Leto XXXIII. - Številka 28	9. julija 1981	Cena 5.—šil. (7 din)
Poštnina plačana v gotovini	Celovec	P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt	Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Sramotne obsodbe v procesu proti nacističnim zločincem
stran 2
20 let Koroške dijaške zveze
stran 3
Občni zbor Zveze slov. izseljencev
stran 5
V_________________________
„Historičen dan za Velikovec,“ je imenoval predsednik Narodne-9a sveta diskusijo politikov, ki je bila preteklo soboto v velikovški občinski hiši „Neue Burg“. Historičen zato, ker so po devetih letih Prvič lahko spregovorili Slovenci v poslopju, v katerem sicer lahko nastopajo „Poljaki, Indijci, Mulati, samo Slovenci ne“, kot je povedal v diskusiji inž. Edlacher, velikovški domačin. Že devet let nam-reč zabranjujejo nastope slovenskih kulturnih društev v občinski hi-ši, ki se ponaša z naslovom „Evropska občina“.
Del podijskih diskutantov v velikovški „Neue Burg“
tokrat pa je na diskusijskem po-|JU in med občinstvom nastopila eia vrsta Slovencev, in glej čudo, !Sa se ni podrla. Velikovški kultur-krožek je vabil k podijski diskusiji . narodnostnem vprašanju, ki so se e udeležili predsednik Narodnega ^6ta dr. Matevž Grilc, predsednik So dr. Franci Zwitter, kandidat gpL vlad. svet. dr. Paul Apovnik, za <-): član parlamenta dr. Gradeneg-
ger in predsednik JG dr. Ambrozy, za ÖVP: deželna poslanca Uster in Moik, za FPÖ član parlamenta dr. Haider in občinski odbornik Schret-ter ter dva zastopnika velikovške skupine prof. Hoffman in prof. Cen-cig.
Prav zadnja dva pa sta brez krivde poskrbela za vroči začetek diskusije, ker so Gradeneggerju vzkipeli živci že zgolj ob dejstvu, da diskuti-
Krščanska kulturna zveza v Celovcu in Katoliško prosvetno društvo „Planina“ v Selah
vabita na
srečanje koroških vižarjev
v nedeljo, 12. julija 1981, ob 14. uri pod Mažejevo »Po (poleg cerkve) v Selah.
\pb slabem vremenu bo prireditev v farni dvorani). r°vezujejo v treh koroških narečjih: Milka Kriegl !zZahomca, Jožko Kovačič iz Lipe in Lenčka Küpper lz Celovca.
rata tudi dva zastopnika „Amnesty international“. Gradenegger je kar v začetku diskusije zagrozil, da bo v parlamentu vplival na kolega, naj ne podpišejo več za akcije „Amnesty international“, ker ti po Gradeneg-gerjevi dvomljivi demokratičnosti nimajo pravice diskutirati o manjšinskem vprašanju.
Čeprav je diskusija tako že v začetku kazala vse kot mirno atmosfero, so trije zastopniki manjšine na miren način skusali razložiti, da zakon o narodnih skupinah manjšini ne prinese ničesar. Grilc: Medtem ko stranke govoričijo o sosvetih, gre nam za obstoj manjšine. Če bo šlo tako naprej, se je treba resno vprašati ali bo manjšina sploh preživela. Tudi dr. Zwitter je nakazal ves nesmisel zakona o narodnih skupinah, dr. Apovnik pa je ob raziskavah dr. Prunča in Dunajčana Flaschberger-ja orisal sovražno atmosfero, v kateri naj manjšina preživi.
Vsi argumenti slovenskih zastopnikov so naleteli na gluha ušesa zastopnikov strank, v njihovih izjavah pa je tudi nevtralni opazovalec čutil cinizem, ki je morda najbolj odseval iz besed zastopnika ÖVP Usterja, ki je dejal, da je ÖVP „ugotovila“ obstoj Slovencev. Res historična ugotovitev, do katere se je skobacala ÖVP!
Nek koroški list je po diskusiji zapisal, da so za take diskusije potrebne tudi kompetence. Temu mnenju se lahko le priključimo spričo neinformiranosti „manjšinskih strokovnjakov“ v strankah, ki so ponovno pokazali, s kako brezbrižnostjo lahko govorijo o manjšini. Celo predsednik koroške JG si je ob zaključku želel, da naj bi črpala FPÖ svoje informacije tudi od drugod, ne samo iz glasila FPÖ. Med drugim je občinski odbornik FPÖ resno mislil, da je Slovenska gimnazija nastala na podlagi zakona o narodnih skupinah!
Generalni konzul Milan Šamec se poslavlja
V sredo, 1. julija, je povabil jugoslovanski generalni konzul Milan Šamec, ki bo julija zapustil Celovec, predstavnike javnega življenja na poslovini sprejem v hotel Korotan v Sekiro ob Vrbskem jezeru. Sprejema se je udeležil tudi jugoslovanski veleposlanik na Dunaju, Novak Pribičevič, ki prav tako zapušča Avstrijo.
Slovo od ambasadorja Pribičeviča
S svojega službenega mesta se poslavlja priljubljeni veleposlanik SFRJ Novak Pribičevič. Čeprav je bil Novak Pribičevič kot veleposlanik svoje države na Dunaju, je prav rad in kot je sam povedal, neštetokrat prihajal med Slovence na Koroško. Preden odpotuje v Beograd se je še enkrat poslovil na sedežu Narodnega sveta od zastopnikov NSKS. Na sedežu NSKS so jugoslovanskega ambasadorja, ki sta ga spremljala svetnik Milan Ribica in generalni konzul Milan Šamec, pozdravili v imenu predsedstva NSKS predsednik dr. Matevž Grilc, podpredsednika Mirko Sabotnik in Filip Warasch, tajnik Jože Wakounig, posiovodeči tajnik Franc Wede-nig, urednik NT Borut Sommer-egger, v imenu Krščanske kul-
turne zveze pa podpredsednik dr. Janko Zerzer in tajnik Nužej Tolmajer. V daljšem prijateljskem pogovoru so se predstavniki Narodnega sveta zahvalili ambasadorju za vso pomoč, ki jo je nudil v času svojega službovanja kot najvišji predstavnik matične domovine koroškim Slovencem. Novak Pribičevič pa je dejal, da je tu na Koroškem doživel nepozabne trenutke in da je postal v tem času iskren prijatelj koroških Slovencev, zato bo tudi še naprej zasledoval delo obeh osrednjih organizacij z vso simpatijo in povezanostjo. V spomin na njegovo delo je jugoslovanskemu ambasadorju predal v imenu Narodnega sveta podpredsednik Filip Warasch umetniško delo naše rojakinje Meine Schellander.
Stari ljudski godec Ferdinand Woschitz, pd. Pestarc iz Doljne vasi pri Šmarjeti v Rožu
„Ko sem bil mlad, sem imel kitaro; bilo nas je osem muzikantov, s katerimi sem igral skupaj dolga leta. Zdaj so tisti že vsi umrli, ostal sem sam v 72. letu starosti in sem sam zase sestavil te štiri inštrumente, tako da si zaigram za kratek čas. Tudi moje hčere so imele vsaka po en inštrument, te so pa že vse poročene. Zdaj igram za vnuke, ki jih imam okoli sebe. Včasih pa grem tudi kam drugam.
Igram stare melodije, ki smo jih že včasih peli in igrali in se zraven smejali, same take viže, ki smo jih igrali na ohcetih. Naj-
bolj všeč na ohcetih mi je bil ,polštertonc‘. Pri tem plesu je tista, ki je vedela, da jo ima eden rad, pa je bil tako sramežljiv, da se ji ni upal blizu, vrgla blazino pred nejga; ta jo je moral nato poljubiti in nato sta plesala. Mi pa smo igrali.
Zdaj nastopam samo še priložnostno. Kadar kdo želi, pač zaigram. Prej, ko nas je bilo osem, smo imeli tako sestavljene inštrumente kot Rudi Platzer. Zdaj pa, ko sem ostal sam, igram sam na štiri inštrumente.
V Selah bom zapel in zaigral, da bo veselje.“
MIHAZABLATNIK:	12. del
Kmet v stiski
Gnojenje v Avstriji
Avstrijska svetovalnica za gnojenje (österreichische Düngerberatungsstelle) je edinstvena v Evropi. Edinstvena je po svojem sestavu: združuje industrijo ter prodajalnice umetnih gnojil, kmetijske zbornice in ministrstvo za poljedelstvo. Njen cilj je:	„svetovanje pri
gnojenju“. Kaj takega nikjer drugje ne najdeš.
Kaj naredi kmet, ki hoče imeti točnejše podatke o redilnih snoveh (Nährstoffe) na svoji zemlji? Obrne se na svetovalca pri kmetijski zbornici. Tam mu naročijo, naj naredi preizkušnjo tal (Bodenprobe) in naj odda vzorce za analizo. Če ima srečo,
pridejo iz svetovalnice sami jemat vzorce iz preiskušnje tal. Čez nekaj časa prejme kmet rezultat analize s priporočilom za gnojenje. Vse lepo in prav. Kmetijske zbornice in ministrstvo za poljedelstvo svetujejo na več področjih, tako tudi na področju gnojenja. Materialna ozadja tega svetovanja se ne obešajo na veliki zvon. Stroške za svetovanje kmetijskih zbornic nosi skoraj v celoti ministrstvo za poljedelstvo, edino svetovanje za gnojenje je izvzeto: tu nosi stroške Avstrijska svetovalnica za gnojenje in v tem društvu krije te stroške docela industrija umetnih gnojil: — „Kdor plačuje, tudi narekuje!“
Ne samo to, da v Avstriji plačuje, določa in usmerja svetovanje o gnojilih preko kmetijskih zbornic industrija kot proizvajalec umetnih gnojil in s tem zastopa izključno svoje produkcijske in prodajne interese na račun kmeta pod geslom: „treba je zasigurati živež prebivalstvu!“, tudi analize tal niso verodostojne. Prakticirane preizkušnje tal in analize v laborjih ne dajo objektivne slike o dejanski preskrbi redilnih snovi (Nährstoffversorgung) zemlje, ker se upirajo samo na nekaj mineralnih redilnih snovi (Mineralnährstoffe) in ne upoštevajo klime in lege analiziranega zemljišča.
Za NT naj bi nekaj napisal o bienalu Spectrum-a, gledališkega festivala v Beljaku. Ker take priložnosti ne padajo z neba, sem si rekel, zakaj ne. Ko sem tako razmišljal, kako bi kaj napisal, so mi prišle sledeče misli:
Vsaka kritika, ki ni konstruktiven ali destruktiven d i a I o g (z enakopravnimi možnostmi objave) med kritikom in ustvarjalcem, je pravzaprav zahrbtno in nasilno vmešavanje v odnos med ustvarjalcem in publiko.
Racionalna naloga sredstev obveščanja bi bila ta, da obveščajo ljudi pred predstavo o času, kraju in temi prireditve, namesto da p o njej poklicni „strokovnjaki“ „ustvarjajo“ (svoje) „javno mnenje“ o njej.
Vsaka ocena (tudi „skrita“ kri-
tika v „objektivni“ informaciji), ki je monolog kritika, ponižuje bralca (poslušalca), ker mu jemlje duhovno in duševno polnoletnost.
Namesto da bi privoščili ustvarjalcu besedo, govorijo po navadi poklicno „poklicane“ osebe, ki imajo „svoje mnenje“ že pred igro, osebe, ki so prenasi-čene s predstavami in si jih ne morejo več ogledati s svežimi očmi, osebe, ki ne poznajo muke in trud ustvarjalca in igralca. Zdi se mi, da takšni kritiki pravzaprav potrebujejo ustvarjalce, ne pa ustvarjalci in publika njih.
Prvi pogoj za kritiko, ki ni prazno čenčanje in blebetanje z besedami-baloni je ta, da se kritik zaveda svoje subjektivnosti, da jasno pove svoje kriterije mišljenja, svoja stališča,
npr. ali uživa v sofističnih dvoličnih dialogih in simboličnih dejanjih, ali mu je všeč gledališče, ki ga za uro ali dve odpelje stran od krutosti vsakdanjega sveta in ga začara, hipnotizira, „zabava“, ali so mu smiselne samo predstave, ki odkrivajo zakrito nasilje in izkoriščanje med ljudmi in v „družbi“ in iščejo njune vzroke, itd.
