organizira





1. vseslovensko srečanje društev in aktivistov za pravice živali



dne 22. aprila 2017 v Celju





Zbornik povzetkov





1.vseslovensko srečanje društev in aktivistov za pravice živali

E-zbornik povzetkov (CD-ROM)

Cop. 2017





ZBORNIK UREDILA:

mag. Priscila Gulič,

Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali

ORGANIZACIJSKI ODBOR:

Stanko Valpatič, Miloš Židanik, Mirjana Mulec, Milena Trefalt, Valentin Gorjanc





ZALOŽNIK:

Društvo za osvoboditev živali,

Ostrožno pri Ponikvi 26,

3232 Ponikva

info@osvoboditev-zivali.org





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



179.3(082)(086.034.44)

061.2:179.3(497.4)(082)(086.034.44)



VSESLOVENSKO srečanje društev in aktivistov za pravice živali (2017 ; Celje)

Zbornik povzetkov [Elektronski vir] / Društvo za osvoboditev živali organizira

1. vseslovensko srečanje društev in aktivistov za pravice živali, dne, 22. aprila

2017 v Celju ; [uredila Priscila Gulič]. - Ponikva : Društvo za osvoboditev živali,

2017



ISBN 978-961-94216-0-4

1. Gulič, Priscila 2. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (Ponikva)

289991424

PROGRAM SREČANJA:

Namen srečanja je druženje, povezovanje, izmenjava informacij o tem kaj počnemo, katere

projekte vodimo in katere načrtujemo ter kako lahko svoje moči združimo, da bomo pri

aktivizmu za pravice živali učinkovitejši.



9.00-9.30 prijava

9.30-9.35 Stanko Valpatič. Uvodni pozdrav in predstavitev srečanja iz organizacijskega vidika.

9.35-9.55 Stanko Valpatič. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice – aktivnosti in

projekti.

9.55-10.15 Miloš Židanik. Poti in stranpoti v evropskem gibanju aktivistov za pravice živali.



1. Sklop 10.15-11.15: Društva za zaščito živali – predstavitev aktivnosti po društvih – vsaka

predstavitev traja 10 minut; voditelj sklopa: Mirjana Mulec

10.15-10.25 Društvo za zaščito živali Pomurja

10.25-10.35 Društvo za zaščito živali Maribor

10.35-10.45 Animal Angels

10.45-10.55 Društvo za zaščito konj, Polzela

10.55-11.05 Društvo za zaščito živali Bela Krajina

11.05-11.15 Obalno društvo proti mučenju živali

11.15-11-25 - razprava

11.25-11.40 ODMOR



2. Sklop 11.40-12.30 Društva za zaščito rejnih živali – vsaka predstavitev traja 10 minut;

voditelj sklopa: Miloš Židanik

11.40-11.50 – Zavod za zaščito rejnih živali Koki

11.50-12.00 – Kmetija miru V Pravljici

12.00-12.10 – Ekološka kmetija pri Jernejk

12.10-12.20 – Družinsko zavetišče družine Židanik

12.20-12.30 – Kmetija, Ostrožno pri Ponikvi 26

12.30-12.40 – razprava



3. Sklop 12.40-13.40 pobude na pravnem področju – 10 minutne predstavitve; voditelj

sklopa: Priscila Gulič

12.40-12.50 – Zavod Pit. Pravno varstvo organiziranja pasjih borb ter pravna zaščita bull

pasem v Sloveniji.

12.50-13.00 – Nadzorniki živali. Odgovorno lastništvo živali – pogoj za sobivanje ljudi in živali.

13.00-13.10 – Iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali. Zavetišča brez ubijanja.

13.10-13.20 – Skupina Varuha pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice

– namen, cilji in projekti.

13.20-13.30 - razprava

13.30-14.50 ODMOR ZA KOSILO



4. Sklop 14.50-16.10 skupinske in individualne pobude, projekti in akcije

Voditeljica sklopa: Katja Šket

14.50-15.00 Slovensko vegansko društvo

15.00-15.10 Celjski vegani

15.10-15.20 Bistriška vege scena

15.20-15.30 Ivan Soče

15.30-15.40 Anja Radaljac

15.40-15-50 Jasmina Hrastovec

15.50-16.00 Veganska iniciativa

16.00-16.10 - razprava



5. Sklop 16.10-16.50 akademska društva in posamezniki

Voditeljica sklopa: Katja Šket

16.10-16.20 Društvo ZaŽivali!

16.20-16.30 Matjaž Kovše, Čuječnost v individualnem in skupnostnem aktivizmu.

16.30-16.40 Tomaž Grušovnik, Zanikanje moralne odgovornosti do živali.

16.40-16.50 razprava



6. Sklop 16.50-17.15 Skupine aktivistov za pravice živali

Voditelj sklopa: Valentin Gorjanc

17.00-17.10 – organizacija velikega protestnega shoda v Ljubljani

17.10-17.20 – razprava

17.20-17.30 ODMOR



7. Sklop: OKROGLA MIZA

17.30-18.30 – Prihodnost gibanja za pravice živali v Sloveniji: sodelujejo vsi.



Zaključek srečanja.





K O T I Z A C I J A

Znaša 10,00 EUR in vključuje čaj, kavo in vodo med odmoroma te vegansko kosilo, produkcije

Vege&Dobro. Znesek kotizacije 10 EUR za aktivno in pasivno udeležbo na srečanju je

potrebno nakazati najkasneje do 16.04. 2017 na TR SI56 0201 1025 3228 311, Društvo za

osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva, namen nakazila:

kotizacija za 22 april.

Vstop bo mogoč le s potrdilom o plačilu kotizacije, zato ga prinesite s seboj.





Uvodni pozdrav




Spoštovane udeleženke in udeleženci,

današnje vseslovensko srečanje smo namenili izboljšanju položaja živali v družbi oziroma t.i.

pravicam živali. Kot smo že zapisali v vabilu, je namen srečanja druženje, spoznavanje,

izmenjava informacij, kaj počnemo, katere projekte vodimo in katere načrtujemo ter kako

lahko združimo svoje moči. Še posebej bi izpostavil zadnje - kako lahko združimo moči - kdo s

kom, na katerih področjih oziroma ali med nami sploh obstaja možnost sodelovanja brez

kakršnihkoli pričakovanj, ki bi lahko bila moteča za delovanje npr. nekega društva ali

posameznika. Želim, da se vsi počutimo svobodni in enakovredni ter si tako naredimo in

preživimo en nepozaben in koristen dan.



Iz našega programa je razvidno, da je nujno držati se ure, torej pri odmorih in za

mikrofonom. Voditelji posameznih sklopov pa imajo možnost opozoriti govorca, da je čas

pretekel in tako dati priložnost naslednjemu.

Želimo vam prijetno druženje in koristno branje pričujočega zbornika!



Stanko Valpatič





Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice - aktivnosti, projekti

Stanko Valpatič*

*Predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva,

info@osvoboditev-zivali.org

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je bilo ustanovljeno v letu 2002 in ima sedež

na kmetiji na Ostrožnem pri Ponikvi, deluje pa na celotnem območju Slovenije in širše.

Namen in cilji društva so prizadevanja za zaščito živali, v okviru tega pa tudi skrb za

uveljavljanje pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in predpisih ter v praksi, tako da bi

lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da

jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil. Namen in cilji društva so tudi prizadevanje za varstvo

okolja in ohranjanje narave, kar v statut ni bilo vključeno od vsega začetka, temveč pozneje.

Med drugim si prizadevamo tudi za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih in drugih

dejanj, ki niso v korist živali.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je v letu 2006 pridobilo status društva, ki

deluje v javnem interesu (Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, z dne

23.6.2006, št. 215-3/2006).

Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih

družbenega življenja. Po statutu so naloge društva tudi naslednje (naštete niso vse):

- prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe;

- prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in

vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo;

- prizadevanje za pravno priznanje pravic živali;

- prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja;

- informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in

ohranjanja narave;

- informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih

vegetarijanske, veganske in teranske prehrane;

- prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali;

- izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave;

- prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov.



Nekaj najpomembnejših akciji in aktivnosti do sedaj:

- organizirali smo veliko mirnih shodov za živali;

- pripravili smo več kot 20 vege piknikov po mnogih mestih v Sloveniji;

- pripravili in poslali na državne organe kar nekaj pobud in predlogov;

- pripravili podpisovanje peticij;

- natisnili veliko informativnega materiala: jumbo plakati, plakati, letaki, majice, broške

(več kot 100.000 primerkov skupaj);

- revija Osvoboditev živali izhaja od leta 2004 in do sedaj smo izdali okrog pol milijona

izvodov;

- glas živali smo prenesli v slovensko javnost tudi preko ostalih medijev v Sloveniji (več

100 nastopov);

- posneli smo lastne oddaje in jih dnevno predvajamo na ZDRAVA TV;

- sodelovali smo s stojnico na raznih sejmih in prireditvah.



