FRAN MASEU PODLIMBARSKI ' - - . . • L norauče ol 886.3-3 MASELJ F. Zbrani 4 /2 88G.3 Mase 1 j F 0280000880 1 ravnaj s (qvjigol loJb/telo Slovenski pisatelji. Fr. Maselj - Podlimbarski. IV. 2. r UUD. L noR- FR. MASLJA - PODLIMBARSKEGA ZBRANI SPISI UREDIL DR. JANKO ŠLEBINGER V LJUBLJANI 1931 IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA" (ODGOVOREN FRAN ŠARABON) JA / 'iZ i,, FR. HASLJA - PODLIMBARSKEGA ZBRANIH SPISOV IV. ZVEZEK GOSPODIH FRANJO 2. DEL UllD V LJUBLJANI 1931 IZDALA IN ZALOŽILA ..TISKOVNA ZADRUGA" (ODGOVOREN FRAN ŠARABON) > NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA, D. D. V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBROŽIČ). 26. Po obedu se je potil v goro. Tih in zamiš* ljen je šel preko Medvedjega dola, ne da bi besedo izpregovoril z delavci, ki so pri nje# govem prihodu dvignili glave, navajeni njego* vega prijaznega pozdrava. Ni se mu mudilo, solnce je stalo na modrojasni vedrini še daleč od Zeleboja. V onem delu pragozda, ki so mu drvarji prizanesli, ker so ga spoznali za bol# nega, je poduškal. Sedeč na skali ob neznatni stezici je zvesto gledal gor in dol med drevje, se li ne pojavi oni, ki ga je bil pozval. Ohlajen je nadaljeval pot. Srce mu je bilo močneje, kadar se je ozrl krog sebe, se li ne odvali od kod iz gozdnega mraka nesrečnež, ki se mora skrivati pred orožniki. Nad udrtino, kjer je oni dan z daljnogledom zasledoval Atifa Sa# rajlijo, je dolgo stal. Pregledal je vso goljavo: razen šumljanja vode v jarku nikjer glasu in nobenega živega bitja. Solnce je stalo nad Zelebojem, ko je zavil krog skalnih gruč in zagledal tisto mračno dolinico, kjer je bil zad= njič zaspal. In tam ga je čakal Joviča. Sedel je na trati in poleg šumar, tisti Milan Nikolič, ki ga je bil Vilar že dvakrat površno videl v Mi« loševičevi družbi. Moža sta vstala, ko se je njima približal. Joviča je pobral svojo dre* novko, mu šel naproti ter mu stisnil roko v zahvalo, da se je odzval njegovi prošnji. Šumar si je obesil karabinko na ramo. Oster in presunljiv smeh je zaigral v njegovih tem* nih očeh. «Nu, pobratime, zdravstvuj!« se je poslavljal z globoko donečim glasom pri Jo* vici. «Jaz grem preko Kravanje, da ustrelim zajca za večerjo. A pazi mi, Joviča, na roko, da bo zdrava, kadar prenehajo kokodakati jajca in zapojo petelini. In zapomni si: beg je ukazal psu, pes repu, rep dlaki, dlaka je vedno na tlaki.» Po teh zagonetnih besedah je snel karabinko, napravil ž njo inženjerju vojaško počaščenje in jo prenesel na levo stran na srce. Nato je pohitel po stezi, ki je držala navkreber proti prevalu. Vilar je gledal za orjaškim gozdnim čuvajem, čigar skrivnostne besede je pač slišal, pa jih ni razumel. Šele, ko mu je izginil izpred oči, je opazil, da Joviča več ne nosi roke na preramnici, ima jo pa še obvezano. «Kaj je s tem skrivnostnim šumarjem?» je vprašal. «V katerem taboru se nahaja ta: v vašem ali v tujem? Morda služi obema.» »Pošten človek je Milan Nikolič«, je od* govoril Joviča. «To je torej tisti, ki vam prinaša novice iz tujega tabora?« «1 višje glave so na naši strani. Vedi, da so razmere zdaj za naše ljudstvo takšne, da no* ben Bošnjak ne more mirno gledati nanje. Zato sem te povabil na to samoto, da zveš, kakšnih ne dvomljivih, ampak naravnost zlo* činskih ljudi se poslužuje vaša uprava, da po* gubi nedolžnega človeka.« «Naša uprava ni idealna, a tako slaba ni, kakor sodiš ti.» »Nezmožna je, zato nastavlja pri nas ne* zmožne ljudi iz vaših krajev. Vesela je, da se jih iznebi doma. In če pridobi našega človeka, če dobi Bošnjaka, ki ji hoče opravljati iškari* jotsko delo, vzame tudi njega v svojo službo.« Joviča se je spustil po strmem pobočju v jarek, Vilar za njim. Debeli gramoz ni držal težke stopinje, tako da sta bolj drčala nego šla. Iz kamenja, izpostavljenega ves dan solnčni žari, je puhtela toplota in zvrha jima je solnce pripekalo v tilnik. Vsa zapotena sta pridrsala v dno jarka k potoku. Do sem ni segalo solnce; osvežujoč hlad ju je obvel. Jo* vica je postal, se naslonil na skalo in izpre* govoril: »Gospodine Franjo, morda veš, kako se je vršila okupacija tuzlanskega okraja —» «Vem», mu je prestrigel besedo inženjer, počivajoč na kamnu in si otirajoč pot s čela. «Saj sem sam služil v diviziji generala Sza* paryja.» Joviča je debelo pogledal nanj. »Dobro. Ako si služil, veš. Ko je Szapary vdrugič na* valil na Tuzlo ter jo osvojil in je plevljanski mufti s svojimi Arnavti bežal proti Zvorniku, so se vstaši, ki so se bili iz tuzlanskega okraja pridružili muftiju, razkropili na vse štiri ve* trove. Mnogo jih je bežalo preko Konj*planine po stezi, na kateri sva prej stala, v pokrajino ob Drinači, Krivaji in pod Romanjo*planino. Tam je gospodovala že vaša vojska. Ker ji vstaši niso hoteli oboroženi priti v pest, so spotoma pometali orožje v hosto ali ga skrili v duplinah in jamah skalovja. Bajdi za menoj, pokažem ti takšno skrivališče!» Lezla sta nekaj časa kraj potoka navzdol med redkim, a bohotnim zelenjem, priraslim iz peska in gline. Na levo in desno so stale pečine, obrasle z mahom in bornim grmičjem; na njih so se poznali vplivi prirodnih sil: tu je dežnica ali snežnica vrtala po njih in jih izmila, ali jih je pa raztrgal mraz; tam trohni in se drobi med zarezami in razpokami v prst kamenje, ki se je odkrušilo od skalnih gruč; in tu široko zija razpočena skala, kakor bi podzemeljski zmaj odpiral žrelo in vdihaval zrak, in visoko gori mora ležati na nekakšnem obronku ali pomolu majhna leha rodovitne zemlje, vsa prerasla z zeliščem, ki se od zdolaj zdi podobno pisanemu šopku, pripetemu k skali za okras. Dočim je Vilar včasi pogledal v razsekano pobočje, ugibajoč, koliko je kras škega značaja v teh skalah, je Joviča bistro zrl v tla ter delal gaz med širokimi, temno pega« stimi listi pripotočnih rastlin. Zdajci pa je postal. «Evo, tu je hodila nedavno človeška noga. Tu pred nama se pozna v glini sled opanke®, je izpregovoril in odgrnil z drenovko zelišče. «Tu in tam je zlomljeno sočnato stebelce. O, tu je te dni hodil prekleti Atif Sarajlija.» Vilarju se je začelo daniti. In hitro je po« vzel: «Res je hodil. Veš li, tisto popoldne, ko si mi v teh samotah pravil povest svojega bed= nega življenja, sem ga gori s steze opazoval, kako je lezel iz tega jarka. Pod pazduho je nesel nekaj v papir ali v cunje zavitega.® Joviča se je naglo obrnil in trpko izbruhnil: «Glej, gospodine dragi, kako se vse to ujema! Tega mi takrat nisi povedal, da je nekaj nesel. Torej baš tisti dan! Turški pes je nesel orožje iz skrivališča, da ga podtakne meni in Mušiču. Ha j diva dalje!® Inženjer ni bil na jasnem, kako je to, da je tu sredi gozdov skladišče orožja, ne da bi ljudje kradli handžarje in samopale. Joviča mu je razložil, da je orožje skril najbrž neki Smajo Sarajlija, ki je bežal z vstaši iz Tuzle in je potem pred svojo smrtjo povedal zanj svojemu bratu Atifu. »Dolgo sem pazil na Atifa, kam hodi po handžarje, ki jih prodaja tujcem,» je razkladal Miloševič, »naposled sem ga spazil. Razen mene, Atifa in še dveh drugih nihče ne ve za to skladišče. In ko bi vedel, vsak bi se ga ognil, ker se sedaj vsak boji orožja. Sicer so tudi drugod takšna skrb vališča; baje je bilo zadnje dni septembra leta 1878. po gozdih toliko stran vrženega orožja kakor gob. Dobri ljudje so pobrali in poskrili, kar je bilo porabnega, ker čez sedem let pride vse prav. Kar je bilo slabega, so prostovoljno odnesli v konak. Pri groblji nagomiljenega kamenja sta za* pustila potok ter se vzpela kvišku med grmov* jem in trnjem. Tu in tam so bili po raztrganem pobočju vidni sledovi človeške hoje. Joviča je šel ravno, Vilar je lezel malone po vseh štirih. Prišla sta na ozko, polici podobno torišče ro< dovitne zemlje, ki je prej pokrivala kamenite stene in je morda šele pred dobrim deset* letjem, razgalivši skale, zdrknila doli na tori* šče. Zarastlo jo je samo mlado rastlinje: trnje, borovje, resje in ostra trava. Kdor je pogledal proti vrhu razgaljene stene, je mogel spoznati, kje se je odtrgala ta gruda zemlje. Še več prsti in peska bi bilo pridrčalo s pečine, da ni kru* šen j a zadrževal mogočen borovec, ki se je sam zase stoječ prav na robu skale temno risal na sinjem neb o sklonu in stražil pravilni razvoj v naravi in pa podolgovato nizko odprtino v skalo, pred katero sta prispela Joviča in Vilar. «Tu sva na cilju», je rekel Joviča in kazal na odprtino, nad katero so kakor streha visele kamenene plasti. «Tu treba luči, drugače ne moreva v podzemlje.® Izza pasu je privlekel dve drobni svečici in ju prižgal; eno je sam nesel, drugo je dal tovarišu. Pri vhodu sta se morala skloniti, tako nizka je bila jama. Stis* njen duh po zemlji jima je udaril v nos. Vot* lina se je kmalu toliko zvišala, da sta stopala vzravnana. Slabo sta brleli lučei v gluho temo. Vilar je posvetil v steno- in jo potipal — nič vlažna; tudi tla so bila suha, kamenita: špilja je bila kakor nalašč ustvarjena za orožarno. Obotavljajoč se in preiskujoč podzemlje je nekoliko zaostal. Ko pa je zaslišal iz teme krepke kletve, kakršne se ne spodobijo člo* veku, ki zna na pamet katekizem in psaltir, je hitro stopil za Jovico, ki je ves razburjen go* voril: «Ako je Alah pravičen, mora ga pahniti v sedmo peklo. Moja skrb bo, da ga pahne čim prej. Brušenih handžarjev mi je na raz* polago, kolikor hočem, a zanj bo zadosti eden. Čakaj, ti krvi žejni volk, oči ti iztaknem, učesa ti populim, za tvoja čreva te povlečem preko Konj*planine!» Votlo je donela strašna grož* nja pod obokom podzemlja. «Kaj pa je?» je prestrašen vprašal Vilar. «Glej, tu je ležalo vse polno handžarjev, pušk, samopalov in streliva in tu je za peklo dozoreli pes vzel, kar mi je podtaknil.)) Mo* žaka sta posvetila na tla, kjer so bile v kotu jame ob steni razprostrte suhe, grobo ob* sekane veje kot stelaže za orožje. Vilar je posvetil po vseh vejah. «Na tvojih policah niti pipca ni, kaj še handžar, samopal in tako dalje», se je pošalil. Bolj nego ta za* tohla luknja bi ga bila zanimala hajduška četa s kolotočnimi očmi, visečih brk, oborožena od nog do glave. «Vse je ukradel Atif Sarajlija», je ječal Jo# vica ter svetil po kotih. «Moral je pač domne# vati, da sem ga zalezoval, ko je hodil sem po handžarje, in da sem našel to skrivališče. Glej, tu leže še cunje, ki je ž njimi čistil orožje, in črepinja z oljem —» «Kako more ukrasti, kar ni pripadalo niko# mur. Vzel je zalogo, ki se je brez gospodarja valjala tukaj, ker bi ga bil sicer prehitel kdo drugi®, je ravnodušno menil inženjer in se po# mikal proti izhodu. »Prenesel jo je. O, gotovo je zapazil, da tudi jaz vem za njegovo orožarno, zato. jo je pre# nesel. Zbal se je, da bi kdo zaloge, iz katere je jemal orožje za ničemne namene, ne pokazal zaptijam, zato jo je skril drugam. Ubil te Bog, prekleti nevernik!® Vilar se je oddahnil, ko sta stopila zopet pod vedro nebo in je zagledal nebeško luč. «Brate, povej mi, čemu si me povabil v to samoto?® «Hotel sem ti pojasniti vso stvar, ki si ji bil včeraj popoldne priča. Da je orožje še tukaj, bi bilo mogoče ugonobiti Atifa Sarajlijo. Lahko bi se dokazalo, da je oboje orožje, ono, ki so ga zaptije zaplenili, in ono, ki je bilo tukaj, enega izvora in kova. To bi še ne bil veljaven dokaz za njegovo krivdo, toda ko bi ti hotel pričati, da si videl ono popoldne po* gana, gredočega iz tega jarka —» «Prisežem, da sem ga videl, tudi kuhar v Medvedjem dolu ga je videl tisto popoldne priti od te strani. Prisežem, da je nesel za* vitek, kjer so morda bili handžarji —y> «To bo zadosten dokaz —» «Atif je zvita glava, vse bo utajil in še nate bo zvalil, da si imel ti tukaj orožno skladišče, on pa da te je nadzoroval in čakal ugodne pri< like, ko te lahko zagrabi in ovadi.® Joviča je molčal in premišljeval, zroč Vi* larju naravnost v obraz. Naposled je vprašal: «In ti bi verjel njemu?® «Ne, Joviča. Ti si odkrit človek, vse ver* jamem, kar hočeš. Samo s tvojo politiko se ne ujemam. Pričati pa hočem z lahko vestjo zate, kakor je moja dolžnost.« Iskrene so bile te besede, ker ob njih je mislil na Danico, kateri bi bil rad ohranil zaščitnika. «In kaj namera« vaš sedaj?« je sočutno vprašal. «Sedaj treba rešiti Mušiča. Z orožniki ne maram iti, zato pojdem sam po stranskih po* tih z brda na brdo pa v Tuzlo. Jutri, ko se dan zazna, bom stal pred konakom. Ne bojim se vaših sodnikov. Na hercegovskih bojiščih sem se navadil gledati smrti v obraz, v Bosni se nisem bal razvratnih ljudi, ne vaših sodnikov in zaptij, ne vaših psov, kakor veš —» Joviči se je pojavil v očeh melanholičen nasmeh, ki je rekel: Glejte, kako odločna in neupogljiva je volja mojega gospodarja, nasmeh, ki ga včasi zdravniški izvedenci pred sodiščem pro« glašajo za znak dušne nenormalnosti. «In sedaj sd vašim sodnikom zopet smelo zazrem v obraz«, je pristavil. «Potem pa, kar Bog da in sreča junaška! Hajdiva!« Ubrala sta povratno pot v jarek, potem po« ševno po groblji razdrobljenega skalovja, prav tam, koder je šel oni dan Atif Sarajlija s svo« jim plenom. Zasopljen se je pletel in lovil inženjer za svojim bodrim tovarišem. Za« mislil se je vanj. Okolnost, da se je odločil k sodišču, mu je ugajala. Čital je že večkrat, kako težko je pri teh preprostih sinovih na« rave, bivajočih pred vrati Orienta, prodreti v globino njih misli in namer in da je dolgo* trajna zasužnjenost zasadila v njih duše oprez* nost in nezaupljivost. No, Joviča se ni kazal boječega in nezaupljivega. Imel je svoje trdo* vratne nazore, plaval je v svojih priljubljenih idejah, s katerimi se je odkrito ponašal. Vilar je našel neko sorodnost med svojim in nje* govim značajem. Po obeh se je vila črta glo* bokega usmiljenja, ki ju je spajala. Vedel je, da misli Joviča, gredoč preko planine, inten* zivno o tem, kako bi pomagal ne sebi, ampak drugim. Tudi on, Vilar, je nosil na svojih sa= motnih potih take nazore v glavi. Razloček pa je bil ta, da Joviča ni bil razsoden, dočakljiv človek, da ga je gnala njegova vroča južna kri naprej in se je v svoji domišljavosti zanašal na odpor z orožjem v roki. Jedro njegovih misli je bil odpor na vsej črti proti vsiljenemu in krivičnemu redu. In to je bilo naravno, ker na Balkanu tekmujejo narodi z orožjem, ne kakor na zapadu, z gospodarskimi podvigi, s številkami, ki značijo kapital; Vilar pa je sa* njaril o tem, kako bi mirnim potom privedel svoje drvarje in kolikor mogoče tudi druge bosenske ljudi iz njih bednega stanja do bla* gostanja, sicer ne do takšnega razvratnega nadčloveškega življenja, kakršnega uživajo njegovi znanci na otoku, pač pa do neke pri* jetne, tople udobnosti, v kateri bi se le malo čutila peza robstva. Bal se je za Miloševiča. Ta človek, ki pozna narod in bi mu s svojo nadarjenostjo lahko več koristil nego sto tuje cev, se pogreza vedno niže v odpornost. Pač se mu posreči, prepričati sodnike, da je pravi krivec Atif Sarajlija, toda svojih misli ne bo znal kontrolirati, pri zagovoru jih na dlani poda sodnikom, ki bodo smatrali njegovo pre* pričanje za nevarno novoustanovljenemu redu in ga zato lahko do popolne pomiritve dežele pridrže v zaporu. Ko sta prišla na zložno stezico, sta zopet iz* pregovorila. Joviča je vprašal: «Ali nisi ozlo* voljen, da te pokličejo zaradi mene k sodišču?® «Ako povem resnico, kaj mi morejo?® «Mene smatrajo za agitatorja in očitali ti bodo, da občuješ s takšnim človekom. Še ne* varnejše bo občevanje z menoj, kadar posta* nem poleg agitatorja še maščevalec. Ako žene Atif Sarajlija svoje maščevanje do skrajnosti, se tudi jaz lahko posvetim z osveto. Ko opra* vim svojo stvar pri sodišču, ga poiščem v pla* nini. Zagrabim ga za vrat, ko pojde za svojim ničemnim poslom, in zadavim ga, klečečega v travi in klanjajočega se ob zarji proti Meki. Mera njegovih zločinov je polna.® Vilar je odmajal z glavo rekoč: «Ni lahko meriti živemu volku rep in mu šteti zobe.® »Pravijo sicer :Ako se hočeš osvetiti Turčinu, prosi Boga, da ga najdeš pijanega. A jaz mu treznemu upihnem luč življenja in ko bi imel sto handžarjev za pasom.« «Ne ubijaj, prijatelj! Težko je človeku do smrti, če si zločin na ramo naprti. Premisli dobro, na kakšno pot si zašel —» »Kdor dolgo misli, malo dela.» »Poslušaj me, ki ti želim dobro.« »Slabo je zanj, ki vsakega posluša.« »Še slabše je za tistega, ki ne posluša nb kogar. Pomisli, da nisi sam na svetu. Sestro imaš —» Joviča je postal, se obrnil in tako presune Ijivo pogledal na Vilarja, da ta prvi hip ni vedel, ali mu Joviča očita njegovo naklonjen nost Danici, ali ga hoče samo opomniti, da ni vredno govoriti o ženski. »Res — Danico imam rad«, je rekel. »Ona je povsem nedolžna. Mnogo je nedolžnih ljudi, ki trpe po krivem in se ne morejo braniti. Glej, za zatirane ljudi bi plakal, plakal bi za Mušiča, ko bi bilo kaj solz v mojih očeh. Ko se vrne, naj ti pove, koliko je on pretrpel v svojem bednem žive ljenju. Plakal bi za sestro, ko bi solze ganile vaše trde ljudi. Ker pri vas ni usmiljenja za Bošnjaka, treba nam zopet prijeti za puško in handžar. Ne traja dolgo in zopet se bodo glae sile bojne pesmi po hercegovskih gorah. Stojan Kovačevič že zbira vstaške čete, da naredi konec naši sramoti.« «Stojan Kovačevič ne bo mogel odoleti av* strijski premoči, in ko bi šli ž njim vsi možje, kar jih je od Drine do morja«, je hitro in s poudarkom povzel inženjer, videč, da je Jo* vica zašel v svoj deklamatorski in agitator* ski ton. «Ako ne poginemo v boju, zadušimo se v vaši sužnosti. Če se utopim v morju ali v potoku, oboje je enako.« «In kaj naj počne tvoja sestra sama na svetu?« je oprezno vprašal Vilar z glasom, ki se je tresel. Joviča ni izgrešil njegove razburjenosti. Z izkušajočim pogledom mu je zrl v obraz rekoč: «Naj de se dober človek, ki poskrbi zanjo, ki jo bo branil Bierkopfa, Atifa in podobnih ne* čistnikov. Sicer pa — kar ji je usojeno.« Te besede so Vilarja nekoliko zmešale; ni vedel, kako naj si jih razloži: ali smatra njega za tistega dobrega človeka, ki poskrbi za Da* nico, ali ga šteje k nečistnikom? V poslednjem njegovem stavku je videl kos brezsrčnega iz* točnega fatalizma. «Torej ti misliš, da je žen* ski usojeno?« je vprašal. »Ženski je usojeno, moški si dela svojo usodo sam«, je odgovoril Miloševič ter mahnil s palico po grmovju. »Hajdiva, gospodine Fra* njo! Dolga je moja pot in mudi se mi, da čim prej razbremenim Mušiča, zbrišem z njega sum in ga kot najboljšega Daničinega zaščit* nika pošljem v Pilič nazaj.» Molče sta šla navzdol. Pri neki drči se je Joviča zopet ustavil. «Tu opravim svojo ve* čerjo, potem gre moja pot v stran preko hoste.» Vilar je mislil, da privleče tovariš izza pasa kos kruha in sira, sede in povečerja, toda ka* ludjer se je okrenil k trnju, ki je ob stezi pre* prežalo grmovje in je bilo polno zrelih ostrož* nic. Začel je trgati črne jagode in jesti. «Slabo, hajduško večerjo imaš, brate«, je rekel inženjer. «Ni baš najboljša«, je ravnodušno odgovoril. Hipoma se je prevrnila njegova misel k veliki žaloigri srbstva in iz «Gorskega venca« je za* deklamiral: «0, prekleta kosovska večerja —» Gledal ga je Vilar, kako je obiral in zobal jagode. Zamislil se je vanj. Ta človek je bil toliko preprost in primitiven, kar se tiče teles* nih potrebščin, kolikor je bil vzvišen, kar se tiče značajnosti. Ni ga še oblizala kultura, ki je nas tako globoko pogreznila v boječnost in hlapčevstvo, pijanost ni skrhala njegove jeklene volje, požrešnost ga ni potopila v brez* značajnost. Visoko je dvigal glavo iz tope drhali. «Bujna glava si, Joviča, občudujem te. Veliko je tvoje sovraštvo, pa tudi krivda tvo* jih preganjalcev je velika. Jokal bi se zate, ko bi solze kaj koristile.« «V kakršnem kolu živim, tako moram tudi igrati.« Zopet sta molčala. Vilar je pogledal na uro. Ker je bilo že pozno in skrajni čas, da pohiti pri belem dnevu v dolino, se je poslovil. «Jo* vica, da se živa in zdrava zopet vidiva!« je mehko rekel za slovo. Kaludjer se je obrnil in mu podal roko. «Bog ve, kaj je za koga. On ne plačuje vsako soboto, toda pride dan, ko nagradi tvoje poštenje. Sreča naj hodi s teboj, Franjo!« Sklonil se je zopet h grmovju ter zagonetno pristavil: «Škoda je umreti in mučno je živeti. Toda vsake muke je kdaj konec, sramote pa nikdar.« Vilar je pohitel v dolino. 27. Štiri dni pozneje je šel po kosilu zopet v han. Svoje stvari je že uredil in jih oddal Bierkopfu. Ni vedel, kaj narediti s poslednjim popoldnevom pred odhodom v Tuzlo, zato je šel v han. Tako je namreč sam v sebi upravi* čeval svojo pot, ker se je še vedno bal, pri« znati si vso resnico. Gredoč ob Oskovi je kraj poti videl v travi nekaj lepih, zrelih jabolk. Ob robu goščave je stala jablana, ki se je šibila pod rdečerumenim sadom. Drevo ni bilo cep« ljeno, a sad njegov se je zdel žlahten. Pobral je jabolko, ga razdelil in pokusil. Krhelj je bil kiselkast, skoraj vkup je vlekel ustnici, toda za žejo in osnaženje ust je bil dober. Pomlajen bi imel izboren okus. Še en sad je pobral in ga vtaknil v žep. Danes je bil prav Židane volje. Na nepri# jetnosti, ki so zadele Mušiča in Jovico, je že nekoliko pozabil, sitnega pisarskega posla se je za šest tednov tudi že iznebil, sedaj bo v Tuzli pokazal svoje stavbno znanje. Misli o tem so ga spravile v veselo razpoloženje. Za# rana si je na vse zgodaj pel, seveda ko je bil gozdar že odšel iz kolibe; dopoldne ga je šče# getalo toliko časa v goltancu, da je začel na* posled na ves glas deklamirati ,Krst pri Savici*. Tudi popoldne ga ni zapustila dobra volja. Ko je stopil pod pristrešje bana, kjer je šivala Danica in Vazko drobil suhe veje, ga je tako zalomila prešerna radost, da bi bil po načinu dobrovoljnih slovenskih mamic najrajši prijel Danico za nosek in jo vprašal: «Ali je Pero že doma?» Pa tega ni storil, ker je na prvi pogled zapazil, da kraljuje pri obeh osebah globoka resnost. Deklica je vzela s stolčka, ki je stal pred njo, klobčiče raznobarvnih niti ter jih položila v naročje. To je smatral za zna# menje, da je stolček pripravljen zanj. Prenesel ga je na mesto sredi med ognjiščem, improvi# ziranim na tleh, in med Danico. Sedel je. Ne# mudoma je pritekel Vazko, razgrnil pepel, naložil gorivo in začel pihati v živo oglje. «Ali sta prodala danes že dosti kave?« je vprašal Vilar, obrnjen k deklici. Pogledala je nanj z vso melanholijo, ki jo je bil včasi videl v očeh njenega brata. Zdela se mu je bolj zaupna in manj plašljiva nego drugikrat. Za njo je odgovoril Vazko: «Pro# dala sva nekaj.« «Komu?» «Bili so tu zaptije —» «Zaptije?» je ponovil Vilar. «Kaj so iskali?« Deček je skomizgnil z ramo, češ: Kdo ve? Čez hip je rekel: «In Drljačka je bila tukaj. V mlin je prišla po moko in je posedela.« Zaplapolal je slab ogenj in zapihal tenak in prozoren dim iz sebe. Vilar je odmaknil svoj stolček za dve pedi dalje od ognja. Pomislil je o revščini teh dveh oseb in o bosenski bedi sploh. Vse tukaj lenari, pa ljudje tega niso sami krivi, ampak tisti, ki so jim vladali in jim vladajo. Njih dolžnost bi bila, da skrbe za pouk, za šole, kar privede po dolgi poti do delavnosti in blagostanja. Danici ni očital lenobe, saj jo je našel vselej pri delu, a Vazko naj bi hodil v šolo, čeprav v primitivno Milo# ševičevo; boljša je bila nego nič in več bi mu koristila nego ta borna prodaja kave. Ogenj se je vedno bolj razlizaval ter puhal, in Vilar se mu je iznova odmaknil toliko, da je sedel že ramo ob rami poleg Danice. «Kaj je s Perom? Ali še ni prišel?« jo je nežno vprašal. «Ne», je odgovorila tiho in se sklonila k šivanju. «Pero kmalu pride, za to sem ti porok. Jutri pojdem v Tuzlo in tedaj — kar Bog da. Za tvojega brata hočem pričati tako, da zaradi tistega orožja ne ostane nikakega suma več na njem. Ako se s kako nepremišljeno besedo sam ne zaplete kakor si bodi v mrežo, ga mo« rajo v kratkem izpustiti. Resnica je, da je sedaj toliko zakonov v Bosni, stari turški so in novi avstrijski, da preko njih pravice niti videti ne moremo, a še je pravica na svetu, le to je, da spi včasi. A jaz jo hočem probuditi, kakor sem jo potresel gori v Konjsplanini — bogme!« Pri poslednji besedi je, zadovoljen s svojim delovanjem in svojo zgovornostjo, pri« trknil z glavo. Prišel je bil itak že z dobro voljo v srcu sem, vrhu tega pa ga je sedaj še bližina krasne deklice tako prevzela, da so mu proti njegovi navadi v obilni meri tekle bese« de. Takšno blebetanje ugaja vsaki ženski in tudi mlade neizkušene Srbkinje se je prijelo. Zahvalila ga je z jasnim, dolgim in presunljiv vim pogledom, ki je zelo pogrel Vilarja. «Se že prijemlje, se že udomačuje«, je banalno mislil. ,L juhi me kakor oči v glavi.' In razveselil se je tega odkritja. V takšnih nedolžnih odkritjih se vrši ves proces tako zvane ljubezenske sreče. Vazko je prinesel kavo in inženjer je izvrnil prvo skodelico. Segel je v žep po duhanu. Tedaj je otipal jabolko. «Spotoma sem pobral ta lepi sad, glej, Danica! Kako je svež, nikjer načet!« Vrtel je jabolko med prsti. «Zate sem ga pobral. Hočeš li?» Govoril je deloma neres# nico, zakaj namenoma za deklico ni vtaknil jabolka v žep. Toda ona mu je vse verjela. Verjela je v njegovo dobro srce, smatrala ga je za vsegamogočnega človeka, ki bo opral in rešil Mušiča in Jovico, verjela, da tiči v iz# ročitvi jabolka poseben pomen. V vročem navalu krvi je vsa presenečena segla po sadu in z dvema prstoma prijela zanj. A Vilar ni hotel precej izpustiti. S svojim kazalcem je pritisnil njen palec k jabolku. Tako sta nekaj hipov držala za nevarni sad, ki ga je bil Bog prepovedal prvima zemljanoma v raju. In zroč v njegov od strasti izpremenjeni obraz, si je deklica mislila: ,Ljubi me kakor svoje oči v glavi.' Prišel je tudi njej čas odkritja in spo# znanja. Dobivši jabolko v svojo oblast, si ga je položila v nedrja in globoko je nanje povesila glavo. Umni Vazko je vse videl, kaj se godi. Vedel je, česar ni vedel Vilar, namreč da pomeni to nekaj posebnega, ako poda mladenič deklici jabolko. Kakor Daničino tako je Vazkovo otožnost pregnal gospodin Franjo s prijaz; n ostjo in prikupljivostjo. In hitro se je deček vživel v vlogo zvodnika. «Oj, gospodine Fra; njo, veš li, kaj se je zgodilo v Piliču?» je ži; vahno vprašal, ko je natakal kavo v findjan, ki mu ga je Vilar podstavil pod bakreni lonček. Inženjerju je od pravkar odigranega ljube; zenskega dueta toliko zastala sapa, da ni od; govoril na vprašanje, pač pa je šinil z glavo kvišku in debelo se je zazrl v dečka, šiloma skrivajoč valovanje krvi. Vazko je tolmačil njegovo ponarejeno str; menje za radovednost, zato je pohitel: «Glej, gospodine Franjo, Luka Brnjavčič je ugrabil Luco in jo odvedel na svoj dom v Morančane. Drljačka je pravila. Eto, gospodine Franjo!« Iznebivši se važne novice, je cmaknil z ust; nicami in potresel glavo. Vilar bi bil rad zvedel, kako se je vršila ugrabitev Luče Drljačke. «Kaj je pravila Drljačka?« je hitro vprašal, mešaje kavo. WMfft>CA DOMŽALE _Jo7V53?o «Eto, Luka je ugrabil Luco in jo privedel boso in gologlavo v Morančane. V nedeljo sta tukaj še kolo igrala in tisti večer jo je vzel in vso noč sta hodila na njegov dom. Venčati se hoče ž njo. Toda mati Drljačka ni zadovoljna s tem, ker drug ženin iz Ljubače bi rad dobil Luco. Tudi je ta ženin potrošil že dvajset du* katov za različne darove, ki jih je kupil dekletu. Pa mladi Brnjavčič in njegov oče ni* kakor nočeta pustiti Luče iz hiše, rajši sama pošljeta Drljački kravo. Zdaj se pogajajo za njo.» «Ali za kravo?» je vprašal Vilar, gladeč si brado, zvisoka in s takšno ljubeznivo nasmeš* ljivostjo, da je prebudil Danico iz njenih slad* kih sanj: v burnem in tihem smehu se je tresla njena glava nad šivanjem. «Jok — za Luco se pogajajo«, je malo glas* neje poudaril Vazko razžaljen, ker ga nočejo razumeti. «Počakaj, Vazko, zadnjič pri kolu si malo drugače pravil. Rekel si, da stari Brnjavčič brez dveh volov ne mara Luče v hišo, danes pa praviš, da ponuja za Luco kravo. Kaj je torej prav? Rad bi vedel, ali moram kupiti, preden se oženim, vola in kravo in par koz, ali dobim takšne živali z nevesto v hišo. Vazko se je pokazal nekoliko zmešanega v svojem zvodniškem poslu. Čez hip je odgovo* ril: «Tebi ni treba kupovati živine, ti imaš polno omaro žoltih dukatov. Tako je, kakor pravim danes. Včasi ima človek istino v glavi, a nehote pride na jezik narobe. Lahko se je pa stari Bmjavčič že tudi premislil.« «No — kako so se pogodili naposled za Luco? «Šli so k fratru v Tuzlo —» «Ali so katoliki?« «Brnjavčiči in Drljače so katoliki. Šli so k fratru v Tuzlo, pa ta je rekel, da stvari on ne more razsoditi, a pisal bo svojemu metro« politu v Sarajevo, in dokler ne pride odgovor, naj počakajo. Toda Brnjavčiča s tem nista bila zadovoljna in sta šla k fratru v Moran« čane. Dva dneva sta že pretekla, pa nič od« govora še ni prišlo od Luke. Gotovo ni fratra doma.« Dalje je deček pravil, da bo pilav, kako prijetno je na pilavu, da dva dni pijejo vino in šečerli«šerbet, igrajo na tambure in gusle, pritrkavajo na boben, prepevajo, brijejo norce in igrajo kolo, da pojde vse na konjih v Mo« rančane v cerkev, ženske okrašene s stotinami dukatov, na čelu vojvoda s praporom, ob strani pa bo skakal našemljeni čajo, vikajoč: Mašala! Mašala! Vilar ni do pičice verjel, kar je slišal, zlasti glede dukatov je dvomil. Vedel je, da rabi Bošnjak v svojem pestrem pripovedovanju pretirana števila; iz narodne pesmi črpa svoje mišljenje kakor verni kristjan iz evangelijev; narodna pesem pa je prisodila dosti pretira* nosti pestremu življenju davnih časov. Iz deč* kovega oživljenega pripovedovanja je sklepal, da mu hoče radi Danice namenoma naslikati sladkosti in radosti svatovanja, da bi ga čim prej ujel v mrežo svojega premetenega zvod* ništva. Vazko je s svojim vedenjem kazal prepri* Čanje, da je popolnoma dosegel svoj namen. Po vsem licu se mu je razlil izraz veselja, ker v duhu se je že videl med ,kičenimi svatovi', kjer se smeje razposajenemu norcu. Tudi Da* niča je vsa oživela: dvignila je glavo ter po* ložila desnico na jabolko v nedrjih. Kakor zarja so zasijale njene oči, smejali sta se njeni rdeči ustnici, kakor da so pravkar okusili iz čaše šečerli*šerbeta. «Kje si doma, gospodine Franjo?« je vprašal deček. Rad bi zvedel, odkod pride takšna sreča njegovi prijateljici. «Onkraj Save pod visokimi planinami«, je suho odgovoril inženjer, hoteč opozoriti dečka, da človeku, ki je onkraj Save doma, ni tako lahko napraviti svatovanja s hercegovsko de* klico. A neka radost je polnila njegovo dušo. ,Rad vaju imam oba/ si je mislil, ,ker več za* bave imam z vama nego z vsem krdelom puste in ošabne tuzlanske družbe. Naj se valja ta družba v obilnosti, razkošju in prešuštvu, jaz ne silim vanjo: moje misli ostanejo tukaj Pri tej krasni in nedolžni deklici. Bog ve, morda se kdaj uresničijo Vazkove sanje. Vse je mogoče na svetu! Mašala! Mašala!1 In tuzlanska družba je bila že na pohodu. Vazko je čepel na tleh ter spiral in otiral fin* djane in žličice, a zdajci je šinil kvišku, kakor bi ga bil pičil gad, ter pazno vlekel na uho. «Slišiš, gospodine Franjo!« je viknil. «Vozovi drdrajo po poti in konjska kopita peketajo.« Tudi deklica se je vznemirila. Vilar je nastavil uho, toda ničesar ni slišal. Deček je stekel na pot, postal hip, potem se je vrnil. «Dva voza gospode se pelje in za njima jaha druga go« spoda«, je rekel ter hitel prilagati dračja na ogenj. Čez dve minuti sta se pred hanom usta« vila dva preprosta voziča, zaprežena z majh« nimi bosenskimi konjiči. Na prvem vozu je Vilar zagledal vojaškega avditorja majorja Lisinskega, z mastjo zalitega, rdečeličnega gospoda, in načelnika pl. Pesterja, na drugem je sedela Bajičeva mati in poleg nje stotnik Hvalibogovski. Zadaj so se ustavili Bajič in njegova soproga, Katica ter častnik pl. Merks, Buzduga in Mik; vsi ti so bili na konjih. «0, ga že imamo, ki ga iščemo«, je zavpil avditor Lisinski ter že z voza mahal Vilarju v pozdrav. Inženjer je pozdravljajoč dvignil čepico in tekel pomagat Bajičevi materi z voza. »Glejte me, gospod inženjer, ker sami no= čete k nam, pridem pa jaz k vam. Če gora noče k preroku, mora pa prerok h gori. Nisem se bala dolge poti —» je izpregovorila stara dama, živahno udarila v podstavljeno Vilar« jevo desnico in jo iskreno potresla. Pritisnil je poljub na njeno velo roko. «Me zelo veseli, milostiva, zelo veseli —» je zatrjeval Vilar, ves presenečen po tolikem in tako nenadnem posetu. «Kaj ne, koliko nas je», je rekel Hvalibogov« ski ter molel čez starkini koleni desnico inže« njerju. Ta se je priklonil, potem zavihtel s čepico in kliknil na vseznanje: «Dobro došli, gospoda! Srčno pozdravljeni pod Konj«pla« nino!» Odzvali so se mu prijazni pozdravi od vseh strani. «Gospoda!» je kliknil Lisinski, še stoječ na vozu. Tu je prvi akt mojega delovanja. Sto« pimo na vulkanska tla zloglasne Konj»planine!» ,Aha — preiskava zaradi orožja!1 je pomislil Vilar. «Ali smo že na planini?« je vprašala stara gospa, ki je, opiraje se ob inženjerjevo ramo in podprta z njegovo roko, lezla z voza. «Pod planino ste že, milostiva. Do drvarske kolonije imamo dobre pol ure vožnje. Peš je urica. Gotovo vas je utrudila vožnja —» «Vsa sem razbita in raztresena.« «1 jaz sem ves iztrkan in otrpel, psiakrev!« je tožil Hvalibogovski, ki se je skobalil na drugi strani z voza. «Daleč je do vaše puščave. Torej še ni končana vožnja?« «DovoIita, da pozdravim i ostalo gospodo«, je poprosil inženjer. Hitel je k načelniku in Lisinskemu, ki sta zabavljala, da sta vsa zlom* ljena in izmozgana. Potem je tekel k jahalcem in se poklonil vsem po vrsti. ,Kakor glumač na odru ali tisti našemljeni čajo moramo ska* kati od enega do drugega1 — mu je šinilo v glavo, preden je izrekel pomasljene besede: «Jako ste me razveselili, gospoda!« «Oh, kako sem trudna!« mu je rekla gospa Ljubica s sladkim vzdihom, kakor bi ga Prosila, naj ji dovoli, da počije v njegovem naročju. Kako krasna se je kazala v svoji utrujenosti! Lahne temne proge, ležeče pod njenimi očmi in prehajajoče pri notranjih očesnih kotih v višnjevkasto, so poviševale njeno lepoto. Neka tajna skrb je mračila njen izraziti pogled. Vilar se je odvrnil, ko se je ta Pogled uprl v smer, kjer je poleg prvega voza stal pl. Pester. «Zdravstvujte, gospod inženjer!1 je zaklicala Katica, ki je sedela še na konju; želela je, da si jo ogleda Vilar, ker večkrat je že slišala pohvalo in prepričana je bila, da učinkujejo njene telesne forme baš na konju zmagovalno. Vilar je skočil k njej in stisnil mimogrede Bajičevo desnico. «Ali nisem izpolnila obljube, da vas posetim pod Konj*planino? Glejte, da znam biti mož* beseda. Kar sem kdaj obljubila, vse sem še izvršila.® Zavrnila je konja v stran, mamljivo zroč na inženjerja. «Prekrasno, preljubeznivo! Neskončno me veseli!® je kliknil, pri čemer bi se bil malone vgriznil v jezik. Pozdravil je vse tri častnike, ki so bili že privezali konje k drevju. «Gospica Katica je izborna jahalka, Arna* zonka®, se je oglasil pl. Merks, ki je z desnico prijel Katičinega konja za uzdo, levico pa ji je podal, na kar je lahno skočila na tla. «Gospica, vi ste vsa razgreta. Pot je dolga in vročina neznosna. Ali bi ne ugajal kakšen jopič, da se ne prehladite!® je svetoval Bu* zduga. Šejk je z iztegnjenim jezikom legel poleg svojega gospodarja na pot ter mežikajoč kimal z glavo. «Lepa hvala, ni treba, nisem preveč vroča in prav nič trudna®, je odvrnila Katica, poprav* ljajoč si kostanjeve lase, ki so podobni svit* kom razčesane volne frleli izpod jahalskega klobuka. Prijela je za pahljačo, visečo ob boku, ter si pihljala hlad v razžarjeno lice. Kazalo se je, da se zanima samo za inženjerja, le vanj je upirala poglede, pokazalo pa se je tudi, da se ji Vilar namenoma umika. Po kratkih po* zdravnih besedah, naslovljenih na poročnika Mika, je stopil k Bajiču, ki je stal s starejšo gospodo pri vozeh. Tedaj je tudi Katica s čast* niki šla za njim. Mika je poskrbelo, kaj bodo jedli in pili v tej puščavi. «Skozi steklo boš lizal med, e»e», je v slad* kotnem smehu rekel pl. Merks. «Še tega ne dobi. Čakajte, gospod poročnik, danes boste stradali, izvzemši slučaj, da si sami nalovite postrvi in si jih napravite®, je zažgolela Katica ter stopila na Mikovo stran, videč, da se je Vilar ogiblje. «Držal se bom tu=le gospoda inženjerja in ni vraga, da bi ne izhajal dobro. On ima v zalogi živeža za dve bateriji. Kaj ni res, gospod vojni tovariš?® «Za živež ni treba skrbeti, le z ležiščem bo slaba®, je rekel Vilar in lahno zakašljal. Želel si je daleč proč od te puhle družbe. «Z živežem lahko postreževa z gospodom Bierkopfom, • kateremu sem oddal precejšnjo zalogo. Od danes naprej gospodari zopet gozdar. Strada in glada ne bo pod Konj«planino.» «Na zalogo se naročim jaz. Živio, Čumurs paša! Jaz sem preskrbljen, a vi glejte!« je rekel Mik in pokrilil s prsti Katici pod nosom, za kar je dobil s pahljačo po roki. «Da ne pozabim, gospod inženjer, general mi je naročil, naj vas opozorim na jalski most. Gradivo je napeljano«, je skozi nos izpustil pl. Merks. «Vi morate precej jutri z nami!« je z iz* redno ljubeznivo mimiko ukazala Katica. »Ge* neral hoče imeti svoj most in vi morate nanj z dletom vrezati njegovo ime in letnico zgradbe.« Inženjerja ta ukaz ni omamil; izrazil je na licu skrajno vdanost, toda nalašč ni hotel že jutri v Tuzlo, čeprav je bil že vse tako uredil, da odpotuje jutri. »Pojutrišnjem se odpeljem«, je rekel ter se izgovoril s posli, ki jih mora opraviti še jutri. Rajši se popelje pojutrišnjem sam, itak se zadosti naje teh pustih in praznih ljudi, s katerimi se mora ukvarjati danes in jutri. »Prosil vas bom, gospod inženjer, da greste jutri dopoldne z menoj na Konjsplanino in mi pokažete tisto jamo, kjer se je nahajalo skrb vališče orožja. Jaz sem namreč uradno tukaj in vi, gospod inženjer, ste tako rekoč važna oseba, oziroma priča v mojih protokolih«, je govoril avditor Lisinski, obrnjen k Vilarju in priljudno se klanjajoč. «Dobro, dobro«, je odgovoril inženjer ter se priklonil. Danico je zanimalo, kdo je prišel. Nekaj ne* prijetnega ji je leglo na dušo, ko je v družbi spoznala Katico. Dokler so gostje stali pred hanom, je večkrat dvignila glavo in skrivaj pogledala nanje, posebno ni mogla odoleti želji, da bi spoznala odnošaje med gospo* dinom Franjem in Katico. Ko jo je bil njen brat privedel s Cetinja v Tuzlo, jo je nastanil pri Bajičevih, ker stara gospa je sama želela, da ostane Danica pri njej in izpopolni svojo izomiko. Joviča je bil tega predloga vesel. Prvikrat, ko je Danica za* gledala Katico, je ostrmela ob njeni lepoti. Kakor izpremenjena v stolb, je takrat obstala pred njo in ni mogla odvrniti pogleda od tolike luči. Nadarjena v obilni meri s čutom za har* monično lepoto jo je občudovala, kjerkoli jo je našla: na človeku, na obleki, na cveticah, na živali, sploh na vsem stvarstvu. In vprašala se je takrat: «Moj Bog, ali imajo Švabi takšne krasotice?« Podobna misel pa je vstala tedaj tudi Katici: «Kako krasna deklica, ko bi nosila našo obleko in bi bila po naše izobražena! Je li mogoče, da so Hercegovke tako lepe?« In zavist se je pojavila v njeni duši. Sodila je vse po vnanjosti: ženske po plemenitih oblikah stasa in obleke, moške po prikupljivih bese? dah, navadah in uniformah. Prvi dan sta živeli v polni harmoniji. Ko pa je Katica spoznala njeno preprostost, nedolžnost in skromnost, se je že drugi dan odvrnila od nje in jo začela sovražiti zaradi čednosti, ki jih sama ni imela. Tudi gospa Ljubica je stala svoji sestri ob strani in jo podpirala, ko sta sklenili, vcepiti nedolžni deklici svoje nazore, jo po svoje iz« obraziti. Molčljivi Danici je nastal pravi pekel v Bajičevi hiši in čez pet dni je zbežala k svo« jemu bratu v Pilič. Tega se je sedaj spomnila in užalilo jo je, ko je videla, da se gospodin Franjo priklanja Katici. Kamen ji je legel na srce, po hrbtu so ji zamrgoleli mravljinci. Po« vesila je glavo, šivanje ji je zastalo, položila je roko na jabolko v nedrjih. Izobilje sreče se je mahoma izpremenilo v nesrečo, težko je zadrževala jok v grlu. Razen Rajičeve matere so se napotili vsi iz« letniki z Vilarjem vred k Oskovi, da ogledajo skalovito strugo in malenkostni mlin, ki je dolgočasno ragljal v globini. Stara majka je stopila pod pristrešje. Ko je spoznala deklico, je zakrilila z rokama in vzkliknila: «0 Danica, duša moja draga, udobno bi ti bilo pri meni, a tako moraš živeti v takšnem odljudnem kraju, ki nikakor ni primeren zate.« Govorila je iskreno in z milo prizanesljivostjo. Sklonila se je k njej, jo pritegnila na svoje prsi in jo začela objemati. Danico so polile solze, stara gospa jih je smatrala za posledico ginjenosti ob nenadnem svidenju in rahlih očitkih. ,Kesa se revica, ker je zapustila naš dom‘, si je mi* slila in precej je tolažilno rekla: «Nič ne maraj, Danica, gotovo se najde priložnost, da te spravim v kakšno primemo službo, če ne v Tuzli, pa onkraj Drine ali Save. Vedno pre* mišljujem o tem. Sedaj si osamela in je skrajni j čas, da greš odtod.« Danica je iznova zaihtela. «Ne plakaj, dragica! Joviča se gotovo po* vrne, toda ti vendar ne moreš za večno ostati tukaj. Spravim te kam na ugodno mesto in sčasoma, ako Bog da, pride tudi možitev na vrsto. Nisem mislila, da si tako zrasla.« Sti* skala jo je k sebi in poljubljala na oči in usta. Saj je bila Danica hči njene sestrične in močno podobna njeni srčni prijateljici izza mladih let! Med stiskanjem je nanesel slučaj, da je padlo Danici jabolko iz nedrij in se zatrkljalo proti Vazku, ki je čepel ob ognju, pričakujoč ukazov gospode. Deček je pobral jabolko in ga podal deklici, rekoč: «Pazi na ta sad! Nikdar več ne položi solnce take zaloge sreče pred tvoj prag. Kaj bi rekel gospodin Franjo, ko bi vedel?« Deklica je hlastno segla po jabolku in ga vtaknila globlje v nedrje. Na gospejno vpra« sanje, kdo ji je dal jabolko, je položila za« solzelo lice na njeno ramo in ničesar ni od« govorila. Odzval pa se je Vazko: «Gospo din Franjo ji ga je prinesel in podaril.« «Kdo je ta gospodin Franjo?« je vprašala gospa, božajoč Daničino glavo. «To je oni gospod, ki je prišel pred kratkim sem, oni mladi in lepi gospod«, je važno raz« ložil deček. «Car častiti sam ga je poslal, da postriže peroti vsem nasilnikom. Birkov je pod njegovo oblastjo in Atif Sarajlija in vsi drvarji. In on deli carsko milost po pravu.« «To je tisti gospod, ki je sedel pravkar na tem stolcu in pil kavo — gospod inženjer?« je čudeč se vprašala gospa. »Delavci mu pravijo tudi želir. Tisti je dal Danici jabolko.« Gospe se je zasvetilo v glavi. «Sedi, moja dragica, in poslušaj me!