RslLGDGn >3sLlx 2V0DNCKU
¦    ¦                                                                                                                                                                                          ¦         ¦     ¦      ¦'¦¦/'- .¦¦"'•                                                                                                                                                             '
LAD.O.:                  •                                        '           :' .    *-r.cy.y->i'..'
Tuja telesa v očeh.    '
\/7P^         7 /   ^' se  m'  umestn0> ^a   »Zvonček" svojitn bralcem in
V^Zo      //      bralkam  pove tuintam  kakšno  besedo tudi  o takih
NjJKjJA^ /  /           stvareh. Saj  menda ni  človeka, ki bi se mu že ne
GMs\~//            pripetilo,  da  mu   je na vožnji z  železnico,  ob ve-
^  /   /              trovnem vremenu ali pa v prašnem zraku padlo tuje
/ /^%^* te'° v oko" In ^0^'5'' da so tuia telesa še tako ne" / / ^ML. zna^ni kosčki prahu, pepela, lesu, oglja ali drugih / f j\y\ sli^nih stvari, oko začenja takoj skeleti, boji se svet---------'----------------   lobe, a trepalnice se nemirno krčijo.
Prvo in edino sredstvo, da preženemo bolečino, je seveda hitra od-stranitev tujega telesa iz očesa. To delo pa mora izvršiti — ako le mogoče — druga oseba, ne pa dotičnik sam. Ta pač ne more zapaziti tujega telesa v lastnem očesu, zato brez potrebe obdeluje svoje oko in si provzroča le novih bolečin.
Bolnik naj sede tako, da mu prihaja svetloba od strani v oko, ne pa odspredaj. Z roko naj tišči drugo oko zaprto, ker lažje drži potem ranjeno oko odprto in ga tudi lažje pregiba, kamor hoče. Glava naj mu počiva trdo na naslonjalu. Najprej naj se potegne spodnja trepalnica navzdol; pri tem naj pogleda ranjenec jako hitro proti stropu in v smeri proti ušesu. Tako se da pregkdati cel spodnji in notranji del očesa. Pri vsem tem in poznejšem opravilu mora druga oseba jako urno, spretno in nikakor bojazljivo izvrševati svojo samaritansko pomoč; trepalnice in zunanji deli našega očesa namreč več preneso, kakor si sploh mislimo.
Že poprej mora imeti pomagač v drugi roki čisto platneno ruto, da more odstraniti z njenim rogljem tuje telo. Ako pa telesa ni v spodnih trepalnicah, ali pa ako je ranjenec takoj povedal, da čuti bolečine v gorenjem
—^«   250   .«—
delu očesa, naj se zaviha zgornja trepalnica, in ranjenec naj pogleda navzdol in proti ušesu. Pri tem naj se nagne z glavo, kolikor možno, nazaj na na-slonjalo, medtem ko naj pri operaciji na spodnjem delu očesa glavo povesi.
Opaženo tuje telo se da takoj odstrauiti z rogljem rute. Ako se ne posreči zavihanje zgornjih trepalnic, naj se pokrije z njimi spodnje trepalnice, naj se jih hitro izpusti, ker večkrat odstranijo na ta način vejice spodnjih trepalnic tuje telo.
Po srečni odstranitvi vsiljenca neha takoj tudi skelenje in bolečina; satno proti svetlobi ostane oko nekaj časa še občutljivo. Otrokom naj se obveže oko, posebno če je še vneto, z mrzlim obkladkotn, da se lahko po-polnoma odpočije in da ne pride do njega ne prah ne prepih. Ako pa ne izginejo bolečine, naj gre bolnik prej k zdravniku za oči, najsi tudi nima več tujega telesa v očesu. Iz tega se da namreč sklepati, da so ranjeni globočji deli očesa. Isto velja pri hujših ranah, n. pr. zaradi črepinj, zaradi razjedljivih in vročih tvarin, kakor apno (pri zidarjih), zaradi vrele vode ali raztopljene masti (pri kuharicah). Kdor zanemarja take očesne poškodbe, lahko računa s slabimi posledicami, celo z oslepljenjem.
Oko je silno nežno in občutno, zato ga je treba varovati. Če pride nevarnost, je treba takojšnje pomoči, da ni prepozno. Kak siromak je tisti, ki nima zdravega očesa! Zato si čuvajte oči! Neprevidno je n. pr., ako se potniki nagibljejo po železnicah skozi okna. Kako lahko prileti v oko pepel, kos oglja itd. In prevelika radovednost je takoj plačana — z bolečino.