Moj „okus“ (zanimanje) ustreza najbolj zadnjim omenjenim. Menim, da je ustvarjalnost izbruh svobodnega, naravnega, neizmaličenega življenja. Zato bo nas resnično živa umetnost zmeraj prizadela v teh zemeljskih razmerah nasilja in nepravičnosti, ki vzame lačnim in množi zaklade bogatim — nas mora zaboleti, nam oči odpreti, nas zbuditi, pretresti, nam dati pomisliti. Zato so mi bile od desetih, predstav, ki sem jih videl, najbolj všeč: predstave skupine „Caravan“, ki predvaja svoje igre v ameriških tovarnah, zaporih, po cestah in na trgih. V njihovih predstavah (Molly Mc Gui-re) prikazujejo borbo rudarjev proti morilskemu izkoriščanju sredi 19. stoletja, ali v obliki bajke (Hard Time Blues) dandanašnjo diskriminacijo pripadnikov Indijancev, Afričanov in PUertoričanov v Ameriki. Dalje sta mi bili všeč skupini Schlick-
Sojenja proti nacistom:
Škandalozne obsodbe proti krvnikom v taborišču Majdanek
Koncentracijsko taborišče Majdanek — predmet zadnjega velikega kazenskega postopka proti vodjem in paznikom — je tiste vrste, ko besede izgubijo moč in se človek znajde pred nalogo, opisati nekaj, česar v bistvu ni mogoče opisati: v taborišču kot delu sistema genocida nacistične države nad Poljaki, Židi, sovjetskimi državljani in političnimi nasprotniki so v letih 1941 do 1944 po zahodnonemških ocenah zapleniti, ustrelili, sežgali, utopili, zastrupili, zmrcvarili in izstradali najmanj 250 tisoč ljudi (po poljskih podatkih je izgubilo v tem času življenje milijon in pol ljudi).
Taboriščniki, med njimi mnogo otrok, so bili iz 28 držav. Sodišče v Düsseldorfu, ki je v tem zapoznelem kazenskem procesu pet let in pol iskalo resnico, je štelo za zgodovinsko dokazano, da so taboriščniki živeli v taborišču „brezpravno in prepuščeni na milost in nemilost osebju“. Ugotovilo je tudi, da izgradnja uničevalnega taborišča in njegovo vzdrževanje nista bila tajni in da je imelo „družbeni pomen zastraševanja“ na zasedenih ozemljih in v Nemčiji.
Ko so pred nedavnim razglasili sodbe proti devetim preostalim obtožencem (ko se je proces leta 1975 začel, jih je bilo 17), je marsikomu od navzočih zastala beseda, mnogi, ki so pričakovali vsaj to pot pošten obračun s preteklostjo, so lahko govorili le o „škandalu“. Kljub temu da je šlo v obtožnici skupaj za 110 posameznih umorov, je po dolgih letih zatikanja procesa, oproščanja zaradi nezadostnih dokazov, arogantnosti odvetnikov nekdanjih esesovcev, dobila doživ-Ijenjsko ječo samo zloglasna paznica Hermine Ryan-Braunsteiner (med taboriščniki znana kot „kobila“, ker je sodilo brcanje s škornji v njeno značajsko posebnost). Sodišče je dva umora vzelo kot dokazana, za sodelovanje pri dveh umorih pa je „krvavo Brygido“ — Hildegard Lächert — obsodilo na dvanajst let zapora. Vsi ostali, med njimi tudi prvi esesovski vodja Hermann Hackmann, so dobili zaporne kazni med tremi in deseti-
supp in Divadlo na provazku, obe s predstavami B. Brechta. (Der Brotladen, Die Kleinbürgerhochzeit).
Posebno pa me je pritegnilo gledilišče Stock z Antoninom Artaudom: Van Gogh — der Selbstmörder durch die Gesellschaft. Ta predstava se mi je zdela po temi, vsebini in zaradi silno izrazite igralke (Erica Hänssler) kot duhovno najgloblja in čustveno najbolj nabita stvaritev. Tekst je natisnjen tudi kot knjiga. Čeprav popolnoma drugače, prikazuje tudi Dramsko gledališče Nova Gorica (Janez Povše — Izvolite, tovariš Marjan) tragiko človeka, ki „postane problem za družbo“. Telesno prizadet: heroj ali revež — tako ga etiketira okolje. Nihče ne stopi preko zidovja, ki ga obkroža — zgrajen je iz tabuja, odtujevalnega spoštovanja in površnega usmiljenja. Nihče ne razume, da invalid tovariš Marjan prav tako nosi svojo culo s srečami in nesrečami, kakor ostali „zdravi“ ljudje, in da obstaja največja razlika le v domišljijah „zdravega“ okolja.
Čeprav naj pri taki predstavi ne bi bilo važno število obiskovalcev, saj je bila predstava doživetje tudi z 20 gledalci, je bilo v dvorani precej žalostno. Kje so bili npr. koroški Slovenci?
mi leti, enega je sodišče zaradi pomanjkanja oprostilo, kot že na začetku letošnjega leta pet esesov-skih paznikov.
Toda v bistvu sodba ni bila presenečenje. Bila je logični sklep nekega nadvse dvomljivega izhodišča, ki je del zahodnonemškega kazenskopravnega spopadanja s preteklostjo, namreč, izenačiti zločine proti človeštvu s storilci kaznivih dejanj v normalnem času. Ko je zahodnonemško pravosodje iskalo pot med dilemo o kolektivni krivdi in krivdi najmanjšega pojma. Skupinska genocidna dejanja v taboriščih so v okviru kazenskega postopka razdelili na tisoč posameznosti, jim odvzeli značaj zločinov proti človeštvu in pozornost preusmerili na konkretna vprašanja kriminalistične narave (ali je paznica dne tega in tega ob tej in tej uri ubila tega in tega taboriščnika). Dejstvo, ki ga sodišče na široko opredeljuje v sodbi, namreč da so ljudje živeli v popolnem brezpravju omenjenega načina ugotavljanja stopnje odgovornosti v kaznivem dejanju ni motila. Tudi dejstvo ne, da taboriščniki, ki so se borili za golo življenje, niso imeli ne ur, ne koledarjev, da so izgubili občutek za čas in da tudi niso imeli natančnih podatkov o sojetnikih ter o paznikih. Pretresljivi prizori v zadnjih petih letih procesa, ko so priče izgubljale zavest, ko so jih na sodišču soočili s „krvavo Brygido“, „kobilo“, „angelom smrti“ (Laurichom), sodišča ni' so motili v absurdnem stopnjevanju pravnega cinizma: postopek naj bi bil do konca dostojanstven in brez madeža, pa če je še tako očitno, da so obtoženi sodelovali v uničevalnem početju, ki je v treH letih zahteval od 250 tisoč do milijona in pol žrtev. Podatek, da je taborišče naenkrat lahko imelo 40 tisoč ljudi, govori o tempu ubijalskega početja.
Tako v bistvu ni sramota düssel-dorfska sodba, ampak cel proces proti krvnikom iz Majdaneka: začeti bi se moral leta 1945, ko je bi na Poljskem prvi proces prot' krvnikom iz Majdaneka.
Poročevalci so, to je treba Pr'" znati, v majhni zadregi in se rešujejo skozi gesla o tem, da je vs® skupaj prepozno. Kdo je ravno v primerih najbolj eklatantnega poni; žanja pravnosti v nemški zgodovin' sodbe ostati tako neustrezne, ko' se je to zgodilo v Düsseldorfü; Kakšno krizo beleži pravo v svoj' pogosto banalni normalnosti, č® na mejnih primerih takih razsežnosti grozljivo zbledi? In na drugod mestu: „Kako razbito mora biti n®" še dojemanje resnice, če ob konc® procesa Majdanek, v medijih zm® ga običajno obračanje k superlat' vom. Največji, najdaljši, najdražJ' kazenski postopek v nemški z9°' dovini. Ali se ni končalo nekaj drü gega, namreč naša sposobnos postati gospodar nad svojo zgodovino? Ne, pravni mir to ni, kar izhaja iz takih sodb — kvečjemu žalo® in ustvarjanje nemira nasproti te) preteklosti.“
V soboto, 4. julija, je Koroška dijaška zveza praznovala pri Šoštarju v Globasnici 20-letnico svojega obstoja. Popoldne, od 16. ure naprej, je bil na programu kulturnopolitični program. Le malo število slovenskih rojakov se je odzvalo povabilu KDZ. V pozdravnem govoru je predsednik KDZ Sigi Kolter pozdravil konzula Socialistične federativne republike Jugoslavije Alfonza Naberžnika, predsednika NSKS-a, dr. Matevža Grilca, podpredsednika Filipa Wara-scha, višjega vladnega svetnika dr. Apovnika, predstavnika Slovenske skupnosti v Italiji Iva Jevnikarja, predsednika Socialistične mladine Novi Beograd Petra Damjanoviča, predstavnike kulturnih in političnih organizacij koroških Slovencev ter predsednike KDZ v zadnjih 20. letih.
Sigi Kolter je v svojem govoru dejal, da 20-letnica ni zgolj jubilej, marveč pomeni 20 let organizirane mladine, ki poudarja potrebo po aktivni vključitvi v družbeno-politično življenje. Omenil je številne uspehe KDZ v prid slovenskemu narodu v zadnjih 20 letih. Zaključil je svoj govor s sledečimi besedami: „Da je naše delo, ki vzgaja človeka k kritičnosti, kreativnosti
n Predsedniki in tajniki v 20-letni zgodovini Koroške dijaške zveze
1961—	62:
Jože Wakounig
Micka Partl
1962—	63:
,.	Jožko Tischler
,i	Mili Mitsche
■-	1963—64	in 1964—65:
t,	Karl Smolle
s	Erik Užnik
i'	1965—66:
i'	Filip Warasch
i'	Gustl Malle
k	1966—67:
Matevž Grilc Micka Wernig 1967—68:
.	Marko	Jernej
Janko Oitzl
1968—69: Filip Warasch Franc Wedenig
in soodgovornosti bilo in je uspešno, dokazuje dejstvo, da izhaja iz vrst KDZ število kulturno-političnih delavcev, funkcionarjev in zavednih Slovencev.
Zato bomo še vnaprej koncentrirali vse moči v realizacijo naših ciljev in se borili za izpolnitev naših pravic, ki so zajamčene v členu 7 ADP.
Tudi predsednik NSKS-a, in nekdanji predsednik KDZ, dr. Matevž Grilc, je čestital KDZ za lepi jubilej. Rekel je, da mora KDZ vzgajati elito, ki bo kulturno-politična baza za bodočnost. Ker se zaveda pomena mladinskega dela, želi KDZ še vnaprej uspešno delo. Tudi predstavnik Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar in predsednik socialistične mladine Novi Beograd Peter Damjanovič sta čestitala KDZ.
Kulturni program se je pričel z lutkovno igro „Medvedek Trdo-glavček“, ki so jo predvajali lutkarji KDZ. Nato je mladinski pevski zbor iz Trsta s pesmijo zaokrožil kulturni popoldan. Višek pa je bil nastop folklorne skupine iz Beograda, ki je v krasnih nošah z jugoslovanskimi plesi navdušila maloštevilno publiko. Vsekakor bi si izvrstne kulturne skupine zaslužile večje število gledalcev. Ob večernih urah pa je bil ples z izvrstno koroško skupino Alpski sekstet.
Ker je dvajsetletnica le mejnik v organizaciji je potrebno, da si ogledamo nekoliko zgodovino KDZ.
ze, ki so jo imenovali Koroška dijaška zveza. Namen zveze bi naj bil združevati člane, jih usposabljati za kulturno delo med koroškimi Slovenci, izpopolnjevati njih splošno izobrazbo, jih idejno vzgajati ter poglabljati v njih narodno in državljansko zavest. Prvi predsednik Koroške dijaške zveze je bil Jože Wakounik.
S številnimi izobraževalnimi večeri, študijskimi dnevi itd. je KDZ v teh 20 letih vestno izpopolnjevala namen organizacije. Da je mladina postala informirana, politična in kritična jasno dokazujejo osebe, ki so izšle iz vrst KDZ in so danes stebri slovenske kulture in politike na Koroškem (glej: predsedniki in tajniki v 20-letni zgodovini Koroške dijaške zveze).
KDZ je bila tudi predhodnica Slovenskega atletskega kluba.
Športni odsek KDZ, ki je bil ustanovljen 1962, je organiziral nogometno moštvo DSG, ki je doseglo na Koroškem precejšnjo število zmag. Igralci tega moštva so bili pozneje tudi v reprezentanci Slovenskega atletskega kluba.