« je rekla ter nežno odvrnila deklico, da je zopet sedla, in sama se je spustila na stolček, na katerem je pred kratkim počival Vilar. V roke je vzela Dani« čino levico in nadaljevala: «V moji misli je vse jasno, dete milo. Ta gospodin Franjo je sama dobrota in ljubeznivost. Poznam ga osebno in dosti sem že slišala o njem, po čemer sodim o njegovem poštenju. Toda to se mi zdi brez« pomembno, da ti je podaril jabolko. Sad ti je dal, ker ni vedel,.kaj to pomeni. Prišel je z onkraj Save, ni Srb in ne pozna še naših obi« čajev. Prav tako ti lahko podari pest lešnikov, kadar bodo dozoreli, ne da bi mislil o čem važnem. On ni kriv, če ti je zmešal glavo. Ne smatraj vsake ljube, priliznjene besede za pristno zlato! Ne imej za zalog svoje sreče tega, kar stori kdo nepremišljeno, v zmoti in nevednosti, da se ti ne bo treba kesati in ob« upavati, ko bo prepozno. Ti si neizkušeno dete —» Deklica je položila težko glavo na gospejno ramo, a Vazko se je od ognja divje ozrl na sitno starko ter srdito pljunil v stran. Njemu je bilo veliko do tega, da bi se vršila svatba, Pri kateri bo našemljeni čajo vikal: Mašala! Mašala! »Potolaži se, ubogo dete, saj se ni zgodilo nič, kar bi se ne dalo popraviti. Odvrzi dar in vse je pri kraju!» Danica je segla z desnico na prsi, kakor bi hotela braniti jabolko. Krčevito se je tresla njena glava. Nedošita jopica je zdrknila s kolen. Gospa je položila svojo desnico na njen beli vrat. Nekaj hipov je premišljevala o Vi« larju. .Mlada, vroča kri mu kipi po žilah in ni mu zameriti, če mu ugaja deklica, ki je dobra kakor med in krasna kakor zarja. Gotovo ji je govoril besede, ki so jo zmešale. Morda jo res ljubi. Lahkomišljen ni, za ljubezensko igračkanje, za flirt ni, o čemer se je pritožila naša Katica, morda tudi te zmožnosti nima, dasi bi bilo takšno vedenje odpustljivo v tej pustinji. So drugi čuti, ki mu poljejo v dušev* nosti: narodnost, globokočutnost za moder* nega sužnja, veselje do dela. Treba priti ž njim na jasno!' Dvignila je dekličino glavo in z neznansko mehkobo v pogledu se je zazrla v njene oči, ki so se svetlikale v vlagi. «Pomiri se, Dani* čica! Ne mine te, kar ti je usojeno. Solze ne izpremene tvojega položaja. Ne kaži jih tuj* cem, ki jih ne morejo razumeti in te bodo zasmehovali.» Zaslišalo se je grohotanje tuzlanske go* spode, vračajoče se od Oskove. Danica je pobrala jopico in jo položila na stolček. In urno, kakor preplašena srna je skočila po kon* vico ter se skrila v han; od tam je skozi redke veje obsekanega gabra oprezovala, kako je kolovratila hrumeča gospoda po strmem bregu Oskove navzgor. Gospodin Franjo je stal na robu obrežja in podajal desnico onim, ki so prilezli iz struge in so več ali manj potrebovali njegovo pomoč preko najvišjega praga stop* nic, držečih na pot. Zazdelo se ji je, da je Katici le mimogrede pogledal v obraz, čeprav se je vihravo poprijela njegove roke, ki jo je bliskoma dvignila na pot in precej izpustila. Ko je že vsa gospoda odšla pod pristrešje, je stekla k Oskovi, da si s svežo vodo izplakne sledove solz z obraza. 28. «To je torej tisti han, kjer se prične moje uradno delovanje«, je rekel major Lisinski, stopivši pod pristrešje. Z veščim očesom je premotril ves prostor s hanom vred. Potegnil je robec iz žepa ter si obrisal prah in znoj s čela ter plešaste glave. Resne in važne črte so se pojavile na njegovem licu, razgrnil je neke listine, oslinil svinčnik in pokimal. «Tu je prva etapa mojega ogleda.» Okrenil se je k Vazku ter kriknil: «Hej, dečko, kako se imenuje ta han?» «Mušičev han ali han ob Oskovi. Znade to gospodin Franjo«, je bodro odgovoril Vazko, vedno še čepeč ob ognju. «Ti — ušivec — lahko bi vstal, kadar govori gospod s teboj!« se je zadrl Buzduga ter dreg< nil dečka z bikovko v nos. Vazko se je kakor razdražena zver vzpel na nogi. «Tu je torej kuhal, ali kakor pravijo v Bosni, pekel kavo Peter Mušič?» je vprašal Lisinski, nataknivši si zlat ščipalnik na nos. «Pekel je kavo Pero Mušič. Znade to gospo* din Franjo», je rezko odvrnil Vazko, zaradi nosobrca ves rdeč v obraz. Kri mu je prilezla iz nosa. Obrisal jo je z rokavom. Lisinski je nekaj zapisal. «Nu, kje je tisti nesrečni prostor, kjer so našli orožniki ali zaptije orožje?» «Tu gori na hanu so ga našli, pa kriv ni ne Pero ne Joviča.« «Smrkavec, odgovarjaj na to, o čemer te gospod vpraša!» je strogo velel Buzduga ter zažugal z bikovko, tako da je zažvižgala v zraku. Obrnjen k načelniku, je rekel: «Glejte, kako uporen narod je to! Neverjetno! Ta ne* zreli deček je že zdaj zrel za vislice. Docela lopov! A jaz mu izbijem trmo. — Stopi bliže h gospodu!» je v deželnem jeziku ukazal dečku, ki je v strahu pred bikovko stopil na Vilarjevo stran. Vazko se ni ganil. «Orožje je podtaknil oni volkodlak Atil Sarajlija. Pero in Joviča sta nedolžna. Znade to gospodin Franjo.« «Molči!» je zagrmel orožnik. «Ni večji ne manji od zajčjega repa, a gleda srepo kakor hajduk v gori,« se je oglasil Hvali* bogovski. «Kje se pride pod streho? Je li tu lestvica? So li stopnice?® je vprašal major, mirno sto* Pivši pred Vazka. »Lestvica je — za hanom.» «Alo, prinesi, prinesi, prinesi — in pristavi!« je milo velel sodnik in se posmejal zaradi fantove nerodnosti. Zopet je nekaj zapisal. 1 akrat je zagledal Daničino jopico, ki jo je Bajičeva mati pobrala s stolca in zadovoljno kimajoč pregledavala. Skočil je k njej in klik* nil: «Glej te čudo čudovito! Ni li to krasno, radostiva! Takšni so bosenski ženski obrtni izdelki, povzeti z iztočnih vzorcev. To je ne* kaj lepega. E — tudi v Bosni je neka kultura doma.» »Češplje in ovce«, je pritaknil načelnik. «0, tudi to spada h kulturi. Vsak narod po svoje. Tu sem pridi Dunajčanka in se uči!» Je rekel Lisinski, držeč jopico z ene strani, dočim jo je Bajičeva mati držala z druge. Vsa družba ju je obkolila. »Herrlich!« je vzkliknil pl. Pester, čigar des* Pica je otipavala jopičin rob. «Magnifique!» je pristavila gospa Ljubica, ki je tudi prijela za rob, dotaknivši se načel* Pikove roke. »Delo bi že bilo, a barve so prežive. Kako neokusna je ta razvrstitev barv«, je razsodila Katica ter našobila črešnjevi ustnici, «Jaz pa stavim ne vem kaj, da bodo v takšni razvrstitvi barv še slikarji mazali na platno. Čakati treba, da pride v modo«, je menil načelnik. «E=e oko se je ujelo z Bajiče* vim, ki je klečal pri njej, sklonjen čez njeno glavo. Njegovemu prisiljenemu in žalostnemu nasmehu se je sramežljivo posmejala, kakor bi ga hotela prositi odpuščanja, da mu je z omotico povzročila takšno sitnost. Pa precej je odvrnila oči od njega ter pogledala na svetiljke, ki so brlele po pritličnih drevesnih vejah. «To je bilo neumno od nas, da smo toliko časa zasedeli v tistem hanu. Mar smo se šli kopat v bistro Oskovo. Kako bi se bili osve* žili in sprali prah raz sebe! Tako se pa niti umili nismo, ko smo prišli sem. Od tod vsa ta neprilika. No, sedaj je že dobro, kajne, milostiva?» je z najmečjim glasom govoril pl. Pester, stoječ pri njenih nogah. «Sam ve, da ni dobro in da nikdar več ne bo. Sam nosi slutnjo smrti v glavi, pa laže», je mislila Ljubica. «0, prosim, gospod načelnik«, je rekla K» «E*e, gospodu inženjerju se škoda zdi de* narja», se je posmehljivo začudil pl. Merks. «Posebno pomilujem žrtve. Mnogo je glav* nih prog življenja, vsak razumni človek si za* črta eno, po kateri namerava hoditi do konca. Pomilujem onega, ki je poln nad zrl v bodoč* nost, pa mora končati na bojnem polju.» Adjutant je navedel še več razlogov za vojsko. Trdil je, da bi bilo človeštvo že davno segnilo na poljih in pašnikih, da na bojnem polju raste značaj in se povzpne do neobičajne višine, razvije se brezprimema požrtvovalnost in skromno samozatajevanje, ki je toliko po* trebno mladim ljudem. «To je prav lepo,» je odgovoril Vilar, «toda kaj koristijo mlademu človeku te čednosti, ako pride s polomljenimi udi ali s smrtno kaljo v prsih domov? Po mo* jem mnenju se goji na bojnem polju pod za* ščito zakonov sama brezsrčnost in živalska krvoločnost. Vojske so prva ovira napredku in blagostanju.« «Čudim se vam — e=e —, gospodine Franjo, kako se včasi z nekim posebno živim prepri* Čanjem ogrejete za kakšno stvar.« «Pred istino ne bežim, ne devam je pod mernik«, je mirno odgovoril inženjer. Tisti hip je začutil, da se je nekaj zadelo ob njegovo ramo. Ozrl se je: Bajičeva mati se ga je do« taknila s palico, hoteč ga opomniti, naj bo v svojih besedah oprezen pri teh ljudeh. Lisinski je izvlekel beležnico in zapisal nekaj. »Koliko generacij lesa leži tu na tleh v prahu«, je povzel načelnik. »Kdo bi mogel to izračunati?« Njegovo oko je bilo omegljcno, zdelo se mu je, da iz vseh kotov veje nanj dih smrti. »Nihče,« je zamišljeno odgovoril Hvali« bogovski. »Vse to ogromno drevje ni drugega nego gnoj za zemljo. To je tudi človek.« »Kar se v povoj zavije, vse zemlja pokrije — tako je s človekom,« je rekla Bajičeva mati. Ob gorjupi misli na minljivost je za hip po« zabila na sramoto v rodbini. Pri pogledu na množico padlega in trohnc« čega drevja je pl. Merks govoril: »Tudi v gozdni gošči se mora zadušiti bitje, ki se ne razvije pravočasno in pravilno. Kakor ljudje tako se morajo tudi rastline boriti za prostor, zrak in svetlobo. Za vsa bitja v naravi velja en zakon: uredi korake tako, da ne zaostaneš.« »Uredi korake, kakor hočeš in moreš, več« nega ni nič na svetu,« je sentimentalno odvrnil Hvalibogovski. »Vse je posvečeno koncu in smrti. Koliko mogočnih držav je nosila že naša zemlja, nam malo ali nič znanih, in vse so propadle. Zakon prirode je tak, da ni nič trajnega na svetu. Čemu se toliko ubijamo in ubadamo?« «Ete*e — Hadžirumba, ti si blizu ruske meje doma in pristaš filozofije daljnega iztoka.« «Mnogo je istine v tej filozofiji.« »Pogubna je za nas, ker pozna samo; niče* vost. Naš človek bi se pri takšni veri pogreza nil v lenobo in poginil. Res gre na svetu vse v nič, a to, kar imenujemo življensko silo, živi vedno. In to življensko silo moramo krepiti z življensko voljo, to moramo izrabljati.« «Na milijone krepkih bitij je tu pokopanih in nad tem grobiščem diha iz milijonov ustec novo življenje. Iz smrti klije povsod življenje«, je zaključil pogovor Hvalibogovski, misleč na svojo nesrečno Poljsko. Nekoliko zadaj, namreč toliko, kolikor je potreboval zase prostora neizogibni šejk, je šla druga partija izletnikov. Strmeli so v pes neči se potok in v temne stene drevja; tu so jih zanimale umetne naprave za splav lesa, tam so se željno zazrli v modro liso nebo* sklona, če se je pokazala skozi razšopirjeno vejevje. Tam je Bierkopf kazal in razlagal čudovitosti pragozda, pravil o volkovih, ki se zatepejo pozimi z Romanje*planine sem, o medvedih, ki so jih drvarji pregnali iz Med* vedjega dola, ter razkladal, kako se splavljajo hlodi v dolino. Bajiča je vse to zanimalo: po? zorno je obračal oči v tisto stran, kjer je gozdar opozoril na ogromno trohneče deblo, na štor ali deblo fantastne oblike, ali na celo gručo drevja, ležečega vsekrižem, kakor je padlo v divjem vrvežu prirodnih sil. Solnčni valovi so prodirali mestoma skozi zelenje do Oskove: tu v podobi krpice, tam kot dolg trak, kakor bi neki poletni bog tu mežikal, tam namigaval prirodi in jo izpodbujal, naj se podviza, dokler ji sije še gorka luč. Ljubica se je na strmi stezi pokazala onemoglo; večkrat ji je moral Bajič podati roko in ji pomagati preko debele korenine ali skalne čeri; brez lastne volje in sile se mu je pustila vleči, po? korna je vselej pogledala tja, kamor soprog. V duševnih borbah ni našla opore v sebi in na trnjevi poti življenja ni bila utrjena: kdor je prišel najbliže, na tistega se je naslonila. Drobno korakajoč, se je silila v kratke smeh? ljaje, trudno je kimala z glavo in Bajiču se je zdelo, da se mu zahvaljuje za razvedrilo, ki naj bi njene misli odvrnilo od nevarnega predmeta. «Bog pravični, kakšna bogastva so se tukaj pogreznila v preperelosti in koliko denarja bo tu še izsekala deželna vlada!« se je čudila praktična Etelka. «In nekaj tega denarja odpade tudi za vas, gospa, in za očka Samojla. Vama vedno nese, pri vrelcu sedita, ki nikdar ne usahne. Vama ne vzame vojska, ne pobije toča, ne odnese povodenj. Bog pravični že ve, kje je dobro spravljeno.® Tako se je prilizoval Mik Židinji, ker je vedel, da ona nekaj premore pri Samojlu in se zavzame zanj, ako bi soprog ne hotel zaupati. Denar je moral na vsak način imeti, da se odkriža Bierkopfa, ki mu je ponoči po* sodil večji znesek. Ta umazanec jih popoldne spremi do Samojlovega hana, pač samo zato, da mu tam z Buzdugo povrneta izposojeno vsoto. Etelka se je ob poročnikovi pohvali samo* zavestno posmejala, vendar pa se ji je zdelo potrebno malo potožiti o slabih časih. «Dobre čase sva imela s Samojlom, dokler so bila ži* vila cenejša in so bili delavci zadovoljni s preprosto hrano. Najina trgovina je uspevala, takrat se je nekaj nagomililo na kupček. Toda zdaj zahtevajo drvarji najboljša živila za iste cene, po katerih jih kupujeva midva. In vpra* šam vas, ali jih moreva dajati, ne da bi se uničila? Gospod inženjer je nama zelo pristrič gel peroti. Ako ne odneha, morava odnehati midva in prepustiti oskrbovanje delavcev drugi osebi, ki bo umela delati čudeže. Ali moreva midva delati čudeže?» «E, nekaj že še ostane, gospa. Kogar se bo* gastvo poloti, tisti se sitneža več ne iznebi,® je sladko tolažil Mik. Zdajci je nekaj neznansko zahreščalo v go* šči prav blizu steze. Izletniki so začutili pod nogami lahek potres. Razen Bierkopfa so vsi ostrmeli, vse je izpreletela groza, vsi so od* skočili kolikor mogoče daleč od one točke, kolikor je dopuščal srditi potok, vsem se je čitalo na obrazu vprašanje: Kaj to pomeni? Nekateri so začutili celo mravljince na hrbtu. Vsi so obstali. Hreščanje se je zdelo tem groznejše, ker se ob hrumenju Oskove ni dalo razločiti, kaj mu je bilo vzrok. Mik je, strmo zroč v ono smer, nasmešljivo in strašljivo ob enem s skrivnostnim glasom izpregovoril: «Divji prašič bo ali pa medved —» Katica se je prva zdramila iz živčnega pre* tresa. Posmejala se je onim, ki so buljili oči v temno drevesno steno, in kliknila: «Alo — možje, vitezi, lovci, junaki — divji prašič je, ako ni volk ali pa medved! Držite orožje pri* pravijeno za boj in gonjo! To bo šundra v Tuzli, ako pripeljemo tak znamenit plen s seboj.® Njo je navdajala tudi v pragozdu ne* skrbna radost in neukročeno zasmehovanje vsega, kar je hilo krog nje. V očeh ji je ble* stel večni nemir, razkošje življenja se je sve* tilo na njenih licih, v njej je vrela mladost prve vrste, hlepeča po pustolovščinah. Parkrat je zahalikala v goščo, izzivajoč gozdno zver. Nje zvočni klik je bil podoben zvončkljanju kraguljcev, kakor bi ji viseli v grlu sami sre« brni zvončki. Čudno je bilo slišati takšen glas v tej samoti. Bierkopf je pojasnil, da ono hreščanje ni od zveri, pač pa se je nagnilo polmrtvo drevo in butnilo ob tla. Preplašena Ljubica se je zamislila. Njeno srce je zopet splavalo k onemu, ki je stal vi« soko nad njo in nosil smrtne slutnje v sebi. »Tako se torej pogrezne orjaško drevo v smrt?» je sanjavo vprašala. «1 kaj pa«, je ravnodušno govoril gozdar. »Taki padci z neznanskim hrumom in polo« mom se mnogokrat dogajajo.« Tedaj je Mik, oponašajoč lačno tele, tako presunljivo zablejal v neprodimo steno, da bi bil priklical celo krdelo zveri, ko bi se tam nahajala. Gozdar se je smejal, drugi so stra« homa prisluškavali, se li ne prijavi v goščavi kaj sumljivega. Nobenega glasu ni bilo nazaj. »Idimo, da se ne zvali gozd na nas,« je sve« toval resni major«avditor. Po mnogih zamudah in zadržkih so prispeli v Medvedji dol. Tu so se ločili: Lisinski, Buz« duga in Vilar so se napotili ob strmem po« bočju Konj«planine k praznemu skrivališču orožja, ostalim je gozdar razkazal drvarska dela. Ko si je družba vse ogledala in se od* počila, jo je vedel nazaj v dolino. Lisinski je tisti dan marsikaj zapisal v svojo beležnico. Kadar jo je vzel iz žepa, je Vilar vselej radovedno pogledal nanjo. Kmalu je opazil, da je razdeljena v dva dela. V prvi del je zapisoval v nemškem jeziku službene stvari; tu je Vilar med drugimi zapazil besedo anar= hist; ta del zmaši doma v ogledni zapisnik. V drugi del pa je pisal češke besede, ki jim inže* njer ni vedel pomena, čeprav so bile važne. Beležil je iskalne besede ali začetnice, kakor se imenujejo v kanclijskem jeziku, ki so se nas našale na mogočnost pragozda in je bila v njih izražena vsa toplota njegovih občutkov ob pogledu na veličastvo prirode. Lisinski namreč ni bil samo sodnik, ampak tudi pesnik. Živci, razrahljani zaradi nezadostnega spanja na slabi in nenavadni postelji, hoja ob Oskpvi navkreber, potem dih prvobitne prirode ter nenavadnost kazenskega slučaja — prej še ni bil nikdar tako daleč od Tuzle na sodnijskem ogledu, sploh nikdar še ni stikal po planinah za prepovedanim orožjem — dalje zavest, da vrši važno delo ter nabere dosti gradiva za neizogibno potrebni zapisnik, potem okolnost, da se mu je to noč v nemirnem spanju po< kazala njegova nevesta Vanda, bivajoča daleč gori na Češkem, in naposled veselo pričako* vanje lepe odškodnine, ki mu gre po paragra* fih pristojbinskega opravilnika, vse to je tako prijetno vplivalo na njegove možgane, da je tisto jutro sklenil napisati primerno odo na pragozd in jo objaviti v leposlovnem listu. Kar je sklenil, to je pozneje tudi dovršil. Ne* kega blagoslovljenega zimskega večera je se* del k mizi in se poglobil v one kratko začrtane češke opazke v beležnici, iz katerih so mu po* lagoma vstajali strahotno pretresljivi spomini in mračnotopli občutki, nekoliko podobni Hamletovim ob pojavu očetovega duha, zadir* jala je z nikotinom in kofeinom poščegetana obrazotvornost kot iskri konj pod ostrogo, spočele so se krasno vezane besede, rima je prilezla k rimi in naposled — seveda je trebalo več večerov — se je svetila na ličnem papirju slovesna oda na pragozdne čudeže. Lisinski se je v vseh slučajih življenja vedel fino in taktno. Netaktno bi se mu zdelo, ko bi s svojim veščim peresom napisal pesem, vnemajočo njegove rojake na boj proti ne* izprosnim zatiralcem Češke, dasi mu je v prsih vrela topla ljubezen do te ponižane in potep* tane zemlje. Še nevarna bi mu lahko postala takšna pesem, zato je pel rajši o prirodi in ljubezni, kar s pridom čitata mladenič in star* ček. Poklicali so ga v Bosno, da s pravnim znanjem koristi državi. Na to zaupanje je bil ponosen in vrednega se ga je hotel izkazati. Skraja se je čudil, da se v Bosni gode včasi krivice, a tolažil se je s tem, da jih on ni zakrivil, on je vestno in natančno preiskal pravni slučaj, po pravici in nepristransko je poročal; marsikdaj je našel poln mernik prav# nih pomislekov proti obsodbi, drugikrat je pokazal samo na zrnce, iz katerega naj bi vzklila milost, toda končni sodnik ni bil on, ampak general, ki je stal na svojem vojnem stališču in se je vraga menil za avditorjeve pomisleke. To ga je spravilo na oportunsko stališče. Od vseh strani je slišal, da so v Bosni prav posebne razmere, ki jih treba odpraviti na prav poseben način, in čeprav je vedel, da bi se te razmere dale ozdraviti na človekom ljuben način, se je naposled vendar prilagodil temu, o čemer ni dvomil zadnji Švaba na otoku. V duši ni simpatiziral z orožniki. Tak* šni Buzduge in šejki so že dostikrat sirovo potipali češko dušo, toda ali sme orožnik dru* gače? Orožnik je takšen, kakršna je vlada. Na drugi strani je v srcu cenil Vilarja, ker na prvi hip je spoznal v njem dobrega človeka z usmiljenim srcem in bistrim pravnim čutom. Sprijateljil bi se ž njim, da niso časi tako resni in ko bi ne imel službenega opravka ž njim. S človekom, ki nastopi v važni preiskavi kot priča in Miloševičev zagovornik, ni maral iskre* nejših stikov, ker ti radi vplivajo na sodnijska izvajanja. Takšnega človeka si je hotel po* bliže ogledati in ga načrtati v oglednem zapis* niku. Kaj pa naj sicer postavi v ta dokument? V hanu ni našel ničesar,v dupliniKonjsplanine in v Mušičevem domu ne najde ničesar. To so itak dognali že orožniki. Nekaj pa vendar mora priti v zapisnik, da ne poreče kdo: Daleč se je peljal na državne stroške, a uspeh je ničla. To bi bili napisali tudi orožniki. Sklenil je, da zapisnik nekoliko našopiri in ozaljša s podatki o glavni priči. Vsekakor je dobro, da prouči inženjcrja, o katerem je bil slišal od Buzduge, Hvalibogovskega in od brigadnega adjutanta, da je prenapetnež, čudak, ki hlepi po neki popularnosti. Oprezno ga opiše, brez predsodkov, tako da se ne osmeši z opisom pred generalom in pred civilnim sodnikom, ki dobi naposled ves ta kazenski slučaj v roke. Posebne opreznosti je treba, ker po njegovem domnevanju se je pridružil Hvalibogovski le zato izletnikom, da na dolgi poti izvoha kaj sumljivega v teh osamljenih krajih in prouči javno mnenje. Časi so resni; ako Hvalibogov* ski bistro pazi, ne sme on dremati. Šel je za svojima spremljevalcema po nam že znani nevljudni stezi, po grobljah ostrega gramoza. Vilar je pravil, kako je bil dvakrat v tem pustem kraju z Joviča, kako je prvikrat s steze opazoval Atifa Sarajlijo, ki je nesel najbrž orožje, da ga drugim podtakne. Avdi* tor je vse zabeležil. Opisal je natanko tudi ono prazno jamo v jarku pod planino. Ko so se na povratni poti v Medvedjem dolu približali drvarjem, se je polastila šejka raz* dražena pazljivost. Začel je vohati po tleh, renčati in se ozirati na svojega gospodarja. «Jih že čuti», je rekel Buzduga. «Koga?» je vprašal Lisinski. »Drvarje. Glejte, gospod major, kako fin vonj ima moj šejk, kako loči navadnega člo* veka od gospoda. Tukaj pa še bolj, ker je zrak posebno čist.» Potrepal je psa po glavi. «Oj — da — šejk, že dobro, že dobro — prijatelj* ček, prijateljček«, in pes se je pomiril. Njegov gospodar pa je nadaljeval: »Niti videl ni de* lavcev, pa jih je že čutil. Da sem ga naščuval, našel bi bil med njimi najhujšega razbojnika in ga zgrabil za vrat. Gotovo je med delavci dosti ljudi z omadeževano vestjo.« »Takšnih je povsod dosti, gospod nad* poročnik, ker človek greši sedemkrat na dan«, se je vmešal Vilar. Na njegovem obrazu se je neprestano svetil ljubezniv nasmeh. Vso pot se je nasmihaval, javno od prigojene vljudno* sti, skrivaj pa zato, ker se mu je neumestno zdelo to dolgočasno pregledovanje in zapiso# vanje. »Verjemite mi, da razbojnikov ni med mojimi drvarji in jih ne bo, ako jih sami ne poženemo v razbojstva. Siromašni ljudje so, veseli, da dobe delo in kaj zaslužijo.® Na goljavi so postali in pogledali na drvar; ska dela. Vilar je avditorju razložil, kako se spravlja les v dolino, govoril je o plačah in o hrani, kako je znižal ceno živilom in sedaj se trudi odpraviti še krivične znamke, ki ob; težujejo delavsko gmotno stanje. Iz srca je govoril in major mu je dobrodušno kimal. Vse se mu je zdelo primerno, pravično in umestno, vendar pa je naposled zapisal v beležko: Po# pularitatshascher. Ta čudna in trda beseda pomeni človeka, ki hlepi po priljubljenosti z namenom, da se ž njo tako ali tako okoristi. Po kosilu, pri katerem je zelo uslužljivo stregel Gaj er, so se napotili v Pilič. V hiši, kjer je prebival Mušič z Jovico in Danico,niso našli ničesar, kar je Lisinski vestno zapisal. Potem so šli h knezu Karavajiču, da bi major tudi tam pozvedoval. Knez ni vedel nič bistve; nega povedati, pohvalil je Jovico kot pošte# nega človeka, ki je vaške otroke naučil čitati in pisati. Vesel je bil, da so nepovabljeni gostje kmalu odšli, ko sp dobili od njega podpis na listino, ki je v njem nerazumljivem jeziku uradno in pravomočno potrdila, koliko se v Piliču in okrožju plača za enodneven najem dveh tovornih konj. Točno ob dveh popoldne so se izletniki sešli v Mušičevem hanu. Dame je tlačila utruje* nost, vse so želele domov. Obveljal pa je na* svet moških, da treba v hanu popiti findjan kave, ker kdo se bo vozil v tej vročini, urico treba počakati. Vazko se je urno vrtel krog gostov ter nalival iz konvice, da mu je pot kapal s čela. Danice ni bilo v hanu. Ko je bila zaslišala ropotanje vozov na cesti, je stekla k Oskovi in se skrila v mlin. Izletniki so oživeli. Dolgi Mik je vse žaba* val, uganjajoč svoje burke in šale. Najbolj se mu je čudil pazljivi Vazko, ki je gledal v nje* gov obraz kakor v drugo nadstropje gosposke hiše. Tedaj je neumorni Lisinski zagledal lestvo, ki je bila še od včeraj na koncu bana prišlo* njena k podstrešju. Spomnil se je svojega posla. Misel, da včeraj ni pogledal pod streho, mu ni dala miru. Važno je korakal po lestvi in se povzpel do vhoda v podstrešje. »Spomnila se je predica kodelje v jutro nedelje. Naposled še pod streho nese svoj nos. Kaj bo neki videl?« je pošepetala Bajičeva mati inženjerju, sedečemu poleg nje. Nestrpno je že koprnela po domačem ognjišču. «Fej vraga, izpod strehe puhti žara, da je strah!» je vzkliknil avditor, stoječ na vrhnih klinih. «In drugega ne vidim nego barbarsko temo.» Prasnil je z vžigalico in posvetil. «Tu ni ničesar — fej!» «E«e — kaj pa naj bo gori?» je vprašal pl. Merks, ki je rad poudarjal, da je sovražnik nepotrebnih zapisnikov in premnogih uradnih sitnarij. «To je moja uradna dolžnost, da vse dože« nem in določim, in nihče se ne sme vmešavati v moj posel», je pikro odgovoril Lisinski in gromko puhnil skozi nos, da bi odgnal ščege« tajoči prah. «0, prosim, prosim. Ne zamerite, gospod major!» je rekel adjutant ter namežiknil pri« jatelju Buzdugi, katerega je zaradi njegove odločnosti uvaževal nad vse druge. Lisinski je prižgal še eno vžigalico in po« svetil. «Jasno je kakor beli dan, da je tu vse prazno,» je rekel. Čez hip pa je zakričal: »Krdelo podgan se je zbudilo — fej! Tisoč črtov!» «V zapisnik jih zbaši in zmaši, prijatelj!» se je pošalil Hvalibogovski, ki si je smel marsikaj dovoliti tudi napram majorju, ker je veljal v garniziji za častnika«zaupnika,ki opravlja prav izjemno in kočljivo službo. Onega na lestvi je prijateljeva zbadljiva beseda sunila naravnost v srce. Kaj bi ne? Človek se pri takšni vročini ubija po planinah, lazi po gramozu, skalah in lestvah, da bi do nitke posvetil v zamotani slučaj, a gospodje, ki so prišli sem za zabavo, se norčujejo in zbi* jajo šale ob njegovi vestnosti in marljivosti. Hotel se je obrniti ter pikro in svarilno besedo zabrusiti lahkomiselnim šaljivcem, a zdajci je zahreščalo pod njegovima nogama, zlomil se je klin, na katerem je stal, in avditor je vzmahoma letel na tla. Prestregla sta ga na< čelnik in Buzduga. «Črt in peklo — moja noga, moja noga!« je zastokal in zahromal pod pri* strešje. Nezgoda je nekoliko razburila družbo. Dame so milovale in tolažile avditorja, ki je moral sezuti čevelj in si obvezati krog členka mrzel obkladek. «Ali so bile podgane tako debele, da se je prestrašil in padel?« je tiho rekel Bajiču na uho Mik ter skrivenčil obraz, tako da se je Katica glasno zasmejala. Gospa Ljubica jo je primerno posvarila. «Hej, dečko,« je kliknil Buzduga in stopil z dvignjeno bikovko k Vazku, «zakaj nisi opo< zoril gospoda?« «Za nas je lestva dobra. Nisem vedel, da je gospod tako težak«, se je glasil enostavni od« govor, na kar je padla bikovka po Vazku. In že je priskočil strašni šejk, da na prvi migljaj pomaga pokoriti sovražnika. Deček se je vzravnal, iztegnil, povišal za pol pedi, lasje so se mu nasršili, iz oči so mu bliskale iskre srditosti. «Zulumčare!» je siknil, drzno zroč v orožnikov obraz. «Zakaj me tepeš, ki sem nedolžen, kakor sta Pero in Joviča! Tudi tvoje in Atifove strahovlade bo kdaj konec.» «E*e*e», se je ob takšnih revolucijonarnih besedah zadrlo v grlu pl. Merksa. Buzduga je iznova dvignil bikovko, a deček je skočil h gospodinu Franju ter se ga oklenil. Ta ga je za ramo pritisnil k sebi in mirno iz* pregovoril, obrnjen k orožniku: «Ne, gospod nadporočnik, pomislite — pretepavati mlado* letnega otroka — vaša bikovka skeli. Deček je odgovoril po naših pojmih res predrzno, pa prosim, stavite to na rovaš njegove nekultur* nosti. Kdo naj bi ga naučil naših uglajenosti, ko tukaj ni naših šol. Brez vode se ni nihče naučil plavati.« To je govoril tako mirno, ka* kor bi ga prosil na posodo. Ko pa je videl, da je orožnikova bikovka še vedno pripravljena na udarec, se je razburil in precej osorno je nadaljeval: «Menim, da mora neprestano vih* tenje bikovke nad nepremišljenim otrokom napraviti najmočnejši vtisk na vso družbo. S takšnimi sredstvi nikdar ne pridobimo ljubez« ni domorodnega prebivalstva.® Neka neubranost se je polastila družbe, na« stopilo je nesoglasje. Nekateri so v mislih stali na Vilarjev! strani ter motno zrli v tla. Le Bajičeva mati se je oglasila ter poklicala dečka k sebi. Ker je ni slušal, ga je prijela za roko in potegnila na svojo stran, češ: v ženskem var« stvu se ti ne zgodi nič žalega. Buzduga je ves zardel, roka z bikovko mu je omahnila. Z razdraženim glasom je rekel: »Ljubezni tega razbojniškega ljudstva ne po« trebujem. Z vašo filantropijo ga ne boste pri« dobili za nas. Pač se vam bodo prilizovali, a izkoriščali vas bodo in se vam smejali za hrbtom.» »Rajši imam, da se mi smejejo, nego da me preklinjajo.)) »Gospod inženjer, to si prepovedujem, da bi me vi učili, s kakšnimi sredstvi naj držim te razbojnike pod oblastjo.® »Tega ne nameravam, a v moji navzočnosti — ne vem — jaz česa takšnega ne morem videti —» «Že dobro!® je odmahnil Buzduga. Dvignil je sabljo in bikovko ter rekel: »To sta edina argumenta, ki tukaj še zbujata spoštovanje in pokornost — in pa moj šejk. Pa kaj še?» Po« tegnil je z desnim kazalcem pod brado krog vratu ter kliknil: «Vislice.» Vilar je molčal. Iz njegovih oči je plamtel izzivajoči ogenj porogljivosti, njegove ustnice so trepetale. Porodila se mu je silna želja, da bi bil že kmalu proč od teh ljudi. Buzduga je stopal trdih korakov in s sklo= njeno glavo pod pristrešjem gor in dol. Komaj je krotil svoj srd. Zvesti šejk, ki se mu je pla* zil ob nogah, je dobil za svojo vdanost krepko brco. Zacvilil je ter sedel ob steno, odkoder je pomilovalno zrl svojega gospodarja. Ta se je hipoma ustavil pred Vilarjem, izobrazil neko resnost in prazničnost na licu, ga prijel za gumb pri suknjiču, ga pogledal s sovražnim pogledom ter rekel: »Prosim, gospod inžcnjer, za kratek pomenek na samem.» »Prosim, gospod nadporočnik.® In šla sta za han. »Gospod inženjer,® je rekel Buzduga, ki je zopet prijel svojega nasprotnika za gumb in se mu ostro zazrl v oči, »gospod inženjer, vi imate navado, da se vmešavate v stvari, ki jih ne razumete in vam niso nič mar. Ze zadnjič, ko so moji orožniki imeli opravka v tem hanu — se li spominjate? — ste se vtikali v njih službeno poslovan je, in le njih taktu se morate zahvaliti, da so molčali na vaša izzivanja. Da niste rezervni častnik, naznanil bi vas bil prh stojnemu sodišču, da vas sodi za vašo nctakt* no st. A tako sem si mislil: častnika, ki se je udeležil vojne v Bosni, ne ovadiš; pride p ris ložnost in sam mu zabrusiš v obraz, kar za* služi.» Buzduga je obmolknil in se oddahnil. Vilar, ki ga je doslej poslušal odprtih ust, se je zdajci spomnil, da orožniški nadporočnik, držeč ga za gumb, ravna ž njim nespodobno in žaljivo. Mojster prime tako svojega vajenca za gumb, ga pokara in naposled zlasa. «Kaj hočete?« je vzpihnil ter odtrgal orožniško pest od svojega gumba. «Vi pokličete lahko svojega orožnika k raportu, a jaz nisem količkaj odvisen od vas.» »Povedati vam hočem samo to, da ste v pozi filantropa podoben stari babi. Zato sem vas pozval sem.» «Zdaj vem, kaj hočete in s čim se bo vršila poravnava. Vi podlež, vi nečistnik!« se je raz* palil Vilar, čuteč neko lahkoto na duši ob odkritih besedah. Prijel je za revolver. «Od* stranite svojo pasjo mrho, da se izenačijo najine fizične sile! Z duševnimi ostanete itak vedno globoko pod menoj. Precej na tem me* stu dobite odgovor za svoje ničemnosti. Za* dosti zla ste že prizadeli tukajšnjemu ubo* gemu ljudstvu.« «Q*o*o — tudi za to očitanje bi vas lahko pognal pred sodišče. Uradna o$eba sem in za svoje poslovanje sem odgovoren višjim go« spodom, nego ste vi, gospodine Franjo! Šejk ostane pri meni. Pravilni odgovor dobite v Tuzli. Kdaj pridete tja?» «Jutri popoldne.« «Dobro. Adieu!» Buzduga je zavil krog bana in stopil na pot. Njegova vnanjost ni nič kazala zlosti, ki mu je pred hipom trgala srce. Znebil se je burje v prsih, vse se je poleglo. Odbilo se je prvo dejanje važnega dela, drugo odloči orožje. Gledal je pred groznimi hajduki smrti v oči, kaj bi se bal mehkužnega gospodina Franja. Z lokavim smehljajem krog usten se je pridružil izletnikom. Vilar je postal za hanom, da se pomiri. Zbe« ganost in razdraženost sta ležali na njegovem obrazu. Ni ga mogel tako hitro spraviti v red in prilagoditi družbi, kakor je to umel Buz« duga. Trpke misli so se mu podile po glavi. «Morda se izteče vse to bolj smešno nego žalostno; tako se konča večina dvobojev; vsekakor pa vznemiri človeka. Hvala usodi, da sem se naučil streljati in da urnem sukati sabljo. Mene ne morete strahovati!« Tako se je tolažil. Obrisal si je pot s čela ter se vrnil k družbi naravnost po tisti poti, po kateri je šel od nje. Ves resen je bil videti, ko se ji je pridružil. V družbi so dobro vedeli, da se je odigrala za banom prva epizoda takozvane častne afere. Gospo Etelko je izpreletela zona, ko je videla, da se ljubimec sam vrača izza bana. Bajičeva mati je v mislih pomilovala Vilarja in Danico, Ljubica in Katica sta zvedavo in z občudovanjem zrli na oba nasprotnika, ker moški, ki se namerava dvobojevati, pri plitvih damah mnogo pridobi na ugledu. Moški so ostali ravnodušni, molčali so, kakor bi bili v cerkvi; pri pojavu takšnih nasprotij so srna« trali priziv na orožje za edino mogoče izhodi« šče. Nasprotnika sta sklenila nekaj, kar odo« bravajo, namreč: na viteški način izbrišeta žalitve, pa bo vse dobro. Tuzlanci so začeli plačevati kavo in se poslavljati z Vilarjem. Zahvaljevali so ga za gostoljubni sprejem. Odklanjal je zahvalo z izgovorom, da so itak vse prinesli s seboj in je bil on njih gost; sicer je pa sedaj gospod gozdar edini gospodar pod Konj«planino in na njej. Vljudno je segel v roke na vse strani. «Precej nas morate posetiti, ko pridete v Tuzlo», je prosila Bajičeva mati. «Precej, ko mi bo mogoče», je odgovoril mračno ter poljubil gospejno roko. Bajiča je naprosil, naj mu naroči za jutri popoldne sobo pri Agularju. Vsi so kazali utrujenost in čemernost, z vseh obrazov se je kazala nezadovoljnost z izletom. Le Bierkopf se je zadovoljno režal v brado: igra mu je šla po sreči in zdaj dobi še inženjer svojo pošteno lekcijo. Kajpada se Buzduga z Vilarjem nič ni poslovil: sedel je na konja in ne meneč se za družbo počasi od* jahal. 31. Izletniki so se odpravili. Bierkopf je sedel na voz k Samojlovki. Oni na konjih so o d dir* jali za Buzdugo. Kmalu so začeli izletniki na vozeh kimati z glavami in dremati, jezdeci so molčali. Trudna in potrta se je pomikala druž* ha naprej kakor vojska po izgubljeni bitki. V hanu ob Spreči so poduškali, da izroče Etelko soprogu, poravnajo račun za živila in se okrepe. Samojlo jim je v zeleni lopi za hišo pripravil mrzlo južino. Še preden so sedli za mizo, sta namignila Buzduga in Mik gospo* dar ju, češ: idi, dobrotnik, v kamrico na kratek pomenek! Samojlo je slušal, toda v kamrici se je čemeril, rotil pri patrijarhih in prerokih, se izgovarjal s slabimi časi in nikakor ni bil voljan dati. Privlekel je na dan črno knjigo, kamor je zapisaval svoje dolžnike, pokazal je vsakemu gospodu vrsto njegovih dolžnih po* stavkov, naposled je zaprl knjigo, zamahal z rokami ter vzkliknil: «Ni mogoče, Bog mi je priča, res ni mogoče!» Tedaj je tiho vstopila Etelka, ki je pred durmi poslušala ves pomenek. Potegnila je svojega moža za rokav in rekla: «Sami, le daj, ne bodi tako nezaupljiv! Na takšne gospode se smeš vedno zanašati. Kako so prijazni in vljudni z menoj, pa naj bo na Konj=planini ali v mestu. To je tudi za tebe častno. Kavalirji so — to ti rečem jaz. In veš kaj? Gospod nad* poročnik Buzduga zaveže jezik tistemu ošab< nemu gospodinu Franju pod Konjsplanino, ki naju hoče obrati kar za par stotakov na me* sec, zaveže tako, da ne bo več šuntal drvarjev proti najinim živilom. Nesramni fantalin! Kako neotesano se je vedel pred gosti, ki so ga tako mnogoštevilno počastili s posetom. Kako predrzno se je zavzel za tistega ušivega dečka in za tisto garjavo punco bi skočil v ogenj! Gospod nadporočnik, pokažite mu na viteški način, kako se plačuje hujskanje v Bosni! Nič ne škodi, če mu odbijete nos, vsaj ne bo več vohal po najinih shrambah.» «Kaj brbljaš tukaj, Etebleben? Kdo te je klical? Idi in poglej, če je na mizi vse v redu,» ji je prestrigel besedo soprog, videč, da se častnika mrko muzata. «Samideben, posodi gospodoma, za kar pro* sita, na častno besedo posodi! Častniki imajo vojaštvo v rokah; da ni vojaštva, bi naju ubili Bošnjaki. To pomisli in daj!» Etelka je zapustila sobo. Samojlo je po* mislil in dal. Naštel je vsakemu 250 gld. ter prejel od vsakega pobotnico za 300 gld. Potem je naredil kratko propoved o slabih časih, o križih in težavah, o svojem poštenju in kako se zadovolji z vsako pogodbo, da pa ne bo mogel več pomagati, ako se ne obrne na bolje in kako vsak pameten človek lahko izprevidi, da treba pri takšnem občutnem dolgu zvišati mesečne razbremenilne zneske itd. «Kaj si je izmislil inženjer Vilar! Ste li slb šali, očka Blaustift? Izdatno hoče znižati vaše dohodke«, je rekel pl. Pester, ko so izletniki že sedeli za mizo. «Oh, gospod načelnik, ali bi bilo kaj takš< nega mogoče? Gospod gozdar me je strašil spotoma«, je viknila gospa Etelka. «1 kaj pa je?« je v strahu vprašal Samojlo. «Sam sem se čudil, ko sem v njegovem po* ročilu na deželno vlado čital njegov predlog. Nasvetuje, naj se odpravijo znamke, delavci naj dobivajo polno plačo v denarju in naj si kupujejo svoje potrebščine, kjer hočejo. To bi vaju občutno oškodovalo — sem si mislil.« «Kaj — gospod načelnik!« je vzkipel Sa* mojlo ves rdeč v obraz in zadihajoč se od naporne misli. «Vsa Konj je gorelo na Čaklavici, daleč proč na Majevicbplanini. Vrhu tega so sodniki spoznali, da se je moji ženi v smrtnih mukah pač lahko nekaj bledlo o Sarajlijah, a izrečno ni povedala, da je zažgal Atif Sarajlija. Hodil je svoboden po Bosni in dobro se mu je začelo goditi. Toda on je požigalec in morilec moje žene; če ga sodišče ni kaznovalo, doleti ga kazen božja.« Starec je utihnil in izpraznil findjan. Topo je zrl v tla. Vazko je vstal. Krčevito držeč roki za pa* som, je stopil pred strica in viknil: «Kakor gotovo sedi na svojem zlatem prestolu naš veliki pravoslavni Bog, tako gotovo se osvetim za mučno tetino smrt in za tvoje trpljenje, dragi mi amidža!« Njegove oči so se zasve* tile, kakor bi se solnčni žarek utrnil v biserni solzi. Vilarju se je zdelo, da je deček zrastel, odkar ga ni videl; njegov glas se je izpremenil, okrepil se je, prijetno se zadirajoč je pre* bajal v možatost. «Človek snuje, Bog bogujc. Ti ne premišljuj o osveti, ki je v božjih rokah. Tvoje delo bodo opanke, ne maščevanje«, je rekel Mušič. Vazko je zganil z ramo. «Boj se onega, ki se Boga ne boji! Ne hodi volku v čeljusti!« je poučil starec. Vzravnal se je ter se okrenil k Vilarju. «Glej, gospodine Franjo, tako sem prešel na stara leta zopet v robstvo. Pol leta sva služila z Vazkom po vaseh, potem se je naju usmilil Karavajič. Dobremu gospodarju robujeva. Spomladi sem hotel z Vazkom v Dubrovnik, pa zdaj se ne sme tako svobodno potovati kakor pod sul* tanom. Ne puste zaptije.» «Bolje ti je tukaj, nego gospodariti poleg hudobnih in močnih sosedov, dokler ni reda v deželi», je rekel Vilar odhajajočemu hand* žiji. «Gospodine Franjo, gospodine Franjo, pridi kmalu zopet! Danici povem, da si bil tukaj», je s praga viknil Vazko, ko je bil Vilar že na potu. Ta je pokimal. Mimogrede se je ozrl pod pristrešje na Mušiča, ki je zopet vrtel košaro med rokami. Perov obraz je bil teman, dve strogi črti sta se mu razpoložili od nosu do konca ustnic, nad rjavim in žilavim vratom se je gugala albanska čepica, dolgi brk je pri vsakem potegljaju roke obrsnil ob rameni. 39. Zvečer mu je oddal Bierkopf zopet admini* stracijo ter mu razložil, kakšnih popravil treba pri drčah, žlebih in ježih. «Hvala Bogu,» je rekel gozdar ter hlinil veselje, «hvala Bogu, da ste prišli in boste sami jedli juhico, ki ste jo skuhali. Delavci niso več tisti, ki so bili ne* kdaj. Obudili ste v njih zahteve, zdaj jih sami izpolnjujte.)) «Zakaj ne?» je odgovoril Vilar. «Kar je iz* polnjivega, vse naj se zgo>di.» «Naj se!» Mnogo je tistih, ki trkajo, malo jih je, ki odpro. Zdaj zahtevajo deveturni delovni čas.» «Tudi drugod ga zahtevajo. Ako me na« prosijo, naznanim i ta zahtevek deželni vladi. Zaradi tega mi ne more odtrgati glave. Delav« cem treba olajšati njih bedo.» Drugo jutro je bil zgodaj na potu na Konj« planino. Vzel je s seboj instrumente, da iz« meri one prostore, kjer ga je čakalo inženjer« sko delo. Pragozd je bil ves izpremenjen. V vrheh je bil redkejši, ker mu je po večini že odletelo listje, zato je bil v pritličju gostejši. Tu in tam se je nagomililo na debelih vejah in med njimi ter po bohotnem grmovju na kupe suhega listja, kakor bi si bil tam napravil gozdni mož zimska gnezda zase in za svojo mnogobrojno rodbino. Z drevja in od onih gnezd je še vedno na gosto padalo listje ka« kor južnega zimskega dne težke snežinke z neba. Šumljanje padajočega listja je bilo sliš« no povsod, kjer ga ni oglušilo hrumenje po jesenskem deževju narasle Oskove. Njeni pri« toki so žuboreli pod gorko odejo obilnega list« ja, ki je čakalo naliva, da se prepelje v dolino. Povsod je bilo podnožje nastlano kakor tla velikolepe dvorane v jutro po slavni gostiji, ki je trajala vso noč. Privrše vetrovi kot silne metle, privro nalivi in pospravi se vsa ta na« vlaka. Kupi nastelje, ki so se nabrali v grapah in za skalami, segnijejo in prhne pod snegom. V motni svetlobi med drevjem je nekaj mig* Ijalo, kakor bi neki jesenski bog zaspano gle« dal na omrtvelo naravo in ji trudno namigaval. V listnatem pregledu se je pragozd šele sedaj, ko je stal malone gol in oskubljen, prav odkril Vilarjevemu pogledu. Tista brstna srobotina, ki jo je poleti videl le v pritličnih delih, se mu je pokazala v jeseni v vsej svoji nagoti, razsež« nosti in sili: mogočno se je razlezla in razpletla v širino in višino. Kakor je vrgla ta in ona vr« sta ali kasta ljudi čez vesoljno človeško druž« bo težko, gosto razmreženo vrv, ki brani, da svetli duhovi ne morejo dvigniti perutnic jas« ne misli in svobode, da drevesa prosvete in svobode ne morejo rasti do nebes, tako je za« drževal v pragozdu srobot pravilni in mirni razvoj rastlinstva: tu je skrivil klečeplaz in ovijač stebrasti bukvi ravno vzrast, tam se je oklenil kot zanka, vržena na jetnika, vitkega jesenovca, stremečega v višek, tam je priril skozi grmovje do nežnega javora ter vrgel nanj pogubonosne okove. Kar ni bilo mrtvega, vse je objel ta sivokosmati zajedavec in sku« šal ovirati v bujni rasti. Mimo oskubljenega vejevja je zagledal inženjer prizor, ki bi ga bil porabil za vsako izrednost v naravi dovzetni major Lisinski, da ga je videl, za veličastno pesem žalostinko. Na neki strmini je bila padla bogve kdaj močna hoja, razrahljana v koreninah, silnemu hrastu med rogovile. Še vsa zelena leži v hrastovem objctju in oba pri* čakujeta, solzeč se v jutranji rosi, smrti pod drvarsko sekiro. Zrl bi gospodin Franjo v zanimivosti in ta j* nosti jesenskih šum, da ga ni tako zelo gnalo k drvarjem. Dobro ogret je nenadoma pristos pil k njim, ko so bili vsi zbrani pri zajtrku: nekateri goloroki, drugi ogrnjeni z razcapaš nimi suknjiči ali s kosi umazanih plaht. Ta je sedel, ta je čepel, oni je stal, držeč pred seboj polno skodelo. Kuhar Krpica jim je nalival prežganko. «Zdravi, bratje!» je glasno in dobrovoljno pozdravil, kot da je stopil v domačo hišo. Zas pazil je, da se je odprlo okno kolibe, pri katerem se je v nočni opravi pojavil paznik Gajer ter precej izginil. Tesači so iztegnili vratove in z izrazom ves selja na obrazu pogledali na gospodina Franja; nekateri so sneli čepice, drugi so dvignili dess niče in po vojaško pozdravili; mnogi so vstali. «Zdrav, gospodine Franjo!« so viknili smes lejši. Trkulja se je preril skozi množico, stopil pred inženjerja, ga prijel za desnico, da mu jo poljubi, pa Vilar jo je odtegnil. «Dobro nam bo, kakor črv v siru bomo živeli zdaj, ko si se povrnil, gospodar ti naš!» je momljal starec. «Ti si dober kakor pohlevni dežek, a oni drugi so dobri kakor poletna toča.» «Gospodine Franjo,» se je oglasil iz gruče Batinič, «zlate odtiske puščajo tvoje noge za seboj, iz tvojih oči padajo biseri. A drugi zro na nas kakor sestradani volk iz šume.» «Oj gospod želir, toliko da ste se povrnili, pa smo dobili dobro prežganko«, je rekel iz gruče Slovencev bebasti in razmršeni Trdo* glav. Pomolil je Vilarju skodelo pod nos, da poduha. «Prej so nam jo kuhali iz mrčesnih pra* škov», je nekdo pristavil. »Človek ne živi samo od prežganke; so še drugi oblizki, katerih je deležen poštenjak)), je rekel Vilar, široko se smehljajoč v zbor, kakor bi se bil od nog do glave navlekel slaščic. Za* zdelo se mu je primerno, da precej danes pove drvarjem, da z odpravo znamk ne bo nič, ker bal se je, da bi mu jih pri prihodnjem izplače* vanju ne metali pred noge. »Bratci,» je rekel in njegove oči so prosile prizanesitve, »brat* ci, znamk nočejo odpraviti. Treba torej po* trpeti in jih sprejemati. Ko bi nas rešili znamk, zvišali bi nam ceno živil za deset od* stotkov.» «Kdo?» je zarohnel nekdo v ozadju tako močno, da je odmevalo od skale. «Ako nam odpro ena vrata, zapro nam pre* cej druga«, je kliknil Batinič na ves glas in dvignil desnico. «Kdo bi zvišal?