Vojeslav Mole: Odisej.
213
Polje zeleno z rožami mladimi, gaji šušteči z viri srebrnimi, — lahko ni vam, kadar se skriva solnce zlato za meglami črnimi . . .
Solnce zlato za meglami črnimi? — 0%h, in v duši njeni tak mračno! . . . Kdaj se ji duša svetlobe napije? Kdaj razjasni nebo se oblačno? —
M. P. Nataša.
Odisej.
alipso, morje se pod solncem smeje, brezbrežna plan me vabi v sinje dalje — tam poln viharjev mračnih vzburkan val je, v polnočnih vihrah lomijo se veje.
Tam vsak po brazdah svojih zrna seje in s trudom to le zanje, kar sejal je, tam znojna sraga zlatu klasja kal je — Naj v jadra moja veter spet zaveje!
Saj ljubim tvoje nepojmljive krase, oči te tvoje kot nebo globoke, poljubljam tvoje mehke zlate lase.
A moje misli, so tako visoke! Svobodo vrni in mladostne čase in sladkih mi vezi  oprosti roke!
Vojeslav Mole.
1k