Planirane aktivnosti v letu 2017:

- organizirati vseslovenski shod : USTAVIMO NASILJE NAD ŽIVALMI, ki bo 17. junija ob

10.00 uri v Ljubljani, PRED PARLAMENTOM. Načrtujemo, da bi se shoda udeležilo od 500

do 1000 ljudi (to je lahko ena izmed naših skupnih akcij);

- vsaj enodneva delavnica – izdelovanje plakatov;

- še več sodelovanja z drugimi društvi in posamezniki;

- aktivnosti znotraj skupine Varuha pravic živali;

- dvakrat letno izdamo revijo Osvoboditev živali (skupaj 20.000 izvodov);

- planiramo izdajo žepnega priročnika v sodelovanju z dr. Tomažem Grušovnikom;

- tiskovna sporočila ob zanimivih svetovnih dnevih ali dogodkih ter sodelovanje z mediji

ob pomembnih dogodkih;

- sodelovanje z Zdravo TV - oddaje, reklame, spoti;

- predavanja;

- veganska kulinarična prireditev "Pun pisker zelenjave" (septembra v Mariboru)

- izdajanje informativnega materiala: letaki, plakati ...





Poti in stranpoti v evropskem gibanju za pravice živali

Miloš Židanik*

* Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva, info@osvoboditev-

zivali.org

Predstavljam pregled trendov v gibanju na podlagi obiskov Mednarodne konference

aktivistov za pravice živali, ki se vsako leto organizira v Luksemburgu. Opazen je premik v

smer vedno večje profesionalizacije gibanja – angažiranje pravnikov, designerjev spletnih

strani, profesionalnih kuharjev in znanstvenikov, ki skrbijo za nabor podatkov. Ti služijo za

argumentacijo pritiskov na politične sile v državi. Veliko je političnega lobiranja po eni strani

ter po drugi organiziranja množičnih protestov, v katere se pritegne tudi druge organizacije,

ki se ukvarjajo z zaščito pravic manjšin – od protinacistov, do pripadnikov gibanja LGTB,

feministk in okoljevarstvenikov. Ob tem se aktivistični pristopi vedno bolj opirajo na

spoznanja znanosti, tako v individualnih, kot skupinskih pristopih, od osebnih pogovorov, do

izdelave brošur z največ učinka. Na podlagi analize povratnikov veganov med vsejede se daje

prednost programom počasnega prehoda na veganski način prehranjevanja in usmerjenost

aktivnosti v programe zmanjševanja škode (brezmesni ponedeljek, fleksitarijanstvo (več

brezmesnih dni v tednu)). Opažam nevarnost vdora kapitala v aktivizem za pravice živali z

možnimi posledicami in primerjam dogajanje na tem področju z dogajanjem v medicini, kjer

je farmacija preko kapitalskih vložkov prevzela nadzor nad diagnostičnimi in terapevtskimi

smernicami, ki so primarno v njenem interesu. Tako so izrazi, kot so delovanje, oprto na

spoznanja znanosti ter princip zmanjševanja škode nekaj, kar je v interesu farmacije in na

področju aktivizma za pravice živali nekaj, kar je v interesu mesne industrije. Denar namreč

usmerja raziskovanje v znanosti in plačuje statistično obdelavo podatkov, ki lahko predstavi

rezultate po volji plačnika. Zato menim, da je potrebno ohraniti kritično distanco do spoznanj

znanosti in težišče aktivizma ohraniti na področju prostovoljnega dela.





Ključne besede:

Mednarodna konferenca za pravice živali v Luksemburgu, evropska gibanja, aktivizem,

prostovoljstvo, politično lobiranje, vdor kapitala, primerjava s farmacijo, medicino.





Društvo za zaščito živali Pomurja - aktivnosti in strategija

Petra Gjureč*

*Društvo za zaščito živali Pomurja, Trg zmage 8, 9000 Murska Sobota, dzzpom@gmail.com



Cilj delovanja Društva za zaščito živali Pomurja – ustanovljenega leta 2006 – je, da bo vsaka

žival na svetu živela svoji vrsti primerno življenje. Ker je to najvišji možen cilj, smo si zastavili

tudi nekaj hitreje dosegljivih ter strategijo, kako do končnega cilja. Verjamemo, da če

pomagamo živalim (in njihovim ljudem) na manjšem področju (Pomurje) ter z zares dobrim

delom – tj. sistematično in celostno – dosegamo dobre in predvsem dolgoročne rezultate, ki

se kažejo na različne načine (npr. upad števila zapuščenih psov, …) – lahko posledično kot

primer dobre prakse oz. kot vzor drugim organizacijam, pomagamo živalim po celem svetu.

Člani se medsebojno spoštujemo in smo eden najbolj trdnih timov daleč naokoli.

Principi dela: *Zadamo si dosegljive vmesne cilje, v katere verjamemo. *Iz vsake situacije

naredimo nekaj dobrega. *Naše delo je predvsem delo z ljudmi – trudimo se videti stvari z

njihove perspektive, brez predsodkov … *Odpravljamo vzrok.

Pri vsem tem so potrpežljivost, vztrajnost in ogromno ljubezni ključni trije spremljevalci

našega vsakdana.

Za dosego dobrih rezultatov je ključno povezovanje. V desetih letih našega dela smo postali

enakovredni sogovorniki na občinah, policiji in UVHVVR, redno sodelujemo z izobraževalnimi

ustanovami, centri za socialno delo, župnijami in drugimi nevladnimi organizacijami. S

sodelovanjem vsakega izmed njih dodajamo manjkajoče koščke mozaika h končni sliki

srečnega Pomurja (beri sveta).

Z ozaveščanjem preko *predavanj po vrtcih, šolah, oratorijih, občinah in ob različnih drugih

priložnostih, preko *stika z ljudmi na naših stojnicah ter *dnevno na terenu, preko *različnih

delavnic (sprehajanje&urejanje psov v romskih naseljih, veganske kuharske delavnice …) ter

preko *medijev – ljudem - predvsem tistim najmlajšim, približujemo živalim prijazen način

življenja.

Seveda pa vsak dan pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo zdaj takoj. Letno preverimo več

kot 300 prijav, več kot 600 primerov odkrijemo sami in na različne načine (z nasveti, fizično

ali finančno pomočjo ali -čenegredrugače- s prijavo pristojnim organom, odvisno od primera

do primera) preprečimo, da bi se hudo trpljenje, s katerim se vsak dan srečujemo,

nadaljevalo. Vsako leto organiziramo akcijo sterilizacij/kastracij psov in mačk, z željo, da bi

število teh živali upadlo do te mere, da bi živele dostojno življenje.

Društvo za zaščito živali Pomurja ni zavetišče za zapuščene živali. Naše dejavnosti so

predvsem preventivne narave in usmerjene k temu, da zavetišč kot takih sploh ne bi

potrebovali, torej da bodo lastniki živali ozaveščeni, odgovorni in z zadostno mero čustvene

inteligence poskrbeli, da bo vsaka žival živela svoji vrsti primerno življenje. Skrbimo pa za

nekaj rešenih rejnih živali, s pomočjo katerih ljudem prikažemo njihove zgodbe, ko so bile še

“kos mesa” ali “sredstvo za pridobivanje mleka oz. jajc”, ki nas učijo o tem, kaj vse ljudje

počnemo živalim iz prehranske industrije in da bi se preko svojih osebnih zgodb vsedle v čim

več src in začele spreminjati navade, ki so se tako zelo vsidrale v ta svet …

S celostnim in sistematičnim delom na področju Pomurja premikamo meje za živali tukaj in

zdaj ter za vse tiste iz prihodnosti, hkrati pa smo vzor številnim organizacijam po svetu. Tako

smo v letih 2013 in 2016 svoje delo predstavili na mednarodni konferenci za zaščito hišnih

živali – ICAWC. Od takrat nas kontaktirajo številne organizacije s celega sveta in z njimi z

največjim veseljem delimo svoje znanje in izkušnje.





Društvo za zaščito in pomoč živalim sveta in njihovim skrbnikom





Animal Angels*


*Animal Angels Slovenija, Levstikova 26, 8210 Trebnje, group.animalangels@gmail.com



V začetku delovanja društva Animal Angels, je bila pomoč naravnana psom v Bosni, pomagali

smo velikemu številu do lepih domov, zdravljenja, hrane, sterilizacij in kastracij. V 6-ih letih

delovanja smo se razširili tudi na področje Slovenije, ker tudi pri nas ni dobro poskrbljeno za

pse in muce. Začeli smo sodelovati z zavetišči, saj so velikokrat prepolna, s slovenskimi

društvi za zaščito živali, delujemo v romskih naseljih, kjer educiramo ljudi, steriliziramo in

kastriramo pse, sodelujemo z veterinarsko inšpekcijo, saj imamo veliko prijav o slabem

ravnanju z živalmi, prav tako pomagamo in rešujemo problematiko brezdomnih psov v Srbiji

in Bosni. Lotili smo se kar velikega projekta: pomagati reševati problematiko brezdomnih

psov in muc. Zelo ponosni pa smo, da se je naše delovanje usmerilo tudi k reševanju in

pomoči rejnim živalim. Z različnimi društvi smo rešili kure, zajce, ponije, konje in pujske.

Sodelujemo pri različnih projektih, osveščamo, educiramo in pomagamo, kjer je potrebno.