« se je iznova zaslišal grom= ki glas iz ozadja. «Nu,» je odgovoril Vilar, izkušajoč pogle* dati preko krdela, «naš liferant Samojlo bi nam zvišal dogovorno z deželno vlado. Takšne znamke niso samo pri nas, običajne so po vsem Ogrskem.« Bosna ni plačevala harača sultanu in ga ne bo ogrskim Židom.« Vilarja je pogrelo, njegovo lice se je zreš* nilo. «Kdo govori tam v zadnji tolpi?« je vpra* šal. Čez hip je velel: «Naj stopi naprej!« V gručah so se razmaknili ter naredili gaz. In stopil je predenj visok človek z močno in čedno brado, vzbočenih prsi ter smelega po* gleda. Njegova obleka je bila delovna, toda snažna in samo na enem mestu zakrpana. Na glavi mu je čepel neoguljcn fes, kakršnega ni bilo videti delovni dan pri nobenem drugem drvarju. — Ta človek je videl boljše čase. Gotovo je kakšna velika nesreča vzrok njegove ne* zadovoljnosti in odpornosti — je pomislil Vilar in zopet se mu je pojavil običajni dobrotljivi in prizanesljivi smehljaj na obličju. «Tebe še nisem videl, brate! Ti si novinec tukaj. KAko se imenuješ?» je vprašal. «Lazar Tunguz», je trdo odgovoril možak ter snel fes z glave. «Čital sem tvoje ime v listinah. Si li Boš« njak?» «Ne, Hercegovec.« Vilar je osupnil ob tem odločnem glasu. Ugajal mu je samozavestni in junaški nastop človeka nižjega poklica, dočim mu ni ugajalo po cCni kupljeno in obilo poplačano junaštvo onih, ki nosijo orožje. «Dobro, brate! Čuješ, ti butaš z glavo ob skalo, ako hočeš tukaj kaj prenarediti. Pusti to delo meni, ki mi leži delavčeva blagodat tako zelo na srcu kakor lastna. Še bolj, ker vidim, da je delavec prikovan, a jaz sem vsaj svoboden, kolikor je človeku mogoče.» «U«u«u — gospodine Franjo, dobro moje!» je zavzdihnil Trkulja ter sc zopet sklonil k Vilarjevi roki. »Oprosti, gospod inženjer, mojo smelo be« scdo!» je povzel hrust in se prikupljivo na« smehnil. Vilarja je presenetil njegov prepri« čevalni glas in pa pravilno izgovarjanje besed. «Tu se nam vedno nekaj obeta, vedno imajo tujci lepe besede na jeziku, toda izpolnitev ne pride nikdar. Vaš general Jusuf beg Pili* povič nam je v proklamaciji obetal, kako bodo skrbeli za šole in kako se bo pri nas v kratkem vse predrugačilo in obrnilo na bolje; a sedaj vidimo, da zatira vlada šole in ustanavlja orožniške postaje. Zgodilo se je v Piliču, da sta brat in sestra ustanovila šolo za pravoslavno deco, pa vaša gospoda je to šolo razgnala in poslala tja orožnike. In tako se godi po vsej Bosni in Hercegovini. Istino govori naš preš govor: U tudjinca vjera na koljenu, vjeru daje, a misli drugčije.» Vilar je odprtih ust poslušal Tunguza, ki je tožil in sodil. In vprašal ga je: «Čuješ, pri= jatelj, ali si prišel sem drva sekat ali kaj? Mi govorimo o prežganki in znamkah, a ti prič« neš o vsem drugem.» Tunguz je zavrtel fes in se lahno priklonil. «Oprosti, gospod inženjer! Trda je zemlja in nebo je visoko: kam naj bežimo pred nas siljem? I drvar čuti dušo in udarce, ki padajo na njegovo kožo. Ne smatraj nas za topo klado! Naše oči so odprte.» «To je prav, to uvažujem. Nihče naj ne pris tiska delavca ob zid. A sedaj ni časa obravnas vati o tem.» «A kdaj bo' čas?» je porogljivo kliknil iz prednje gruče srednje velik drvar močne po< stave in temne ciganske polti. Že prej ga je zapazil Vilar, kako je pri Tunguzovih besedah grozeče švigal s črnimi, Ieskečimi očmi. «Tudi ti si novinec tukaj. Kako se zoveš?» je vprašal. «Mehmed Konjhodžič.» «Ako si prišel na Konj*planino delat, tedaj sekaj in vse drugo ti bo pridano», je rekel Vilar ter dal z roko znamenje, naj se drvarji odpravijo na delo. Postal je poleg kuharja ter gledal za zavaljenim in junaškim Tunguzom; vsega je premeril: od bičjega vratu pa doli do debelih meč. Je li mogoče, da se rodi takšno bitje v naši iznemogli dobi? V Herkulovih časih bi bil morda navaden, danes je čudo. In kako je zavpil? Štiri tisoč let staro mumijo bi prebudil v življenje. Razdraženo in raz* burljivo je govoril in samo sovraštvo mu je kipelo iz kljubovalnih oči. Ta po postavi še nadkriljuje kaludjera, po agilnosti jezika ga pa tudi doseza. Tako je pomislil inženjer. Stopil je v kolibo, da se pokaže Gajerju. Oziral se je krog sebe. Pri durih je opazil stojalo, na katerem je stalo pet pušk; poleg je ležal zaboj s patronami. Po slamnatih le* žiščih so bili razprostrti debeli koci. Pušk in kocev poleti ni bilo. V kotu se je pri svoji postelji napravljal Gajer. Vilar mu je želel dobro jutro in paznik se je mahoma vzravnal v vojaški pošto j; čez hip je nadaljeval svoje delo. »Novosti vidim tukaj, ki se mi zde praks tične», je govoril došlec ter sedel na kraj postelje. «S puškami se bomo branili haj* dukov, ako bo treba.« »Mogoče je tudi, da bomo streljali na de« lavce», je ravnodušno odgovoril paznik. «Res so razburjeni in nezadovoljni. Sploh se je bati izgredov. Povsod sc priliva olje v ogenj, zlost v razgrete duhove. Prenapeta struna rada poči. 4. novembra je bil razglašen novi zakon za zasedene dežele, splošna vo= jaška dolžnost. To je bilo prav tisti dan, ko je bil otvorjen in blagoslovljen novi most čez Jalo. Zdaj ta naredba še ni povsod znana, a kamor pride, povsod razžge zakrknjena srca. Prav je, da nam je dala oblast vsaj nekaj orožja, nadejam se pa, da ga ne namerimo ne na hajduke ne na tesače. To bi bilo grozno, pri našem mirnem poslu prelivati kri.» Ob* molknil je in čakal, da mu paznik odgovori kaj. Pa ta ni dal besede od sebe: z nepritajeno jezo je vlekel škornje nase in se vedel, kakor bi bil sam v kolibi. Vilar je nadaljeval: »Slišal sem, da so se javili za moje odsotnosti agita< torji in ogleduhi tukaj, celo hajduki so posetili Medvedji dol. Treba nam bo ravnati z vso opreznostjo. Čimdalje večja odgovornost leze na nas. Kaj mislite, Gajer, o tem Tunguzu? Ali se vam ne zdi sumljiv človek? Ste li slišali, kako agitatorski drzno je govoril?« «Nisem.» «Saj ste odprli okno.« «Nisem poslušal.« «To mora biti hujskač prve vrste. Kako je mogel naš gospod gozdar sprejeti tega sme* lega podpihovalca v službo, tega ne umcjem.« «Agitatorstva nima nihče napisanega na svojem čelu ali na svoji obleki. Vsak delo* dajalec se lahko zmoti pri izboru svojih de* lavcev. Tudi vi, gospod inženjer, bi ga bili sprejeli.« «Ali pa ne. Pogledal bi bil v njegove haj* duške oči — ne — ne bil bi ga sprejel. Sploh nima nič drvarskega na sebi. Kretnje, jezik, postava: vse kaže, da je lahko četovodja iz prejšnje vstaške dobe. Ali niste tudi vi pre> pričani, da ni prišel sem zaradi borne tesarske plače, ampak, da ga je poslala neka tajna sila, ki skrbi za to, da se izrabi vsaka nepravilnost in krivica za agitatorske namene? In takšnih krivic se zgodi na naši strani več, preveč. Proti njim sam delujem, a agitatorstvo ob* šojam, ker domačim ljudem ne koristi, pač pa onim tujcem, ki jedva čakajo nemirov, da si na lahek način pridobe priznanja in odliko* vanja. Kako spretno je porabil Lazar Tunguz slučaj piliške šole za šun tarske svrhe! Ali ni* ste že prej kaj podobnega opazili pri njem?» «Ne nastavljam ušes drvarskim marnjam. Moja naloga je, paziti na delo, da se nepre« stano in pravilno seka, žaga in teše», je od« govoril Gajer. Mirno je zrl v zrcalo ter si z glavnikom česal lase in brado. Vilarja je njegov mir razburil. — Glej hi« navca, kako se dela nevednega! A jaz vem, da je pustil Bierkopf Tunguza zato v službi, da mi dela neprilike. Poskusiti me hoče, kako se povedem pred agitatorjem. Nadeja se, da začnem ž njim, kakor sem z Jovico, prijatelj« ske odnošaje, da se potegnem zanj, potem žrtvuje mene in Tunguza. Na ta način me hoče izriniti iz službe, da bi lahko zopet sam ribaril v kalni vodi. Tako je pomislil Vilar in mimo vprašal: «V kakšnem spominu živi pri delavcih Jovica?» Paznik je pomajal z glavo, češ: Vprašal bi jih bil! — in ravnodušno je odgovoril: «Nc vem.» «Ta človek je dosti pretrpel in zopet trpi po nedolžnem. Zavzel sem se zanj pred so« diščem, pa se mi ni obneslo. Kaludjer je ves drugačen človek nego ta agitator. Z obličja sc bere Joviči njegova visoka misel, a Tunguz prav po hajduško bliska z očmi. Prosim, pazite nanj, da ne bo sitnosti radi njega. Rad bi v miru in v slogi z vsemi preživel to zimo.» «Gospod inženjer, tega vendar ne morem storiti, da bi noč in dan stal poleg njega in poslušal, kaj govori. Kdor hoče imeti mir, naj bo nem in gluh. To bi imel mnogo posla, ko bi moral zlesti vsakemu v njegovo misel.» «To ni mogoče®, je rekel Vilar. »Vohunov in ovaduhov pa tudi ne maram imeti v našem taboru. Še Bog, da smo se iznebili Atifa Saraj* lije! Z velikim zločinom je odšel in ni ga bilo sram. Takšni propalici pljuni v obraz in mislil bo, da gre dež.» Stopil je iz kota in šel proti vratom. »Dobro misel je imel naš gospod gozdar, da je preskrbel delavcem te zimske koce. Koliko treba plačati od njih za obrabo vojaškemu oskrbovališču?® «Od vsakega komada novčič na dan. Pra< vijo pa, da ne marajo plačati.® »Toliko vsak lahko utrpi. Jim vsaj ne bo treba toliko prezebati in zdaj ostanejo lahko tudi zimske noči tu gori. Ne bo jim treba ho* diti spat v dolino, kar je zamudno in utrudi ljivo.» Naročil je kuharju, naj tudi zanj pripravi obed, ker ostane ves dan na planini. Potem je velel dvema drvarjema, naj gresta ž njim. Dopoldne in popoldne je lazil pod Medvedjim dolom in meril. Mestoma sta mu morala spremljevalca s sekiro izklestiti dohod v no* tranje gozdne dele. Kakor črv pod lubje, tako so se zarili v goščavo. Drugi dan se je vreme zjužilo. Deževalo je dva dni, vmes je naletaval sneg. Vilar je ostal doma, čeprav ga je zelo mikalo, da bi posetil ban. 40. Ko se je nebo izvedrilo, se je napotil Vilar ob Oskovi v svoj ban. V srcu mu je zagorel ogenj koprnenja, zdelo se mu je, da ga neso peroti. Treznost, v katero se je silil skoraj tri mesece, se je umaknila opojni misli. Mušič je zopet pletel košaro pod pristrešjem. Vilar sc je z razmehčano dušo ozrl nanj. Odkar je po* znal njegovo trpljenja polno življenje, se mu je še bolj približal, ga je še bolj uvaževal. Z dobrosrčnim nasmehom je šel mimo njega in jasnega obraza je stopil v vežo, kakor bi vsto* pil v ljubo domačo hišo, toda precej se je zresnil, ko je zagledal dva orožnika, sedeča na minderju ob steni. Moža sta, držeča vsak svojo puško pred seboj, vstala, ga kot naj* večjega gospoda v tem kraju po vojaškem načinu pozdravila ter zopet sedla. Eden je bil dolg in suh, po madžarskem načinu namazanih in zasukanih brkov, po zvezdah na ovratniku in po neki inteligentnosti obraza je soditi, da je načeloval orožniškemu oddelku; drugi, manjši je bil zavaljen, robatega in sirovega obličja. Vilar je prišel v Zadrego: ni pričakoval tukaj ljudi jeklenega srca, s kakršnimi je bil imel že prav v tem banu neprijetnosti. Hotel je zavrniti pod pristrešje in tja naročiti kavo, a tisti trenutek se je oglasil Vazko, čepeč kraj ognja: «Hajdi v sobo, gospodine Franjo! Tja ti prinesem kavo.» Odrinil je nizke duri, ki so zaškripale v ste* žajih, in sklonjen je stopil v ubožno izbo, kjer je ob vzhodni steni stala ilovnata peč s pečni* cami, ob treh ostalih stenah pa so ležali goli minderji. V poltemi je zagledal Danico, ki je sedela s šivanjem v naročju. Nobene besede nista izpregovorila: on je stal pred njo s svojim odkritim in jasnim smehljajem, gladeč si brke, ona je zastrmela vanj, vsa zalita z rdečico: v njiju očeh je žarela vsa srčna sreča svidenja. Par minut sta si zrla tako iz oči v oči, s pogledi se dobrikajoč drug drugemu. Vsa izpremenjena se mu je zdela: odkar je ni videl, je vzcvetela za leto dni; v njenem po* gledu ni več prejšnje plašljivosti, na njenem obrazu ni več prejšnje nezrelosti. «Zdravstvuj, Danica!® je tiho izpregovoril ter stopil bliže k njej. Prestrašila se je njegove besede in plaho pogledala na duri. Razumel je, da izvira njena boječnost iz strahu pred orožniki. Zopet se je zresnil in nelepa misel ga je izpreletela. Tiho je sedel na minder na njeno stran. Hotela je nadaljevati šivanje, toda roka se ji je uprla, prsti so zastali. Dvignil je desnico in s prsti ji je pobrodil nad tilnikom po mehkih laseh. Sam ni vedel, kaj dela v prijetni razdražen nosti. Roka mu je zastala na njenem tilniku, toplo in tesno ga objemajoč, in na lahno je vlekla deklico k sebi. Polastila se ga je vsa strast človeške ljubezni. Danica je nagnila glavo nad šivanje in njena roka je mehanično prijela za sukanec, kakor bi se hotela zanj držati v navalu največje slasti. Nagnil se je k njej, da bi ji pogledal naravnost v oči. Pa le en kotiček njenega pogleda je ujel in tam sc je zbirala vlažnost in se zgoščala v kapljo. Ta solza ga je ohladila. Zasmilila se mu je deklica in njegova roka je več ni vlekla k sebi. Pre* selila se je z vratu na njeno ramo. Tako sta sedela zamaknjena, oba presunjena od istega meča, dokler ju ni zdramilo škripanje vrat. Vazko je prinesel kavo, pomaknil pred go* spodina Franja stolček ter postavil nanj polni findjan. »Danes je pri tebi dosti gostov, Vazko«, sc je ponorčeval inženjer, ko je spravil prekipc* vajoče čuvstvo v ravnotežje. »Dosti, kolikor v satu praznih luknjic«, je odgovoril deček. Sklonil se je k deklici in ji pošepetal: «Tch dveh nama je treba kakor volku pete noge.» Povrnil se je v vežo. Vazkov pojav je povzročil kratko premirje v ljubezenskih občutkih in odnošajih. Danica se je vzravnala k šivanju, Vilar si je vil sval= čico. Okrenil se je tako, da je naravnost gle# dal nanjo. In pomislil je: Za kolikor se je pogreznil handžija Pero za moje odsotnosti v zemljo, za toliko je vzrastla iz nje ta moja krasna handžijica. Popje se je razvilo v nežno rožo. Velik siromak je oni, ki plete zunaj ko# šaro; ni več pomoči za njegov prsteni obraz in za usahle oči, a moji Danici pomorem, zlati grad, ki si ga stavi v oblake, ji zgradim. Osladil si je usta s požirkom kave. Druge misli so mu šinile v glavo, nelepe in težke. Spomnil se je besed, ki mu jih je pred tremi dnevi govoril Vazko, da Danica več ne hodi v han, ker volk uje samotno kozo. Ali se niso nanašale na orožnika, ki sedita v veži? Kaj iščeta tukaj? Ali hodita za Danico? To bi sicer ne bilo kaj nenavadnega, a čudno je vendar in se ne spo# dobi, da bi orožniki zalezovali inženjerjevo ljubo... Ta misel ga je pičila, njegova samo# ljubnost se je probudila, njegov ponos se je uprl. Orožniki nc smejo dvigniti svojega po# gleda k njej, ki si jo je on izbral za vse življe# r,jc. Odvrgel je konec dogorele svalčice in še bliže se je nagnil k deklici. Prijel jo je za roko in šepetaje izpregovoril, zroč v njeno živo za* rdeli obraz, ki ga je dvignil z drugo roko: «Danica, kaj iščeta orožnika tukaj?« «Ne vem«, je tiho odgovorila. «Ali prideta vsak dan?« «Pred desetimi dnevi sta šla za mano. Danes sta mi bila zopet za petami.« Vilar se je razburil ter spustil njeno roko. Spomnil se je, da je omenil Vazko oni dan, da Danica deset dni več ne hodi v han. Torej lazijo orožniki za njo, odkar so prišli v Pilič. vTi nesramni ljudje si vse upajo. Nič jim ni sveto, čeprav morajo ščititi zakone. Njih gla* var sam je najostudnejši zakonolomec, ničem* nik, nasilnik, človek, ki ne sme dati junaškega zadoščenja.« Obrnil se je k deklici in glasno rekel: «Le naj se te kdo dotakne, Danica, zve* del bo, kdo te brani.« «Braniti se znam sama«, je odgovorila, mir* no zroč v njegove oči. Čez hip se je okrenila in pritegnila svojo delovno jopico, ki je ležala za njenim hrbtom. Razgrnila jo je na svojem naročju. Na jopično podvlako je bil prišit dolg in ozek žep, iz katerega je štrlel ročaj, okovan s srebrom. Vilar je ostrmel. «Raj imaš tu notri?« «Kinžal», je zalepetala. Potegnil je orožje iz žepa, izvlekel iz pol usnjene, pol železne nožnice na obeh straneh brušeno bodalo, ki se je zabliskalo v poltemi. «Krasno delo, lepo bodalo», se je tihoma čudil. «Kdo ti je to dal?» «Jovica.» Ob tem imenu je povesila glavo. Brat ji je dal kinžal tisti dan, ko je šel v ječo, dal zato, da brani, kar ji mora biti najdražje, pred vsakim zalezovalcem, če treba tudi pred gospodinom Franjem. Tako jo je poučil. Skrila je kinžal v duplo v gozdu. Pred gospodinom Franjem se je čutila brez sile in brez lastne volje, njemu bi žrtvovala vse, tudi zveličanje svoje duše, ž njim bi šla v pekel ali v nebesa; zanj ni potrebovala orožja. Sele ko so se na* stanili orožniki v Piliču in jo začeli zasledovati, je vzela kinžal k sebi. Takrat jo je navdala velika pogumnost, zavrela je njena hercegov* ska kri pri misli, da se bo branila za gospodina Franja. — Ljudstvu jemljejo orožje, obenem mu ga stiskajo v roke, da brani čistost svojih žensk, je pomislil Vilar, poskušajoč ostrino. »Odslej ne potrebuješ orožja, Danica«, je govoril z nepritajenim, polnim glasom, spravljajoč bo= dalo nazaj v jopico. «Tvojo obrambo pre* vzamem jaz. Toliko je v meni junaške krvi, da bi te branil tudi z orožjem, pa tega ne bo tre* ba. S svojim usmiljenjem sem te ogrnil in moj razum te bo ščitil.« Segel je po findjanu, ga prinesel k ustom in odpil. Potem je privil des< nico krog njenega pasu, levico je položil na njeno koleno, obraz je potisnil k njenemu ušesu in tiho je govoril: «Mislil sem že o tem, da bi te spravil proč odtod, kjer je vse polno nadležnih in zavratnih ljudi, katerih te ne ubrani tvoj kinžal. Tvoj najboljši varuh je zaprt, Pero je star, brezsilen, ves zlomljen, Vazko ti v nevarnosti ne more pomagati, dasi je zrel in prekanjen deček, tudi jaz ne morem sedeti vedno poleg tebe. Lahko je mogoče, da nastopijo za Bosno zopet nemirni in viharni časi, ko bodo puške pokale izza vsakega dre* vesa. Kdo te bo čuval razuzdanih ljudi? Kakor bi rad, da ostaneš tukaj, kjer se vidiva lahko vsak dan, tako tudi želim, da greš čez zimo v varstvo kakšne poštene rodbine. Pozimi bi prh šel pogosto pogledat k tebi. Kadar se pa spo* mladi iznova ogreje svet, takrat pridem po tebe in te popeljem v varnejše kraje, kjer bom deloval z večjim uspehom v svojem poklicu.» Gledala je nanj kakor otrok na mater, ko mu reže kruha, sprejemala je njegove besede, kakor vsesava zarana cvetna čašica, ki se je napila rosne vlage, solnčno gorkoto. V glo* boko usmiljenost se je potopilo njegovo srce, v globoko hvaležnost njeno, in oba sta čutila, da praznujeta zmagoslavje ljubezni. «Ali bi ne hotela čez zimo k Bajičevim?» je vprašal. «Stara gospa je zelo dobra ženska in rada te ima.» «0, ne morem, gospodine Franjo, zaradi Ka; tiče ne pojdem. Ona tudi tebe sovraži zaradi mene — kako bi tam prestala?® «Vse je spoznala njena bistra pamet®, je po* mislil. «Katica me sovraži, ker sem pust in od; ljuden človek, sovražim njeno družbo in sem se je ogibal kakor nalezljive bolezni. Preveč sem se zadel ob njeno samoljubnost, ker nisem hotel stopiti v krog njenih častilcev.® Tedaj je zaslišal iz veže hrušč ljudi, ki vsta; jajo in rožljajo z orožjem. Orožnika sta se na; pravila za odhod. Plačala sta. Potem je eden potrkal na duri. Danica se je preplašeno od; maknila za pol metra od Vilarja ter začela šivati. Orožnika sta se, noseč puške v roki, sklo; njena privalila v izbo ter sc vojaški postavila pred inženjcrja, ki je vstal. »Oprostite, gospod inženjer, da v imenu zakona preiščeva izbo, ni li tu skritega orožja,® je rekel starejši orožnik. »Tukaj? Že zopet?® se je začudil Vilar, šileč se v dobrovoljen nasmeh. »Prosim, prosim.® Orožnika sta si obesila puški na rame. Po; brskala sta v kot za peč, kjer je ležala neka šara: cunje in nekaj stare obleke, potem sta, ker ni bilo prav nobenega drugega pohištva v izbi, začela dvigati minderje, ni li pod njimi skrita kakšna sumljiva stvar. Danica je vstala in stopila k Vilarju sredi izbe, kjer je bilo baš toliko prostora, da so sc mogle kretati štiri osebe, ogibajoč se druga drugi. Pod klopmi nista preiskovalca mimo prahu in smeti našla ničesar. Preden sta dvignila tretjo klop, je pri; jel starejši orožnik za jopico, ki jo je bila pre; plašena in zmedena Danica pozabila vzeti k sebi. Nežno jo je hotel položiti na tla, a zdajci je začutil nekaj trdega v njej. Pretipal jo je, obrnil in njegov pogled je zadel ob dragoceni kinžal. Potegnil ga je iz žepa. «A;a;a ...» je za; momljal ter spačil obraz od same zadovolj; nosti, da ni iskal zastonj. Izvlekel je bodalo iz nožnice. «Glej sem,» je rekel tovarišu, ki je bil tretjo klop zopet poveznil na tla, «takšnih bo; dal smo dobili mnogo ob črnogorski meji; v Črni gori jih menda izdelujejo na debelo in od tam pridejo na našo stran. Zadosti ima, kdor ga dobi pod kožo. Devojka, ali je ta kinžal tvoj?» je precej mehko vprašal, obrnivši se k deklici. «Moj», je odločno odgovorila Danica in iskra sovraštva se je zasvetila v njenih očeh. Orožnik je izvlekel zapisnico izza bluze. «Le nikar se ne razburjaj! Vse povej lepo po vrsti! Nisi ti prva ne poslednja, pri kateri se je našlo orožje. Kako se imenuješ?« «Danica Miloševičeva je njeno ime», je od« govoril Vilar, ki je osupel stal kraj deklice. «Za telesno varnost nosi bodalo s seboj.« «M«da — oprostite, gospod inženjer, ako sem vas neljubo motil.« Orožnik je podal bo* dalo svojemu tovarišu, potem je nekaj zapisal v svojo zapisnico. Dvignil je obrvi in drom« ljajoč s svinčnikom po zapisnici govoril Vi* larju: «Za telesno varnost Bošnjakov skrbi naša vlada. Bošnjak naj v miru božjem ob« deluje svojo zemljo, vse drugo je naša skrb. Po zakonu ne sme nositi orožja. Tisti časi so minili, ko je nosil za pasom cel arzenal. Zdaj sme imeti kvečjemu nožič, da si odreže kruha, ali popotno palico, vse drugo mu je prepove« dano.« »Takšen kinžal je v ženskih rokah pač ne« dolžno orožje, igrača«, je rekel Vilar. In zopet je izobrazil prijazen nasmeh, da bi ublažil službeno strogost. »Zadosti ima, kdor ga dobi pod kožo«, je izpregovoril mlajši orožnik, ki si je vtaknil kinžal za pas. »Igrača ni. Bosenskim ženskam se ne smejo pustiti takšne igrače«, je menil starejši orož« nik, in mlajši, ki mu je v vsem prilagal ter pO« navijal njegove misli in besede, je pripomnil: «Kakšna igrača! Ni prva ne poslednja Bošnja? kinja, ki je sposobna oklati našega človeka s takšno igračo.» «Stvar je tudi v tem oziru sumljiva, ker je bilo v tem banu že poprej zaplenjeno orožje», je nadaljeval starejši, bezajoč s svinčnikom po dolenji ustnici, pod katero se je bila raz? rastla tanka brada. Za hip se je zagledal v ono, kar je bil zabeležil v zapisnico. «Torej, Danica Miloševičeva, si li ti sestra onega Mi? loševiča, ki sedi v Tuzli v preiskovalnem za? poru?» je vprašal, zbirajoč misli za natančno preiskavo. Tedaj se je oglasil za durmi Vazko, ki se je bil tihoma priplazil iz veže: «Sestra je Joviče Miloševiča, ki ga imate po nedolžnem za? prtega v Tuzli. Čas je že, gospodje zaptije, da izpustite Jovico in obesite Atifa Sarajlijo. A kinžal, ki ste ga zaplenili, je prinesel Joviča iz svobodne Črne gore, kjer mu ga je podaril sam črnogorski knez za junaštvo v bojih s Turki. Vsak hercegovski junak, ki je pribežal v Črno goro, je dobil handžar ali kinžal, ja? tagan ali samopal. Za spomin je delil čestiti knez orožje in ne za boj proti Švabom. Zato dajte kinžal nazaj, ako se nočete zameriti svo? jemu čestitemu carju, ki je prijatelj črnogor? skega gospodarja.« Deček si je to povest v naglici na lepem iz== mislil, zato pa tudi ni zalegla bogve kaj. «Kaj se blede temu smrkavcu?« je vprašal starejši orožnik, ki, zatopljen v svojo žabe* ležbo, ni dobro razumel dečka. «Molči, ušivec! Hajdi k vragu, mrhojedec!« je rohnel mlajši ter dregnil predrzneža s pm škinim kopitom v bok. «Kdo pa tebe kaj vpraša? Odnesi te vrag, kakor jastreb krastačo!« je zagodrnjal starejši in pisal. Vazko se je zazrl v njegov visoki obraz in smelo govoril: »Gospodar, ne išči vraga, da ga ne najdeš. Laziš za Danico kakor volk za ovco, pa vedi, da ti jo ubranimo tudi brez kinžalov in handžarjev. Gledaš nanjo kakor beg na pečenko na večer dolgega posta ramazana, a gospodin Franjo ji bo zanesljiv zaščitnik, ka« kor je zanesljiva puška. Le zaradi tebe se je oborožila s kinžalom in v strahu pred teboj se je deset dni držala kume Drljačke. Napiši to! Navil si si brke kakor vol rogove, a bodel nas ne boš ž njimi. Nu, Danica, povej nasilniku, da mu tudi brez kinžala ne boš po godu. Naj si ga vzame in moje besede naj si zapiše za ušesa!« Danica se je nasmejala dečku, a njen usmev je bil težak in bolesten. Strašna ji je bila misel, da mora k sodišču, kakor pred tremi meseci Pero in Joviča. Slišala je že, da so Švabi tudi ženske tirali v zapor, ako so našli pri njih orožje. Groza jo je obšla. «Nu, kaj se držiš kakor lesena Jevrosima majka? Govori mu odločno in brez strahu!« jo je pokregal Vazko. Nagnila je glavo na Vilarjevo roko. Njene prsi so težko dihale. Z vzdihi in solzami si je olajšala pekočo bol. Ni mogla spregovoriti besede. Orožnik je začel zopet bezati v ustnice in buliti oči v papir, da bi izpričal napetost svo* jih misli in obenem pokazal, da ni slišal Vaz* kovih očitanj, ker ta so mu bila tu pred inže* njerjem skrajno neprijetna in so prerezko osvetljevala njegovo vedenje napram deklici. Obžaloval je vsak korak, ki ga je napravil zaradi nje, vso pohlepno pozornost, ki jo je posvetil njej. Kako se je le mogel spozabiti ort, čigar usposobljenost in strogost so njegovi predstojniki ustno in pismeno tako močno hvalili! Želel je stvar poravnati tako, da ne bo škodila njemu, da nihče ne bo mogel srna* trati njegove ovadbe za nizkotno maščeval* nost. Vilar ga je opazoval in je uganil, da se nahaja v škripcih. Naznaniti mora zadevo, a vsekakor mora v ovadbi izpustiti dečkovo pričevanje, da sc je deklica zaradi orožnika oborožila s kinžalom. In mirno je rekel, obr« njen k starejšemu orožniku: «Vaša služba je težavna, odgovorni ste tu in tam. Na vsak vaš korak pazijo. Toda to vam rečem, da sem odslej jaz zaščitnik te deklice, ker drugega nima. Vzeli ste ji bodalo, a jaz ji dam svoj revolver, da se brani pohotnih Zalaznikov, kadar mene ne bo v bližini.» «1 meni daš samopal, gospodine Franjo!® je kliknil Vazko. Vilar mu je z roko in s pogledom dal znak, naj molči. Potem je nadaljeval: «Ako mislite, da vam velevata vaša dolžnost in odgovornost tako, tedaj odvedite deklico v mesto. Ta hip pojdem za njo, da posredujem pri generalu in pri sodišču zanjo.® Zopet ga je prekinil neugnani Vazko s sme« lim vzklikom: «Evo vam, zaptije, moje roke, i mene zvežite in priklenite k Danici, pa me tirajte v one preklete temnice, kamor ste vrgli pobratima Jovico, ki se je pobratil s svojimi učenci, preden ste ga izgnali iz šole. Za njim grem bos po ostrem kamenju, golo« glav po žarkem solncu, žejen kraj hladne vode, lačen kraj belega kruha —» «Ne budali, mrhobrbec, govnač garjavi! Krastača gnusna — kdo pa tebe vprašuje?® je vzbesnel mlajši orožnik ter pahnil dečka v vežo. «Ne maram vklepati bosenskih dam v že* lezje in jih spremljati v Tuzlo«, je govoril starejši mirno in v zadregi, ki jo je skušal prikriti z nasmešljivostjo. «Pod vašo zaščito, gospod inženjer, je ta dama varna in bo go* tovo pri rokah, ako jo pozove sodnik.« Vilar je z nemim naklonom pritrdil, oni pa je vtak* nil zapisnico za bluzo in opravičujoč svojo strogost pristavil: «Sami poznate mojo od* govornost, ki je tem večja, ker imajo ljudje v tem kraju še mnogo prikritega orožja. Tu vladajo strogi zakoni, ki mi velevajo, ne* omahljivo se ravnati po njih brez ozirov na desne ali levo. To ljudstvo more odgojiti in privaditi reda samo orožnik, ki momlja in mrmra liki medved, kamorkoli pride. In tudi v tem je ubogi orožnik podoben medvedu, da ga drže na vrvci in mora vestno delati to, kar hočejo drugi.« «Težaven je vaš posel, vem —» «Žal, da mi je le malokdaj mogoče zatisniti pravici eno oko, kar storim danes —» «Dobro, dobro«, je pohitel Vilar, srčno že* leč, da bi se iznebil nadležnega človeka. Ko sta se orožnika zmotala skozi duri, je obrisal Vilar Danici solze, jo posadil na klop in sedel kraj nje. Neznosno in ostudno se mu je zdelo to, kar je pravkar doživel. Tisto zoperno stikanje po orožju ne more pomiriti ljudstva in ga spraviti z nemilo usodo. Večno rožljanje z verigami in okovi priliva olje v ogenj agitacije in budi sovraštvo v onih, ki bi se sicer prilagodili novim razmeram. Ni čuda, da sta Bosna in Hercegovina podobni veli* kima očesoma, ki polni solz, mržnje in zlosti zreta preko Save in Dinare na Avstrijo. Pod pepelom navidezne malobrižnosti tli žerjavi* ca, ki se lahko razplamti v velik požar. Tako je premišljeval, držeč Daničino roko. Njeno oko, poprej solzorosno in motno, je žarko zasijalo vanj, igrajoč v ljubezni in hvaležnosti. «Kakor hudourni oblak sta padla na naju, ki nisva prav ničesar zakrivila. To je pusto tukaj, to je grozno», je na glas ponovil svoje misli. «Povesila sta brke kakor handžija, kadar nima gostov, in sta šla», je rekel vstopivši Vazko. Žareč v lice se je smehljal, ker močno mu je ugajalo, da se je gospodin Franjo tako moško potegnil za Danico. Minila je vsa ne* zaupnost, ki se mu je bila nabrala zadnje tedne, ko je pričakoval, da gospodin Franjo gotovo reši njegovega pobratima Jovico iz ječe, pa ga ni, ko je toliko razmišljal o raz* merju Danice do tega švabskega gospodina, ki je bil mnogo obetal, pa ga toliko časa ni bilo od nikoder. Dečku se še niso razbistrili nazori o stvareh in o ljudeh; še vedno je pla* val v nekih čudovitih in prenapetih mislih, ki jih je črpal iz narodnih pesmi; sanjaril je o silnih junakih, vršečih prava čuda hrabrosti in bistroumnosti: naj jahajo v sijajnem sprem* stvu, obloženi z bogatimi darovi preko planine daleč kam po nevesto, naj nalete kjer si bodi na ljute dušmane in troglave zmaje, naj vzdi* hujejo v strašnih ječah — vedno se nahajajo v smrtni nevarnosti, iz katere jih končno reši njih junaštvo in zvijača ali pa pomoč pose* strime vile. Iz teh pesmi si je ustvarjal svet svojih misli in svoje pojme o nerazrušljivem prijateljstvu, o požrtvovalnosti in zvesti lju* bežni. Pomaknil je stolček zopet pred Vilarja in postavil nanj findjan. Potem je zložil roki za hrbtom in rekel: «Je li, gospodine Franjo, da sedaj ni več takšnih temnic, o kakršnih se poje v starih pesmih, da so bile vsekane v skalo, jetnik je stal do kolena v vodi ali v trnju, iz skale so molele gobce šarovite kače, v kotu je čepel ljut zmaj?» Vilar se mu je hladno posmejal. «Stare pesmi pretiravajo. Mogoče, da je bila kdaj takšna strahovita ječa, toda brez zmaja.® «Pero je pravil, da se mu je v ječi najhujše zazdelo to, ker ni dobil duhana, ni videl planin in mu je med koleni rožljalo železje. Dolgočasje ga je vsega potrlo. Bog ve, kako se godi Joviči! Ga li straži mnogo zaptij in askerov?« «Gotovo», je suho odgovoril inženjer. Okre< nil se je k deklici. «Ali naj mirno gledam te nesramnosti? Tega vednega nadzorovanja ne prenesem. Poniževalno in sramotno je, toda priznati moram, da sem proti orožnikom brez moči. Sedaj te pokličejo nemara pred sodišče. S teboj pojdem kot radovoljna priča.» «1 jaz pojdem, sestra mi je po Bogu«, je rekel Vazko. «In kakor sem poprej rekel: odtod moraš proč. Bajičeva mati te bo ščitila kakor svojo hčer, in Bajič sam ti bo pošten varuh. Katb čine sitnosti ti ne morejo škodovati.® «H Katici ne pojdem, ne morem«, je za* ihtela deklica. «Kaj, gospodine Franjo, ti hočeš vzeti Da? nico proč odtod?« je vprašal osupli Vazko. «Vsaj čez zimo mora odtod, ali pa do bra< tovega povratka. Lahko se zgodi, da se prav kmalu z Jovico povrne sem. Dragi mi Vazko, ne boj se zanjo, ti je ne moreš čuvati. Zato mora v mesto k dobrim in zanesljivim lju* dem.« «Ti jo hočeš odvesti kakor Luka Luco?« «S tvojim dovoljenjem skoraj prav tako«, je odgovoril Vilar blagovdano, izzivajoč dečka in izkušajoč njegovo vdanost. »Sprejela je od tebe jabolko, sedaj je tvoja», je rekel Vazko in dvignil rami, češ: delaj, kar hočeš. Čez hip je pristavil: «Ako jo pošlješ h Katici, jo zavedeš v volčji brlog. Kakor volkulja na nabito puško, tako gleda Katica na Danico. V tvoji odsotnosti je bila že dva* krat tukaj. Domislila si je ta divja vešča, da je dolina ob Oskovi čudovita pokrajina, in sedaj hodi v naš han nadlegovat Danico. Prvikrat se je pripeljala v velikem spremstvu, kmalu potem, ko si nas bil ti zapustil; v dru< gič je prihajala jeseni, in sicer tisti dan, ko so se nastanili orožniki v Piliču. To pot je bila v njenem spremstvu samo njena sestra in oni zaptija s hudim psom in z bikovko. Obakrat je svarila Danico zaradi tebe.« Vilar se je čudil. »Kako te je svarila?» je vprašal, položivši Danici roko na ramo. »Rekla je, da si se povrnil preko Save v svojo domovino in te nikdar več ne bo nazaj«, je odgovorila, sklonivši se k šivanju. »Glej, kako je lagala! Evo, mene, ki sedim zopet v hanu ob Oskovi. Kaj ti je še nas tvezla?« »Rekla je, da sem neumna pura, ako ti kaj verjamem. Mimogredoe si se ozrl name, za* iskril z očesom in pljunil — je rekla.« »Gospodin Franjo odvede na svoj dom gospico iz mesta, takšno, ki ume odgovarjati v nemškem in madžarskem jeziku in se je iz* obrazila na učenih šolah, a tebe ukani. Tako je razlagala o tebi«, je pridejal Vazko. «Ali si ji verjela?« Za Danico je odgovoril Vazko: «Skraja je plakala in jadikovala; dve ribi sta se na eni žerjavici pekli, pa druga drugi ni verjela. Ko pa je prišel Ante s tvojim pozdravom, se je potolažila in ni verjela.« «Zvita kača je ta Katica, nisem mislil«, je rekel inženjer in odganjal občutek samoljub* nosti; z ljubeznijo razvratne in vihrave Katice se ni maral ponašati. «Kaj je še povedala?« Danica je od strani zrla na Vilarjevo ko* leno, kakor bi pozvedovala, je li resnica, da sedi poleg nje oni dobri gospodin Franjo, o katerem je toliko sanjala. Ker je pozabila na odgovor, je povzel Vazko: «Ko je bila drugič tukaj, je prigovarjala Danici, naj gre ž njo v mesto, da jo izobrazi za gospodina Franja, ker je še preveč okorna in neotesana za go* sposkega človeka. Kadar poteče Oskova v breg, tedaj bo začela hoditi Danica h Katici v šolo.« Danica je dvignila glavo in njen pogled, opran v solzah, se je zadolbel v Vilarjev obraz, kakor bi vprašal: Ali res ni zate preprosta hercegovska deklica? Prsti njegove desnice so se dotaknili nje* nega ušesca in se jeli poigravati ž njim. «Ne dam te h Katici», je rekel z veliko ljubeznijo v besedah in v srcu. »Zadavila bi jo, otrovala«, ga je prekini) Vazko. «Da si videl, gospodine Franjo, kako se je nasadila na Bobojedca, ko je bila dru* gič tukaj. Ante je tu pred banom z mehom moke zlezel na svojega konja prav takrat, ko so oni prihajali. Katičin konj se je splašil Bobojedčevega konjeta ali pa meha in je tako odskočil, da se je Katica malone zvalila na tla. O kako je ona osa s palico pripalila Bobo* jedca po glavi, potem pa še njegovega ko* njeta!» Vazko se je zahahljal in tudi Danica se je posmejala. «Kaj pa Ante nato? Ali se je dal ženski tepsti?» je vprašal Vilar. «Dal. Joj meni, bednemu katoliku!* je vik* nil. ,Prišel je moj vranec na svoj klanec!* Zmignil je z ramo in odjahal.» «Katica je otročja in hudobna, k njej ne pojdeš», je po kratkem premolku povzel Vi* lar. «Še drugo rodbino poznam v Tuzli, ki te bo rada sprejela. On piše v konaku, njegova soproga je zelo prijazna gospa s širokim, usmiljenim srcem. Oba sta prišla iz moje do* movine, moja rojaka sta. Tja te dam. Otroci so v hiši, pri njih se ne boš dolgočasila. Hočeš li?» Danica je prikimala. »Precej jutri pošljem po slugi list k Hrenu, to je ime go* spoda, kateremu te izročim, in pojutrišnjem pride odgovor.« Tudi Vazko je bil zadovojen s tem načr? tom. Nadejal se je, da pojde v posetc v Tuzlo, ko bo tam bivala Danica, in da se mu pri tej priliki posreči videti svojega učitelja in po? pobratima Jovico. Ostal je v izbi in se mel pred zaljubljeno dvojico, dokler ni gospodin Franjo naročil druge kave. Točno mu je po? stregel, na kar se je tiho splazil iz izbe. Tedaj je privil Vilar deklico k sebi ter se zagledal v oči, tako svetle in dobre, kakor so bile one, ki jih je srčno ljubil na slovenski zemlji. Dolgo je gledal vanje, dolgo je srce od? govarjalo srcu. Strogemu čuvaju nežnih križan? tem bi pri tem prizoru nič ne moglo privabiti znakov sramežljivosti na lice. Mračilo se je že, ko je stopil pod pristrešje, da se poslovi pri Peru. «So že zopet iskali?« je rekel s slabim gla? som handžija. «Po vsej sili hočejo najti pri nas orožarno. Vse gre pri nas v propast.« «Trava ne poraste, kamor stopi zaptija«, je zabelil starčevo tarnanje Vazko. Pero je dvignil vele oči k Danici, ki je st,ala za Vilarjem. «Ti si se odločila, da pojdeš v Tuzlo? Ne hodi, dekle! V mesto greš, kadar hočeš, a iz mesta, kadar te puste. Tudi Drljača je šel, ker je želel, in sc ni povrnil.» «Dobro ji bo v mestu, Pero. Gospodin Fra* njo jo skrije pred psi, ki ne lajajo samo, ampak tudi grizejo. Posetim jo v mestu in ako Bog da in sreča junaška, bom videl tudi Jo* vico», je rekel deček. Vilar nato: «Dovoli mi, Pero, da jo vzamem v svoje varstvo. Govorite o moji nameri z Drljačko. Bog mi je priča, da hočem biti Danici pošten zaščitnik do konca življenja. Opravičiti sc hočem pred Jovico, kadar pride iz zapora. Močnejša je moja roka nego tvoja.» «Delajte, kakor morete in veste, a vselej bodite pošteni. Sreča in nesreča gresta eno pot, pa jaz vas ne morem spremljati. Za mene se že borita smrt in starost, ne potraja dolgo, da zmaga smrt. Sneg je pokril mojo glavo in kmalu me pokrije zemlja.« Vilar je stopil v večerno meglo in hitel domov. Še tisti večer je pisal Hrenu. 41. «No, Minkec, srna se nama obeta izpod Konj*planine. Veseli se, dušica! To bo nekaj zaleglo v najinem gospodarstvu in gospodinj* stvu», je rekel drugo popoldne Hren svoji so* «Ali bi ne hotela čez zimo k Bajičevim?« je vprašal. «Stara gospa je zelo dobra ženska in rada te ima.» «0, ne morem, gospoddne Franjo, zaradi Ka* tiče ne pojdem. Ona tudi tebe sovraži zaradi mene — kako bi tam prestala?« «Vse je spoznala njena bistra pamet®, je po-mislil. »Katica me sovraži, ker sem pust in od* ljuden človek, sovražim njeno družbo in sem se je ogibal kakor nalezljive bolezni. Preveč sem se zadel ob njeno samoljubnost, ker nisem hotel stopiti v krog njenih častilcev.® Tedaj je zaslišal iz veže hrušč ljudi, ki vsta* jajo in rožljajo z orožjem. Orožnika sta se na* pravila za odhod. Plačala sta. Potem je eden potrkal na duri. Danica se je preplašeno od* maknila za pol metra od Vilarja ter začela šivati. Orožnika sta se, noseč puške v roki, sklo* njena privalila v izbo ter se vojaški postavila pred inženjerja, ki je vstal. »Oprostite, gospod inženjer, da v imenu zakona preiščeva izbo, ni li tu skritega orožja,® je rekel starejši orožnik. »Tukaj? Že zopet?® se je začudil Vilar, šileč se v dobrovoljen nasmeh. »Prosim, prosim.® Orožnika sta si obesila puški na rame. Po* brskala sta v kot za peč, kjer je ležala neka šara: cunje in nekaj stare obleke, potem sta, ker ni bilo prav nobenega drugega pohištva v izbi, začela dvigati minderje, ni li pod njimi skrita kakšna sumljiva stvar. Danica je vstala in stopila k Vilarju sredi izbe, kjer je bilo baš toliko prostora, da so se mogle kretati štiri osebe, ogibajoč sc druga drugi. Pod klopmi nista preiskovalca mimo prahu in smeti našla ničesar. Preden sta dvignila tretjo klop, je prh jel starejši orožnik za jopico, ki jo je bila pre* plašena in zmedena Danica pozabila vzeti k sebi. Nežno jo je hotel položiti na tla, a zdajci je začutil nekaj trdega v njej. Pretipal jo je, obrnil in njegov pogled je zadel ob dragoceni kinžal. Potegnil ga je iz žepa. «A škinim kopitom v bok. «Kdo pa tebe kaj vpraša? Odnesi te vrag, kakor jastreb krastačo!« je zagodrnjal starejši in pisal. Vazko se je zazrl v njegov visoki obraz in smelo govoril: »Gospodar, ne išči vraga, da ga ne najdeš. Laziš za Danico kakor volk za ovco, pa vedi, da ti jo ubranimo tudi brez kinžalov in handžarjev. Gledaš nanjo kakor beg na pečenko na večer dolgega posta ramazana, a gospodin Franjo ji bo zanesljiv zaščitnik, ka= kor je zanesljiva puška. Le zaradi tebe se je oborožila s kinžalom in v strahu pred teboj se je deset dni držala kume Drljačke. Napiši to! Navil si si brke kakor vol rogove, a bodel nas ne boš ž njimi. Nu, Danica, povej nasilniku, da mu tudi brez kinžala ne boš po godu. Naj si ga vzame in moje besede naj si zapiše za ušesa!« Danica se je nasmejala dečku, a njen usmeV je bil težak in bolesten. Strašna ji je bila misel, da mora k sodišču, kakor pred tremi meseci Pero in Joviča. Slišala je že, da so Švabi tudi ženske tirali v zapor, ako so našli pri njih orožje. Groza jo je obšla. «Nu, kaj se držiš kakor lesena Jevrosima majka? Govori mu odločno in brez strahu!« jo je p okregal Vazko. Nagnila je glavo na Vilarjevo roko. Njene prsi so težko dihale. Z vzdihi in solzami si je olajšala pekočo bol. Ni mogla spregovoriti besede. Orožnik je začel zopet bezati v ustnice in buliti oči v papir, da bi izpričal napetost svo< jih misli in obenem pokazal, da ni slišal Vaz# kovih očitanj, ker ta so mu bila tu pred inže# njerjem skrajno neprijetna in so prerezko osvetljevala njegovo vedenje napram deklici. Obžaloval je vsak korak, ki ga je napravil zaradi nje, vso pohlepno pozornost, ki jo je posvetil njej. Kako se je le mogel spozabiti on, čigar usposobljenost in strogost so njegovi predstojniki ustno in pismeno tako močno hvalili! Želel je stvar poravnati tako, da ne bo škodila njemu, da nihče ne bo mogel sma# trati njegove ovadbe za nizkotno maščeval# nost. Vilar ga je opazoval in je uganil, da se nahaja v škripcih. Naznaniti mora zadevo, a vsekakor mora v ovadbi izpustiti dečkovo pričevanje, da se je deklica zaradi orožnika oborožila s kinžalom. In mirno je rekel, obr* njen k starejšemu orožniku: «Vaša služba je težavna, odgovorni ste tu in tam. Na vsak vaš korak pazijo. Toda to vam rečem, da sem odslej jaz zaščitnik te deklice, ker drugega nima. Vzeli ste ji bodalo, a jaz ji dam svoj revolver, da se brani pohotnih Zalaznikov, kadar mene ne bo v bližini.« «1 meni daš samopal, gospodine Franjo!« je kliknil Vazko. Vilar mu je z roko in s pogledom dal znak, naj molči. Potem je nadaljeval: «Ako mislite, da vam velevata vaša dolžnost in odgovornost tako, tedaj odvedite deklico v mesto. Ta hip pojdem za njo, da posredujem pri generalu in pri sodišču zanjo.« Zopet ga je prekinil neugnani Vazko s sme? lim vzklikom: «Evo vam, zaptije, moje roke, i mene zvežite in priklenite k Danici, pa me tirajte v one preklete temnice, kamor ste vrgli pobratima Jovico, ki se je pobratil s svojimi učenci, preden ste ga izgnali iz šole. Za njim grem bos po ostrem kamenju, golo* glav po žarkem solncu, žejen kraj hladne vode, lačen kraj belega kruha —» «Ne budali, mrhobrbec, govnač garjavi! Krastača gnusna — kdo pa tebe vprašuje?