. Zraven pa se rabi izraz elegija tudi še v antičnem pomenu za pesem v elegični meri, brez ozira na vsebino; vendar so te elegije dostikrat tudi elegije v modernem smislu. Oda (gr. ipšrj: pesem) je novejši'izraz za lirične pesmi staro- klasičnih pesnikov, ki so jih Grki zvali ' Rimljani pa car m en in ki so spesnjene v značilnih grških umetnih kiticah (Alkajeva, Sapfina mala kitica in razne Asklepiadove kitice so najbolj znane); vsled tega imenujemo tako tudi pesmi v novejših slovstvih, ki so zložene v antičnih ali pa njim podobnih kiticah. Ker pa zahtevajo te posebno slovesen, umerjen slog, imenujemo ode tudi pesmi, ki se — v skladu z vzvišeno vsebino — odlikujejo po slo- 288 vesuem slogu in po posebni tehtnosti izraza. Ljubezen do Boga, domovine, narave, svobode, prijateljev itd. so njeni najljubši pred¬ meti. Najslavnejši pesnik od pri Grkih je bil Pindar, pri Rim¬ ljanih Horacij, pri nas je spesnil prve ode. Val. Vodnik. Tudi himna je neke vrste oda. Pri Grkih je bila himna (5 : jjj.voc) slavospev prvotno v čast bogov, pozneje pa tudi junakov; Pindar pri Grkih in Horacij pri Rimljanih sta bila njena mojstra. Ta izraz so sprejeli tudi pesniki staro-cerkvenih hvalnic za svoje speve v božjo slavo (n. pr. Ambrozijeva himna »Te Deum laudamus«) in v slavo svetnikov; rabi' se tudi za starohebrejske psalme v svetem pismu. Beseda je ohranila svoj pomen tudi v no¬ vejših slovstvih, le da ga rabimo časih tudi za posebno slovesne slavospeve o naravi, svobodi, domovini (narodna himna). 8. Lirično-didaktične pesmi. Med poučne vrste v liriki štejemo poučno pesem, rek, epigram •(napis), satiro in uganko. V poučnipesmi je s poetičnim občutjem najtesneje zvezana poučna misel, a ne kot postranski, ampak kot glavni motiv; pesnikov namen je, da nam v njej pojasni bistvo kakega pojma (n. pr. Župančič: Revija), ali pa da nas opomni na kako moralno dolžnost (Gregorčič: Daritev). Rek pove v kratki obliki kako življensko skušnjo, kako pra¬ vilo, kako misel ali kak nazor, časih v podobi, časih naravnost; bistvena mu je klena misel in duhovita oblika. Narodni pre¬ govori so neka vrsta rekov. Napis ali epigram (gr. Imfpai-ina: napis) je bil pri Grkih prvotno pravi napis n. pr. na nagrobniku, na spomeniku, na sve¬ tišču, na darilu za bogove, pa tudi na vsakdanjih stvareh, pozneje posebna poetična vrsta; oblika mu je bila distih, po navadi en sam, časih po več. Bistvo mu je, da po kratki pripravi izrazi kako nepričakovano, duhovito misel. Tudi v satiričnem epigramu je glavna stvar presenetljiva misel in duhovita ost. Satira ima namen, da šiba človeške napake, bodisi splošno človeške, bodisi stanovske ali osebne; posebni vrsti satire sta lite¬ rarna in politična satira. Vendar pa satira ni omejena na liriko, ampak je lahko tudi epična in dramatična. Presenetljiva misel kakor pri epigramu je tudi bistvo uganke, le da nudi uganka samo pripravo, razrešitev si mora poiskati bravec sam. Uganka stoji že čisto na meji poezije in ima veljavo kot poetična vrsta le, če ne sili k delu samo razuma, ampak budi v prvi vrsti tudi fantazijo. Prava poetična uganka (n. pr. najboljše Vodnikove in Župančičeve, tudi nekatere narodne) so časih metafore, polne po¬ etičnega občutja, ali epigrami s fino dovtipno ali duhovito ostjo. Razne umetne oblike ugank, kakor šarade, homonimi, logogrifi, anagrami, palindromi, so duhovite igrače, ne pa poetični umotvori, dasi so pisani večinoma v verzih. Opomnje. 1. Kralj Matjaž, koroški vojvoda. Kralj Matjaž naših narodnih pri¬ povedk in pesmi je ogrski kralj Matija (m a d j. M a t y a s) Kor vi n (1458—1490), ki se je ljudstvu priljubil, ker se je bojeval s Turki in pritiskal velikaše, docim je skrbel za kmete podložnike, prejel pa je tudi razne po¬ teze od Matijevega ožeta Janoma IIunyadya, Sibinjanina Janka srbske na¬ rodne pesmi, junaka v turških bojih, in razvratnih celjskih grofov. Pripoved¬ ke in pesmi same in glavne njihove poteze pa so brez dvoma starejše in so se prenesle šele v 15. ali v začetku 16. stoletja na Matjaževo ime. V sredi 16. stoletja so se pesmi o Matjažu pele že na Tolminskem. — Motiv o kralju, ki spi v gori, je znan tudi drugim narodom. — V 6. Celovško polje: Gosposvetsko polje. — Krn : Krnski "grad na Gosposvetskem polju, kjer so se umeščali koroški vojvodi. — V. 14. Peče e : Peca (2126 m), severno od gorenje Mežiške doline. 2. Kralj Matjaž in kmet. V 7.-8. Vrh Sv. Krištofa, Sv. Magda¬ lene in Sv. Urha: vsi na severnem robu celovške kotline, prvi (909 m) in drugi (1085 m) vzhodno, tretji (1015) zapadno od Gosposvetskega polja. 3. Krimski mož. Anton Zupančič je dal tej narodni pripovedki svojo obliko. — Krim (1107 m): južno od Ljubljanskega barja. — V. 2. Dobravski hrib s cerkvico sv. Gregorja (435): na južnem robu Ljubljanskega barja blizu Iga. 4. Kmet, ki je zemlo podarao. Primerjaj Aškerčevo balado »Mej- n i k«. — Podirati: ponavljalna oblika k podorati. — V. 1. V Bra- tonci: mest. mn. (h je umolknil), v Bratoncih, vasi pri Beltincih j. vz. od Murske Sobote. — V. 3. Pii ta (nem. Butte): nahrbtna lesena po¬ seda, brenta; — m o g e o : moral; — š t o : kdo hto. — V. 5. V e 1 k o v ž m e č a v o v : or. ed. (prv. oj.) — žmečava: teža; — n e v o 1 j a : nesreča. — V. 7. pitati: vprašati. — V. 8. Ni mak: neumnež. — V.9. Ta: tja; — reč: beseda; — kla: tla. — 5. Cvetnik. To je umetna pripovedka, ki jo je spisal Trdina po narddnih motivih. — V. 17. Vlah: v Beli krajini in na Hrvatskem zovejo tako svoje pravoslavne krajane. — V. 33. V i v o d i n a : župnija vzh. od Metlike. — V. 48. Brod: ob Kolpi juž. od Kočevja. 6. Sveti Štefan. Zajemljiva je v tej pesmi združitev dveh po času prav oddaljenih bibličnih motivov, Jezusovega rojstva in mučeniške smrti sv. Štefana. — V.84. kamenita, sol: na praznik sv. Štefana se blagoslavljata sol in voda. 8. Sv. Petar i njegova majka. Ta legenda je zelo razširjena; porabila jo je v eni svojih legend (Naš Gospod in sv. Peter) tudi švedska pisateljica Sel m a Lagerlof. — V. 8. Povesance: povesemce lanene preje. — V. 15. L a k a n c e : vlakence. — V. 23. Žica: nit. — V. 25. g 1 i b 1 j e : globlje. 10. Trepetlika. Narodna legenda z umetno obliko. Grafenauer. Čitanka I. 19 290 11. O dvanajstih bratih in sestrah. Glavni motivi te pravljice so; 1. Snubitev dvanajstih bratov in dvanajstih sester. 2. Sovražni čarovnik spremeni popotnike v kamen. 3. Mladenič je usmiljen z živalmi, ki mu pozneje to povrnejo. 4. Čarovnik izda sam skrivnost rešitve. 5. Pridobitev čudotvornega predmeta s pomočjo živali in rešitev začaranih. — Vsi ti motivi se nahajajo tudi v drugih slovenskih in tujih pripovedkah, razlika je samo v medsebojni zvezi motivov. 12. Najdenik. To narodno pravljico je porabil Fr. Milčinski za svojo umetno pravljico »S o j e n i c e in kralj« (v knjigi: Tolovaj M at a j in druge slovenske pravljice, 1917). V. 8. Sojenice (ro¬ jenice): bajeslovna bitja, ki prisojajo (sojenice!) človeku pri rojstvu (rojenice!) njegovo usodo, predvsem čas in način smrti. Navadno nastopijo tri skupaj; vsaka izreče svojo sodbo, sodba poslednje obvelja; prim. grško M o j r e : Kloto prede nit življenja, Lahesis ji določi dolžino, Atropos jo' odreže. Usodi po prvotni obliki pravljic ni mogoče uiti; v novejših prav¬ ljicah pa se kaže že vpliv krščanskih legend, ker zaupanje v božjo pomoč odvrne usodo, ki bi človeka zadela, ako bi zaupal le svojemu lastnemu preudarku (prim. naslednjo pravljico). — V. 11. Vezda : zdaj; — puca : punca, deklica. — V. 12. ’s e : vse. — V. 15. Z e m e : vzame. — V. 17. C a n j k a : plenica. — V. 19. Zgoditi: pogoditi, zadeti. — V. 20. D i m o : domov. — V. 22. V a v e k : uvek, zmeraj. — V. 29. P r e č t e t i : prebrati. — V. 31. Lagev: sod. — V. 32. Dostigne: doseže. — V. 34. Pro¬ so d i t i : presoditi, obsoditi. 13. Sojenice. Prim. opomnjo k prejšnji pravljici. —* Velika Ne¬ delja: vzh. od Ptuja. — V. 1. Bogaci: bogatcu; — naroda: narodil. —• V. 2. Boge c : ubožec. — V. 3. More : mora. — V. 4. Grede : vrt. 14. Ptica, lisica in pes. Veržej : župna vas na desnem bregu Mure med Ljutomerom in Radgono. 15. Jurko je strahu iskal. Umetna pravljica, prirejena po na¬ rodnih motivih; podobne pravljice imata tudi brata Grimm v »Kinder- und Hausmarchen«y št. 4: Marchen von einem, der auszog, das Furchten zu lernen. 1,6. Kresnice. V. 3. D r o : dobro. — V. 9. b o T (bolje): ali. — V. 17. b a r a t i : vprašati. 17. Kralj Matjaž in Alenčica. Snov te narodne pesmi ni zgodovinska; dospela je k nam z zapada, po pesmih, ki pripovedujejo, kako Saracen odpelje odsotnemu vitezu ženo in kako jo zopet reši. Ta narodna pesem je doma na Provansalskem, odkoder je dospela preko Italije k nam in tudi k Hrvatom in Srbom, kjer opeva pesem o kraljeviču Marku in Mini Kosturjaninu isto snov. Matjaževo ime se je preneslo na pesem šele v 15. ali v začetku 16. stoletja, podobno pri Srbih ime kraljeviča Marka. — V. 9. Na kraj oblasti dunajske: anahronizem, ki je došel v pesem šele po 1. 1526. — V. 32. V h i t a t i : uhititi, ujeti. — V. 62. R i s a n i c a : prve risanice so prišle med ljudi okoli 1. 1500, torej po Matjaževi smrti; prej so poznali samo gladke puškne cevi. — V. 64. Život: stara beseda (do 16. stol.) za življenje (prvič 17. stol.). — V. 72. Mojškrica: mojškra (magistra) v narodnih pesmih sploh v prvotnem pomenu: vzgojiteljica (otrok), družabnica (gospe). — V. 85. Voza: vez, 291 portepe. — V. 104. Prodati: prodajati. — V. lil. Aržet: žep. — V. 135,—144.: Motiv spoznanja po prstanu se nahaja pogosto v prav¬ ljicah. — V. 178. Mika : umika. — V. 183. B e 1 če : zval. za imen.; prim. srbske narodne pesmi. — V. 183,—192.: Podoben motiv se nahaja v srbski narodni pesmi o kraljeviču Marku in Musi Kesedžiji. 18. Alenčica, sestra Gregčeva. V. 52.—53.: Prim. št. 17, v. 166. — 167. — V. 72.-74.: Prim. št. 17, v. 179.—181. 19. Mlada Breda. Pesem je došla k nam z Nemškega. Balada »Graf Friedrich« (Breda: Friderika) v »Des Knaben Wunderhorn< ima bistveno isto snov. Dobili smo jo bržkone po bavarskih naseljencih loškega go- spodstva, h kateremu so spadale tudi Ledine blizu Idrije. Ozadje turških bojev je dobila pesem v 15. ali 16. stol. na Slovenskem. Žakljev za¬ pisek ni pristno naroden. — V. 42. Ščene : mlad pes. 20. Lepa Vida. Oblika pesmi ni povsem narodna; predelal jo je Fr. Prešeren. — V. 3. Zamorec: ne pomenja črnca, ampak Mavra (arabca). Tuniški, alžirski in španskoarabski pomorski roparji so plenili tudi po obrežju Jadrana; iz uplenjenih in mohamedansko vzgojenih hrvatskih mladeničev so si ustvarili kordovski kalifi močno telesno stražo; prim. janičarje. —. 