KDZ zastopa koroške Sloven-
1969—	70:
Franc Wedenig
Štefan Oraže
1970—	71:
Janko Kumer
Pavel Olip
1971—72 in 1972—73: Borut Sommeregger Marjan Pandel
1973—	74:
Peter Millonig Marko Kreutz
1974—	75: Roland Grilc
Veronika Rutar
1975—	76:
Olga Vovk
Veronika Rutar
1976—	77:
Olga Vovk
Veronika Rutar 1977—78 in 1978—79: Magda Koren Helmut Grilc
1979—	80:
Sigi Kolter
Marija Trampusch
1980—	81:
Sigi Kolter
Vincenc Gotthardt
Kot gost je nastopil Mladinski pevski zbor iz Trsta
Zamisel, ustanoviti organizacijo, ki bi združila slovensko srednješolsko mladino se je rodila že leta 1957 na počitniških sestankih plešivških študentov. Ko se je ustanovila Slovenska gimnazija, se je zbrala večja skupina dijakov, ki so se zavedali, da slovenski narod potrebuje tudi kulturno-poiitično izobraženo mladino, ki bi nekoč predstavljala trdno hrbtenico v slovenski narodni skupnosti.
Pripravljalni odbor pod vodstvom Karla Smolleta je 19. 12. 1961 sklical prvi občni zbor zve-
ce tudi v mladinski Federativni uniji evropskih narodnih skupnosti (FUENS). Ta organizacija združuje največ evropskih manjšin in tako predstavlja tudi ha mednarodnem forumu gotovo politično moč.
Tesne stike ima Koroška dijaška zveza s Slovenci v Trstu in Gorici. Na zamejskih taborih, ki se izmenoma odvijajo pri eni od teh manjšin, informirajo drug drugega o položaju svoje narodne skupnosti. Skupne resolucije, ki so zahtevale izboljšanje situacije manjšine so nosile že
Gostje iz Beograda: folklorna skupina iz Novega Beograda
dosti sadu. KDZ je znana tudi po svojih dveh kulturnih skupinah Oder mladje in Lutke mladje. Ti dve skupini z idealizmom prinašata slovensko besedo v kraje, kjer protimanjšinski zakoni prepovedujejo uporabo slovenskega jezika v šolah in na uradih. Priljubljeni skupini nastopata v šolah, v farovžih in celo na skednjih. Mladina jih vedno sprejme z odprtimi rokami, ker se zaveda pomena teh prireditev. V zadnjih letih se je KDZ predvsm zavzela za dosledno dvojezičnost. Na demonstraciji v Šentjakobu, kjer je bila KDZ soorganizator, je dejal Janko Pipp:
„Dvojezična tabla, ki smo jo danes postavili v Šentjakobu je izraz naših zahtev po topografskih napisih po celem dvojezičnem ozemlju, od Zilje pa tja do Podjune in je en del uresničitve člena 7. Topografski napisi pa ne pomenijo le dvojezične table, temveč vse javne napise od kanalskega pokrova do šol, postaj, pošt, gasilskih domov, občinskih uradov, kasarn, spomenikov, cestnih oznak, vlakov in avtobusov itd. pa tja do dvojezičnih oznak slik.“
Da to niso bile le prazne besede, dokazuje npr. boj z majicami „Koroški Slovenci — tujci v domovini“, ko so številni mladinci morali pretrpeti zaradi borbe za pravico udarce policije in so jih dolgo sodnijsko zasledovali. Boj z dvojezičnimi hišnimi napisi.
Zadnji dokaz, da Koroška dijaška zveza ne obdrži besede „dvojezičnost“ le v ustih, pa je kolodvorska akcija. Kljub temu da po dveh letih vprašanje okoli južnokoroških kolodvorov še vedno ni rešeno, se mladina še vedno poteguje za pravice, ki so zajamčene v členu 7 ADP. Tudi komplikacije s policijo in Zvezno železniško direkcijo v Beljaku niso vzrok, da bi mladina odnehala se bojevati za enako-
pravnost obeh narodov na Koroškem.
Sicer je imela Koroška dijaška zveza v svoji 20-letni zgodovini, kakor pač vsaka organizacija, precejšnje krize, kar pa ne more izpodriniti dejstva, da je delovala v prid slovenskemu narodu na Koroškem in je nudila številnim rojakom kulturnopolitično informacijo, ki jih v šoli
Ivo Jevnikar, mladinska komisija
SSk
niso dobili. S tem je tudi pomagala, da so postali Slovenci odpornejši proti nemškonacional-nim krogom. Zavedala se je namreč, da je le politično izobražena mladina garant za obstoj narodnosti.
Bogata zgodovina neke organizacije, kajne?! Kje so zdaj vzroki, da pride na dvajsetletnico KDZ, ki lahko pokaže na tolikšno število uspehov, le tako malo število rojakov? Je kriva sama slaba organizacija odbornikov in mladinskega referenta KDZ, ali pa mora mladina odpreti vrata in se pobrigati tudi za ostale Slovence ne le za „elito“ na gimnaziji? Morda se bo potem več ljudi zavedalo pomembnosti mladinskega dela. Odgovor bodo morali iskati v Koroški dijaški zvezi.
Rihard Grilc
Z njimi goji Koroška dijaška zveza tesne stike

Bistrica na Zilji:
Kulturne prireditve pri Zilji
Bistriška „Singgemeinschaft“ je praznovala pred kratkim 30-letnico svojega obstoja in sicer pod geslom „Freundschaft über die Grenzen“ ali slovensko povedano „prijateljstvo preko meja“. Zato so bile povabljene tudi pevske in folklorne skupine iz Slovenije, Furlanije, pa tudi ženski pevski zbor iz spodnje Koroške pod vodstvom g. V. Polanška, folklorna skupina iz Čajne pod Dobračem celo v Zilskih narodnih nošah in pevsko društvo „Biesingen“ iz Posarja, ZRN.
Podzemeljske naravne lepote v trebuhu Obirja
Kristalno jezero z obročastimi kapniki. Obroči so nastali, ker se je apnenec kristaliziral na površini vode. To pomeni se strdil okoli v vodo, oziroma iz nje štrlečih kapnikov. Steber, ki ga vidimo sredi slike na levi, je nastal tako, da sta se stalaktit od zgoraj in stalagmit od spodaj združila. To pa že preden je nastalo jezero. Jezero je nastalo najbrž tako, da je „siga“, torej strdujoči se apnenec zalil vse luknje in špranje, ki so v tem območju vodile v globočino, tako da voda ni mogla več odtekati. Drugi, to je stalaktit proti desni, ta štrli že v vodo. Tudi okoli njega se je napravil obroč. Razlika je samo ta, da se ta dva ne bosta nikoli združila, ker je stalagmit že pod vodo.

VEČER S PLESOM
Prireditelj: SPD „Danica“ v Šentvidu
v Podjuni
Kraj: pri Uranku-Wutte na Veselah Čas: petek, 10. 7. 1981, ob 20.30 uri Sodelujejo: foklorna skupina SPD „Zarja“ iz Železne Kaple, mešani pevski zbor SPD „Danica“ iz Šentvida v Podjuni in „Alpski kvintet“
Katoliška prosveta v Železni Kapli KONCERT NA ORGLAH v farni cerkvi v Železni Kapli v soboto, 11. julija 1981, ob 18.30 (po večerni maši)
Izvajajo: A. Tomanič orgle, V. Belič violina, T. Buh flavta.
POLETNA NOČ
Prireditelj: SPD „Zarja“ v Železni Kapli
Kraj: Občinsko kopališče v Železni Kapli
Čas: sobota, 11. 7. 1981, ob 20. uri Igra: ansambel „Fantje treh dolin"
Krščanska kulturna zveza v Celvocu in Katoliško prosvetno društvo „Planina“ v Selah
vabita na srečanje KOROŠKIH VIŽARJEV v nedeljo, 12. julija 1981, ob 14.00 uri, v farni dvorani v Selah
Nastopajo domači ljudski godci in pevci iz Žile, Roža in Podjune.
VEČER SLOVENSKE PESMI IN FOLKLORE
Prireditelj: SPD „Trta“ v Žitari vasi Kraj: gostilna Rutar v Žitari vasi Čas: nedelja, 12. 7. 1981, ob 20. uri Nastopajo: MPZ „Srce“ iz Dobrle vasi; Plazniška dekleta; moški zbor ter folklorna skupina SPD „Trta“ iz Žitare vasi.
KULTURNI VEČER Prireditelj: SPD „Srce“ v Dobrli vasi Kraj: Kulturni dom v Dobrli vasi Čas: četrtek, 16. 7. 1981, ob 20. uri Nastopajo: Tamburaški zbor SPD „Zvezda“ iz Hodiš pod vodstvom Dorice Sabotnik; mladinska folklorna skupina SPD „Zarja“ iz Železne Kaple vodi Travdi Uršič; MPZ „Srce“ pod vodstvom Albina Krajnca; duo iz Roža (Magdalena Wieser in Micka Miškulnik).
KULTURNI VEČER S PLESOM Prireditelj: SPD „Vinko Poljanec“ v Škocijanu
Kraj: gostilna Picej na Zgornjih Ža-manjah
Čas: sobota, 18. 7. 1981, ob 20.30 uri
Nastopa: moški zbor SPD „Vinko Poljanec“
Za ples igra „Alpski sekstet“
Slovensko planinsko društvo Celovec vabi na
IZLET NA MONT BLANC konec meseca avgusta.
Interesenti naj javijo svojo udeležbo do 31. 7. 1981 na sedež Slovenskega planinskega društva, 9020 Celovec, Gasometergasse 10, tel.: 32550 ali 32594.
Termine bomo pravočasno objavili.
Žitara vas
Kaj je z otroškim vrtcem? Tako se sprašuje EL Žitara vas v občinskem listu „Žitrajski list“, ki ga redno izdaja. V prejšnji številki je EL predložila svoj načrt o otroškem vrtcu za občino Žitara vas, dosedaj pa občina niti razpravljala ni o predlogu. Nastaja vtis, da je občini vrtec deveta briga. Najnovejši list poroča še o drugih komunalnih problemih in nadaljuje s serijo predstavitev občanov.
Odigravala se je prireditev v velikem šotoru na „Gorici“ na spodnji Bistrici. Udeležba je bila izredno dobra. Tudi domačini, ki so ostali zvesti svojemu rodu in materini besedi, so bili v velikem številu zastopani kakor tudi vsa naša nadebudna smetana z le malo izjemo. Vendar pa moramo pri priložnosti omeniti, da „Ojstrnk“ le redkokdaj in v zelo malem številu obišče kako prireditev slov. prof. društva Žila na Bistrici.
Nadvse dovršeno so nastopale vse pevske in folklorne skupine, zlasti še te iz Slovenije in Furlanije in žele za vsak nastop velik aplavz. Ko pa je nastopil pevski kvintet „Gorenjci“ s pesmijo „Zabučale gore“, je bilo občinstvo kakor zamaknjeno in dalo po mojstrsko zapeti pesmi „Gorenjcem“ tudi zasluženi bučni aplavz. Bolelo pa me je globoko v dušo, da ni zapel „Ojstrnk“ že davno rajnega Štroblnovega očeta g. Jožefa Kattnika zloženo in skompo-nirano pesem „Tam kjer teče bistra Žila“, ki jo pojejo po vsem širnem svetu kjer so naseljeni Slovenci, ali pa Zotlarjevega Mihala tisto „Jes pa pojdan u pvanina, kadar Ijepa ura bo.“ Škoda, da bogata dediščina naših nam nepozabnih prednikov ne „rajma“ se več v tak program.
Čeprav so bili nagovori g. direktorja Leilerja in g. Wiesflekerja pol-
Bilčovs — Velinja vas:
V zadnjih dneh meseca junija je bilo v naši občini dosti vzrokov za praznično razpoloženje: Po uspešni sezoni nogometnega društva, kateremu je uspel nov podvig v 1. razred, po odličnim zaključku šolskega leta bilčovske glasbene šole, ter blagoslovitvi motornega vozila gasilcev v Velinji vasi, sta se razporedila še plesa gasilcev ter čebelarjev v Velinji vasi. V soboto zvečer so se pri Miklavžu zbrali učenci, pedagogi ter starši, da bi s krajšim nastopom zaključili 2. letnik glasbenega pouka v Bilčovsu. V svojem pozdravnem nagovoru se je zastopnik kuratorija za glasbeno šolo Herbert Seher najprisrčneje zahvalil glasbenim pedagogom iz Slovenije za naporno delo, ki jo povzroča poučevanje, saj je le-to povezano s prevozi, včasih nad 200 kilometrov dnevno. Prav tako pa je izrekel priznanje vsem 30 učencem, ki so z vztrajnem delom že znatno napredovali, in tako postajajo čedalje pomembnejši faktor kulturnega življenja v naši občini. Po razdelitvi spričeval je še knjižničarka SPD „Bilka“ podelila bralne značke 8 pridnim ljubiteljem slovenske književnosti in hkrati opozorila na pomembno vlogo načrtne književne vzgoje.