Naše nove smernice so: reševati problematiko globalno, na višjih nivojih. Želimo in bomo del

dobrih sprememb in lepšega življenja za vsa živa bitja.

https://www.facebook.com/www.animalangels.eu/

http://www.animalangels.si/





Društvo za zaščito konj





Natalija Nedeljko*


Društvo za zaščito konj, Šercerjeva 9, 3320 Velenje, info@dzk.si



Društvo za zaščito konj in ostalih živali je popolnoma neprofitna organizacija, ki ni financirana

s strani nobene državne institucije in deluje izključno s prostovoljnimi prispevki

posameznikov ter donacijami. Primarna dejavnost je reševanje mučenih, trpinčenih in

zlorabljenih konj, je pa res, da društvo nikoli ne odreče pomoči tudi ostalim živalim. Ker je to

malce bolj specifična dejavnost in je potrebno za namestitev tako velikih živali imeti precej

prostora, pa tudi prostora za njihovo dnevno gibanje, je društvo še v začetku delovanja, ko je

imelo v najemu bokse na eni od kmetij v Velenju, iskalo primerno kmetijo za dolgoročni

najem, kjer bi lahko nemoteno delovalo in pomagalo živalim. Tako je pred petimi leti našlo

kmetijo v Orovi vasi pri Polzeli, poimenovali smo jo Rehabilitacijski center za konje Petra

(dalje RC Petra). Tu je našlo prehodni dom, nekatere pa tudi stalni, ogromno živali. Trenutno

tukaj domuje okoli 130 rešenih živali, seveda v prvi vrsti konji, sprejeli pa smo tudi precej

mačk, nekaj psov, kokoši, race, kunce, želve, goske in podobno. RC Petra je edinstvena

lokacija, kjer smo ponosni na to, da živali nimajo omejenega časa bivanja in rehabilitacije in

da čas pri nas nima nobenega tempa in roka ter da živali lahko tu v miru okrevajo in iščejo

nove domove. Kljub velikim težavam nam je v letih delovanja uspelo rešiti več kot 270 konj,

nič koliko muc, psov in ostalih malih živali. Ker smo v začetku dobivali resnično težko

poškodovane konje, tako fizično kot psihično, je naše delovanje postalo hitro prepoznavno v

slovenskem prostoru. Še vedno se najdejo hudi primeri mučenja, trpinčenja in zlorabljanja

konj, vendar so čedalje redkejši, kar je več kot očitno posledica dobrega dela in skupnega

sodelovanja z inšpekcijskimi službami.

V sklopu društva deluje tudi Center za konje s posebnimi potrebami (dalje CKPP) na ranču

Weter, kjer je prostor za konje, ki so jih njihovi lastniki tako hudo poškodovali, da

potrebujejo dejansko redno veterinarsko oskrbo. Odstopila ga je ena od članic društva in

nam s tem omogočila, da nam teh živali ni potrebno tedensko voziti na kliniko v Ljubljano ali

jih tam tudi nameščati. V centru je stalno nastanjenih med 5-8 živali, za katere je še posebno

težko najti dom, saj so stroški njihove oskrbe za 2-4 krat višji od stroškov, ki so potrebni za

oskrbo zdravega konja. Tu domuje tudi 20 prostoživečih muc, za katere prav tako skrbi

članica društva.

Tako velik obseg nastanjenih živali v RC Petra in v CKPP pomeni tudi ogromno dela. Čeprav je

bilo v začetku ogromno prostovoljcev, se je v zadnjih letih to število drastično zmanjšalo.

Tako trenutno za vse živali na posestvu in celotno vodenje 12 ha velikega posestva ter

celotnega društva skrbi le ena prostovoljka. Enako je tudi v Centru za konje s posebnimi

potrebami na ranču Weter. Zakaj takšen upad prostovoljcev? Nekateri niso bili več zmožni

gledati izmučenih in trpinčenih živali, ki prihajajo, drugi so se naveličali ogromnega obsega

dela. Vendar pa, če želi društvo obstajati in nuditi pomoč ter dom pomoči potrebnim živalim,

potem se je treba s tem sprijazniti in spoznati, da je to način življenja, ki si ga izbral in ne

samo nekaj začasnega za čas, ko nimaš kam na kavico, nekateri celo menijo, da bi za svoje

prostovoljno delo morali biti plačani.

Društvo kljub vsem finančnim in kadrovskim težavam deluje dalje in se trudi maksimalno

dobro poskrbeti za vse živali. Res je, da je še nekaj nastanitvenih možnosti, vendar pa se

zaradi kadrovskih težav in preobremenjenosti prostovoljk, sprejemajo samo še živali, ki so

odvzete s pomočjo inšpekcije.

V društvu se zahvaljujemo vsem ostalim društvom, ki nam pomagajo z zbiranjem in

doniranjem hrane za naše živali ter nam tako olajšujejo ter odvzemajo del tega problema. Še

posebej bi se zahvalili članici društva Animal Angeles, ga. Valeriji Podgornik, ki nam resnično

stoji ob strani, čeprav ima ogromno svojega dela. Vsekakor se želimo zahvaliti tudi

veterinarjem in kovaču za maksimalno pomoč in podporo ter inšpekcijskim službam UVHVVR

za dobro sodelovanje in maksimalno ter korektno pomoč pri prijavah posameznih primerov.



Ključne besede: Društvo za zaščito konj, rehabilitacijski center za konje, konji s posebnimi

težavami, kadrovske in finančne težave, prostovoljno delo, neprofitnost





»Čeprav bi bilo včasih lažje obupati, nas ljubezen do njih žene naprej«*

*Društvo za zaščito živali Bela krajina, Ločka cesta 14A, 8340 Črnomelj, dzzzbk@gmail.com



Društvo za zaščito živali Bela krajina je s svojim delovanjem pričelo v začetku leta 2013, pri

tem pa je ustanovne člane vodila skupna misel: izboljšati odnos do živali v Beli krajini in

poskrbeti za osveščanje o njihovih pravicah pa tudi naših dolžnostih do njih. Naj gre za hišne

ljubljenčke, rejne živali ali divjad, za pomoč smo na voljo vsem živalskim prijateljem.

Za lažji nadzor in izvajanje vseh nalog, ki smo si jih zadali, smo naše delovanje razdelili na dve

poglavitni področji. Prvo, terensko, se posveča odlovu živali, odzivu na klice in prijave o

zanemarjenih, zapuščenih živalih, odlovu in sterilizaciji prostoživečih mačk ter izpustu le teh

nazaj v okolje, ipd., ter drugo, ki se osredotoča na osveščanje in ozaveščanje, ki ju sicer

izvajamo tudi pri terenskem delu, vendar v drugemu sklopu temelji na pripravi brošur in

ostalega pisnega materiala. V okviru drugega dela pripravljamo predavanja na temo zaščite

in pravic živali, organiziramo dogodke oz. se jih udeležujemo (bazar nevladnih organizacij,

Smnj na placu, Jurjevanje, Teden kulture, …), razvijamo in realiziramo ideje za pridobivanje

finančnih sredstev (izdelava in prodaja koledarja, prodaja izdelkov, licitacije, zbiranje starega

papirja, …) ipd.

Žal pa je zaradi pomanjkanja aktivnih članov v zadnjem letu in pol naše delovanje okrnjeno,

nikakor pa ne ustavljeno. Preusmerili smo se predvsem v terensko delo in reševanje mačje

problematike, ki je na območje celotne Bele krajine še vedno pereč problem. Za

učinkovitejše reševanje in spreminjanje miselnosti na področju zaščite živali se radi

povežemo tudi z drugimi društvi in organizacijami, v preteklosti smo sodelovali s portalom

Pes, moj prijatelj, z Društvom Animal Angels, z Društvom za zaščito živali Kočevje, itn.

Posebno bi se radi zahvalili Belokranjski veterinarski službi, brez katere bi bilo naše delo

skorajda nemogoče in seveda vsem, ki nas pri našem delu podpirajo in nam pomagajo, da

zagotovimo pomoč in oskrbo, ki jo živali potrebujejo.



Ključne besede: Društvo za zaščito živali Bela krajina, terensko delo, mačja problematika,

belokranjska veterinarska služba





Družinsko zavetišče za rejne živali Židanik

Nastja Židanik



Na zapuščenem travniku (velikem manj kot hektar) blizu Cerkvenjaka smo kupili zemljo z

namenom čim večje samooskrbe. Ob urejanju vrtov smo se srečali s prostoživečimi živalmi,

za katere smo želeli pustiti in ustvariti dovolj prostora, da bi lahko še dalje nemoteno živele

ob nas. Zgradili smo več skalnjakov, izkopali ribnik in mnoge vodne jame, posadili žive meje,

naložili kupe hlodov,... Zato danes z nami žive mnoge prostoživeče živali, ki so si ob našem

domu lahko naredile svojega. Kmalu so po različnih poteh k nam prišle še druge živali, ki so

potrebovale varen dom: kokoši, rešene iz baterijske reje, race, pegatke, petelini, kunci, ovce,

dva pujsa- živali, ki bi sicer životarile v hlevih in bile zaklane. Pri nas se je zbrala tudi pisana

druščina muc, zavrženih ali divjih, ki so z zadnjimi močmi poiskale pomoč in našle dom. Iz

različnih deponij in hrvaških šinterajev so prišli naši psi. Trenutno živi v našem domu 76

rejnih in domačih živali. Naše zavetišče je nastajalo postopoma. Na našo pot so stopale živali,

ki so potrebovale zaščito in dom, mi pa smo to imeli in smo jih lahko sprejeli. Pomembna so

nam bila njihova individualna življenja, hkrati pa smo preko njih spoznavali svet njihove

vrste. Razširitev zaznav onkraj lastne vrste in s tem globje zavedanje in povezanost s širšim

svetom okoli nas, spreminja naš svet. Skozi fotografije, zgodbe in utrinke naših doživetij z

