ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 696 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 689–699 Kopra in sosednjih krajev, zlasti iz Pirana, Trsta, Milj in Novigrada. Ob tem sledimo tudi problematiki o koprskih zdravnikih, tja od prvih statutarnih določil iz leta 1423 pa do uglednega in slavnega Santoria Santoria, ki je umrl leta 1636 in ponesel slavo svojega rojstnega mesta tudi širom po Evropi. Sam nastanek bolnišnice pa je, kot navaja avtorica, povezan z delovanjem servitskega reda oziroma njihovega samostana, kamor se je leta 1810 skupaj s sirotišnico preselil špital sv. Nazarija, ki pa je status javne mestne ustanove pridobil šele leta 1821, z odlokom notranjega ministrstva iz leta 1859 pa je bil uradno potrjen tudi nastanek deželne bolnišnice v Kopru. Avtorica se v tem poglavju posveča zlasti vprašanjem o skrbi za oskrbovance, o upravljanju bolnišnice, dolžnostih bolnišničnega inšpektorja in jedilnikom za oskrbovance. Tekstualni del dopolnjuje bogato in estetsko ter nazorno oblikovano slikovno gradivo, tako faksimili nekaterih dokumentov kot reprodukcije portretov, napisnih plošč, zunanjščin in notranjščin nekdanje bolnišnice, kakor tudi številni grafikoni, delo pa zaključuje bogat izbor virov in literature ter povzetek v italijanskem jeziku. Čeprav se je avtorica navedene problematike delo- ma že dotaknila v preteklih letih, zlasti v svojem obse- žnem delu »Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike« (Koper, 2011) in »Koprska rodbina Grisoni in njene sorodstvene povezave« (Koper, 2016), je pričujoče delo pomemben doprinos in dopolnitev s področja socialne problematike oziroma zdravstvene službe in dobrodelnih ustanov na obalnem območju, zlasti pa v Kopru tako v beneškem obdobju kot celo- tnem 19. stoletju, s tem pa je ob dosedanjih delih s tu- kajšnjega območja, dodobra osvetlila tudi področje, ki kaže na odnos tedanje družbe, kakor tudi samih držav- nih ustanov, do socialne problematike, ki je v duhu raz- svetljenskih idej čedalje bolj stopala v ospredje. Salvator Žitko Lenart Škof: ANTIGONINE SESTRE: O MATRICI LJUBEZNI. Ljubljana, Slovenska matica, 2018, 325 strani. V letu 2018 je pri založbi Slovenski matici – Alma mater! – izšlo nadaljevanje raziskovalnega poglavja filozofa prof. dr. Lenarta Škofa z naslovom Antigonine sestre: O matrici ljubezni. Gre za drugi del zajetne, bo- gate in kompleksne trilogije o etiki in novi kozmologiji, ki se je leta 2012 začela z delom Etika diha in atmosfe- ra politike in se bo zaključila z mistično-elementarno filozofsko teologijo življenja. Škof se na pretočnem in z intelektualnim kisikom bogatem obrobju filozofsko-te- ološkega diskurza poglablja v izredno sodobno polje raziskovanja, ki išče svoj življenjski prostor in se ne- kako znajde na »svojem«, v tihi pristavi novodobnega akademskega vrtičkastva. Ta posameznim specialistom sicer dovoljuje, da ostajajo (zaprti) znotraj svojega ra- ziskovalnega področja, ne omogoča pa vselej, da bi ra- ziskovalne vsebine legitimno prodrle v nek enotni, od- prto dialoški, celostni in transdisciplinarni, da ne rečem polihistorski, humani(stični) akademski prostor. V ne- kakšni mónadologiji znanstvenih disciplin je multituda akademikov zaposlena z igranjem – eironeia, oh Sokrat, smrtni nesporazum! – teatra videza pluralnosti, morda pa – eidos, tako razvidno, da bolj ne more biti – le redki iščejo (in kaj šele najdejo) dotik z drugim/o (oddelkom, fakulteto, univerzo, paradigmo, kolegom). V tem global- nem kontekstu transhumanizma – pri čemer na Sloven- skem polnomočne humanistične zavesti nikdar ni bilo – je vloga tovrstnih raziskav, kot je Škofova, bistvena, saj ohranja plamenico Znanosti vitalno, v gibanju, na pre- pihu, pri življenju. Ni je namreč znanosti brez dialoga: kar ji »prihaja na pot, iz tega ustvarja samemu sebi snov. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 697 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 689–699 Je kakor ogenj, če se prime netiva, ki pade vanj. Brleča lučka bi se zadušila pod njim, svetal plamen pa ga pri tej priči osvoji in použije in prav zavoljo njega še više za- plapola.« (M. A. Avrelij: Dnevnik cesarja Marka Avrelija. Ljubljana, Slovenska matica, 1971, IV, 1, 57). Za začetek nekaj – verjamemo nepotrebnih – besed o delu prof. dr. Lenarta Škofa, predstojnika Inštituta za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, gostujočega profesorja na Teološki fakulteti in Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ter na Nian Tien Institute (Avstralija) in predavatelja na Alma Mater Euro- paea ECM ter IHS. Po diplomi iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti je magistriral in iz filozofije Arthurja Schopenhauerja doktoriral na Teološki fakulteti. Od te- daj se ukvarja z mnogimi raziskovalnimi področji na presečišču filozofije in teologije, od etike sočutja in solidarnosti ter politične etike preko filozofije medkul- turnosti in pragmatizma do področja zgodovine in an- tropologije religij. Škofov zadnji književni podvig lahko štejemo za izdelek zrelosti motrečega človeka, ki sega v bitno jedro realnosti in odkriva, kar je v minljivem več- nega tako, da povezuje in zavezuje k sebi metafizično in fizično, možnost in dej, etični imperativ in kompro- mis vsakdanjosti. Avtor prebuja slovensko otopelo bla- govitost s klicem po nujnosti etike, ki že stoletja odme- va kot nekakšen Tukaj stojim! Etika je brezkompromisna dejavnost, je Škof zatrdil na nedavni predstavitvi knjige v tržaškem Narodnem domu (vsebinam dogodka lahko prisluhnete na spletni strani Slovenskega filozofskega društva), pa vendar se ta steka v konktetna dejanja in geste, kot so matrice simbolnih sester grške junakinje in princese Antigone, h katerim dospemo kmalu. Spet Tru- barjev, pardon, stati inu obstati, braniti (načela drugega) na okopih, zasedati prostor (odpora): etika je vselej in- vesticija v izgubo, v njej ni (in ne more biti) pogajanja, njeni zakoni legitimno ustvarjajo aporije, slepe ulice misli. Etika je nujnost, tako je in ne more drugače biti: kompromisi nastopijo šele kasneje, pri njenih razveja- nih aplikacijah (glej na primer bioetične dileme). Filo- zofija etike igra danes vlogo nekakšne retrogarde, kot je svojo oboroženo duhovno službo v bran nemški vojski za časa prve svetovne vojne imenoval Thomas Mann. Opozarjam na predvojno in medvojno korespondenco med bratoma Mann, ki današnjemu bralcu ponuja obilo razširjevalnih pomislekov o raznolikosti pojavnih oblik odpora. Ali niso neprecenljive – in v osrednji Sloveniji spregledane – freske s sakralno-politično vsebino Toneta Kralja v desetinah primorskih cerkva nekaj takšnega kot po(po)lna tišina, nenasilen odpor, aktivno državljanstvo laičnega kristjana? Na to temo je neobhodno potrebno orodje bogata monografija Egona Pelikana z naslovom Tone Kralj in prostor meje (Ljubljana, Cankarjeva za- ložba, 2016). Zečeti od začetka, bi rekel »nekdo«, zače- ti iz ljubezni in v preobilju ljubezni, presoja Škof. Prvo poglavje knjižne trilogije se posveča preizpra- ševanju prostorov za intersubjektivne, torej medčlo- veške geste in otvarja raziskovanje diha. Škofova filo- zofska teologija kljub nujnosti metafizičnega pogleda na etične probleme ostaja zvesta konkretnim gestam telesnega življenja: dotiku, sapi, solzam. Kot zev naše ranljivosti se prostor duhovnega dialoga začne s teles- nim korakom, ki je bolj kot korak naprej k odkrivanju drugega, korak na-proti k spoštljivi distanci do njego- ve posamičnosti, kot prag oddaljene bližine do njega (ki je v nas) in nas (ki smo v njem). Knjiga, ki jo tu predstavljamo, z raznolikostjo vsebine in bogatostjo pomenov nadaljuje nakazano raziskovalno pot. Kakor je Jezus Arhimedova točka krščanstva, tako je Antigona v zgodnji evropski misli ničelna točka etike. Mit gr- ške junakinje Antigone, hčere Ojdipa in Jokaste, kot vemo v klasični različici opisuje istoimenska Sofokle- jeva drama, v kateri se tragična zgodba Tebanske kral- jeve družine stopnjuje v bolečem crescendu. Žalost je hčerka incestuoznega zakona podedovala, takorekoč v zibko ji je položena. S sestro Ismeno se njena pot nadaljuje spremljaje slepega očeta v pregnanstvo do njegove smrti, ko se vrne v domače mesto, kjer skuša neuspešno preprečiti prerokovani dvoboj med brati. Njena zgodba se konča tako, kot se je začela: s smrtjo in z nadlogami, z mukami in bolečino. Toda v eksis- tencialni nujnosti trpljenja se kot Lotosov cvet rojeva zgodba ženskega junaštva, slavospev volji in hvalnica ljubezni (do življenja). Škofovo delo je poskus genealogije ljubezni skozi mitološke, filozofske in teološke like in njihove zgodbe, ki kot nekakšne matrice opozarjajo na etične dileme, ki jih vsebuje kazalo evropskega človeka – ali se še prepoznamo v njem? – ter hkrati na mnoge izgubljene priložnosti teološke in filozofske etike. Knjiga, posvečena Antigoninim simbolnim sestram, predstavlja premislek njihovih filozofsko-kozmološko- teoloških sporočilnosti. Tebanska princesa prisluhne zgodbam ženskih božanstev arhaične grške dobe, kot je Okeanova hčerka Metida, sooča se s starimi kozmološkimi matricami (chóra), bralstvu najbližji pa so nedvomno liki herojskih žensk, od romantične Savitri iz sanskrtskega epa Mahabharata, Alkestide iz istoimenske grške Evripidove drame tja do slovenske mitološke matere Lepe Vide, ki se je ujela v tujčevo (!) past in v bivanjski brezizhodnosti izbrala smrt v morju Adrijanskem, pod belim apnenčastim skalov- jem Devinskega gradu. Škof se nadalje ukvarja z vlo- go žensk in ženskega počela v judovsko-krščanskem okviru (Neznanka iz Betlehema, Modrost iz Pregovo- rov Nove zaveze, Marija v okviru sodobne katoliške filozofske teologije), najbližje strogo filozofski refleksiji pa so tri teme: preučevanje ženskega vprašanja skozi misel o Clari nemškega idealista Friedricha Schellinga, heideggerjanski premisleki o Biti v navezavi na grško mitologijo ter vprašanje spiritualno-telesnih gest so- čutja in ljubezni v prehodu k dobi Diha ali Sape skozi delo francoske filozofinje Luce Irigaray. V nadaljevanju bomo poglobili nekaj za recenzenta ključnih matric, ki jih delo ponuja. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 698 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 689–699 S propadom razsvetljenskih sanj o emancipaciji človeka in družbe skozi izobrazbo ali, bolje rečeno, razkrivanje resnice ali približevanje k noumenalnemu jedru dejanskosti, se je porušil dvainvečtisočletni načrt etičnega intelektualizma, antičnega nauka, po kate- rem je človek po naravi dober in teži k dobremu ter se zmotno/zlobno/grešno obnaša ne zanalašč, zavestno, temveč iz nevednosti: kdor bo spoznal resnico, ki je dobra, bo prav tako tudi deloval. Z odkritjem neza- vednega in s historično izkušnjo absolutnega zla v 20. stoletju je postalo jasno, da se je ravnovesje spoznan- ja in volje, resnice in dobrega, védnosti in ljubezni, gnoseologije in etike za vselej podrlo. Potrebno je (bilo) premisliti sam temelj zahodne etične misli. Če resnica ne prinaša več dobrega, bo potrebno izvore etičnemu delovanju iskati kje drugje kot v razumu. Delo francoskega filozofa Emmanuela Levinasa je utemeljilo sodobno prepričanje, po katerem je etika predpostavka, torej pogoj (etičnega) mišljenja. Vsaka misel se začne z etičnim premislekom, uči Levinasov dedič na Slovenskem Edvard Kovač (glej intervju izpod peresa avtorja te recenzije z naslovom Človeštvo se bo ohranilo… Novi glas, 28. 