Na predvečer praznika zavetnika Velinjške podružnice, apostolov Petra in Pavla, je v okviru praznične slovesnosti blagoslovil novopečeni dekan Poldej Kassl motorno vozilo, ki ga je nato izročil bilčov-ski župan Hanzi Ogris poveljniku Hanziju Kropfiču s predajo ključev. To ni samo priznanje velinjškim gasilcem za odlične uspehe na področju športnih tekmovanj, marveč tudi sad prizadevnosti in složnosti gasilcev ter vseh ljudi iz Velinje vasi in okolice, ki materialno podpirajo delovanje gasilskega društva. Ne nazadnje pa se je vodstvo ÖDK-elektrarne Bistrica-Bilčovs iz-
ni poudarkov prijateljstva preko meja ni bila izgovorjena niti ena beseda Slovencem ali Furlancem s strani uprizoriteljev v njih materinem jeziku. Iz srca v srce segajoče besede pa je spregovoril zastopnik obeh slovenskih nastopajočih skupin. Le dobro, da je to situacijo rešila gdč. Milka Krieglova, izposojenka Slov. prosv. društva Žila na Bistrici, ki je povezovala program v nemškem, slovenskem in italijanskem jeziku in s tem pokazala, da je prijateljstvo preko meja šele tedaj verjetno, če bomo že doma razprostili roke in odprli srce vsakemu bratu.
Tudi materinski dan smo praznovali. Lepa slovesnost je bila v cerkvi, ko so otroci po zaslugi g. učiteljice Milene Pipp peli in deklamirali materam v počastitev, na koru pa je cerkveni pevski zbor olepšal slovesnost z zelo ubranim petjem pod vodstvom našega priljubljenega organista g. Nantija Mörtla. Poleg berila so pa naš preč. g. župnik Stanko Trap prebrali tisto v srce segajočo Ivan Cankarjevo povest „mater je zatajil“. Zazrl sem se naokrog, kar večkrat rad storim in zapazil, da je bilo rosno marsikatero materino oko.
Ostanimo zvesti Bogu in rodu in materini besedi, da nas ne bo sram pred zgodovino.
kazalo zelo odprto in širokogrudno do problemov velinjških gasilcev ter z izdatno podporo šele omogočilo realizacijo dolgoletnega projekta.
Končno pa so se zadnjo soboto zvečer zbrali pri Kanaberlnu vsi ljubitelji čebelarstva (in seveda tudi strdi), da bi ob poskočnih vižah in krepkem „strdenem“ proslavili občinski praznik bilčovskih ,,-bčelarjev“. Izrvrstna organizacija, ki je bila tudi garant za odlično zabavo, je spet enkrat bila v rokah šefa čebelarjev, občinskega odbornika Antona Krušica.
Celovec
V Celovcu so pretekli torek odprli v celovški Mestni hiši razstavo grafik in oljnatih slik slovenskega slikarja Jožeta Horvata-Jakija. Razstavo prireja Avstrijsko-jugoslo-vansko društvo ob podpori jugoslovanskega generalnega konzulata in kulturnega referata mesta Celovec. Ob otvoritvi je spregovoril predsednik deželnega zbora Josef Guttenbrunner, glasbeno popestril pa je s pesmimi otvoritev mešani oktet SRD Danica iz Šentprimoža, ki ga vodi Hanzi Kežar. Razstava bo odprta do 31. julija, med tednom je odprta od 10.—12. in od 17,—19. ure, ob sobotah in nedeljah pa od 10.—12. ure.
Med slovesnostjo v celovški mestni hiši se je poslovilo avstrijsko-jugoslovansko društvo tudi od generalnega konzula Milana Šamca. Predsednik Sereinigg se mu je zahvalil za pomoč in sodelovanje. Milan Šamec je v svojem nagovoru izjavil, da ga vežejo lepi spomini na Koroško in da se bo tudi naprej trudil za dobro sodelovanje, kajti najhujše, kar lahko človeka doleti, je slab sosed, najboljše pa dober sosed. (Več v naslednji številki).
Sele
Žalostna novica, da Bošnjakovega Tomaža ni več, je vse, ki so ga dobro poznali, globoko zadela. Tomaž je v ponedeljek pri obiranju češenj padel z drevesa in s tem ranil notranje organe. Na poti v bolnišnico je 69-letni umrl.
Tomaž je bil priden in marljiv človek. Celo svoje življenje je delal na kmetiji. Z ženo Nežo sta le s trudom lahko vzgojila tako številno družino, pri hiši je namreč 12 otrok. Florija je celo dal na Slovensko gimnazijo in tudi stroški, ki so bili s tem povezani, mu niso bili pretežko breme.
Življenje mu nikoli ni pokazalo vesel obraz. Med drugo svetovno vojno je moral pretrpeti strahote koncentracijskega taborišča, ker je tudi v teh hudih časih stal za slovenskim narodom. Tomaževa doživetja in pripovedovanja so bile tudi ogromna pomoč pri filmu o selskih žrtvah. Bil je veren človek, ki je živel pri delu in umrl pri delu. Žalujoči ženi Neži in otrokom pa izrekamo naše iskreno sožalje.
Kotmara vas
Te dni je izšla druga letošnja številka dvojezičnega občinskega lista „Naša občina Kotmara vas/Unsere Gemeinde Köttmanns-dorf“, ki ga izdaja kotmirška Enotna lista štirikrat letno. Poleg novic iz občinske hiše objavlja časopis tudi vesti o delovanju SPD „Gorjanci“, ki je konec aprila priredilo koncert ansambla Franca Miheliča.
Prisrčne čestitke, povezane z najboljšimi željami, je izrekla EL v svojem glasilu tudi 50-letniku Mihi Packu, Krznarju na Plešivcu, oče je bil dolga leta slovenski občinski odbornik v Kotmari vasi.
Borovlje
Prejšnji torek je bil v Borovljah pogreb Janeza Užnika. Rajni je umrl v 81 letu starosti. Doma v Selah je vsa leta bil gozdni delavec in je pri tem težkem delu zgubil svoje moči in si nalezel zahrbtne bolezni, ki ji je končno moral pod-
leči. Bil je marljiv in štedljiv človek, iskrenega značaja ter družabnega srca. Z ženo Kristino, ki je doma pri Kovaču v Mlinčah, sta si v Doleh zgradila lično hišico.
Pogrebne obrede je vodil kaplan Valentinič, ki ga je ob odprtem grobu rajnega omenil kot poštenega človeka. Ženi Kristini iskreno sožalje.
60-letni življenjski jubilej praznuje v Pliberku mestni župnik Aloiz Kulmež. Mestnemu župniku čestitamo!
*
Marici in Jožetu Blažeju iz Šmihela se je rodil prvorojenček Mario. Mladim staršem čestitamo!
*.
Študij ekonomije je na dunajski trgovski univerzi zaključila absolventka Slovenske gimnazije Anica Gasser iz Bilčovsa-Mag. Anici Gasser čestitamo!
*
Svoj študij na celovški pedagoški akademiji sta z uspehom zaključila Robert Germ iz Pliberka in Irena Černut iz Loč. Mladima učiteljema iskreno čestitamo!
*
Študij medicine je z naslovom doktorja zaključil na dunajski univerzi maturant Slovenske gimnazije Roman Schel-lander iz Čahorč pri Kotmari vasi. Mlademu doktorju čestitamo!
*
Na graški univerzi je zaključil svoj študij teologije Štefan Kramer iz Encelne vasi. Mlademu
magistru čestitamo!
*
Absoventka Slovenske gimnazije Marija Novak, doma pri Železni Kapli, je na dunajski univerzi zaključila študij medicine-NT prisrčno šestita!
Zaključek glasbene šole
GOST v MAŠE M TEDMIKU
Jože Stefan:
Oblikuje koroška znamenja
Znamenja na Koroškem predstavljajo predvsem za turiste posebnosti, ki jih zlahka ne najdeš v taki pestrosti kje drugod. Južna Koroška je posejana s takimi križi in kapelicami, ki jih lastniki skrbno negujejo in popravljajo. Pri obnovi stenskih slik se pogosto stavi vprašanje po „mavarju“, ki bi sliko obnovil ali križ novo poslikal. NT predstavlja enega teh ljudskih umetnikov.
NT: Jože Štefan, doma si na Komlju, zdaj pa živiš v humški šoli. Kako si prišel do slikanja?
Štefan: Že v osnovni šoli na Komlju sem zelo rad risal. Zato sem se potem tudi odločil za poklic pleskarja, ki sem ga tudi rad vršil.
NT: Postal si znan predvsem tudi po slikanju križev.
Štefan: Nagovorili so me, da bi zgoraj doma na Komlju popravil nek križ in sem si mislil, da bi ga pravzaprav tudi kar lahko malo „pomalal“. Tako sem prišel do tega dela, ki me zelo veseli.
NT: Pokrajino s tem delom popestriš. Kako se oziraš na okolico križa?
Štefan: Gledam seveda, da oblikovanje ne kvari oblike križa. Mislim, da pri tem slikanju ne moreš poslušati samo na notranji glas, ozirati se moraš tudi na zgodovino teh križev in njihovo oblikovno preteklost.
NT: Menim, da bi Te lahko imeli za pravega ljudskega umetnika. Si se kje šolal?
Štefan: Malo nekaj že po nekem tečaju po pošti, potem pa sem obiskoval umetniško šolo na Dunaju.
NT: Od česa pa živiš?
Štefan: Poleg slikanja križev se ukvarjam tudi z reklamno grafiko, rišem razne napise itd. Sicer pa živim zelo skromno tu v stari humški šoli.
NT: Nekaj let se že ukvarjaš s slikanjem križev. Kje pa stojijo „ Tvoji“ križi?
Štefan: Na Komlju jih je nekaj, pa tudi po celi Podjuni so raztreseni. Na Žihpoljah, v Lie-benfelsu, Pustu, v Šentpavlu v labotski dolini in v Selah sem tudi že delal. Poleti namreč slikam križe, pozimi pa nove in stare skrinje ter tudi slike.
NT: V mladju so bile take slike že pred leti objavljene. Od 4.
do 19. julija pa si zastopan na posebni razstavi pliberških slikarjev v Schwarzlnovi dvorani. Kje pa še razstavljaš?
Štefan: Konec avgusta bo razstava v Ptuju, kjer sem se lani udeležil likovne kolonije, na kateri je bil tudi Valentin Oman.
NT: S tem pogovorom si se predstavil našim bralcem, katerim priporočamo, da sežejo pri obnovi domačih križev in znamenj po domačem oblikovalcu. Hvala za pogovor.
FK
Loče
Pred kratkim je bila pri Puš-n'ku v Ratenčah majhna slavnost svoj god sta obhajala slovenja pravnika Janko Tischler starej-si in mlajši. Dr. Janko Tischler ?tarejši je obenem praznoval tudi j svoj 51. rojstni dan, zato so Lo-s^i tamburaši prinesli godovniko-1719 majhen glasbeni dar, saj sta ^endar oba velika dobrotnika mla-godbenikov. V imenu Pušniko-Ve hiše, tamburašev in domačega Prosvetnega društva je pozdravil Kristi Wrolich slavljenca, jima 6e-®htal h godu in rojstnemu dnevu er obema zaželel še mnogo zdra-V|^ iet in poslovnega uspeha.
R Kot znano, je Janko star., hvala b°9u, kar dobro okreval od hudega golenja in je danes že zopet z jmi močmi predan svojemu po-ju. Tudi mlajši godovnik vestno j/rši svojo službo, čeprav je komaj ansko leto v resda kratkem času °nčal svoje študije in napravil tu-s! jojega „dohtarja“. Že poprej pa j® pri Pušniku izbral svojo ženo . an°, ki je neke vrste univerzalen a|ovek — ne le da zna prijeti za Sako delo, še posebna njena odli-Ka smisel za pravega menežerja. .Nemalo je naših ljudi, ki so že kali pri d,- Tischlerju nasvete ali J-Notniško pomoč ter jo tudi našli ^ čestokrat tudi za sam „boglo-aj ■ V ožjem krogu vidnih pred-avnikov „mater justitae“ je pote-0 godovanje v prisrčni domač-°sti še daleč v noč.