živalmi, preko obiskov šol in drugih predavanj,... želimo tudi drugim ljudem predstaviti živali

in njihov svet in s tem prispevati k pravičnejšemu in prijaznejšemu sobivanju nas vseh na tem

svetu. Naše zavetišče je naš individualen družinski projekt- ne deluje pod okriljem nobenega

društva. So pa posamezniki in ustanove, ki nas v naših prizadevanjih podpirajo in nam

pomagajo. Zrnje za kokoši nam velikodušno podarja družina Rus iz Mute pri Ljutomeru, ki

ima miroljubno kmetijo, kjer gojijo žita. O.Š. Bratov Polančičev v Mariboru nam odprtega srca

daje ostanke sveže zelenjave in za nas zbira neporabljen kruh. Restavracija Loving Hut v

Mariboru nam podarja ostanke in presežke hrane. Sadjarstvo in vinogradništvo Šparovec iz

Oplotnice nam velikodušno podarja jabolka. Tudi mnoge prijateljice za naše živali zbirajo

kruh in nam zanje kdaj podarijo finančni prispevek. Vsi ti darovi niso le v pomoč nam, ampak

nas obenem povezujejo v skrbi za živali okoli nas. Ta vidik se mi zdi najpomembnejši, saj nas

odnos in skrb za druge spreminja in oblikuje veliko bolj od vseh intelektualnih informacij. V

prihodnosti našega zavetišča z možem vidiva terapevtsko druženje z živalmi in vodene

oglede

manjših

skupin.



Ključne besede: zavetišče, kokoši, ovce, pujsi, kunci, povezovanje posameznikov, dobrobit

živali, donacije





Kratka predstavitev Kmetije Ostrožno, Ostrožno 26, 3232 Ponikva



Kmetija leži na severnem delu občine Šentjur pri Celju, ob meji z občino Slovenske Konjice.

Skrbimo za cca 10 hektarjev površin.

Kmetija je v celoti ekološka in delujemo po ideji miroljubnega kmetijstva, kar pomeni tudi

najboljše možnosti za vse živali.

Živalim, ki živijo z nami na kmetiji, poskušamo v okviru zmožnosti omogočiti čim lepše

življenje do naravne smrti, kajti tega si najbolj želijo, podobno kot mi ljudje.

Na kmetiji:

- proizvodnja K Naravi – vege&dobro

- sedež društva za Osvoboditev živali in njihove pravice

- sedež društva za razvoj Miroljubnega kmetijstva





Pravno varstvo organiziranja pasjih borb ter

pravna zaščita bull pasem v Sloveniji





Tanja Vidergar*


*Zavod Pit, Vodenska 47, 1420 Trbovlje, zavod.pit@gmail.com

Naš predlog novele Kazenskega zakonika je kazal na jasno sporočilo, da v naši družbi ni več

prostora za mučenje živali ter dodajal, da prav tako ni prostora za tiste, ki na račun živali

polnijo svoje denarnice. Pomembni koraki z vidika prepoznavanja in sankcioniranja tovrstnih

dejanj so bili narejeni že leta 2013 s spremembami Zakona o mučenju živali, še vedno pa

potrebujemo korak naprej, korak v smeri jasne opredelitve teh dejanj kot kaznivih.

Cilj novele je tako bil določiti vse oblike mučenja živali ter opredeliti kazni (tudi zaporne), da

bodo te v največji meri izpolnjevale svojo odvračilno funkcijo.

Predlog spremembe kazenskega zakonika smo v začetku marca 2016 vložili skupaj z ZL, s

sodelovanjem SMC, SD, Desusa in skupine nepovezanih poslancev − kot jasno sporočilo, da

so vse oblike mučenja živali nesprejemljive, zato bodo tudi ustrezno sankcionirane.

Predlagali smo, da se kot mučenje opredeli tudi spolna zloraba, organizacija in sodelovanje

pri borbah živali ter zanemarjanje živali, ki povzroča pogin ali hude poškodbe; kot kaznivo

dejanje bi prepovedali selektivno vzrejo in prodajo živali za borbe. Organizacija živalskih

bojev pa bi bila opredeljena kot najhujša oblika kaznivega dejanja, za katero sta bili

predvideni denarna kazen in do pet let zapora. Določili bi tudi štiri nove varnostne ukrepe:

odvzem živali, prepoved posedovanja živali, prepoved stikov z odvzeto živaljo in prepoved

lastništva živali.

Vendar je večina predlogov ostala pri načelnih dobrih namenih, konkretna pot novele

kazenskega zakonika pa se je končala na parlamentarnem odboru za pravosodje. Že prej je

nestrinjanje z njim izrazila vlada, ki je v svojem stališču med drugim izpostavila, da so se kazni

za mučitelje zaostrile že leta 2011, ko so kazen za surovo ravnanje z živaljo dvignili s šestih

mesecev na največ leto zapora, za mučenje več živali ali kruto povzročitev pogina živali pa z

največ enega na dve leti zapora. To zvišanje naj bi po mnenju vlade upoštevalo načelo

sorazmernosti glede primerjave s kaznimi, predpisanimi za druga kazniva dejanja. Navedli so,

da nekaterih predlaganih rešitev v praksi ne bi mogli izvajati, nekatera bi lahko vodila celo do

neskladja z ustavo.

Vseeno smo si izborili nekaj kompromisov − na novo se inkriminira ukvarjanje z organizacijo

borb živali in stav zanje ali ukvarjanje z vzrejo in vzgojo živali za borbo, predvideva zaporno

kazen do dveh let (oziroma triletno za trajno pohabljene ali pogin živali) in denarno kazen.

Strožja kazen se določa tudi za dejanja mučenja oziroma trajnega pohabljanja živali, in sicer

se podaljšuje z dveletne zaporne kazni na tri leta.

Organizacija pasjih borb poteka v zaprtih krogih, do katerih policija ne more priti brez

uporabe prikritih preiskovalnih sredstev. Eden od poglavitnih razlogov, zakaj smo predlagali,

da se kazen za organizacijo borb zviša na pet let, je bila, da bi v tem primeru policija lahko

uporabljala prikrite metode za to, da bi razkrinkala te kriminalne združbe. Teh zdaj ne more

uporabljati, saj za kazniva dejanja do dveh let to ni dovoljeno. Predstavniki Ministrstva za

pravosodje pa so sicer napovedali, da je možno, da bi ob prenovi kazenskega zakonika v

prihodnosti bilo to opredeljeno kot kataloško kaznivo dejanje, za katerega je možna uporaba

prikritih sredstev, ne glede na predvideno kazen.

Obstoječe kazni so preblage, da bi imele odvračilni učinek. Že več let opozarjamo, da je

problem pasjih borb pri nas bistveno večji, kot se zdi v javnosti. V Sloveniji je najmanj 20

psarn, kjer vzrejajo pse za borbe, s prodajo teh psov in organizacijo borb se vrtijo vrtoglave

vsote denarja.

Prepričani smo, da bo kljub novim določilom, da bo organizacija pasjih borb in šolanje psov

za boje kaznivo dejanje, pregon storilcev še naprej neučinkovit, kazni pa veliko prenizke. Žival

bo še naprej obravnavana kot predmet, zanemarjanje živali, pa čeprav ima to za posledico

pogin, pa bo še naprej zgolj prekršek. Kakršna koli oblika mučenja živali je nedopustna. V

argumente vlade in koalicije, da na tem področju nimamo težav ter da je primarno urejeno

kot prekršek, nikakor ne moremo privoliti. In zaradi tega bomo pri iskanju ustreznih rešitev

vztrajali še naprej, od vseh pristojnih pa pričakujemo konkretne ukrepe.





Odgovorno lastništvo – predpogoj sobivanja ljudi in živali



Aldo – Goran Ninovski*



* Združenje za nadzor odgovornega lastništva živali Slovenije, Trnov Hrib 15, 3270 Laško



Pojem odgovornega lastništva kot vsebinske smernice v zasledovanju dopolnitev in

nadgradenj zakonskih regulativ in dvigovanju družbene zavesti po uveljavljanju moralnih in

etičnih meril v odnosu do izvajanja odgovornega lastništva živali za širjenje aktivnega

sobivanja živali in ljudi v skupnem bivalnem in socialnem okolju, smo pojem postavili v tako

imenovani "trikotnik odgovornosti" . Ta trikotnik pa razgrajujemo 3x3 trikotnik.



V trikotniku odgovornosti so soodvisni akterji: žival, lastnik in družbeno okolje.



Živali kot subjekti (in ne objekti) v civilnih živalovarstvenih in okoljevarstvenih združbah

(društva, zavodi in organizacije) v svojih aktivnostih v vedno večji meri posvečajo

personalizacijskemu odnosu do živali, ki jih po tem načelu enakopravnega planetarnega bitja

z vrednostjo lastnega obstoja, tudi tako obravnavajo. Vendar pa živali ne morejo samostojno

zagovarjati tega stališča, zaradi tega je izrednega pomena odgovornost drugih akterjev v

trikotniku odgovornosti, to sta: lastnik in družbeno okolje.