9. 2012, 17). Delo Lenarta Škofa lahko umestimo v miselni kontekst prehoda od etike resnice (mimo etike odgovornosti in dolžnosti) k etiki ponižnosti. Človekova ontološka šibkost po- stane rešilni čoln za (spozavanje) drugega. Človeška nevednost, nepopolnost, pomanjkljivost, nesklenje- nost, končnost, minljivost, šibkost, nežnost, ranljivost, zmotljivost, žalost so mostišče k iskanju drugega. Škof opozarja na pomensko zaodrje sočutja, ki je bližje poj- mu sožalja: (ob)čutiti drugega v njegovi bolečini, pre- poznavati njegovo trpljenje in (se) prepoznati v njem, kajti oba sva (sočloveka) v bolesti življenja. Vsaj od filozofskih raziskovanj epikurejcev in stoikov je jasno, da se ljudje lahko prepoznamo (kot soljudje, sorodniki, sotrpini) kot trpeča bitja, torej v izkušnji naše zmož- nosti (zaznavanja) trpljenja. Novi kozmopolitizem izhaja iz taistega zakona človeške narave, ki kot phar- makon (če na tem mestu opustimo sicer intrigantno genezo grškega obreda pharmakon, ki mu v judovskem prostoru pravijo grešni kozel, pa vsaj razmislimo o slo- vitemu geslu švicarskega renesančnega znanstvenika Paracelsusa »Vse je strup in nič ni neškodljivo, samo odmerek loči zdravilo od strupa.«) odpira novo zavest naše (etične) človeškosti: sočutje/sožalost, milost, od- puščanje, hvaležnost, svetovljanstvo, sprava. Marta in Marija (Luka 10, 38–42), dejavnost in kontemplacija. Najlepši spomenik matričnemu odnosu Marte in Mari- je ter nujne skladnosti dejavnega in kontemplativnega življenja – vita activa in contemplativa – je napisal ita- lijanski humanist Cristoforo Landino v delu Razprave v Kamáldoliju (Disputationes camaldulenses, 1474). Etika šibkosti izpostavlja graditeljsko vlogo pomanj- kanja, rodovitnost ozaveščanja in priznanja lastne ran- ljivosti. Šibkost postane vrlina, dodana vrednost, točka stika in dotika z drugim (v nas). »Bližina šibkosti nas uči poslušanja, učenja iz ljubezni in bližine, pozornosti in sočutne naklonjenosti.« (str. 18) Škofov postludij z naslovom Žalostinka za otrokom: o skrajni ranljivosti in o ljubezni do gostoljubja je tako posvečen aktualne- mu premisleku tragične zgodbe Ajlana Kurdija, trilet- nega otroka iz Sirije, ki je leta 2015 skupaj z mamo in bratom umrl v eni najodmevnejših migrantskih nesreč sodobnosti. Fotografija otrokovega trupla ob peščenih obalah Turčije je prepotovala svet: žalost ob pogledu na nepravičnost otroške smrti postane tragedija ob spo- znanju geopolitičnih vozlov migrantske krize. V dneh, ko se razvnemajo vojaški spopadi na sirsko-turški meji, se sprašujemo, ali mora sirski (in kurdski!) narod nase prevzeti bolečino mednarodnih sporov in kot grešni kozel katalizirati transčloveške interese velikih politič- nih silnic. Sodobna kozmopolitska moralnost skozi etiko so- čutja torej izpostavlja moč šibkega človeka, pravi pro- tipol postničejanski volji po močnemu človeku, protite- lo novodobni plitvini smisla in duha, brez vsakršnega dostojanstva zakrinkani v (samooklicano) progresivnost. Škof si sposoja besede Jeana Vaniera, ki v delu Izvir solza takole piše: »Ne išči družbe močnih, temveč se ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 699 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 689–699 spusti po lestvici navzdol in se srečaj z najbolj ubogimi, ne zato, da bi zanje nekaj naredil, niti ne zato, da bi bil ponosen, ker si storil nekaj dobrega. Spusti se, da bi se z njimi preprosto srečal, da bi z njimi vstopil v občestvo, da bi z njimi navezal prijateljstvo« (J. Vanier: Izvir solza. Ljubljana, Družina, 2017, 58). Tišina je osnova vsakršnega dialoga in spoštovanja drugega; a ne katerakoli tišina, temveč