Ob brskanju po preteklosti sem se spomnil, da sem v povojnem letu 1946 ob opravljanju sprejemnega izpita za učiteljišče preživel dve noči pod streho rajnega prof. Ti-schlerja v Celovcu — ob tej priliki sem spoznal današnjega slavljenca, takrat še srednješolca Janka Tischlerja. Kazal mi je svojo zbirko znamk — zares dolgo je že od tega.
Pliberk
Pred kratkim je izšla 2. številka Pliberškega časopisa v letu 1981. Časopis daje bralcem splošno informacijo o dogajanjih v občini. List poroča o kulturnih prireditvah kot npr. o vigrednem koncertu, o Foltiju Hartmanu, ki vodi že 50 let pevski zbor „Edinost“, o gostovanju Ribniškega okteta ipd. Občanom pa tudi daje objektivno informacijo o političnih dogodkih v Pliberški občini. Tako poroča podžupan Mirko Kumer o problemih z gradnjo cest in o načrtovanem celodnevnim otroškim vrtcem v Non-či vasi. Časopis poroča tudi o najnovejših športnih dogodkih v občini.
Kiju temu, da je Pliberški časopis razmeroma mlad list, dobi precej dobre kritike, kar tudi dokazuje pismo nemškogovorečega bralca, ki piše, da mu ugaja objektivnost informiranja Pliberškega časopisa. Da je list dvojezičen, pa je po mnenju dopisnika, prav gotovo korak k zboljšanju medsebojnega razumevanja obeh narodov.
LlL
[naš tednik
Občni zbor Zveze
slovenskih
Slovenski izseljenci hočejo pripraviti dokumentacijo o izseljenstvu, so povedali na občnem zboru Zveze slovenskih izseljencev, ki je bil preteklo nedeljo v Kulturnem domu v Šentprimožu. Dokumentacija naj bi zajela in dokumentirala trpljenje naših izseljencev, ki so jih nacistični krvniki čez noč izgnali iz domov, odtrgali od svojcev in deportirali v taborišča v Nemčijo. Na občnem zboru, ki ga je vodil predsednik Jože Partl, je spregovoril kot glavni govornik predsednik
izseljencev
ZSO dr. Franci Zwitter, po občnem zboru pa je zapel tudi mešani zbor SPD Danica pod vodstvom Hanzija Kežarja.
Pri volitvah za novi odbor je bil potrjen v celoti stari odbor z izjemo Janka Ogrisa, ki zaradi bolezni ne more več izvrševati funkcije odbornika. Njega je nadomestil Han-zi Ogris, ki je že dosedaj zastopal Zvezo izseljencev v kuratoriju fonda za žrtve fašizma. Kot je poročal na občnem zboru, sta slovenske izseljence v tem fondu zastopala še
dr. Katja Šturm-Šnabl in dr. Stanko Jelen. Do letošnje ukinitve fonda so se vsi trije odgovorno in z vso vnemo zavzemali za podpore slovenskim rojakom, da vsaj delno dobijo povrnjeno krivico, ki so jim prizadejali nacisti. „Čeprav tega nikdar ne bodo mogli poravnati z denarjem,“ je dejal Hanzi Ogris. V ožjem odboru Zveze slovenskih izseljencev so poleg predsednika Jožeta Partla še Matevž Wieser in Martin Ressman (podpredsednika), Rado Janežič (tajnik) in Gregor Krištof (blagajnik).
Ker je nek diskutant vprašal na diskusiji, zakaj na občnem zboru ni nobenega zastopnika Narodnega sveta, nam je tajništvo sporočilo, da nihče ni bil vabljen.
Sodelovanje med ljubljansko in celovško univerzo
Rektor univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani dr. Slavko Hodžar in rektor celovške univerze za izobraževalne vede dr. Günter Hodi sta nedavno v Celovcu svečano podpisala dogovor o sodelovanju med obema znanstveno-izobraževal-nima ustanovama. Kratke svečanosti so se med drugim udeležili tudi predsednik SAZU akademik dr. Janez Milčinski, dekan ljubljanske filozofske fakultete dr. Janko Pleterski, profesor celovške univerze dr. Josef Klingler, predsednik koroškega univerzitetnega združenja Hans Romauch in drugi.
S tem dogovorom — ljubljanska univerza ima podobne že z univerzami v Trstu, Mariboru in Reki — sta obe ustanovi povišali svoje dosedanje občasno sodelovanje tudi formalno v stalno partnerstvo. Sodelovanje bo zaobsegalo vsa temeljna in strokovna področja, ki so domača na obeh univerzah, izvajali pa ga bodo z letnimi načrti.
S pogodbo, ki naj bi pospešila skupno znanstveno delo, so določili tudi oblike tega sodelovanja. V šestih točkah predvidevajo izmenjavo pedagoškega in raziskovalnega osebja, podpiranje strokovnega izobraževanja pri mlajših znanstvenikih, sodelovanje pri
skupnih raziskovalnih projektih, izmenjavo informacij o znanstvenih prireditvah, skupno organizacijo takih prireditev, izmenjavo literature in njeno objavljanje ter pospeševanje strokovnih in kulturnih stikov med študenti obeh univerz. S posebnim členom dogovora so
poudarili pomen razširitve dosedanjega sodelovanja, pri tem pa posebno mesto zavzemajo študij slovenskega jezika in literature na celovški in študij nemškega jezika in avstrijske literature na ljubljanski univerzi ter raziskovalne naloge o vprašanjih manjšin in migracije.
Ob zaključku šolskega leta so pripravili otroci dovjezičnega vrtca „Naš otrok“ v Celovcu ljubko predstavo na kateri so pokazali svojim staršem, kaj so jih „tete“ v vrtcu tudi naučile. Vsi trije otroški vrtci, ki so dvojezični: v Šentprimožu, v Šentjakobu in v Celovcu imajo tudi načrten vzgojno-izobraževalni program, ki otrokom končno tudi olajša vstop v osnovno šolo. Kot so nam sporočili, je v celovškem vrtcu tudi še nekaj mest prostih.
PIŠE MIHA ZABLATNIK
Ml ZA VAS
KLUB
SLOVENSKIH
OBČINSKIH
ODBORNIKOV
KEL
KOROŠKA
ENOTNA
LISTA
Združene moči — velik uspeh
Darujte za Drabosnjakov Dom na Kostanjah
Vsi bralci poznate Andreja-Šusterja Drabosnjaka, znanega koroškega bukovnika z Drabo-sinj pri Kostanjah. Če bi bil Andrej-Šuster Drabosnjak nemškega pokolenja, bi mu občina Vrba oz. koroška dežela že zdavnaj postavila spomenik in muzej. Tako pa je bil Slovenec in nihče od teh se ne zanima zanj.
SRD Drabosnjak, slovensko prosvetno društvo na Kostanjah, ki je v zadnjem času spet močno zaživelo — v spominu nam je vsem gotovo se igra „Zgubleni sin“ Andreja-Šusterja Drabosnjaka, ki so jo Kostanj-čani igrali po vseh naših krajih — hoče spraviti Drabosnjaka v pravo luč!
Agilni prosvetarji v občini Vrba hočejo z lastnimi močmi in rokami restavrirati na Ko-
stanjah bivši farovški hlev Drabosnjakov dom. Tu naj nastane soba-muzej še ohranjenih Dra-bosnjakovih zapuščin, društvena soba in majhen prostor za vaje. Nastopajo pa Kostanjčani v mestni dvorani Vrbi sami. Trenutno so Kostanjčani v taki zagati, da so morali za „Zgublene-ga sina“ bandrati 14-krat iz ene sobe oz. odra na drugega, ker nimajo svojih prostorov.
Kupno pogodbo so Kostanjčani že skelnili s Cerkvijo za omenjeni farovški hlev in nekaj zemljišča. Zahtevano naplačilo so tudi že poravnali. Imeli so od raznih strani obljubljeno podporo, da bi z njo poravnali nakup zemljišča in poslopja za Drabosnjakov dom. A obljube so ostale neizpolnjene in Kostanjčani z lastno močjo niso v sta-
nu poravnati kupne cene. V stanu pa so opremiti poslopje.
Ker ne gre za nobene milijone, temveč samo za nekaj čez 100.000,— šil., sem prepričan, da to s skupnimi močmi lahko poravnamo. Zatorej Vas, dragi bralci, pozivam, da izkažete složnost s Kostanjčani in omogočite s prostovoljnim prispevkom nakup zemljišča za Drabosnjakov dom v Kostanjah. Saj gre ob tem za bukovnika-Slovenca, torej tudi za moža in uglednega prednika nas vseh.
V tej številki je priložena položnica. Prosim Vas, ne prezrite je in pomagajte našim rojakom na severni jezikovni meji, da nas bodo še večkrat razveselili z gojitvijo Drabosnjakove tradicije. Vnaprej se Vam v imenu SRD Drabosnjak prisrčno zahvaljujem!
(noš tednik!
R. Lamote:
DVOBOJ
Policijski prefekt mesteca Ran-gisa, gospod Candudire, je pozajtrkoval in sedel v naslonjač poleg okna, da bi ob cigareti prelistal časopise. Njegova mlada žena je srkala liker. Prefekt je najprej bral pariške časopise, nato pa vzel v roke krajevni „Rangiski pregled“. Nenadoma je skočil iz naslonjača.
„Komaj teden dni je, kar si prišel za prefekta, pa te že napadajo?“ ga je začudeno vprašala žena.
„Ne mene, ampak tebe!“
„Kako? Mene? Saj sem prišla šele včeraj!“
Mlada žena je vzela v roke časopis in pričela brati: „Naš novi pre-
fekt, kot kaže, ne pozna dobro običajev našega mesteca. Sicer ne bi dovolil, da bi njegovo ženo tako pričakali. To novemu uradniku gotovo ne bo dvignilo ugleda. Upamo, da bo g. Candudire popravil napako, ki jo je zagrešila njegova žena in bo vse hitro pozabljeno!“ Podpis: Champonaire.
„Nesramnost! Podlost!“ je vzkliknila gospa Candudire.
„Kaj vse to pomeni?“ je pričel strogo spraševati mož. „Ni mogoče, da bi bilo izmišljeno. Gotovo si kaj zagrešila!“
„Toda verjemi mi... “
„Bolje, da priznaš.“
„Glej, kaj se je zgodilo,“ je odvrnila žena, ki ji je pričel obraz spreminjati barve. „Ti me včeraj nisi čakal na postaji, ker pač nisi vedel, da pridem. Hotela sem priti v mesto inkognito, toda takoj, ko sem stopila z vlaka, me je obkrožila skupina mladih ljudi in me navdušeno pozdravila. Odpeljali so me v kavarno in naročili šampanjec. Zaprosili so me, naj jim kaj zapojem in jaz sem jim zapela. Potem
sem spoznala, da je bila pomota. Mislili so namreč, da sem neka pariška igralka, ki bi morala pripotovati z istim vlakom. Takoj sem pobegnila iz kavarne.
„Zakaj mi tega nisi takoj povedala?“
„Mislila sem, da se ne bo razvedelo.“
„Hm, to je zelo nerodno.“
Prefekt je stopil v pisarno in glavnemu uredniku „Rangiskega pregleda“ napisal takole pismo: „Gospod! Če bi nekdo hotel oklofutati takšnega pobalina, kot ste vi, bi si samo roke umazal. V pismu vam pošiljam dve zaušnici kot dokaz prezira.“
Čez čas je prefekt prejel odgovor:
„Gospod, če bi kdo pozval na dvoboj takšnega pobalina, kot ste vi, bi se samo ponižal. Zato vam v pismu pošiljam petnajst centimetrov globok vbod med šestim in sedmim rebrom. Kot dobro vzgojen človek se odkrivam pred vašim mrtvim telesom!“
Prefekt je besnel. Zvečer se je nekoliko pomiril in se odločil za dvoboj.
Naslednjega dne so se zbrali sekundanti. Prefekt je najel upokojenega častnika. Dumaneira in davčnega nadzornika Pungyna, urednik Champonaire pa trgovca z vinom Poussieja in bankirja Marcivalla. Prefekt Candudire se je odločil za pištolo.
„Sta že pripravljena? Naj pokličem zdravnike?“ je rekel častnik.