« je vzbcsnel mlajši orožnik ter pahnil dečka v vežo. «Ne maram vklepati bosenskih dam v že# lezje in jih spremljati v Tuzlo», je govoril starejši mirno in v zadregi, ki jo je skušal prikriti z nasmešljivostjo. «Pod vašo zaščito, gospod inženjer, je ta dama vama in bo go* tovo pri rokah, ako jo pozove sodnik.» Vilar je z nemim naklonom pritrdil, oni pa je vtak* nil zapisnico za bluzo in opravičujoč svojo strogost pristavil: «Sami poznate mojo od* govornost, ki je tem večja, ker imajo ljudje v tem kraju še mnogo prikritega orožja. Tu vladajo strogi zakoni, ki mi velevajo, ne* omahljivo se ravnati po njih brez ozirov na desne ali levo. To ljudstvo more odgojiti in privaditi reda samo orožnik, ki momlja in mrmra liki medved, kamorkoli pride. In tudi v tem je ubogi orožnik podoben medvedu, da ga drže na vrvci in mora vestno delati to, kar hočejo drugi.» »Težaven je vaš posel, vem —» «Žal, da mi je le malokdaj mogoče zatisniti pravici eno oko, kar storim danes —» »Dobro, dobro», je pohitel Vilar, srčno že* leč, da bi se iznebil nadležnega človeka. Ko sta se orožnika zmotala skozi duri, je obrisal Vilar Danici solze, jo posadil na klop in sedel kraj nje. Neznosno in ostudno se mu je zdelo to, kar je pravkar doživel. Tisto zoperno stikanje po orožju ne more pomiriti ljudstva in ga spraviti z nemilo usodo. Večno rožljanje z verigami in okovi priliva olje v ogenj agitacije in budi sovraštvo v onih, ki bi se sicer prilagodili novim razmeram. Ni čuda, da sta Bosna in Hercegovina podobni veliš kima očesoma, ki polni solz, mržnje in zlosti zreta preko Save in Dinare na Avstrijo. Pod pepelom navidezne malobrižnosti tli žerjavi* ca, ki se lahko razplamti v velik požar. Tako je premišljeval, držeč Daničino roko. Njeno oko, poprej solzorosno in motno, je žarko zasijalo vanj, igrajoč v ljubezni in hvaležnosti. «Kakor hudourni oblak sta padla na naju, ki nisva prav ničesar zakrivila. To' je pusto tukaj, to je grozno», je na glas ponovil svoje misli. »Povesila sta brke kakor handžija, kadar nima gostov, in sta šla», je rekel vstopivši Vazko. Žareč v lice se je smehljal, ker močno mu je ugajalo, da se je gospodin Franjo tako moško potegnil za Danico. Minila je vsa ne? zaupnost, ki se mu je bila nabrala zadnje tedne, ko je pričakoval, da gospodin Franjo gotovo reši njegovega pobratima Jovico iz ječe, pa ga ni, ko je toliko razmišljal o raz* merju Danice do tega švabskega gospodina, ki je bil mnogo obetal, pa ga toliko časa-bi bilo od nikoder. Dečku se še niso razbistrili nazori o stvareh in o ljudeh; še vedno je pla* val v nekih čudovitih in prenapetih mislih, ki jih je črpal iz narodnih pesmi; sanjaril je o silnih junakih, vršečih prava čuda hrabrosti in bistroumnosti: naj jahajo v sijajnem sprem? stvu, obloženi z bogatimi darovi preko planine daleč kam po nevesto, naj nalete kjer si bodi na ljute dušmane in troglave zmaje, naj vzdi? hujejo v strašnih ječah — vedno se nahajajo v smrtni nevarnosti, iž katere jih končno reši njih junaštvo in zvijača ali pa pomoč pose? strime vile. Iz teh pesmi si je ustvarjal svet svojih misli in svoje pojme o nerazrušljivem prijateljstvu, o požrtvovalnosti in zvesti lju? bežni. Pomaknil je stolček zopet pred Vilarja in postavil nanj findjan. Potem je zložil roki za hrbtom in rekel: «Je li, gospodine Franjo, da sedaj ni več takšnih temnic, o kakršnih se poje v starih pesmih, da so bile vsekane v skalo, jetnik je stal do kolena v vodi ali v trnju, iz skale so molele gobce šarovite kače, v kotu je čepel ljut zmaj?» Vilar se mu je hladno posmejal. «Stare pesmi pretiravajo. Mogoče, da je bila kdaj takšna strahovita ječa, toda brez zmaja.« «Pero je pravil, da sc mu je v ječi najhujše zazdelo to, ker ni dobil duhana, ni videl planin in mu je med koleni rožljalo železje. Dolgočasje ga je vsega potrlo. Bog ve, kako se godi Joviči! Ga li straži mnogo zaptij in askerov?» «Gotovo», je suho odgovoril inženjer. Okre» nil sc je k deklici. «Ali naj mirno gledam tc nesramnosti? Tega vednega nadzorovanja ne prenesem. Poniževalno in sramotno je, toda priznati moram, da sem proti orožnikom brez moči. Sedaj te pokličejo nemara pred sodišče. S teboj pojdem kot radovoljna priča.» «1 jaz pojdem, sestra mi je po Bogu», je rekel Vazko. «In kakor sem poprej rekel: odtod moraš proč. Bajičeva mati te bo ščitila kakor svojo hčer, in Bajič sam ti bo pošten varuh. Kati* čine sitnosti ti ne morejo škodovati.« «H Katici ne pojdem, ne morem«, je za? ihtela deklica. «Kaj, gospodine Franjo, ti hočeš vzeti Da* nico proč odtod?« je vprašal osupli Vazko. «Vsaj čez zimo mora odtod, ali pa do bra* tovega povratka. Lahko se zgodi, da se prav kmalu z Jovico povrne sem. Dragi mi Vazko, ne boj se zanjo, ti je ne moreš čuvati. Zato mora v mesto k dobrim in zanesljivim lju« dem.« «Ti jo hočeš odvesti kakor Luka Luco?» «S tvojim dovoljenjem skoraj prav takd«, je odgovoril Vilar blagovdano, izzivajoč dečka in izkušajoč njegovo vdanost. »Sprejela je od tebe jabolko, sedaj je tvoja«, je rekel Vazko in dvignil rami, češ: delaj, kar hočeš. Čez hip je pristavil: «Ako jo pošlješ h Katici, jo zavedeš v volčji brlog. Kakor volkulja na nabito puško, tako gleda Katica na Danico. V tvoji odsotnosti je bila že dVa< krat tukaj. Domislila si je ta divja vešča, da je dolina ob Oskovi čudovita pokrajina, in sedaj hodi v naš ban nadlegovat Danico. Prvikrat se je pripeljala v velikem spremstvu, kmalu potem, ko si nas bil ti zapustil; v dru< gič je prihajala jeseni, in sicer tisti dan, ko so se nastanili orožniki v Piliču. To pot je bila v njenem spremstvu samo njena sestra in oni zaptija s hudim psom in z bikovko. Obakrat je svarila Danico zaradi tebe.» Vilar se je čudil. «Kako te je svarila?« je vprašal, položivši Danici roko na ramo. «Rekla je, da si se povrnil preko Save v svojo domovino in te nikdar več ne bo nazaj«, je odgovorila, sklonivši se k šivanju. «Glej, kako je lagala! Evo, mene, ki sedim zopet v hanu ob Oskovi. Kaj ti je še na* tvezla?« «Rekla je, da sem neumna pura, ako ti kaj verjamem. Mimogredoč si se ozrl name, za? iskril z očesom in pljunil — je rekla.« «Gospodin Franjo odvede na svoj dom gospico iz mesta, takšno, ki ume odgovarjati v nemškem in madžarskem jeziku in se je iz* obrazila na učenih šolah, a tebe ukani. Tako je razlagala o tebi®, je pridejal Vazko. «Ali si ji verjela?« Za Danico je odgovoril Vazko: «Skraja je plakala in jadikovala; dve ribi sta se na eni žerjavici pekli, pa druga drugi ni verjela. Ko pa je prišel Ante s tvojim pozdravom, se je potolažila in ni verjela.® «Zvita kača je ta Katica, nisem mislil®, je rekel inženjer in odganjal občutek samoljub* nosti; z ljubeznijo razvratne in vihrave Katice se ni maral ponašati. «Kaj je še povedala?® Danica je od strani zrla na Vilarjevo kos leno, kakor bi pozvedovala, je li resnica, da sedi poleg nje oni dobri gospodin Franjo, o katerem je toliko sanjala. Ker je pozabila na odgovor, je povzel Vazko: «Ko je bila drugič tukaj, je prigovarjala Danici, naj gre ž njo v mesto, da jo izobrazi za gospodina Franja, ker je še preveč okorna in neotesana za go* sposkega človeka. Kadar poteče Oskova v breg, tedaj bo začela hoditi Danica h Katici v šolo.® Danica je dvignila glavo in njen pogled, opran v solzah, se je zadolbel v Vilarjev obraz, kakor bi vprašal: Ali res ni zate preprosta hercegovska deklica? Prsti njegove desnice so se dotaknili nje; nega ušesca in se jeli poigravati ž njim. «Nc dam te h Katici«, je rekel z veliko ljubeznijo v besedah in v srcu. »Zadavila bi jo, otrovala«, ga je prekini) Vazko. «Da si videl, gospodine Franjo, kako se je nasadila na Bobojedca, ko je bila dru; gič tukaj. Ante je tu pred banom z mehom moke zlezel na svojega konja prav takrat, ko so oni prihajali. Katičin konj se je splašil Bobojcdčevega konjeta ali pa meha in je tako odskočil, da se je Katica malone zvalila na tla. O kako je ona osa s palico pripalila Robo; jedca po glavi, potem pa še njegovega ko; njeta!« Vazko se je zahahljal in tudi Danica se je posmejala. «Kaj pa Ante nato? Ali se je dal ženski tepsti?« je vprašal Vilar. «Dal. Joj meni, bednemu katoliku!1 je vik; nil. .Prišel je moj vranec na svoj klanec!1 Zmignil je z ramo in odjahal.« »Katica je otročja in hudobna, k njej ne pojdeš«, je po kratkem premolku povzel Vi; lar. »Še drugo rodbino poznam v Tuzli, ki te bo rada sprejela. On piše v konaku, njegova soproga je zelo prijazna gospa s širokim, usmiljenim srcem. Oba sta prišla iz moje do; movinc, moja rojaka sta. Tja te dam. Otroci so v hiši, pri njih se ne boš dolgočasila. Hočeš li?» Danica je prikimala. «Precej jutri pošljem po slugi list k Hrenu, to je ime gos spoda, kateremu te izročim, in pojutrišnjem pride odgovor.« Tudi Vazko je bil zadovojen s tem načrs tom. Nadejal se je, da pojde v posete v Tuzlo, ko bo tam bivala Danica, in da se mu pri tej priliki posreči videti svojega učitelja in pos pobratima Jovico. Ostal je v izbi in se mel pred zaljubljeno dvojico, dokler ni gospodin Franjo naročil druge kave. Točno mu je pos stregel, na kar se je tiho splazil iz izbe. Tedaj je privil Vilar deklico k sebi ter se zagledal v oči, tako svetle in dobre, kakor so bile one, ki jih je srčno ljubil na slovenski zemlji. Dolgo je gledal vanje, dolgo je srce ods govarjalo srcu. Strogemu čuvaju nežnih krizans tem bi pri tem prizoru nič ne moglo privabiti znakov sramežljivosti na lice. Mračilo se je že, ko je stopil pod pristrešjc, da se poslovi pri Peru. «So že zopet iskali?« je rekel s slabim glas som handžija. «Po vsej sili hočejo najti pri nas orožarno. Vse gre pri nas v propast.« «Trava ne poraste, kamor stopi zaptija«, je Zabelil starčevo tarnanje Vazko. Pero je dvignil vele oči k Danici, ki je st,ala za Vilarjem. «Ti si se odločila, da poj deš v Tuzlo? Ne hodi, dekle! V mesto greš, kadar hočeš, a iz mesta, kadar te puste. Tudi Drljača je šel, ker je želel, in se ni povrnil.» «Dobro ji bo v mestu, Pero. Gospodin Fra* njo jo skrije pred psi, ki ne lajajo' samo, ampak tudi grizejo. Posetim jo v mestu in ako Bog da in sreča junaška, bom videl tudi Jo* vico», je rekel deček. Vilar nato: «Dovoli mi, Pero, da jo vzamem v svoje varstvo. Govorite o moji nameri z Drljačko. Bog mi je priča, da hočem biti Danici pošten zaščitnik do konca življenja. Opravičiti se hočem pred Jovico, kadar pride iz zapora. Močnejša je moja roka nego t,voja.» »Delajte, kakor morete in veste, a vselej bodite pošteni. Sreča in nesreča gresta eno pot, pa jaz vas ne morem spremljati. Za mene se že borita smrt in starost, ne potraja dolgo, da zmaga smrt. Sneg je pokril mojo glavo in kmalu me pokrije zemlja.» Vilar jc stopil v večerno meglo in hitel domov. Še tisti večer je pisal Hrenu. 41. «No, Minkec, srna se nama obeta izpod Konjsplanine. Veseli se, dušica! To bo nekaj zaleglo v najinem gospodarstvu in gospodinj* stvu», je rekel drugo popoldne Hren svoji so* progi, ko je prišel iz pisarne. Obesil je po* vršnik na kljuko, vzel iz njega drobno pismo ter zavihtel ž njim po zraku, rekoč: «Glej tu notri nama Vilar napoveduje pošiljatev.« «Saj je skrajni čas, da nama pošlje srno, ko jih je pa tam toliko, da se komaj ogibljejo druga drugi. Ne vem, kako naj mu primerno izkaževa svojo hvaležnost», je odgovorila go* spa, rdeča v obraz in vesela, da dobi za teden dni mesa v hišo. «Motiš se, ljuba! Drugačna srna pride se* daj v hišo, živa, dvonoga«, je pojasnil soprog. Vrteč pismo v roki je sedel za mizo. «Ti ne uganeš, ko bi ugibala vso noč.« «Pa precej povej!« je rekla gospa in stopila po moževe copate, ki so ležale za pečjo. «Kakor nalašč se je to pripetilo, ljuba moja! Ti postajaš obširnejša, v dveh mesecih pride katastrofa —» «Ne brbljaj mi, Vinko, saj veš, da tega ne maram večno poslušati. Ako imaš kaj resnega na srcu ali v tistem pismu, povej pametno ali pa molči. Menim se za tvoje neslanosti!« je rekla in s copatami soproga lahno udarila po kolenu ter jih položila k njegovim nogam. «Res, o pravem času nama pride ta pomoč. Stara Grgičevka je okorna, zato me je J.c skrbelo, kje bi ti dobil mlado, okretno žensko, ki bi ti pomagala, stregla, prala plenice, pre* vezavala, kadar pride tvoja bridka urica. He?he?he!» «Vinko, ne uganjaj mi nespodobnosti!« Ozlovoljena je gospa iz mestej prinesla lonček kave, iz omare pa kos kruha. Oboje je posta? vila pred soproga na mizo. «Na, snej malico, potem si umij nespodobna usta, preden izpre? govoriš. In prosim te, Vinko, vsaj pred otroki mi ne gobezdaj neumnosti, ti vse slišijo in obdelajo po svoje. Danes me je Mirko vpra? šal, zakaj me imenuješ matuško širokih ob? segov.» «A?a, zanikarnež, lopov! Mirko je bister deček. V vse vtakne svoj nosek, vsaki stvari bi rad do jedra. Uvidiš, ako doživiš: ta po? stane še bosenski hofrat. Mislec — ti pravim.« Tako je govoril Hren, sezuvajoč čevlje. Po? tem je vzel list iz ovoja. «Glej, tu notri stoji, da nama privede Vilar te dni neko prega? njano nedolžnost. Oj, da, France je velik idealist. Saj je lahko. Kaj slabega še ni izkusil v življenju, zato vidi povsod preganjanje ne? dolžnosti, zatirane ljudi, hlepi po pravici, svo? bodi in Bog ve po čem še. Ko bi šlo vse na njegovo kopito, pa bi nikdar ne imeli mraza ne suše ne toče. Po bratovsko bi se ljubili in lizali in živeli bi kakor evangeljski ptiči. Je tista, da se takšne reči lepo slišijo, a izvesti jih ni mogoče.« 6911 «Nu, kaj je torej tista preganjana nedolž* nost, ki jo nama privede?« «Dcklico nama pošlje, živo punco, ki zunaj na deželi ni varna pred zapeljivostjo sveta, zato jo bova midva skrila, čuvala — in de* narce bova vlekla zanjo. Hercegovsko devoj* ko nama da v rejo, hčer junaškega vojvode — pomisli! — ki je pred petimi leti padel v bojih s Turki in ji mati umrla v cetinjski bolnici.« Hren je dvignil glavo, nagubančil čelo, razširil oči, da bi bolje videl, kako učin* kuje novica na radovedno in romantično so* progo. «Njen oče je bil torej vstaški vojvoda, ne takšen, ki nosi na glavi šesterozobato krono.« «Ne, pokrivala s tistimi roglji ali češarki ni imel na glavi, vsekakor pa je bil za našo Avstrijo zaslužen mož, ker je pomagal tirati Turke iz Hercegovine in nam je pripravljal pot v deželo. Za nas je šel po kostanj v ogenj in poginil. Tako misli o njem tudi Vilar. Nu, naj je bil takšen ali drugačen, njegova hči je nama dobrodošla. France piše in prosi, naj jo vzameva pod streho, ker je sedaj brez pravega zaščitnika in že toliko odrasla, da so ji nevarni orožniki in drvarji, sploh vse, kar je moškega spola na Konj*planini.» «Samo inženjer ji ni nevaren?« «Za mojo mislijo hodiš, Minkec. To bo naj= brž njegova nevesta. Takšen idealist! Pri maj= kini kravi sem ga šele prav spoznal. Zakaj pa ne? Hči hercegovskega vojvode je lahko tudi bogata. Morda ima dote kakšnih dve sto ovac in baš toliko koz, vrh tega pa še sto kozjih mehov starega vina ali pa pehar starih dukatov in križavcev. Dobro je, kar je, čeprav France ne potrebuje. Iz tega se da napraviti majhna denarna zaloga, fond, iz katerega človek, ka* dar pridejo težki časi, lepo sesa obresti. O, da sem jaz dobil takšen fond!« »Vedno mi očitaš, da ničesar nisem prinesla k hiši.» ((Ničesar ti ne očitam, ljuba moja. Ti sama si pridna, delavna, varčna in najboljši fond za potomstvo. Na, beri, kaj piše moj prijatelj!« Hren je malical, gospa je čitala Vilarjevo pismo. Iz druge sobe se je slišalo otroško rajanje. «Kaj — Minkcc, ali ni to naravnost feno* menalna ponudba? Plača nama zanjo tri gob dinarje na dan. To nese na mesec več nego znaša moja mesečna plača s stanarino vred. Toliko pa vendar ne bo pojedla tista mlada buzakljunka na dan! Veš kaj, preden pride tvoj čas, jo lepo uvedi v gospodinjstvo, da sc bo znala vrteti v kuhinji, zakaj hči hercegov* skega vojvode nemara ne ve navadnih hišnih poslov. Morda ume speči jarca ter opražiti čebulo in česen, a za takšnega gospoda, kakor je naš France, mora vedeti mnogo več. Najbrž ti pošlje preganjano nedolžnost zato, da jo olikaš in ogladiš. Naj se zgodi po njegovem!» «Gotovo je njegova nevesta, ker toliko žrtvuje zanjo», je rekla gospodinja, zamiš* ljeno zroč preko lista na gospodarja. »Precej mu odpiši, da rad sprejmeš deklico v hišo. Tn ne čvekaj o tem na trgu! Gospod inžen‘jcr želi, da ostane stvar, kolikor je mogoče, tajna.» »To se ve», je hrknilo v Hrenovem grlu. Pol ure pozneje je nesel pismeni odgovor Vilarjevemu vozniku Mrkczkovemu Janezu, ki je nočeval v Agularjevem hlevu. Pri večerji in potem še dolgo v noč sta se zakonska prijetno razburjena pomenkovala o sreči, ki ju je doletela tako nenadoma. Še enkrat sta skupno čitala pismo izpod Konj; planine. Hrenu je sijal obraz, njegovi soprogi so od same ginjenosti mrlele oči, kakor da sc pripravljajo na solzni naval. Gospa Minka je pod odejo res potočila solzo, tako močno se je zamislila v bedno usodo sirote brez staršev in v inženjerjevo značajnost. Obljubila si^je, da bo deklico ljubila kakor svojo sestro ali pa kakor svojo hčer. Vse je ukrenila, kako si bo uredila stanovanje, da bo preganjana nedolž* nost najudobneje živela pod njeno streho. Danici se je zdelo vse prav, kar je želel in svetoval gospodin Franjo. V teh petih letih, odkar ni imela več pravega domovanja, se je navadila kočujočega življenja in povsod se je lahko udomačila, kjer so bivali dobri ljudje. Dokler se ni zavedala svoje nedolžnosti, se ni bala moških, šele ko je bil Vilar zbudil njeno ženstvo, je vsakega tujega moškega smatrala za svojega sovražnika. Tako ji je ganil ne* dolžno srce, da bi bila šla ž njim kamorkoli, samo h Katici ne. Bližal se je dan, ko se je Vilar moral odpra* viti v mesto po denarno zalogo. Dogovoril se je z Bobojedcem, naj ga tisti dan spremlja z Danico h gospodu Hrenu. Ni se mu zdelo pri* lično, da bi sam šel ž njo; ljudje bi gledali za njima in bi takšno potovanje smatrali za ugra* bitev in njega za dekliškega roparja. Zato je vzel Bobojedca s seboj. Ker v obeh Piličih ni bilo dobiti primernega voza, onega, ki je bil last drvarskega podjetja pa za svoje privatno podjetje ni maral rabiti, je najel za Danico brhkega konjiča. In nekega meglenega jutra se je Danica v hanu ob Oskovi poslovila od Vazka in Pera. Starček je privezaval na sedla njeno borno prtljago in tako je govoril han* džija: «Dal ti Bog dobro, Danica! Sprejemaj dobre nasvete in pomagano ti bo! Kdor jih ne mara, mu ni treba pomoči. Naj te ne ostraši vsaka muka in nesreča; kdor teh ne pozna, ne ve, kaj je radost in sreča.« Govoril je kakor človek, ki gre v večnost, pa še postane na vratih, se obme in zakliče v svet, ki je jedro njegovih izkušenj, kakšen sad je utrgal z dre# vesa življenja. «Po Bogu mi sestra Danica! Z gospodinom Franjem pridem v Tuzlo k tebi. Naj tiči tvoj brat Joviča za zidovjem iz samih skal, naj ga straži sto zaptij in askerov, jaz se proderem k njemu, ker ga moram videti«, je vzkliknil Vazko, ko je sedela deklica že na konju. Stal je šele dobro na vratih v življenje in že je vrelo v njem neugnano hrepenenje po juna# ških delih. «Lahko ti bo priti k Joviči, ti nezrelo in ne# izkušeno dete, a težko od njega«, ga je poka# ral Bobojedac, ki je nestrpno čakal odhoda. «Hajdimo, hajdimo!« je priganjal. Poželjivo je gledal na debelo torbo, privezano k sedlu inženjerjevega konja in rad bi bil že duškal kje poleg nje. Vilar je ogrnil Danico z dolgo zelenkasto haljo, kakršno nosijo turške ženske; halja jo je pokrila vso do nosu. Odpravili so se na pdt. Ves dan je trajalo potovanje. Vilar se ni maral oglasiti pri Samojlu, ker se je hotel ogniti izpraševanju, čemu potuje v takšnem sprem* stvu. Pol ure pred1 njegovim banom so zavili s poti na tratino, stopili s konj, jih privezali h grmu, jim nasuli zobanja. Sedli so na podrto hraščino in se pokrepčali iz torbe. Ko so si bili dobro opomogli, so se vzdignili in odprav vili. Spotoma je Vilar razložil Danici, zakaj se ne mara ustaviti pri Samojlovih. «Ti Židje imajo grde jezike. Raztrobili bi, da sem ugra* bil deklico in jo skril v Tuzli. Zato mimo bana ob Spreči ne bom jezdil z vama. Naprej po* hitim in vaju počakam v Kulin*hanu.» «Delaj po svoje, gospodine moj! Ti vse naj* bolje veš in znaš», je tiho odgovorila. Izpodbodel je konja in zdirjal. V Kulin* banu ju je počakal. Na vsej dolgi poti se ni zgodilo našim potnikom nič posebnega. Bobojedac je bil toliko obziren in razumen, da je skraja hotel jahati na čelu, češ, naj se onadtva neopazo* vano gledata in razgovarjata za njegovim hrbtom. Pa to se mu ni posrečilo. Buhal je z bedrom in stremenom v suha konjska rebra, toda njegov konjič se ni zmenil za čast, da bi nosil zvonec, kakor so se izražali v dobrih starih časih, ni maral prvačiti. Svest si svoje nezmožnosti, se ni hotel riniti v ospredje, rajši je, dihajoč v mater zemljo, capal v ozadju in pobiral stopinje za svojima bodrima tova* rišema. Tako je dajal dober zgled vsem, ki so prišli z nezadostnimi močmi na svet, in onim, katerim so se v pretegah življenja že skrhale za prvačenjc potrebne moči. Dočim je konjič kazal sliko ravnodušnega in izgurancga bitja, sc je držal njegov jahač bahato, skoraj ob* lastno. Tisti dan mu je turbanov konec po* sebno koketno mahal čez uho. Saj bednega katolika še nikdar ni doletela takšna čast. Vedno je tovoril drva v mesto, a danes sprem* lja visokega gospoda, ki po dovršeni poti ne bo štedil denarja, spremlja pa tudi krasno Srbkinjo, ki je ljuba njegovega velikega do* brotnika, spremlja jo kot telesna straža. Mati, ki čepi v plesni dvorani vso noč ob mrzli steni kot strašilo prepodjetnim moškim, ni tako ponosna na svojo zalo hčerko, vrtečo se po parketu, kakor je bil Bobojedac ponosen na Danico. Zdaj je pogledal na deklico, zdaj na svojega dobrotnika in neprestano je mežikal z desnim očesom, kakor bi se mu bleščalo in bi ne mogel prenesti tolike lepote in tolike mlade čilosti. Gospodin Franjo je mnogokrat zadržal konja, se vzravnal z Bobojedcem ter mu pomolil čutaro s slivovko, potem krhelj pečenke ah kosec sira s kruhom ali pa trdo kuhano jajce in naposled še svalčico. Za vse je imel bedni katolik hvaležno srce in odprto pest. V Kulin*hanu so dolgo duškali, ker Vilar ni hotel, da bi prišli pred trdim mrakom v me« sto. Odpel je torbo ter izvlekel v papir zavite ostanke brašna. Ante se je začudil, da se da toliko zmestiti v švabsko torbo. Izrazil je mnenje, da tisto drobčkano gosposko uživanje božjih darov nič ne zaleže, človek se mora kakor konj počasno do trda najesti, potem pa mirna Bosna za ves dan. Vilar je upošteval nauk tega zavaljenega bitja sirove stvaritve in je vse ostanke razpoložil pred njim na tla. Bobojedac je umel imenitno stradati, kadar ni imel; znal je pa tudi imenitno požlamboriti do kraja vse, kar so mu predložili dobri ljudje. Že se je naredila noč, ko so v Kaisersheim* bo vi ulici pred Hrenovim stanovanjem stopili s konj. Vrata na vrt so bila že zaprta in Vilar je moral dolgo trkati, preden je prišel Hren odpirat, užaljen, da ga motijo v večernem miru. »Privedel sem ti deklico, kakor sva se dome* nila», je rekel Vilar. »Oprosti, da pridem po* noči. Pot izpod Konj*planine se vleče, vrhu tega nisem hotel v mesto pred mrakom.® »Že prav, France, je že dobro«, je pohitel Hren in postavil svetiljko v ozadje, kjer je stala Danica, zahaljena liki turška bula. Po* tem se je poklonil in slovesno pristavil: »Do* bro mi je došla t,voja varovanka. Pozdravlje* na v moji hiši, hči slavnega hercegovskega vojvode! Prosim, gospoda, potrudite se v moje bele dvore! Čemu bi stali na mrazu!» Obrnil se je proti hiši, hipoma pa se je do* mislil še nečesa ter se okrcnil proti ulici in zaklical: «Hej vozniki, zapeljite parizarje na dvorišče in sem pod streho razložite balo!« «Ni, ni! Siromaki smo in vse smo prinesli na konjih«, je rekel Vilar in spremljevalcu je velel: «Ante, odvedi konje k Agularju in poskrbi, da dobe zadosti krme!« Bobojedac je vzdihnil: «U, lahko je poslu* šati ukaz, a težko ga je izpolniti. Nimam nov* cev, da bi plačal toliko krme.« «Saj tudi ni treba. Jaz sam pridem k Agu* larju in vse poravnam. In tebe nagradim.« «Daj mi pare, gospodine Franjo! Za tak* šnega dobrega človeka, kakršen si ti, gospo* dar ti naš dobrotljivi, grem brezplačno do debelega morja in nazaj, toda glej, moj konj se je zbosil. Preden ti jutri vstaneš, moram ž njim h kovaču, pa nimam pare v žepu. Daj, daruj!« «Tvoj dolžnik sem, toda sedaj nimam drob* nega. Le idi! Jutri zjutraj —» «Daruj na debelo, gospodine Franjo! Sre* čala te sreča, to ti želim kakor sebi! Oprosti bednemu katoliku njegova večna moledova* n ja! Saj veš, siromak je kratkih rokavov, a dolgega jezika. U — gospodinc Franjo!« Bobo* jedac se je upognil, sesedel in stisnil, kakor da se ga je sesula dobra tretjina. Hren mu je posvetil v obraz. «Ta prekleti čuž! I mene tako obira, kadar pride z drvmi. Ne gre, dokler ne dobi.« «Pošten človek si iz kamna izbije kruh, kako ne iz dobrega gospodina Franja?« je odgovor ril Bobojedac. Vilar ga je bogato nagradil. Dočim jih je Hren sprejel z obilo porcijo sarkazma, se je vedla njegova žena zelo od* kritosrčno in ljubeznivo. Prihitela je iz ku* Hinje, vzela Danici iz rok dve culi prtljage, izmotala jo iz haljine, jo objela in posadila na zofo za mizo. Ni vedela, čemu bi se bolj čudila, ali njeni lični jopici, tisti, ki so jo pred tremi meseci občudovali tuzlanski izletniki pod Konj*planino, ali njenemu lepemu obrazu in pravilnosti ter skladnosti njene postave. Jedva je Danica dobro sedela, že sta se vzpela dečka k njej in od vseh strani ogledovala njeno slikovito opravo. Posebno ju je za* nimala nova jopica. Mirku je ugajal mladenič z jabolkom v roki, Stanku ptiček z zlatim kljunom. Prvi je celo potipal tisto všito ja* bolko, za kar ga je mati krenila po roki. Miško, ki je že sama stala, je mikala srebrna zaklopnica, bleščeča se na Daničinem pasu; po zofi se je po vseh štirih priplazila do de< klice in ji sedla v naročje. Stanko se je domi< slil pravljic, ki jih je pravila mati, in je Danico naravnost vprašal, ni li ona tista deklica iz devete dežele, ki je pasla gosi in je postala potem kraljica. Mirko je bil skromnejši, ker jo je smatral le za navadno preganjano bitje in jo je primerjal vili, ki je pred zmaji bežala s planine; o takšni vili je slišal pesem, ko ga je Grgičeva majka nekoč vzela na svoj dom. Zelo oprezen in boječ je bil Daničin prvi nastop v tuji hiši. Zaupno je parkrat pogle= dala na Vilarja, kakor bi hotela reči: Oprosti mojo zbeganost! Nisem jih še navajena, a navaditi se jih hočem, ker ti tako želiš. Ni si upala se ozreti na Hrena: po nekem naravnem nagibu je spoznala, da za njegovo porogi j h vostjo tiči neodkritost in slaba volja. Kakor z deco, tako se je njen pogled precej seznanil tudi z gospo Minko, ki jo je navdala že prvi hip velika prisrčnost za deklico. Vilar je pravil o potu, ki so ga naredili, gospa je prijazno vprašala deklico, če je sama všila te krasne podobe in arabeske v jopico, potem je hotela vedeti, kje se je naučila te umetnosti, naposled jc izrazila željo, naj bi sc precej jutri obe skupaj lotili večjega dela, pri katerem bi ona sama delovala le kot učen* ka. Danica jc z ljubkim in jasnim glasom o ds govarjala in se močno prikupila gospe. «Jaz se bom učila od tebe umetnega všivanja, ti pa od mene kuhanja. Si li zadovoljna tako?» «Zadovoljna», je odgovorila Danica in go= spa je prijela za Miškino obnaženo nožico, tako da je z nožico vred držala tudi Daničino roko. «Kako se imenuješ, devojka?» je vprašal gospodar s pipo v ustih. «To treba vedeti.» Njegova srbohrvaščina sc je močno naslanjala na slovenščino. «Danica», je zalepetala deklica in mahoma jo je zalila rdečica, ko se je zazrla v debele Hrenove oči. Vilar je zapazil njeno plašljivost pred gos spodarjem. »Danica Miloševičeva je njeno ime», je pojasnil. »Dobro, to treba vedeti. In kakšno dosto* janstvo naj pridenem njenemu imenu, ko jo jutri zglasim v konaku? Tu so za takšne stvari zelo strogi.« Vilarju so legle neke sence na lice. Ni mu ugajalo, da govori prijatelj zbadljivo o Da* niči, pa tudi to ne, da deklica ne ostane skrita. Zamolklo je odgovoril: »Dostojanstva nima še nobenega. Čakaj, prijatelj, napišem ti, kako jo prijaviš v konaku.» Iztrgal je list iz svoje beležnice in zapisal nanj besede: »Danica Mi* loševičeva, rojena 1865. leta. Rojstni kraj: Nevesinje v Hercegovini. Prišla iz Piliča pod Konj*planino. Sirota brez očeta in materc.» Položil je list pred Hrena: «Nadejam se, da zadošča, kar sčm napisal. Sicer vama pa na* ravnost povem, kaj nameravam. Ona je moja nevesta, ne morda kakšna slučajna simpatija. To povem zato, da ne bo napačnih ugibanj in nesporazumljcnja.« in milo gostjo v hiši, ti ne prizanesem nobene tvoje neotesanosti.« Vilar je vstal in se poslovil, dasi ga je gospti vabila, naj ostane pri večerji. Vsem je podal roko. Gc spo je prosil, naj uvede Danico ko* likor mogoče v vse stroke gospodinjstva, svoji varovanki je prigovarjal, naj zaupa vanj, ker krivica, ki jo trpi ona, zadene tudi njega in on noče omahovati, noče opešati *na poti, po ka* teri jo privede v varno zavetje. Danica ga je razumela in mu s hvaležnim in vdanim po* gledom plačala njegove bodrilne besede. Hren je prižgal svetiljko in ga spremil po stopnicah in prek vrta. «France, nekaj me skrbi», je dejal, ko sta postala pri izhodu na ulico. «V konaku so pravili, da je ta tvoja va* rovanka sestra človeka, ki ga imajo zaprtega in ga peste, ker so našli pri njem poln arzenal prepovedanega orožja.« Inženjer ga je prijel za roko. «Dragi prija* telj, saj sem te vendar v tistem listu prosil, da o moji zadevi ne poveš nikomur.« «Kako naj ne povem, če jo moram prijaviti v konaku?« «0 tem do danes nisem premišljeval«, je rekel Vilar in s kratkimi besedami pojasnil vso stvar, molčal pa je o kinžalu, ki so ga orož* niki zaplenili pri Danici. «Slišal sem, da je njen brat nevaren agita* tor«, mu je segel v besedo uradnik. «Kot tak* šnega ga ne izpuste sedaj. Čeprav je pri onem orožju nedolžen, kakor trdiš ti, je danes že malone gotovo, da ne osvobodc njenega brata, dokler ne uduše vstaje, ki se pripravlja.« «Prav zato moram skrbeti zanjo jaz. Ljubi moj Vinko, ti govoriš tako, kakor bi ti bilo žal, da si mi storil uslugo. Ako se bojiš kakšnih sitnosti zaradi Danice, tedaj odkrito povej, da pridem jutri po njo in jo spravim h Grgičevi majki.» «Nikakor ne, France!» «Rajši sem jo dal k tvoji gospe soprogi, ker se pri njej nauči marsikaj lepega.» «Oprosti mojo opreznost, saj veš, kako sem navezan na svojo rodbino, ki se mi množi od leta do leta. V Bosni postaneš kaj lahko veles izdajalec. To besedo ti nasprotnik tako ravno* dušno zabrusi v obraz, kakor bi ti drugod mirno voščil: Dobro jutro, France!» «Ne bodi zajec, Vinko!« «Nisem. Samo opozoriti sem te hotel na to stvar. Danica naj ostane pri meni. Reči mo* ram, da je krasna deklica, kakor bi pohajala iz prave vojvodske rodovine. Pri nas se ji ne bo godilo slabo. Vse naj se vrši po najinem pismenem dogovoru. Lahko noč!« Vilarju je tisti večer dolgo rojila Hrenova boječnost po glavi. Zdaj se ji je posmejal kot neosnovani in smešni, minuto pozneje je za* radi tolike strahopetnosti okregal svojega sl<5* venskega prijatelja, potem ga je zaskrbelo, kaj stori Hren, ako naperijo tudi proti Danici ob* tožbo zaradi prepovedanega orožja, naposled ga je opravičil kot siromašnega kruhoborca, v katerem se bosta še dolgo bojevala dva močna elementa: strah pred višjimi in vpliv zavedne slovenske žene. In v svojih mislih je šel ž njim v tista pozna leta, ko bo imel davkarski upra* vitelj Hren svoja zrnca že spravljena na su* hem, otroke preskrbljene in si bo, sedeč v mir* nem kotičku s pohvalo in odliko upokojenega človeka, trkal na prsi in poudarjal svoje ne* ustrašljivo slovanstvo, češ: Kaj nam pa mo* rejo! Drugo jutro je dal na pošto pismo, naslov* ljeho na Bajičevo mater. Vsebina se je glasila: Milostiva gospa! Zla usoda me je prisilila, da sem danes privedel v Tuzlo Danico Miloševi* čevo. Pod Konj*planino sc mi ni zdela več varna. Sirota se je izgubila od svojega roda kakor čebela od svojega roja; videl sem jo brez zaščite, zato jo privijem k svojemu rodu. Tako ji je usojeno. Poznam njeno značajnost, njen pogum, njeno deviško nedolžnost, čed* nosti, ki jih ne premaga noben nasilnik, vendar pa se mi je zdelo potrebno, da jo vem v Vaši bližini. Vse drugo naj Vam pove sama. Na* haja se sedaj v zavetju pri davkarskem urad* niku Hrenu, ki je dobro znan Vašemu blagemu sinu gospodu Saši. Obžalujem, da je nisem mogel nastaniti v Vaši hiši, srčno mi je žal, da Vas ne morem posetiti in Vam ustno predlo« žiti svoje velike želje. Danica v svojem novem domu morda ne dobi tistega okrilja, ki ga potrebuje. Njen gospodar se mi je danes po« kazal strašljivega in jo bo morda pisano gle« dal, ker je zvedel o njej, da je sestra zaprtega Joviče, katerega smatra za agitatorja in neza« nesljivega človeka, dočim je gospa Hrenova idealna ženska, od katere se Danica lahko mnogo nauči. Ker vem, radostiva, da se zani« mate za ubogo deklico, Vas tem laže prosim, da bi blagovolili včasi pogledati k njej in se prepričati, je li pri Hrenovih dobro shranjena, zakaj meni pozimi nemara ne bo mogoče tako pogosto priti v mesto, kakor sem hodil doslej. To je morda samo domneva, kakor je lahko samo domneva in krivo natolcevanje ono, kar sem gori napisal o gospodu Hrenu. Vsekakor pa bom mirneje prebil pod Konj«planino, ako bom vedel Danico pod Vašim poštenim nad« zorstvom. Vso zimo se Vas bom hvaležno spo« minjal in prosil Boga, naj mi da oči sokolje in bela krila labodja, da poletim spomladi ž njo v druge, srečnejše kraje. Vaša razsodnost in dobrota, Vaše usmiljenje do zatiranih in preganjanih ljudi, vse to mi jamči, da nočete preslišati moje neskromne prošnje. Globoko se Vam klanja vdani in hvaležni Vranjo Vilar. 42. Vilar je začel riti po Konj«planini: iztrebil je dve novi drči, popravil nekaj žlebov, nekaj jih je na novo postavil; vse je uredil tako, da bi se na več krajih lahko spravljali hlodi v dolino, kadar začne zmrzovati. Težavno je bilo njegovo delo, ker je bilo treba prodreti na videz neprodirno goščavo, z žlebovi pre« mostiti nedostopne usedline, mestoma raz« streliti gruče skal in odpraviti kopice po hudo« urnikih nanesene trhlinc. Delo je trajalo tja do konca leta. V tem času je imel dosti sit« nosti in bojev z gozdarjem, ki je godrnjal, da mu inženjer jemlje delavce, tako da zastaja pravo delo, namreč sekanje. «Sedaj bomo napravljali samo pota za od« pravo lesa, les pa naj stoji», je mrmral. «Vso planino vam preprežem s sredstvi za odganjanje lesa», je odgovoril Vilar. »Skrajni čas je bil, da so me poslali sem. Vse vaše do« sedanje naprave so preproste in nerabne; vidi se jim, da jih ni napravil inženjer.« »Potrati glede delavskih moči se moram upreti. Pozimi je pravi čas za sekanje, pa ne bomo mogli napredovati. Svoj ugovor pošljem vladi, ker to zimo ne napravim toliko lesa, da bi z izkupičkom pokrili stroške.« »Pošljite!« je suho odgovoril Vilar. Bierkopf ni bil toliko kratkoumen, da bi ne spoznal, kakšne zapreke premaguje inženjer: toliko časa trka na vrata sirove prirode, da mu odpre. Tihoma se je čudil bistroumno in smelo izpeljanim napravam, ki bodo naposled koristile tudi njemu, zakaj čim več lesa pojde v dolino, tem več odpade po računu za njegov žep. «Sedaj res zastaja sekanje, toda za to sem odgovoren jaz», je govoril Vilar. «Povsod leže kupi hlodov, ki jih po sedanjih potih ni mo* goče spraviti v denar. Videli boste, kako bo vse to po novem letu frčalo v dolino.« Gozdar je temno gledal. «Da bi le ti kmalu sfrčal iz našega tabora!« si je mislil. Ta nepre* stana želja ga je navajala, da je povsod iskal prilike, kako bi inženjerju priskutil službo. Malenkostne Bierkopfove nagajivosti niso škodovale Vilarju, pač pa so od političnih in bojnih dogodkov, vršečih se tisto zimo, ne* pričakovano padle na njegov čisti značaj težke sence, ki so ga spravile v navzkrižje z odločrn jočimi krogi v Bosni. Odločeval pa je pri takratnih razmerah samo vrhovni general v Sarajevu; vojaštvo in uradništvo ga je ime* novalo bosenskega vicekralja, takšna moč je bila združena v njegovih rokah; prideljen mu civilni adlatus mu je moral tudi pri naredbah nevojaškega značaja le kimati. Razglasitev brambnega zakona z dveletno aktivno službo sc je le polagoma širila po za« sedenih deželah: po nekaterih svetu odleglih krajih so zvedeli o novem zakonu šele koncem novembra. Razburil je obubožano, v nadah o novi upravi prevarjeno ljudstvo, in različni agitatorji so imeli lahko delo, nagnati pre« bivalcc goratih in težko dostopnih krajev k uporu. Slikali so nevarnosti, ki prete ljudstvu, in jih poveličevali na vse mogoče načine. Švaba hoče Bošnjake tako organizirati, da bodo sami streljali na domače ljudi, dasi do tega nima pravice, ker vrhovni glavar Bosne in Hercegovine je še vedno sultan. Vojak sc bo dve leti valjal po vojašnicah in ko pride domov, ne bo za nobeno delo. Razvadil se bo, navadil se hrane, kakršne doma ne more imeti, odtujil se bo domačim šegam in staro« davni, edino pravi veri. Na duši in telesu po« habljcn se vrne domov kot suženj mehkuž« nosti, kot propalica in postopač. Tako so govorili agitatorji in ne brez uspehov. Do« čim je brambni zakon podkuril že obstoječi nezadovoljnosti in ogorčenosti, so vesti o vstaših, nastopajočih v Krivošiji in Hercego« vini, zbujale nado, da sc bliža veliki dan osvobojenja iz tujega jarma. Te vesti so silno pretiravale, ker njih namen je bil, v pronicavo luč postaviti vstaško gibanje, kateremu ne more priti do živega avstrijska sila. Po njih so rastlc uporne čete kakor gobe in vsak vstaški vojvoda je baje poveljeval «hiljadam junakov«, ki jemljejo in plenijo obmorska mesta južne Dalmacije. Dalje so se širila laže niva poročila, da se snujejo po vsem slovan* skem svetu in tudi v Angliji odbori za podpis ranje vstaje. Takšne novice so marsikaterega omahljivca spravile v vstaški tabor. Agilni Stojan Kovačevič in nekdanji turški buljuk* baša Salko Porta, oba tedaj poveljnika majh* nih čet, kroječih do 200 mož, sta s prigovar* janjem, grožnjami in strahovanjem pobunila vso Hercegovino; drugi četo vod je so zanesli plamen vstaje v južno Bosno; Krivošija pa, kjer je bil že spomladi 1881. leta razglašen brambni zakon, je stala že oktobra, ko so sc začeli vojaški nabori, v očitnem uporu. Za vstajo ugodna tla so bila samo v onih krajih, kjer so zemljepisna lega, značaj težko pristopnega sveta ter obupnost bednega Ijud* stva silili k odpornosti. Ves bosenski svet severno od Sarajeva je ostal miren, ker tukaj je bližina naših mej onemogočila vsak odpor; ta del Bosne obsega rodovitne ravnine in nizke, do vrha obrastle planine; pri urejenih agrar* nih razmerah bi preživil lahko dvakrat toliko prebivalstva, kakor ga preživi sedaj; posest* niki in soposestniki ali najemniki te rodovitne zemlje niso poslušali agitatorjev, ki so jim obetali uspehe zelo dvomljive vrednosti, ker človek gre kakor žival po samoohranskem na* gonu vedno le tja, kamor kažeta korist in var* nost; niso zgrabili za orožje, čeprav so pisano gledali na mnoge tuje koloniste, ki jih je vlada naselila med njimi, na davke, na tlako, sploh na ves novi red, ki so ga smatrali za nered in nasilje. Na bosenskem vzhodu, namreč v tu* zlanskem okraju, ločenem po reki Drini od svobodne Srbije, je zastavila agitacija sicer z vso silo, opravila pa je malo, ker tudi tu je bilo prebivalstvo imovitejše, nepristopno ne* gotovim obljubam in kar je glavno, mejna reka Drina, dobro zastražena, bi zabranjevala večjim četam za slučaj poraza svoboden pre* hod na varna tla. V Beogradu je vladal takrat knez Milan, ki se je čutil varnejšega v tujini nego na domači zemlji. Hlepel je po kraljevski kroni, ki si jo je 6. marca 1882. 1. res posadil na glavo. Tega je skrbelo tisto zimo novo dostojanstvo, zato je želel z Avstro*Ogrsko najboljših odnošajev in skrbno pazil, da bi bosenski upor ne dobival kakšne zaščite iz njegove države. Ker je pa od Beograda do Drine precej daleč in je večina njegovih pod* ložnikov sovražila njegov značaj in njegove tendence, se je vkljub njegovi nevtralnosti dan na dan zgodilo, da je v Bosni kompromi* tiran človek našel ob Drini na srbski strani gostoljubne ljudi. Pri izplačevanju drvarskih dnin je zapazil Vilar, da od obroka do obroka narašča ne* zadovoljnost v delavskem taboru, da se v njem čimdalje bolj razvija agitacija za od= pravo nedostatkov. In začel je slutiti, da se pod to pretvezo pripravljajo delavci na drzna podjetja. Pri izplačevanju koncem novembra je doživel neprijeten prizor* Poprej so drvarji toliko uvaževali svojega dobrega gospodina Franja, da mu niso zavrnili niti ene znamke, ker so upali, da sčasoma uredi to sporno stvar po njih želji, a sedaj je Lazar Tunguz nabral pri tovariših polno pest znamk — agitator je imel široko pest — ter jih vrgel inženjerju pred noge. «Nu, Tunguz, še ogrci se nisi v našem ta* boru, pa že prodajaš nezadovoljnost. Čemu šuntaš tovariše, ki hočejo mirno opravljati svoj posel?® je vprašal Vilar, strmeč v svoje listine in jedva kroteč jezo. Iskal je primerno besedo, s katero bi zabrisal nastop nasilnega Hercegovca, primerno odbil udarec, tako da bi se videlo, kako se glede osnovanih zahtev ujema s tesači, sicer pa zahteva pokorščino, brez katere ni mogoče uspešno delo. Dvignil je glavo in vso družbo je obrsnil z zadivljc* n im pogledom. »Stopi bliže, Tunguz, da si pogledava na* ravnost iz oči v oči!« je velel. Hercegovec je napravil tri trde korake proti Vilarju. «Evo me, gospod inženjer! Kdor išče vraga, lahko ga najde.« Vilar je ostrmel ob takšni predrznosti. «1 ti ga najdeš. Prijatelj, nihče ni navezan na naš tabor. Komur ne ugaja tukaj, naj mi odpove in naj gre. Tvoje besede toliko pristojajo drvarju, kolikor niz biserov žilavemu vratu.« «Vaš general Jusuf beg Filipovič je obetal, da bo odslej Bosni in Hercegovini sreče in svobode i čez brk —» «Kaj ima opraviti general z znamkami, s prežganko in s tem, koliko ur na dan naj de* lamo pozimi in koliko poleti? Tu smo delavci in ne agitatorji. Pusti na miru generala! Si že oni dan govoril o njem, pa te žal nisem za* vrnil. Jaz delavcem ne morem iztresati iz rokava, česar sam nimam.« »Delavec ostane na vekov veke delavec, nikdar ne bo gospod«, je rekel Trkulja. »Skoraj da bo tako, pa je le vse časti vreden delavski stan«, je z vnemo odgovoril inženjer, spravljajoč -plačilne listine v žep. »Delavčevi žulji ustvarjajo vse, kar potrebujemo, od opank pa do brze železnice in zelo lepih palač. Vendar pa so delavci kakor telo brez duše, ako nimajo vodnikov, ki jim za vsako pod* jetjc načrtajo' osnovo in zasnujejo načrt. Te je treba poslušati in se ravnati po veljavnih za* konih.» «Velika je tvoja učenost«, je rekel lokavi Tunguz ter se v vdanosti nekako skrčil kakor živalce, ki jih imenujemo mehkužce. «Tudi moja potrpežljivost je velika, lahko se pohvalim. Ne izkušaj je preveč!« Tunguz je hipoma zopet vzrastel do ne* znanske velikosti in zadirčno je govoril: «Vaši učeni ljudje so nam prinesli ogromno kopo novih zakonov, a naš trpinčeni narod se je prepričal, da je tem več krivic, čim več je zakonov. Toliko časa so vaši ljudje nabijali puške, da so se naposled sprožile. Že se glase bojne pesmi po hercegovskih in dalmatinskih skalah —» «Drzen človek si, Tunguz!« je zavpil Vilar, ves rdeč v lice. «Ne pljuj v veter, da ti ne pade na obraz! Nje kliči pušk, ki so nam itak blizu! Povedal sem ti že, kaj ti je storiti. Kdor ni tu zadovoljen, naj gre drugo pot!