Književnost Propad turjašl\.e graščine - Gozdarstvo turjaške graščine od prehoda v 20. stoletje do 2. svetovne vojne Pred izidom (avgust/september 1999) je obširno delo gozdarja Tomaža Kočarja, ki obravnava gozdno veleposest grofov s Turjaka. Od pomladi leta 1988 pa do danes, tj. v enajstih letih, se je nabralo res veliko gradiva (skoraj 300 strani formata Gozdarskega vest- nika, 60 fotografij, 5 kart in več skic). Slovenska kraje\Tiazgodovinaje bila vedno v veliki meri odvisna od amaterskih zgodovinarjev. Ti so se ponavadi s svojimi publikacijami oddolžili svojim rojstnim krajem ali pa krajem svojega službovanja. Tomaž Kočar, diplomirani inženir gozdarstva, ni klasičen amaterski zgodovinar, saj raziskuje svoje ožje, to je gozdarsko področje. Čeprav se je v svojem življenju uspešno ukvarjal predvsem z varovanjem in urejanjem gozdov, pa so njegove raziskave bolj usmer- jene v smer, ki bi jo lahko imenovali življenje z goz- dom, kar pomeni, da gozd ljudi tudi preživlja. Zelo ga zanima tudi teh niška dediščina. Tako ima izjemno pre- tanjen posluh za vodne žage in mlinska kolesa sploh, ki jih raziskuje na širšem slovenskem področju. Leta 1997 je objavil knjigo Vodni pogani v borovniški kotli- ni, zgrajeni pred 2. svetovno vojno. Knjiga "Propad turjaške graščine", s katere gozdovi se je Tomaž Kočar poklicno ukvarjal, je posvečena gospodarstvu ene najbolj znamenitih kranjskih ple- miških rodbin, grofovski turjaški veji Auerspergov. Njihova posest med našimi nekdanjimi zemljiškimi gospostvi ni bila nekaj izjenmega, vendar pa je bila vseeno tako velika, da je funkcionirala kot gozdna veleposest. Naše nekdanje plemstvo je zelo težko dojelo, kaj se je z odpravo fevdalizma z njim pravzaprav zgodilo. Izpada rednih vsakoletnih fevdalnih dohodkov niso in niso mogli nadomestiti. Preobrazba zemljiških go- sposk v kapitalistične obrate je bila zelo počasna, za mnoge prepočasna in neuspešna, saj so morali graščine zaradi prezadolženosti prodati. Gospodarsko življenje nekdanje slavne kranjske plemiške rodbine, grofov Turjaških, v zadnjih deset- letjih njenega aktivnega delovanja na Kranjskem je bi lo predvsem v znamenju nekakšnega zapoznelega gospodarskega prebujanja, ki gaje ilustrirala usmeri- tev v žagarstvo kot najnižjo stopnjo lesnopredelovalne Go z dV 57 ( 1999) 5-6 industrije. Odnos do napredka se je kazal predvsem v razmerju med vodnimi in parnimi žagami, saj so le-te zagotavljale ne le trajnejše izkoriščanje lesnih zalog, ampak tudi izkoristek teh tam, kjer ni bilo na razpolago zadovoljivih vodnih virov. Zdi se, da bi veleposest preživela, če je ne bi zatrla politika, najprej staro- jugoslovanska z agrarna refonno, med vojno uničenje gradu, po vojni pa preprečitev njegove obnove, k.i so jo zahtevali kmetje, in seveda razlastitev "sovražnikov naroda", kar Auerspergi nikoli niso bili. Politično uni- čenje ene naših najslavnejših in najstarejših plemiških družin, ki pa ni bila pripravljena sprejeti jugoslovan- stva, predstavlja enega izmed vrhov nerazsodnosti slovenske politike. Zaradi uničenja veleposestniškega gospodarskega arhiva po 2. svetovni vojni se je moral Tomaž Kočar nasloniti na arhivsko gradivo, povezano s predvojna agrarna reformo, in na ustne vire. Poleg posestnih razmer in gradnje žag ter njihove tehnične opremlje- nosti so ga zanimali predvsem delavci na veleposestvu. V knjigi jim posveča veliko prostora, kar daje knjigi izjemno vrednost. Pred nami tako zaživi svet med Ljubljano, Turjakom, Krimom in Mokrcem. Kočarjeva knjiga zato ni pusta, kot se pogosto dogaja gospodars- kim in socialnim pregledom, ampak izjemno pripoved- na, človeško topla pa tudi tragična. Avtor je prisluhnil vsem, tudi najnegativnejšim govoricam in jih soočal z javnim mnenjem. Trudil seje za objektivno pripoved in jo v večini primerov tudi dosegel. Presegel je nek- danje črno-belo slikanje, ki pozna neskončno dobre in uboge delavce ter hudobne in zanikrne delodajalce. Pred desetletjem je bil v slovenski znanosti dosežen dogovor, da mora vsaka znanstvena disciplina sama skrbeti za raziskovanje svoje preteklosti. Gozdarji jemljejo ta dogovor še najbolj resno in so pri tem tudi najbolj učinkoviti. Čeprav bodo imeli zgodovinarji na nekatera splošna dejstva, ki jih navaja avtor iz širše zgodovine, upravičene pripombe, pa se bodo lahko z gospodarsko-socialnega področja knjige izjemno ve- liko naučili . To je bilo tudi odločilno pri sklepu ured- ništva Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgo- dovino, da v organizacijskem pogledu pomaga avtorju pri izdaji knjige. Stane Granda 281