„Trenutek,“ je rekel eden izmed sekundantov. „Preden se prične dvoboj, smo dolžni vprašati oba nasprotnika, če se morda ne bi pobotala in preprečila nesrečo.“
Nasprotnika od razburjenosti ni-
sta mogla odgovoriti, ampak sta si nekaj jecljala, potem pa si padla v objem. Bil je to resnično vznemirljiv prizor.
„Zato se nismo vozili sem po prahu!“ je rekel častnik. „To bi lahko opravili brez vožnje. Toda če je že tako, bomo naredili zapisnik.“ „Predlagam,“ je rekel Poussie, „da vnesemo v zapisnik, da sta se nasprotnika pobotala, ko sta drug v drugega izstrelila en naboj.“ „Samo enega? To ni dovolj!“ je rekel častnik.
„Kaj, če bi jih bilo osem „To je zopet preveč. Po štiri z vsake strani!“
Naredili so zapisnik ter poklicali zdravnike. Nekdo je rekel:
„Vsaj ustrelite katerikrat, da bi zdravniki verjeli v točnost zapisnika. Naj slišijo kak strel: Glejte, tamle v tisto drevo!“
Vsem je predlog ugajal. Častnik je zavzel borbeni položaj in sprožil proti tisti bukvi. Toda strela ni bilo slišati. Poskusil je drugič, zopet nič. Nato je vzel drugo pištolo. Da se ni naboj zataknil?
Resni gospod Pugnyn, ki so mu poverili nabavo pištol, je nekoliko vznemirjen pojasnil: „Gospodje, da se ne bi pripetila morda kakšna nesreča, sem za vsak primer pištoli prej izpraznil... “
POLETNA NOČ
Prireditelj: SRD „Rož“ v Šentjakobu v Rožu
Kraj: Šotor v Šentjakobu v Rožu Čas: sobota, 25. 7. 1981 Za zabavo igra znani ansambel „Fantje treh dolin“ iz Slovenije.
KULTURNI VEČER Prireditelj: SRD „Bilka“ v Bilčovsu Kraj: Miklavž v Bilčovsu Čas: sobota, 18. 7. 1981, ob 20. uri Spored oblikuje domače društvo. Po kulturnem programu prosta zabava.
Igra: ansambel Veselih hmeljarjev iz Žalca.
FOLKLORNI VEČER
Prireditelj: SRD „Jepa-Baško jezero“
v Ločah
Kraj: Pušnik v Ločah Čas: petek, 10. 7. 1981, ob 20.30 uri Nastopajo: Tamburaški ansambel; Mladinski pevski zbor in dekliški trio iz Loč — vodi Erika Wrolich
Knjižničarski tečaj, Slov. študijske knjižnice.
V soboto, dne 11. 7. 1981, v prostorih dijaškega doma Slov. šolskega društva, Tarviserstraße 16.
Pričetek tečaja bo ob 9.00 uri. Vabljeni so v prvi vrsti društveni knjižničarji, njihovi namestniki ter vsi ljubitelji slovenske knjige.
Koordinacijski odbor za letovanje otrok na motje
Viktringer Ring 26 Vinko Kušej tel. 0 42 22 - 72 5 85
Gasometergasse 10 Milka Kokot tel. 0 42 22 - 32 5 50
Vljudno Vam sporočamo, da bo letovanje otrok na morju v SAVUDRIJI le-
Prostore za bivanje, 5 obrokov hrane dnevno, za vsakih 10 otrok enega
Naš novi roman
(
1 n
2 t< 1 S
n
1
k
2
n
Josip Jurčič: Deseti brat
Jurčič je prvi klasik slovenske epike v prozi, prvi nadarjeni in izobraženi pisec slovenskega romana in zgodovinske igre. Glede na to je njegovo delo slovstveno razvojno enako pomembno kakor Prešernova poezija, čeprav je estetsko skromnejše od nje. Z Levstikom je ustvaril trdne temelje in dobre zglede.
Rojstna letnica romana Deseti brat je 1866. Tedaj je bil Josip Jurčič, ki se je rodil vaškemu branjevcu na Muljavi, star dvaindvajset let. Marsikaj, kar je danes zgodovina in pripovedka, je bilo tedaj še živa sedanjost ali prav tako živa pripoved muljavskih dedov, četudi je dogajanje romana pomaknjeno pred Jurčičevo rojstvo, v prvo tretjino devetnajstega stoletja. Študent Lovre je kljub temu zastrta podoba študenta Jurčiča, ki se je prav tako iz vaške revščine prebil v krog tedanjih izobražencev. Ko je pisal Desetega brata, je še sanjal, kako bo na življenjski poti srečal kako Manico, kar pa se mu ni nikoli posrečilo, ker ga je prav revščina pestila vse do prezgodnje smrti leta 1881, ko je pisal nedokončani roman Rokovnjači, urejal časopis Slovenski narod in bil celo ljubljanski mestni odbornik — kot urednik tako pomembnega liberalno usmerjenega časopisa pa tudi pomembni politik. Toda tudi vse to je bilo ob velikih in nadvse pomembnih pisateljskih dosežkih pre-
malo že za poroko s hčerjo ljubljanskega obrtnika, ki je videl v Jurčiču še zmeraj le „izgubljenega študenta“. Tako je — ne samo široko literarno znanje — ampak v enaki meri tudi življenje privedlo Jurčiča iz mladostniške romantičnosti Jurija Kozjaka, Domna in Desetega brata v bolj življenjski realizem Sosedovega sina in nekaterih manj pomembnih povesti. Za slovenskega pisatelja ali pesnika devetnajstega stoletja tako značilna in kratka življenjska pot se je končala v skladu s tedanjimi razmerami in osveščenostjo slovenskega meščanstva. Kako smo presegli tedanje razmere in meščansko politiko je znano, zano pa je tudi, da navedena in še nekatera druga Jurčičeva dela presegajo prvo stoletje svojega življenja med bralci v šoli in zunaj nje. Po naši anketi sodeč — bo še dolgo med njimi tudi roman Deseti brat, vsaj tako dolgo, dokler se bodo tako številni bralci sposobni — vsaj zgodovinsko — identificirati se z življenjskimi motivi junakov romana.
Naš novi roman
9
A
li
ti
Č
1
k
C
9
Č
a
V
li
n
1
d
1
č
Š
k
k
t
1
1
c
r
C
c
(
k
S
1
j'
t
c
t
JOSIP JURČIČ
deseti
brat
PRVO POGLAVJE
Pripovedovalci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Walter Scott, staro pravico, da svojo povest začno v krčmi, to je v tistem shodišču vseh popotnih ljudi, kjer se raznovrstni značaji naravnost in odkrito pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v vinu je resnica. Da se torej tudi mi te pravice popri-memo, izvira iz tega, ker menimo, da naše slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko preprostejšo podobo, niso nič manj originalni ko staroangleški Scottovi. To se ve samo ob sebi, da
ga slovenska mati do zdaj še ni rodila, ki bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna svojstva, kakor je omenjeni nedosegljivi mojster značaje svojega ljudstva svetu predočil. Zato ne bode pripovedovalec te vseskozi resnične pripovedi poskušal veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati, in to iz treh razlogov ne: prvič zato, ker ni mogoče misliti si Peharčka takšnega, kakor je v resnici bil, drugič, ker ima le-ta poznanja vredni mož le začasno, hitro minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in tretjič, ker imamo še enega krčmarja, Peharč-ku po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; to pa menda ne gre, da bi se sem ter tja enake reči dvakrat pravile.
Pred štiridesetimi leti torej je Peharček, koščenega obraza, raztrganega slamnika, oguljenih, z zaplatami obloženih hlač, hodnične srajce in križatih naramnic, polič vina na vegasti mizi muham branil. Pri poliču je pa slonel kosmat mož, suknar, ter je krčmarju Peharčku to in to nepotrebno reč pravil. „Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega vinč-ka," je dejal suknar in zavzdignil kupo proti majhnemu oknu, da bi pijačo proti luči ogledal.
„Bogme, gladka!" pokima krčmar in jezno udari z lesenim muhalnikom po mizi, kjer je tropa te sitne živali razlito vino srebala. „Tega mrčesa je povsod polno!"
„Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo moč-
no to vince, kadar se cvet do dobrega usede, da s| bodo ljudje, kadar se ga bodo prav po božji volji navlekli, lase in ušesa pulili ter rdeče nosove pa otekle vratove, prazne mošnjice pa krvave betice nosili» kakor se v pesmi poje."
„Bogme!" pravi Peharček; pa preden besedo konča, zasliši, da je voz pred hišo priporopotal in da nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in leti
ven.
Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za hiše pak je držala mala cesta, ali bolje kolovozna pot, v stran.
Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička h1 starejši je glasno klical pijače. Krčmar je enega p°' znal, kajti pozdravil ga je, slamnik pod pazduho stisnivši: „Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro ste prišli iz Ljubljane, kdaj — v petek ste mimo šh-No, zdaj vem, da ste zopet žavb, rož, kuglic in vseg3 mrčesa nakupili in boste zdravili ljudi, da bo strah."
Govore se je krčmar oziral na mlajšega gospod3 in ugibal sam pri sebi, kdo je pač to, ki se je z okrajnim zdravnikom gospodom Vencljem pripelja1’ Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čist0
neznan.
Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konj3 izpregel; pila sta na voz naslonjena. „Peharček," E dejal zdravniku izpraznivši dočista prvo kupo, „n3
i l il
(nos tedniki
od petka, 10. julija 1981
do četrtka, 16. julija 1981
PETEK, 10. julija 1981: 9.00 Poročila " 9.05 Am, dam, des — 9.30 Ruščina ~~ 10.00 Elektroakustična glasba —
10.30	Primer Paradin — 12.20 Klub se-niorjev — 13.00 Poročila — 15.00 Roža 2a Shirley — 15.45 Malo družabno potovanje — 16.00 Buddenbrooks —
17.00	Am, dam, des — 17.30 Medvedi So pripravljeni — 17.55 Za lahko noč ~~ 18.00 Pan-optikum — 18.25 ORF da-nes — 18.30 Mi, družinska oddaja —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sli-— 20.15 Derrick — 21.50 Scene —
22.10	Šport — 22.20 Enota in bodoč-lost svetovnih religij — 23.20 Poročila.
SOBOTA, 11. julija: 9.00 Poročila — 9-05 Angleščina — 9.35 Un caprice de Alfred Müsset — 10.05 Questa e Napo-'I — 10.35 Pustolovščina — 11.25 Eno-,a in bodočnost svetovnih religij (pon.) 77 12.30. Zaigraj z nami — 13.00 Poročila — 15.30 Žene niso angelci —
17.00	Športni-abc — 17.30 Stari parni k°nj —17.55 Za lahko noč — 18.00 takrat sedem — 18.25 Dobra volja z 9lasbo — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki — 19.50 Šport — 20.15 Bo-aoči artisti — 21.50 Šport — 22.10
Vianna folk-festival 81 — 23.10 Poročila.
NEDELJA, 12. julija: 11.00 Ura tiska " 15.15 Sirota iz Lowooda — 16.50 Pi-n0cchio — 17,15 Na pot z Odisejem — 17.45 Klub seniorjev — 18.25 ORF-čanes — 18.30 Mi, družinska oddaja —
19.00	Avstrija v sliki — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Čas v sliki — 19.50 Sport — 20.15 Guru pride — 21.55 Poučila.
PONEDELJEK, 13. julija: 9.00 Poroči-a — 9.05 Am, dam, des — 9.30 TV-^uhinja — 10.00 Latinščina — 10.15 Angleščina — 10.30 Princ in berač —
2.30	Luč in senca — 13.00 Poročila " 15.00 Otrok z Dunaja: Karl Hodina 7~ 15.50 Poklici gospoda Schreferla — 9-00 Buddenbrooks — 17.00 Am, dam, 6s — 17.30 Lassie — 17.55 Za lahko — 18.00 Živalski svet — 18.25 PP-danes — 18.30 Mi, družinska od-5aia — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 as v sliki — 20.15 Šport ob ponedelj-— 21.05 Prizorišče New York — Šport — 22.20 Poročila.
^ORek, 14. julija: 9.00 Poročila — '05 Am, dam, des — 9.30 Latinščina ~~ 10-00 Angleščina — 10.30 Žene niso angelci — 12.00 Risanka — 12.15 Živ-J®nie je kemija — 13.00 Poročila —
. '90 Benji na vroči poti — 16.20 Mož-e brez živcev — 16.30 Rust: arheološki ISer Gradiščanske — 17.00 Am, dam, 6s — 17.30 Tudi veselje mora biti —
17.55 Za lahko noč — 18.00 Leteči čoln 121 SP — 18.25 ORF-danes —
18.30	Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki —
20.15	Teleobjektiv — 21.00 Slab konec
—	vse v redu — 22.30 Tour de France
—	22.40 Poročila.