22. Kraljica španska : zatemnel spomin na mavriško- arabsko državo (Moriskov) na Španskem (711—1492). — V. 36. Ne¬ bogljen: bolehen (nebog = ubog). 21. Neposlušne stvari. Po tej pesmi je spisal Fr. Milčinski svojo umetno pravljico »Gospod in hruška« (Pravljice, 1911). — V. 1. Tavun: tja ven. — V. 2. Kaj: ka, da; — g r u š k e : hruške. — V. 3. Nešteti: ne hoteti. — V. 4. K a p a t i : padati. — V. 40. — 43. so se dodali iz druge inačice, ki se poje v Begunjah pri Cirknici. 22. Lenora. Gottfried August Burger (1747—1799): prvi pesnik balad med Nemci. Njegova »Lenora« (1773) je nastala pod vplivom škotsko-angleških narodnih balad (Williams ghost: Viljemov duh) in je prva nemška prava balada. Isto snov pozna tudi slovenska narodna pesem >Mrtvec pride po ljubico« (Štrekelj ,Slov. nar. pesmi, št. 61—63). Prvi je prevedel »Lenoro« na slovensko že Vodnikov sodobnik, najbrž Žiga Zois (1747—1819). Prešeren jo je prevedel že kot visokošolec in jo objavil leta 1830. v »Kranjski Čebelici«. — V. 5. Kralja Miroslava roj: Burger je mislil na sedemletno vojsko (1756—1763) med pruskim kraljem Friedrichom II. in nemško cesarico Marijo Terezijo; prim. v. 9. — V. 6. Prag: Praga; bitka pri Pragi 1. 1757. •• 23. Povodni mož. Prva Prešernova in sploh slovenska balada. Snov je iz Valvazorjeve knjige »Ehre des Herzogtums Krain« (1689), XV. knj. 400, kjer pripoveduje Valvazor, da je povodni mož odvedel Uršulo Schaffer- jevo s plesa pod lipo na Starem trgu v Ljubljani, baje L 1547. — Tudi slovenska narodna pesem pozna to snov (Štrekelj, Slov. nar. pesmi, št. 81—82). — V. 15. S tar Šim: starejšim. — V. 23. Brhek (brdek); postaven, lep. — V. 57. Glasova: umetna tvorba za glasu. 24. Knezov zet. Motiv balade je* naroden; prim. Štrekelj, Slov. nar. pesmi, št. 115: »Graščakov vrtnar«. V. 26. Odvavati: umetna onomato- poetična beseda. 19 * 292 25. Botra. — V. 11. Križevnik (križemnik): krstna oblečica, ki jo podarita krščencu botra (prim. krizma: sv. olje, ki se rabi pri krstu). 29. Slavina. Snov balade je zajeta iz zgodovine polabskih Slovanov. Bodriči (v sed. Meklenburgu) so bili 1. 1066. ubili svojega krščanstvu in Nemcem prijaznega kneza Godeskalka in pregnali njegova dva sinova, Budivoja in Henrika; za kneza so si izbrali Rujanca Kruta. A okoli 1. 1092. se je vrnil kneževič Henrik z domačimi in danskimi četami v domovino, dal sporazumno z njegovo ženo Slavino pri pojedini ubiti Kruta in zavladal s pomočjo Sasov, ki jim je obljubil zvestobo. — V. 1. Črti : zli bogovi. — V. 18. Rujanski gaji: Rujana (nem. Riigen) je otok ob obali Balti¬ škega morja; slovanski Rujanci so si ohranili svobodo do 1. 1168. — V. 20. Svetovit : najvišji slovanski Bog s slavnim svetiščem na Rujani; ž r e c : svečenik. 30. »Mea Kulpa«. V. 1. Hasan paša je postal 1. 1591. sultanov na¬ mestnik v Bosni. Ko je hotel 1, 1593. zavzeti Sisek, ga je tam hrvatsko- slovenska vojska sijajno premagala; tudi sam je utonil v Kolpi. — V 17. Menih benediktinski: po Valvazorjevem izporočilu je bik Hasan paša po rodu Italijan in, preden se je poturčil, benediktinec. Po hrvatskih zgodovinarjih pa je bil rodom Hrvat iz Lužca in prej pravoslaven kristjan. 32. Sveti trije kralji. — V. 4. M i h a : po legendi Melhior. — V. 44. S a j vabil si nas: Župančič pripominja k pesmi: Široko po Slovenskem je razširjena vera v svete tri kralje: kdor jih namreč časti in se jim posti od prve mladosti, temu pridejo naznanit tri dni prej njegovo smrt. 36. Turjaška Rozamunda. V. 1. Turjaški dvor: grad Turjak, 20 km južno od Ljubljane. — V. 17. Ostro vrhar ji so imeli grad v Svibnjem pri Ratečah ob Savi. 37. Dobljena igra. V. 1. Granada: na južnem Španskem. Mesto so ustanovili Arabci 1. 756.; od 1. 1238.—1492. je bilo tam središče arabske države na Španskem, ki so jo slabili zlasti pogosti boji za prestol. 38. Judit. Snov iz svetopisemske knjige Judit, ki opisuje epizodo iz bojev asirskega kralja Assurbanipala (667—626) zoper Egipčane, Sirijce in Jude, ki so se bili Asircem uprli. 39. Blearuev stone. Blearnev slone (blirni stdnl mokri kamen. Podobno pripovedko je porabil Aškerc za balado >Devinska nuna f (Jadranski biseri). 41. Neiztrohnjeno srce. — N e i z t r o h n j e n o : Prešernova oblika za neiztrohnelo. 46. Jeftejeva prisega. Snov je iz knjige sodnikov, 11, 29—40. — V. 13. Prvo stvar: sv. pismo pravi določno: tistega, ki prvi stopi skozi vrata Piše. _ v. 96.-98. In izvrši prisego oče: nekateri novejši raz- lagavei sv. pisma trdijo, da Jefte ni zaklal svoje hčere kot žgalni dar, ampak jo posvetil deviški službi v svetišču — žrtev bi bila torej ta, da ne bi imela potomstva. A starejši rabini in cerkveni učeniki od Origena do sv. Tomaža Akvinskega so soglasno mnenja, da je treba žgalni dar razumeti dobesedno. Daritev je bila proti Mojzesovemu zakonu, ki človeške žrtve prepoveduje; a tega določila, ohranjenega samo v 5. Mojz. 12, 31, Jefte, ki se je že 18 let samo bojeval proti sovražnikom, pač ni poznal in je delal v zmoti. 293 47. Smrt carja Samuela. L. 9G3'. so se osvobodili makedonski Sloveni pod vodstvom šišmanovim nadvlade bolgarske države. Ko so nato Bizantinci leta 971. osvojili bolgarsko carstvo, so si ma¬ kedonski Sloveni ohranili svobodo. Šišmanovi sinovi, pozneje Samuel (976—1014) sam,'so .celo razširili svojo oblast proti vzhodu na bolgarsko in proti severu na srbsko ozemlje in Samuel si je nadel naslov »bolgarski car<; zgodovinarji -imenujejo zato njegovo državo zapadnobolgarsko državo. A energični bizantinski cesar Vasilij II. s priimkom Bulgaroktonos (morivec Bolgarov) ga je po dolgih bojih nazadnje popolnoma premagal pod goro. Belasico v Makedoniji, Samuel sam se je težko rešil v Prilep. Vseh 15.000 makedonskoslovenskih ujetnikov pa je dal Vasilij oslepiti in jih poslal po sto in sto pod vodstvom enega enookega Samuelu. Ko je ta čul o grozodejstvu, se je zgrudil na tla in v dveh dneh umrl (15. sept. 1014). Štiri leta nato je Vasilij državo makedonskih Slovenov popolnoma uničil. 48. Kacijanarjeva smrt. ---Ivan Kacijanar, iz kranjske plemiške rodbine, se je proslavil v bojih s Turki na Dunaju 1.1529., nato tudi na Hrvaškem. A ko je 1. 1537. brezuspešno oblegal Osek in se največ radi slabe prehrane moral vrniti, so Turki njegovo vojsko, ki se je že začela razhajati, pri Gorjanu v Slavoniji popolnoma uničili (10. oktobra 1537). Tisto noč pred katastrofo je bil sam sramotno zapustil ostanke drobeče se vojske in pobegnil. Na Dunaju so ga zato prijeli radi veleizdaje in zaprli. A pobegnil je na Hrvaško in začel zbirati okrog sebe privržence Ivana Z a p o 1 j a , ki se je boril na strani Turkov zoper Habsburžana Ferdinanda za ogrsko krono; iskal je tudi zveze s Turki. Hotel je ustvariti samostojno hrvaško-slovensko državo. A ker je Zapolja sklenil z Dunajem mir (1538) in so se Turki zapletli v vojsko z Benečani, ga je nazadnje dosegla Ferdi¬ nandova roka. Na migljaj z Dunaja ga je dal knez Nikolaj IV Zrinjski (sigetski junak) po dveh vojakih, med njimi Hojziču, ubiti na svojem gradu Kosjajnici ob Uni (27. okt. 1539). Njegovo glavo so poslali na Dunaj. 49. V oglejskem muzeju. Pesem je na meji epskega in lirskega pesništva: oblika je lirska, vsebina epska. — V. 26. Atila: 1. 452. je hunski kralj Atila Oglej zavzel in razrušil; 50. Azma. V. 1. Abdalmalik: arabski kalif, ki je vladal konec 7. stoletja. — V. 3. Irak: dolenja Mezopotamija med Evfratom in Tigri- dom, nekdanja Babilonija. 51. Ponočni gost. Pesem je na meji pripovednega in liričnega pes¬ ništva: v pripovedni obliki opeva dušni doživljaj pesnikov. 52. Sanje. V. 2. S t o r ž e c (Storžič): gora v zapadnem delu Kamniških alp (2134 m). — V. 4. Š t. 11 n (Egidij): posvečena mu je cerkvica na Sred¬ nji Beli, domači vasi pesnikovi (sev. od Kranja). Njegov god se praznuje 1. septembra. — V. 14. Malik: odmev (ljudstvo je mislilo, da človeka z odmevom oponaša škrat ali malik), — V. 23. 01 o vina: olove droži (ol: pivo). — V. 26. B o b : gorenjski izraz za fino vrsto krapov (flan¬ catov). — V. 52. Koržmov Bošte: pesnikov prijatelj Boštjan Žepič, s katerim sta bila hkrati profesorja v Varaždinu. — V. 55. Gozd (900 m): vas visbko na pobočju Kriške gore (1714 m, zapadno od Štoržiča). — V. 76. Linga: lesena kljuka na hlevskih vratih, pri lesah i. p. — V. 79. r d ž n o : shrv. ružno, grdo. — V. 115. Pruštof (n. Brusttuch): 294 suknja (ne telovnik!) — V. 116. Koljar (it. collare): ovratnik pri suknji. — V. 119. Kastor (it. castoro: bober): klobuk iz bobrovine, okrogel klobuk sploh. — V. 149. V e d o m e c : bajeslovno bitje, ki se zna v razne živali izpreminjati, pa tudi čarovnik, volkodlak. — V. 150: Veles: baje¬ slovni varih čred, bog čred. — V. 161. Golčati : govoriti. — V. 185. Po¬ vest 6 mlajšem Tobiju: morda še po knjigi Fr. M. P a gl ovca »Zvesti tovariš . .,« 3. izd. 1767. — V. 186. Povest o Svetinovi družini: Ciglerjeva povest »Sreča v nesreči«, 1836. — 53. Zlato v Blatni vasi. Ta šaljivka irha i satirično simboličen pomen: Blatničani — Slovenci; putka tutka — tuji kapital. — 54. Volk in pes. V. 6. Skl en: Združitev, vez. — V. 36. Pajdaš (madj. pajtas): tovariš. — V. 28. L a j n i t i : zalajati. — V. 68. H u s k a - nje: onomatopoetičen izraz (hus, hus). — V. 79.—85. Heksameter- ček: Levec je napisal 1. 1876. (v dunajskem »Zvonu«) razpravo o slov. heksametru. Učil je, da tudi v slovenskem heksametru ne more trohej na¬ domestiti daktila. Ker pa nimamo nenaglašenih dolgih zlogov, treba spondej ponarediti, to pa se zgodi, če sledi za moško cezuro (s pavzo) nova beseda samo z enim nenaglašenim zlogom; prim- v naši pesmi v 1., 2., 3., 4., 7. i. dr. Temu pravilu ne odgovarjajo vsi Valjavčevi heksametri. — V. 87. Pra¬ vi č i t i : opravičevati. 55. Stara pravda. Snov tega venca pripovednih pesmi je zajeta iz zgodovine slovenskega kmetiškega upora iz 1. 1515 in slovensko-hrvaškega iz 1.1572/73. Prvi upor 1. 