« Obrnil se je, da odide v dolino. Tedaj je zapazil, da so se Slovenci razmahoma vrgli na tla ter su* vajoč in dregajoč se pobirali znamke, dočijn so stali Srbi, Hrvati in Turki nepremično ka* kor granitno stebrovje. Zagnusilo se mu je vse skupaj. Ko je napravil dvajset korakov med vejevjem, je slišal Konjhodžičev glas, ki je viknil: Padišahim, čok jasa! (Živio, sultan!) In slišal je, da je vzklik ponovila tretjina de* lavskega tabora. Podobno se je godilo tudi plačilne dni me* seča decembra. Vilar ni več z naivnim vese* Ijem nosil plače v Medvedji dol. Gajer mu je svetoval, naj pokliče k vsakemu izplačevanju orožniško asistenco iz bližnjega Piliča; inže* njer pa ni hotel v senci bajonetov govoriti s svojimi drvarji. Vedel je, da sta prva hujskača Tunguz in Konjhodžič, a naravnost njima ni hotel odpovedati dela, tega ni pustilo njegovo usmiljeno srce. Odkar so bili orožniki v Piliču, se vnanji agitatorji niso upali v Medvedji dol, pač pa so delavci ob nedeljah in praznikih trumoma za* hajali v han ob Oskovi in celo v daljne Živi* niče. Tam se jim je oprezno pridružil tuj člo* vek, katerega je poslal kakšen odbor za vsta* ško gibanje. Taki tajni odbori so delovali v zasedenih deželah in v večjih mestih sosednjih držav, kamor je pribežalo mnogo uglednih bo* senskih in hercegovskih emigrantov. Balkan* ski polotok je bil v zadnji četrtini 19. stoletja preprežen z vstaškimi odbori ali komiteji, iz katerih je izhajala vsa ona živahna agitacija, ki je rodila vstajo v tako zvani Novi Avstriji, pozneje pa je vzdrževala dolgotrajni brez* obzirni novi odpor v Macedoniji, Stari Srbiji in v krajih, kjer prebivajo Grki. Decembra je bil Vilar dvakrat v Tuzli. Se* veda je obakrat posetil Danico. Prvikrat je prišel precej po obedu, ko je Hren sedel še doma pri kavi in pipi in je bila krog njega zbrana vsa rodbina z Danico vred. Prepričal se je, da se ji godi dobro, kakor še živ dan ne. Hren nikakor ni pozabil, da je njen brat osum* ljen malone veleizdaje; tajna bojaznost se je mnogokrat pritihotapila v njegovo dušo, toda dobičkaželjnost jo je premagovala in nič vščipljivega ni izustil pred deklico. Gospa Minka, dobra in odkritosrčna, jo je pohva* lila, rekoč: «Mehko in tiho kakor mačica se suče po hiši, najde vsako delo, v vsako špra* njo pokuka, noben prašek ji ne uide. Otroke mi je kar odtujila, le za njo gredo, le ž njo bi sc igrali. Če sem poprej s trga prišla domov, so mi pritekli naproti, iztegali roke k meni, a zdaj se ne ganejo od nje.» «Kar začarala jih je s svojimi puntarskimi očmi», je pridejal gospodar in vedel Vilarja za mizo. Omamljenih oči je zrla Danica na prijatelja in tresla se ji je beseda, ko je vprašala po Pj^ rovem in Vazkovem zdravju. Hotela je izzvati njegov glas, da bi govoril samo njej in bi iz njega spoznala, trepeče li še tista bol v nje* govem srcu kakor v njenem. Vdano in sra* mežljivo ga je poslušala, ko ji je mehko govo< ril o stvareh, ki so ji bile itak znane. Neko plahost je videl v njenih pogledih in neko začudenje, kakor bi hipoma vprašala: Je li mogoče, da je prišel tako krasen in tako dober človek iz švabskih dežel k nam? A nagli so bili njeni pogledi in bistri, kakor da se bliska za planino. Skraja se je bal kakšne vesti, da se vrši morda preiskava zaradi Daničinega kin* zala; ker pa Hrenova nista ničesar omenila o tem, se je potolažil. Hrenova sta molčala, videč, da se mlada za? ljubljenca pogovarjata toliko z očmi kolikor z opreznimi besedami in da polagata v vsako besedo neki poseben pomen, nerazumljiv onemu, ki mu je prva ljubezen že za brdom. Gospodar se je muzal v pipo in si banalno mislil: Lahko jima je sedaj, ko strgata sladke koreninice, a težko jima postane, kadar bosta čakala na četrto številko. Gospodinja se je po idealni strani poglobila v ljubezen srečne dvo< * jice; smehljaje je kimala z glavo, kakor bi hvalila mlada človeka zato, ker več ne živi ne eden ne drugi sam zase, ampak očividno misli vsak prav toliko na drugega, kolikor se zaveda samega sebe. V te različne občutke je zdajci udarila Grgb deva majka, kakor butne ob mirno potujočo ladjo ledena gora, plavajoča po širokem ocea* nu v gorkejše kraje. Majka je v kuhinji pom is vala posodo. Skozi okence je videla, da pride gospodin Franjo. Nadejala se je, da jo kdo pokliče v sobo, ker se je pa nihče ni spomnil, je naposled sama pohitela tja, da pozdravi svojega dobrotnika. «0 gospodine Franjo!« je zavpila že ob vratih. »Srečala te dobra sreča in gospodin Bog!» Posegla je po njegovi roki, jo privila na svoje suhe prsi in zroč na Danico, je s preletečim glasom v eni sapi zagostolcla: »O kakšna lepota in dobrota je tvoja zvezda danica! Bel kruh na belem prtu, zlatp jabolko na zlatem pladnju. Da bi oba dolgo poživela in pošten rod rodila in z rodom se podičila kakor pav z zlatim perjem, kakor polje z rumeno pšenico in trta s sladkim grozdjem!« Pri zadnji besedi se ji je utrgala sapa; po hipnem odmoru se je, spustivši Vilarjevo roko, udarila na prsi ter pristavila, neznansko vzhb čena v pogledu in hripava v grlu: «Tako ti Boga!« — kar je pomenilo: Naj se zgodi tako! Amen! Položil ji je roko na ramo ter jo ljubez* nivo vprašal: »Kako si majka?« Pa starka ga je v svojem vzhitu preslišala, ker tisti hipiji ni bila mar lastna blaginja. Ko se je sunkoma odhrknila, je visoko dvignila desnico z razpr# timi prsti in zanosno poudarila: «Kdor bi vama hotel škodovati, ne daj mu Bog!» «Pomagal Bog i tebi, majka mila!» je dejal Vilar ter si pogladil bradico. Starka je stisnila pest in jo, zadihajo se, podržala nad seboj. Po trenotnem oddihu je iztegnila palec in se na pol okrenila k oknu, tako da je gledala v mesto. «A ona — ona — ljuba gospodina Bajiča — ljuta kača —» je grozljivo kliknila in sovražen ogenj se je pojavil v njenih oživljenih očeh. «Za Boga, kaj pa je z gospo Ljubico?» je vprašal Vilar in se kazal prestrašenega. «Kaee naj se ji vijejo krog duše, naj ne dobi od srca poroda, težke muke naj boluje, težke poti naj potuje, mirni spanec naj beži od nje! V poslednjo posteljo, ljuto ozko in tesno, v domovanje brez vrat in brez okna naj jo polože kakor oglje očrnclo! Boga mi!» Po tej strašni kletvi je s samoljubnim po* gledom obrsnila vse navzoče, češ: cvo, koliko se je v srcu in glavi nagomililo dobrega in pro* tivnega, a sedaj sem vse izbruhnila — bogme! Mirno se je sklonila čez mizo in pobrala po* sodo za kavo. Hrenova, Danica in Vilar, vsi so se tiho in pomembno spogledali. Gospodar je vzel pipo iz ust in ogorčen zablejal v nasprotno steno: »Osel! Osel!« «Gospodine Franjo, dovolite, da vas tudi jaz imenujem tako, kakor sem se navadila od Danice. Saj pač že veste, da je gospa Lju* biča pobegnila?« je izpregovorila gospodinja. «Kje bi zvedel? Od" Agularja sem šel na# ravnost sem. Ničesar ne vem», je odgovoril v veliki osuplosti inženjer. «Pobegnila? Kdaj pa?» «Predvčerajšnjim popoldne je rekla doma, da pojde v posete k prijateljici. In je šla in več se ni vrnila. Pravijo, da je pobegnila v Banjaluko. Kam pa drugam?« «A*a! Čudom se čudim, dasi je bilo kaj tak* šnega pričakovati od nje.» «Ubogi Bajič! Tudi jaz sem slutila, da mu pride nesreča v hišo.« Zdaj, ko se je usodno dejanje že završilo, se je vsem zahotelo vedeti, da so kaj tak* šnega že izdavna pričakovali, prej pa se ni* kdar niso' izrazili, da kaj pričakujejo. Morda v naši zavesti nekaj mrli o bodočem slabem dejanju, kar imenujemo slutnjo, toda logična razporednost dejanj nam je jasna šele tedaj, ko se je vse že završilo. Slabo priporočilo pa je za nas to, da po dovršenem dobrejn dejanju nikdar ne rečemo: To sem pričako* val. Morda zato, ker je slabih činov več nego dobrih, ali pa je v nas tako malo zaupljivosti v človeško dobroto in toliko črnoglcdnosti, da od sobrata ne pričakujemo dobrot, ampak vedno le zlo. «Kakor poosebljeno pohujšanje ji je bil pl. Pester vedno za petami. Ni čuda —» «Minka, tisto plemenitost pred njegovim imenom mi pa le izpuščaj! Takšen človek ima toliko plemenite krvi v sebi, kolikor bosenski koštrun, ki se pase na planini. Kako more biti še plemenit oni uradnik, ki je zapeljal soprogo svojega tovariša, čeprav nižjega po činu. Pes je, in naj bo stokrat načelnik. Uradniški stan more v teh težkih časih uspevati le tedaj, ako vlada v njem pravo tovarištvo in duh skup# nosti. Eden za vse in vsi za enega. Lopov je Pester, to rečem še enkrat, pa naj me zapro, če me hočejo.» Tako se je sokolil Hren, a precej je upadlo njegovo junaštvo, ko je zagledal, da stoji majka še pri durih in prisluškuje. In oglasila se je majka: «Veste li, gospoda, kako jo je ugrabil? Preoblečen za bogatega Turka se je pripeljal v mraku pred mesto, ona pa je prišla in skočila k njemu na voz in od* dirjala sta v večerno meglo. Ljudje so videli, kako se je zgodilo.« «A, majka!« se je vznesel LIren. «Čemu pa otepavaš posluške? Tukaj si opravila. Idi v kuhinjo pomivat! Še tega je treba, da bi sc raznesli naši pomenki!« Starka je odprla duri, toda kar se ji je bilo nabralo na jeziku, to je moralo na dan. Vzrav; nala se je, zasvetile so se ji zbadljive oči in kliknila je v sobo: «Oni mutašerif bo plačal vragu harač za svoje zlo delo — bogme!» «Ti ga pozoveš na dvoboj, baba neumna!« je zarenčal za njo gospodar. «Bog ve, kako se to konča«, je rekla gospa. «Brez krvi gotovo ne. Bajič je častihlepen in pogumen«, je menil Vilar. «Danes dopoldne sem ga videla iti preko čaršije. Da ga vidi kdo, ki ne pozna nesreče, bi mislil, da ga tare huda telesna bolezen, tako se mi je zdel upadel in medel. Slep in gluh za vrvenje na ulici je šel mimo mene, zroč v tla, kakor bi iskal svojo srečo. Takšna sramota boli.« Hren se je jezil na Bajiča, češ: Sam je kriv; čemu je pa vabil v hišo Pesterja, kakor bi mu ponujal svojo ženo. Gospa se je potegnila za Bajiča in tako se je razlil potok besedi, na; stal je prepirček, kakršnih je bilo v tej rod; bini dosti, ki so sc pa vsi končali v lepem sporazumu ali pa z zmago gospe Minke. V tem zakonu se je nagibal praznik življenja že tudi k zatonu, ljubezen je pač tudi že iz; gubljala svojo mavrično barvo, a vrivala se je na njeno mesto neomahljiva dolžnost. Vilar je zaradi vljudnosti sicer poslušal pre* pirajoča se zakonska, toda razumel ni ničesar; njegove misli in večinoma tudi njegove oči so bile pri Danici. Vedno ga je vlekla v svoj magični krog. Sedela je tiha kakor dete, ki se igra v kotu, ter šivala na nekem prtu. Na licih sta ji rdeli rožnati lisi. Kadar je izpregovoril gospodin Franjo, se je lahno vzravnala in sc s pokornim in mehkim pogledom ozrla nanj, ker vsaka njegova beseda je imela zanjo po* seben pomen: razmnožila se je v mnogo dru* gih, s katerimi je govorila v svoji sanjavosti. Nabirala si je te besede, jih hranila v spo* minu, da priplavajo takrat, ko njega ne bo več tukaj, zopet na površje in ji postanejo vir novih velikih misli, prepojenih z njegovo podobo. Zakaj tiste dni ni mislila o malem kostnih stvareh, sanjala je le o čem velikem in dobrem in gospodin Franjo je stal ob nje* nih sanjah na straži. «Kaj pa, ali Bajičeva mati kdaj pride sem'?» je vprašal, ko sta se bila zakonska nehala prerekati. «Vsak dan pride in pravi, da se ji zdi pri nas prijetneje nego doma», je odgovorila go* spa. «Tudi danes pride. Čez pol ure bo tukaj.» «Prcden pride ona, odidem jaz», je rekel Hren in vstal, da se napravi v pisarno. «Go* spa je sicer sama dobrota, toda njeno srbsko velikaštvo mi preseda. Njene težnje merijo vse v Srbijo, dasi je vdova po avstrijskem častniku. Ta bi nas z loparjem pognala iz Bosne, ko bi mogla. Vrtoglava je kakor njena snaha. To ti povem, Minkec, pazi mi na vsako svojo besedo, bodi oprezna, drži jezik za zobmi —» «To se pa že postreže. Ne boj se, Vinko!» je porogljivo rekla ter pomagala soprogu nategniti suknjo. S Hrenom se je odpravil tudi Vilar, rekoč, da mora pri dnevu opraviti svoj posel v ko* naku. Gospa ga je povabila, naj sc po svojem opravku povrne na kavo, kar je rade volje obljubil. Po preteku debele ure se je vrnil. Bajičeva mati je že sedela pri Hrenovih. Pozdravil jo je z izrazi hvaležnosti, da sc gospa tudi v svojih težkih urah — iz teh besed je zvenelo toplo pomilovanje — spominja njegove prošnje. «0 gospod inženjer, ne smete misliti, da so to žrtve z moje strani, ako prihajam vsak dan semkaj. Tu se počutim, kakor bi živela na od* počitku, v krogu teh ljubeznivih otrok — gos spa je pokazala na Hrenove otroke in na Danico — sc razvedrim in pozabim na sra* moto, ki doma iz vseh kotov gleda name. Hvaležna sem vam, da ste me uvedli v pošteno hišo, kamor lahko hodim na oddih.» Sedli so. Gospodinja je nalivala kavo. Ba* jičeva mati je govorila o tem, kar ji je tlačilo srce. Tudi ona je slutila, kaj se bo zgodilo. «GIejte, gospod inženjer, zdaj sem v takšnem položaju, da se z enim očesom jokam, z dru* gim pa se smejem«, je govorila in si brisala oči. «Ušla je nekoč svojemu očetu z mojim sinom, zdaj je ušla Saši z banjaluškim načel* nikom, in lahko se zgodi, da uide kdaj še s tretjim in četrtim. Bog z njo! Vesela sem, da je odšla, zdaj pojde morda tudi njena sestra. Obžalujem pa Sašo, ker ne bo mogel preboleti tega udarca. ,Za njim pojdem in ga ubijem kakor steklega psa!‘ kriči v svoji obupanosti. ,Oba ne moreva ostati na svetu. Eden mora poginiti, jaz ali on! Če je inženjer za prazne, v hitrem navalu srda izrečene besede zastavil svoje življenje, kaj bi ga jaz ne, ko mi je za* peljivec nagomilil toliko sramoto na glavo!' Tako grozi in divja. To je največje gorje, da jo on še vedno iskreno ljubi. To mi dela skrbi..Da ni tega, vsak dan bi poslala za njo čez hribe in doline par blagoslovov. Povejte mi, gospodinc Franjo, kako naj ozdravim sinovo bolezen! Oprostite mojo bolest! Mati sem njegova.« Vilar je iskal besede obžalovanja in to* lažbe, pa jih ni mogel najti. «0*0 — dvobojevala se bosta, a ne tako, kakor ste se vi z Buzdugo«, je v solzah vzdi* hovala gospa. «Ko bi umrl za našo svobodo, kakor je tO' storil njegov junaški praded, tedaj bi ne plakala, ponašala bi se ž njim, toda če pade v dvoboju z Židom za vlačugo plemenitih Gobanov? Je li to častno zanj in zame?« Vilar je miril, kolikor je mogel: poskusil je z nebeško pravico, ki naj stoji na strani glo* boko užaljenega človeka; ko to ni izdalo, je poskusil še z zemeljsko pravico, ki mora z vso silo zadeti krivičnika. Sam zase se na obe pravici ni kaj dosti zanašal, a govoril je pre* pričevalno, vneto in v deklamatorskem tonu. «Samo to vam rečem, milostiva, in to mora vedeti tudi načelnik, da se ne bo dolgo veselil svojega plena.» Tako je končal in stara gospa se mu je naposled posmejala z zasolzenimi očmi, zakaj sprejemljiva je bila za mnogo* besedje, ako je prišlo iz ust priljubljenega človeka. Kar se tiče načelnikovega plena, ta naj bo, kjer hoče, tresla pa se je za sina, ako bi bil nesrečen v dvoboju. Pogovor se je zasukal polagoma na drttge stvari. Gospa Minka in Danica sta sedeli pri oknu in vbadali v svoje ročno delo. Otroci so se igrali v kotu. Atmosfera miru, udobnosti in zadovoljnosti je objela družbo.; celo Bajb eeva mati se je razvedrila. »Poglejte malo, go* spodine Franjo, na Daničin vezilni razpon. Če spoznate samega sebe?® Vilar je šel in sc je nagnil k deklici. Gledal je na prt, razpet v oklepu štirih palic, ter mi* gal z glavo, ker vezenje se mu je zdelo fino in umetno. Gospa Minka je nagajivo zrla nanj. «Nu, gospod inženjer, ali poznate mla* deniča pod jablano?® je vprašala. Sklonil se je še niže in odgovoril: «Nič ne poznam.® «Pa se poglejte v ogledalo, če ste pozabili, kakšni ste. To se lahko pozabi.® »Mojemu bratu je pa res podoben.® »In brat je podoben vam.® »Bo tako.® Močno mu je ugajalo krasno delo. Bajičeva mati je vzela iz nedrij ščipalnik in stopila kraj inženjerja. Premotrivajoč, kako napreduje delo, je zadovoljno pritrknila z glavo in rekla: »Deklica ima velik talent. Škoda, da se za takšne ljudi nič ne stori. Vleče jih talent v neznane kraje, ki se zde zaprti, a oni ga vlečejo za seboj kot neko sladko breme, prikrito in od nikogar uvaževano.® Iztegnila je kazalec in razkazala vse, kar je bilo na prtu. «Glejte, motiv je vzet iz narodne pesmi. Tu stoji široka jablana, pod njo mladenič, čigar poteze in kretnje so res vašim podobne. In mladenič sega po jabolku. Začetek tiste pesmi sc glasi: Rasla jabuka Ranku pred dvorom: srebrno stablo, zlaecne granc, zlačcnc granc, biserno lisce, biserno lisce, merdžan jabukc; po njoj popalo sivo golubljc- Vse se krasno ujema!» Vilar je okrenil obraz k Daničinemu ušesu. Začutila je njegov topli dih na svojem licu in igla ji je zastala. Pred očmi ji je migljal njen Ranko na prtu, a gospodin Franjo si je ob njeni glavi želel, da bi bil sam z deklico, ki ume v svojo umetnost spravljati svojo lju* bežen. Ko sc jim je zdelo, da so dosti olaskali lepo ročno delo, so izpregovorili o nesrečnem Jo* vici, ki tako dolgo čaka sodbe. Potem so za* čeli razpravljati o splošnem položaju v zase* denih pokrajinah in Vilar je pravil, kakšne sitnosti mu nastajajo z delavci. Zmračilo se je in Rajičeva mati sc je po* slovila. Inženjer je ostal pozno v večer pri Hrenovih. Drugo jutro je pri zaznanju dneva zapustil Tuzlo. 43. Začela se je zima. Zmrznilo je blato, voda, vsa zemlja je okamenela. In na to ogromno grudo je padal sneg; težko se je pritiskal k njej. Gozdi so se upogibali pod sneženo odejo, smrečice ob poti so se pod snegom, natlačenim nanje, zdele podobne zakuklencem, belim medvedom, turškim ženam in drugim fantast* nim bitjem. Vilar je hodil po planini, nad* zoroval in vodil dela, spadajoča v njegov delo* krog, streljal divjačino, gledal, kako so frčali hlodi po žlebovih v dolino. Ugajalo mu je zimsko delo, sprijaznil bi se bil s svojo usodo, da mu niso povzročali delavci s svojo ne* ugnano nezadovoljnostjo velikih skrbi in težav. Na zadnji plačilni dan meseca decembra bi bili drvarji do mrtvega pretepli paznika Gajerja, da ga ni rešil Vilar. V kolibi sta nam* reč izginila dva koca, in sicer Konjhodžičev in še nekega drugega Turka. Nekdo ju je ukradel in odnesel in treba ju je bilo plačati. Gajcr je pri zadnjem izplačevanju v letu za* hteval poleg pavšala za obrabo kocev tudi od* škodnino za oba izgubljena komada, ki je bila za drvarja dosti občutna. Kakor bi jima pod* taknil kdo ogenj v streho, tako sta zahrumela Turka, ko sta zaslišala, da jima odtegnejo to* liko denarja. Za nju se je zavzel Tunguz in mnogi drugi, rekoč, da tesač ne more tičati vedno pod odejo in jo stražiti; samo opoldne in zvečer sme v kolibo, kako naj pazi na svojo stvar; plača naj paznik, ki se greje ves dan v kolibi in je najbrž sam spravil pogrcšena koca v stran. Beseda je dala besedo, in preden se je Vilar dobro zavedel resnosti položaja, so drvarji že s pestmi navalili na Gajerja. V tre* nutku, ko je ta, ogrožen od vseh strani, za? grabil za revolver, da ustreli onega, ki mu je najbliže, je priskočil Vilar in potegnil svoj revolver. Drvarji so obstali kakor okameneli, zavedajoč se nasilnega dejanja. Okolnost, da je gospodin Franjo posegel v spor, je kakor mrzla lijavica udarila na množico. «Ne omadežujte si rok, ne prelivajte krvi, bratje! Bog jo je dal in Bog sam naj jo vza* me!» je z ubitim glasom miril Trkulja. Brhki Batinie pa je skočil pred paznika ter zavihtel desnico; gradila in podirala bi ta krepka des= niča, ko bi odločevala telesna moč. «Evo mene, ako si žejen nedolžne človeške krvi! Piškavega oreha ni vredno življenje v taboru, kjer se nahajaš ti, pasja duša!» je s preletečim glasom zavpil ter razgalil prsi. »Ustreli me, lopov!» Prihuljeni nasmeh, ki mu je razsvetil raskavi obraz, je pričal, da hoče obrniti koč# ljivo in resno stvar na šaljivo stran, kar se mu je tudi posrečilo. Gajerju jc omahnila roka z revolverjem. Gubančil je čelo, bliski jeze in sovraštva so mu švigali iz oči. Vilar je poravnal preporno stvar. «Koca nista vredna tolike rabuke«, je mirno rekel in vtaknil orožje v tok. «Kdo ju ima na vesti, tega ni mogoče dognati, zato ju plačam sam.» Odhajajoč je zopet slišal slavoklicc na suh tana in pa staro graničarsko bojno pesem o puški drobni in tihoti grobni, o rani boleči in krvi rdeči. Par dni pred novim letom je jahal zopet v Tuzlo po opravkih. Spotoma se je ustavil v hanu ob Spreči, da obračuni s Samojlom za mesec december. «0 gospod inženjer, kakšne stvari se gode pri nas!» je zastokal žid in zaplahutal s kaftanom. »Udarec za udarcem trije zapored! Božjast naj me vrže, če osta* nem čez svoj čas v tem prekletem kraju!» «Bog pravični! Vendar ne boste bežali se* daj, ko ste bosenski vlastelin —!» «Vse prodam in se vrnem na Ogrsko. Extra Hungariam — kako se že pravi tisto?« «1 — kakšni udarci so vas zadeli?« »Predvčerajšnjim sem moral iztresti dva za* boja konzerv za prežganko v Sprečo. Plesneti so začele, in veste, milostivi gospod, kaj takšnega ne dam, da bi užival človek, čeprav je drvar. Ne pusti vest, pa je! To je prvi udarec.» «Kakšen je drugi?» «To noč so vdrli hajduki v Etelkin kurnjak in vse odnesli, kar je bilo tam perutnine. Etelka se je onesvestila, ko je davi zagledala takšen pokolj. Vse naokrog so ležale odre* zane kurje in purje glave, vse se je cedilo krvi. Nemudoma sem jo moral pustiti v Tuzlo.» «Mati nebeška — onesveščeno?» »Osvestila se je zopet, a prevzele so jo takšne slabosti od živčnega pretresa ali kaj, da je mahoma sedla na voz. .Samideben, moje življenje visi na lasu, jaz moram k doktorju!* je rekla. In se je odpeljala. Kaj hočete — ženska glava! Stroški bodo občutni. Doktor ji pogleda na jezik, jo potipa na žilo, potem po* reče: .Vzemite mrzel obkladek, gospa!* — a ena nato: ,Mrzlega ne prenesem, zapišite to* pel obkladek!* — ,Onda vzemite toplega in brom pijte! To vas pomiri. Napišem vam recept.* In za takšno zdravljenje mu odrine debel bankovec. Ne veste, kakšna kavalirka je moja Etelka. Kadar pride iz Tuzle, mi na* računi toliko napitnin, honorarjev in toliko zdravil, da mi od samih številk miglja pred očmi. Nič ne de, samo da se vrne zdrava in srečna.» «Čudim se, da so se razbojniki upali v vaš kurnjak, ko je vendar precej poleg orožniška stražama. To so jim že mogočno zrastli ro= govi.» «Veste, kaj so lopovi še napravili? Psu, ki ponoči tuli krog stražarne, so zavdali. Na poti pred stražarno so ga davi orožniki našli crknjenega. In v moj steljnjak so vrgli tlečo gobo. Še sreča, da je bil tam sam vlažen mah, katerega se ni tako hitro prijelo. Da je tam suha stelja, zgorelo bi mi bilo to noč do kosti vse, vse.» Samojlo je zamahnil z roko, kakor bi hotel presekati svet na dvoje. «Moje domov je bi bilo izpremenjeno v zgolj raz* valino in sam bi bil zdaj morda bolj podoben pečeni repi nego človeku.« Vilar je izobrazil na licu sočutje, primemo prestani Samojlovi nesreči in oni, ki bi ga bila lahko zadela, pa ga ni. «Bog pravični vas je rešil nesreče, ker ste poštenjak in vaša go= spa soproga rada daje Bošnjakom blago na počak.» «Dobro srce ima moja zvesta ženica. Bog bodi zahvaljen! A gospod Bajič, ta se je ure* zal s svojo Ljubico, bi=is, zdaj se spominjam, zakaj se je Etelki tako mudilo v Tuzlo.« Samojlo si je s kazalcem pomel čelo. «Rado* vednost jo je gnala tja. Razen zvedavosti ne pozna nobene strasti. Radovedna pa je kakor veverica na drevesu. Čim prej je hotela zve* deti, kako sc završi Bajičeva afera.» «Kaj je z gospodom komisarjem?)) Samojlo je zafrfotal z rokama in priskočil. «Bog pravični, kaj niste slišali, kako se je nje* gova stvar zasukala! Pod Konj*planino ste pa res nevedneži. Ura je enajst odbila in gospa Ljubica je sedaj že dve uri vdova pri živem soprogu. Imela jc dva moža in eden je ugriz* nil danes v mater zemljo, kakor gotovo se ime* nujem Samuel Blaustift. Zapečatena je njena usoda, ta vozel je presekan. Danes ob devetih zjutraj sta sc dvobojevala, namreč pl. Pester in Bajič.» «Kaj pravite?« «Mesto Doboj sta si izvolila za dvoboj, ker stoji v sredi med Banjaluko in Tuzlo. Tam sta trčila, pa ne za šalo kakor vidva z Buzdugo. Tam je tekla kri, eden je živ padel in mrtev obležal. Sedaj v Tuzli že lahko vedo, kateri je propadel. Bog mojih prednikov mi je priča, da obžalujem oba, ker oba sta bila moja pri* jatelja in moje srce je rahločutno. Pogin enega ali drugega si štejem v nesrečo.« Inženjer se je zresnil. Plačal je račun in se odpravil. V mesto je prispel še toliko za dne, da je mogel iti po svojih opravkih v konak. Na hodniku jc srečal Hrena, ki ga jc ves raz* vnet že od daleč pozdravljal. Stisnila sta si roki in uradnik ga je prijel za rokav ter ga vedel po hodniku na prikrit prostor. «Ali si slišal, France?» je šepetal goreči Hren v te? maencm kotu. «Nu, kako se je končalo?» je tiho vprašal Vilar. «Bajič je ubil svojega prejšnjega predstoj* nika.» «Prav je storil.» Hren se je vzravnal, zamežal z desnim oče* som in pomembno zanihal z glavo. «Čemu sc je pač lotil tuje žene! Tako se godi onim, ki greše zoper zapoved božjo.» «Amen, prijatelj! Toda pristaviti treba, da niso vsi soprogi, ki nosijo rogove, Bajiči. Je li znano, kako se je vršil dvoboj?« Tu je začel Hren, oziraje se po hodniku, skrivnostno praviti, kako se je zgodilo. Bajič se je peljal s svojima pričama v Doboj, ka* mor je pozval banjaluškega načelnika na kr* vavi sestanek. Dogovorili so na Bajičevo za* htevo zelo težke pogoje: eden mora obležati. Po žrebu je pristal prvi strel načelniku: po* slednjikrat se mu je posmejala sreča, a on se je ozrl nanjo kakor ujeta žival na nastav* ljeno vado zapeljivko. Ali ga je zapekla vest in je namenoma pomeril previsoko — tako so trdili njegovi prijatelji v konaku, prisojajoč mu plemenito kavalirsko misel — ali se mu je v razburjenosti zatresla roka, bodisi to ali ono — njegova krogla je sfrčala nad Bajičevo glavo. Komisar je pogodil bolje ter ga zadel v trebuh, na kar je po dveh mučnih urah na* stopila smrt. «0,» je naposled vzkliknil Hren in si s prstom potrkal na čelo, «jaz sem to že davno vedel, pa si nisem upal povedati. O takšnih stvareh treba molčati. Tako je bilo zapisano v knjigi usode in tako se je moralo zgoditi. Idi, France, na moj dom in počakaj me doma! Po mojo ženko je poslala Bajičeva mati, da ji druguje v teh težkih urah, a zdaj jo dobiš še doma.» Tedaj so se odprla odda* ljena vrata, in majhen uradnik z veliko plešo se je zibal in gugal preko hodnika. «Moj na* čelnik —» je plaho zašepetal Hren ter prav odskočil. Po prstih se je splazil ob zidu v svojo pisarno. Po svojem opravku v konaku je Vilar po* setil Danico. Tudi v Hrenovem domu se je sukal pogovor edino o Bajičevi zadevi, ki sta jo inženjer in gospa Minka prerešetali skoraj do onemoglosti. Parkrat je pokukala k njima Grgičeva majka. Pokazalo se je, da nima v sobi posebnega opravka, marveč jo je pri* gnala zgolj želja, da pozdravi gospodina Fr a* nja, potem pa tudi radovednost, da pozve kaj o Bajiču. Ni mogla prikriti svoje razburje* nosti. Na obrazu se ji je svetilo čuvstvo za* doščene škodoželjnosti, na licu ji je poigra* vala zlobna radost. Liki vrtalka sc je vrtela v pijanosti posrečenega maščevanja. Ob štirih je gospa prižgala luč, nato se je odpravila k Bajičevi materi. Vilar je ostal sam z Danico in otroki. Nastopili so mu tisti bla* ženi trenutki, ki se jih človek dolgo spominja in o katerih pravi na stara leta, da so bili zlata pena, ako se je namreč že vdal resignaciji in ne zavida nikomur na svetu, niti zorni mla* dosti. Zdaj, ko ni bilo odraslih prič v sobi, se je Vilarjev pogled neprestano živahno in iz* zivajoče ustavljal na Danici; a deklica še vedno ni umela premeteno in smelo odgovar* jati z očmi. Kakor žarnica se zablešči njen kratki pogled, a mahoma ga zaključi naivno* krotek smehljaj, glava se nakloni, roka ji za* stane nad vezenjem. V vsem njenem bitju se izraža nežna vdanost in neizrekljiva sreča. Šivati poskuša, pa ne more. Dobro ve, da bi kdo ve kakšne nestvore našila na platno, ker v teh sladkih hipih ji ni mogoče prilepiti svojih misli k delu. Oba sta obhajala praznik lju* bežni, oba sta čutila tisti dolg, ki je bil z močno roko za vse življenje zapisan v njiju srci. Otroci, čebljajoči v kotu, zanju niso imeli pomena. Molčala sta, kakor bi poslušala neki šepet duš, ki je povedal prav vse, kar se je godilo v notranjosti. Za vse na svetu bi ji ne bilo mogoče izpregovoriti besede. Hitro je minila ura. Po peti uri se je vrnil Hren iz službe z novico, da derejo Tuzlanci v gostih trumah pred mesto, kjer hočejo pričakati in pozdraviti zmagovalca v pravičnem dvoboju. Tudi uradniki so sklenili, da ga sprejmejo pred mestom. Toliko se je bil navdušil za Bajiča, da mu je šel sam naproti. Vilar se mu je pridružil. Mimo uradnikov in nekaterih častnikov je pred mestom čakala malone vsa pravoslavna občina. Brez agitacije, sama od sebe je prišla, da sprejme zmagovalca kot triumfatorja. Dos čim je dosihdob samo kazinska gospoda gos vorila glasno in izzivajoče in so v podjarmljes nem ljudstvu le šepetali, škripajoč z zobmi ter stiskajoč pesti, in sc je le na planinah med hajduškimi četami glasila svobodna beseda, si je tisti večer tudi v mestu dal ljudski glas širokega duška. Ko se je pripeljal Bajič v spremstvu sekundantov, je zaoril iz sto in sto grl navdušeni klic: »Živio Bajič!» Nekateri so vpili: »Svakom zlu smrt je kraj!» drugi: »Slava in propast gre eno za drugim!«, nami* gavajoč na svojega bivšega načelnika, obenem pa tudi na nasilniško moč sploh. Potem so tolpe pele srbske pesmi, dokler jih ni začelo razganjati orožništvo. Precej, ko je bil Hren zapazil, da se začne demonstracija, je izginil z Vilarjeve strani ter jo pobrisal domov. Med množicami je čakala tudi Bajičeva mati. Gospa je prestala tiste dni mnogo du* ševnih muk in skrbi za sina. Zmaga li pra* vična stvar pred strašnim sodiščem? Kolikrat je že zmagoslavno dvignil glavo tisti, ki je za* krivil zločin! Po njenih materinskih in praks tičnih nazorih se sinu niti ni trebalo dvobo* jevati; on ni napravil sramote, zato mu je ni treba prati; Ljubica naj gre, kamor jo vleče srce; ako ni sreče ž njo, tedaj je bolje, da je ni v hiši. Sramoval naj bi se pl. Pester, ki je sreče tat. Tako je mislila in tako je učila sina, preden je šel v boj. Seveda s takšnimi raz* logi ni opravila ničesar. Ko je odšel, je legla velika obupanost nanjo. Ves dan se ni dotak* nila hrane, vsa izgubljena je strmela predse, nobena stvar je ni mogla količkaj razvedriti, nikjer ni našla pokoja: zdaj sede in se zatopi v mučne skrbi, zdaj pošeta po osamelih prosto* rih, da bi si z delom pregnala težko moro, in neprestano ji vrta v glavi neznosna misel: Kaj bo, ako propade Saša? Ali s tem zabriše sra* moto? Vso noč ni mogla zaspati. Ko bi po* ginil njen sin v boju za srbsko domovino, bi rekla z majko devetih Jugovičev, padlih na Kosovem: Bogu hvala na njegovem daru! — a tu naj propade zaradi nesramne ženske, ki se je izneverila svojemu rodu in svojemu možu! Drugo jutro je ležala malone v neza* vesti. Hipoma pa ji je odleglo, ko je dobila proti poldnevu brzojavko, ki jo je obvestila o izidu dvoboja. In zavrisnila je njena duša, ko je Katica po kratkem premisleku spravila najpotrebnejše reči v zaboj, naročila voz in se odpeljala, da se vrne preko Save v Banat k k svojim roditeljem. «Z Bogom, z Bogom!« je veselo klicala gospa, videč, da se pelje ne* ljuba deklica v smeri Majevice*planine, do* čim se je sin vračal z nasprotne strani. «HvaIa Bogu, zdaj zavlada zopet mir v naši hiši! Sama bova s Sašo«, je šepetala. Zvečer je šla, še preden so se zbrale množice, z gospo Hrenovo pred mesto, kjer je debelo uro ča* kala na sina. In ko je prišel, je zletela predenj, se ga oklenila in mu položila glavo na prsi, kakor da se je vrnil po dolgih letih odsotno* sti z drugega sveta. Tuzla je tisti večer hrumela pod vtiskom krvavega dogodka v Doboju. Vsak je govoril o aferi ali pa vsaj nastavljal ušesa, da bi slišal, kako sosed sodi o njej. Po javnih lokalih so se zbirale gruče, v katerih so se slišala raz* lična mnenja. Samo Turki so molčali; ''ne* umesten se jim je zdel dvoboj, ki bi bil lahko ukanjenemu soprogu upihnil luč življenja. Vilar je šel pred večerjo v Agularjevo ka* varno, kjer je bilo zbranih mnogo častnikov. Nekateri so bili zamaknjeni v igre, a večina jih je razpravljala o dvoboju. Vstopivši se je na vse strani klanjal; nekateri so mu hladno odzdravili, nekateri so ga namenoma prezrli kakor človeka, ki je zašel v nepravo družbo. Pred točilno mizo je stala gruča častnikov v živahnem pogovoru. Ker ni videl nikjer praz* nega prostora, se je, pijoč kavo, oprl ob ogel točilne mize ter segel po svalčici. Tedaj se je priril iz družbe poročnik Mik. «Kako ste, gospod inženjer? Dobro?® je vprašal Mik ter rinil Vilarja v kot proti steni. «Lepo, da ste prišli zopet v našo družbo. No* coj imamo v kazini dunajske pevke. Pridite tja, zabava bo imenitna.« «Lepa hvala, gospod poročnik. Ne morem. Jutri hočem zarana odriniti.® «Vi ste bili vedno zelo solidni. Ko bi sc mogel človek tega priučiti! Pravijo, da je zdravo. Glejte, gospod inženjer, najina skupna plamenica je pobegnila iz Tuzle.® «Koga menite?® «Gospico Katico pl. Čoban. Skraja ste jo radi videli, a zdaj ste krenili drugam. Prav imate! Pobegnila je. Bog ž njo!® «Gotovo pride nazaj. Ne bodite v skrbeh zaradi nje.® «Deklica je brhka na vseh straneh, a jaz je ne morem vzeti. Ni, ni.» Mik je napravil s prsti tisto kramarsko pantomino, s katero se šteje denar. «Jaz potrebujem petično ženo, da izlezem iz dolgov. Zato pojdem v predpustu na dopust. Šesttedensko turnejo napravim po avstrijskih mestih, ni li kje bogate neveste zame.» «Pametno. Naj vam jo nakloni mila usoda! Vi ste mi bili vedno simpatični.® Nato je oni trčil z ostrogami, sc priklonil in se pomešal v gručo, kjer so živahno raze pravljali o krvavi aferi. Eni so pomilovali Ljubico in pl. Pestcrja, drugi so držali s komi* sarjem Bajičem. Ljudje, ki so se vedno igrali z vprašanjem o ljubezni in zakonu, so s tega posebnega slučaja prehajali na splošno stali? šče. Eni so se potegovali za neko žensko vpra? šanje, rekoč, da je ženska reva in da izvirajo njene slabe lastnosti iz njene zasužnjenosti, drugi so trdili, da pride kmalu doba, ko bo treba odločno zaklicati ženski: Do tod in da? lje ne! Nekateri so obsojali žensko, ki ni bila brezmadežna, ki ji je bila ljubezen zgolj igra, čeprav so bili sami razvratni nečistniki in so v smelosti pred žensko iskali svojo slast, drugi so smatrali ljubezen za smešno stvar pesnikov, a grešili bi proti mehanizmu prh rode, ko bi sc ustavljali njeni mamljivosti. Na tako vihravo in opotekavo stvar, kakor je ljubezen, bi pač ne smeli graditi tako važne institucije, kakor je zakon, nerazrušljive zveze do konca življenja — so modrovali najmoder* nejši. Naposled se je družba razdelila v dva tabora: eden je bil za svobodno ljubezen, drugi za zakon, razbremenjen z razporoko. Inženjer je naravnost gledal v družbo, včasi je celo z glavo pritrknil, da ne bi mislili, da tajno prisluškuje. Zdaj se je ozrl temu, zdaj onemu gospodu v obraz. Njegove oči so bile široko odprte, kakor bi gledala iz njih široka misel o obravnavanem predmetu. «Gospod inženjer naj vam pove svoje mne* nje!» je rekel stotnik Hvalibogovski, obrnivši se k Vilarju. Po njegovem prešitem in prc* žitem obrazu se je razlila sama porogljivost. «On nam je pokazal svojo filantropijo pri delavcih, pri Bošnjakih, pri kravah —» «Pri Bošnjakinjah tudi», je pristavil Buz< duga, ki se poprej ni zmenil za Vilarja. «Žensko vprašanje spada v filantropijo. Od gospoda inženjerja zvemo, kaj je pravo, kaj ne.» Več nego ošabna nagajivost, zloba sama se je svetila v stotnikovih očeh. Vilar je čutil, da ga hočejo objestno zba* dati. Zato je dosti neprijazno odgovoril: «Po mojem mnenju bi trebalo začeti pri kali.» «Ab ovo — e*e. To je res, ker vsako živi je« nje se začne s kaljo», je rekel pl. Merks, ve* sel svoje dovtipnosti. Jezil se je na inženjerja, ker je postavil lep in trden most, za katerega si generalov adjutant ni mogel lastiti nobenih zaslug. «Koren zla je v nas samih, namreč v mo* ških. Treba bo vzpostaviti prapor nekega moškega vprašanja. Izpraševati nam bo treba svojo moško vest. To ne pojde, da bi ženskam nasajali težke porcelanaste klobuke na glavo, moški pa naj bi nosili mehko klobučevino.« «Torej zagovarjate gospo Ljubico?« je vpra* šal Hvalibogovski, ko je začutil Vilarjev pik. «Ne zagovarjam je, obsojam pa umrlega načelnika pl. Pesterja in ž njim vse razvratne ljudi, ki širijo našo razuzdano prosveto po Bosni.« «Kakor s prižnice nam govorite, gospodi* ne Franjo«, je sladko se smejoč vščipnil pl. Merks. «Naš gospod inžcnjer plava s svojim prija* teljem kaludjerom«, je zbodel Buzduga. «Vse dobre nazore, kjerkoli sem jih slišal, sem zbral in živim ž njimi.« «Ne rečem, gospod inženjcr,« je povzel Hvalibogovski, «da niso vaši nazori koristni — za gotove kroge" Za nas kulturonoscc pa niso. Vi se družite z nekimi ljudmi, ki nas sovra* žijo in nam hočejo škodovati. Iz vaše samote prihajajo vznemirljive vesti. Prav tik vašega pašalika je morala oblast nastaniti orožnike.« «Zaradi mene jih ni. Moje srce je čisto in moje roke so neomadeževane. Odgovarjale bodo one pijavke, ki so uvedle v Bosni ta ne* vzdržljivi sistem. Vem, kdo hujska in šunta proti meni — tisti, ki sem mu trn v peti in bruno v očesu.« Hvalibogovski sc je odvrnil in tudi drugi so pokazali Vilarju hrbet. 44. Po večerji je hodil po Kaisersheimbovi ulici. Mrazilo ga je in izhojeni sneg mu je skrb pal pod nogama. Mikalo ga je, da bi posetil Hrenove, pa zdelo se mu je prepozno in pre= magal se je. Zdajci je zaslišal za pravoslavno cerkvijo, kjer leži srbski del mesta, zvočno tamburanje. Napotil se je tja. Postal je pred podolgovato, pritlično, vso razsvetljeno hišo z napisom «Srpska kavana«. Vstopil je. Prijetna toplota ga je objela in vonjava po dišečih svalčicah. Ozrl se je po zakajeni sobi, kakor bi iskal znanca. Sedel je k prazni mizici prav pri durih. Da je vstopil Kitajec, ne bi bil zbu* dil večje pozornosti, nego jo je on. Ta družba ni bila vajena, da bi se zatekel kdaj švabski človek k njenim zabavam v njeno kavarno. Gostje so se ozrli nanj in si nekaj zašepetali. Kmalu pa so se privadili njegove prisotnosti in ga pustili v nemar. Le kavarnar je včasi po? gledal k njemu in mu postregel. Pa še nekdo se je pojavil pred njim: oni šumar Nikolič, katerega je bil že parkrat videl v kaludjerovi družbi, mu je prinesel pisani spored zabave. Dolgo je zrl v spored in luščil cirilico. Ko je bil z vsem na jasnem, je začel razmotrivati družbo, poslušati petje, govore, guslarja in tamburaše. Zaznal je, da se nekdo neprestano ozira nanj: v somraku pod stensko sliko, ki je predstavljala nekega v slavnostni obleki namočeradenega mogotca, se riše zabrisana velika glava Nikoličeva, svetijo se iz dima šumarjeve oči, kakor bi ga izpraševale, kako se kaj počuti v tej družbi. Vilarju se je zdelo prijetno, ker tu ga nihče ne moti, nihče ga ne izprašuje po njegovih nazorih, nihče mu ne ugovarja. Spomnil se je one družbe na pustem kazinskem otoku, ki se ne mara priličiti do? mačemu prebivalstvu, ki namerava na veke ostati sama zase s svojimi šegami in svojim jezikom, ki prav sedaj cinično razpravlja o nekem ženskem vprašanju ali pa o porobi za? vojevanega ljudstva. In dobro se je zdelo Vilarju, da se je odkrižal tiste družbe. Ker je kavarnar domneval, da se samotni tujec dolgočasi, mu je prinesel dva srbska lista. Poglobil se je v čitanje. V nekem gospo* darskem članku je naletel na poročilo, da začne Turčija prihodnjo pomlad graditi že* leznico preko Macedonije. Ta vest mu je dala snovi za dolga premišljevanja, odprla mu je novo obzorje. Sklenil je, da poskusi spo* mladi svojo srečo v Macedoniji. Tja vzame s seboj Danico in jo reši vseh nevarnosti in neprilik. Tako se je bil zatopil v svoje na* črte, da niti ni slišal tamburašev, ki so med hrumečim pritrjevanjem gostov prav takrat svirali himne: rusko, srbsko, in črnogorsko. Slavnostne pesmi so mahoma naredile konec zabavi. Še ni bila končana poslednja, ko je stopil v kavarno mestni pisar Odisej Kor* kirič v spremstvu dveh pandurjev. Ponižno, toda z nekim izrazom nasmešljivosti je po* zdravil inženjerja, potem je stopil v sredino kavarne ter objavil, da mora razgnati družbo, ker se tu svirajo in prepevajo državi nevarne pesmi; zunaj stoje vojaki, ki bodo s silo raz* gnali goste, ako se rade volje nemudoma ne uklonijo njegovemu ukazu. Gostje so drug za drugim plačali in mirno odšli. Pred ka* varno je stala močna vojaška patrola. Izza nje se je zaslišal bobneči glas nadporočnika Buzduge. «Lahko noč, gospod inženjcr!» je zaklical Vilarju, odhajajočemu k počitku. Vilar se je motil, misleč, da se je iznebil kazinske družbe in da lahko hodi svoja pota. Drugo dopoldne so sedeli v biljardni sobi kazinske restavracije častniki Hvalibogovski, pl. Merks in Buzduga pri važnem poslu. Po* svetovali so se o rezervnem poročniku Fran* cetu Vilarju. Vsi trije so bili tega mnenja, da je imenovani častnik že mnogokrat omade* ževal oficirsko stanovsko čast, za kar zasluži, da ga naznanijo kornemu poveljništvu v Sa* rajevu, ki naj ga tira v preiskavo pred oficir* sko častno sodišče. Prvi obtožitelj stotnik Hvalibogovski je imel pred seboj razgrnjenih par pisem gozdarja Bierkopfa in je iz njih sestavljal obtožnico. Gozdar je bil namreč izpod Konj*planine večkrat pisal svojemu pri* jatelju Hadžirumbi in mu tožil gorje, ki je navalilo nanj, odkar je inženjer obrnil vse narobe. V teh pismih je slikal inženjerja kot uradnika, ki uči delavce štrajka in revolucije; njegovi nazori mejijo že na anarhijo, tako je popustljivnapram delavcem; on je kriv, da sc pojavljajo neredi in nemiri v drvarski koloniji, kjer je zasejal neke ideje o svobodi, enako* pravnosti in bratstvu; sam ni discipliniran in tudi pri delavcih ne ume uvesti discipline; med njimi trpi agitatorje in rogovileže; v svoji samovoljnosti hlepi po popularnosti, katere je pri Bošnjakih tudi v obilni meri deležen; kakor delavcem tako našepetava tudi doma* čemu prebivalstvu ter zbuja neizvedljive nade in očito pravi, da dolgo ne bo mogel gledati tega zatiranja s strani švabske gospode; ves se nahaja v taboru nezadovoljnežev in upor* nikov in kjer le more, izpodbija naš ugled in našo idejo. Vse to je posnel Hvalibogovski iz gozdarjevih pisem in obžaloval ubogega Čumurpašo, da mora s takšnim nerednim člo* vekom opravljati svoje težko, odgovornosti polno delo, in vse to je razložil svojima tova* rišema. Sam iz svojih izkušenj je dodal, da tudi on smatra inženjerja za nezanesljivega človeka, ki je pripravljen pri vsaki priliki vreči poleno v pošteno kulturno delo ter mu podstaviti nogo; tako se je zaril v simpatije bosenskih malkontentov, da mu je vse prav, kar najde na teh ljudeh; celo deklico si je izposodil pri tem zakrknjenem rodu, sestro spodenega meniha in najhujšega agitatorja, ki jo skriva v Tuzli pri uradniški rodbini, iz* podbil bi vsako vladno napravo in vsak ukrep, ki meri na ohranitev reda, tako potrebnega za Bosno. «E*e — gospod stotnik,# je povzel pl. Merks, gladeč si s peresnim držalom temno dlačico pod nosom, «to ne gre, da hi korncmu povelj* ništvu toliko nakavkljali na papir. Naš kanclij; ski poslovni red nam veleva, da morajo biti prijave kratke, jasne in prepričevalne. Tu tre* ba navesti in poudariti konkreten prigodek.« «To je tista», je potrdil drugi obtožitelj, nadporočnik Buzduga. «Mi kot poštenjaki ga ne nameravamo ovaditi civilni oblasti zaradi dejanj, ki se bližajo že veleizdaji, mi ga ho; čemo naznaniti vojaški oblasti, da ga pahne iz oficirskega zbora, katerega več ni vreden. Tudi jaz bi ga bil že dvakrat lahko ovadil, da se vmešava v težavno poslovanje mojih orož; nikov, da zlobno kritizira našo upravo, pa tega nisem storil, ker sem si mislil: človek je mlad, neizkušen, sčasoma se pač prilagodi tu; kajšnjim razmeram in kar je glavno: častnik je, ki se je udeležil okupacije; s takšnim treba ravnati švalereskno.« Po teh besedah je pri; maknil svoj stol bliže k adjutantu, tako da je videl na njegov papir, kamor je bil že napisal naslov. «Ti naznani samo snočnji dogodek,« je govoril pl. Merksu, ki je posloval kot zapisnikar, «namreč uvodoma napiši, da se inženjcr, dasi je častnik, namenoma ogiblje oficirske družbe ter zahaja v beznice, kjer se pojo in svirajo izdajalske himne, kjer na ste; nah ne visi nobena patriotska slika.« «Panslav je — napiši!