Čakajoč nekaj, da se zgodi
To je nek čas in prostor, vendar ni povsem jasno, kateri. Pa saj mineva, izginja! Zdaj vem, nikoli ne bom dokončal te zgodbe. Klavir ne-nehno ponavlja isto melodijo, vse glasneje. Zbežati? Eno samo neskončno padanje. Potrpi, čas bo zacelil rane, pravi naslednja bitka. Mr-zlično brskam po sebi — le kam so se skrile vse pesmi? Pozabil sem besede, pozabil IjucS. Si tudi ti Afroditi vrgel kamen? Ali si sklenil, da odi-deš? Za vsakimi zaprtimi vrati so še ena in potem še ena, vseh nikoli ne moreš odpreti. Ko-rale upanja se drobe pod nogami. Jaz? Sedim tukaj, minevanje, pred mano bel list, ki ne bo ni-koli pesem.
ANDREJ BLATNIK