1515. je povzročila splošna gospodarska kriza ob koncu srednjega in pričetku novega veka, ko se je naturalno gospodar¬ stvo umikalo denarnemu. Graščaki so pri tem valili največja bremena na svoje kmete in se niso ozirali na stara določila urbarjev. Razen tega so se državni davki vsled večnih vojsk zelo povišali. Tudi za brambo zoper Turke, ki so že celo stoletje (od 1415, po bitki pri Nikopolju) prizadevali kmetom neskončno gorja, ni ukrenilo ne plemstvo ne država nič pravega. Kmetje po vsem Slovenskem so zato osnovali svojo kmetiško zvezo (win- discher Bauernbund) in se pritožili radi kratenja svojih pravic in krivičnih davščin pri cesarju. Ko to ni nič pomagalo, so se uprli, ok. 20.000 jih je bilo, z geslom »Stara pravda!« A plemiška vojska jih je porazila najprej na Koroškem pri Starem dvoru (Althofen) in Velikovcu, potem na Štajerskem pri Vuzenici, Celju in Brežicah (sept. 1515). Begunce in ujetnike so veči¬ noma pomorili. Kranjski kmetje so se nato vdali. Veliki slovensko hrvaški kmetiški u p o r 1. 1572/73. pa so zakrivila predvsem nezaslišana nasilstva Fr. Tahya proti njegovim kme¬ tom okoli Susedgrada in Stubice v zapadni Hrvaški in okoli Stattenberga na Štajerskem. Tudi zdaj so iskali kmetje pravice najprej pri vladarju, a ker to nič ni pomagalo, so se uprli. Upor se je razširil po vseh slovensko- hrvaških mejnih pokrajinah. Smoter upornikov je bil, da bi osnovali samo¬ stojno demokratično urejeno cesarsko vlado s središčem v Zagrebu za vse Slovence iri Hrvate, podložno samo cesarju. Za poveljnika so si izbrali 11 i j a Gregoriča, za bodočega kralja pa Matija Gubca. Zbrali so okoli 16.000 vojnikov. A v prvih dneh februarja 1. 1573. je hrvaško-kranjsko- štajersko plemstvo do tal porazilo kmetiško vojsko, najprej pri Krškem 295 {5. febr.), Mokricah in Kerestincu (6. febr.) južno od Save, takoj nato Se pri Sv. Petru pod Svetimi gorami na levem bregu Sotle in potem odločilno na Stubiškem polju (9. febr.) na Hrvaškem. Plemstvo se je nad uporniki grozovito maščevalo; Gregoriča so usmrtili na Dunaju, Gubca z drugimi v Zagrebu. I. Znamenja na n e b u. V. 1. 0 tem izrednem p r i r o d n e m pojavu res poročajo zgodovinski viri; prerokovali so po njem težke čase. — V. 41.: Punt slovenski: slov. kmetiška zveza (odtod punt = upor). III. Zmaj. V. 6. Konjiška gora: Tolsti vrh južno pri Konjicah. — V. 9. L a n e c : veriga. — V. 29. Krsnik (Kresnik): pravljično bitje; Krsnik je gospodoval deželi in jo varoval nadlog; bojeval se je posebno proti zmajem. Največ se pripoveduje o vurberškem Krsniku, ki je bival v Vurbergu med Ptujem in Mariborom. IV. Pred cesarjem. V. 3. Car Maks: nemški cesar Maksimi¬ lijan I. (1493—1519). — V. 6. Nadmaršal Ravbar: Andrej Eberhard Ravbar, znani močni baron Ravbar, vlastelin na Kravjeku blizu Št. Vida na Dolenjskem. — V. 36. Valpet (n. Waldvogt): gozdni čuvaj, grajski nad¬ zornik kmetiških delavcev. — V. 53. Vitez Lamberg: Krištof Lam- bergar, ki je živel konec 15. in v začetku 16. stoletja, je bil ljubljenec in svetovavec Maksimilijanov. Na njegovo ime se je prenesla pač že starejša narodna pesem o Pegamu in Lambergarju. V. Tlaka. Zgodovinsko snov je Aškerc porabil precej svo¬ bodno: Dne 17. maja so napadli kmetje grad Mehovo južno od Novega mesta, ubili oba brata Mindorfa, ki sta imela grad v zakupu, in še šestnajst drugih gospodov; mater Mindorfov in njeni dve hčeri pa so prisilili, da so oblekle kmetiško obleko, in jih odvedli na polje delat, da bi poskusile, kako težko delo ima podložnik. VI. ' Boj pri Brežicah. V. 7. Dietrichstein Žiga (Sigis¬ mund): štajerski deželni glavar, poveljnik plemiške vojske.. VII. Knežji kamen. Aškerc zamenjuje tu knežji kamen pri Krnskem gradu (zdaj v Celovcu) in vojvodski stol na Gosposvetskem polju. Na prvem se je vojvoda umeščal, na drugem je razdeljeval fevde. Napisa, ki ju je bral koroški jezikoslovec in pesnik Urban Jarnik: »Sudija li te veroju i istinoju. I o branit el j dober vdov sir at a...« (pi¬ san baje s kraticami) in »Ma sveti veri« — v resnici so to izbrisani odlomki raznih rimskih napisov,— se nahajata na vojvodskem stolu, ne na knežjem kamenu. — V. 40. Praprotno seme: kdor ima v kresni noči pri sebi praprotno seme (a navadno nevede), ražume po ljudski vraži govor živali in stvari, ki se to noč pogovarjajo. — V. 71. Samo (623—658) je bil knez Cehov, ki so se mu Slovenci le pridružili, ne pa slovenski vojvoda; — Borut: vladal do ok. 750; — Gorazd : vladal ok. 750—753 — In go (Inko): vladal ok. 800. VIII. Tabor. V. 1.—4.: Kmetiška vo j s k a . ok. 16.000 mož, se je zbrala konec januarja 1573 in taborila v treh oddelkih: eden pri Pod- susedu, druga dva pa od Sotle pri Klanjcu do Zaboka blizu Stubice. — V. 15. Zimzelen : znak kmetiških vstašev. — V. 19. k r e m e n k a : pušica na kremen. — V. 20. Kmet Pasanec: pomočnik Gubčev, ki so ga z Gubcem vred v Zagrebu strašno umorili. — V. 29. Vse imetje : vredno 296 ok. 200 cekinov. — V. 36. L e n k o v i č : Franc Lenkovič, poveljnik v Vojni krajini. — .V. 39. Gregoriča so določili kmetje za vojvoda že konec 1. 1572., in sicer v Stubici. Isto velja o Gubcu (v. 48.). — V. 52. »Naprej«: krvavi ples se je res pričel pri Klanjcu, kjer so zavzeli kmetje Cesargrad. IX. Stava. Ozadje pesmi je zgodovinsko: kmetiški poraz pri Krškem. Okvir pa ni zgodovinski, ker Tahy v začetku februarja ni bival v Podsusedu, ki so ga kmetje zavzeli že v pomladi 1. 1572. Oblika in slog spominjata srbskih narodnih pesmi. — V. 1. Ferenc: ogr. Frančišek. —- V. 7. Vojvoda Arpad (u. 907?) je pripeljal konec 9. stol. Ogre iz pokrajin ob Črnem morju na Ogrsko. — V. 90. V a d 1 j a t i se: staviti. — V. 100,—103.: Tahy je razsrdil kmete najbolj s tem, da je onečaščeval njihove žene in hčere. — V. 257. Krčane uporne: Grajski poveljnik na Krškem, mestni sodnik in meščani so 4. februarja 1573 iz strahu odprli kmetom mestna vrata. X. Kronanje v Zagrebu. Matija Gubca so plemiči ujeli v bitki pri Stubici in ga v Zagrebu obsodili na smrt. Gubcu so trgali z žarečimi kleščami meso iz živega telesa, mu postavili razbeljeno železno krono na glavo in ga slednjič razčetvorili. Poznejši viri dodajajo še, da so ga na Markovem trgu v zagrebškem Gornjem gradu (mestu) posadili na razbeljen železni prestol tam, kjer je še danes pet belih, v sredi prevrtanih kamenitih plošč. — V. 15. Markova cerkev: ob Markovem trgu v zagrebškem Gornjem gradu. ^ 56. Pekel. — Dante Alighieri, največji italijanski pesnik, se j« rodil 1. 1265i v Firenci kot potomec stare plemiške rodbine. V mladih letih si je pridobil od učiteljev in na vseučiliščih vesoljno znanje tedanjega časa. Udeleževal se je političnih bojev domačega mesta. Po porazu toskanskih ghibellinov, proti katerim se je tudi sam bojeval, so se razcepili vlada¬ joči guelfovci v Firenci v dve stranki, bolj demokratične »črne«, odločne pristaše papeževe, in bolj aristokratične »belec. Ko so po ljutih bojih zmagali »črnil s pomočjo papeža Benedikta VIII. in Karla Valoiškega, so pregnali med drugimi voditelji »belih« tudi Danteja (1302), ki nikdar več ni videl ne domačega mesta ne svoje rodbine. Nemirno je bival zdaj tu, zdaj tam v Italiji. Umrl je 1. 1331. v Ravenni pri prijatelju Gvidu da Polenta. Pesniško slavo si je pridobil že s svojim prvim delom (La vita nuova) posvečenem (pred 1300) deklici, ki jo je že kot deček zelo nežno vzljubil in ki jo zove Beatrice. Glavno svoje delo pa je dovršil malo pred smrtjo; sam ga je nazval »Commedia« (ker se konča srečno), poznejši rodovi so ji pridejali radi njegove lepote vzdevek »divina« (božanstveno lepa). »Božanstvena komedija« je veličasten religiozno-alegoričen ep. Dante, ki je pričakoval, da se bo spasila Italija, če se zopet vzpostavi svetovno rimsko cesarstvo, ki naj druži pod vrhovno oblastjo cesarjevo vse kralje in vladarje krščanstva, kakor je papež vladar vesoljne cerkve, je v teku življenja spoznal, da izvršitve tega vzora ne bo videl. Zato je obrnil pogled v človeka samega: najprej se mora spreobrniti in nravno po¬ boljšati posameznik, potem se bo tudi vsa družba. Zato pa mora »spoznati nesrečo smrtnega greha, zbog katerega trpe pogubljeni v peklu, 297 in očistiti se mora tudi malih grehov in nagnenj do njih, zbog katerih trpe duše v vicah, šele potem postane popoln in je duša človekova združena z Bogom v gledanju božjih popolnosti. In tako je zasnoval veličastno duševno dramo: V prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel (Interno) na goro očiščevanja (Purgatorio) in odtod v raj (Paradiso). Skozi pekel in pa do vrha gore očiščevanja ga vodi rimski pesnik Vergilij, skozi raj Beatrica. Potovanje se vrši veliki in velikonočni teden 1. 1300. Da bi dospel Dante do zveličanja (do ljubljene Beatrice), mu kaže Vergilij grozote pekla: v deveterih bolj in bolj'se zožujočih krogih peklenskega brezdna vidi duše pogubljenih, ki bivajo v tem večji globočini, čim večja je njih krivda. Prav na dnu, v središču zemlje, tiči Lucifer. — Nato pelje Vergilij našega pesnika skozi temen rov na drugo poluto naše zemlje, kjer stoji sredi samega morja otok in na njem gora očiščevanja z devetimi krogi, koder se očiščujejo duše onih, ki trpe časne kazni za greh, a pridejo prej ali slej v nebesa. Vrhu te gore je zemeljski raj. Tu zapusti Vergilij Danteja, prikaže pa se mu Beatrica, ki ga vodi skozi devetera nebesa, kjer gleda Dante svetnike božje po njih raznem zasluženju, dokler ne dospeta slednjič v deseto, najvišje nebo (empireum), pred sedež Boga samega, ki ga izvoljenci božji obdajajo v obliki kot solnce svetle rože; tu premišljuje pesnik, poslušajoč razlago sv. Bernarda in Device Marije, skrivnost presv. Trojice in učlovečenja Sinu božjega. — Vsa pesem se deli na tri dele Pekel — Vice — Raj, in vsak izmed teh šteje 33 spevov, torej je vseh spevov 99, in en spev kot uvod« (Dr. Debevec). J I. spev. Uvodni spev za vso »Božanstveno komedijo«: v njem nam pesnik alegorično slika svojo duševnost (duševnosti človeka sploh) pred pričetkom potovanja (pred pokoro). — V. 1. Na sredi našega (t. j človeškega) življenja: po psalmistu je doba človeškega življenja 70 let. Dantejevo vizionarno potovanje se je vršilo leta 1300, ko je papež Benedikt VIII. prvič proglasil sveto leto s splošnim odpustkom. — V. 2. Gozda temnega goščava: alegorični pomen: zmote mladih dni. — V. 14. Grič: alegorični pomen: hrib kreposti. — V. 17. Zvezda (v izvirniku planet): solnce, ki so ga prištevali v starem in srednjem veku planetom. Alegorični pomen: Kristus — V. 33. Pard: panter; alegorični pomen poltenost mladostne dobe. — V. 38,—40. (S solncem) vse zvezde kot takrat, ko so čez svod se prvič potočile: Solnce vzhaja v znamenju ovna koli takrat, ko je bil svet ustvarjen. V ozvezdje ovna je stopilo solnce tisto leto v noči med 24. in 25. marcem, (pričetku pomladi); drugi dan je bil tisto leto veliki petek. V srednjem veku so mislili, da je Bog v tem letnem času ustvaril svet; na veliki petek ga je Kristus tudi odrešil: simbolični pomen: čas milosti. — V. 46. Lev: simbolični pomen: napuh moške dobe. — V. 49. Volkulja: simbolični pomen: sebičnost starostne dobe. — V. 62.