« se je vmešal Hvali; bogovski. «Ne, tega ni treba. Inženjer s svojim social* nim mišljenjem in svojim panslavizmom itak telebne v jamo, za kar ga odkrito obžalujem. Preden pojde iz Bosne, mu njegovo predstoj* ništvo gotovo še naprti disciplinarno pre* iskavo, ali pa ga spravi njegova drznost pred sodišče. Pa to so skrbi drugih einitcljev, naša st,var je ta, da odloži častniško dostojanstvo, ki ga je zapadel s svojim neopreznim ravna* njem. Napiši torej, da se je udeležil nepatriot* ske zabave v srbski kavarni, da se je strinjal z izdajalskim mišljenjem, ki se goji v tem lokalu, ker ni vstal in odšel, ko je slišal slav* nostne pesmi nam sovražnih držav.» Pl. Merks je odobril orožnikov nasvet in pisal. Ovadbo so poslali na komo poveljništvo v Sarajevu, ki je odredilo preiskavo. Bilo je že proti koncu januarja, ko je dobil Vilar poziv pred častno sodišče. Posmejal sc je, ko je zvedel, kako je tisto noč v srbski kavarni onečastil sebe in vojaški stan. Prestrc* gel je obravnavo, ki je navadno dolgotrajna, s prošnjo, da bi smel odložiti častniško dosto* janstvo. Po tej odpovedi se mu je zdelo, da mu je tem laže na duši, čim manj ima dosto* janstev na telesu. In zopet se je zaril v svojo planino. Vedel je, da ima med drvarji nekaj nezadovoljnežev, katerim bi ne mogel nikdar ugoditi, nekaj takšnih, ki očito opravljajo posel agitatorstva, toda ne mogel bi odgnati od dela človeka, ki je prosil za delo. Potrpel je s šuntarji, tem rajši, ker se je nadejal, da se pomirijo, kadar bo strto vstaško gibanje v sosednjih pokraji* nah. Do konca je hotel ostati zvest svojim načelom in s tistim gorkim srcem kakor po* letne mesece je hodil tudi pozimi v delavski tabor. Včasi je ostal v Medvedjem dolu do poznega večera; to je bilo takrat, kadar je pričakoval jasno noč in je mogel brez plame* niče v dolino; pozimi je bilo to mogoče, zakaj nočna luč je prodirala skozi ogoljene veje noter do steze. Drvarji so morali zvečer ob svitu zažganih grmad žagati in klestiti, in Vilar je rad postajal pri njih, ako ni bil navzoč Bierkopf. Grejoč se ob ognju je poslušal njih otožne pesmi, ki so se razlegale v mesečno noč; zvesto je vlekel na uho, da bi ne preslišal tega, kar žalko in enozvočno kipi iz trpečih src: izlival se je iz njih potok solz in bridkih spominov na dolgotrajno sužnost. Ako niso peli, so se razgovarjali, skraja vsaka gruča o svojem osebnem predmetu, a kmalu se je pri* rinila na površje vseobča nezadovoljnost, ka* tero so umeli agitatorji zgovorno podpihovati. Lazar Tunguz je bil prinesel v delavski tabor zahtevo po skrajšanju dnevnega delovnega časa: sekalo naj bi se pozimi kvečjemu po devet ur na dan, nikakor pa ne pri luči. Kdo je kdaj videl, da bi se v gozdu delalo ponoči? Te po gozdarjevih in paznikovih nazorih preš drzne in preoblastne terjatve so se drvarji hitro poprijeli. Kadar je prišla govorica nanjo, so vse vprek letele grozne kletve ter strahos vite pogrde in grožnje. Takrat je Vilar huje nego drugekrati čutil zamršenost socialnega reda. Kakor bi brušene sekire padale na njes govo razmehčano srce. Robantenja ni maral dolgo poslušati. Tu ni mogel odpomoči, ker določitev delovnega časa ni spadala v njegov delokrog. Tiho se je splazil od ognja in se nas potil navzdol. V srebrni mesečini se je lovil preko kamenitih in lesenih pragov, zroč v fans tastne oblike, ki jih je, podobne razmreženim arabeskam veličastne mošeje, magična svets loba naslikala na strmo stezo in na hrumeči potok. Včasi je šel že zjutraj na planino. Opoldne je zaužil skromno kosilo pri drvarjih, potem se je napotil v han ob Oskovi. Laskala mu je misel, da posedi tam, kjer je živela Danica, kjer se je seznanil ž njo. Navadil se je bil tistega kraja in prijetno se mu je zdelo izpres govoriti besedo z Mušičem in Vazkom. Sam sebi se je čudil, da se je tako navadil teh ljudi. Ne, on ni bil ustvarjen za častnika, ne za gospodo, ki mora po nekih pravilih stati na nekem posebnem stališču, nekje izven ljud? stva. Ona pravila so se mu zdela v nekem oziru globoko premišljena, toda odganjala so ga od družbe, kljuboval jim je, dočim so ga preprosti ljudje v svoji odkritosti in narav? nosti tako zelo vlekli nase, da so ga tako rekoč lahko ovili krog prsta. Perovo zdravje se je nekoliko popravilo, vselej je oživel, kadar je prišel imenitni gost. Odkar mu je zaupal zgodbo svojega bednega življenja, se je nekako zbližal in sprijateljil ž njim. Tisti, ki pozna in uvažuje moje trplje? nje, je moj prijatelj — tako si je mislil starec. Brez bojazni in z iskrenostjo v srcu je sedel po cele ure kraj gospodina Franja. Večkrat se je povrnil k svojim življenskim spominom, v odlomkih je ponavljal svojo tužno povest, jas? nega obraza in smehljaje se jo je pravil, kakor bi hotel vliti Vazku, ki mu je čepel pri kolenih, svojo vztrajnost in krepko voljo in bi se hotel pred gostom ponašati s svojo borno preteklostjo. Toda Vazko ni dolgo ostal pri svojem stri? cu. Zdaj, ko je bila tudi Danica v mestu, ga je še bolj mikalo tja. Vilar je začel premišlje? vati o njegovem hrepenenju. Razsodil je, da bi bilo za dečka, kateremu je bilo itak p riso« jeno, da pride k svojemu drugemu stricu v Dalmacijo učit se opankarstva, koristneje, ako prične z učenjem že sedaj, in sicer pri Grgiču v Tuzli. To misel je razodel Mušiču in tako se je zgodilo, da se je peljal nekega dne sredi zime z Vazkom v Tuzlo, kjer ga je spravil v učenje h Grgiču. V Bierkopfovi duši se je nahajalo brezdno sebičnosti, iz katerega bujno rastejo vse druge strasti. Hlepenje po lastnem dobičku mu ni dalo miru; njemu je fanatično tlačanil brez ozira na blaginjo Avstrije in zasedenih dežel. Želel je nakopičiti takšno premoženje, da bi si na stara leta lahko kupil hišo, ki bo stala na glavnem trgu lvovskega mesta. S Tunguzom in Konjhodžičem je spravil v drvarski tabor dva agitatorja, ki naj bi delala inženjcrju ne< prilike. Gozdar je bil dober poznavatelj ljudi in je vedel, da mu njegov nasprotnik sede na limanice. Miril bo agitatorja, ne da bi ju spo» dil od dela. V konaku je bil Bierkopf dobro popisan; pl. Pester ga je bil zelo priporočil novemu okrajnemu načelniku, dočim o inže= njerju ni sodil dobrohotno. Zato je načelnik, ko so se mu predstavili uradniki, Bierkopfa zelo prijazno izpraševal o delu na Konj* planini, dočim je šel hladno mimo Vilarja. Gozdar je to izrabil: večkrat se je napotil v Tuzlo, kjer je pred načelnikom skrajno ne* ugodno slikal položaj v drvarski koloniji. Rekel je, da zdaj tam gospodari večinoma inženjer, s čigar nazori se mnogokrat ne more ujemati, a upreti se jim ne sme; on, gozdar, ni krop ne voda, ne miš ne ptič in ta razdvo* jenost v vodstvu močno škoduje redu, prav zato je morala oblast blizu drvarskega tabora nastaniti orožnike, in če pojde tako dalje, bo treba postaviti tudi vislice. Vedel je načel* niku vcepiti spoznanje, da so prava inženjer* ska dela na Konj*planini izvršena in da je za par let tam inženjer nepotrebna oseba. Na* čelnik se je prestrašil črne slike s Konj*plani* ne, zakaj bal se je, da ne bi švignil plamen vstaje tudi v njegov okraj. Hitro si je prisvojil gozdarjev nazor in tem rajši ga je sporočil v Sarajevo, ker je bil vnet za reforme in za štedljivost v upravi, s čimer se je nameraval prikupiti deželni vladi. Iniciativno je hotel vladati svojemu okraju in kdor je prvi kaj pametnega sprožil, tisti mu je prirastel k srcu. Se laže je dobil Bierkopf stotnika Hvalibogov* skega na svojo stran. Ta je sploh sovražil uradnike, ki so se ponekod bratili z domačini in uvažali nevarne ideje v deželo, kateri se je moralo po stotnikovi sodbi vladati samo z vojaško silo. Obljubil je prijatelju, da se v njegovem smislu obrne na vplivnega gospoda pri deželni vladi, čigar beseda toliko zaleže, da nikdar več ne bo stopila noga takšnega panslava, kakor je Vilar, na Konj*planino. Go* zdar si je od veselja mel roke v nadi, da mu kmalu zopet vzcvete pšenica. Ni se varal. Prej, nego je pričakoval, se mu je želja izpolnila. 45. Kakor je napovedal Hren, tako se je zgo* dilo: Joviče Miloševiča niso izpustili iz pr e* iskovalnega zapora. Pri civilnem sodišču so proučili vse listine, ki so bile spisane o njem, toda glede njegove krivde niso prišli na jasno. Pričevanje inženjerja Vilarja in drvarja Gla* vača, tistega Mrkezkovega Janeza od Sv. Frančiška, ki je bil skraja za kuharja v Medvedjem dolu, je tako glasno govorilo proti Atifu Saraj* liji, da se je zdelo sodnikom potrebno, zaslišati tudi njega. Pisali so orožništvu ponj, toda to je odgovorilo, da je Atif Sarajlija odšel v Her* cegovino in kadar se vrne, se bo precej pojavil pri sodišču. Na takšno izjavo so odgodili pre* iskavo in položili nanjo se nanašajoči sveženj listin na stran. Prišla je ovadba zaradi Dani* činega kinžala. Orožnik bi jo bil rad zamolčal, pa je ni mogel, ker je šlo za sestro močno osumljenega in nevarnega človeka. V svesti si svojega prevsiljivega vedenja pred deklico je napisal ovadbo z dosti rahlimi besedami, to* liko da izpriča svojo vestnost in natančnost. Sodnikom je lepi kinžal zelo ugajal, bili pa so toliko delikatni, da zaradi takšne malenkosti niso zvali deklice pred sodišče; stvar naj pride skupno s kaludjerovo zadevo na razpravo, ka? dar se pojavi Atif Sarajlija kot priča. Priložili so ovadbo k Miloševičevim aktom. Vanje se je zazrl kanclijski prah, preden so prišli na dnevni red. Vazko je bival v Tuzli samo nekaj tednov. Mladi mojster Grgič je bil z okretnim in bo* drim dečkom zadovoljen. Osnovna navodila za prikrojevanje opank mu je kmalu vcepil, sicer pa ga je porabil za vsako pot k svojim naroč* nikom in odjemalcem. Teh potov je bil Vazko vesel, saj je videl v mestu toliko novih stvari, o katerih se mu v gozdu še sanjalo ni. Spotoma je navadno skočil k Danici ter jo pozdravil. Ni mu trebalo dolgo čakati, da je videl svojega učitelja in pobratima Jovico. Grgič, ki je tuzlanskim jetnikom popravljal opanke, ga je pošiljal po dvakrat na teden v kaznilnico po poškodovana obuvala in z zakrpanimi nazaj. Vazku je močno bilo srce, ko je šel prvikrat s šopom opank v kaznilnico. Navdajala ga je groza pred prostori, kjer žive po narodnih pesmih nesrečni jetniki v strašnih mukah. Vo* jak, ki je pri velikih vratih stražil vhod v poslopje, ga je, videč opanke, spustil v hišo pokore. Ko je stopil na dvorišče, se je deček ogledal po neprijaznem svetu. Na notranji strani pritlične hiše, zidane na štiri ogle, se je tiščalo k zamazani steni krog in krog preš prosto pristrešje na lesenih stebrih; pod njim je bil netlakovan hodnik, kjer so se smeli ob deževnem vremenu v določeni dobi spreha* jati jetniki. S hodnika so vodila z lukalnicami opremljena in z železnimi ploščami okovana ozka in nizka vrata v ječe. Niso stala vsa vrata v vodoravni legi s hodnikom; do nekaterih se je moralo po ozkih stopnicah navzdol, ker turška vlada je skrbela tudi za podzemske ječe. Okna, ki so mrko zrla v ta pusti svet, niso bila vsa enaka, ker niso vsi jetniki dobi« vali enake porcije svetlobe in zraka, a razen štirih velikih oken precej pri vhodu so bila vsa druga, majhna in majčkena, zavarovana z mre* žarni iz železnih prekel. Par vojakov s puško ob rami je korakalo po hodniku, nedolga vrsta jetnikov se je rožljaje z verigami vlekla zadi po dvorišču tik pred stolpovjem. Sredi pro= stranega dvorišča je zagledal trop Bošnjakov pod fesi in turbani ter z okovi na nogah. Gne= tli so se krog razdrtega vodnjaka; menda so ga popravljali ali čistili. Oprezno se je bližal tej gruči, ni li Joviče v njej. Vojak, ki je stražil tolpo, je divje pogledal dečka, kakor bi ta ne nesel nedolžnih opank, ampak nevarne bombe. «Gospodine asker, zakrpane opanke nesem h gospodu ječarju, pa ne vem, kje je, ker sem prvikrat tukaj», je poskusil Vazko po= tolažiti vojaka. Grgič ga je bil natanko poučil, kje biva ječar s svojo ženo in otroki, toda de* ček je hotel porabiti priliko, da se razgleda in razpozna po mračnih prostorih. Vojak ni dal besede od sebe, le z roko, oboroženo z ogrorm no sukneno rokavico napestnico, je strogo in mrko pokazal na velika okna pri vhodu. Vazko se je prepričal, da v oni tolpi ni Joviče. Urno se je obrnil ter se napotil proti ječarjevemu stanovanju. Zdajci je zaslišal od nekod iz ječ strašno tuljenje. Okrenil se je in poslušal; ni vedel, ali veka tako bolan jetnik, ali vpije s takšnim presunljivim glasom na pomoč v telesnih mu= kah, ali je znorel. Vazko je postal. Spomnil se je zmajev in kač v temnicah; vlekel je na uho, da bi razbral, ne kriči li pobratim nekje v pod* zemeljski ječi. Kruta bolest mu je stisnila srce, ker prav tako neznansko je nekoč kričal Jo* vica na nekega dečka, ki se je bil zlagal. Tu* ljenje je potihnilo. Opotekajoč se je zavil na hodnik. Na druga vrata na desni od vhoda je podromljal s prsti — tako ga je bil poučil Grgič. Prišla mu je odpirat postarna, suha žen* ska v višnjevkasti, ponošeni halji, z mokro cunjo v roki. Vazko se je prestrašil ter stopil korak nazaj, tako vražja se mu je zdela žen* ska. Njen obraz je bil malone zelen in prišpi* ljen kakor pri kači, za odprtimi ustnicami sta samevala na spodnji čeljusti dva orumenela zoba, njene zlovešče oči so gledale skozi ve? like, črno obrobljene naočnike, na koncu nosa ji je visela kaplja. To je pol zmaja pol kače, si je mislil preplašeni Vazko in nič ni rekel, dasi je bil priljuden in je tudi v mestu vsakega vprašal: «Kako si?» Ko je bila ženska zagle* dala obutev v njegovih rokah, ga je spustila skozi vrata k sebi. Stopil je v topel prostor, kjer je močno dehtelo po prismojenem mleku. Stal je v ječarjev! kuhinji. Ženska je segla na orna* ro, odkoder je prinesla ogoljeno knjigo. Pogle« dala je vanjo, potem je odvzela dečku obutev. Dočim je ona štela opanke in jih pregledovala, so li dobro popravljene, se je Vazko zagledal skozi odprte duri v sosednjo sobo, kjer so pri mizi sedeli trije majhni, goloroki švabski deč* ki, obrnjeni k njemu. Dečkov eden je pisal, kimaje z glavo, druga dva sta zrla v moža, ki jima je sedel nasproti, tako da je kazal hrbet v kuhinjo. Vse je kazalo Vazku, da je ta ši= rokopleči mož učitelj, zakaj onadva dečka sta mu nekaj odgovarjala. Zroč na učiteljeve črne lase, segajoče čez tilnik, je razsodil sam v sebi, da tu pop poučuje ot,roke. Že je hotel odvrniti oči od prizora, a zdajci je učitelj premaknil nogo in zarožljala je veriga. Vazko se je po# zorneje zazrl v moža ter zapazil, da ima na nogah okove, zvezane z verigo, ki je bila pri# peta z vrvico za pas. Pogrelo ga je, ker učitelje je spoštoval, odkar mu je bil Joviča vtisnil pečate abecednega znanja. In tukaj poučuje takšen učen človek ob rožljanju jetniške ve# rige! Vazku se je storilo inako in čim bolj je zrl na učiteljeve lase, na njegov suknjič, na nje# gove hlače, tem 'bolj je rastla v njegovi glavi dobro znana pobratimova podoba. In čuj — zdajci je učitelj izpregovoril, trdo nemško be# sedo sicer, toda glas je bil tisti, za katerim bi bil šel Vazko bos čez trnje, poslušno in vdano kakor jagnje za svojo materjo. Ni se mogel premagati, vzhičen je skočil čez prag, se okle# nil Jovičine roke ter zavpil: «0 moj učitelj in pobratim, tu učiš otroke, a pri nas v Piliču jih nisi smel učiti!« Joviča je ostrmel, spoznavši dečka. Uprl je vanj melanholične oči, vesel tolike vdanosti. Hvaležni učenec se je hotel skloniti, da bi po# ljubil pobratimu roko, toda ni mogel: zagrabila ga je tisti hip koščena roka za vivček las nad tilnikom ter ga vlekla proč od jetnika. In kri# čala je ženska kačjega obraza: «Ti prašeč bo# senski, ti strigalec ušes, ti — ti — ovčji tat — ali ne veš, da se brez višjega dovoljenja ne sme govoriti z jetniki? A?» Potresla ga je tako, da je odletel v kot. Vazko bi se bil razburil ob hudi babi, a umel se je potuhniti, kakor se prihuli človek, ki je živel v dolgi sužnosti, vpričo nasilstva, ki mu ni kos. Vedel je, da bi mu upornost škodovala in bi potem več ne mogel videti pobratima: zato je tiho pretrpel lasanje in psovke. Ženska je vrgla zakrpane opanke v kot, iz drugega kota je prinesla raztrgane, jih preštela, pove« zala ter oddala Vazku. Tedaj je vstopil ječar s šopom ključev. To je bil star vojak graničarskega rodu, visok in močan kakor Joviča, kateremu je bil podoben tudi po močni bradi, le da je bila ječarjeva že osivela in pristrižena. Pisal se je za Megliča. Dočim se je na obrazu njegove žene nepre« stano kremžila zloba, ki je govorila: Gorje ti, ako prideš pod naše ključe! — je sijala z nje« govega skoraj častitljivega obraza neka do« brodušnost, katere ni bilo mogoče spraviti v sklad z njegovim sirovim poslom. Neprestano je sedela neka dobrovoljnost na njegovih ozkih ustnicah in v njegovih živahnih očeh; z izrazom smehljaja je vklenil jetnika, češ: Ne boj se, malo pokore ti ne bode škodovalo! Prav tako ga je izročil vojaškemu oddelku, da ga odvede na morišče, kakor bi hotel pred otroki poudariti: Glejte, tako se zgodi, ako človek noče slušati. Smehljal se je, kadar je razklepal jetnika, izpuščenega na svobodo, smehljal se je, kadar je sprejemal od šumarja Milana Nikoliča podarjeno divjačino ali pa bosensko slivovico. Še pod Radeckim je slu* žil v Lombardiji, ostal je v Italiji do konca našega gospostva na Beneškem, potem je slu* žil v Dalmaciji do okupacije; takrat so ga petdesetletnika preskrbeli v Tuzli s težavno ječarsko službo, ki jo je opravljal s pomočjo dveh ključarjev. Italijansko in dalmatinsko solnce je ožgalo njegov obraz: ves je bil otem? nel, kolikor se ga je videlo iz brade. Mimo šumarja ni spoštoval nobenega pravoslavnega Bošnjaka, vse je kregal smejočega se obraza s tistimi psovkami kakor njegova žena, samo Nikolič se mu je zdel vdan in zanesljiv, ker ga je oblast spoznala za vrednega, da nosi puško in spredaj na prepasanem jermenu svetlega cesarskega orla. Šumarju je vse zaupal in mu dovolil, da je smel govoriti z nekaterimi jet< niki. Pa še enega Bošnjaka je Meglič uvažes val — opankarja Grgiča, to pa zato, ker je bil Grgič katolik in je kakor Žid Samojlo poznal šege širokega sveta; vsak mesec je pri obra< čunu popustil nekaj odstotkov, kar je zdrčalo v ječarjev žep. Ko je prvikrat zagledal Vazka v svoji kuhinji in spoznal Grgičevega vajenca, se mu je nasmehnil; ko pa je zvedel, da je bil deček v Piliču Miloševičev učenec, je postal oprezen in je pritrdil svoji ženi, ker mu ni dovolila govoriti z jetnikom. Joviča je sedel že šesti mesec v preiskoval; nem zaporu. Njegovo mirno, možato vedenje je zbujalo spoštovanje pri vseh prebivalcih kaznilnice, s katerimi je mogel občevati. Svo; jih prevratnih nazorov tudi pred kaznjenci ni tajil; zaradi njih bi ga bila gotovo doletela kdaj občutna kazen, ko bi se ne bil prikupil ječarju, kateremu ga je Nikolič precej skraja priporočil kot sila učenega človeka. Na takšno priporočilo je oni uglednega jetnika porabil za učitelja pri svojih dečkih, ki bi jih bil moral drugače poslati čez mejo, ker v Tuzli ni bilo pripravnih šol. Pri poučevanju so Joviči kaj hitro tekli dnevi, tedni, meseci. Za svoj trud je užival neke udobnosti: na tlačanska dela mu ni trebalo hoditi, smel se je sprehajati po dvorišču, govoriti z jetniki in šumarjem, smel je pušiti duhan, ki ga je ž njim zalagal pri; jatelj Nikolič, pri ječarju je dobival črno kavo, celo sam jo je kuhal. Skromni, v vsaki bedi utrjeni in za samostansko ozidje namenjeni Joviča bi v zaporu razen svobode ničesar ne bil pogrešal tako hudo kakor nedostatek du; hana in črne kave. Kaludjer se je nekoč pohvalil, kako je v nje; govem taboru vse znano, kar se godi v deželi. Znatna oseba in gonilna moč v tem taboru je bil Nikolič. Opremljen z dvoglavim orlom je imel odprt dostop v orožniške stražarne, k financarjem, v ječe, v predsobe bosenskih pi* sarn. Kamorkoli je prišel, povsod se je umel priljubiti z divjačino, ki jo je smel streljati, kolikor je hotel, in jo je nosil v dar ljudem, od katerih je hotel kaj zvedeti. Pri švabskih ljudeh je marsikaj slišal, še več pa je zvedel pri domačinih, posebno pri inteligentnejših, ki so imeli rodbinske ali trgovske zveze v pobu* njenih okrajih, dalje od agitatorjev, katerim je pripadal sam. Po šumarju je bil Joviča na* tanko poučen o vstaškem gibanju na zapadu in jugu zasedenih dežel in čim bolj je ono rast* lo, tem bolj je hrepenel po svobodi. Za ob* čutke in strasti navadnih ljudi je bila njegova silna duša obdana z neprodirnim zidom, a čut za neodvisnost, pravico in osveto je vedno živel v njej in vedno mu je mogel kdo še pri* liti, kar je premišljeno delal Nikolič s tem, da je prinašal vesti o novi vstaji. Mnogokrat sta stala na hodniku za kakšnim stebrom in se ne* motena razgovarjala. Vazko je bil zadovoljen, da biva v bližini svojega pobratima, ki od zmajev in kač ne trpi kdove kakšnih muk, da vsak teden večkrat vidi njegove kodre in njegov hrbet. Včasi se mu je tako močno zahotelo zagledati se v prijateljevo obličje, da je, čakajoč v ječarjevi kuhinji, glasno zakašljal, na kar se je Joviča okrenil in sta se videla z obraza v obraz. Nekoč je ječarka z metlo švigala po izbi, kjer je poučeval Joviča, ječar je v kuhinji zbi= ral in prešteval opanke, Vazko je čakal. Ta je sicer zakašljal, toda pobratim ga ni slišal; razlagal je takrat svojim učencem z veliko vnemo pomen pregovora, ki pravi: Jezik laže, srce istino kaže. Ker mladi opankar pobratimu svoje navzočnosti ni mogel posvedočiti s kaš* ljem, je smelo stopil med duri, učeno dvignil obrvi ter zaklical ječarjevim otrokom: «Go# vorite vedno samo resnico, vselej recite bobu bob in popu pop!» Seveda je dosegel svoj na= men, ker Joviča se je okrenil in pogledal na svojega součitelja, toda tudi ječarka se je zbm dila; na takšno drznost je dvignila kačjo glavo, zavpila: «Jezik za zobe, pasje seme, ušivec!» in zamahnila z metlo proti predrznežu. Z lakt= jo je prestregel metlo; ker se mu je za malo zdelo, da ga uganja ženska, je smelo odgovor ril: «Kuma, da imaš čisto srce, imela bi tudi čist jezik.« Tisti trenutek pa ga je zagrabil Meglič za vivček nad tilnikom. «Ti mršava rastlina, ti prekleti cvet!» je klel smejočih se oči ječar, ga potegnil v kuhinjo in parkrat oplahnil z opanko, tako da sc je deček zavrtel kakor mlinsko kolo. Odslej se ni več osmelil približati se Joviči. Do osebnega, neposrednega občevanja se nista domogla, čeprav sta si tega oba zaželela; s šumarjevim posredovanjem pa je Joviča vse zvedel, kar je Vazko vedel povedati o Danici, o gospodinu Franju, o Mušiču in drugih stva* reh s Konj*planine. Neizmerno poveličane vesti o krvavih spo* padih hercegovskih in krivošijskih četašev z avstrijsko vojsko so spravile kakor mnogo drugih nezadovoljnežev naposled tudi šu* marja in Jovico na pot očitnega upora. Ni* količa se je polastila tiste dni drzna misel, osvoboditi po nedolžnem zaprtega Miloševiča, bežati ž njim na planine, pobuniti ljudstvo tuzlanskega okraja; če se to ne posreči, pa pohiteti po gorskih stezah bratom, v Herce* govini se borečim, na pomoč. Svoj načrt je odkril Vazku, ki je bil precej pripravljen, pomagati svojemu najboljšemu prijatelju pri begu. Deček je težko čakal dneva, ko se smeli naklep izvede. To bo njegov prvi junaški čin, ki se mora posrečiti in če velja življenje. Šu* mar je vse pripravil za beg ter čakal ugodne prilike. Neko jutro koncem januarja je prišel s pu* ško ob rami že pri zasvitu dneva v kaznilnico. Vedel je, da se mudi ječar vsako jutro dolgo pri jetnikih, vršeč svoj jutranji predpisani obhod po ječah. Zanašal sc je na to okolnost in nanjo je oprl svoj smeli načrt. Prijatelja je našel še v stanovanju, zajutrkoval je z ženo kavo, otroci so še spali. Nikolič je postavil puško v kot ter se pritisnil k ognjišču, da si ogreje roki. «Na Majevico moram. Orožniki pravijo, da na vseh straneh poje sekira», je govoril. «Zdaj je najboljši čas za sekanje drv. Pa ne, da bi mi poslal kakšnih novih jetnikov«, je rekel Meglič. «Še nobenega nisi dobil od mene.» «To uro bi niti enemu ne mogel dati za* vetišča; popoldne že, ker danes bodo trije izpuščeni, dva pa ustreljena.« «Kako jih pri tebi razpošiljajo! Ene tja, kjer jim zagodejo angeli, druge tja, kjer jim zapojo gorske ptice. Obojim bo bolje, nego poslušati v temnicah tvoje miši. Pa kako bodo streljali na ona dva, ko stoji zunaj takšna megla, da niti pedi ne vidiš pred seboj. »Usmrtitev je že odgodena do enajste ure. Še enkrat jima bo posijalo solnce, preden jima mrkne za večne čase.» «Kaj meniš, brate, kaj nameravajo z Milo* ševičem?« «Do poletja naj ostane še pri nas, da pri* pravi mojega najstarejšega dečka za sprejem v gimnazijo, potem pa Bog ž njim in vsi svet« niki.» «Nocoj se mi je sanjalo o njem, da sem ga videla mrtvega«, je povzela ječarka, iztegnivši ozko glavo proti šumarju. «Ležal je v odkriti krsti in smejal se mi je, dasi tega resnega člo« veka še nikdar nisem videla v smehu.« «Glej, Janja, kakšna neumnost je priblodila v tvojo glavo. Mrtvec se ti je smejal«, je vščip« nil ječar in oči so se mu svetile v smehu. «Bog ve, kaj to pomeni?« «To pomeni, da bo še dolgo živel in dolgo poučeval vajine otroke, ki bodo kaj znali in kaj veljali«, je dejal šumar. «Srečna sta, da sta dobila tega učitelja.« «Dobro je, dobro. Ali čudno, Nikolič! Oni dan sc mi je pa sanjalo, da je bežal pri velikih vratih ven. Hotela sem kričati na stražo, naj ga zadrži, pa nisem mogla. Tako mi je bilo hudo, kot da je mora padla name.« «Sanje so prazne marnje, a Bog je istina«, je pohitel Nikolič, boječ se, da se mu ponesreči njegov naklep. «Kaludjera lahko pustiš samega v planino in sam se ti povrne! Zunaj bi imel vedno od ene strani morje, od druge gorje, to pravi sam. Zunaj se je vedno motal in vil kakor kača v precepu, a tukaj—kdo ga nadle« Suje? Zunaj so psi lajali nanj, kot da je pros« jak, a tukaj je učitelj in — kdaj sc je kdo pri* tožil proti dobroti?« «Nu, moder in učen človek je, vendar pa mi nekaj ne prija na njem. To je njegovo sovra= štvo do naših naprav. Včasi se tajno približa jetniku in mu nekaj pošepeče. Marsikdo sc lahko skrije za drevo, drugi sc niti za brdo ne ume. K prvim štejem kaludjera. Sam sem ga že slišal, ko je razlagal jetnikom, da na# predujemo v Bosni kakor rak. Nezadovoljnež je, kakor so tisti, ki so v Hercegovini začeli dvigati rogove. Treba paziti nanj. Pravijo, da na enem človeku ne more biti dveh kož, a on jih ima. Včasi je tih kakor stena, drugikrat vro iz njega besede kakor toča iz oblaka. Prekleti! O, prežati moram nanj. Za tvoje sanje, Janja, ne dam počenega groša. Zvečer rada potegneš iz steklenice in od tam pride tvoja ponočna mora. Nu, Nikolič, kdaj pojdeš zopet v Zvor* nik? Rad bi, da mi od tam prineseš slivovke, prave srbske.« «Jutri nameravam v Zvornik in pojutriš« njem imaš že lahko svojo pijačo«, je lagal šumar. «Pa še nekaj imam za vaju. Dva zajčka visita pri meni v kuhinji in štiri tolste jerc< biče. Polovica je namenjena vama, polovica pa Novaku, tistemu, ki pometa v konaku. Spo* torna sem naročil Novaku, naj pošlje svojo ženo po njegovo polovico, a ti, kuma Janja, idi in si vzemi vajino polovico. Lahko si vza* meš tri ali pa vse štiri jerebičke, ako prideš pred Novakovko. Ključ od kuhinje leži na tramu nad durmi.» Janja je prikimala, ječar je rekel: «Precej idi, Janja, da prehitiš Novakovko. Jerebice imam rad. Vse štiri prinesi! Kaj bi puščala Novaku, ki nima otrok.» Zakonska sta vstala. Par minut sta se iztegala, zehala in ohala, jemajc slovo od nočnega počitka, potem sta se pričela oblačiti. Žena se je napravila, da pojde na trg in po šumarjevo divjačino, Meglič je vzel ključe, da napravi svoj običajni obhod. «Dovoli mi, brate, da se grejem pri tvojem ognjišču, dokler ne pride kuma domov», je ponižno poprosil šumar. »Zgodaj je še in noče se mi v megli v planino. Kam naj grem, ko ne vidim poti pred seboj?« »Ostani pri nas, prijatelj, dokler ti drago.« «In pošlji mi kaludjera, da mi skuha fin* djan kave. On zna to izborno. Tako mi škrta v želodcu. A — Miloševič je tvoj najzaneslji* vejši gost. To ti pravim jaz, ki občujem ž njim. Odkritosrčen je in človeka, ki narav* nost pove, kar misli, se ni treba bati. Kadar se urede bosenske razmere, pride tudi nje* gova učenost do veljave.« «Nič se ne zgodi, kar ni usojeno. Reci mu tudi ti, naj bo oprezen v svojih besedah, sicer moram ravnati tudi ž njim po naših strogih pravilih. Morda preveč skozi prste gledam nanj.» »Zanesi se name, brate!« Ječar in ječarka sta zapustila stanovanje. Čez par minut je prirožljal v kuhinjo Joviča, ves oživljen od samega pričakovanja in mo« ške podjetnosti. Tisti hip je vstopil tudi Vazko s šopom opank. Z razvnetimi pogledi so se pozdravili. Šumar je zaprl duri v sobo in tiho obrnil ključ, da bi otroci, ko bi se zdramili, ne mogli v kuhinjo. Potem je podal Vazku ostro pilo in oba sta se sklonila k okovom na jetnikovih nogah. V petih mi« nutah sta prepilila ključavnici in odvzela že« lezje. Joviča je obul črevlje, ki mu jih je bil prinesel Vazko, ogrnil si je ječarjevo haljo, segajočo do pet, nataknil si je ječarjevo kapo na glavo; čez kodre si je nategnil ovratnik od halje. Šumar mu je pristrigel brado ter jo potresel z moko, očrnil mu obraz s sajami, tako da je bil ves podoben ječarju. Nataknil si je puško na ramo ter pokukal na dvorišče. Prav blizu na hodniku so se slišali koraki vo= jaškega stražnika, pri vodnjaku so ropotali leseni kabliči, vsepovsod so rožljale verige, toda vse ie bilo nevidno in zastrto v prhko meglo. Ubežniki so stopili na hodnik in sc napravili proti izhodu dvorišča. V sredi je šel uskok Joviča, na eni strani Nikolič, na drugi Vazko z opankami. Vsak je imel pod suknji* čem skrit kinžal za slučaj, da jih ustavi stra* ža. Na vsaki strani izhoda se je ob zidu iz megle mrko risal vojak stražnik. Nikolič je bodro stopal, s strumno kretnjo je položil levico na puškino kopito, desnico je dvignil k čepici, izkazujoč vojaško počastitev. Straž* nika sta se površno ozrla nanj, a namišljenega profoza sta pozdravila spodobneje. Čez hip so beguni izginili v nepredirni megli. Hiteli so naravnost v hribe. Ko so bili že precej daleč nad mestom, si je Joviča nadel svojo popovsko čepico, obul prikladnejše onanke ter vršel ječarjevo obleko v jarek. Tja je vrgel Vazko tudi šop opank. Po enournem begu j'h je na vrhovih Majevice*planine po* zdravilo zimsko solnce. 46. Nikoličev beg razen ječarja in ječarke ni nikogar posebno razburil. Polovica onih malo* številnih domačinov, ki jih je nastavila de* želna vlada v svojih najnižjih, pičlo plačanih službah, je koncem 1881. in wprvih dveh me* secih 1882. leta itak pobegnila v vstaški tabor. Bolj so se zanimali za Miloševiča. Drugo jutro po njegovem uteku sta priskakljali v kaznilnico dve komisiji, vojaška in civilna. Prvi so ukazali podrobno pregledati poslop* je, so li kaznjenci v njem proti nezgodi ubega zadostno zavarovani, ako ne, kaj naj se stori, da ostanejo na varnem; druga je izhajala iz sodišča in je dobila mandat, pečati se z osebo Joviče Miloševiča ter natančno opisati vse okolnosti ubega. Ubogi ječar je v predčutju strogih ukorov in dolgih nosov hodil z iz* buljenimi, čudečimi se in smejočimi očmi za gospodo ter premišljeval o posledicah pre* iskave, dočim se je njegova žena, nevidna v megli, plazila izdaleč za komisijama, izte* govala kačjo glavo in prisluškovala pomen* kom in ukrepom. Obe komisiji sta dognali, da je nesrečo zakrivila megla, ki je povzro* čila na vseh poljih človeške delavnosti že neizmerno škode, in pa ječar Meglič s svojo preveliko zaupljivostjo. Prva komisija je na* svetovala potrojitev straž ob meglenih dne* vih, druga je dolgo pisala in oddala naposled svoj zapisnik sodišču. Tam so Miloševičev akt zopet privlekli na dan. Iznova so nekatere listine prečitali in iskali navodil za novo pre* iskavo. Pri tisti priliki so se spomnili Danice in njenega kinžala. Prečitali so vse listine, ki so obravnavale njen pregrešek, toda drago* cenega bodala niso mogli najti. Strnilo se je nekaj pogledov, kakor bi se izpraševali: Kdo neki je poslal krasni kinžal za božično darilce v Avstrijo? Ta nedostatek jih ni oviral, da ne bi ukazali, naj se privede Danica Miloše« videva na zaslišanje. Postali so radovedni, kakšna je Hercegovka, ki je zmešala glavo inženjerju, ki je kot razvpit čudak prav tiste dni odložil svoje častništvo in skriva deklico zase. Novica o pobegu se je še tisti dan raznesla po mestu. Domačini so se zadovoljno muzali, stikali glave in si šepetali uporne, Avstriji sovražne besede. Oblast je ukrenila vse po« trebno, da bi ulovila ubežnike, poslala je osebni opis vseh treh zločincev orožniškim postajam tuzlanskega okraja. Orožniki so ja« vili, da so se novi razbojniki tu in tam po« kazali v hribovskih vaseh, oboroženi od nog do glave, da šuntajo kmete na upor, toda razen nekaterih delomrznih ljudi, katerim že od nekdaj tiči hajduštvo v krvi, niso mogli spraviti nikogar na svojo stran. Vendar pa je oblast razpisala 50 cekinov nagrade na glavo nevarnega Miloševiča. Nihče se za stvar ni zanimal toliko, kolikor davkarski uradnik Hren. Še preden je Joviča pobegnil, je bil Hren ves v strahu zaradi njega. Pogovori o resnem položaju v upornih krajih ga niso toliko razburjali, saj se je za« našal na moč vojaškega orožja, da kmalu razžene razbojniške čete in da bo potemta* kem tudi v Bosni trajalo davčno uradovanje do konca sveta, toda vesti o mnogih agita* torjih, ki baje tudi v tuzlanskem okraju šču* jejo na upor, so ga pikale v srce, zakaj v množice onih je bil prištet tudi tisti mož, čigar sestra biva pri njem v reji. Sicer je bil agitator še na varnem, pod ključem, toda ta okolnost prav nič ni izpremenila kočljivega položaja, v katerega je zašel on, davčni urad* nik, s tem, da tako rekoč daje potuho nezanes* ljivim deželanom. Kako lahko ga zaradi te neopreznosti pritisnejo višji, kakor so pridur* nili njegovega prijatelja Vilarja in ga pozvali pred častno sodišče! Pa kaj se meni inženjer za svoje predstojnike, ko mu ni treba pri vsa* kem vetru ukloniti glave in gre, kamor se mu poljubi, ker se po vsem svetu gradijo mostovi, in se urejuje vodovje. On lahko kljubuje ob* lasti, a davčni uradnik jo mora slepo poslušati, ako ne, je brenk po njegovi službi! In po* tem — ali naj se povrne s tolikšno rodbino med komi je? Tako je mučno premišljeval Hren in v tem smislu je mnogokrat tožil svoji ženi. Gospa Minka se mu je smejala, ga pi* tala s strahopetnikom in čim večjo čemernost je gospodar kazal Danici, s tem večio vnemo se je zavzemala gospodinja za njo. Vendar je polagoma tudi njo zaskrbelo, kaj bo, ako se soprog ne užene in bi njegova boječnost za* čela kaliti mir v rodbini. Hren je ob novem letu dobil nepričakovano visoko uradniško nagrado, s čimer je bila vne* tost za bosensko službo povečana, pomanjšana pa skrb za novo bitje, ki je moralo tiste dni po Svečnici privekati na svet. Inženjerjev denarni prispevek se mu več ni zdel neob* hodno potreben. Vilar je poznal njegovo malodušnost in je vedel, česa se boji. Meseca januarja je bil trikrat pri Danici in vselej je zapazil, da kaže davčni uradnik s svojimi bodečimi posmeši* cami, letečimi na deklico in na njenega brata, željo, iznebiti se mlade gostje, ki je bila že sama voljna preseliti se v Bajičevo hišo, od* kar jo je bila zapustila tudi Katica. Ko jo je Vilar zadnjič posetil — to se je zgodilo tri dni pred begom njenega brata — bi jo bil naj* rajši kar precej izročil navzoči Bajiče vi ma* e teri; tako neprijetno se je Hren ujedal ob mlade zaljubljence, posebej pa še ob takšne, ki so različnega veroizpovedanja. Inženjer ga je že takrat, upoštevajoč njegovo boječnost, dostojno zahvalil za zavetišče ter poprosil Bajičevo mater, naj še tisto popoldne vzame Danico k sebi, a po uradnikovem odhodu v pisarno ga je pregovorila gospa Minka, da je pustil Danico še nadalje pri njej, čemur je pritrdila tudi Bajičeva mati, rekoč, da bi imela hčerko svoje pokojne sestrične najrajša pri sebi, ker je pa deklica prav sedaj potrebna v Hrenovi hiši, svetuje gospodinu Franju, naj jo pusti še nekaj časa pri Hrenovih. Tisti večer je gospa Minka svojega plašnega soproga še lahko pregovorila, da ji je pustil deklico; drugače pa se je zgodilo, ko je zvedel za beg njenega brata. Kmalu po Svečnici je nekega popoldne pri« jahal Bobojedac v Mušičev han. Obveselil se je, ko je zagledal tam gospodina Franja, za« kaj imel je opravek do njega. Dvignil je roko ter moško vzkliknil: «Bog navede, konj na« nese baš junaku pred dvor!» Okrenil se je k čemernemu Mušiču, čepečemu na tleh, in samozavestno zroč nanj, kakor bi mu hotel reči: Počepaj ti ob svojem ognju, a jaz oprav« 1 jam po širokem svetu svoje imenitne posle — je iztikal po žepih, brkljal za pasom, naposled je izvlekel izza srajce zapečaten list. Obrnil se je k Vilarju ter mu položil list na koleno. «Evo ti, gospodine Franjo, bel list, pisan od bele roke. Sestra mi ga je dala in ukazala mi je, naj ga nikomur ne zaupam nego tebi in božjim rokam.» Vilar je hlastno segel po listu in ga odprl. Pisan je bil s cirilico, toda tako lično, da mu čitanje ni prizadelo dosti težave. Radoved« nost ga je gnala, da je najprej pogledal na podpis: Danica Miloševičeva. Dočim je željno čital, se je Bobojedac sklonil k Mušiču ter mu pravil, kako je pobegnil Joviča z Vazkom in Nikoličem. Toda ta novica je bila ob Konj* planini že znana; agitatorji so bili poskrbeli, da se je hitro razširila po vsem okraju. Evo, kaj je pisala Danica pod Konj melo in razsajalo, nihče se ni spotikal ob veselosti dru« gega. Naposled je bila poprej snažna soba črna in za« mazana, kakor bi bili rajali v njej divji Tatari in cigani. Ob sedmih zvečer smo sc počasi spravili na vozove. Hasanbeg se je peljal z nami v Tuzlo. Vriskajoč smo leteli po prijazni dolini. V Tosie«hanu smo se napojili s kavo. Tu so se krepčali turški vozniki, ki so se v navzoč« n osti takega izobilja ves dan postili. Čez Čaklavico pla« n in o sem šel peš. V Siminshanu smo rajali dve uri. Ob poldvanajstih smo prišli do kože premočeni v Tuzlo. Pred mestom nas je dohitela neznanska nevihta. Bliskalo in grmelo je, vsak se je zavil V plašč. Eno uro sem sedel s prijatelji še v Agularjevi kavarni. Hasanbcgov han je pred tremi leti pogorel, Zapalil ga je zloglasni hajduk Milan (Nikolič ?). Ta siloviti človek je z dvema tovarišema napadel han. Hasanbeg mi je to zanj tako strašno dogodbo objasnil z vsemi malenkostmi. Pokazal je na travniku vrbe, med katerimi so oni trije stali in nanj ter na mladega handžijo streljali. Tudi on je streljal, in ko je padel na njegovi strani handžija mrtev, je moral pobegniti, ker je bil v roko hudo ranjen. Hajduki so han oropali in ga zažgali. Na pogorišču je Hasanbeg postavil nov čeden han. — O daljšem Masljevem sprehodu po Čaklavici planini dne 8. avgusta 1886 čitamo: Včeraj popoldne sem se štiri ure sprehajal po Čaklavici planini sam. Opoldansko solnce je neusmiljeno žgalo, ko sem mahal onstran Jalc v breg. V Orašju je bil katoliški teferič. Pred pokopali« ščem je čepela gruča možakov, zamaknjenih v pogovore, cigareto in črno kavo, ki jo je kuhal rjav cigan... Za hanom sem se spustil na levo skozi gozd ... Steza pelje mimo starih hrastov, gabrov in lip, grčavih, zvitih in otrplih, med gostim leščevjem na goličavo, na kateri so se med bujno praprotjo otepavale krave. Od daleč je Vršanj viden, turška vasica na vrhu raztegnjenega hol« ma, podobna mali trdnjavici sredi gora. Pogled na zeleno Čaklavico planino se odpre. Nikjer ni bilo videti človeka, vse je zbežalo pred žgočim solncem v hladne sobe bo« senske koče. Celo pastirska piščal in pastirjev zategnjen klic utihne na tak vroč dan. Ne ljubi se junaku ob gabrovem štoru sloneti in žgoleti, poparjen leži na trati pod leskovim grmom in sanjaje mežika v jasno, raz« paljeno nebo. Za Vršanjem sem videl velik lep vrt, na« sajen s slivami, skoraj sredi gozda. Dolgo časa pelje pot po ravnem grebenu. Na desno sc menja gozd, pašnik, njiva in vrt — v daljavi vidiš Sprečko polje in Do« brave — na levo pokriva temen gozd plasti in vrhove Čaklavice planine. Naenkrat napravi pot ovinek. V strmo je treba korakati okoli široke gore. Na tem mestu me je moja karta prevarila. Pričakoval sem, da bom zdaj pa zdaj na Jalski strani nad turškim čaklavičem, a pot me je peljala vedno bolj navzdol proti Sprečkemu polju. Onstran Sp reče se v razsežnem polkrogu temne bogati gozdovi Vrane planine. «Bogme, sem si mislil, po tej poti ne pridem danes v Simin han.» Pa ne pot ne stezica ni držala na levo stran. Udaril sem tedaj naravnost v goščo. Kmalu sem dospel na slabo stezico. Ta me je pripeljala v globoko strugo, preprečeno z živo zelenjadjo, globoko v jarku curlja skrita pod travo plaha vodica. Vse je kakor izumrlo — nobena stvar se ne glasi, noben vršič se ne gane. Drobna ptičica se molče prepelje čez jarek z brega na breg. Prišel sem v kot jarka. Tu car« stvuje hlad ledene kleti. Postal sem in se ozrl: vse okoli je temno in sanjavo. Gabri, kakor bi strmeli nad mojo drznostjo, da rušim mir tega tihega kraja. Ni slišati se» kire, ne kravjega zvonca. Le iz daljave od nekod se čuje kakor iz drugega sveta presunljiv krik, leteč po zraku in se gubeč v kotlinah gora. Med gabre pogledaš, med grmovje in trnje in praprot in zdi se ti, kakor da bi neko božanstvo skrivnostno gledalo nate in ti namiga« valo, da z burnim življenjem v prsih zapustiš ta kraj miru in pokoja. Še enkrat se ozreš v goščo in popolnoma si razumel ukaz prirode. Naglo se ločiš od kraja, ki je v takem nasprotju s tvojo notranjostjo. Hajduk in divja žival bi našla v takih kotlinah primerno zavetje, pa tudi ta odvrneta korake od kraja, ki ni ustvarjen za živo bitje. — Naposled sem našel pot, ki me je pripeljala preko gore Gavništa v Simindian. Prečudna žeja me je trla. Na Gavništi sem pil iz nekega studenca, v katerem je plavalo mnogo žab, a vendar me je voda okrepčala. Nad čaklavičem sem srečal ciganko, edino človeško bitje, ki sem ga videl v Čaklavici. Ves sprehod je trajal od dveh do šestih popoldne. — Teden dni pred izletom pod Konj=planino je šel Ma» sclj peš čez Bjelopolje, Gor. Tuzlo v Simin«han. «Solnce je pripekalo izza lahkih oblakov, dušila me je huda žeja... Pot pelje ,sve po brdima, sve po brdima1, kakor me je poučil Bošnjak z obrito glavo. Na obronkih in rebrinah stoje borne hišice, pa čeravno se mi je sušilo grlo, nisem hotel kreniti s poti. Sklatil sem si zeleno jas bolko in si ugasil žejo. Srečal me je star Bošnjak, po« barala sva se za plemenito zdravje. Vprašal me je, kdaj bo konec tretjine, na kar mu nisem vedel odgovoriti nič sigurnega. Že blizu Gor. Tuzle sem naletel ob poti na kozje pastirje. Kmetice iz Grabovice so mi postregle s slivami in tudi lužo sem našel kraj poti. Okrepčal sem se. — Glava mi je bila polna misli in pot mi je bila kratka. Izleti v družbi mi ne ugajajo. Le kadar sem sam, zabavam se dobro sam seboj in ves svet, kako lep svet, se odpre mojim mislim. Zame ni boljše zabave, kakor da korakam dve tri ure sam po rjavi poti, po položnih brdih in se oziram na spreminjajoče se nebo in na božjo zemljo. — V Gor. Tuzli sem izpil steklenico piva. Mah« nil sem proti Simin«hanu. Beloglavi otročaji so me s smehljajočimi obrazi pozdravljali, srečal sem tudi sta« rega znanca (Omeragiča), osvežil sem se v dveh hanih s kavo in naposled po štiriumi hoji prispel v Simin« han, kjer je igrala izvrstna ciganska godba.» Str. 229—230. »Buzduga je začel o nekem generalu v Hercegovini praviti anekdote...» Bil je to čudaški ge« neral Galgoczy, o katerem si je Maselj zapisal med dru« gim tudi to (20. 1.1889): General ni nikoli nosil nove obleke; vselej je naprosil svojega pobočnika, ki je bil njegove rasti, naj oblači novo obleko, dokler ne zgubi sveže barve. Potem si je dal nanjo našiti svoje »distink« cije» in šele obnošeno obleko je nategnil nase. V Bosni ni imel nikoli rokavic, kupil si jih je šele, ko je bil pre« stavljen na Dunaj. — Nekoč je šel vizitirat neko herce« govsko garnizijo. V takih slučajih si ni vzel ničesar se* boj. Njegov pobočnik si je nabasal kovčeg z obleko in perilom. General se je peljal, pobočnik je jahal in po* prosil generala, da vzame kovčeg na svoj voz. Na poti je oba ujel dež in ju do kože premočil. Ko prideta; v stanovanje, vpraša pobočnik generala po svojem kov« čegu. General reče, da ga je pozabil doma. Pobočniku se je milo storilo, ker se ni mogel preobleči. Tu se je začel general slačiti in podal pobočniku svojo mokro srajco, rekoč: «Na, prijatelj, če se hočeš preobleči, obleci mojo srajco in meni daj svojo — obema bo pomaganoU Str. 243. «V veži za durmi je na minderu, pokritem z asuro, sedela Danica ...» M i n d e r je kakšnih 20 cm visoka in petkrat toliko široka klop, ki jo rabi Bošnjak tudi za posteljo; v boljših hišah je pogrnjena z volneno preprogo, v revnejših z asuro, to je, iz bičja ali slame spletenim pogrinjalom. (Podlimbarski.) Str. 257. »Veselili smo se, da pride amidža in nas osvobodi.® Kadar so bili Bošnjaki sami med seboj, so imenovali Avstrijca Švabo, kar je ta smatral za psovko. Da se izognejo neprilikam, so mu v njegovi navzočnosti rekli amidža, kar je turška beseda in pomeni po naše ,stric*. (Podlimbarski.) Str. 260. «Za petnajst bank na mesec...« Banka je papirnat goldinar, ki je bil takrat v prometu (bankovec). Str. 284. Josef Bem (1791—1850), revolucionarni gene* ral poljski in madžarski, se je boril pod Napoleonom 1812 za svobodo Poljske proti Rusiji, bil na čelu polj* skih emigrantov, se po nesrečni poljski vstaji leta 1848. junaško boril v madžarski vojski, po njenem porazu pa se je umaknil v Turčijo, kjer je prestopil v islam in kot Ammet paša v Alepu umrl. (Prim. tudi str. 606, 609, 613.) Str. 284. (2. vrsta spodaj.) «Albanci» so se producirali na dvorišču neke mestne gostilne. O tem Maselj: 14. aprila 1887 so se producirali albanski akrobati na vrtu pri Peču. Dva krepka junaka sta plesala kolo na napeti vrvi, druge stvari niso bile prida. Str. 366—371. Justifikacija nad Turčinom H u s c j « n o m Durakovičem se je izvršila 9. junija 1886. O dogodku si je Maselj zabeležil od 8.