2Q
Knjiže Slovenska književnost.
Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1896.
Od 1. 1895. do 1. 1896. se nam kaže zopet znaten napredek, bodisi v številu udov, bodisi v knjigah. Izkušnja kaže in priča, da je sedaj družba na pravi poti. Veselo znamenje je zlasti to, da vsi zavedni Slovenci in vsi naši časniki jednoglasno delujejo in vnemajo za družbo; v nobenem narodnem delu nismo tako jedini, kakor smo tukaj.1) Da, prav družba sv. Mohorja kaže, kako je za našo književnost potrebna jedinost, ako želimo lepih uspehov; kaže pa tudi, kakšno slovstvo sme upati ugodne bodočnosti.
Letos je dospela družba do 75.227 udov. To je zares lepo število! Ako se oziramo na majhno število Slovencev, smemo reči — kolikor vem —, da noben drug narod se ne more ponašati z jed-nakim književnim in verskim društvom. V ljubljanski škofiji pride na 19 oseb po jeden ud Mohorjan; ali počez se lahko reče, da vsaka druga ali tretja družina že ima mohorske knjige. Kakor je to zares veselo, tako pa nam to število tudi pravi, da se da podvojiti in potrojiti celo na Kranjskem. Torej  le Še na delo!
Letošnjih knjig je Šest, različnih po vsebini in obliki.
Zgodbe sv. pisma. Slovencem priredil in razloijl dr. Frančišek Lampe. 3. snopič. 40. Strani 225—352. — V tem snopiču se obdeluje sveta zgodovina od onega časa, ko je dobil Mojzes novi tabli, pa do Samsonove smrti, torej jako obširna doba. Zvedenec umeva, da je bilo tukaj treba mnogo krčiti, bodisi z ozirom na bralce, bodisi z ozirom na to, da se mora delo pomikati naprej neprepočasno.
Ocenjati „Zgodeb" ne moremo; samo nekaj pripominjamo zastran slik. Primerilo se nam je že večkrat, da je kak bistrogled kritik opazil v slikah neprimerne stvari, katerih sami nismo opazili. Gledamo namreč pri slikah na splošni značaj, in ne preiskujemo teh in teh rečij z drobnogledom. Otroci se ne pohujšujejo, ako vidijo kako golo roko, pač pa poželjive oči kakega odrastlega iz-prijenca. Četudi je jako, jako težko, dobiti slik, katere bi ustrezale vsem nravnim zahtevam, vendar bomo v bodoče še bolje pazili in rajši zavrgli podobo,  kakor da bi jo objavili komu  v spotiko.
L.
Slovenska pesmarica. L %ye?ek. 8°. Str. 205. —  Kakor je   nekdaj    „Cecilija"    mnogo   koristila
*) Kolika je stanovska občutljivost, to so nam pokazali zadnji pojavi v slovenski kritiki. Dobro, a pomnite: Cesar nečeš, da bi drugi tebi storili, tega tudi ti drugim ne st6ri!
v n o s t.
cerkvenemu petju, tako hoče sedaj koristiti posvetnemu petju „Pesmarica". Naš narod rad poje. Rečemo pa še rajši in bolj po resnici, da je nekdaj jako rad pel, zakaj dandanes nazaduje med narodom petje vsestransko: poje se manj in poje se slabše. Kako radi pojo kmetiški fantje nedostojne in  celo grde pesmi,  to je dovolj  znano.
Res potrebno je bilo, da je odbor tako razširjene družbe sv. Mohorja sklenil povzdigniti posvetno petje z dobro in mično „Pesmarico". Ta lepa zbirka bo gotovo globoko prodrla med narod, Če ne hitro,  vsaj  polagoma.
V   obče smo s knjigo lahko zadovoljni. Da pa vendar odkrito izrečemo še drug del svoje misli, povemo, da se nam nekatere pesmi zde nekam previsoke za naš namen. Lahke pesmi se udomačijo najprej, težke bodo ostale samo na papirju. Med „narodom" ni mnogo zborov, ki bi bili kos vsem natisnjenim pesmam. Seveda, urednik si je mislil: Razlika mika — in — za vsakega nekaj! Ker imamo tukaj Šele prvi zvezek, upamo, da nam poda gospod urednik pozneje še več pravih narodnih pesmij.
V   besedah pa želimo, da bi se apostrofi in drugi pesniški nedostatki odstranili, saj slovenski jezik je že toliko olikan, da se jih lahko ognemo. V tem oziru bi utegnilo biti boljše. Kaj slabo se sliši in bere n. pr. stran   198. poslednja kitica:
Oh, naj spominja in vselej nas viža Posihdob znamn'je mis'jonskega križa!
Kakor je gospod koncertni vodja M. Hubad v glasbi nekatere akorde premenil in zboljšal (vendar je vsakega še živečega skladatelja vprašal, ali sme nekoliko preminjati, ker se po njegovem mnenju to in ono bolje glasi in je izvajanje ložje), tako bi tudi želeli, da bi gospod župnik J. Aljaž dal besede  kakemu veščaku v popravo.
S tem pa nismo hoteli knjigi kratiti veljave in urednikove zaslužene hvale. Knjiga se nam zdi velepomenljiva in zlato darilo družbe sv. Mohorja, zato smo v oceni — dejali bi — nekoliko sit-nejši  kakor po  navadi.                               L. d H.
Marija Devica, majnikova Kraljica. Izvirno spisal P. Beks, general društva Jezusovega. Slovencem priredil Anton Zgur, duhovnik ljubljanske škofije. Izdala in z^alozjla družba sv. Mohorja v Celovcu. i8gb. Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. — Slovenci se ne naveličamo „Smarnic". Tega si v svesti nam je družbeni odbor zopet podal „Smarnice", ki so za nas sicer nove, a so doživele v Nemcih že 15. natisek. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem so po-božnosti k Mariji Devici, majnikovi Kraljici, in sicer za vsak dan v mesecu po jedno premišljevanje iz   življenja   Marijinega,  po   jedna   molitev,