-63. Uzrem nekoga itd.: Vergilija, ki je bil 1.1300. že 1319 let mrtev. Vergilij je v alegoričnem pomenu razsvetljeni naravni človeški um, ki vodij človeško dušo k spoznanju greha in kesanju. — V. 67. sl.: P u b 1 i u s Vergilius Maro se je rodil 1.70 pr. Kr. pri Mantovi (v sedanji Lombardiji), ,;sub Julio«, t. j. za časa Julija Cezarja (102—44 pr. Kr.),- bil je vrstnik cesarja Gaja Julija Cezarja Avgusta (63 pr. Kr. do 14 po Kr.). Umrl je 1. 19. pr. Kr. Glavno 298 delo njegovo je ep »E n e i d a«, ki opeva prihod trojanskega junaka Eneja v Italijo in ustanovitev (poznejše) rimske države. — V. 102. Pes veliki : alegorični pomen je temen, ker se druži z religiozno alegorijo, da bo .v novem 14. stoletju nastopila doba ljubezni, doba svetega Duha, ki bo prenovil svet (veliki pes, ki prežene volkuljo, bi bil kak svetnik, nosivec ideje duševnega preporoda), tudi politična ideja o rešitvi Italije iz njenega ponižanja. — V. 107.—109. Kamila, Turn, Eurijal, N is: junaki Eneide, ki so dali za Italijo svoje življenje, prva dva kot nasprotnika, druga dva kot prijatelja Enejeva. — V. 122. Druga vodnica: B e - a t r i c e , simbol bogoslovne vere. II. spev: Uvodni spev v prvi del »Božanstvene komedije«, Pekel : človeška duša (Dante), četudi se je zavedela svoje grešnosti, se vendar še boji pokore; pomaga ji z božjo milostjo ožarjeni človeški um (po Beatrici Vergilij). — V. 1. Nagibal se je dan: dne 25. marca proti večeru se bližata pesnika vhodu v pekel. — V. 7. Klicanje Muze po zgledu Homerja in V e r g i 1 i j a ; kot krščanski pesnik prosi Dante za pomoč tudi sv. Duha. — V. 13,—15.: Vergilij pripoveduje o tem v VI. spevu Eneide. — V. 15. Sence: po verovanju starih Grkov so imeli mrtvi v podzemlju navidezna telesa, ki pa so imela vse poteze živih (sence). — V. 17. Kdo ga (Eneja) doseže: Dante časti Eneja kot (posrednega) ustanovitelja Rima in rimskega cesarstva, ki je bil politični ideal pesnikov. — V. 27. Papežu tiaro: z ustanovitvijo Rima in rimskega cesarstva sp se ustvarili tudi pogoji za razširjanje sv. cerkve; — tiara : papeževa krona, — V. 28. Izvoljena posoda: sv. Pavel, ki se tako imenuje v »Dejanju apostolov« (9, 15). — V. 29. Ondi: v nebesih; po 2. Kor. 12, 2 je bil sv. Pavel zamaknjen v tretje nebo. — V. 36. Modrecu: srednji vek je Častil Vergilija kot modrijana, čudodelca! in proroka; krščanski pisatelji 4. stoletja (tudi sv. Avguštin) so smatrali n. pr. začetek 4. ekloge za mesi¬ jansko proroštvo. — V. 48. Privid: vidna zmotaj strašilo. — V. 49. sl.: Vergilij tolaži Danteja, da je božja volja, naj nastopi pot, ki se je boji. — V. 50. Reč : beseda (ki se je o Danteju govorila v nebesih). — V. 52. Med dvomi duša moja je visela: v predpeklu. — V. 53. Pre¬ krasna žena: Beatrice. — V. 61. Prijatelj moj: Beatričin prijatelj Dante. — V. 66. Kar bilo je tam gor rečeno: v nebesih; o tem pogovoru poroča Beatrice v. 94,—111. — V. 71. Domov: v nebesa. — V. 76. Krepostna žena, ki ločiš človeški rod najdalje od bitij vseh pod tem nebeškim svodom (t. j. prvim izmed devetero, v katerem kroži prvi planet starodavnikov, mesec). — V. 93. Gospe preblagi: Materi božji. — V. 96. Rek trdi: izrek božje pravice nad grešnikom, tu nad Dantejem. — V. 97. Do Lucije: Danteja so v mladosti rade oči bolele in je zato posebno častil sv. Lucijo. — V. 105. Od druhali: Dante je iz ljubezni do Beatrice zapustil družbo in se posvetil učenju, da bi mogel »o njej poročati, kar se še ni povedalo o nobeni«. — V. 112. Na sedež svoj sem pozabila: šla sem iz nebes. — V. 114. (Tvoj govor) v čast j e 'i njim, ki slušajomu glase: ker se pri Vergiliju nauče lepega sloga. — V. 134. P r a v 6 t e n : pravičen, pravi. III. spev: Sprednja j a m a : podzemski prostor od vhoda v pekel do prave, lijaku podobne peklenske globeli, ki ju loči reka Aheron. — 299 V. 1.—9.: Napis na peklenskih vratih. — V. 4. Moč prvobita: Bog Oče. — V. 5. Modrost na j višja: sveti Duh. — Ljubezen večna: Bog Sin. — V. 6 ; P r e d njim le stvari so vekovite: Preden so se ustvarila peklenska vrata (pekel), so bivala, ozir. se ustvarila le večna bitja in stvari: Bog, angeli, brezoblična materija. Z ustvaritvijo pekla je dobila zemlja šele svojo obliko. — V. 35. Nič vredne duše, ki so gori bile i brez časti J brez n e časti: ljudje, ki se na svetu niso odločili ne za dobro ne za zlo, strahopetci in nadstrankarji, ki se radi same složnost! niso pridružili nobeni stranki; njih kazen je večni nemir (v. 52—55). — V. 37. Mlačni angeli: tisti, ki se ob uporu hudobnih angelov niso odločili ne za Satana, ne za Boga. Ker se niso odločili za dobro, ne smejo biti v nebesih, v peklu pa tudi ne, ker bi zloradost upornim angelom lajšala trpljenje. — V. 60. Oni, ki se je višnji službi odpovedal: papež Celestin V., ki se je na prigovarjanje kar¬ dinalov radi starosti odpovedal papeški' oblasti. Dante mu je to zameril posebno zato, ker je s tem omogočil nastop papeža Benedikta VIII., ki ga je Dante iz političnih razlogov sovražil. C e r k ev ga prišteva svetnikom. — V. 68. L e -1 e h : bednih. — V. 64. Znak živečih: delavnost, — V. 78. A h e r o n : po antični predstavi reka. preko katere vozi Haron sence v podzemlje. — V. 79. G r u s t i t i : (ruski) žalostiti. — V. 80. Dene: de. — V: 91.—92. Drugod, po drugi reki, čolnič laži: meri na vhod v Vice. — V. 95. Tam, kjer i mogo (morejo) to hkrati: v nebesih. — V. 98. Plamena: im. mn. starejše besedne oblike: p la me, sr. (Dol. Notr.). — V. 104—105. Seme, ki s starši vred so iz njega-pognali: pradedje, katerih potomci so pogubljenci s starši vred.— V. 109. Bes jak: Haron, ki si ga Dante z drugimi antič¬ nimi božanstvi vred predstavlja kot hudiča. — V. 124. Odveze : odvede, odpelje. — V. 126. Hrepenenja strah dob! poteze: strah se kaže, kakor bi bil hrepenenje. — V. 134.—136. Rdeči bliski, radi katerih se Dante onesvesti (prim. sv. Pavla, dej. ap., 9, 3.) pomenjajo božjo milost, »ki premaga vpliv človeške telesnosti ter človeka uči razlikovati pregreho od kreposti. IV. spev: Pr vik rog: Dante si predstavlja pekel kot podzemeljski lijak, ki sega izpod površja zemlje do njenega središča. Razdeljen je v osem stopnic (teras), ki obdajajo ves lijak v obliki kolobarjev in se vrste druga pod drugo, navzdol zmeraj z manjšim premerom. Zadnji, deveti krog je na dnu lijaka, dočim je sprednja jama (III. spev) zunaj reke Aheronta na kolo- barni planici vrhu' lijaka. Preko vsega lijaka pa tvori zemeljska skorja obok, nad čigar središčem stoji Jeruzalem. V prvem, najvišjem peklenskem krogu so pravični nekristjani in nekrščeni otroci, ki ne trpe telesne muke, a ne morejo v nebesa. Po ostalih krogih so razvrščeni pogubljenci po sedmerih naglavnih grehih, ki jih pa šteje Dante drugače nego mi. Čim več : i je greh pogubljencev, tem nižji je krog, v katerem trpe. Od drugega do četrtega kroga se kaznujejo grehi iz slabosti: 1. nasladnost (nečistost), 2. požrešnost, 3. lakomnost in zapravljivost. V petem in šestem krogu, ki sta ločena po velikanskem zidu, ki obkroža za reko Stigom (v 5. krogu), vSe nižje kroge (Ditovo, Satanovo mesto), se kaznujejo grehi iz (4.) lenobe za dobro in za resnico (krivoverci), v treh najnižjih krogih 300 (VII,—IX.) pa grehi zlobe: o. jeza in iz nje izvirajoča silovitost, 6. zavist in iz nje izvirajoča prevara (a ne še z zlorabo) zaupanja), 7. izdajstvo (prevara) z zlorabo zaupanja in iz napuha. — V. 30. D e c a 1 j u b e z n i v a : nekršeeni otroci. — V. 38.—39. Niso prav verovali v Boga: niso verovali v obljubljenega Mesija. — V. 53. Veljak: Kristus, ki je prišel pred pekel; Vergilij je bil ta čas še novinec (v. 52), ker je umrl 1. 19. pr. Kr., 52 let pred Kristusovo smrtjo. — V. 59. Izrael: očak Jakob. — V. 60. Z Rahelo, ki bila mu žalost taka: za katero je moral toliko žrtvovati, toliko časa služiti. — V. 61. Drugi zdaj so, blaženi duhovi (poudarek na besedah drugi in blaženi): niso več isti kot poprej (ki niso smeli gledati božjega obličja), zdaj so blaženi. — V. 68. Svit ognjeni: simbol za naravno pamet, ki je vodila pogane h kreposti. — V. 80.—82.: Pozdrav je namenjen pesniku Vergiliju. — V. 89. Horacij (85—8 pr. Kr.): rimski lirik in satirik. — V, 90. O v i d i j (43 pr. Kr. — 17 po Kr.): rimski lirik. — Lukan (39—65 po Kr.): rimski epik. — V. 92. Ime: ime pesnika. — V. 93. U m o v e : nepravilna oblika, besedo rabimo navadno le v ednini: um. — V. 97. Vprašanja : o Danteju, ki ga pozdravijo potem kot tovariša pesnika. — V. 106. T r d - n j a v a neka: simbol človeške naravne • modrosti. — V. 107. Zidov sedmero: po nekaterih razlagavcih simbol za sedmero čednosti, tri bogoslovne (vera, upanje, ljubezen) in četvero temeljnih (modrost, pra¬ vičnost, srčnost, zmernost); drugi mislijo mesto na bogoslovne na umske čednosti, umnost, učenost, razsodnost. — V. 109. Po suhem: dočim je treba preko peklenskih rek človeku tuje pomoči, dospe v grad modrosti lahko z lastno močjo po svoji kreposti. — V. 110. Vrat sedmero: po neka¬ terih razlagavcih srednjeveških sedmero svobodnih umetnosti (artes libe- rales), to so gramatika, dialektika' (umetnost znanstvenega dokazovanja), retorika, aritmetika, geometrija, muzika in astronomija. — V. 121.