—11. junija 1886 sle« deče podrobnosti: Jutri zjutraj ob polsedmih bodo obe« sili Turčina Huso Durakoviča pod znano hruško. Kriv je baje maščevalnega umora svojega kmeta in nevarnega pretenja. Ravnokar sem stal pred okrajnim zaporom. Stotnik Schuh je javil majorju Verkljanu, da stoje na mestu dve kompaniji s 185 možmi. Čakali smo. «Menda še ni zajtrkoval«, oglasi se prvi. «Das wird cine Hctz sein«, meni drugi. — «Do konca hočem biti navzoč pri tej svečanosti«, pravi tretji. — «Zdaj bo več zabave v Tuzli, bože ti moj, 14 ptičev hranijo še za ve« šala.« — «Mcni najbolj ugaja oni trenutek, ko ga rabelj zgrabi za roko, takole, kakor bi ga povabil seboj v krčmo.« — «L. 1882. so bili griči nad hruško vsak dan vsi polni ljudstva. Takrat še Bosna ni imela svojega rab« lja, streljali so hudodelnike. Vešal pa Turek ne more videti, zato ni nikogar blizu. Takrat so ustrelili vsak teden po dva, neki dan so jih ustrelili 13 naenkrat. Ta« krat je bil moj navadni jutranji sprehod pot na mo« rišče.« — «A prijetneje je gledati, kadar po dva ali več obesijo, opazovati onega, ki čaka, da pride vrsta nanj.« — Tako so govorili moji tovariši, naobraženi ljudje ... Končano je! Durakovie je šel v naročje prerokovo. Ljudje se vračajo z morišča. — Med vojaki sem stal poleg ceste. 26 bosenskih vojakov je pripeljalo Durako« vica. Železja, v katero so vklenjeni drugi jetniki, več ni bilo na njegovih nogah. Durakovid je srednje postave, a čokast, plečat, silen človek, temnorjave polti, strogih potez na licu, ki pričajo o neznanski energiji. Kako trdno, z izbočenimi prsmi, smelo gledaje je stopil na cesto na oni prostor, ki je bil namenjen zanj in za njegov ožji sprevod, v sredini dveh kompanij. Po vojaško je salu« tiral kompanijam in marsikomu je laže postalo pri srcu, ko je videl tako hladnokrvnega kandidata smrti. — Zra« ven hudodelnika je korakal hodža v belordečem turbanu in se je bolj tresel kakor Huso. Ta je vedel, da ga čaka onstran smrtnega nastroja prerok z razprtima rokama, da mu poplača za dobro delo, ker je umoril kristjana. Poročnik Ambros je pravil, da je sinoči, gredoč po ciganski ulici, slišal v hanu na gusle opevati smrt Hu« sejna Durakoviča. Sedel sem med sodniki, ko so govorili o Durakoviču. Eden je dejal, da je stal en meter oddaljen od zločinca, ko so mu objavili obsodbo. Durakovič ni kazal nika« kega strahu, samo pogoltnil je enkrat slino ali kaj in za migljaj povesil trepalnice. Njegov zagovornik je pogle« dal skozi okno v celico, Durakovid je pušil cigareto: «Kako si, gospodine?* Zagovornik ga je vprašal, ali je kriv ali ne. Durakovič je dejal, da ni kriv in da bi pri« znal, ako bi bil kriv. Hodža mu je prigovarjal: «Nc pro« padati!» Hladnokrvno je zločinec odgovoril: «Kaj bi pro« padal, pa što bog da!» — Tretji sodnik je stal poleg ceste, ko so ga gnali na morišče. Durakovič ga je spo« znal in pogledal tako odločno, kakor bi razmišljeno šetal mimo njega. Potem je stegnil vrat in pazno pogledal v dolino, ali sc že vidijo vešala. Pod vešali je dejal zbra« nim: »Selam čete, brado, tko po meni pita!« (11.6. 1886.) Str. 372—4. Nastop Katice in njenih tovarišic pod hotelskim oknom nadpor. Buzdugc je le mačica Masljeve beležke (8.11.1887) o Kaliopi (prim. str. 23): Videl sem dosti zalih deklet, med njimi najlepšo Kaliopo, hčer mest« nega notarja Odiseja Mavrakija. Ta roža se od dne do dne lepše razcvita. Zaljubila se je menda v poročnika Detza. Hodila je poleti pogosto mimo njegovega okna, ker sta si soseda. Ker Detz njenih sprehodov ni dosti uvaževal in se redko prikazal na oknu, je prišla Kaliopa pod okno s puncami polk. zdravnika Hirschhorna. Detz je ležal na postelji in lenobo prodajal. Okno je bilo od= prto — kar začuje nežno smejanje in otroški glas: «Abcr Kaliope!» Kaliopa je namreč poučila eno punco, da ko jo bo za kito potegnila, naj na glas zakliče njeno ime. Deklica pa svoje vloge ni do konca dobro igrala. Por. Detz je res prišel k oknu, a v tem hipu je dekle na glas vzkliknila: «Kaliopa-, ali sem dovolj glasno imenovala tvoje ime?» — Danes opoldne smo govorili samo o Ka= liopi. Neki kadet se je menda v njo zaljubil. Nagajali so mu, da ji bodo kupili meden nožek in punco iz cunj, ker jc videti še tako otročja. Str. 377—392. V obširno črtico o kolu v Mušičcvcm hanu ob Oskovi je Podlimbarslci vpletel iz svojih za* piskov narodnih pesmi: «Tamburdžija Ivo» (377) ter «Žetelica i čoban (386) v celoti, iz pesmi «Devojka kune Sarajevo® (389) pa le začetna verza; celotna sc glasi: Leti soko preko Sarajeva, traži hlada,, gde če hladovati. Jedna jela u sred Sarajeva, i pod jelom jedan čimen trave, na čimenu čaršija prostrta, na njoj sedi Sumbul udovica, i devojka rumena Ružiča. Misli soko koju bi ljubio, sve je misli na jednu smislio: Ja ču ljubit Sumbul udovicu, nek ostane rumena Ružiča! Ljuto kune rumena Ružiča: Sarajevo vatrom izgorelo! Jer u tebi nikad pravo ni je: Momci ljube mlade udovice, sedi starci mlade devojčice. — Str. 429—432. Luka Brnjavčič je ugrabil Drljačkino ' Luco. — Posneto po zapisku v dnevniku 10. aprila 1888: Danes sem bil v hanu. Anto in Luca sta bila v Vidako* vičevi hiši, ki stoji pod hanom, pri delavcih. Peter mi je pekel «kavo». On in Janja sta mi pripovedovala, da je njih amidžič (bratranec) lSletni mladenič ugrabil neko’ dekle na Parselu in jo pripeljal boso in gologlavo do* mov. Bratranec se hoče ž njo venčati. Toda njeni starši niso s tem zadovoljni, ker jim je neki drug ženin iz Slavinoviča obljubil dva vola in kravo, če dobi on dekle. Tudi je ta ženin potrosil 80 dukatov za različne darove, ki jih je kupil dekletu, zato se hoče tudi ta ž njo venčati. Toda bratranec in njegov oče več ne dasta dekleta iz hiše. Šli so k fratru v Tuzlo, a ta je rekel, da stvari ne more razsoditi, da bo pa pisal škofu, in dokler ne pride odgovor, naj počakajo. Toda ljudje so bili s tem nezadovoljni in so se podali k fratru v Mo* 1‘ančanc, v čigar župnijo spada Parselo in parselska Helena. Dva dneva sta že pretekla, a se še niso vrnili, gotovo ni fratra doma. Potem sta mi Peter in Janja pripovedovala, da bo «pilav», kako prijetno je na pilavu, da dva dni jedč in pijo, igrajo na tamburo in gusle, pritrkavajo na boben, prepevajo, se norčujejo in igrajo kolo, da pojde vse na konjih v Tuzlo v cerkev, na čelu vojvoda, ob strani da bo skakal našemljeni čajo vikajoč: Mašala! Mašala! Str. 451—2. «Kdo je ta gospodin Franjo, ki vse zna in vse ve?» Zajeto po dogodku dne 6. avgusta 1887, ko je napravil Maselj z Begovičevimi izlet čez Vidakovičev han v Vršanj in Siminshan. «Bili smo vsi dobre volje. Pobirali smo hruške, obirali maline, trgali bele slive, ska* kali čez plotove, komarili zdaj navkreber zdaj navzdol, zdaj po planem zdaj po hosti in gozdovih. V Vidakovič čevem hanu smo pili kavo, Luca nam' jo je točila. Vrag je hotel, da so vsi izpraševali po poti. Vidakovič jim je razložil, koder vodi pot na bližnjico in pristavil: ,Zna gospod Franjo*. Vidakovič me namreč dobro pozna pod imenom Franjo. Razlagal je Bogovičevim tudi svoje dru* žinske razmere in pristavil vsakemu stavku: ,Znade go» spod Franjo*, kakor da bi jaz vedel za vse stvari, ki se tičejo njega. To je dalo družbi povod, da je uganila, da mnogo zahajam v Vidakovičev han in da sem za* ljubljen v čedno Luco. Začeli so mi nagajati in vsi smo se smejali. Čeravno gospod Franjo vse zna, je vendar zgrešil pravo pot, za kar so ga znova začeli pikati, da pozna samo ona pota, ki vodijo k Luci.» Str. 492. «Tista milobna Suttnerica«, ki piše, «naj bi se ljudje več ne vojskovali.« — Berta S u 11 n e r (r. 1843 v Pragi, u. 1914 na Dunaju), plodovita nemška pisate« ljica; najbolj se je proslavila z romanom «Die VVaffen nieder!« (1889), od 1894—1900 je izdajala pacifističen časopis istega imena, 1.1905. je prejela Noblovo mirov* no nagrado. Str. 554, 555, 570, 571. Vilar je za časa graditve mostu čez Jalo stanoval v Tuzli pri Grgevičevi majki. Tu je pisatelj porabil iz dnevnika svoje doživljaje, ko je kot poročnik bival od 1. febr. do 12. nov. 1886 pri Grgevice« vih: »Preselil sem se iz turškega mesta v srbsko četrt, v Frohlichovo ulico k Peru Grgiču. Tukajšnje ulice imajo imena avstrijskih generalov. Človek niti ne ve, da je živel kdaj general takega imena in tu imaš ulico, ki nosi ime takega dobrotnika (Sz&paryjeva, Kaisers« heimbova ulica...). Kako Bošnjaki izgovarjajo taka imena, sam Bog ve. Se bodo že privadili kulture. Streže mi stara Grgičeva majka. Zenica je zelo zgovorna in rad jo vprašam o tem in onem. Pravila mi je o bedi, ki se je vselila v Bosno, odkar vladajo Švabi. Raja ni ničesar pridobila. Begi in age imajo vso zemljo v posesti, kar je ni carske, in raja je prišla ob ves zaslužek, ker se vsaka pot, železna cesta, vsako poslopje dela z avstrij* skimi ali laškimi rokami. Poprej je plačevala svoj harač in kdo se je zmenil, kdo biva v njeni hiši, koliko plača za sobo, kdo je poznal mitnico na koncu vasi, kdo je dal svojega sina v vojsko! O mitnicah mi je posebno tožila tužna majka: Mnogokrat se pripeti, da nese ženska s trga domov ono maslo, za katero je prej na mitnici plačala 4 kr. mitnine in 4 kr. je mnogo denarja pri teh ljudeh.« (1. 2. 1886.) Str. 577—9. Po navedbi preventivnega zapora agitatorja Joviče je pisatelj vpletel do konca 34. poglavja sliko te* danjega kritičnega položaja Avstrije v zasedenih deže= lah, kakor jo je posnel po knjigi: «Der Aufstand in der Hercegovina, Siid*Bosnien und SudsDalmaticn 1881—1882. Nach authentischen Quellcn dargestellt in der Abteilung fiir Kricgsgcschichte des k. k. Kriegs«Archivs. Mit drei Karten. Wicn, 1883». V prvem delu teh razmotrivanj zavrača Podlimbarski nekatera splošna izvajanja nemške knjige. Ker bi pa .Opombe. ostra polemika preobčutno motila leposlovno stran dela, jih je avtor v rokopisu črtal. Omejil se je le na glavne podatke o poteku vstaje v Hercegovini, južni Bosni in južni Dalmaciji 1.1881—82, ki jo je očrtal skoraj v do« slovnem prevodu po istem nemškem viru. Črtan del rokopisa ima sledečo vsebino: V uvodu se trudi naš vir naslikati razmere v zasedenih deželah kolikor mogoče ugodno za c. kr. oblast. «Ni kazalo«, pravi na prvem mestu, «po dovršeni zasedbi precej priti z naglim pre« vratom, ampak naj se polagoma po globokih študijah dobi podlaga za nameravane reforme.« Res krasne na« kane so bile to: iti med narod proučevat njegova svoj« stva in potrebščine ter mu polagoma kazati pot v novo življenje. A ta mladeniški idealizem se je šopiril samo na papirju nemških knjig in časnikov. Avstrijske množice so pač udobno in potratno živele na svojih močno za« straženih .otokih' sredi slovanskega ljudstva, med narod pa niso šle, in danes vemo, da te študije niso mogle biti posebno globoke, zakaj reforme so prihranjene za bo« senski deželni zbor in Bošnjaki in Hercegovci zro še danes z isto apatijo in nezaupnostjo na nas, kakor bi mi zrli na rumeno pleme, ako bi zdajci prišlo nad nas in nam zavladalo, ali kakor so zrli naši ubogi predniki na Nemce, ko so ti ustanavljali med nami postojanko za postojanko. «Durch strenge Aufrcchthaltung der beste« henden Gesetze, regclmiiBige Einhebung der Steuem und Abgaben, Glcichberechtigung allcr Klassen vor dem Gesetze wollte man zuniichst das Vertrauen in die Res gierungsgewalt wccken, der Bevolkerung die Ucberzeu« gung bcibringen, daB die Regierung ihr Bestcs beab« sichtige«, piše omenjena knjiga. Kakšne ubrane besede! Toda tisto strogo stikanje po prepovedanem orožju, drakonske kazni, ki so zadele tiste, ki so vzeli pod streho hajduka ali mu dali hrano, naval kolonistov, pre« Opombe, poved šum in občnih pašnikov, težka tlaka, vse to je odvrnilo ljudstvo od teh novih brezsrčnih ljudi. In pra« vilno pobiranje davkov gotovo nikogar ni moglo navdu« Siti, posebno pa ne kmetov v Hercegovini, ki od vstaje 1875. pa do zasedbe 1878. leta niso plačevali tretjine, niti ni moglo ugajati begom, ki se nikdar niso dosti zmenili za oddaljeni Stambul in so sultanu davke redno ostajali na dolgu. Dalje rahlo in prikrito priznava naš vir, da tudi na vladni strani ni bilo vse v redu. «Neke fiskalne odredbe, ki so merile na to, da bi se dvignilo gozdarstvo in polje« delstvo in bi prinesle deželama šele v bodočnosti res« nično korist, so povzročile pri ubožnejših, za hip ob« čutno prizadetih slojih, nezadovoljnost. Tudi pri izboru uradnikov se je pojavilo mnogo težav, tako da je moralo priti do zadreg v deželah, slovečih stoletja po slabem gospodarstvu.« Zakaj nam avtor naravnost ni povedal, da carevina gozdov ni razdelila med občine, da si jih je prisvojila in jih, kakor tudi občne pašnike zaprla rev« nim slojem? Tega 1883. leta še ni mogel vedeti, kako bo pozneje mešetarila z gozdi, a da ima iz njih resnično korist samo ona, to mu je bilo gotovo znano. Opisujoč te namere in razmere nam pojasni, kako so zrli mohamedanci, kako kristjani na nove odredbe, pri čemer imenuje prve «das mcnsehlich svmpatiiischcstc Ele« ment». Vlada se je namreč že začela opirati na Turke. O razoroževanju iz knjige ničesar ne zvemo, pač pa nam pove, da so od avgusta 1879. leta sem uhajali orož« niki, namreč tisti, ki so bili vzeti iz domačinov. Nado« mestili so jih z orožniki iz Avstrije, z odločnimi in trdo« srčnimi možmi. Dalje govori knjiga: «Tekom leta 1880., potem v prvi polovici 1881 je vladal vsepovsod vnanji mir; vendar pa so morale v deželah agitatorske sile ne« prestano delovati na skrivnem, ker so v začetku poletja 1881 v južni Bosni in severovzhodni Hercegovini ži= vahneje in v večjem številu začele delovati razbojniške čete. — Pred zadnjim odstavkom (str. 578) je črtan v rokopisu odstavek: Potem pravi naš vir, nekoliko ne* dosledno in pristransko, da vzroka vstaje ni iskati v proklamaciji obrambnega zakona za te dežele. Pravi vzroki so bili globlji: koreninili so v značaju naroda, odraslega v nepokorščini, v politični korupciji, nastali v prejšnjih zmešnjavah, v zlovoljnosti, ker so ljudstvo pre= varila neka večinoma neizvedljiva pričakovanja, zlasti pa v neprestani agitaciji, ki je prihajala od zunaj in je umela nezadovoljnost v teh deželah spretno obračati v svoj prid, jo gojiti in razžgati v ugodnem trenutku. Str. 593—614. Kar pripoveduje Podlimbarski v 36. (»kravjem«) poglavju o majkini kravi, je porabil deloma to, kar je doživel pri stari Grgičevki. Med drugim si je 6. maja 1886 zapisal v dnevnik: »Majkina. krava se je povrnila s kmetov. Sedaj bo dosti mleka v hiši. Tega dogodka se majka močno veseli. Skrbi ji povzroča po« manjkanje pašnikov. Pravila mi je, da je bila za časa Turkov pri vsaki hiši krava; vse, kar je zdaj cesarsko, je bila prej občinska paša. Po Semšibegovih strminah se je slobodno paslo. Pod Avstrijci pa plačuje Scmšibeg visok davek in evo ga, vse pašnike je ogradil mrcina. Z okupacijo so prišle nune. Zovcjo se .sestre ljubezni božje* in tako dolgo so letale v konak, da so dobile velik del goličave, obrasle s sočno travo. Po vsej ti goličavi sc je prej slobodno paslo.« — S tem je združil in na široko razpletel dogodek, ki mu je bil 6. oktobra 1886 sam priča: »Krava, skoraj edino premoženje turške vdove, je prišla v vrtove, ki spadajo h garnizijski jet« nišnici. Vojaki so z lopatami in motikami planili nad njo. Eden jo je udaril tako nesrečno, da ji je prebil koleno. Pritekla je zahaljena Turkinja in molče odgnala bolestno rjovečo, na treh nogah počasi šepajočo žival. Mučen vtis je napravil ta prizor name in spomnil sem se Boris Miranove Raje.» Str. 608, 609. Hvalibogovski je imel Grgičevo majko zapisano v črni knjigi zaradi napačne napovedi davka in ker ni marala ob nekem prazniku razobesiti zastave na svojo hišo. Oboje po Masljevih zapiskih v dnevniku: «Majka me je prosila, naj nikomur ne povem, da plačam 6 gld. na mesec za sobo, ker je ona pri davkariji pove« dala, da dobi za sobo 4 gld. 50 kr., ker za ta dohodek plača dosti manj davka, kakor bi plačala od 6 goldinar« jev. Age in begi se močno šele iz Bosne, akoravno jim je zemlja ostala, pa davki so jim neznosni.® (11.2. 1886). — Z zastavami je bilo treba okrasiti vse tuzlanskc hiše, ko se je 28. aprila 1886 z velikimi slavnostmi otvorila železnica Doboj—Simin«han. «Resnienega navdušenja tu za železnico ni bilo nikoli. Zanimivo pa je zvedeti, kako se tako navdušenje ustvarja s komande. Dan pred sve« čanostjo se je razbobnalo po mestu, da kdor ne razobesi vsaj ene zastave na svojo hišo, plača 5 gld. globe. Zdi se mi, da so imeli uradniki še posebej ukaz, da vsak v svoji ulici ljudi nagovarja, da okrase hiše. Na tak ukaz je prišla moja majka k meni in bridko tožila, da nima 50 kr., ki bi jih nesla v konak za zastavo (tam so zastave prodajali, Turkom so jih pa dajali brezplačno), da naj jaz kupim zastavo. Toda o kaki zastavi nisem hotel ni« česar vedeti. Ona je dejala, da je uradnik Bastaič, ki stanuje nasproti njene hiše, rekel, da morata biti na vsaki hiši po dve zastavi, na kar sem ji svetoval, naj gre k Bastaiču po denar za zastave. Popoldne je prišla reva zopet k meni in me prosila, da ji posodim goldinar za zastave, ker se boji globe. Ustregel sem njeni prošnji, toda ona ni vedela, kake barve naj obesi, na kar sem ji povedal, naj obesi kakršnekoli barve, da le zastava vihra na njeni hiši. Potožila je še, da so često hodili v Tuzlo turški vezirji in paše, a takega nasilja Turki niso delali, da so teh krivic le uradniki krivi, car o takih ukazih ne ve ničesar. Iz tega sem razvidcl, kako dobro so poučeni ti ljudje o naših razmerah in kake pojme imajo o naši vladi in kake simpatije do Avstrije, do one dežele, ki osem let siplje dobrote na Bosno ponosno in Hercegovino kamenito.» (6. 5. 1886.) Str. 639—653. Pero Mušič pripoveduje Vilarju svoj bedni življenjepis in kako je ugonobil Smajo Sarajlija njegovega brata Tunjico. Podlimbarski je vso zgodbo posnel po zgovornem Vidakoviču, ki mu je 13. avgusta 1887 že »tretjič povedal dolgo povest, kako je Smajo Sarajlija ubil Tunjico Bošnjakoviča». Ta dogodek si je Maselj zapisal v dnevnik in ga skoraj doslovno vpletel v Mušičevo pripovedovanje (str. 646—7; prim. Zbrani spisi I., 436). Enako je pisatelj za Mušičev življenjepis po svoje priredil, kar mu je pravil Vidakovič 24. av= gusta o svojem očetu, ki je pred 40 leti prišel iz Mostara v Tuzlo: «Tu jo bil dve leti pri begu na kmetiji, potem zopet pol leta pri drugem begu, naposled se je robstva naveličal in začel trebiti šumo. Ali pravzaprav se je šele sedaj začelo zanj pravo robstvo. Imel je pet otrok in ženo. Postavil si je sredi goščave kolibo. Ta koliba je imela samo dve stranski steni. V sredi takega doma je gorel ogenj in okoli ognja so spali otroci, stari pa sc je trudil, hodil kmetom delat za kos kruha ali za betvico brašna. Nikoli ga otroci niso videli jesti, če je našel kje skorjico kruha, polovico jabolka, nagnito hruško — vse je pobral in nesel domov ženi in deci. Pri kmetih je pobiral ostanke, celo pomije in s tem preživljal sebe in svoje. Pri tem pa je vsako zimo skrčil nekaj zemlje in požgal par sežnjev šume. Tako je stari živel. Sinovi so si sčasoma pomogli, stesali koče, zasadili slive in začeli na krčevini sejati žito. To pa Turčinom ni bilo všeč, ali Vidakovič je bil takrat mlad, gorostasen, ni se bal ni« kogar. Čeravno kaurin (nevernik) je nosil puško in drzno zrl v oči Turčinu. Če je bilo treba, je bil ponoči in podnevi na poti, nobena planina ga ni ustrašila, vsakega je pozdravljal po njegovem običaju: Turka po turški, Srba po srbski in kaurina po kaurinski šegi. Njegova in njegovih bratov krčevina pa leži med imetjem Murat« begovičevih in Scmšibegovih kmetov. Ta dva bega pa sta hujskala kmete, da si začno lastiti zemljo bratov Vidakovičev. In res so kmetje vsako pomlad pomaknili plotove za seženj dalje na Vid. lastnino. Vidakoviči so molčali, ker so vedeli, da ne dobe pravice, kvečjemu, da jih beg prisili, da mu za majhen denar prodajo iztreb« ljeno zemljo. Prišla je Avstrija in kaurini so se oddali« nili, češ, sedaj pride pravica na vrsto in mi bomo gospo« darji te lepe zemlje. Začele so se pa nove homatije. Turki so poskušali si zakonito prilastiti iztrebljeno zemljo. Nesreča je bila, da Vidakovič ni dobil na to zemljo, čeravno je vedno dajal desetino, nikdar tapije. Turki so končno poskusili proglasiti Vid. zemljo za ob« činsko last in ga na ta način porobiti. Tedanji načelnik pl. Wicner je bil na njihovi strani. Neko jutro — takrat so bili Vid. otroci še majhni in njegova žena je ležala bolna v postelji — pridero vršanjski Turki in podero plot okoli njegovega imetja. K sreči Vidakoviča takrat ni bilo doma, sicer bi on ne bil trpel takega nasilja ... Ne bilo bi mu takrat mar za življenje ne za svoje ne za turško. Ko je videl to razdejanje, je tekel v Tuzlo naravnost k Wicnerju. Ta ni znal bosenski in je smešno skakal pred ljudmi ter venomer vpraševal: Sta, šta. Vidakovič ga je smelo trikrat vprašal, ali je prišlo to dejanje iz njegove glave. Načelnik je vedno kričal: Šta! Vidakovič mu je dejal: Ako je prišla ona misel iz Vaše glave, potem ta glava ni pametnejša od kozje, ker ste me obsodili, preden ste mc zaslišali. Načelnik je od jeze pihal in poskočil ter mu zagrozil z osemdnevnim za« porom. Vidakovič se je udaril na prsi, rekoč: ,Da, za« pritc me na osem let, ne na osem dni, toda pravica je vendar na moji strani in ne na Vaši!1 Res je prišel v osemdnevni zapor. Njegova pravda za zemljo pa še ni končana. Pritoževal sc je na zemaljsko vlado, z bratom je bil v Sarajevu, pa stvar še ni rešena.« Str. 721—746. Rajičeva Ljubica je pobegnila z načel« nikom Pesterjcm v Banjaluko, dvoboj med Pesterjem in Bajičem v Doboju, slavnosten sprejem Bajiča v Tuzli — je podano po resničnem dogodku, ki si ga je M. zapisal v dnevnik 10. in 13.6.1886: Včeraj popoldne je pobeg« nila mlada žena okrajnega komisarja Barcsaya, bivšega huzarskega nadporočnika, ki jo jc pred tremi leti ugrabil in njej na ljubo prevzel civilno službo. Zunaj mesta je nezvesto ženo čakal voziček in bivši okrajni načelnik tuzlanski čifut von Wiener, sedaj okr. načelnik v Banja« luki. Vse govori o tem škandalu. Takih škandalov je Bosna polna. Tukaj je mnogo moških a malo ženstva, zato je malokatera ženska dovolj trdna, da si obvaruje čisto ime. — Afera z Barcsayem se je danes nekako končala. Bar« csay in von Wiencr sta se danes v Doboju dvobojevala s pištolami na 20 korakov z avanziranjem. Pravijo, da se je von NViener vedel kot gentleman. Bil je zelo ne« miren, tako da se mu je prvi strel sprožil pred časom. Tudi Barcsay ni zadel na prvi strel. Šla sta pet korakov bliže. Streljala sta čez nizko pregrajo in oba naenkrat. Drugikrat je zadel Barcsay svojega nasprotnika v pljuča. Von Wiener je omahnil in padel na lice. Nobene besede ni več spregovoril; živel je še poldrugo uro. — Zvečer sem bil na kolodvoru, ko se je Barcsay povrnil iz Do* boja. Neki diurnist je tam hujskal trumo Srbov, da gromovito zaorijo. Kmalu sem se domislil, komu je ova« cija namenjena. Ko je Barcsčy stopil iz vagona, zakričali so »komandiram®: »Živio, Barcsay!» in tudi jaz sem kri« čal za pravično stvar... Njegova mati ga je čakala na kolodvoru. Str. 808—810. Zgodovinski uvod k 49. poglavju o vstaji leta 1881—82 je posnet po nemški knjigi vojnega arhiva. (Prim. opombe k str. 577—9.) Str. 816—818. Obsodbo petih Bošnjakov, med njimi dveh nedolžnih, je Podlimbarski vpletel prikrojeno po pripovedovanju stotnika Miškova (1.1887), kako so ne« koč ustrelili v Tuzli 13 Srbov. Miškov je bil takrat ko« mandiran k nagli sodbi (Standrecht) in govoril moške besede za »zločince®. Zločinstvo se je prigodilo takole; V neki gorski vasi so financarji zasledili pritihotapljen tobak. Preiskavi so se nekateri vaščani zoperstavili z orožjem. Pri tej priliki je bil ranjen neki financar. Nato je udarila žendarmerija na vas, polovila in povezala vse, kar ni zbežalo. Tako so teh 13 zločincev pripeljali v Tuzlo. Nagli sodbi je načeloval polkovnik Tomičič; nad« poročnik avditor je stavljal vprašanja. Zločinci so od« govarjali, da so nedolžni, pa so bile priče in vseh 13 je bilo obsojenih na smrt. Po obsodbi je stopilo pet zlo« čincev izmed obsojencev, povzdignili so vklenjene roke k nebu, da so samo oni krivi, samo njih naj ustrele, če so zaslužili smrt, drugih osem tovarišev pa je popolnoma nedolžnih. Polkovnik Tomičič je mahnil z roko, rekoč: »Obsojeni so obsojeni, zdaj nobene besede več o tem. Vse ustreliti!® Str. 818—820. Za pretresljiv prizor o zadnjih trenutkih poštenjaka Pera Mušiča, ki je dal Joviči Miloševiču za« vetje in bil zategadelj kaznovan s smrtjo, je Podlimbar« ski porabil dogodek, ki mu ga je dne 4. avgusta 1887 pripovedoval por. Beran: Ob Drini je živela rodovina čupičev, več bratov, vsi hajduki. Njihovi četi se je pri« družil neki mladenič iz Vlasenice. Nobenega junaštva še ni izvršil, nikogar oropal ali ubil, pa je že nesreča ho« tela, da je moral, še preden se je izkazal, stopiti v dotiko z oblastjo in umreti. Vojaštvo je namreč zasačilo haj< duško četo v gozdu in vnel se je boj. Večina hajdukov je odnesla pete, le mladec je bežal v kočo k nekemu starcu, čigar hčer mu je bila ljuba. Povedal je starcu, da je bil med hajduki, a starec mu je dal prenočišče in za« vetje, čeravno je s smrtno kaznijo zagroženo onemu, ki sprejme hajduka v svojo kočo. Oblast je zgrabila mla« deniča in starca in ju postavila z drugimi ujetimi hajduki pred vojaško sodišče. Vse je pomilovalo starca in avdi« tor sam ga je hotel rešiti. Ta starec je bil zelo miro« ljuben, nikoli se ni ganil s svojih hribov, nikoli še ni videl mesta. Avditor mu je pri preiskavi stavil taka vprašanja, ki mu jih je bilo treba samo potrditi in rešen bi bil. Vprašal ga je: »Jeli, ti nisi vedel, da je mladenič, ki je pri tebi prenočeval, razbojnik?« — »Kako bi ne bil vedel, saj mi je sam pravil, da je hajduk!® je odkrito« srčno odgovoril starec. »Pa ti nisi vedel, da je prepove« dano dajati hajdukom zavetja?® je nadaljeval avditor. »Kaj bi ne bil vedel, vedel sem!® je odvrnil starec. Vsi so bili obsojeni na smrt s svincem, ker je bilo za rablja predaleč iz Sarajeva. Mladec je zavihtel na morišču svoj fes in vzkliknil: »Živio car Franjo Josip, ki je dovolil, da me ustrele kakor junaka!« Tudi starec je umrl brez strahu. Čudil pa se je svoji usodi, rekoč: «Vse življenje nisem bil v mestu in vedno sem se pripravljal, da poj« dem tjo pogledat, in evo sedaj so me pripeljali sem, da v mestu umrjem.« * «Gospodin Franjo» pred vojaškim častnim sodiščem. (Akti.) 1. Ehrenriitlicher AusschuB beim k. u. k. Ers. Baon des IR Nr. 17. Prot. Nr. res. 605/1 An Seine Hochwohlgeboren den Herm k. u. k. Hptm« Rechnungsfuhrer Franz Maselj in Laibach, am 20. Oktober 1914. L a i b a c h. Franz Josef Strafie Nr. 7. Das k. u. k. Militiirkommando Graz hat mit Verord« nung Praš. Nr. 11.054 vom 28.9.1914 gegen Euer Hoch« wohlgeboren die ehrenratliche Vorverhandlung als an= geblichen Verfasser des beschlagnahmten Romans «Go* spodin Franjo«, welcher seiner politischen Tendenz nach staatsfeindlich ist, angeordnet. Euer Hochwohlgeboren werden hievon mit der Auf« forderung in Kenntnis gesetzt, zur personlichen und mundlichen Verantwortung am 23. d. Mts. 2h nachm. vor dem chrenratlichen Ausschussc, in den Kanzlciloka« litiiten des k. u. k. Ergiinzungsbezirkskommandos Lai« bach, Ambrožev trg Nr. 7 um so gc\visser zu erscheinen, als das Nichterscheinen den Fortgang dcs ehrenratlichen Verfahrens nicht hindern wurde. Die beigcschlossene Empfangsbestatigung ist sofort zu retournieren. Metnitz Hptm. als Vorsitzender, 1. r. Gesehen! K. u. k. Ersbaon de s IR Nr- 17. Laibach, am 20. 10. 1914. Metnitz Hptm. 1. r. Dl. Res. N° 402 mit 1 Big, Gesehen! K. u. k. Platzkommando in Laibach am 21. 10. 1914. Podpis (nečitljiv). 2. Masljev zagovor dne 23. oktobra 1914. (Koncept.) Dcr von mir verfaBtc, im Verlage der Slov. Matica in Laibach erschienene Roman «Gospodin Franjo» wurde von der Staatsanwaltschaft in Laibach staatsfeindlich gefunden und konfiszicrt. Gcgen den Amvurf der Staats* feindlichkeit dieses Buches erlaube ich mir folgendes zu bemerken: 1. Die Handlung des Buches spielt in der Zeit vor dem Aufstande in dcr Herzegowina, in Suddalmatien und Siidbosnien in den Jahren 1881/82 und wahrend des Aufstandes selbst. 2. Ich habe in den Roman durchaus nicht die Idee der Staatsfeindschaft gelegt, wohl aber nach einigen Kriti* ken angeblich eine zu ideale Liebe zum bosnischen Volke. In dieser Hinsicht stimmte ieh mit dem Minister Bilinski ubercin, welcher im Jahre 1912 auf einer In« spektionsreise durch Bosnien und Herzegovvina zu den in Sarajevo und Mostar versammelten Beamten unter anderm auch folgendes sagte: «Nachdem wir die beiden Provinzen durch Waffengewalt ftir OsterreiehsUngarn crobert haben, miissen wir nun trachtcn, sie mit L i e b e fiir ewige Zeiten an die Monarchie anzuketten.® Der durch den jetzigen Krieg nicht befangene Lescr wird aus dem Roman diese Tendenz vom Anfang bis zum Ende herauslesen. Der Held des Romans, Ingenieur Vilar, wegen Exploitierung der Walder in bosnischen Diensten stehcnd, bringt diese Hinneigung zum Volke bei jeder Gelegenheit zum Ausdruck, desgleichcn aber auch seine Abneigung gegen gewissenlose Ausbeuter seincr Holzhauer, deren matcrielle Lage er zu verbessern sucht. 3. Staatsfeindlich gesinnt ist, wegen der ihm unbeque« men Verhaltnisse in Bosnien, der aus einem serbischcn Kloster entlaufene Monch Miloševič. Ich habe diesen Hauptagitator als einen in moralischer Beziehung sittlich hochstchenden Menschcn geschildcrt, seine verkehrten politischen Ansiehten aber durch den Ingeniieur Vilar \viderlegcn lassen. Nachdem der Aufstand Schiffbruch gelitten, sagt am Schlusse des Romans (Seite 502) Vilar zum Agitator: «\Vas die bosnische Freiheit bctrifft — sie wird auikeimen, wie sie hier noch nie existiert hat. Bei Gevvehren und Handscharen war noch nie und nir« gends Platz fiir die Aufklarung. Die Aufregung im Lande wird sich legen, der Friede wird einkehren in das Land und nach milderen Gesetzen wird man regieren. Die Gesctzc sind den Saiten iihnlich: man kann sie stram« mer oder schlaffer anziehen; wie sie gehandhabt wer» den, das hiingt von den Vcrhiiltnissen ab, die bisher hier wirklich verworren waren. Es kommt die Zeit, viel« leicht erst nach Jahrzehnten, wo sich die Machthaber jenseits der Save selbst iiberzeugcn werden, daB man dieses entschlossene und kraftige Volk, ubenvundcn mit Waffen, noch mit Nachgiebigkeit in viclcn Vervvaltungs« zweigen und mit Liebe an sich ziehen muB und wo meine Stammesgenossen im Siiden vertrauensvoll auf unsere Seite blicken werden.» Das ist patriotisch und gar nicht staatsfeindlich. 4. Wo ich im Buche politische und soziale Fragen und die mit diesen im Zusammenhange stehenden Handlun« gen, die mir zum Aufbau des Romans notwendig schie« nen, erortert habe, schrieb ich frank und frei iiber bos« nische Verhiiltnisse vor einem Menschenalter, griff nie in spatere Zeitcn oder in die Gegenwart. Ich wollte eine Unterhaltungslektiire schaffen, durchaus aber nicht ein Werk, das irgendwo oder irgendeinmal Feindschaft ge« gen unsern Staat erzeugen, oder wo sie etwa schon bestand, vermehren solite; ich schrieb kein Geschichts« oder Memoirenwerk, welches emst das Gewesene be« richten soli, sondern ein aus Dichtung und Wahrheit gesponnenes Buch, wclches der durch den jetzigen Krieg nicht befangene Leser als einen Roman staatstreu aus der Hand legen wird. 5. Das Buch wurde im Dezember v. J. der kk. Staats« anvvaltschaft zur Censur vorgelegt und nicht beanstan« det. Beschlagnahmt wurde es erst anfangs September zur Zeit des Krieges, so daB ich ohne Verschulden gleichsam als ein Opfer des Weltkrieges fallen soli, was nicht geschehen vvare, wenn die Behordc rechtzeitig die Ausgabe verhindert hiitte. 6. Der Roman kam in etwa 4% Tausend Exemplaren zur Ausgabe und da er in einer \venig verbreiteten Sprache geschrieben ist, ware seine Staatsgefahrlichkeit, wenn welche darin enthalten ware, eine sehr geringe, umsomehr als dcssen Leser stets staatstreu warcn und auch fcrner hin bleiben werden. 23. 10.14 Fr. Masclj. 3. Odbor častnega razsodišča je dne 5. nov. 1914 M a s 1 j a obvestil: Euer Hochwohlgeborcn haben am 16ten November 1914, llh 30' vorm. im Herrcnzimmer der Offiziersmesse, Peterskaserne, in Ihrer Ehrenratsangelegenheit zur Offi« ziersvcrsammlung entweder personlich, allenfalls in Be» gleitung eines geeigneten Verteidigers (§• 18.) zu crscheu nen, oder einen solehen zu entsenden, oder eine schrift« liche AuBerung vorzulegen. Mobius Hptm. 4. (Koncept.) Rechtiertigung vor der Offiziersversammlung am 16. November 1914. Auf die gegen mich vorgebrachten Beschuldigungen Habe ich in Ergiinzung meiner protokollarischen Aussage vom 23.10. 14 noch folgendes zu erkliiren: 1. Die kk. Staatsanvvaltschaft wirft mir vor, dafi ich eine krasse Korruption der bosnischen Živil« und Militiir« behorden erfunden und geschildert babe. Ich gebe zu, dafi ich MiBbriiuchc bci der Exploitierung der Wiildcr beschrieben und den die Arbciter ausbeutendcn Forster an den Pranger gestellt, hingegen den menschenfreunds lichen Ingenicur in das beste Licht gestellt babe, Kon* trastc, die dem Romanschreiber dazu dienen, um eine stiirkere Wirkung hervorzubringen. Aber der eine bat ein unnahbares Herz, der andere fuhlt jedes Leid seines Mitmenschen. Aber weder der Forster noch der Inge< nieur sind Behorde, ihre Behorde sind das Kreisamt und die Landesregierung, welche ich nirgends verunglimpft babe. Wohl babe ich den Kreisvorsteher als einen Ehe« brecher hingestellt, wie es eben in Romanen zu ge* schehen pflegt. Ich kannte personlich einen solehen Kreisvorsteher. Das im Verlage des Generalstabes im Jahre 1883 erschienene Werk «Der Aufstand in der Herzegowina, Sudbosnien und Siiddalmatien 1881—1882», dessen Kapitel II und III ich mehrmals zu Rate, zog, schrcibt auf Seite 6: «Auch ergaben sich bei Erganzung und Auswahl der Beamten fiir den neugeschaffenen Verwaltungsorganismus so viele Schwierigkeiten, dali jene unvermeidlichen Friktionen vielfach zu Tage tras ten, welche bei Ncuorganisation der Verwaltung eines in Jahrhundertc langer Mifivvirtschaft gelegenen Landcs stets vorkommen.» Es gab daher bei den ersten Schrits ten der Monarchie in den damals okkupierten Provinzen Schwierigkeiten und Friktionen und diese babe ich mit« unter auf eine drastische Weise gezeichnet. 2. Ebcnso wie die Geschichtswisscnschaft cs als ihr Recht und ihre Pflicht ansieht, alle Erscheinungen und Tatsachen wahrheitsgetreu zu schildern, ebcnso bat sich die redende Kunst nie das Recht nehmen lassen, einen ihrem Wesen gefiigigen Stoff zu formen. In guter Ein« sicht scheut sich daher unsere Untcrrichtsvervvaltung nicht, z. B. einen «Wilhelm Tell« von Schiller fiir unsere Schulcn zu approbicren, ob\vohl dessen Stoff Bcdenken crvvecken konnte, da er durchaus antiosterreichiseh ist. Heine durfte man nicht lesen, weil er die Franzosen lobt, die Deutschen aber schmiiht. 3. Eine krasse Korruption bei den Militarbehorden, die mir der Staatsanwalt anschuldet, kommt im Roman nicht vor. Der tiirkische Konfident, dessen sich die Mili* tiirbehorde bedient, ist zwar ein geriebener Verbrecher, aber er hat sich reinzirvvaschen gevvuBt, und die Behorde gebraucht ihn im guten Glauben an seine Ehrlichkeit. Die Offiziere, die im Roman handeln, sind so beschaffen, wie wir alle in Bosnien waren: wir gingen besseren und minderen Damen nach, wir gewannen einer dem andern das Geld im Kartenspiel ab, wir machten Schulden, aber ctwas gegen die Standesehre VerstoBendes lieBen wiruns nicht zu Schulden kommen. Auch im Roman erzahlte ich nichts, was man ehrenriihrig fiir den Offizier nennen konnte. Der General ist vom Anfang bis zum Endc als ein sympathischer, humaner Herr geschildert, obgleich er am Schlusse ein paar Bosniaken standrechtlich er* schieBen lassen muB. Zwar zeigt der derbe Gendarmerie* offizier einen zu groBen Obereifer in der Bandigung der Bosniaken, desgleichen vielleicht der Platzkomman* dant, aber ich dichtete ihnen nichts an, was mit ihrer Dienststellung nicht in Einklang zu bringen und ehrlos ware. 4. Man darf bei Romanen nie einzelne Szenen heraus« reiBen und etwa nach ihnen die Absicht des Autors beurteilen. Szenen und Einzelheiten sind immer in der Hauptidee reprasentiert. Daher z. B. so viel unmoralischc Szenen bei so hoch moralischen Autoren, wie es Tolstoj ist. In meinem Buche kommen drastische, d. h. stark wir* kende und derb komische Szenen vor, doch kann sich durch sie niemand beleidigt ftihlen. 5. DaB der Roman auf die Stimmung in Bosnien irgend einen EinfluB haben konnte, ist nicht moglich, weil unten slovenische Bticher nicht gelesen werden. 6. Der Name des Autors ist pseudonym gezeichnet, so daB die Wenigsten wissen, daB das Buch von eincm Offis zier stammt. Die Kriegsereignisse von 1881/82, die ich in die Technik des Romans einbezog, sind nicht einmal ein Schatten dessen, was jetzt im Norden und im Siiden der Monarchie vorgeht. Wird ein Offizier, der heute am Schlachtfelde steht, nach 33 Jahren nicht objektiv liber seine jetzigen Erlebnisse berichten diirfen? 7. Bei Beginn der Mobilisierung hatte ich die Abs sicht, meine Dienste der Militarverwaltung freiwillig anzubieten; weil ich abcr zur selben Zeit in Erfahrung brachte, daB mir die nachtragliche Konfiskation wegen der veranderten politischen Lage unmittelbar bevors steht, bin ich von meincm Vorhaben abgekommen. Wiirc ich militarfcindlich gcsinnt, hatte ich den Wunsch nach einem Militiirdienste nicht gehabt. Ich hoffe, daB ich deshalb, weil ich in romanhafter Weise Bcgebenheiten, die bercits der Vergangenheit an$ gehoren, geschildert habe, keine Unbill verleiden wcrdc. Fr. Maselj. 5. Odbor častnega razsodišča je poslal M a sl ju 11. dec. 1914 sledeče obvestilo: Euer Hochwohlgeboren werden hiemit verstandigt, daB die am 16. Nov. 1914 stattgehabte Offiziersversamms lung den BeschluB — Hptm. Rchf. Franz Maselj ist nicht geniigend gerechtfertigt, die ehrenriitliche Untersuchung gegen dcnselben ist dahcr durchzufiihren — faBte. Das k. u. k. Mil. Kmdo Graz hat mit Praš. 14.658/ER den ehrenratlichen AusschuB des Ers. Baons IR 17 mit der Durchfuhrung der ehrenratlichen Untersuchung wider Eucr Hochwohlgeboren betraut. Mobius Hptm. Priis.: Laibaeh, am 14. 12. 1914. K. u k. Ersatzbataillon des Infanterieregiments Ritter von Milde Nr. 17. D 2. Res. Nr. 764. Metnitz Hptm. 6. Dne 26. januarja 1915 je odbor častnega razsodišča M a s 1 j u sporočil: Euer Hochwohlgeboren werden zu der Vernehmung durch den chrcnriitlichen AusschuB obigen Regimentcs flir den 30. Jiinner 1915, 9 Uhr vormiltags vorgeladen. Die Amtshandlung findet im Herrenzimmer der Offi« ziersmesse der Peterskaserne statt. Zugleich werden Euer IIochwohlgeboren verstiindigt, daB Ihr Ausbleiben die Durchfuhrung der Untersuchung und die BeschluBfassung des Ehrenrates nicht hindern wiirde und eine schriftliche Verantwortung unzulassig sei. Beiliegende Empfangsbestatigung wollen Euer Hoch* wohlgcboren gefertigt anher einsenden. Krcipner Hptm. Geschcnl Laibaeh, am 26.1.1915. K. u. k. Ersatzbataillon des Infanterieregiments Ritter von Milde Nr. 17. Res. Dl. Nr. P—29. 