SREDA, 15! julija: 9.00 Poročila —
9.05	Tudi veselje mora biti — 9.35 Latinščina —	10.05 Angleščina —
10.35	Sirota iz Lowooda — 12.15 Teleobjektiv (pon.) — 13.00 Poročila —
15.00	Walther ali propad štaufevcev —
15.50	Poklici gospoda Schreferla —
16.00	Buddenbrooks — 17.00 Skrivnostna jama — 17.30 Viki — 18.25 ORF-danes — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Bosa grofica —
22.20	Iz Beljaka: Turnerbund praznuje
—	22.40 Poročila.
ČETRTEK, 16. julija: 9.00 Poročila —
9.05	Am, dam, des — 9.30 Dežela in ljudje — 10.00 Angleščina — 10.30 Pod mostovi — 12.05 Risanka — 12.15 Waltonovi — 13.00 Poročila — 15.00 Maršal — 17.05 Am, dam, des — 17.30 Marko — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Prosim za mizo — 18.25 ORF danes — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki —
20.15	Sončni konji — 21.05 Vaš nastop prosim — 21.50 Večerni šport — 22.40 Poročila.
PETEK, 10. julija: 13.55 ORF danes — 14.00 Šport — 18.00 Dialogi s Herodotom — 18.30 Brez nagobčnika —
19.30	Čas v sliki — 20.15 Telemed —
21.20	Politika ob petkih — 22.20 Sierra Charriba — 0.15 Poročila.
SOBOTA, 11. julija: 15.00 Športno popoldne — 18.00 Dvakrat sedem — 18.25 Rožnato rdeči panter — 19.00 Trailer — 19.30 Čas v sliki — 19.50 Slučaj za ljudskega odvetnika? —
20.15	Komedija W. Shakespeara —
23.20	Vprašanja kristjana — 23.25 Chicago 1930 — 0.10 Poročila.
NEDELJA, 12. julija: 13.55 ORF danes — 14.00 Športno popoldne —
18.30	Okay — 19.30 Čas v sliki —
19.50	Tedenski pregled — 20.15 Princ in berač — 22.15 Šport — 22.30 Chicago 1930 — 23.15 Soap — 23.40 Poročila.
PONEDELJEK, 13. julija: 17.55 ORF danes — 18.00 Znanost danes — 18.30 Bonanza — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Dallas — 21.05 Šiling — 21.50 Deset pred deseto — 22.20 Tihožitje — 23.50 Poročila.
TOREK, 14. julija: 17.55 ORF danes
—	18.00 Orientacija — 18.30 Bonanza
—	19.30 Čas v sliki — 20.15 Kviz v rdečo-belo-rdečem — 21.03 Glasbena scena — 21.50 Deset pred deseto —
22.20	Klub 2.
SREDA, 15. julija: 17.55 ORF danes
—	18.00 Dežela in ljudje — 18.30 Bonanza — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Kultura ob sredah — 21.05 Religije sveta
—	21.50 Deset pred deseto — 22.20 Alice ne živi več tukaj — 0.05 Poročila.
ČETRTEK, 16. julija: 17.55 ORF danes — 18.00 Potovanje po Avstriji —
18.30	Bonanza — 19.30 Čas v sliki —
20.15	Trič-trač — 21.50 Deset pred deseto — 22.20 Klub 2.
1__________________________________
PETEK, 10. julija: 17.25 Poročila —
17.30	Čez tri gore — 18.05 Obzornik —
18.15	Marx in Engels — 19.00 Ne prezrite — 19.15 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.26 Zrno do zrna —
19.30	TVD — 19.55 Vreme — 19.57 Propagandna oddaja — 20.00 Ustvarjanje Titove Jugoslavije — 21.00 Propagandna oddaja — 21.05 Cirkus — 21.30 V znamenju — 21.45 Nočni kiTio: Prekleta mularija.
SOBOTA, 11. julija: 16.30 Poročila —
16.35	Galapagos — otočje na koncu sveta — 17.05 Fantastično potovanje v balonu — 18.55 Naš kraj — 19.10 Zlata ptica — 19.15 Risanka — 19.24 TV in radio nocoj — 19.26 Zrno do zrna —
19.30	TVD — 19.55 Vreme — 19.57 Propagandna oddaja — 20.00 Prva sobota
—	20.50 Propagandna oddaja — 20.55 Maščevalci — 22.30 TV kažipot —
22.50	Poročila.
NEDELJA, 12. julija: 9.15 Poročila — 9.20 Sezamova ulica — 10.20 Šoferji — 11.10 TV kažipot — 11.30 Narodna glasba — 12.00 Ljudje in zemlja — 13.00 Jugoslavija, dober dan
—	15.40 Komandant Sava Kovačevič
—	16.25 Poročila — 16.30 Vrnitev —
17.30	Športna poročila — 17.40 Sence leteče ptice — 19.22 TV in radio nocoj
—	19.30 TVD — 19.55 Vreme — 20.00 Partizanska eskadrilja — 20.50 Zanima me — 21.15 V znamenju — 21.40 Športni pregled.
PONEDELJEK, 13. julija: 16.35 Kmetijska oddaja — 17.35 Poročila — 17.40 V gosteh pri zboru „Suncokrili“
—	18.10 Mozaik kratkega filma —
18.35	Obzornik — 18.45 Zdravo, mladi
—	19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD — 19.55 Vreme — 20.00 Poročni dan — 21.10 35 mm — 22.10 V znamenju.
TOREK, 14. julija: 17.45 Poročila —
17.50	Beli delfin — 18.05 Jugoslovanski narodi v pesmi in plesu — 18.35 Obzornik — 18.45 Obramba in samozaščita — 19.24 TV in radio nocoj —
19.30	TVD — 19.55 Vreme — 20.00. Skupno — 21.05 Rdeče in črno —
22.10	V znamenju — 22.25 Za lahko noč s pianistom Janezom Lovšetom.
SREDA, 15. julija: 17.55 Poročila —
18.00	Rdeča zora — 18.30 Obzornik —
18.45	Za pesmijo —\19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD — 19.55 Vreme —
20.00	Film tedna — 21.05 Minature —
22.10	V znamenju.
ČETRTEK, 16. julija: 18.05 Poročila
—	18.10 Čas za pravljico — 18.35 Obzornik — 18.45 Mladi za mlade —
19.24 TV in radio nocoj — 19.30 TVD — 19.55 Vreme — 20.00 Mednarodna obzorja — 21.35 V znamenju.
PETEK, 10. julija: 17.00 Vaterpolo: Mladost: Jug — 18.00 Poročila —
18.05	TV koledar — 18.15 Plavica —
18.45	Pesem, ki traja — 19.30 TVD —
20.00	Zeleni kabaret — 20.30 Včeraj, danes, jutri — 20.55 Porota — 21.40 Kultura srca.
SOBOTA, 11. julija: 17.15 Narodna glasba — 17.45 Zabavno glasbena oddaja — 18.00 Glasbena oddaja —
19.30	TVD — 20.00 Romantika proti klasicizmu — 21.00 Poročila — 21.10 Feljton — 21.40 Športna sobota —
22.00	Rajna Kabajvanska poje arije G. Puccinija
NEDELJA, 12. julija:	16.00 Ne-
deljsko popoldne — 17.30 Dunkerque
—	19.00 Risanke — 19.30 TVD — 20.00 „Svem 81“ — 21.00 Poročila — 21.10 Kar bo, pa bo.
PONEDELJEK, 13. julija: 17.40 TVD v madžarščini — 18.00 TVD — 18.15 Zlatarjevo zlato — 18.30 Pripovedi o vstaji
—	18.45 Glasbena medigra — 19.00 Športna oddaja — 19.30 TVD — 20.00 Po poteh spoznanj — 21.15 Včeraj, danes, jutri — 21.25 Srečno, tujka —
22.20	Iz sporeda TV Koper.
TOREK, 14. julija: 17.40 TVD v madžarščini — 18.00 TVD — 18.15 Otroška oddaja — 18.45 Narodna glasba —
19.30	TVD — 20.00 Zabava vas Cleo —
20.45	Dokumentarna oddaja — 21.15 Poročila — 21.25 Biser Orienta.
SREDA, 15. julija: 17.40 TVD v madžarščini — 18.00 TVD — 18.15 Sezamova ulica — 18.45 Amaterski studio —
19.30	TVD — 20.00 Pramen teme —
21.35	Poročila — 21.40 Šoferji — 22.40 Gibljive slike — 23.25 Književnost.
ČETRTEK, 16. julija: 17.40 TVD v madžarščini — 18.00 TVD — 18.15 Begunec — 18.45 Ugrabitev — 19.30 TVD
—	19.30 TVD — 20.00 Filmski večer: Prizori iz zakonskega življenja — Draga moja Iza — 23.00 24 ur.
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: »Naš tednik«, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61.000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 180.— šil., za Jugoslavijo 200,— din, za ostalo inozemstvo 300.— šil. (po zračni pošti 550.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Borut Sommer-egger. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Vsi Viktringer Ring 26.
Petek, 10. julija:
14.10—15.00 Koroški obzornik — Domača imena — Veselo naokrog.
Sobota, 11. julija:
09.45—10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Nedelja, 12. julija:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
Ponedeljek, 13. julija:
14.10—15.00 Koroški obzornik —
Napoved sporeda — Zborovska glasba.
Torek, 14. julija:
09.30—10.00 Domača zabavna glasba
14.10—15.00 Koroški obzornik — Poje Janez Kampuš — Zanimalo vas bo.
Sreda, 15. julija:
14.10—15.00 Koroški obzornik — Minute z domačimi pevci — Koroški kulturni pregled.
Četrtek, 16. julija:
14.10—15.00 Koroški obzornik — Od popevke do popevke.
I
i
da boš tega gospoda peljal na Slemenice! Saj Veš> da moram jaz tukaj v stran.”
■>Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem še 'koli branil — vrag naj vzame še kolesce! — pa avaJ ne morem, jutri pač. Kolo se mi je strlo od vo-jlca in ravno otödi ga je nesel fant moj h kovaču. atri bi vas pa peljal, naj si bo ta ali kateri če, jaz 1 fant moj. Jaz menim, naj bi mladi gospod pri eni čez noč ostali, saj je že štiri čez poldne. Moja at^a — zdaj v bobu korenje pleve — bode že vrgla i. ecer kaj čez ponev, da se bo dalo ugrizniti. Poste-e res nimam take, da bi se človek v blazino vdrl;
bom že na otavi tako mehko postlal, če je božja 0 da se bo ležalo za silo."
.Jaz sem obljubil, da pridem danes," odgovori adi tujec, „ali ne morem nikjer drugje tu v obliž-Ju voznika dobiti?"
jo i^ogme, ne z leP°>" odgovori Peharček, „tod ima-fjudje bolj vole, konja imam samo jaz."
Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasve-s Va' zdaj to, zdaj to, kako bi mladeniča na pot tjjoM Vü' "Bodo že," reče čez nekaj časa; „ali jezdari-
"Se nikoli nisem bil na konju," odgovori potnik, i p -.No, na suhem se ni še nihče plavati naučil. :	arček, ali imaš konja napasenega?"
-Bogme, konj je dober, sit kot stopa, ravno po-
pred sem mu povesmo detelje vrgel; vem, da je že vso potrl in pohrustal."
„Že dobro. Tu na vozu imam pravkar kupljeno sedlo. Pa bova gospodu vsak pol posodila, naj jezdi."
Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos zaviha in pravi: „Nikarte mi ne zamerite; saj veste vi bolje ko jaz, kaj pregovor govori, ki pravi, da tri reči niso vsakemu človeku ali pa nikomur napösodo dati: ne žena, ne pipa, ne konj. Pa ker ima moj serec že stara rebra in je že vsemu vajen, ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite — ko bi — gospoda poznal."
„O, nič se ne boj za konja; jaz sem porok za to, da ga boš jutri nazaj dobil," reče zdravnik.
Trenutek potem je stal Peharčkov serec, ki je že malo preveč rebra na očiten videz stavil in glavo bolj v tla ko nakvišku molil, osedlan in očejen na cesti. Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svetle dvajsetice v roki, katere mu je mladi gospod dal, zdaj usnjato sedlo, ki tako lepo stoji na koščenem hrbtišču njegove kleke. Mladenič se je malo nerodno skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko njegovo usnjato torbo na konja dal in ga podučil, kako mora ravnati s pohlevnim sercem, da bo rajši stopal.