—129.: Tu omenjeni možje in žene so v zvezi z rimsko državo in s predniki njenega ustanovitelja Eneja: Elektra je mati ustanovitelja Troje Dardana, Hektor in Enej trojanska junaka, Pentezileja, amazonska kraljica, je prišla Trojancem na pomoč proti Grkom, Latin je bil po Eneidi pred Enejem kralj v Italiji, L a v i n i j o je vzel Enej po svoji zmagi za ženo (zato ima Dante tudi Enejeve nasprotnike za prednike Rim¬ ljanov). Lukrecija je bila po rimski pripovedki krepostna žena, ki si je, onečaščena po sinu zadnjega rimskega kralja T a r k v i n i j a Ošabnega, vzela življenje; Lucij Junij Brut (ne zamenjaj z Markom Junijem Bra¬ tom, morivcem Cezarjevim, ki je v najglobljem krogu pekla!) je zato pre¬ gnal Tarkvinijce iz Rima. M a r c i j a je žena poslednjega pravega rim¬ skega republikanca Katona Utičana (ki je v Vicah), Kornelija: mati socialnih reformatorjev rimske republike, bratov Grakhov (konec 2. stol. pr. ^r.), Julija: hčerka edinka Julija Cezarja. — V. 129. Saladin (1137—1193): sultan egiptovski in sirijski, ki je slovel po plemenitosti in kreposti. — V. 130.—144.: Predkrščanski in nekrščanski fi¬ lozofi in učenjaki. — V. 131« Mojster modrecev: Aristotel (383/4—322 pr. Kr.) grški filozof, učenec Platonov (v. 134.), ki je bil sam učenec Sokratov. — V. 136. Demokrit (470—370 pr. Kr.); grški filozof, ki je trdil, da je svet slučajno nastal iz atomov. — V. 137. D i o g e n ; 301 najbrž ne znani cinik iz Sinope, ampak oni iz Apolonije (ok. 420 pr. Kr.), ki je učil, da je svet nastal iz zraka. — T a 1 e t (640—546): je učil, da je svet nastal iz vode, zato n e p t u n i s t (Neptun: rim. bog morja). — V. 138. do 139. Empedokel (483—424), Anaksagora (500 — 428), Zenon (s Kipra, 364—263), Heraklit (544—? pr. Kr.): grški filozofi. — V. 140. IH o s k u r i d (1. stol. pr. Kr.): grški zdravnik, največji botanik in zdravilo- sloveč starega veka. •— T u 1 i j : Mark Tulij Ciceron (106—43 pr. Kr.). — V. 140,—141. Orfej, Lin: bajeslovna pevca iz Trakije. — V. 141. Se¬ neka (u. 65 po Kr.): rimski filozof in pesnik, je spisal nravoslovna pisma (moralist). — V. 142. Evklid (ok. 300 pr. Kr.): grški matematik, oče da¬ našnje geometrije. — Ptolemej (v začetku 2. stol. po Kr.): najslavnejši astronom in geograf starega veka, Egipčan. — V. 143. Hipokrat (460 do 377 pr.Kr.): najslavnejši zdravnik starega veka, Grk. — Avicena (Ibn Sina, 980—1037): arabski zdravnik in učenjak — G a 1 i e n (Galen, 130 do 200): za Hipokratom največji zdravnik starega veka (v Rimu). — V. 144. A v e r o e s (Ibn Rožd, 1126—1198): arabski zdravnik in filozof na Špan¬ skem. — V. 149,—150.: Iz zatišja me poziva moj vodnik n^ drugo pot k njim, ki jih vihra muči (k nasladnikom v drugem’krogu). V. s p e v. V. 2. P1 a h n i t i : planiti, hitro iti. — V. 4. M i n o s : baje¬ slovni kralj na Kreti, po smrti z Radamantom sodnik v podzemlju; pri Danteju kakor Haron zli duh. Alegor. pomen: človeška vest, ki sili človeka, da prizna svojo krivdo in se obsodi. — V. 31. Peklenska vihra, ki goni duhove: prej jih je ljubavna strast gonila od sle do sle, zdaj jih goni vihra. — V. 32. Ohlip: sunek vetra. — V. 34. Razpoka: temen izraz; nekateri mislijo na razpoko, ki je nastala radi potresa ob Kristusovi smrti, drugi na rob obojencem določenega prostora. — V. 40.—41.: Zveza: peroti nesejo škorce vzgor. — V. 58. S e m i r a m i s : bajeslovna asirska (babilonska) kraljica, žena mitičnega ustanovitelja mesta Ninive Nina. Umorila je moža in nato tudi svoje • ljubavnike. Nazadnje se je zagledala v svojega sina in izdala zakon, po katerem se smejo starši možiti in ženiti s svojimi otroki. Sin — mož jo je nazadnje umoril. — V. 61. Druga: Didona, po Eneidi kraljica in ustanoviteljica Kartagine. Ko ji je brat Pigmalion umoril moža, tirskega kralja Siheja, je zbežala v Afriko in vzela v žari s seboj pepel svojega moža. »Ž a r k je bila nezvesta, ker se je zaljubila in vdala Eneju. Ko jo je ta na ukaz matere, boginje Venere, zapustil, si je sama vzela življenje. — V. 63. Kleopatra : egiptovska kraljica, ljubavnica Cezarjeva, nato Antonijeva. Ko se ji po Antonijevem porazu ni posrečilo, da bi si pridobila zniagavca Oktavijana, poznejšega cesarja Avgusta, se je dala usmrtiti po strupeni kači. — V. 64. Helena : po Homerju žena grškega kralja Menelaja; ušla mu je s trojanskim kralje¬ vičem P a r i d o m (v 67.) in s' tem povzročila pogin Troje. — V. 65. Ahil: največji junak Iliade; sprl se je z Agamemnonom radi ljubice, sužnje Brizeide, ki mu jo je ta vzel. Pozneje se je zaljubil v trojansko kialjično Polikseno in se dal radi nje zvabiti v zasedo, kjer ga je Pariš s puščico usmrtil. — V. 67. T r i s t a n : po britanski pripovedki junak Arturjevega omizja; zasnubil je za svojega strica Markeja Izoldo in se po poti vanjo zaljubil. Nazadnje ga je stric usmrtil. — V. 73. Ona, ki tak tesno se držita: Franceska da Rimini, iz rodbine Polenta v 302 Ravenni, Paolo M a 1 a t e s t a iz mesta Rimini. Ker je bil njegov brat Gianciotto grd in šepav, je Paolo zanj zasnubil Frančesko, ki jo je hotel brat id političnih razlogov za ženo; pri tej priliki pa se je sam vanjo zaljubil, a je svojo ljubav zatajil. Ko je bila Francesca že bratova žena, ju je Gianciotto zalotil, ko sta se ob čitanju viteškega romana o Lancelotu z jezera prvič poljubila, in je oba pri priči umoril (ok. 1. 1288.). Ta dogodek je pretresel vse sodobnike in je bil še vsem v spominu, ko je pisal Dante, ki je prijateljsko • občeval v hiši njenega nečaka Gvidona, svoj ep; zato ne imenuje njunih imen, samo ob izrazu sočutja mu uide njeno krstno ime (v. 116). Snov sol večkrat porabili tudi za tragedije, tako Italijan Silvio Pellico in Ceh Julij Zeyer. — V. 81. Nekdo: Bog. — V. 99. Otrok družina: pritoki Pada (Ravenna leži blizu izliva reke Pada v morje). — V. 107. Čaka : Morivec Gianciotto Malatesta 1. 1300 še ni bil umrl. — Kajina: v najnižem krogu mesto za morivce sorodnikov. — V. 128. Kak Lanzelota je ljubav zavedla: Lancelot je tajna ljubil Arturjevo ženo kraljico Ginevro; ta se mu je nekoč na prigovarjanje kralja Galehauta (it. Galeotto) nasmehnila, nakar jo je Lancelot prvič poljubil. — V. 137. Zvodnik: v it. metonimično Galeotto. VI,—XXXIII. spev: V naslednjih spevih opisuje Dante svojo pot da dna pekla, kjer v najglobljem središču trpi L u c i.f e r (Dit = Satan) z Judežem Iškarijotom. (VI.) V tretjem krogu vidi, kako bičajo po- žrešneže dež, toča in sneg in kako jih napada peklenski pes Kerber, (VIL) v četrtem krogu, ki ga straži Pluton, antični poglavar podzemlja, zdaj vrag, morajo skopuhi in' zapravljivci neprestano valiti drug proti drugim težke vreče zlata. V petem krogu se tepejo in grizejo jezljive! v vreli močvari reke Stiga, v njeni globini pa tiče lenuhi; (VIII.) Flegija, čuvar 5. kroga, prepelje pesnika preko Stiga, kjer zadeneta na velikanski zid, ki obdaja ves spodnji pekel (Ditovo mesto); tu jima zabranjuje vhod več kot tisoč vragov, (IX.) a angel iz nebes jima otvori edina vrata v šesti krog krivovercev, ki trpe v žarečih rakvah, (X.) med njimi sta tudi Epikur in cesar Friderik II. (XI.) Počivaje na robu kroga, razlaga Vergilij Danteju razporedbo grešnikov v peklu. (XII.) Nato gresta v sedmi krog (straži ga Minotavr), v katerem trpe nasilniki v treh lcolobarih; v prvem tiče v dolgem, z vrelo krvjo napolnjenem jarku siloviteži proti bližnikom, razbojniki, morivci, požigavci in tirani (med njimi tiran Dionizij, Aleksander Veliki, Pir in Attila); kentavri pa jih gonijo s puščicami nazaj, če se prikažejo na površju. Kentavr prenese pesnika preko jarka v drugi kolobar, (XIII.) v katerem trpe siloviteži proti samim sebi, samomorivci, zakleti v živeča in čuteča drevesa, ki jih pustošijo gnusne Harpije. (XIV.) V tretjem kolobarju, tleči peščeni puščavi, ki pada nanjo ognjen dež in preko katere teče krvavordeča reka Flegeton, se trapijo nasilneži zopei Boga (bogatajci), (XV.—XVI.) prirodo (sodomitje) in (XVII.) človeško dela (oderuhi). Nato prenese pesnika krilati zmaj Gerion, čuvaj osmega kroga, na ramenih preko silno globokih, navpičnih sten osmega kroga, (XVIII.) v čigar skalnatem' dnu se nahaja deset globokih koncentričnih rovov (zlih kotanj), preko katerih vodijo mostovi. Po teh' kotanjah trpe vsakovrstni sleparji. Tu bičajo hudiči nage zvodnike in zapeljivce, v člo¬ veškem blatu so pogreznjeni lizuni, (XIX.) z glavami navzdol so zasajeni 303 v zemljo simonisti, (XX.) z obrazom, v hrbet obrnjenim, trpe čarovniki in vedeži (med njimi Tejrezija); (XX.—XXII.) podkupljivci in podkupovavci tiče v vreli smoli in hudiči jih z ostmi porivajo vanjo, (XXIII.) sveto¬ hlinci hodijo v težkih svinčenih, na zunaj pozlačenih haljah (kutah) in hodijo po Kajfu, ki je pribit na tla kakor na križ; (XXIV.—XXV.) nešteto kač grize in opleta tatove in roparje, ki se sami pretvarjajo v kače in zopet v ljudi, (XXVI,—XXVII.); v plamenih trpe zli svetovavci, med njimi v dvojnem plamenu Uliks in Diomed; (XXVIII.) povzročitelje razdora v veri, državi ali rodbini, med njimi Mohameda, hudiči neprestano sekajo v kose; (XXIX.—XXX.) ponarejavce denarja, besed (lažnike), stvari (alkemiste) i. dr. in oseb (kdor se je izdajal za drugega, nego je bil) mučijo v strašnem smradu hraste in gobe, da se praskajo do krvi, po vrsti greha še druge muke. (XXXI.) Čez rob osmega kroga vzdigne pesnika gigant A n t e j na dno devetega, širokemu vodnjaku podobnega kroga, (XXXII.) ki ga pokriva debeli led zmrznjene reke Kocita. V njegovih četverih kolobarjih trpe najhujši grešniki, izdajavci. V prvem kolobarju, Kajini (Kajn!) trpe, do vratu zamrzli v led, morivci sorodnikov, v drugem kolobarju, nazvanem An te no ra (po izdajavcu Troje Antenoru) izdajavci domovine, (XXXIII.) med njimi grof Ugolino, ki so ga usmrtili Pizanci kot izdajavca domovine z lakoto, a ž njim vred njegove štiri nedolžne sinove; zamrznjen v led, se nagiblje naprej in grize glavo nadškofa Ruggierija, bivšega svojega zaupnika, ki ga je ovadil in je zdaj zamrznjen tik Ugolina v tretjem kolobarju, Ptolemeji, tako imenovani po Ptolemeju, ki je pri gostiji ubil Simona Makabejca in njegove sinove; tu trpe izdajavci prijateljev in gostov. Nato stopita pesnika v četrti kolobar k izdajavcem dobrotnikov, v Giudecco (Judeževino). XXXIV. spev. V. 1. »Vexilla regis prodeunt« (Kraljevi prapori gredo na plan): najlepša cerkvena pesem Venantija Fortu¬ na ta (6. stol.), ki se poje pri obredih na veliki petek. — V. 7. Imel sem z d e t j e : zdelo se mi je, da vidim. — V. 19. D i t: Satan. (»Dit« je lat. izraz za grškega Pluta, boga bogastva, ki so ga pa Rimljani zamenjavali s Plutonom, bogom podzemlja; tu je izraz metonimičen). — V. 36. Obličij troje: oponašanje sv. Trojice. Barve obličij so simbolične, rdeča znači jezo (Judež je iz jeze izdal Kristusa), rumena onemoglo zagrizenost (Kasij), črna nespamet (Brut). — V, 54. L juta žal: radi lastnega pogubljenja in trpljenja. — V. 66. B r u t : Mark Junij Brut, vodja zarotnikov zoper Cezarja. V »Judeževino« (ne Antenoro) ga je postavil Dante s Kasijem vred, ker je izdal vrhovno svetno oblast, kakor Judež vrhovno cerkveno. — V. 68. Kasij: Lucij Kasij, poleg Bruta glavni zarotnik zoper Cezarja. — Izraz hrust (v 67.) si moramo tolmačiti kot koščato močan, ne kot debel, ker je bil Lucij Kasij suh človek. Mogoče tudi, da ga je Dante zamenjal z Gajem Kasijem, ki je bil res debel. — Večer je: večer 26. marca; pot skozi pekel je trajala torej od večera velikega petka do večera velike sobote — tisti čas, ko je Kristus ležal v grobu. — V. 76.