1 Big. Metnitz Hptm. 7. Ehrenriitlicher AusschuB beim Ers. Baon des k. u. k. Inf. Reg. Nr. 17. Vortrag, hetreffend den Hptm. Rechnungsfuhrer d. Rst. Franz Maselj. Hptm. Rechnungsfuhrer des Ruhestandes Franz Ma« sclj ist zu Kraxen, Bez. Hptm. Stein in Krain gebiirtig, 62 Jahre alt, rom. kath. Rcligion, ledigen Standes, Sohn cines Landmannes; \vurde im Jahre 1872 zum DR. Nr. 10 assentiert, mit 1. Mai 1884 zum Lt. Rechnungs« fiihrer im 6. Fcldartillcrieregimcnte ernannt und mit 1. Dezember 1905 als Hptm. Rechnungsfuhrer in den dauernden Ruhestand ubersetzt. Er ist gerichtlich un> beanstiindet, war auch bisher in keiner ehrenriitlichen Untersuchung und hat keine Disziplinarstrafen. Er wird in der Qualifikationsliste als ein Mann von crnstem, ruhigen, festen, sehr ehrenwerten Charakter, mit sehr guten Gcistesgaben, entspricht allen dienstlichen Anforderungen, im geselligen Verkehr mit Hoheren sehr ehrfurchtsvoll, mit Gleichgestellten und Nicdcrcn stets frcundlich, zuvorkommend und sehr taktvoll, sehr guter und bclicbter Kamcrad, lebt fast ausschliefilich in Offizierskreisen, geschildcrt. Den AnlaB zum ehrenriitlichen Verfahren gab die Anordnung d. k. u. k. Militiirkommandos Graz Pršiš. Nr. ll:054e vom 13. September 1914 auf Grund der Mit« teilung der k. k. Polizcidirektion Laibach, daB der Ver« fasser des von der «Matica Slovenska« in Laibach als 25. Band der »Zabavna knjižnica« herausgegebenen, nicht pcriodischen Druckschrift: Gospodin Franjo, Ro« man von Podlimbarski Hptm. Rechnungsfuhrer des Rst. Franz Masclj sei. Die k. k. Staatsanwaltschaft in Laibach bat zu Recht erkannt, daB dieser Roman den objektiven Tatbestand des Verbrechens nach § 58 St. G. bezw. des Vergehens nach § 300 St. G. bcgrundet. Das k. u. k. Militiirkommando Graz leitete diese An« zeigc an das k. u. k. Ers. Baon. des IR. Nr. 17, letzteres am 30. September 1914 an den ehrenratlichen AusschuB, der nach gepflogener Vorerhebung am 31. Oktober 1914 einhellig die Einberufung der Offiziersversammlung in Antrag brachte. Bei der am 16. November 1914 stattgehabten Offiziers« versammlung warcn 13 unter 13 Stimmcn tur die Durch« fuhrung der ehrenratlichen Untersuchung. Die hierauf eingeleitete und nunmehr abgeschlossene Untersuchung lieferte folgendes Ergebnis: Ingenieur Vilar, die Hauptfigur des vom Hptm. Rcch« nungsfiihrer M a sel j herausgegebenen Romans, wird bei eincr iirarischen Forstverwaltung in Bosnien an« gestellt. Wtihrcnd seiner Tiitigkeit als Ingenieur geriit er in fortwiihrende Konflikte mit Militar« u. Zivilpersonen, unterstiitzt die einheimische bosnischc Bevolkcrung in ihrem MiBtrauen und stellt sich jederzeit auf Seitc der groBtenteils cinheimischen Arbeiter seines Verwaltungs< krcises. Er verliebt sich in cine bosnischc Serbin, welcher er, nachdem er in Bosnien unmoglich geworden, nach Serbien folgt. Er findet schlieBlich eine Anstcllung bei einem Bahnbaue in Mazedonien. Die vom Verfasser im Roman zum Ausdrucke ge« brachten AuBerungen iiber die bosnischen Verhaltnissc sind durch die Beschlagnahme des Romans durch die k. k. Staatsanwaltschaft Laibach geniigend gekenn« . zeichnet und durch das im Namen Seiner Majestat erfolgte Urteil begriindet. Wenn auch der Verfasser in seinem Romane nicht direkt auf eine Lostrennung Bosniens von der Monarchie hinarbeitet, so liiBt er sich doch durch haufige Schilde» rungen und Zwiegesprache einer vollkommen unanges brachten Kritik der staatlichen Behorden und Anords nungen hinreiBen, wobci den im Romane sehr hiiuiig auftretenden Offizieren Handlungen zugemutet resp. unterschoben werden, wclche mit der Offiziersehrc nieht im Einklange stehen konnen. Der ehrenratliche AusschuB hat hiebei soviel Material geschopft, daB er sieh mit der Aufkliirung tiber vor* genannte Offizicrsschilderungen begniigen konnte, um ein erschopfcndcs Gutachtcn abgeben zu konnen. Der Verfasser des Romans liiBt den Ingenieur Vilar in einem Gesprache mit einem Arbeiter, welcher Soldat war, die AuBerung machen: »Soldatcn schwdrcn und dienen ge* zvvungen. Es gibt keinc verschreekteren Leute als es die alten Soldaten sind. Die langjahrige Disziplin totete in ihnen das Gefiihl des BewuBtseins und bei dem gering* sten, an den Tag kommenden VerstoBe umgibt sic Todes* furcht.» Diese Stclle rechtfertigt der Verfasser durch Traume iihnlichcr Art, wic er sic jetzt noch hat, ander* seits durch Erziihlungen, die er gelesen. Er sucht jedoch nicht, sich tiber diese Stcllen des Buches zu rechtfcrtigen, sondern crwiihnt, daB dergleichc Episoden churakte* ristisch wiiicn. (Big. 17, Pkt. 3.) Ein im Romane vorkommender Gendarmerieoffizier hauste in Bosnien nur mit Siibcl und Hundspeitsche. Dies, sowie der Galgen sind die einzigen Argumente, \vclche Gehorsam und Ehrfurcht ervvecken. VerlaBt ein Gendarmerieoffizier Bosnien, tritt an dessen Stelle ein anderer Mann mit eisernem Herzen, starker Faust, er ist ein noch groBerer Sptirhund. Nach Vorhalt dieser Stelle des Romanes gibt der Verfasser an, er habe nir* gends in seinem Buche das Ansehen des Offizierskorps vcrlctzt. Der chrenratliche AusschuB ist jedoch der An« sicht, daB Zwiegespriiche soleher Art beim Leser das Ansehen des Offizierskorps in ein eigenartiges Licht stellen, dies umsomehr, da der Verfasscr selbst Offizier ist und als soleher mit den wahren Verhiiltnissen im Offizierskorps ja vertraut sein muBte.. Einen Forster, wclcher als Oberleutnant den Offiziers« stand verlassen muBte, liiBt er in freundschaftlichen Verkchr mit Offizieren treten. Der Verfasscr cntkriiftigt dies dadureh, daB das Vorlcben des Forsters nur ihm in seiner Eigenschaft als Schriftsteller bekannt sei, da« her, da er dies nur allgemein schildert, dies den im Ro« mane vorkommenden Offizieren nicht bekannt sein konnte. Der Ehrenrat ist in dieser Beziehung der An« schauung, daB cs sieh hier nicht um die Frage, daB es nur dem Schriftsteller bekannt sei, daB Offiziere mit so einer 1’erson verkehren, handelt, sondern, daB der Leser durch so eine Schilderung unbedingt den Eindruck gevvinnt, daB den Offizieren die Ausvvahl ihres Ver« kehrs gleichgiltig ist. Bei einer Aburteilung von Vcrbrcchcrn wird ein Ge« neral direkt eines falsehcn Urtcilsspruches beziehtigt. Zur Klarstellung werdcn Stellen des Buchcs, welche sich hierauf bezichen, wortlich zitiert: Viele Siinder erzieht die blinde und zugeknopfte Venvaltung selbst. Esbegann die Verhandlung, kurz und oberfliichlich, nach dem Ge« setze, welches aus der Zcit der Landskneehtc iibrig blieb. Bei Aburteilung von Aufstiindischen, wobei zwei un« schuldig sein sollen, sagt einer von diesen: Totet nicht unschuldige Lcute, wcnn ihr Gott noch kennt. Der Blick des Auditors fiillt auf den General, verachtend bcwcgt dieser dic Hand und bcfichlt: Gerichtet ist gerichtet! Alle fiinf erschieBen! Ingenicur Vilar, erstaunt iiber ein o o kurzes und scharfcs Urteil, sagt: Fort von hicr, fort aus dicsen Orten der Erniedrigung und de s Todes! Einige Tage spater iiuBert sich der General zum Audi« tor: Warum ist Ingenieur Vilar Zeuge unserer stand« rechtlichen Urtcile? DaB er in den alten Jahren in sei« ncn Memoiren fur uns ungunstig iiber bosnische An« gclcgenhciten schrcibt. Damit er irgend welchc Atrocites zu Tage fbrdert, welche aus unscrcn Gesetzen und be« sonderen bosnischen Verhaltnissen entsprieBen. Die Verteidigung des Schriftstellers (Bcilage 17, Pkt. 5) ist ganz unsachgemiiB und ist der ehrenriitliche AusschuB der einstimmigen Anschauung, daB solchc unwahre und unmdgliche Schilderungen beim Leser das Ansehen dcs Offizicrskorps unbedingt verletzen. Zwischen einem Gcndarmerieoblt. und Ingenicur Vilar kommt es zu einer scharfen Auseinandersetzung, wclche ein Dueli zur Folge bat. Sekundantcn sind auf Seite des Obit. zwei Offiziere, hingegen bei Vilar ein Kommissiir und cin jiidischer Kantineur. Ober Einflufi dieses jiidi« schen Kantincurs kommt das Dueli mit blinden Patro« nen zur -Austragung und zvvar aus dem Grunde, weil der Obit. dem Kantineur einen groBeren Betrag schuldet, welchcr diesem vcrloren gchen konnte. Der Vcrfasser schildcrt in der Fortsctzung, daB der Obit. durch eine derartigc Austragung cin schiindliehes Fiasko crzicltc. Hptm. Maselj rechtfertigt diese Stellen dadurch, daB er angibt, er babe einen iihnlichen Fali in einer Zcitung gelescn und babe hier dies als Romanschriftsteller ver« wendct, ohne auf die bedauerlichen Folgen geachtet zu haben. Hptm. Maselj gibt also selbst an, daB durch Sehildcrung solchcr Episodcn bedauerliehe Folgen cnt« stehcn konnen. Der ehrenratliche AusschuB verschlieBt sich nicht der Anschauung, daB dem Romanschriftsteller weitgehcnde Freiheiten gestattet sind. Da jedoch der Schriftsteller selbst Offizicr ist und als solchcr in seinem Leserkreise wohlbekannt, so hatte er in seinen Schilderungen des Offizierslebcns in Bosnien nicht so weit gchen diirfen, daB er unmogliche, dem Anschen des Offiz.sKorps Ab» bruch tuende Handlungcn seinem Leserkreise vorfiihrt. Die angcblich gute Absicht des Verfassers, durch seinen Roman die Liebe des bosnischen Volkcs zur Monarchie zu wecken, kommt wohl nirgends zum Ausdrucke, im Gegenteil, der Inhalt des Romans richtet sich nur gegen die in Bosnien herrschenden staatlichen Verhiiltnisse und Einrichtungen. Einem Offizier steht es jedoch nicht zu, staatliche und militarische Einrichtungen, welche angeblich in den 80ger Jahren in Bosnien bestanden haben sollen, in einer der» artigen Form zu kritisieren. Laibach, am 5. Februar 1915. Linus Decaneva mp. Obit. Friedrich Kreipner mp. Hptm. Stanislaus Zorko mp. Obit. Franz Lenart mp. Hptm. Fiir die Richtigkeitl Lebar Obst. 8. Dne 17. febr. 1915 je odbor častnega razsodišča pod predsedništvom stotnika Frid. Kreipnerja dostavil M a« siju vabilo za sklepno obravnavo: Die SchluBverhandlung wird am 27. d. M. in Laibach, Herrenzimmer der Offiziersmesse des IR N° 17, Peters« kaseme stattfinden. Beginn um 9 h vorm. Euer Hochwohlgcboren werden hiemit aufgefordert, zur SchluBverhandlung um so gewisser zu erscheinen oder einen geeigneten Vertcidiger zu entsenden, als sonst die SchluBverhandlung und BeschluBfassung bloB auf G rund der Untersuchungsakten vorgenommen \vers den wurdc. Es ist Euer Hochwohlgeboren gcstattet, in Begleitung Ihrcs Verteidigers zu erscheinen. Einc ctwaigc Vcrteidis gungsschrift wird in jedem Falle entgegengenommen und im Ehrenrat vorgelesen werden. Eine Abschrift dcs Vortrages des chrenratlichen Auss schusses liegt bei. Der Empfangsschein wolle unterfertigt umgehend ans her gesendet werden. 2 Big. Kreipner Hptm. Gesehcn! Laibach, am 18.2.1915. K. u. k. Ersatzbataillon des Infanterieregiments Ritter v on Milde Nr. 17. Res. Dl. Nr. P.—29. 2 Big. 9. (Koncept.) Verteidigungsschrift, eingcreicht vom Gefertigten dem Ehrenrate zur SchluB« verhandlung am 27. Februar 1915. Auf den (scharfen) Vortrag des ehrcnratlichen Auss schusses vom 5. 2. 1915 hab e ich mich im besondcrn wegen der vom Ehrenrate aus meinem Roman «Gospo< din Franjo# herausgerissenen, angeblich den Offizierss stand hcrabsetzenden Stellcn, und dann im allgemcinen gegen den Vonvurf, daB ich die in Bosnien herrschenden staatlichcn Verhiiltnisse und Einrichtungen in einer Weise kritisicrt Habe, die einem Offizicr nicht zusteht, zu verteidigen. Ich verteidige mich zuerst wegen dcr bcsonderen Stellen. [n mcincm Buchc gcschieht auf Seitc 83 folgendes: Der fiir das Interesse seiner Arbeiter kampfende In« gcnieur sagt zum Aufseher, wclcher im Lager der Holz« haucr mit militiirischer Strengc walten will: «Sic waren g'cwiB Soldat.® «Ich war es, dcshalb wciB ich, was Disziplin ist», ant« wortet der Aufseher. Darauf sagt dcr Ingenieur: «Zwischen Soldaten und Arbeitcrn ist ein Untcrschied. Jene schvvoren und die« nen dcr Mehrzahl nach gezwungen, diese aber sin d freie Lcute, welche die Arbeit verlassen konnen, wann sie wollen. Man muB sie anders bchandeln.« Aus diescm unschuldigen Gesprache ist im Vortrag der Satz: «Soldaten schworen und dicnen gezwungen,» verallgemeincrt worden und wird mir zum Vorwurfe gemacht. Dicscr Satz ist dem Originale nicht ganz ent« sprechend, was er bei dcr ernstcn Sachc scin rniiBte. Ferner ist diese Sentenz in ein Gcsprach eingeklcidet, wo sie viel harmloser wirkt, als hier in dcr Anklagc, hcraus« gcrisscn und eingefugt. Ober dicsen Punkt bin ich in dcr Untersuehung nur ncbenbci gefragt worden, so daB darubcr in den mit mir aufgenommenen Protokollen nicht die Rede ist. Im Vortrag hciBt es, daB ich mich iiber diese Stellc des Buches nicht zu rcchtfcrtigen suchte, also cine Anklage, der ich mich nicht gcwachsen fiihlte. Ich habe doch in der Rechtfertigung Punkt4vom 16. 11. 1914 vor der Offiziersversammlung darauf hingcwiesen, daB man im Roman nicht cinzclnc Stellen hcrausrciBen und nach ihnen die Absicht des Autors beurtcilcn darf, Damit hiclt ich diese Stelle fiir abgetan. Meinc Meinung tiber das Schworen und Dienen ist die, daB beide im \Vehrgesetz begriindet sind. Was ist aber ein Gesetz sonst wic ein Zwang, der Pflichtcn auferlegt, welche die Gcsellschaft zusammenhalten; \viire ich gegen die Ge« setze, muBtc man mich uls einen Anarchisten behandeln. Der zweite Teil der beanstiindeten Stolic befindet sich auf der nšichstcn 84. Seite. Der Ingenieur ertappt den Aufseher, daB er statt der gewdhnlichen Arbeiterkost Riftcks crhiilt und daB er auf seinem Tisch in der Ar« beiterbaracke fcine Weinc fiihrt, mit denen er vom jlidi« schcn Licfcranten der Kostartikel bestochen wird, um die schlechten Nahrungsmittel, wclchc fur die Arbei« ter zugesendet wcrden, nicht zu beanstiinden. Wcgcn dieser unehrlichen Handlungsweise vom Ingenieur ironi« siert, erschrickt der geriebene, egoistische Aufseher und sein Selbstgefuhl sinkt um einige Grade tiefer. Bei die« ser Gelegenheit, bezugnehmend auf den Aufseher und kcincsvvcgs auf Offizierc gemiinzt, bcmerke ich im Buche, gleichsam in der Einklammerung, daB es kcine einge« schuchtertcrcn Leute gibt, als es alte Soldaten sind, und daB die Nachkliinge einer jahrelangen Disziplin ihr Selbstgefuhl toten, so daB sie beim geringsten Vergehen, wenn es an den Tag kommt, in Todesangst geraten. Fur dicsc Stelle verdienc ich keinen Tadel, cher cine Anerkennung, denn ich singe hier der sonst so verponn« ten militarischen Disziplin Lob, daB sie bis ans Lebens« ende heilsam nachwirken kann. Solche Nachkliinge einer 32jahrig'en Disziplin crschcinen mir nachts in meinen Traumen, im wachcn Zustande lasse ich mieh aber nicht einschuchtern nicht vom Freunde, nicht vom Feinde, nicht einmal vom Staatsamvalte. Den Gendarmcrieoffizicr habe ich im Roman so bc« schrieben, wie er im Jahrc 1881 zur Zeit der Insurrektion beschaffen war und bcschaffen sein muBte, um den Bos« niakcn zu imponiercn; strcng, mit dem Siibcl und dcr Hundspeitsche fuchtelnd, den Galgen androhend und mit dem Kriegshund. Vor der Offiziersvcrsammlung sagte ich luut meiner Rechtfertigung Punkt 2, daB dicscr Offizier einen zu groBen Ubereifer in der Biindigung der Bosniaken gezeigt bat, daB ich ihm aber nichts andich« tete, was mit seiner Dienststellung nicht in Einklang zu bringen und ehrlos ware. Ein feiger bosnischer Steuer« beamtc, der vom Ingenieur ersucht wird, ihm den Se* kundantendicnst zu Icisten (Scitc 337), vcrvveigcrt diesen Dienst mit dcr Bcgriindung, daB er von eincm Dueli nichts wissen mag, denn er hat Weib und Kinder, fiir dic er sorgen mufi, wahrend der Gendarmcrieoffizier und dcr Ingenieur dies nicht haben und kann dcr Gen« darmerieoffizier, wenn er im Zweikampf fiillt, dureh einen andern Gendarmen mit einem eiskalten Herzen, mit starken Fiiustcn, dureh einen noch groBcrcn Špur« hund ersctzt wcrden, fiir den Bau der Jalabriickc kanti man bald einen andern Ingenieur finden, er als Vatcr und Gatte kann einer Familie nicht ersctzt werdcn. In diesem Zusammcnhange, in diesem erregten Zwic« gespriich kann man in den beanstiindeten Worten keine Herabsetzung des Offiziersansehens erblickcn, cbenso wic sich niemand iiber den Inštruktor entsetzen wird, wenn er am Obungsplatze oder im Schulzimmer in dcr Erregtmg und im Dicnsteifer dic Rekruten mit verschic« denen Tiernamen betitelt. Treten \vir nun dem Forstcr naher. Auch er ist wie der ihm unterstchende Arbeiteraufseher ein geriebener, cgoistischer Charakter, dessen Vcrkehr die Offiziere auch in Bosnien mciden wiirden, wenn ihnen scine Mani« pulationen bekannt gewesen \viiren. Der Leser \vird bei meiner Schilderung nicht den Eindruck gewinnen, daB den Offizieren die Auswahl des Verkehrs gleichgiltig war, vielmehr wird sein gesunder Menschenverstand ein« sehen, daB Offiziere honette, gesellige Herrcn warcn und cinen honett aussehenden Beamten, der cbcnfalls dem Staate diente und gescllig war, besonders in Bosnicn gern in ihrer Mitte hatten, da ihm nichts Unehrenhaftcs bcvviesen wordcn ist. Der mir gemachte Vorwurf, dafi mcin Buch das Offiziersansehen schadigt, oder schadi« gen kdnnte, wenn seine Weiterverbreitung nicht veri hoten worden ware, ist naeh meiner Ansicht nicht zu» treffend. Alle Erzcugnisse der schreibcnden und malen« den Kunst, und deren gab es Legionen, die vielen Kari« katuren von Offizicrsbildcm auf Ansichtskarten und in Witzbliittem, auch die Offiziere auf der Biihnc haben das Offiziersansehen nicht herabsetzen konnen, es scha« den ihm im jetzigen Volksheer nur jene nicht zahb reichen Soldaten, die, entlassen aus dem Heere, boswillig ganze Miirchen iiber angcblich schlechte Behandlung' beim Militar erzahlen. Die standrcchlliche Aburteilung, wie ich sie auf Seite 496 und 497 geschildert habe, ist wahr und moglich und in den jetzigen Kriegszeiten noch moglicher, wie vor 33 Jahren. DaB er den sentimentalen Ingenieur, der Zeuge der Aburteilung ist, wegjagt, ist begreiflich, denn standrechtliche Amtshandlungcn werdcn nicht vor dem Publikum eingeleitet. Nachdem aber meine Verantwor« tung (Bcilagc 17, Punkt 5) ganz unsachgemaB befunden wurde, werde ich mich dariiber nicht weiter verteidigen. Gewitzigt nehme ich mir ein Blatt vor den Mund. Das Offiziersansehen basiert gewiB nicht auf Duellen, bci denen nicht immer jener, der im Rcchte ist, siegen muB. Ich glaube, daB mcin Lescrkreis die Duelle fiir cine unzcitgcmaBc Institution halt, die einer jeden cthi« schen Grundlage entbehrt. Besonders braucht der Offi« zicrsstand heutzutage durch meine Schilderung eines nicht regclrcchtcn Duclls um sein Ansehcn nicht besorgt zu sein, da ja dieser Stand auf vielen Schlachtfeldern seine Unerschrockcnheit oft und oft an den Tag legt und diese nicht erst in regelrechten Zweikampfen bes weisen mufi. Nun komme ich zu dem allgcmcinen Inhalt mcincs Romans, aus welchem der Staatsanwalt bei Bcginn des Krieges eine Staatsgefahr konstruiert bat. Da muB man fragen: Ja, warum hut der Staatsamvalt dieses gefahrs liche Buch nicht schon im Dczem. 1913, wo es ihm zur Censur vorgelegt wurde, konfisziert? Warum erst 9 Mos nate spater anfangs September 1914? Hatte er rcchtzeitig seine Pflicht getan, wiire dem Autor und dem Offizierss korps eine langwierige, zeitraubendc Prozedur erspart gewesen. Der ehrcnriitliche AusschuB liefi sich \\enigs stens insofern vom Staatsamvalt nicht beeintluBcn, daB er in seinem Vortrag zugesteht, daB der Verfasser nicht direkt auf eine Lostrennung Bosniens von der Monarchie hingearbeitet hat. Ich sage und Sachverstiindige im Lite* raturfach sind meiner tJberzeugung, daB auch indirekt nicht. Ware ich direkt oder indirekt jenem verwerflichen Ziele zugesteuert, so hiitte man gewiB jene Stellen im Buche herausgefunden, wo ich eine solehe Gesinnung auf den Markt trage. Der Roman ist rcalistisch geschrieben. Ich trachete ihm das Zeitkolorit der ersten Jahre der Okkupation von Neu=Osterreich zu geben. Dieser iiuBcre Schcin, niimlich das bosnischc Lokalkolorit, dem Vcrnehmen nach auch Einfliisse der klerikalen Partei, welche dem Verleger des Romans, dem literarischen Vercin «Slov. Matica® feindlich gesinnt ist, ferner die grofic Mobilisies rung haben auf die Censur so eingevvirkt, daB sie staatss feindliche Tendenzen dort sah, wo sie nicht zu finden sind. Die politische Verwaltung hat bei uns seit Beginn des Krieges vieles darangesctzt, um die gute Stimmung de s Volkcs zu verderben. Ich hoffe, dali mir dicsc Kri« tik nicht als ein Verbrechen angerechnet wird. Der vorletztc Satz des Vortragcs lautct: «Dic angcb« lich gute Absicht des Verfasscrs, durch seincn Roman die Liebc des bosnischen Volkcs zur Monarchic zu wecken, kommt wohl nirgends zum Ausdrueke.« Kommt nirgends zum Ausdrucke und ich babe mich mit dicser guten Absicht in der Voruntcrsuchung auch nicht ver« tcidigt, weil ich weiB, daB ich mit einem slovenischcn Buche zu dcn Bosniern nicht reden kann. Hingegen habe ich laut Protokoli, aufgenoinmen mit mir vom Viereraus« schuB des Ehrcnrates am 23. 10. 1914 Pkt. 2 gesagt, daB ich in das Buch cine ideale Liebe zum bosnischen Volke hineingelegt habe und daB ich in dieser Hinsicht mit dem Minister Bilinski ubereinstimmte. Liebe erzcugt Gegenliebe und das hat der Minister haben wollen. Weiters bin ich auf derselben Stelle im Nachsatz an« geklagt, daB sich der Inhalt des Romans nur gegen die in Bosnicn herrschenden staatlichen Verhiiltnisse und Einrichtungcn richtet. Diesc Behauptung bedarf einer Korrektur, denn sonst konnten meine Herren Richter, die wenigstens zu drciviertel das Buch nicht gelesen haben, glauben, ich schreibe etwas uber die gegen« wartigen staatlichen Verhaltnisse. Was ich im Buch er« ziihltc, gcschicht vom 1.7.1881 bis Ende Mai 1882 und das damalige staatliche Verhaltnis Bosniens zu Oster« rcich wird in der Erzahlung' kaum gestreift, aber ja nicht im staatsfeindlichen Sinne. Im Roman werden hauptsiichlich die sozialen Verhiiltnisse vor 33 Jahren geschildert, der Vorkiimpfcr gegen das soziale Elend ist der Ingcnicur, der wegen scincr Menschcnfreundlichkeit mit der Tuslancr Gesellschaft vielfach in Kollision kommt, daftir aber auch durch den Verlust seiner Charge (er war Rcserveoffizier) und Entlassung aus dem Dienste bestraft wird; es hiitte ihm auch Argeres ge« schehen konnen, wenn der gutherzige General nicht sein Gonncr gcwescn wiirc. Was die staatsrechtliche Seite der Okkupation oder gar der Annexion betrifft, dariiber ist im Buche kein Wort der Kritik zu finden. Die sozialen Verhaltnisse und Einrichtungen werden im Roman ofters in zulassi« gen Kritiken und Gegenkritiken der handelnden und redenden Personcn geschildcrt. Ich glaubc der Roman« schriftsteller welchcr Nation immer, auch wenn er Offi« zier ist, darf das. Es wurde in Romanen deutscher Mili« tarschriftsteller (Torrcsani, Bartsch etc.) viel politische Kritik geiibt, besonders «Das deutsche Leid» vom Haupt« mann Bartsch hat wegen seiner volksverhetzenden Richtung im slovenischen Volke boses Blut gemacht, aber der gliicklichere Kollege ist deshalb nicht belarigt wordcn. Mein Buch predigt aber nur Versohnung dem, der es richtig verstehen will. Dariiber wolle der Punkt 3 des Protokolls vom 23. 10.1914 aufgemommen werden. Zum Schlusse bedauere ich, dafi ich in Kriegszeiten vor dem Ehrenrate stehe, da mir die Bcrufung’ gegen einen ungiinstigen Urteilsspruch nur in Friedenszeiten erlaubt ist. 27. 2.1915. Fr. Maselj. 10. «Ehrenrat des k. u. k. Militiirkommandos Graz 1» je dne 27. febr. 1915 M a s 1 j u dostavil obvestilo in prepis sklepa častnega razsodišča «unter Hiniveis auf den § 36 der Vorschrift ftir das ehrenriitliche Verfahren im k. u. k. Heere»: BeschluB. Der beim k. u. k. Militarkmdo Graz 1 fiir Oberoffiziere und Kadetten zusammengesetzte Ehrenrat bat bei der vider den Hptm. Rcchnungsfiihrer Franz Maselj d. R. stattgehabten SchluBverhandlung erkannt: Hptm. Rechnungsfiihrer Franz Maselj d. R. hat dic Standesehre dadurch verletzt, daB er in einem von ihm verfaBten Romane osterreichisch feindliche, politische Tendenz verfolgte; dic Regierung Bosniens und der Hers zegovina auf Grund von Unvahrheit und Dichtung' der Korruption beschuldigte, ferner daB er darin unvahre, das Ansehen des gesamten Offizierskorps hochst scha« digende und dessen Ehre verletzende Begebenheiten schilderte. Laibach, am 27tcn Febcr 1915. Linus Decaneva m. p. Obit. Johann Jarmer m. p. Hptmrechf. Franz Lenart m. p. Hptm. Max Freiherr v. Wodniansky m. p. Major. Alois Lebar m. p. Oberst. Emanuel Šuflaj m. p. Obit. Johann Pokorny m. p. Hptmrechf. Othmar Glaser m. p. Hptmrechf. Witold Rittcr v. Niesiolovski m. p. Hptm. Carl Schiroky m. p. Obstlt. 11. (Koncept.) An das k. u. k. Militar^Kommando Graz. Gegcn den BeschluB des Ehrenrates des k. u. k. Mili* tar*Komdo Graz 1, velcher am 27.2. 1915 gegen mich gefaBt und mir unter Hinweis auf den § 36 der Vor« schrift fiir das ehrenriitl. Vcrfahrcn zugcstellt wurde, melde ich dic Bcrufung an. Mcin Roman «Gospodin Franjo« ist zu Friedenszciten vcrfaBt und ausgegeben wordcn, daher ich es fiir billig crachte, dafi mir dic fiir dic Friedenszciten zuliissige Bcrufung zugestanden wird. Dic Bcrufung begriinde ich mit Folgendem: 1.) In der Untcrsuchung ist mir nicht bcwicscn worden, daB ich cine Ostcrrcich feindlichie, politischc Tendenz verfolgt habe, oder daB ich irgcndwo dic staat« lichen Verhiiltnisse Bosniens zu Ostcrrcich abfiillig oder derart kritisiert hiitte, daB man daraus dem Buche cine solehe Tendenz vorvverfen konnte. Das bosnische Lokal« kolorit des Jahres 1881, in welchem der Roman ge« zeichnet ist, und das bcim Lesepublikum einiges Auf« sehen ervvcckt hat, mag k. k. Staatsanwaltscbaft bci Beginn des gcgenwiirtigen Krieges, als dessen Ursachc auch Bosnicn mitanzusehen ist, erschrcckt und veranlaBt haben, das Buch in Bcschlag zu nehmen. Der von der k. k. Staatsanvvaltschaft gegen das Buch an erster Stelle erhobene Vorwurf, daB es auf Lostrennung zweier PrO« vinzen von Ostcrrcich hinziele, ist so absurd, daB er sogar von mcincn Richtern, den Offizicren, dahin ge« mildert wurde, daB der Roman nicht direkt diesc Tendenz verfolgt. Nirgends tritt eine Tendenz von einer Anglicderung der beiden Provinzen an dic damaligen serbischen Fiirstentiimer hervor. Wenn das Buch von allen meinen Richtern des Offizicrsstandes gelesen und verstanden worden wiire, oder wcnn man Sachverstiindige in Litcratursachcn zu Rate gezogen hiitte, so wiirc diese Anschuldigung gegen das Buch zu nichte g'eworden. Darin \verden dic Bosnicr vom Autor nirgends zur Emporung' gereizt, es wird aber erziihlt, wie sie einander aufzureizen suchten und wie sie vom Auslande aufgereizt wurden; sympathische Bemerkungcn liber dic Insurgenten von 1881/82 kommcn nur insovveit vor, daB ich sie nicht als Schafsdiebe und verlaustcs Gesindel schilderc, Schimpfworte, dcren sich auch das Generalstabswerk, welchcs liber dlesen Aufstand aus« gegeben wurde, nicht bedient; vor der aussichtsloscn Revolution sucht dic Hauptperson dcs Romans, der Ingenieur, die Malkontenten nur abzuhalten (vidc Seitc 189, 200, 434, 435, 502 und andere), und der Autor sclbst bat die revolutionšire Bcvvcgung an keiner Stelle gutgcheiBen. 2. ) Ich wehre mich dagegen, wie schon in der Unter« suehung, daB ich die Regicrung' Bosniens und der Herzog, auf Grund von Unvvahrheit und Dichtung der Korrup« tion beschuldigt habe, denn ich beschreibe nur die Kor« ruption cincs Fdrstcrs und scines Gchilfen, die bel Leuten, vvelche sich in Bosnien bereichern wollten, auch wahr sein kann, bcschuldige aber nirgends dic Rcgie« rung, daB sie von der korruptivcn Handlung eines ihrer niedersten Bcamten unterrichtet und mit ihr einverstan« dcn gewescn wiire. Im Urtcilc des Ehrenrates ist dic Korruption der Bcamten auf die Regicrung libcrtragen worden, wogcgcn ich rckurricrc. 3. ) In meiner Vertcidigungsschrift voro 27. Fe« bruar 1915 habe ich die Beschuldigungen, die im Vor« tragc des ehrenriitlichcn Ausschusses vom 5. 2. 1915 gegen mich wegen Vcrlctzung der Offiziersehrc und des Offiziersanschcns erhoben vvurden, widerlegt, und ich bitte, daB diese Schrift von der hoheren Instanz, d. L von der Berufungsstellc iibcrpriift und gewiirdigt werde. Schon bel der esten Einvernahme durch den ehren« riitlichen ViererausschuB am 23.10.1914 gewann ich den Eindruck, daB sich die amtshandelnden Offiziere von der Anklage der k. k. Staatsanwaltschaft und vom gericht« lichen Urteile beeinfluBt fuhlten, ohne daB das Buch auch nur cin Herr schon gelesen hiittc. In der Offizicrsver* sammlung nahm ich wahr, daB cin Herr das Buch schon gclcscn und cs mit einer fiir mich nicht wohlwollenden Akribie beurteilt. Zum Schlusse fuge ich meiner Berufung beiliegend eine der Beurteilung des Staatsanvvaltes und des Offi* zierskorps diametral entgegengesetzte Kritik des in Klagenfurt erschienenen klerikalen Blattes «Mir» vom 7. Marž 1914 vor. Diese stammt vonVinzenz (!) Podgorc, Kanonikus in Klagenfurt, also von einem Herrn, dem man nicht die Propagierung einer Osterreich feindlichen Tendenz wird unterschicben kbnnen, wie es gegcn mein Buch versucht wird. Die Kritik habc ich nicht bestellt und bezahlt, den Kanonikus kenne ich personlich nicht. Aus dem Herzen ist das Buch genommen, un< schuldig, Herzen wiirmend und ehrlich, wie cs diese Kritik bestatigt. Mir kann cs trotz aller \vidersprechen* den Urteile zu keiner Schande, sondern nur zur Ehre gereichen. Ich bitte daher das k. u. k. Militar*Kommando, meine Berufung giitigst annehmen zu wol!en. Fr. Maselj. 12. Na neuspeh zgornje vloge je «Stationskommandant in Laibach» dne 17. marca 1915 M a. s 1 j a obvestil s sle* dečim odlokom (Res. No. 211 /Pl.): Zufolge Verordnung des k. u. k. Militarkommandos Graz 1, Praš. No. 56222/E. R. vom 14. d. Mts. sind Euer Hochwohlgeborcn auf dic am 10. 3. 1915 vorgelegte Bitte zu verstandigen, daB nach § 36 des Dienstbuches A=46 dem Bcschuldigten das Reeht der Berufung n u r in Fricdenszeiten zusteht. Nach Eri. Praš. No. 10355 vom 3. August 1914 werden allc nach dem 28. Juli 1914 angemeldcten Berufungcn zuriickgelegt und die Durchfiihrung der Beschlusse vom Kriegsministerium angeordnet. Offiziere, die auf diese Weise der Charge verlustig werden, konnen nach erfolgter Demobilisierung um die Wiederaufnahme des Verfahrens bitten. Podpis nečitljiv. 13. Dne 18. aprila 1915. je «K. u. k. Platzkommando in Lai> bach» z odlokom Res. Nr. 283 sporočilo M a s 1 j u izgubo šarže: Vdg. des Milkmdos Graz 1, Praš. Nr. 6278/E. R. vom 11.4.1915. Auf Grund des Beschlusses des vom Militiirkoma mando Graz 1 im Sinne des Erlasses Praš. 10.355 vom 1914 zusammengesetzten Ehrenrates, vom 27. Februar 1. J., mit welchem Euer Wohlg'eboren der Verletzung der Standesehre schuldig crkannt, werden Euer Wohlgeborcn zufolge ErlaB des Kriegsministeriums, Praš. Nr. 3989 vom 18. Marž 1915 gemaB der §§ 31 und 33 des Dienst« buches A =46 der Charge verlustig erklart und als Invalid aus dem Heere entlassen. Der EhrenratbeschluB lautet: «Hptm. Rechnf. Franz M ase 1 j d. R. hat die Standes* ehre dadurch verletzt, daB er in einem vom ihm ver« fafiten Romane osterreichisch feindliche, politische Ten« denz verfolgte; die Rcgierung Bosnicns und der Her« zegowina auf Grund von Uiiwahrheit und Dichtung der Korruption beschuldigte, ferner, daB er darin unwahre, das Ansehen des gesamten Offizierskorps hochst schii« digende und dessen Ehre verletzende Begebenhciten sehildertc®. Von Vorstehendem werden Eucr Wohlgeborcn bei Ausfolgung des zuliegenden Zertifikates mit demi Auf« trage in Kenntnis gesetzt, das letzte Ernennungsdekret und die Eisenbahn«Fahrlegitimation zuversichtlich ehe« stens anher einzuschickcn. 1 Bcilage. Podpis nečitljiv. * Zaplemba «Gospodina Franja« — preklicana. (Razsodba viš. dež. sodišča je bila Slovenski matici do« stavljena 14. junija 1919 in objavljena v Slov. pravniku 1920, 98—101 in v posnetku v «Življenju in svetu«, 26. nov. 1927, 1093-4.) Pr. VII 80/14 Kr. 47/19/4. V imenu Njegovega Veličanstva kralja! Višje deželno kot kasacijsko sodišče v Ljubljani je danes, dne 31. maja 1919, pod predsedstvom predsed« nika viš. dež. sod. Ivana Kavčnika, vpričo podpredsed« nika viš. dež. sod. dr. Rogine, dvornih svetnikov Gabri« jelčiča in Dukiča ter viš. dež. sod. svetnika dr. Kreka kot sodnikov, dalje avskultanta dr. Sajovica kot za« pisnikarja, o ničnostni pritožbi v obrano zakona, vloženi po viš. drž. pravdništvu kot gen. prokuraturi v Ljubija« ni... na podstavi javno opravljene razprave, in ko je zaslišalo poročevalca dvornega svetnika Dukiča ter za« stopnika generalne prokurature predsednika Jegliča, razsodilo: Razsodilo od 5. sept. 1914 Pr. VII 80/14—1, s katerim je deželno kot tiskovno sodišče ljubljansko izreklo, da utemeljuje celotna vsebina neperiodične tiskovine «Go» spodin Franjo«, roman, spisan od Podlimbarskega, izdan in založen po »Slovenski matici« kot XXV. zvezek «Za« bavne knjižnice« v Ljubljani 1913. leta, natisnjen po A. Slatnarju v Kamniku, dejansko stanje hudodelstva po §«u 58 c) in pregreška po §«u 300 k. z. ter je v smislu §«a 489 k. pr. r. potrdilo po državnem pravdništvu odrejeno zaplembo rečene tiskovine, prepovedalo po §§«ih 36 in 37 tisk. zak, od 17. 12. 1862, št. 6 drž. zak. za 1863. leto razširjanje in ukrenilo uničbo zaplenjenih izvodov, kakor tudi razdor stavka cele tiskovine — krši zakon v §§«ih 58 c) in 300 k. z. in v §§*ih 489 in 493 k. pr. r. ter v §§=ih 36 in 37 tisk. zak. od 17. 12. 1862 št. 6 drž. zak. za 1863; le«to razsodilo je razveljavljeno, predlog državnega pravdništva na potrditev zaplembe rečene tiskovine je odbit, zaplemba pa preklicana. Razlogi. Navedeno svoje razsodilo od 5. septembra 1914, Pr. VII 80/14—1 je deželno kot tiskovno sodišče v Ljubljani takole obrazložilo: Roman ima izrazito politično ten« denco. Opisuje podrobno, da je okupacija Bosne in Hercegovine po (avstro«ogrski) monarhiji prinesla de« želi brže vse drugo nego blagoslov, ter da je spravila prebivalstvo v še večjo bedo. Nazorno slika po očividno napačnih in izmišljenih dogodkih grozno popačenost in samovoljnost civilnih in vojaških oblasti ter skuša nas ščuvati domače prebivalstvo zoper le«ta oblastva (§ 300 k. z.). Posebno poudarja tlačenje srbskega dela preb is valstva ter odobruje z raznovrstnimi simpatičnimi opoms bami puntarske pokrete Srbov Bosne in Hercegovine, kar jasno kaže zlasti konec pripovcsti. S tem pa cika na odtrganje spojenih dežel od enotne državne zveze (§ 58 c) k. z.). Toda temu pravnomočnemu razsodilu nedostaje zas konite podlage. Pisce knjige stremi za čisto drugačnim ciljem, nego mu ga podtika izpodbijano razsodilo. Nudi nam poljudno sliko tedanjih življenskih razmer v Bosni in Hercegovini, ki niso bile nikoli rožnate in se niso niti za časa avstrosogrske uprave zdatno zboljšale; žis gosa neizprosno usodopolne hibe avstrosogrskega upravs nega sistema, nesposobnost in zakrknjenost upravnih činiteljev, katere popisuje z živimi bojami in jim spo« naša prirojene ali v dolgoletni avstrijski službi pridob« ljene značajne in moralne napake. To pa ni, nego iskrena kritika razmer in ljudi in trpka ironija, pome« šana z ostro satiro na njih nevzcfržnost. Kritika, in naj je še tako ostra, pa še ni ščuvanje ali hujskanje ali celo veleizdaja. Avstrijski državljani so smeli na vsak mo< goč način svoje mnenje o javnih stvareh nemoteno iz« ražati (čl. 13. osn. zak. od 21.12.1867, št. 142 drž. zak.); po zakonu postavljenih mej takega izražanja ni pisec »Gospodina Franja« prekoračil. Sicer pa je avstrijski državni pravdnik šele proti koncu leta 1914 knjigo za« segel; več kakor poldrugo leto mu torej ni bila na poti, mogel jo je vsakdo brati in razširjati. Zgolj kratek in hiter vpogled v knjigo nam nudi tole sliko. Pisce ugotavlja opetovano, da je bilo ozemlje in ljudstvo Bosne in Hercegovine prej, ko je še ječalo pod turškim jarmom, skrajno zanemarjeno, ter je zato v vsem in povsod zaostalo (gl. str. 6, 47, 62, 449, 464); po« tem izvaja na podlagi mnogih zgledov in natanko ob« razloženih dejstev, da je bila avstro=ogrska uprava v marsičem zavožena, ker je vlada enostavno prenesla svojo ncodkritosrčno poslovno metodo iz povsem dru« gačnih avstrijskih razmer doli na narodno, gospodarsko in kulturno različni Balkan, je pošiljala v okupacijsko ozemlje na sploh manj sposobne, drugorodne, deželnega jezika nezmožne uradnike in častnike, ki niso ljudstva razumevali, niti poznali njegovih vrlin in napak in niso mogli zato uspešno poslovati ter potrebe naroda upoštevati (glej stran 11, 35, 49, 56, 57, 58, 59, 108, 188, 191, 253, 263, 337, 456). Nadalje pripoveduje, da je bila posledica takega nesmotrenega postopanja vlade očitna neprijaznost in nagajivost javnih funkcijonarjev na* pram narodu, katerega so ob vsaki priliki smešili, pso* vali in kruto ž njim ravnali (gl. str. 13, 335, 374), a narod, ne samo, da jih ni mogel spoštovati, nego da se jih je bal in imel za svoje nasprotnike (gl. str. 11, 34, 198, 209, 242, 349, 487). Kljub temu pa — tako se čita v knjigi — je bosenski narod imel trdno zaupanje v avstrijskega cesarja, mu je bil vdan, ga nazival «naš car častiti® in je kazal na prepadno razliko med njim in turškim sultanom (glej str. 98, 171, 204, 395); nikdar ni grajal avstrijske uprave, temveč jo hvalil ter upal v boljše čase, ne samo za me« ščanc, ampak tudi za kmete in vaščane (gl. str. 24, 56, 57, 107, 112, 145, 161). Danice Miloševičeve očeta ozna« čuje pisec «za našo Avstrijo zaslužnega moža, ker je pomagal tirati Turke iz Hercegovine in nam pripravljal pot v deželo® (str. 421); a glavna oseba v romanu, go« spodin Franjo Vilar, nagovarja opetovano svojega pri« jatelja kaludjera Jovico na mir in smotrenost, pobija njegove hajduške naklepe, svari njega in svoje drvarje zoper nasilstva in upornost in izraža svoje prepričanje, da morejo poklicani činitelji ne z okrutnostjo in z me« čem, pač pa s človekoljubnostjo, umnim gospodarstvom in pravico pridobiti ljudstvo za cesarstvo (glej str. 145, 190, 200, 258, 290, 295, 313, 348, 435, 487, 502). Naposled označuje pisec sam svoja izvajanja zgolj za «zlobno kritiko® avstrijske uprave (glej str. 456), potem ko je že z geslom «Istinu reci pa uteci®, postavljenim na čelu knjige (glej str. 5) obečal, da bo samo resnico pisal. Niti zvršetek pripovesti ne more dobromiselnemu čitatelju vzbujati kakih pomislekov. Ni pač nič bolj naravnega, nego da sta se Vilar in Joviča izselila baš v Srbijo. Prvemu so službo v Bosni odpovedali. V Avstriji bi ne bil nič manj «nevaren»; tam bi bil zaman službo iskal. Joviča je bil zaradi svojega hajduškega mišljenja in delovanja povsod zasledovan, tudi v Av« striji bi mu ne bili prizanesli. Obrnila sta se oba tja, kamor ju je vleklo srce. V Belgradu je imel Vilar svojo zaročenko, a Joviča svojo sestro in sorodnico. Samo zlohotnežu bi sc mogla vsiliti neverjetna misel, da je pisec romana zato poslal Vilarja in Jovico Miloševiča v Belgrad, da pokažeta Bošnjakom pot do svobode in dežele, kjer cvete svoboda in kamor bi moral vsak Boš« njak stremeti; besedilo pripovesti za to ne nudi nobene podlage. Tiskovino sodišče, ki je v navedeni vsebini knjige zazrlo ščuvanje zoper gosposko in zoper avstrijska državna oblastva, si očividno ni bilo na jasnem o prav« nih znakih pregreška po §*u 300 k. z. Ni pomislilo, da le«ta zakonita določba zahteva na navlaščno delovanje z namenom, ukrepe, odločbe, ukaze oblastev v nič de« vati, zasmehovati, na nepokornost in upor zoper nje hujskati. Sama presoja oblastvenih opravil in ukrepov, označba, da so napačna, nepremišljena, državi in uprav« Ijenccm kvarna, pa ne krije pojma «ščuvanja», čim ne nagovarja drugih na upor ali vsaj na nepokorščino zo« per take ukrepe in njih povzročitelje. O kakem veleiz« dajniškem podjetju ni najti v knjigi niti sence. Nikjer ni niti z besedico namignjeno na kak punt, na kako vstajo, na kako verolomstvo ali celo odcepljenje komaj prisvojene Bosne in Hercegovino od monarhije. V po« bijancm razsodilu ni povedano, kje in s katerim bese« dilom pisec odobruje puntarski pokret bosenskih Srbov; pač pa zamolčuje razsodilo ravno nasprotno stališče piščevo. Iz gori navedenih vzrokov je bilo ničnostni pritožbi v obrano zakona ugoditi ter razsoditi kakor v izreku sodbe. Višje deželno sodišče v Ljubljani, odd. II., dne 31. maja 1919. Kavčnik. V razsodbi navedene "strani 1. izdaje «Gospodina Fra« nja» odgovarjajo v naši izdaji sledečim stranem: 6 = 3, 11 = 11, 13 = 14, 23 = 30, 24 = 33 in 34, 35 = 50, 47 = 69 in 70, 49 = 72 in 73, 56 = 84 in 85, 57 = 85 in 68, 58 = 87 in 88, 59 = 89 in 90, 62 = 93 in 94, 98 = 153, 107 = 168, 108 = 169, 112 = 176, 136 = 215 in 216, 145 = 231, 161 = 257, 171 = 274, 188 = 302, 190 = 306 in 307, 191 = 308, 198 = 321, 200 = 323, 204 = 330, 209 = 339, 212 = 344 in 345, 242 = 392 in 393, 253 = 411, 258 = 419, 263 = 426, 290 = 471 in 472, 295 = 480. 313 = 509, 335 = 547, 337 = 550, 348 = 568, 349 = 571, 374 = 614, 379 = 621, 395 = 649, 414 = 679, 421 =691, 435 = 715, 449 = 739, 456 = 749 in 750, 464 = 763, 487 = 802, 502 = 872. * Redakcija 2. izdaje «Gospodina Franja«. Dr. Fran Ilešič pripoveduje v svojih «Spominih na Podlimbarskega« (Jutro 3. avgusta 1922), da sta po naro* Čilu odbora Slov. matice pripravljala «Gospodina Franja« z Masljem skupno za tisk. V ta namen sta se sesta* jala med šesto in sedmo uro zjutraj v kavarni «Evropa». «Kaj vse sva v rokopisu izpremenila, se ne spominjam več; to n. pr. vem, da sva mesto «soldateske» češče po* stavila milejši izraz: vlada, vladni krogi. Ko je bil Pod* limbarski pozneje radi svojega romana v preiskavi in se je bilo bati, da bi policija pregledovala tudi rokopis, smo rokopis skrili med krompir v kleti.» — Koncept in za tisk prirejeni rokopis «Gospodina Franja«, kakor tudi vse listine, ki se tičejo usode njegovega romana pred vojaškim častnim sodiščem, mi je Maselj izročil v ne* deljo 4. junija 1916, torej dan pred svojim odhodom v pregnanstvo. Ob tej priliki mi je izrazil željo, da se naj eventualna nova izdaja «Gospodina Franja« priredi po rokopisu in ne po knjigi, za katpro je bilo treba iz pre* vidnosti marsikaj ublažiti. Skupna redakcija je v roko* pišu jasno vidna tako v jezikovnem kakor tudi v vsebin* skcm oziru; zlasti sta črtala različne izjave Joviče Milo* ševiča in Bajičeve majke ter omilila več ostrejših izrazov o avstrijski upravi v zasedenih pokrajinah. Naj nave* dem le nekaj posebno značilnih primerov. Tako sta n. pr. na str. 56 (2. nat., str. 84) ublažila stavek: »Želez* niče in pota nam gradijo, vso deželo objema trda vo* jaška, uradniška in orožniška mreža« v »Železnice in pota nam gradijo, vso deželo objema trda mreža ob* lasti«. — Na str. 55 je za stavkom: «... vse, kar je kri* vično, se zastre z globokim molkom«, izpuščen stavek: »Kako naše ljudi streljajo in obešajo, tega ne povcd6 nikdar v novinah.« (2. nat., str. 82.) — Str. 60.: Miloše* videva sodba: «Svoje sirovosti, kričeče v nebo, ne vidijo in jo prisojajo nam», se glasi pravilno: «Svoje sirovosti, kričeče v nebo, ne vidijo in jo prisojajo ljudem, ki niso zagrešili drugega, nego to, da ne marajo ljubiti onih, ki so prišli s pretvezo, da jih osvobodc starega jarma, pa so jim vrgli na vrat nov, še bolj žuleč jarem. V deželi jim nalagajo bremena, kakršnih prej ni bilo, zaničujejo njih preprosto življenje, v inozemske novine pa pišejo, kako pospešujejo napredek in blagostanje. Ko bi bilo vse res, kar pišejo, bi morala postati Bosna v dvajsetih letih raj Evrope. Doživiš in 'uvidiš, da bo raj samo za tujce, ki bodo bogato plačani zatirali naš rod.» (2. nat., str. 90—1.) — Bierkopfovo mnenje o kulturi (str. 75): «V Bosni mora biti gorjača, s katero ukrotimo te ovčje tatove», je izpopolniti s stavkom: »Praktični moramo biti in sebi moramo pomagati, a ne tem nosorezcem.» (2. nat., str. 117.) — Vilar je domneval, «da mora biti ta človek (Atif Sarajlija) tanka nit v široki mreži policij« stva», pravilno: «da mora biti ta človek ena tistih niti, na katerih visi avstrijska politika v Bosni...« (Str. 97; 2. nat., str. 152.) — Str. 108: «Toda Vilar je bil v svojem tiru ter hotel govoriti«, po rokopisu pa je Vilar govoril tole: »Domači pravijo tako: Poprej je bila pri nas še ne« kaka svoboda z gladom, a sedaj je sužnjost z gladom. Samo nove davke so nam prinesli, a svoboščine nobene. Takšen je začetek kulture.« (2. izd., str. 169.) Seveda je na take besede zapustil strahopetni Hren sobo. — Po prvi izdaji str. 134 se Bajideva majka ni dala ugnati ter je izjavila: »Ti sam sicer ne čutiš, da ravnajo z nami brezobzirno«; a njene besede, namenjene sinu, so bile drugačne: »Tukaj je vsak slabo zapisan pri oblasti, kdor se čuti Srba. Odpovedala bi se načelom tvojega očeta, ko bi moje simpatije šle k onim, ki nadzorujejo srbske ljudi in jih hočejo uničiti. Ti sam sicer ne čutiš, da ravnajo z nami brezobzirno in ščujejo na nas orožnike kakor na stekle pse in da v uradih uspevajo samo takšni gospodje, ki so nam nasprotni.« (2. izd., str. 212.) Enako je bilo izpopolniti njeno primerjanje z Vrzo: «Jaz sem podobna Vrzi« (str. 136) s prvotno izjavo: «Glejte, tako neugnana Vrza sem jaz, ki odkrito in brezobzirno po« vem, kar mislim in kar mi tare srce. Tudi v tem sem sorodna Miloševiču, zato se razumem ž njim ...» (2. nat., str. 215.) — V Vilarjevem dialogu z Buzdugo (114) je izpuščena Vilarjeva opazka: «To vem, da se Bosni slabo godi. Brez števila šejkov se zajeda v njeno telo.« (229.) — Vilarju so se zdeli malone vsi ljudje v bosenskih mestih «prožeti s cinizmom razkoračenega gospodarja« (151), po rokopisu pa: «prožeti s cinizmom razkorače« nega zmagovalca. Davno že niso slavili zmag, no zdaj kultivirajo dve provinci, ki so jih zavojevali pred tremi leti s pooblastilom berlinskega kongresa; utrditi morajo svoje gospostvo, pokazati svojo premoč, zato oholo in z zaničevanjem zro na porobljeno ljudstvo. Vae victis!« (2. nat., str. 241—2.) — Miloševičevo skromno pripombo: »Svojo usodo si določimo sami« (189) je bilo nadome« stiti: «.. .Vsi čutimo, da gre z Bosno navzdol v propast, ako si svoje usode ne določimo sami. Iz Dunaja je treba izsiliti, prostovoljno ne dajo ničesar iz rok. To vedo Italijani in Madžari, ki so za svojo samoupravo prelili potoke krvi, to vemo tudi mi.» (304.) Vilarjev ugovor, da so bosenski Srbi živeli pod sultanom »neko široko handžarsko svobodo... v tej svobodi pa zaostali za sto let za drugimi narodi« (189), je Joviča ovrgel ne samo z nedolžnim stavkom: »Ta vlada pri nas pa nima de« narja za naše šole«, temveč po rokopisu: »Tudi Bolgari so bili pod sultanom, pa glej, kako sedaj napredujejo! Oni so jasen dokaz, kako plehka je trditev, da nismo zreli za avtonomijo, ki nam jo je prisodil svetoštefanski dogovor. Namesto avtonomije so nam v Berlinu pri« sodili avstrijsko vlado, ki ima mnogo denarja za orožje, orožnike in vohune, a nima ga za naše šole.» (304—5.) — Inženjer je v svojem razgretem razgovoru z gozdarjem tega vprašal: «Kakšcn red je to, če je orožnikom do« voljeno, da z gorečim žveplom pečatijo žive roke? Go« vorite, gospod gozdar, ali ne ustvarjamo sami malkon« tentov?» (344), kjer je bil v 1. izdaji (212) prvi stavek izpuščen. — Miloševičevo priznanje, da bi plakal za sestro, «ko bi solze ganile trde ljudi. Treba nam zopet prijeti za puško in handžar» (260), je po rokopisu izpopolniti: «Plakal bi za sestro, ko bi solze ganile vaše trde ljudi. Ker pri Vas ni usmiljenja za Bošnjaka, treba nam zopet prijeti za puško in handžar...» (421). — Bajičeva majka je med vzroki, zakaj so načelnika Pe« sterja premestili v Banjaluko, navedla razen drugih tudi, da so ga spravili odtod njegovi kruti nastopi proti do« mačinom (285) «ter krivičnost in grabežljivost urad« nikov. Baje se je sam cesar izrazil, da so v Tuzli — ,verlotterte Zustande'...» (2. izd., str. 463). — Mnogo milejše poteze je dobil Vilarjev sestanek s stotnikom Hvalibogovskim v zadevi Grgičine globe za njeno kravo (374), kakor jih ima rokopis in po njem naša izdaja na str. 613, kjer mestni poveljnik izjavlja: «Z dobrotami ni šlo, zdaj mora iti s svincem in vislicami.® Itd., itd. — Z raznimi dopolnili po rokopisu pomnožena 2. izdaja se v ostalem ujema s prvo, le nekaj neslovenskih izrazov (kontrakt, primitiven, evidenca, rubrika, tinta, raport, bakla, baciti, izvaditi...) je dobilo domače lice, razen onih, ki jih navaja «Tolmač» na koncu romana (831). Pravopisna doslednost se pri tako obsežnem delu ni dala vseskozi doseči. UUDSKA K. - MORAVCE |f|if .......- ------------------ Domžale trezor 82-3 siv MASELJ F. j Fr. Masi ja/4/2 186 3 Mase 1 j F. 1 0020133370 £ $ % | 'V' ' pef ii $&gm Vimi . fr ' vv : v >, -■fffi , . /.v':., 'L v lislIlS ■ iliilggi ' litli H.ilil ' .•••••• vi' > " d' >3 " y> {{/jr/; •' V V* /■; vV '.t'4