Lastnike razdeljujemo na vzreditelje, rejce in ljubitelje. Vsaj prvi dve vrsti lastništva

zasledujeta predvsem ekonomski interes, saj sta večinoma na začetku mesno-predelovalno-

trgovsko-potrošniške verige. Do vprašanja odgovornega lastništva bosta imela le toliko

posluha v kolikor bosta imela ekonomski interes, oziroma ju bosta v to silili posamezni akterji

nadaljevalne verige (predelovalec, trgovec, potrošnik). Prav informiranost in osveščenost

slednjega (potrošnika) je odločilnega pomena za pritisk na ostale udeležence v verigi, v

izboljšanju odnosa do (trenutno in v bodoče) sprejemljivega izboljšanja statusa živali. Tretji

tip lastnika pa je pravzaprav od horizontale do vertikale razpet med minimalističnimi in

maksimalističnimi moralnimi in etičnimi merili odnosa do živali. Na njegovo odzivnost v

odnosu, pa vplivajo, tako zgodovinski in podedovani socialni vzorci, do pridobljenih,

kulturoloških, civilizacijskih, verskih in družbenih pogledih, ter osebnih okoliščinah in

izkušnjah, ki se refleksirajo in manifestirajo v oblikovanju lastnega odnosa do živali.



Tretji akter v trikotniku odgovornosti pa je družbeno okolje, ki se deli na predstavnostno -

zakonodajno (država z inštitucijami z vzvodi sprejemanja zakonodaje in nadzora izvajanja)

katere vloga je pretežno v sankcioniranju in sanaciji odklonilnih dejanj od predpisanih in na

civilno družbo, katerih največji pomen je v vzpostavljanju meril, ki bi v največji meri

preventivno in primarno preprečevale možnosti nastajanja odklonov v odnosu do živali, v

nadzoru teh odklonov in v prizadevanjih po težjem in obsežnejšem sankcioniranju dejavnikov

odklonov odgovornega lastništva v neodgovornega.



Problem in konflikt interesov teh dveh polov nastaja že zaradi samih izhodiščnih pozicij.

Zakonodaja v RS zasleduje pojem "dobrobit živali" , ki je glede na to, da večinsko ureja odnos

ekonomske kategorije lastništva, ki ga v veliki meri narekuje lobističen kartel mesno vzrejno-

predelovalo-trgovsko-potrošniške mreže, medtem ko civilna družbena gibanja (društva,

zavodi, združenja in NVO organizacije, ki delujejo na področju zaščite živali) pa svoje

delovanje temeljijo na zahtevah po "pravicah živali" .



Prav zaradi vseh teh vidikov so te organizacije v težkem položaju, saj se morajo v izvajanju

delovanja za pravice živali pogostoma zoperstavljati tako lastnikom kot zakonodajalcu in

izvajalcu nadzora, ki je pogostoma nezadovoljiv, neustrezen in neučinkovit. Ob tem pa mora

z informiranjem, osveščanjem in izobraževanjem vplivati še na spremembo moralnih in

etičnih meril potrošniške družbe, ker ekonomska veriga zna dobro skriti žival in pokazati le

živalski produkt.



Tako so smernice delovanja živalovarstvenih organizacij usmerjene tako na začetku te verige

pri lastniku, na sredini pri zakonodajalcu, predelovalcu, trgovcu in na koncu pri potrošniku.

Ta vidik se mi zdi najpomembnejši, saj lahko vrši odločilni pritisk na ostale dejavnike in

soudeležence v verigi.





Zavetišča brez ubijanja

mag. Priscila Gulič*

*Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali, Vošnjakova 4a, Ljubljana, priscila1975@gmail.com

V Sloveniji imamo cca. 13 zavetišč, veliko teh je v zasebni lasti in upravljanju. Sodeč po

odzivih zainteresirane javnosti in nekaterih podatkih, se zdi, da se veliko njih posveča zgolj

ustvarjanju dobička in ne resnični skrbi za dobrobit zapuščenih živali. Cene storitev in

posvojnin v zavetiščih niso poenotene in se od zavetišča do zavetišča razlikujejo tudi do 50 %.

Občine pri tem nimajo veliko izbire – če nočejo kršiti zakonodaje (in nekatere jo kršijo!),

morajo imeti podpisano pogodbo, po drugi strani pa imajo zavetišča pri oblikovanju cen

popolnoma proste roke. V nekaterih zavetiščih so posvojnine tako visoke, da se zdi, da

oddajanje živali sploh ni v njihovem interesu. Profitna oblika skrbi za zapuščene živali se

izkazuje za nehumano in povsem neprimerno. Rešitev vidimo v tem, da zavetišča po zgledu

dobrih praks iz tujine postanejo neprofitna gospodarska dejavnost in da se cene njihovih

storitev poenotijo. Avstrijski zakon o zaščiti živali na primer vsebuje temeljno določbo, po

kateri so zavetišča neprofitne ustanove. Naslednji problem slovenskih zavetišč, ki je tesno

povezan s predhodnim, je velik odstotek evtanazij. Slovenska zakonodaja ne dopušča

evtanazije zdravih živali, dopušča pa evtanazijo živali, ki so v oskrbi zavetišča, in sicer že 31.

dan po prihodu v zavetišče. Občine so namreč dolžne plačevati oskrbo živali zgolj 30 dni.

Žival je za občino največji strošek v prvih dneh, ko prispe v zavetišče, saj jo je treba

veterinarsko pregledati, oskrbeti, cepiti in sterilizirati (npr. po zakonu je sterilizacija psice

pred oddajo obvezna). Stroški kasnejšega bivanja se nato drastično zmanjšajo in 90 % živali

najde nov dom v 90 dneh. Iz tega lahko sklepamo, da 30-dnevni rok ni primeren niti z

ekonomskega, kaj šele z moralnega stališča. V čem je smisel, da občine povprečno plačujejo

zavetišču od 300 do 400 evrov za enomesečno oskrbo psa, ki je po poteku 30 dni

evtanaziran? In še: ali občine preverjajo dejanske stroške in račune, ki jim jih izstavljajo

zasebna zavetišča? Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali si prizadeva za

uveljavitev zavetišč kot neprofitnih ustanov in prepoved usmrtitev zdravih živali v zavetiščih.

V ta namen zbira podpise državljanov RS na spletni peticiji, ki se približuje desettisočemu

podpisu

in

jo

najdete

tu:

https://www.pravapeticija.com/peticija_proti_usmrtitvi_ivali_v_zavetiih_s_predlogi_za_izbo

l.



Ključne besede: slovenska zavetišča, problematika, prepoved evtanazij, neprofitna dejavnost





Skupina Varuha pravic živali*

* Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva, info@osvoboditev-

zivali.org

V preteklosti je v okviru Društva za osvoboditev živali in njihove pravice deloval Varuh pravic

živali, ki je predstavljal eno izmed ključnih funkcij društva tako v zastopanju njegovih

prizadevanj ter stališč v komunikaciji z mediji in širšo javnostjo, kot tudi na pravnem

področju- predvsem skozi nudenje brezplačnega pravnega svetovanja in vlaganjem pobud za

izboljšave položaja živali, zlasti na področju lova.

Dobra in uspešna praksa Varuha pravic živali ter pozitivni zgledi iz tujine, nakazujejo na

nujnost spremljanja, poznavanja ter prizadevanja za spreminjanje pravnega statusa živali kot

enega izmed vidnejših izrazov zastarelih sodobnih družbenih prepričanj in neprimernega

odnosa do živali. Društvo se je odločilo, da v svojih prizadevanjih naredi korak naprej, zato je

ustanovilo podporno skupino Varuha pravic živali, katere namen je ob privabljanju novih

zainteresiranih sodelavcev sistematično raziskovanje in spreminjanje pravnega statusa živali.

Dolgoročna naloga skupine je doseganje izboljšav na pravnem področju. Hkrati se zavedamo,

da gre pri vsem tem za povratno zanko v odnosu med splošnim javnim mnenjem ter

obstoječim pravnim redom, zato je ena izmed nalog tudi ozaveščanje ljudi preko akcij

društva ter skladno z mislijo ''dajemo glas tistim, ki ga nimajo'' tudi zastopanje pravic živali v

odnosu z mediji ter ostalimi zainteresiranimi skupinami in posamezniki.

Poleg primarne filozofsko in znanstveno podprte nujnosti pridobitve pravne subjektivitete za

inteligentnejše in razvitejše živalske vrste, ki bi se jim s spremembo iz statusa stvari v logični

status čutečega subjekta priznalo vsaj nekaj osnovnih kratenih pravic, se bo skupina Varuha v

svojih začetkih osredotočala na po njenem mnenju dve najbolj problematični področji

kratenja pravic živali v naši državi, ter naši družbi na splošno; na lov ter položaj živali v mlečni

in mesni industriji. Gre za področja, kjer je že a priori najočitnejše in brezkompromisno

kršena že splošno sprejeta dikcija naše kulture, da je z ostalimi živalskimi vrstami potrebno

ravnati humano ter skladno s potrebami njihove vrste, zato je po našem mnenju tem

področjem smiselno posvetiti največ pozornosti in širšega ozaveščanja.

Skupina se zaveda, da je pred njo težka naloga, a ne obupuje, saj ve, da nikakor ni sama in da

je ob močni podpori ostalih članov njenega društva, kot tudi podpori, ki jo pričakujejo s

strani ostalih sorodnih društev, število podobno mislečih iz dneva v dan večje po celem

svetu. Skupino čaka spremljanje in preučevanje omenjene problematike, na podlagi česar bo

z opozarjanjem na že obstoječe kontradikcije v sedanjem pravnem redu moč v zglednem

času začeti z dobro argumentiranim apelom na pristojne organe za izboljšanje našega

odnosa do ostalih živalskih vrst ter posledično tudi odnosa do nas samih.