—79.: (Ob kolku Satanovem) vodnik je obrnil glavo, kjer imel je nogi: ob Satanovem kolku je težišče (središče) zemlje, zato se Vergil obrne na glavo, da bi na oni strani težišča plezal P"".. 304 več navzdol, ampak navzgor, misli Dante, da se vračata v pekel. — V. 83. Katero točko: težišče zemlje. — V. 94. Ura rana: na na¬ sprotni poluti (Dante misli, da je južna) je zjutraj, ko je na naši zvečer. — V. 95. Terca : čas za molitev tretje ure iz bfeviarija, t. j. 9. ura (1. ura je ob šestih); terce pol je torej ob X>9. uri. — V. 110, Ko strmoglav sem šel ; ko sem se obrnil na glavo. — V. 114.: Prav pod zenitom severnega neba, v središču severne polute si je mislil Dante Jeruzalem, v ravni črti pod njim, v smeri zemeljske osi, ki gre skozi Jeruzalem, pa Satanovo telo. — V. 116.—117.: Nogi ti zdaj stojita na obratni strani tal Judeževine. — V. 121. in sl.: Bog je pahnil Satana z južne strani zemlje do njenega, središča. Pod pritiskom njegovega padca se je zemlja na južni poluti vdala, na severni poluti vzboknila; zato je na južni poluti morje, na severni suha zemlja. — V. 125. Ta nad nama: zemlja se je odprla, ko je Satan skoz njo padal do njenega središča. — V. 127. Od B e 1 z e - buba doli : s stališča Satanovega šega ta razpoka tako daleč pod njim, kolikor je pekel visok nad njim. — V. 130.—133.: Skozi to razo teče do Korita v središču zemlje rečica, potok solza, ki priteka z gore očiščevanja (ki se nahaja na otoku v središču južne polute na nasprotnem koncu zemeljske osi, ki gre skozi Jeruzalem). — V. 132. Struja (gr. |5šm iž sreo, nem. Strom), tok vode. — V. 139. K zvezdam: z besedo »zvezd e:.se zaključuje vsak izmed troje delov »Božanstvene komedije«. 57. Triglav. Pesnik je hotel v idiličnem epu »Triglava (1896) orisati krasoto slovenskih gora in življenje na naših pla¬ nina h. V pesnitvi so se strnili v enoto večinoma dojmi s pesnikove poti iz Mojstrane čez Triglav na Bohinj iz 1. 1891., ki jo je opisal pozneje (1. 1898.) v »Planinskem Vestniku« (Čez Triglav). III. Na planine. V, 10. Mavra: črna ali vsaj črnomarogasta krova. — V. 39. Sekanci: obrtno izdelani žreblji za hribovske črevlje, ki so jim glavice s kladivom prisekane. — V. 35. C i k a : po hrbtu bela krava; — belša (balha, prim. bav. falh = nem. fahl, plav); svetlosiva krava; — liska: krava z belo liso na čelu. — V. 36. Š t e f a n j a voda: o sv. Štefanu blagoslovljena voda. — V. 41. M a s t i t o : široko stopaje. — IV. Peričnik. Peričnik je slap v dolini Bistrice, eno uro nad Mojstrano pri Dovjem, ki pada čez strmi levi rob doline. — V. 46. Brd ek : postaven, zal; — d o v š k i : z Dovjega. V. K o č a. V. 14. C m i r (2393 m): vrh severovzh. od Triglava. »Na levici« ti stoji, če korakaš po Vratih navzgor. — V. 16. Podboji Vrat : strmi pobočji doline. — V. 19. P e k e 1 : dolinski okrešelj nad Kotom, srednjo dolino, ki vodi od Save do Triglava (2863 m), med Cmirom in Rja- vino (2457 m). — V. 28: V zavetju tem: v Vratih pod sedanjim Alja¬ ževim domom (ok. 1000 m). — V. 31—33: Planinski plotovi se delajo takole: v majhnih presledkih se zabijeta v tla po dva in dva kola; med te dvojice kolov se polože sirovi krepelji pošev tako, da gre vsak krepelj skozi dve dvojici kolov; da stoje krepelji trdno, se spusti nad vsak krepelj preko vsake dvojice kolov po en roč, spleten iz sirovih mladik iglastega drevja. V dolinah se rabijo mesto sirovih krepeljev pogosto tudi žagani krajniki. — V. 35. Š avl j e : ščavje, vrsta kiselic (rumex). — V- 41. Tamar (kor. nem. Tummer): pokrita staja za živino na planinah. — V. 44. S visli: senica. 305 — V. 54. Tnalica: tnalo, naton: hlod, na katerem se sekajo drva. — V. 58. Lesa: plotna vrata. — V. 61. Bistrica: potok, ki izvira iz tri¬ glavskega ledenika in teče skozi Vrata proti Mojstrani. — V. 74. Pla¬ ninka : planika (gnaphalium leontopodium); — murka .‘ majhna, duhteča planinska orhideacea z okroglo, črnoškrlatno glavico (nigritella nigra). VII. Večer. Za risanje Mine, Miha in Matijčeta ter življenja na planini so bili merodajni vtiski s planine pod Tolstcem (»Čez Triglav«, pogl. VI.—VII.), za Miha tudi triglavski vodnik istega imena iz Mojstrane (»Čez Triglav«, p. III.—IV). — V. 39. Brinovka: vrsta drozdov (turdus pilaris). — V. 46. K o p a r : ogljar, ki kuha v kopi oglje. — V.61. Proti •s t r in i m' Vratom: pobočjem gorenjega dela Vrat pod Triglavom. — V. 67. Jereb: gorska, snežna jerebica. — V..79. Cedra: kratka bohinj¬ ska pipica z ravno cevjo in visokim pokrovom. IX. Nevihta, Nočno nevihto pod Triglavom na prostem je doživel pesnik sam na omenjeni poti čez Triglav (»Čez Triglav«, p. II). — V. 26. V e d r n i k a : priprošnjika za vreme, mučenca sv. Janez in Pavel, (26. junija). — V. 29. Beganica (gibanica): presnec, butara, blagoslovljena na cvetno nedeljo. X. ~Jutro : Do jmi z iste poti ha Triglav (»Čez Triglav«, p. III.). — V.90.—91. Sedlo visoko, kjer svet odpre se na bohinj¬ sko stran: Kredarica. — V. 112. Gore Švice:, švicarske gore se s Triglava ne vidijo. — V. 114. Deželei kranjske biserno oko: Blejsko jezero. XI. Mrtvec : Tudi za to poglavje so bili odločilni dojmi z omenje¬ nega popotovanja, za osebnost prirodopisca Otmarja in njegovo smrt pa predvsem smrtna nesreča profesorja prirodopisja iz Chomotova na Češkem Alojzija Schmidta, ki se je ubil 30. julija 1895. na gornji Krmi pod Triglavom, ko je hotel podrsniti navzdol po sneženem plazu (»Planinski Vestnik«, 1895, 123). — V. 1. Na desno: proti Velemu polju. — V. 16. Plešec: veliki beloglavi jastreb (vultur fulvus). — Krma: vzhodna dolina, ki vodi od Save proti Triglavu. XIII. Na grobe h. V. 1. Ob Savi: Bohinjki. — V. 3. Bistrica: desni pritok Save Bohinjke pri Bohinjski Bistrici. — V. 9. Sv. Miklavž: župna cerkev v Bohinjski Bistrici. 58. Iztok. Zgodovinsko ozadje je dogodek iz bojev Slovenov z Bizantinci iz 1.533, o katerem poroča Prokopij v svoji knjigi »De bello Gotico« III, 14. sledeče: »Hilbudij je bil eden izmed višjih poveljnikov cesarja Justinijana (527—565), jako hraber vojak, ki se je tako malo brigal za bogastvo, da ni imel ničesar, akotudi bi bil lahko imel prav veliko premoženje. Tega Hilbudija je cesar poslal v četrtem letu svojega vladanja (530) za poveljnika v Trakijo ter mu izročil stražo ob reki Donavi z ukazom, da bi branil ondotnim barbarom prehod čez reko. Huni (Bolgari), Sloveni in Antje (slovanski rodovi, ki so stanovali bolj vzhodno na ruskem nižavju) so namreč večkrat šli čez reko ter med Bizantinci uganjali strašne reči. Barbari so se Hilbudija tako bali, da si ni upal nihče v vseh treh letih, katere je ondi slavno prebil, iti čez Donavo nad Bizantince; pač pa so se ti s Hilbudijem večkrat napotili na nasprotno stran, pobili ondotne barbare ali pa jih odpeljali v sužnost. Ko je po treh letih (533) Hilbudij Grafenauer, Čitanka I. 20 306 nekdaj po navadi šel z majhno četo čez reko, so se mu postavili povsod- Sloveni nasproti. Prišlo je do hudega boja, v katerem je padlo veliko Bizan¬ tincev in'tudi njihov poveljnik Hilbudij. Odslej so barbari hodili čez reko, kadar jinije bilo ljubo, ter lahko napadali bizantinsko državo. Vsa bizan¬ tinska! oblast ni mogla izvršiti toliko, kolikor hrabrost enega moža.« — Finžgar je spravil ponesrečeni pohod Hilbudijev proti Slovenom v zvezo- s triumfom Belizarjevim nad Vandali, ki jih je res premagal proti koncu istega leta, nakar je v pomladi ujel še kralja Gelimerja. Hilbudijevo taborišče si misli pisatelj na desnem bregu- Donave blizu sedanjega Nikopolja, nasproti razrušenemu mostu Turris (sed- Turs-Magurele), blizu izliva Alute v Donavo. Svarunovo gradišče bi bilo blizu dva dni hoda severno od. Donave na zadnjih nizkih izrastkih Tran¬ silvanskih alp v Vlaški med Aluto in Vedejo. III. V prejšnjih poglavjih je narisal pisatelj, kako je Svarun povabil sosedna plemena Slovenov in Antov k skupnim jesenskim daritvam in jih navdušil za boj zoper Hilbudija. Tudi Hilbudij je dobil iz Bizanca povelje, da udari na Slovene. Tretje poglavje se pričenja z orisom slavifosti' drugega dne po daritvi. — V. 23. sl.: Radovanova pripovest se naslanja na dogodek, o katerem poroča zgodovinar Teofilakt Simokata (7. stol.) in ki se je zgodil 1.591. ob Marmarskem morju med tremi sloven¬ skimi godci (menda ogleduhi) in cesarjem Mavrikijem (Kos, Gradivo, L št. 104). — V. 85. Plati, poljem: valovati, biti. — V. 105. Ostrog: tabor. — V. 233. Morana : boginja smrti. — Stribog: bog vetrov. — V. 234. Bes: zlo božanstvo. — Volkodlak: v volka spremenjen mrtvec, ki pije človeško kri. — V. 237. Neresec: divji mrjasec; — čekan: dolgi, zakrivljeni podočniki neresovi. — V.244. Svetovit: najvišji Bog Slovanov. IV. V. 1. A z b a d : zgodovinska oseba rAopa3rj{', ki ga omenja Pro- kopij v 38. pogl. IX. knj. svoje zgodovine gotske vojske kot poveljnika konjenice. Sloveni so ga 1. 549. premagali, ujeli in umorili (Kos, Gradivo, L št. 45). Finžgar je ta motiv porabil v II. knjigi našega romana. — V. 64. Alfa in omega: prva in poslednja črka grškega alfabeta; preneseno:: začetek in konec, simbol Boga. — V. 121. Perun: bojni bog. — V. 130: Od pasa gori so bili vsi goli itd.: Prokopij poroča o Slovenih in Antih (v nav. delu, III., p. 14.): >Ko se napote v vojsko, gredo večinoma peš nad sovražnika, držeči v rokah ščit in sulico; oklepa ne opašejo nikdar.. Nekateri nimajo niti spodnje obleke in plašča, ampak le nekake hlače, da si pokrijejo sram; tako se potem vržejo na sovražnika. Vsi so visoki in jako. hrabri.« Kos, Gradivo, I., št. 33. V. V. 71. Daždbog: solnčni bog. — Veles: bog čred. — V. 85.