Ivan Sistov: V. parku.
681
roslovenskega pouka, ki ne prinaša sadu le učenjakom, ampak tudi pisateljem in sploh omikancem slovanskim!
Zal, da moramo stari slovenščini odreči tudi to namišljeno korist; realisti, kakršni smo, smatramo to korist za takisto iluzorno in fantastično, kakor domišljivost onih privržencev staroklasične nlologije, ki si od latinskega pouka obetajo praktične koristi za lahno in brzo učenje — romanskih jezikov. Mi, ki iz izkušnje poznamo to stvar, vemo, da je tako učenje romanskih jezikov preko latinščine strašanski ovinek — okolo hrbta v žep, in da je najboljše takoj od kraja pričeti z romanščino samo (italijanščino, francoščino). In takisto bi bilo neizmerno več vredno, ako bi se na srednjih šolah slovanskih poučeval namesto stare slovenščine kar naravnost tisti bratovski jezik, ki je po dejanskih razmerah najbolj potreben — pri nas seveda hrvaški.
S tem smo pri kraju. Zal nam je le, da smo morali od začetka do konca nasprotovati Levstikovim nazorom glede stare slovenščine; toda: amicus Levstik,   sed magis amica — veritas!
*žfca &'¦.
sa
V parku.
raci se. Lahno, lahno Gube se kulise Pred dušo temno, En hip, še en hip, En utrip Je telo.
V  prvem žarki Gori zvezda že, Že listi po parki Počasi blede,
V  svojo skrivnost Dušo tope . . .
O radost!
Kostanji molčijo. Ah, skoraj   bo noč, Skoraj v harmonijo Neslišnih glasov Duh kot nov Plul bo sanjajoč, Pojoč . . .
Že s svetlobo rožno Se zliva mrak, Kak nervozno Trepeče zrak . . . Tu sem, tu Kot eter lahak, Brez glasu . . .
Ivan Sistov.