Kratka predstavitev Slovenskega veganskega društva*

*Slovensko vegansko društvo, Bilečanska 5, 1000 Ljubljana, info@vegan.si



Slovensko vegansko društvo je bilo ustanovljeno 1. septembra 2012. Povod za ustanovitev je

bila večkrat izražena potreba, da dobimo v Sloveniji formalno organizacijo, ki bo delovala

povezovalno, podajala relevantne informacije in poskrbela za sodelovanje z uradnimi

državnimi ustanovami in organi. Naš namen je strokovna pomoč ter podpora veganom in

tistim, ki želijo postati vegani, izobraževanje na področju pravic živali ter njihove oskrbe,

strokovno izobraževanje na področju prehrane, okoljevarstva ter naravovarstva. Društvo bi

rado povezovalo vse vegane in vse, ki jih zanimajo etika veganstva, zdravstveni vidiki ali zgolj

veganski način prehranjevanja in drugi praktični vidiki.

V društvu preko spletne strani www.vegan.si obveščamo javnost o dogodkih in novicah,

povezanih z veganstvom, ter objavljamo veganske recepte. Na naši spletni strani je dostopnega že kar nekaj gradiva na temo koristi veganstva za ljudi, živali in okolje,

nameravamo pa jo širiti in izpopolnjevati, tudi s prispevki članov in intervjuji. Vsi člani

Slovenskega veganskega društva prejmejo člansko kartico, ki jim omogoča popuste pri različnih ponudnikih veganskih izdelkov.

Marca 2013 smo prvič organizirali 30-dnevni enostaven veganski izziv, od oktobra 2013 je prijava na izziv možna kadarkoli. Junija 2013 smo izdali brošuro »Veganstvo« švicarskega

avtorja in zdravnika Ernsta W. Henricha, julija 2013 pa smo prevedli in izdali svetovno knjižno

uspešnico »Hrana za mir« ter v Ljubljani gostili avtorja te knjige, svetovno znanega

predavatelja dr. Willa Tuttla. 21. septembra 2013 smo v Mostecu organizirali veliki veganski

piknik – Vegafest. Več projektov Slovenskega veganskega društva si oglejte na

povezavi http://www.vegan.si/o-drustvu/projekti/.

Veganstvo je v Sloveniji vse bolj razširjeno in sprejeto, kar potrjujemo z veliko udeležbo

pri Enostavnem veganskem izzivu. Odziv ljudi je izjemno dober: nanj se je prijavilo že več kot

tisoč ljudi, v prijavah pa ni sledu o tabujih, prav nasprotno – udeleženci so navdušeni nad organiziranim izzivom, ki jim je dal motivacijo za prehod na ta zdrav način

prehranjevanja. Od tistih, ki izpolnijo zaključni vprašalnik, jih je v povprečju uspešnih več kot

80 %, poročajo o zelo dobrih vplivih na svoje počutje, zdravje in energijski nivo. Ta in še

mnoge druge akcije, ki jih organiziramo, so prava pot, s katero večamo razpoznavnost

veganstva kot zdravega življenjskega sloga, ki je skladen z resnično človeško naravo in

moralo, ter na ta način vse ljudi opogumljamo k spremembi svojega načina življenja.



Predstavili bomo svoje glavne projekte (Vegafest, Enostavni veganski izziv, Vegafriday,

stojnice, brošure, itd.) in predlagali nekaj konkretnih možnosti sodelovanja. Pomembno se

nam zdi poudariti, da je idej za projekte izoblikovanih že zelo veliko, potrebno pa bi bilo večje

število aktivnih oseb in redna pomoč.





Bistriška VegeScena in Društvo za zaščito živali Slovenska Bistrica*

*Društvo za zaščito živali Slovenska Bistrica, Proti jezam 26, Slovenska Bistrica, dzzz.slb@gmail.com

Skupina na facebooku pod imenom Bistriška Vegescena je nastala zgolj po naključju. Želeli

smo spoznati čim več ljudi iz domačega kraja, ki se prehranjujejo vegansko oziroma delujejo

v smeri za dobrobit živali. Skupina je bila ustanovljena pred skoraj dvema letoma, sedaj pa

šteje že 192 članov, ki so vedno bolj aktivni in vidno raste.

Znotraj skupine smo pričeli sodelovati z Manico Maček in po kratkem času prišli do zamisli,

da bi lahko tako številna skupina v domačem kraju organizirala dogodek za dobrobit živali.

Dogodek smo poimenovali “Za Sočutje”. Znotraj skupine smo poiskali ljudi, ki so bili

pripravljeni pomagati pri dogodku. Priprave dogodka so sedaj v polnem zagonu. Dogodek bo

v lokalnem parku, v soboto, 6. maja 2017. Sodelovala bodo razna društva in posamezniki,

poskrbeli pa smo tudi za degustacijo veganske hrane in nekaj kvalitetnih predavanj o

veganskem načinu življenja ter etičnih vidikih prehranjevanja z rastlinsko hrano.

Na tej točki pa smo pričeli tudi z aktivnim sodelovanjem z Društvom za zaščito živali

Slovenska Bistrica. Ves izkupiček prireditve smo namenili prav njim. Hkrati se nas je nekaj

članov skupine aktivno vključilo v dotično društvo, kjer sodelujemo pri raznih akcijah za

pomoč živalim. Društvo za zaščito živali Slovenska Bistrica trenutno šteje 70 članov. Društvo

se skupaj z občino Slovenska Bistrica sooča z veliko problematiko zavrženih in prostoživečih

mačk. Poleg dela na terenu (skrb za prostoživeče mačke ipd.) pa Društvo skuša ozaveščati

ljudi o odgovornem lastništvu živali ter o pomembnosti sterilizacije in kastracije.

Skupina Bistriška Vegescena in Društvo za zaščito živali Slovenska Bistrica bosta še naprej

tesno sodelovali. Verjamem, da je to začetek neke pozitivne in sočutne zgodbe, ki se bo

razvijala samo v smeri – za dobrobit živali.





Prehrana ni zasebna stvar

Ivan Soče*

*Publicist, ivan@soce.si

Vsakršno posameznikovo obnašanje skupnost presoja in po potrebi ukrepa na mnogotere

načine. Določena ravnanja prepoveduje (kazniva dejanja), nekatera omejuje (škodljiva),

nekatera usmerja (moteča, neželena). Civilna družba nekatera dejanja obsoja, nekatera

zavrača, nekaterih ne sprejema. Državni organi to formalno delajo v interesu skupnosti, v

resnici pa pogosto v interesu kapitala, družba pa v interesu organiziranih posameznikov, ki se

združujejo na ideoloških temeljih.

Svoboda posameznika je omejena z legitimnimi in legalnimi ter naravnimi pravicami drugih.

To velja na številnih področjih: imamo obvezno šolstvo, obvezne zdravstvene preglede,

obvezne tehnične preglede … imamo omejitev hitrosti, kajenja, opijanja, drogiranja … imamo

državne usmeritve, kaj naj bi jedli in pili… – vse, da ne bi škodovali sebi in drugim.

Kot nekakšen moralni imperativ je postavljena dolžnost delati dobro sebi in drugim.

Če s kajenjem in podobnimi dejanji škodimo sebi in drugim (pasivno kajenje, nepotrebno

trošenje zdravstvenega denarja, trpljenje bližnjih, če kadilec zboli) potem ga je treba na

številne načine omejevati, vključno z delno prepovedjo. Dojeli smo, da kajenje in podobno ni

zasebna stvar posameznika in začeli ukrepati v pravo smer.

Če s prehranjevanjem škodimo sebi in drugim (povzročamo škodo naravi (podtalnica,

gozdovi, prst, ozonski plašč) in drugim (živali, ljudje), po nepotrebnem zbolevamo

(zmanjšujemo možnosti zdravljenja drugih, povzročamo trpljenje bližnjih v primeru bolezni)

potem bi upravičeno pričakovali, da bi država in družba aktivneje posegala na tem področju.

Nismo še dojeli, da izbira prehranskih praks (in tudi drugih elementov življenjskega sloga) ni

zasebna stvar in kot družba delujemo v napačno smer – smer ustvarjanja še večje škode.

Maloštevilni, ki opozarjajo na splošno škodljivost stališča, da so prehranjevalne navade

zasebna stvar posameznika, so zasmehovani, marginalizirani, maltretirani.

Splošno znano dejstvo je, da prevladujoči način prehranjevanja deluje uničevalno na vseh

področjih in je škodljiv za vse. Od tod legitimen interes vsakega posameznika, da opozarja na

posledice, ki se še kako tičejo tudi njega osebno.

Veganstvo je moralna drža posameznika, ki zavrača kakršno koli (nenujno) izkoriščanje živali,

pri čemer nihče ne terja in ne pričakuje prav nobenih koristi zase in prav v ničemer ne škodi

drugim.

Iz te drže je nastala ideologija – ideologija vsesplošnega in vseobsegajočega nenasilja,

ideologija ljubezni in empatije, ideologija trajnostnega razvoja, ideologija ohranjanja zdrave

Zemlje.