—116.: Prokopij poroča o Slovencih, ki so bili v bizantinski vojni službi (nav. delo, II., p. 26.): >Med (Valerianovimi) ljudmi je nekoliko Slovenov, ki imajo navado, da se skrivajo med skalovjem in grmovjem ter preže na sovražnike. Tako postopajo tudi vedno zoper Bizantince in druge- barbare pri reki Donavi, kjer so njih bivališča « O nekem Slovenu poroča pravtam, da se je pri tem pokril še s travo (prim. v. 115,— 116.). — V. 182,—183. Kyrie eleison: grški: Gospod, usmili se! — V. 229. Da- vorija: bojna pesem (po imenu Davor: Mars). 307 VI. V. 65. Z m i j a : kača. — V. 83. P r n j a (nem. Briinne): oklep. — V. 188. M a n i p u 1 : taktična enota rimske (in bizantinske) vojske, okrog 120 mož. — V. 225. Sklavini fijvo', s poaleksandrijsko izreko):!Sloveni. — V. 227. Pretorij : središče rim. tabora, kjer je stal poveljnikov gator. — V. 237. O š č e p : kopje, sulica. 0 59. Martin Krpan. Prva slovenska povest, ki je trajne vrednosti (1858). l, V. 1. Močile: selišče blizu Velikih Poljan, južno od Retij pri Laščah, rojstnega kraja Levstikovega. — V. 1.—4.: S tem uvodom,-ki nas seznanja s pripovedovavcem kmetom, je Levstik umetniško utemeljil kme- tiško okrožje, mišljenje in pojmovanje, docela kmetiško domišljijo, ki se kaže v naslednji povesti. — V. 5. Vrh na Notranjskem: majhno selo blizu izvira Iške, desnega pritoka Ljubljanice. — V. 8: Angleška sol: njena prepoved spominja celinske zapore Napoleonove. — V. 10; Štem¬ pihar: poljuden gorenjski korenjak. — V. 18. Cesar Janež: ni zgodovinska oseba; morda spomin na poljudnega nadvojvodo Ivana (1782 do 1859). — V. 23. Kali: kaj li.' — V. 28. Sv. Trojica: župnija na Notranjskem vzh. od Cirknice. — V. 38. A n t i : pač že. — V. 46. Ne¬ kateri : marsikateri. — V. 48. Brdavs: prim. ime nasprotnika kra¬ ljeviča Marka Džema Brdjanina. — V. 49. Nekdanji Pegam: v narodni pesmi »Pegam in Lambergar«. Po vzorcu te pesmi je zasnovana tudi naša povest. II. V. 22. Grobo: .mogočno, imenitno. — V. 30. K o g a : v narečjih m. kaj (rod. m. im.; podobno tudi češki c o iz rod. čbso; rus. dial. rod. covo (čega) m. čto). — V. 57. Za bregom imeti: misliti, mnenja biti. — V. 70. Zona: mraz, groza. — V. 88. Mesarica: me¬ sarska sekira. — V. 123. Obstekleti: v steklo se strditi, trd biti (od začudenja ali strahu). III. V. 1.—2. Sv. Erazma dan: 2. junija. — V. 6.-7.: Stara kmetiška noša. — V. 10. sl. Pogovor pred bojem in boj sam riše Levstik podobno kot srbska narodna pesem o kraljeviču Marku in Musi Kesedžiji. — V. 64. Vašega dekleta: rod. m. tož. (narečje). — V. 75. Masti to: široko stopaje. — V. 89. do konca: Ta del ima tudi sim¬ boličen pomen: nehvaležnost bivše avstrijske vla¬ darske hiše in avstrijskih vlad do slovenskega naroda. — V. 102.x-103. Malo vedro: primorsko vedro, ki je merilo 10 bokalov (14-15 1), v nasprotju z avstrijskim vedrom (estrajhom), ki je merilo 40 bokalov (56-59 1). — V. 106. Ceper: iver, prenes. malo. — Vt 110. M o k a c (1038 m): gora na jugu od Ljublj. barja. — V. 136. Razdrto : vas pod Nanosom na sedlu med Vipavo in postojnskim poljem. — V. 151. L i p e c : lipnik, ki ima manjše liste in pozneje cvete nego lipa. — Hudo- lesovina: drenovina, drenov les (cornus sanguinea). — Dobro- •etovina (dobrovitovina): kalina, kozja pogačica (viburnum opulus). — V. 163. Golo : vas pod Mokricem juž. od Ljubljanskega barja. — V. 171. T r o b a s t : z naprej molečimi ustni. 60. Spomladi. I. V. 1. Mesto: Dunaj. — V. 70. Marenka (češ): Marica. — V. 108. Slovaški otroei itd.: prve čehoslovaške (in hrva¬ ške) naselbine so oddaljene od Dunaja le okoli 30 kni proti vzhodu. — 20 - 308 V. 146 — 148. Češka narodna pesem: travnik zeleni, nepokošeni, rasto na njem cvetovi. II. V. 39. Solen, solin (srvn. schuochlin): črevelj, zlasti nizek. — V. 64. Schaufs: bavar. oblika (iz schaut os): glejte (vi). — Krowotin: nem. psovka za Slovane. — V. 71. C o (češ, iz prv. rod. či-so): kaj. — Powidlkrowotin (č. povidli, sr.: češpljev sadni sir): psovka. — V. 137—139. Senca itd.: simbolično označena smrt matere. — V. 140. sl. Zapelo je v izbi itd., simbolika: materino dušo pozdravlja v smrti domovina. III. V. 80. Ogromen mož itd.: policijski stražnik. — V. 84. Zlata medalja: bronasto spominsko medaljo avstr, uradnikov in vojakov (iz 1.1898) ima otrok za zlato. 61. Kos in brezen. Brezen : sušeč, marc. — V.2. Brezen gori gre: suščev mesec 1832. med pripadniki Metelkove umetne nove abecede (m e t e 1 č i c e) in; pripadniki stare udomačene Bohoričeve abecede (b o h o r i č i c|e). Šele 1. 1839. se je prvič rabila naša sedanja (češko-hrvaška) abeceda, gajica, in je že 1. 1846. zmagala. — V. 13. A b d e r i t i: prebivalci starogrške kolonije Abdere ob trakijskem obrežju. Pri Grkih so bili v pregovoru radi svojih nespametnih domislic kakor pri Nemcih prebivalci Schilde (Schildbiirger). — V. 14. Pravda o oslovi senci: Abderit, ki je- posodil potniku osla, je zahteval posebno plačilo, ko se je hotel ta v vročini spočiti v senci izposojenega osla, češ, da mu je posodil le osla, ne pa tudi njegove sence. Nastala je sloveča pravda, vsled katere se je vse mesto razdelilb v dve stranki, ki sta se srdito prepirali in celo pretepali; končala se je šele, ko so razjarjeni Abderiti osla raztrgali. Nato pa je dobil osel spomenik v svarilo, da bi bilo po oslovi senci lahko prišlo mesto- v veliko nesrečo. 178. Nagrobni napis metelčici. Metelčica se je 1. 1833. uradno pre¬ povedala za porabo v šolskih knjigah. V. 189. Iz »Bršlana in bodičja«. Pesem odseva boj med staro »ide¬ alistično« in novo »naturalistično« strujo v našem slovstvu proti koncu devet¬ desetih let preteklega stoletja. — V. 2—3.: Veži: (zavedajoč se) Tvojega (Bog!) in svojega pevskega daru,... — V. 9. Živca: žolca (Sulze), mesni želatin. — V. 14. Mellifluus Bernardus: cerkveni učitelji sv. Bernard s Clairvauxa (1091—1153), ki mu teče (lat. fluere) govor kakor med (lat. mel). — V. 15. Saccus stercorum: Žakelj blata. 188. Zabavljivi napisi. Vzrok nezlatega veka: besedna igra med klasik (po gorenjsko kvasi k) in kvasiti. — Č e b e 1 i č n i m pravljičarjem : Pesnik Janez Cigler (1752—1869) je priobčil! I. zv. pesniškega almanaha »Krajnska Čbelica« (1830—1833, 1848) nekaj: prepesnjenih Ajzopovih basni (Mravlja s kobilico). — Čebelic p e- smam brez s in c: Da bi dokazal blagoglasnost slovenskega jezika, je priobčil Jakob Zupan (1785—1852) v »Čebelici« nekaj pesmi brez s in c. — V. 1. Hipokrena: vrelec na podnožju Parnasa, sedež Muz, blizu Delfov. — P e srnam o močvirskem posuši 1 u. Jakob Zupan je priobčil v »Čebelici« in drugod več pesmi v proslavo posuše- vanja Ljubljanskega barja. 313 189. Satirični epigrami. Dober svet: meri na Jovana Kose¬ ške g a, ki je v svojih visokobesednih pesmih po svoje pretvarjal jezik. 190. Iz Vodnikovih ugank. Rešitve : 1. oreh, 2. usta, 3. sito, 4. pisava in knjiga, 5. predičini prsti, 6. klobasa. 191. Iz Stritarjevih ugank. Rešitve: 1. oči, 2. stari oče, oče, sin. 192. Iz Župančičevih ugank. Rešitve: 1. marjetica, 2. rosa, 3. žitno polje, 4. vrba, 5. hrast, 6. Kras (ker pošilja Savi Ljubljanico), 7. podkev, 8. redkvica, 9. monštranca, 10. prsti, 11. oreh, 12. želod. 193. Smrt kraljeviča Marka. Kraljevič Marko, zgodovinski knez Marko, vladar zapadne Makedonije južno od planine) Šar, je umrl v bitki pri Rovinah (1394), ko je moral z vojsko sultana Bajazita kot njegov vazal v boj zoper Vlahe. Narodna pesem pa o tem nič ne ve. Srbske pripovedke pripovedujejo pa tudi, da Marko ni umrl, ampak da se je ulegel v neko votlino, zateknil sabljo pod skalo in da spi. Pred njegovim Šarcem je nekaj mahovine, ki jo po malem pojeda, sablja pa počasi leze izpod skale. Ko Šarec mah poje in sablja izpod skale izleze, tedaj se bo Marko prebudil in prišel zopet med svet. 194. Svatehni kosile. Snov te balade, posnete po češki narodni pripo¬ vedki, je sorodna z nar. pesmimi Slovencev in zapadnih narodov o mrtvecu, ki prihaja po nevesto (Lenoro). Značilno za češko pripovedko in za Erbe- novo balado je to, da jemlje mrtvec nevesti, kar ima svetega pri sebi; podobno tudi v Mickiewiczevi baladi »Ucieezka« (Beg), ki pa se konča tragično. 196. Utopljenik. Balada sloni na veri, da duša umrlega ne more najtil miru, preden ne dobi truplo pokoja v posvečeni zemlji. Imenik pisateljev. * / Aškerc Anton, največji slovenski pesnik balad,r. v Globokem pri 'Rimskih Toplicah, študiral v Celju in Mariboru, kaplan v raznih krajih la¬ vantinske škofije, nazadnje mestni arhivar v Ljubljani, u. 10. junija 1912 v Ljubljani. 25. Botra. 40 55. Stara pravda .... 77 30. »Mea Kulpa!« .... 45 66. Pesnik Selim.187 31. Iškarijot. 45 67. Našli so rokopise . . . 188 32. Judit . 53 99. Po železni cesti . . . 202 40. Trije popotniki .... 55 102. Sopotnik.204 44. Anka .57 Burger Gottfried August, prvi nemški pesnik balad. r. 1747. v Molmerswende pri Halberstadtu, u. 1794. v Gottingenu. 22. Lenore (prevedel France Prešeren).str. 34. Canker Ivan, največji slovenski novelist v začetku 20. stoletja, r. 10. maja 1876. na Vrhniki, študiral v Ljubljani in na Dunaju, živel kot pisatelj na Dunaju in v Ljubljani, kjer je umrl 11. decembra 1918. 48. Kacijanarjeva smrt . . 63 60. Spomladi . . . . . . 173 Cimperman Josip, r. 1.1847. v Ljubljani, kjer je živel hrom kot pisatelj in tiskarski korektor, u. 1.1893. 143. Prijatelju. 221 174. Iveri .. . 245 144. Pesnik. 221 184. Iveri .249 Dante Alighieri, glej opomnjo k št. 56. 56. Pekel. »Božanstvene komedije« prvi del (prevela: Oton Zu¬ pančič in dr. Jos. Debevec).str. 94. Debevec dr. Josip iz Begunj pri Cirknici (r. 1867), gimn. pro¬ fesor v Ljubljani. Gl. št. 56. Erben Karel Jaromir, češki pesnik, zgodovinar in slovstveni zgodovinar, nabiratelj narodnega blaga, r. 7. novembra 1811. v Miletinu, študiral v Kraljevem gradcu in v Pragi, bil nekaj časa sodni in finančni uradnik, pozneje arhivar Češkega muzeja, nazadnje ravnatelj mestnega ar¬ hiva v Pragi, u. 27. novembra 1870 v Pragi. 194. Svatebni kosile . . . . .str. 259. Finžgar Frančišek Sal., pripovednik in dramatik, r. 9.feb¬ ruarja 1871. v Doslovičah pri Breznici na Gorenjskem, študiral v Ljubljani, župnik v Trnovem v Ljubljani. ,57. Triglav . . . . . 115 58. Iztok. -Iz romana »Pod svobodnim solncemc . . 134 315 Gestrin Fran, pesnik, r. 1856. v Ljubljani, študiral v Ljubljani un na Dunaju, gimn. učitelj v Gorici in Mariboru, u. v Ljubljani 1.1893. 