„Torej srečno pot, gospod Kvas," dejal je zdravnik, „pred mrakom boste ravno v gradu. Sporočite
moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalu enkrat pridem tja s svojo hčerjo, da mu srečo voščim, ker je dobil tako korenito izobraženega in učenega mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste vi. Zbogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam, da nisva bila naprvo in nazadnje vkup. Zahvaljujem se vam za druščino."
„Prosim, gospod zdravnik, na meni je zahvaljevati se vam za dobrotno prijaznost!"
„No, no, kajpak! Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na voz vzel; žal mi je, da ne utegnem z vami v stran do Slemenic. Srečno!"
Rekši, udari Vencelj po konju in voz zdrdra po stranskem potu. Gospod Kvas — tako je zdravnik svojega zdanjega tovariša klical — spodbudi tudi svojega zaspanega Šarca in odjezdi po veliki cesti, ko si je, kolikor se je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi, zapomnil, kje mora na stran zaviti, da pride prav.
Dan je bil prijazen; sonce se je bilo že na zahod premaknilo; vendar se je še z vso žarnostjo upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj neprilež-no, ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno oblak cestnega prahu vzdigoval in polnil mladeniču nos in ušesa. Zastonj so bile vse posku-šnje, da bi žival v hitrejše stopinje pripravil in tako vsaj nekaj prahu za seboj pustil.
(Dalje prihodnjič)
Inaš tednik!
Kaj pomenijo novi ukrepi
Dinarski post
Od zadnje sobote naprej smejo po odloku Narodne Banke Jugoslavije jugoslovanski državljani na leto samo še enkrat nesti 1500 dinarjev čez mejo. Isto naj bi veljalo tudi za tuje državljane. Ta znesek se bo ob prvem vstopu oziroma izstopu zabeležil v vsak potni list. Če pa bo kdo šel čez mejo z obmejno karto, bo ostalo vse pri starem. Ta omejitev velja samo za dinarje. Iznos tujih valut (deviz) iz in v Jugoslavijo bo še naprej dovoljen, za jugoslovanske državljane seveda samo tedaj, če s potrdilom dokažejo, da so devize bile dvignjene od deviznega računa.
Ta ukrep bo seveda močno prizadel naše trgovce ob jugoslovanski meji, ker s 1500 dinarji ali približno 600 šilingi enkrat na leto ne moreš dosti početi. Ne bo pa vsega konec, kakor to trdijo naši koroški časopisi. Že do sedaj je bilo tako, da so jugoslovanski državljani, v glavnem Slovenci, v naših trgovinah plačevali kupljeno blago z devizami, to se pravi s šilingi, markami ali franki. Ta možnost nakupa bo še naprej možna. Po jugoslovanskih statistikah imajo jugoslovanski državljani na
svojih hranilnih knjižicah okoli 500 milijard dinarjev, od tega pa skoraj Va ali preko 350 milijard dinarjev v devizah. Ker je bilo razvrednotenje dinarja v zadnjih letih kar precejšnjo, so si Jugoslovani pomagali proti temu sami in nalagali svoj denar na bankah v veliki meri samo še v devizah. Kako pa so do deviz prišli? Dosti je družin, kjer en družinski član dela v inozemstvu in pošilja domov devize, ki jih naložijo na devizni račun. Dosti več seveda pa se pride do deviz na „črno“, to se pravi da
se jih pridobi privatno od turistov, od delavcev v tujini ali pa se menja dinarje v večjih vsotah na bankah ali privatno v Avstriji ali Italiji. Takšen način pridobi-
vanje deviz je po jugoslovanskih predpisih ilegalen, ampak če prinaša na devizne račune dosti deviz, pač nobeden ne povpraša po izvoru teh deviz.
Dosedaj je bilo tako, da so Jugoslovani nalagali devize na devizni račun, z dinarji pa v
glavnem kupovali v inozemstvu, ker je bilo to bolj ugodno zanje. Zdaj pa bodo morali na dan pač z devizami, če bodo hoteli kaj kupiti. Zato bodo na vsak način
kupovali previdneje in manj kot doslej. Seveda bo tudi tako, da cariniki na meji ne bodo mogli vsakega kontrolirati in bo zato kljub temu prišlo do prenašanja večjih zneskov čez mejo. Še bolj se bo spodbudila črna menjava dinarjev v devize, ker
bo le-te mogoče nesti čez mejo. Ker je tudi v Jugoslaviji plačevanje z devizami že skoraj običajno, se vrednost domače valute — to je dinarja — vedno bolj slabi in ta ne uživa več takega zaupanja kakor prej. To je pač tako, če je deviz premalo.
Če se ta odlok ne bo kmalu spremenil, potem za letošnje leto iz tega sledi:
—	veliko manjši nakupi v trgovinah naših ljudi
—	skorajda onemogočen zimski turizem
—	manjši nakupi naših ljudi v Jugoslaviji, ker bodo smeli tudi samo enkrat na leto nesti s seboj 1500 dinarjev.
Naloga naših političnih in gospodarskih predstavnikov bi morala biti, da tu dosežejo gotove izjeme, ker sicer ne moramo več govoriti o večji blagovni menjavi na obmejnem področju. Besed je bilo dosti, sledila naj bi zdaj dejanja.
Poleg tega bo ta ukrep imel tudi vpliv na medsebojno kulturno udejstvovanje. Ne morem si namreč misliti, da bodo pevci ali drugi kulturniki prišli k nam pet ali igrat brez kakega dinarja v žepu. Tudi za to bodo potrebne določene izjeme.
Dipl. trg. Joža Nabernik član GO NSKS
Bo dinarska omejitev prizadela tudi pliberški sejem?
V prijetnem okolju Formentini-jevega parka v Števerjanu se je v nedeljo zvečer sklenil letošnji števerjanski festival narodnozabavne glasbe, prireditev, na kateri je letos sodelovalo 22 ansamblov iz matične domovine in zamejstva.
Vsi so nastopili že v prvem delu prireditve, v soboto zvečer, ter zaigrali po dve skladbi, enajst ansamblov pa je nastopilo v nedeljskem finalnem delu, ob množični udeležbi ljubiteljev tovrstne glasbe iz vseh krajev Primorske, pa tudi iz bližnjih furlanskih krajev. Prvo nagrado, oziroma nagrado za najboljšo melodijo, je ocenjevalna komisija podelila ansamblu Iga Radoviča iz Nabrežine za pesmi „Kaj šumite bori“. Poleg denarne nagrade so godci in pevci iz Nabrežine prejeli tudi trofejo ansambla Lojzeta Hlede-ta ter nagrado kot najboljši zamejski ansambel.
Zamejski festival v Števerjanu
Nagrada za najboljšo vokalno izvedbo je bila podeljena ansamblu Fantje iz vseh vetrov iz Novega mesta, za sklabo „Nocoj ga pijemo“, za katero je glasbo napisal Franc Kramer, medtem ko je denarno nagrado in pokal za najboljšo izvedbo prejel ansambel Vita Muženiča iz Ljubljane.
Festival narodnozabavne glasbe v Števerjanu je torej uspešno stopil v drugo desetletje. Sodelovanje tolikšnega števila glasbenih skupin in množična prisotnost občinstva potrjujeta, „da je prireditev ne samo zanimiva, ampak tudi potrebna. Posebno Slovencem v zamejstvu, da utrdimo in ohranimo na tem košku slovenske domovine našo besedo, našo pesem,“ kakor je za uvod povedal predsednik prosvetnega društva „Frančišek Borgia Sedej“, Simon Komjanc. Prosvetno društvo je namreč, poleg ansambla Lojzeta Hledeta pobudnik in organizator vsakoletne glasbene prireditve. Pokroviteljstvo nad festivalom sta letos prevzeli šte-verjanska občina ter goriška pokrajinska uprava.
Tudi profesorji se šolajo
»••••••••
9
Ob koncu šolskega leta .
Včasih tudi učitelji hodijo v šolo. Na slovenski gimnaziji se redno ob zaključku šolskega leta vsedejo tudi profesorji za šolsko klop. Delovna skupnost za slovenčšino na višjih šolah prireja tudi letos v sodelovanju z Deželnim šolskim svetom za Koroško „Slavistično-pedagoški seminar“, ki je namenjen profesorjem Zvezne gimnazije za Slovence in profesorjem slovenščine na višjih šolah.
Kot je povedal vodja seminarja, dvorni svetnik dr. Valentin Inzko, so učitelji Slovenske gimnazije zaključili svoj študij na avstrijskih univerzah, na teh seminarjih pa slišijo terminologijo svojih predmetov tudi v slovenskem jeziku.
Dr. Inzko je poudaril, da so ob dejstvu, da na Koroškem živita dva naroda, posvetili tudi tej temi številna predavanja. K seminarju pritegnejo vsako leto tudi slavistično stolico celovške univerze, letos sta na seminarju predavala vodja stolice prof. Neweklowsky in lektor Tillman Reuter. Neweklowsky je spregovoril o mestu slovenščine, ki ga zavzema naš materin jezik v krogu ostalih slovanskih jezikov, o novih prijemih pri poučevanju tujih jezikov je predaval Reuter.
O politični izobrazbi v šolah, ki je po odloku Zveznega ministrstva za pouk predvidena v vseh predmetih, je predaval Dietmar Ficki, profesor na 1. Zvezni gimnaziji za Slovence. Z ljubljanske univerze sta predavala profesorja Sušnik in Kmecl. Prvi je spregovoril o problemih biologije, drugi pa je ob stoletnici pisatelja Josipa Jurčiča govoril o nastanku in razvoju slovenskega romana, ki je nastal kot literarna forma slovenskega meščanstva in ima pri nas tudi izrazit nacionalni karakter. Duhovitemu predavanju, ki ga je prof. Kmecl obogatil z mnogimi anekdotami literarnih ustvarjalcev, je sledilo predavanje dr. Martina Jevnikarja, docenta videmske univerze. Docent Jevnikar sodi med najboljše poznavalce slovenske literature v zamejstvu in je ob likih pisateljev Rebule in Pahorja predstavil za-
mejsko literaturo v Furlaniji-Julijski krajini.
Krog torkovih predavanj so zaključili z jezikoslovnimi predavanji. O zanimivem in dragocenem projektu graške slavistične stolice sta spregovorila vodja graške slavistike prof. Hafner in njegov aistent dr. Erih Prunč. Graška slavistika se je namreč lotila zahtevnega projekta zapisovanja koroških narečij. Prvo vmesno poročilo so že zajeli v obsežni zbirki.	v
Tridnevni seminar so zaključili s predavanjem slovenskega pisatelja Leve Detele, ki je govoril o slovenskih literarnih premikih in odmikih na nemški kulturni prostor.
Orle in sokole spet kažejo v živalskem vrtu v Rožeku. Kralje ptičev, kot jih tudi imenujejo, so prepeljali iz Nemčije in so kar dobro prestali dolgo potovanje v Rožek. Za obiskovalce živalskega vrta bodo med poletjem ob 10. uri in popoldan ob 15. uri priredili poseben program s kraljevskimi ptiči.
o
•
2 Pa pravijo oblastniki v deželi 2 in državi in prepričujejo cel 2 svet, kake odlične pravice da 2 uživajo koroški Slovenci, da še
•	nikdar takih nobena narodna S manjšina na tem svetu. Je men-
•	da res zasvetila v času vladanja
•	cesarja Bruna I. in deželnega
•	kneza Leopolda I. tista odrešil-
•	na luč, ki ji naj sledijo vsi, v 2 sužnost in mračnjaštvo zakleti. 2 Pa torej primerjajmo z našimi 2 sončnimi vremeni dobo, ko je 2 vladal še tisti cesar Franc Jožef 2 I. Na južnem Koroškem so stali
2 dvojezični krajevni napisi, pred
•
!•••••••••••••••••••••••••••••
samimi celovškimi mestnimi vrati so bili pritrjeni. Celo spričevala osnovnih šol so bila dvojezična. Pa menda zdaj ne bojo začeli kaki uradni zgodovinarji, da so to izmišljotine; opozorili bi jih zato samo na možnost, da se kak tak dvojezični napis skriva v kakem arhivu, pa tudi fotografije morajo še kje ležati. V dokaz, da so bila takrat spričevala zares dvojezična, objavljamo danes posnetek spričevala, izdanega 27. 8. 1909 v Selah. Pa baramo tiste, ki krojijo pravice, kaj so se naučili iz preteklosti.