Opozarjanje, da določeni slog življenja, predvsem načina prehranjevanja in oblačenja, ni

zasebna stvar posameznika je dolžnost, ki je ni možno opustiti. Pri tem je treba računati na

odpor zaradi:

 navad, saj se ljudje istovetimo s svojimi navadami, postanemo navezani nanje in tudi

z njimi zasvojeni;

 strahu, da bi si z drugačno prehrano škodovali sebi in svojim;

 slabe vesti, saj nihče ne mara, da ga kdo opozarja (spominja) na neetično ravnanje, za

katerega globoko v sebi ve, da je takšno in ga na številne načine noče videti, ampak

ga tolerira zaradi prvih dveh razlogov.



Pri nastajanju in utrjevanju vseh treh razlogov ima izjemen vpliv kapital, ki si je v dobršni

meri podredil znanost, stroko, šolstvo, medije in politiko. Zato bi naj bili, po mojem videnju,

vegani:

 vzor ljubečemu in spoštljivem sobivanju;

 razumevajoči in strpni do vsejedcev zaradi prejšnjih treh vzrokov;

 dobro informirani in aktivni pri prenašanju dokazljivih resnic.



Smo v svetu organiziranih interesov, zato je treba premišljevati o organizacijskih oblikah, ki

bodo zagotavljale vpliv na tako nujne in usodno pomembne družbene spremembe.





Aktivizem aktivistov posameznikov





Anja Radaljac*


*Aktivistka posameznica, travozer@gmail.com

Predstavljam delo aktivistke posameznice, ki ni vključena v društva idr. Opažam, da v

slovenskem prostoru v primerjavi s tujino ne poznamo aktivistov, ki bi svoj aktivizem izvajali

kot svojo 'full time' dejavnost oz. se od nje preživljali, prim.: v tujini se aktivisti lahko

preživljajo denimo s predavanji (po šolah, fakultetah), s pisanjem literature na to temo,

ustvarjanjem video prispevkov (YouTube). Četudi obstajajo organizacije, ki se ukvarjajo

izključno s finančno podporo aktivistov lahko številni aktivisti živijo tudi od neposredne

finančne podpore posameznikov, ki podpirajo njihovo delo (prim. YouTube kanal Bite size

vegan). V našem prostoru se zdi trenutno kaj takega neizvedljivo. Aktivisti posamezniki

namenjamo aktivističnemu delu izključno svoj prosti čas in lastna sredstva (npr. za bencin,

opremo itd.) A kaj malo je tudi podpore v veganskih skupnostih, zaradi česar je delo

preprosto težko razširjati. Sama sem iskala – in še vedno iščem – obliko aktivizma, ki bi ga

lahko v čim večji meri izvajala sama, ampak se zlasti v zadnjem času sprašujem ali je taka

oblika aktivizma v Sloveniji sploh mogoča: poskušala sem s snemanjem video posnetkov,

izdelovanjem animacij, pisanjem za kulturni medij Airbeletrina, predavanjih po srednjih šolah

za dijake, objavila sem tudi knjigo z naslovom Puščava, klet, katakombe (Litera, 2016) ki mdr.

naslavlja človekov odnos do živali in skuša specizem umestiti med druge oblike nestrpnosti.

Videem je stalno upadalo št. ogledov, četudi sem jih delila v vseh veganskih skupinah,

predavanja je le težko zagotoviti, ker posameznike na šolah le redko sprejmejo (kontaktirala

sem vse srednje šole v Sloveniji!), knjiga je v pol leta, odkar je na trgu, dosegla 50 izposoj.

Brez širše podpore je delo aktivistov posameznikov nemogoče, zlasti pa je nemogoče

kontinuirano delo v prostem času – tovrstno delovanje preprosto ne more zagotoviti

dovoljšne profesionalnosti. Zdi se, da v slovenskem prostoru ni interesa za aktivizem, ki skuša

odnos do nečloveških živali umestiti v družbeno okolje, opažam, da je zanimanje zlasti za

aktivizem preko širjenja receptov ter velferističnih pobud, kar zaznavam kot problematično,

ker menim, da ne spreminja odnosa, ki ga gojimo do nečloveških živali: izkoriščanje živali za

prehrano ni edina oblika izkoriščanja živali in v kolikor ne umeščamo živalskega vprašanja v

širši družbeni kontekst, bomo po kljub spremembi prehrane lahko ohranjali reifikacijo in

lastninjenje živali.

Ključne besede: aktivizem posameznikov, finančna podpora, pogoji v slovenskem prostoru,

YouTube aktivizem, pisanje besedil z aktivistično noto





Ko ne slišiš petja ptic





Jasmina Hrastovec*


*Avtorica bloga Minci kuha – Vegi, preprosto in dostopno, mincikuha@gmail.com

Petje ptic nas navadno navdaja z ljubeznijo, s prebujenjem. V bistvu nas prebudi. Kot otrok in

mlado dekle, ki sem odraščala na vasi, sem imela vedno predočeno popolnoma realno sliko,

kako se »hrana« pridela. Sodelovala sem pri pripravah, če temu lahko tako rečem. Naučena

sem, da se jedi pripravi z ljubeznijo, vendar takrat je to zajemalo pripravo hrane ne glede na

vse žrtve, ki so bile vključene.

Tako sem lepo živela dolga leta, četudi sem sodelovala pri zakolih živali, ki so bile v bistvu

moje prijateljice. Sicer sem v sebi bìla velik boj, saj so meni ljubi ljudje »dvignili roko« nad

moje prijatelje, nato so mi jih še postregli. To navzkrižje ni lahko preživeti in enostavno sem

morala zapreti srce.

Vendar, ko sem videla »pobiti« bika, se je v meni nekaj vzbudilo. Tisto pristno občutenje in

sočutje. Bilo mi je žal, bila sem globoko razočarana nad človekom. Prenehala sem uživati

meso. Jajc pa že tako nisem preveč marala, kar ne pomeni, da sem jih prenehala uživati v

slaščicah in na pogostitvah, ti skriti »detajli«. Nato sem ponovno začeli jesti meso, pa zopet

prenehala. Moja moralno etična prepričanja in moja dejanja sta bila na nasprotnih bregovih.

Bìla sem hude notranje boje. Prav tako sem si zatiskala oči pred, sicer meni že poznanim,

načinom »pridelave« mleka. Preprosto sem si zamislila srečne molzne živali. Dokler ni

doletelo mene...

Z ljubeznijo mojega življenja sva osem let poskušala, da bi okronala najino zvezo z največjo

srečo, otrokom. Vendar nama ni bilo namenjeno. Preživela sva šest spontanih splavov.

Popolnoma sem že obupala. Nato pa se je zgodilo, pod srcem sem nosila dete. Sreča in

ljubezen, ki sva jo občutila ob tem je bila nepopisna. Bolečina, ko sva izvedela, da je deček

med nosečnostjo »odšel« je nerazložljiva še danes. Takrat sem doumela bolečino MATER,

vseh MATER sveta, ki izgubijo otroke, doumela sem, kako globoka je stiska ob žalovanju za

otrokom. Tega nisem mogla več podpirati, nisem si mogla dovoliti, da bom počela materam

takšno zlo. In ZATO sem postala sem veganka. Namreč ob izgubi otroka se mi je zgodil

trenutek, ki je trajal več kot dve leti. To je trenutek, KO NE SLIŠIŠ PETJA PTIC. Žalost je

neopisljiva, bolečina je na meji blaznosti.

Takrat sem doumela, da četudi bi molzne živali živele na pašnikih in ne privezane na verigah,

je največje zlo, ki jim ga povzročamo ravno žalovanje za otroci in to večkrat. Nemočne,

žalujoče in nato molzene za beli nektar, ki jim ga vzame človek. Pohlep zaradi denarja in

zadovoljevanje okusa... nesprejemljivo.

Poskušam ozaveščati skozi lastno zgodbo in pa obenem ponujam rešitev s prehrano, ki je

cenovno ugodna in dostopna v vseh trgovinah. Čeprav je veganstvo veliko bolj kompleksno

se še vedno navadno prične na krožniku. Pomembno je, da posameznik postavi moralno

etične vrednote v kraj in prostor, kjer živi in si tako kroji prehrano, obutev, obleko. Mi, ki

živimo v Sloveniji oz. podnebno podobnih državah, nimamo nobene potrebe po sestavinah

živalskega izvora.

Ključne besede: veganska prehrana, žalovanje za otrokom, mincikuha





Selekcija ter vzreja domačih živali in človekova odgovornost





D. Osterman*


*Veterinarska Ambulanta Osterman, Slovenj Gradec, Slovenija





Domače živali so bitja, ki imajo v naravnem prostoru prav posebno mesto.