131. Pesem o prepelici.str. 214. Golar Cvetko, iz Gosteč pri Škofji Loki (r. 1879), pisatelj v .Ljubljani. 43. Poletna romanca ... 57 89. Nevihta ...... 199 77. Solnce v zenitu .... 196 86. Poljska pesem .... 199 87. Kmetova , molitev ... 199 Gradnik Alojzij iz Medane v Goriških Brdih, sodnik v Julijski 'Benečiji. 110. Preval. 207 121. Pesem starega begunca . 211 Gregorčič Simon, najbolj poljudni slovenski pesnik, r. 15. ok¬ tobra 1844. v Vršnem pod Krnom, študiral v Gorici, bil kaplan v Kobaridu in Rifenbergu, nato vikar v Gradišču v Vipavski dolini, kjer je živel dolgo Judi kot upokojenec, nazadnje v Gorici, kjer je umrl 24. novembra 1906. 45. Nevesta . • • ■ , . 58 136. Izgubljeni raj .... 216 46. Jeftejeva prisega ... 60 139. Sveta odkletev .... 217 65. V pepelnični noči . . . 186 163. Oljki .237 114. Mojo srčno kri škropite . 20S 171. Školjka.244 116. Naš narodni dom . . . 209 173. Vzori .'.245 129. Na bregu.213 175. Daritev.246 132. Spominčice ..... 215 176. Sam.246 •>oj vt - Jenko Simon, r. 27. oktobra 1835. na Podreeem pri Mavčičah na Sorškem polju, študiral v Novem mestu, Ljubljani, Celovcu (bogoslovje), na Dunaju, notarski koncipient v. Kranju, odvetniški koncipient v Kamniku in Kranju, u. 18. oktobra 1869. v Kranju. 24. Knezov zet ..... 39 112. Naše gore.207 '74. Solnce. »Obraz« .... 195 115. Gori . ..208 88. Na polju. »Obraz« ... 199 117. Molitev.209 '94. Izpremenjeno srce . . . 201 118. Južnim bratom. »Obraz« 210 96. Mravlja in orel. »Obraz« 201 128. V brezupnosti.213 108. Na Sorškem polju . . . 206 133. Vodilo. »Obraz« .... 215 Jerajeva Vida (Frančiška), r. Vovkova z Bleda (r. 1875.), so¬ proga kons. profesorja v Ljubljani. 93. Razpoloženja. 200 113. Doma.208 Kette Dragotin, eden izmed začetnikov slovenske moderne, r. 19. januarja 1876. na Premu na Notranjskem, študiral v Ljubljani in Novem mestu, pri vojakih v Trstu si je nakopal sušico, za katero je umrl v Ljubljani 26. maja 1899. 145. Na očetovem grobu.str. 222. Kovačič dr. Frančišek, prof. bogoslovja v Mariboru; glej štev. 14. Križnik Gašpar, trgovec v Motniku; gl. it. 11. Kuhar Štefan, umrl kot dijak v Bratoncih; gl. št. 4. Levstik Fran, pesnik, pripovednik, kritik in jezikoslovec, rojen 28. septembra 1831. v Spod. Retjah pri Laščah, študiral v Ljubljani, nekaj, časa bogoslovje v Olomucu, jezikoslovje na Dunaju, nato domači učitelj na Dolenjskem in Notranjskem, čitalniški uradnik v Trstu, časnikar, leksikograf v Ljubljani, pisatelj in urednik na Dunaju, nazadnje skriptor v ljubljanski, licejski knjižnici. Umrl v Ljubljani 16. novembra 1887. Lovrenčič dr. Jože iz 135. Upanje.216 137. Potnikov dvom .... 216 141. Slepa neskrbnost . . . 219 159. Ura.233 167. Reši nas zlega .... 241 172. Knjižna modrost . . . 244 183. Lesnike . -. . ... . . 249' 189. Satirični epigrami . . . 252. pri Kobaridu, gimnazijski učitelj. 119. Begunci str. 210. Majaj Matija, nabiratelj narodnega blaga, narodni buditelj na Koroškem, snovavec vseslovanskega jezika, r. 1. 1819. v Goričah pri Zilji, študiral v Celovcu, kaplan in župnik na Koroškem, najdalje v Gorjah pri Zilji, umrl v Pragi 1. 1892. Gl. št. 2., 16., 72. Majcen dr. Stanko iz Maribora, politični uradnik v Ljubljani. 120. Smjt v polju.str. 210. Medved Anton, pesnik in dramatik, r. 17. maja 1869. v Kamniku, študiral v Ljubljani, kaplan v raznih krajih ljubljanske škofije, nazadnje župnik na Turjaku, kjer je umrl 12. marca 1910. 26. Smrt nevesta .... 41 101. Z Adrije.203 29. Slavina .44 111. Vlahinji .207 37. Dobljena igra .... 51 130. Moja soba .214 50. Azma . 66 138. Ded.216 51. Ponočni gost .... 68 148. Moj oče.223 68. Haranova želja .... 189 149. Hrepenenje po miru . 223 70. Pevčev poklic .... 194 156. Materi.230 75. Miruj srce!. 195 160. Pestunji .234 80. Mir s teboj!. 197 180. Iz >Bršlana in bodičja« . 248 84. Pomlad . 198 186. Resje in bilje .... 250 91. Po vseh svetih .... 200 Merhar dr. Alojzij (Silvin Sardenko) iz Ježice pri Ljubljani (r. 1875.), profesor verouka v Ljubljani. 73. V jutranji zarji . . . 195 169. Molitev.242 Mickiewicz Adam, najslavnejši poljski pesnik, r. 24. decembra 1798. v Zaosju pri Novogrodku na Litvi, študiral v Novogrodku in na vse- 317 učilišču v Vilni, gim.n. učitelj v Kovnu, nato pregnan v Rusijo (Moskva, Odesa, Petrograd), odkoder je šel v inozemstvo (1829). Ko je med tem v domovini buknil urpor (1830), se ni več vrnil v domovino; bival je največ na Francoskem, nekaj časa tudi v Italiji in Švici. Za časa krimske vojske je šel v Carigrad, kjer je umrl za kolero 26. novembra 1855. 195. Trzech Budryso\v.. str. 269. Milčinski Fran iz Loža (r. 1867.), višji sodni svetnik v Ljubljani. 15. Jurko je iskal strahu.str. 19. Mole dr. Vojeslav iz Novega mesta, vseučiliščni docent v Ljubljani. 49. V oglejskem muzeju . . 64 154. Noč.228 Murn Josip, r. 4. marca 1879. v Ljubljani, študiral v Ljubljani in aia Dunaju, umrl kot dijak 18. junija 1901. za sušico v Ljubljani. 35. Vrnitev . 49 82. Grlici.197 39. Blearney stone .... 54 85. Pomladanska romanca . 198 79. Ko dobrave se mrače . 196 124. Kmetska pesem . . . 212 Narodne pesmi, pripovedke itd. 1. Kralj Matjaž, koroški 12. Najdenik ...... 16 vojvoda . 1 13. Sojenice .17 2. Kralj Matjaž in kmet . 2 14. Ptica, lisica in pes ... 18 3. Kronski mož .... 3 16. Kresnice.24 4. Kmet, ki je zemlo poda- 17. Kralj Matjaž in Alenčica 25 rao. 6 18. Alenčica, sestra Gregče- 6. Sveti Štefan ..... 9 va .27 7. Smrt bogatinova, smrt 19. Mlada Breda .... 28 beračeva. 10 20. Lepa Vida.32 8. Sv. Petar i njegova majka 11 21. Neposlušne stvari ... 33 11. O dvanajstih bratih in 72. Le čakaj, solnce! . . . 194 sestrah.13 193. Smrt kraljeviča Marka . 255 Opeka dr. Mihael z Vrhnike (r. 1871.), stolni kanonik v Ljubljani. 10. Trepetlika .12 153. Na tuji zemlji .... 228 Pagliaruzzi Josip, r. 1858. v Kobaridu, študiral v Gorici in na Dunaju, odvetniški koncipient v Gorici, umrl 1. 1885. v Kobaridu. 47. Smrt carja Samuela.str. 61 Prešeren dr. France, največji slovenski pesnik, r. 3. decembra 1800 v Vrbi pri Breznici na Gorenjskem, študiral v Ljubljani in na Dunaju, odvetniški koncipient, finančni praktikant in zopet odvetniški koncipient v Ljubljani (Čbelica 1830.—1839., 1848., Krst pri Savici 1836.), od 1. 1846. odvetnik v Kranju (Poezije 1. 1847.), kjer je umrl 8. februarja 1849. .270 Ravnikar Matej-Poženčan, nabiratelj narodnih pesmi, rojem 1802. v Poženku pri Cerkljah na Gorenjskem, u. kot župnik v Predosljah pri Kranju 1. 1864. Gl. št. 17., 18. Sardenko Silvin, gl. Merhar dr. Alojzij. Smole Andrej, nabiratelj narodnih pesmi, r. 1. 1780. v Ljubljani,, trgovec in veleposestnik, u. 1. 1840. v Ljubljani. Gl. št. 20. Stritar Josip, kritik, pesnik in pripovednik, r. 6. marca 1836. v Podsmreki pri Laščah na Dolenjskem, študiral v Ljubljani in na Dunaju,, domači učitelj in urednik (»Zvon«) na Dunaju, od 1. 1873. gimn. profesor prav tam, živi od 1. 1901. upokojen največ v Aspangu na Nižjem Avstrijskem. šašelj Ivan iz Mokronoga (r. 1859.), župnik v Adlešičih v Beli Krajini, nabiratelj narodnega blaga. Gl. št. 11. Trdina Ivan, r. L 1830. v Mengšu, študiral v Ljubljani in na Dunaju, gimn. profesor v Varaždinu in na Reki, od 1. 1867. upokojen v Novem mestu, umrl 1. 1905. v Novem mestu. •5. Cvetnik .str. 7. T jr st le n ji a k Davorin, pisatelj in nabiratelj narodnega blaga, r. 1817. v Št. Jurju ob Ščavnici, u. kot župnik v Starem trgu pri Slovenjem gradcu 1. 1880. Gl. št. 1. 319 Valjavec Matija, r. 1. 1831. na Srednji Beli pri Preddvoru na Gorenjskem, študiral v Ljubljani in na Dunaju, gimn. profesor v Varaždinu in Zagrebu, pravi elan jugoslov. akademije v Zagrebu, umrl upokojen 1. 1897. v Zagrebu. Gl. št. 6., 12., 13. 9. Tri kaplje Jezusove . . 11 54. Volk in pes.73 52. Sanje. Odlomek ... 63 Vesel Ivan, pesnik in prevajavec, r. 1. 1840. v Mengšu, u. kot dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici 1. 1900. 166. Vsi narodi naj slave Gospoda (psalm. XCIV.) . str. 240. Vilhar Miroslav, r. 1. 1818. v Planini na Notrajskem, študiral v Št. Pavlu na Koroškem, na Dunaju in v Gradcu, veleposestnik na Kalcu pri Senožečah, u. 1. 1871. na Kalcu. 62. Cena . . .str. 184. Vodnik Valentin, začetnik slovenskega pesništva, r. 3. febru¬ arja 1758. v Zgornji šiški pri Ljubljani, študiral v Ljubljani, stopil v fran¬ čiškanski red, pozneje svetni duhovnik, kaplan v Sori, na Bledu in Ribnici, kurat v Gorjušah v Bohinju, gimn. profesor v Ljubljani, za časa francoske Ilirije (1809.—1813.) ravnatelj, po avstrijski upravi nasilno upokojen, se je živil s prevajanjem, u. 8. januarja 1819. v Ljubljani. Gl. št. 17. 61. Kos in brezen .... 184 190. Uganke .253 181. Napisi na mesece . . . 248' Voljč Jakob z Vrhnike (r. 1878.), študiral v Ljubljani, kjer je umrl kot bogoslovec 1. 1900. 64. Dva čolna.. str. 253. Vraz Stanko, glavni pesnik ilirskega pokreta, nabiratelj nar. pesmi, r. 3. junija 1810. v Cerovcu blizu Ljutomera, študiral v Mariboru in Gradcu, tajnik Matice Ilirske (današnje Matice Hrvatske) in urednik v Zagrebu, kjer je umrl 14. maja 1851. Gl. št. 21. Zorec Anton, nabiratelj narodnih pesmi. Gl. št. 7. Zupančič Anton iz Ljubljane (r. 1841.), profesor bogoslovja v Ljubljani, u. v Ljubljani 1. 1915. 3. Krimski mož. Ižanska pripovedka.str. 3. Žakelj Anton (Rodoljub Ledinski), pesnik in nabiratelj narodnih pesmi, r. 1. 1816. na Ledinah pri Žireh, u. kot kaplan pri Sv. Duhu pri Krškem 1. 1868. Gl. št. 19. Župančič Oton, največji živeči pesnik slovenski, r. 23. jan. 1878. na Vinici v Beli krajini, študiral v Ljubljani in na Dunaju, mimogrede gimn. učitelj v Ljubljani, domači učitelj v tujini, mestni arhivar, zdaj 320 dramaturg Narodnega gledališča v Ljubljani. Gl. št. 56. (Dante Alighieri, Pekel). 28. Kralj Matjaž . . . 32. Sveti trije kralji . 33. Mati in sin . . . 53. Zlato v Blatni vasi 76. Zvečer. 78. Tiho prihaja mrak 81. Nočna melodija 92. Ledene rože . . . 95. Topoli ob Savi . . 97. Jadra . 103. Večer v pristanišču 104. Vzdih ..... 106. Daljni grob . . . 107. V težkih dneh . . 43 122. Meni se hoče.211 47 123. Sebi.211 48 125. Žebljarska.212 73 127. Beli dan na okno trka 213 195 1 46. Jesen.222 196 150. Glosa. .224 197 157. Manom Josipa Murna . 230 200 164. Na Bledu.238 201 165. Vseh živih dan .... 239 201 168. Nočni psalem .... 242 204 170. Revija.243 205 182. Epigram.249 205 187. Geslo .251 206 192. Uganka . . . . . . 253