Filogenetsko imajo z določenimi divjimi vrstami sicer skupne korenine, vendar obstaja med

njimi velika razlika. Če so divje živali produkt bodisi evolucije bodisi Boga, odvisno v kaj

človek verjame, pa so domače živali dejansko produkt človeka. Človek je bil tisti, ki je

vnesel med domače živali neverjetno raznolikost, po njem je nastalo ogromno pasem ter

novih vrst domačih živali. Skozi zgodovino je človek, glede na to kje je živel, bolj ali manj

posegal v življenjsko strukturo živalskih vrst in jih poskušal spreminjati, vse z namenom, da se

le-te približajo nekemu idealu, ki si ga je človek ustvaril glede na svoje potrebe. Temu

procesu pravimo selekcija oziroma tudi vzreja živali. Bolj kot je človek posegal v globine

genetske znanosti, bolj so postajali posegi v vzrejo prefinjeni, a hkrati vedno bolj nasilni. Prav

slednje je močno vplivalo na razvoj človeštva. Novonastale pasme živali so sobivale in

soustvarjale človeško zgodovino na najbolj intimen in neposreden način, ob tem pa je bil

etični vidik bolj ali manj vedno prezrt. Človek je vseskozi jemal in dojemal živali bolj kot stvari

in ne toliko kot živa bitja s svojo bivanjsko avtonomijo. Odtujenost človeka do domačih živali

mu je omogočala, da je z njimi lahko ravnal brezčutno ter jih jemal kot nekaj s čimer lahko

poljubno ravna v skladu s svojimi potrebami in željami. Tako je človek že zelo zgodaj v

zgodovini ustvaril etične norme iz katerih so bile živali popolnoma izključene. Človek se je, še

posebej v zahodni civilizaciji, ogradil od vsakršne odgovornosti do domačih živali, pomembna

mu je bila le osebna in kolektivna dobrobit. Domače živali zanj niso bile bitja s katerimi bi

živel v sožitju, temveč bitja, ki morajo brezkompromisno izpolnjevati njegova pričakovanja

ter koristiti njegovi osebni in kolektivni dobrobiti. V ta kontekst seveda nikoli ni bila

umeščena kakršnakoli odgovornost človeka, ki pa je dejansko ključnega pomena. Bistvo

etičnega problema človekovega odnosa do domačih živali in tudi reševanje le tega pa je v

dejavnosti vzreje in selekcije same. Človek je namreč zavoljo tega, ker domače živali

»ustvarja«, izvorno odgovoren za njih, tako kot so np. starši odgovorni za svoje otroke.

Štajerskih kokoši in Krškopoljskega prašiča ne bi bilo brez človeka, kar potrjuje, da je človek v

odnosu do domačih živali v vlogi kreacionista, ki nenehno uveljavlja svoje želje in potrebe v

novo nastalih pasemskih različicah domačih živali. In kot takšen ima izvorno odgovornost do

novonastalega bitja, ki ga je ustvaril. To živo bitje pa ima svojo entiteto, ki čuti, živi in biva

avtonomno, pa vendarle vseskozi v naši soodvisnosti. Bistvo tega najlažje vidimo,

če pogledamo razliko med odgovornostjo človeka do divjih in domačih živali. Če zajema

odgovorni odnos do divjih živali predvsem pravico do svobode in omogočanja bivanjskega

prostora, smo pri domačih živalih, kot njihovi »kreatorji«, odgovorni za njihovo celokupno

dobrobit. Resnično zavedanje dejstva, kako zelo usodno smo zaznamovali domače živali s

svojim poseganjem v njihovo entiteto, bi moral biti dovoljšen razlog za to, da se kot

posamezniki in kot družba zavemo svoje odgovornosti, ki jo imamo do teh živih bitij.



Ključne besede: domače živali, selekcija, človekova odgovornost



Društvo ZaŽivali!*

*www.zazivali.org, info@zazivali.org

V društvu Za živali! razumemo gibanje za pravice živali kot politično gibanje, ki je sestavni del

globalne kritike izkoriščanja, zatiranja in sistemskega nasilja in kot tako sestavni del

emancipatornih (delavskih, transfeminističnih, protirasističnih in drugih) gibanj in njihove

zahteve po družbeni pravičnosti.

Gibanje za pravice živali pridobi status političnosti s kritiko sistemskega in strukturnega

zatiranja živali in posledično delegitimizacijo kapitalističnega družbeno-ekonomskega

sistema. V svoji protikapitalistični naravnanosti se gibanje za pravice živali usmerja na vlogo

kapitalistične politične ekonomije v oblikovanju človeško-živalskih odnosov in izkoriščanju

živali, hkrati pa se vzpostavlja kot radikalna kritika vseh tistih animalističnih gibanj, ki:

− se omejujejo na določene oblike nasilja nad živalmi, kot so denimo kampanje proti krznu;

parcialni uvidi namreč premikajo težišče kritike s sistemske nepravičnosti na zgolj enega od

njenih učinkov;

− ponujajo navidezno spravljive rešitve v smislu zgolj reformističnih posegov, kot je denimo

promocija proste reje živali, saj te ohranjajo in utrjujejo institucionalizirano uporabo živali,

namesto da bi jo preizpraševale, spoj »humane« reje in profitabilnosti pa je eno temeljnih

načel nove kapitalistične retorike;

− v kampanjah reproducirajo rasne, spolne, razredne in druge hierarhije, npr. kampanje, ki

kritiko zatiranja živali posredujejo z medijskimi podobami, ki perpetuirajo seksualno

objektivizacijo žensk; te strukturirajo prav tiste družbene neenakosti, ki jih želijo preseči

(posamezne ideologije ne moremo preseči z ohranjanjem vzorca strukturnih neenakosti).

V času, ko se veganstvo v neoliberalnem individualističnem okviru degradira na enega od

potrošniških življenjskih slogov (kjer je zahodni slog življenja evfemizem za to, da eni druge

zatirajo), se kaže nujna potreba po intersekcijskem veganstvu in graditvi inkluzivnega gibanja

za pravice živali.





Čuječnost v individualnem in skupnostnem aktivizmu

dr. Matjaž Kovše



To kako vidimo, čutimo in dojemamo svet, ter kakšni so naši nameni določa naše odzive in

delovanje. Jasnost namena ni pomembna zgolj zaradi tega, ker poveča učinek izrečenih

besed in delovanja, ampak zaradi osnovnega usmerjanja in narave delovanja. Pri tem je

ključnega pomena ali so nameni (ne/zavedoma) povezani s pohlepom, jezo, strahom,

zablodami ali na drugi strani s sočutjem, radostjo, mirom, lahkotnostjo, ravnovesjem,

zaupanjem, životvornostjo, ... Pomembno je tudi zavedanje o tem česa vse ne počnemo, ne

zgolj samo o tem kar počnemo. Predstavljenih bo nekaj praks in dnevnih rutin kot podpore

pri povezanosti s sabo in izboljšanju odnosov z drugimi, z namenom ustvarjalnega,

povezujočega, celovitega, trajnostnega, zavednega in neutrudljivega delovanja.



Ključne besede: etična osredotočena pozornost, nenasilna komunikacija - jezik življenja in

povezovanja, ljubeča naklonjenost, kreativni mir





Zanikanje moralne odgovornosti do živali



doc. dr. Tomaž Grušovnik*



*Univerza na Primorskem in Mednarodna podiplomska šola Jožef Stefan



Teorija kognitivne disonance pravi, da posamezniki slabo prenašamo konflikt naših misli,

zato smo močno nagnjeni k temu, da ga odstranimo vsakič, ko se pojavi. Dodatna

predpostavka te teorije je, da ta konflikt odstranimo s čim manj napora. Recimo, da ima

oseba te tri misli:

1. Dolgo življenje je dobro in zaželeno

2. Kajenje skrajšuje življenje

3. Kadim

Te misli so v konfliktu, saj očitno oseba počne nekaj, kar je v nasprotju z njenimi prepričanji.

Konflikt lahko odstrani tako, da spremeni misel 3. Vendar to terja precej napora, zato je

verjetneje, da bo oseba spremenila misel 2. (denimo: »Poznam človeka, ki je skadil dve škatli

cigaret na dan in je dočakal 85 let!«) ali misel 3. (denimo: »Ah! Kaj mi bo dolgo življenje, če

pa v njem ne uživam, vsak pa mora enkrat umreti.«).

Teza, ki jo zagovarjam, je, da imamo podoben konflikt na delu kadar uživamo meso:

1. Pri pridelavi mesa živali trpijo in umirajo

2. Nepotrebno povzročanje trpljenja je moralno sporno

3. Jem meso

Ker se je navadi uživanja mesa težje odpovedati kot spremeniti misli 1. ali 2., pri

posameznikih naletimo na slednje. Od tod izvirajo tipični protiargumenti, naperjeni proti

veganstvu in vegetarijanstvu (npr. zamenjava misli 1.: »Živali so zaklane humano in ne

trpijo«; ali zamenjava misli 2.: »Rejne živali so tukaj zato, da jih zakoljemo«, »Brez tega, da

uživam meso, ne bi mogel preživeti«, »S tem, ko koljemo živali, zvišujemo BDP«).

Ta teorija vrže novo luč na naše razumevanje (ne)odločitev posameznikov za tak slog

življenja, ki bi bil živalim bolj naklonjen. Ne gre za to, da bi bili ljudje premalo informirani o

grozotah, ki jih preživljajo rejne (in druge) živali, temveč za to, da teh dejstev ne želijo slišati

in jih ozavestiti, ker ti podatki v njih sprožajo nezaželen kognitivni konflikt (to je tudi razlog,

zakaj je poklic mesarja stigmatiziran in zakaj so klavnice vedno odmaknjene od javnosti). Zato

zanikajo svojo moralno odgovornost do živali. To je opazka, ki je za izobraževanje in

osveščanje o pravicah živali bistvenega pomena, saj daje vedeti, da je razmišljanje

posameznikov pogosto iracionalno in konzervativno. Vzgojno-izobraževalne strategije se

morajo tej želji posameznikov po nevednosti ustrezno prilagoditi.



Ključne besede: etika živali, vegetarijanstvo, veganstvo, zanikanje, kognitivna disonanca





UTRINKI S SREČANJA