gosta, poln(opo- mensk)a, takorekoč milostljiva in odrešenjska tišina, neke vrste kontemplativna dejavnost, ki jo Škof ime- nuje polni molk. Avtorjeva analiza konceptov belgijske filozofinje Luce Irigaray asocira na delo postmodernis- tične ameriške feministke Avital Ronell, ki opozarja, kako je težko bitnosti (človeka, nečloveške živali, na- ravno okolje) ohraniti radikalno odprte, gojiti njihovo nesklenjenost tako, da jih sprejmemo kot nerazložljive, nerazumljive, absolutne drugosti. Drugemu se lahko približamo tako, da ohranimo z njim in do njega neko eksistencialno razdaljo, da ga ne kategoriziramo v pol- je pomena, resnice in vrednot, temveč ga sprejmemo kot arbitrarni izbruh nečesa, kar ni mogoče neovrgljivo ujeti. Drugi je preprosto tam in hkrati tukaj v svoji ne- ponovljivi bitnosti. Zahtevno in vznemirjujoče, nekako nečloveško in prav zato tako nujno, da pustimo stvari take, kot so, v svoji odprtosti. Formalno gledano gre za obliko vzdržnosti in odrekanja, reči »ne« takojšnje- mu zadovoljevanju tega, čemur Žižek pravi skušnjava smisla. Tako kot v prehrani, tudi v mišljenju – hitra hra- na (junk food) in hitra misel (junk thought). Povzemam iz dokumentarca Examined life režiserke Astre Taylor (Zeitgeist films 2008). Škof seveda ne širi kakega banal- nega slepouličja etične relativnosti, češ da ima vsak svoj (in vedno) prav, temveč bodri k epistemološkemu delu, k raziskovanju meja lastne (ne)etičnosti. Do kam sega moja etična odgovornost, kdaj moram in do kje lahko etično reagiram, kje gre celo suspendirati svoje etično delovanje. V sodobnem svetu ni več mogoče legitimizirati etičnega dogmatizma, morda je celo čas za priznanje vzdržnosti etičnega presojanja, nekakšen etični epoché. Pa vendar poznamo stranpota fragmen- tacije etičnega. Živimo v dobi Telemahov, Odisejevi si- novi s(m)o. Povojne generacije so Očeta najprej ubile in se nato prelevile v vsemogočno pošast z imenom Narciz. Nove generacije ob obali gledajo na morje in čakajo, kot Telemahi ali Godoji, da se nekaj, nekdo, njihov Oče morda, vrne na dom. Toda z morja se ne vračajo spomeniki, nepremagljive flote, strankarski dik- tatorji, avtoritarni in karizmatični liderji, ljudje-bogovi, očetje-gospodarji. Vračajo se zlomljeni drobci, krhki in zdelani mornarji, poraženi očetje, reveži, propadli režiserji, prekerni učitelji, migranti, odpuščeni delavci. Slavni Homerjev ep je, prej kot pustolovska odisejada, velika zgodba o vrnitvi šibkega (očeta). S posledicami »zatona očetovstva« se z gledišča filozofske psihoana- lize ukvarja italijanski mislec M. Recalcati, med dru- gim v delu Il complesso di Telemaco: Genitori e figli dopo il tramonto del padre (Milano, Feltrinelli, 2013; v slovenščini – vexata quaestio – še nimamo niti enega prevoda njegovih del). Mladina išče in čaka preprostih pričevalev naše (etične) človeškosti. Škofovo dolgoletno ukvarjanje z medkulturno filozofijo privre na dan kot novum pri vprašanju otro- kovega rojstva, ali bolje prihoda otroške singularnosti. Misel na otroka je zanj prvotna gesta vsake filozofije. Otrok kot začetek in kot prihodnost, otrok kot živo, člo- veško življenje, ki presega biološko preživetje, otrok kot srčika dobrote in ljubezni, kot Buda, ki je v nas in ki nas dela budne, prebujene v naši človeškosti. Po stoletju ek- sistencial(istič)ne obsedenosti s koncem in utesnjujočih spekulacij o fenomenu biti-k-smrti (filozofi se radi ode- vajo s statusom črnine), je nastopil čas za obsedenost s fenomenom biti-od-rojstva ali bolje rojstvenosti, kot je čudež novega začetka označila Hannah Arendt (glej: A. Mlinar: Pojem »rojstvenosti« pri Hannah Arendt in bioetika: refleksija. Bogoslovni vestnik, 70, 2, 2010, 207–216). Nazadnje bi opozorili, da se Škofovo prestrezanje genealogije ljubezni umešča v kontekst preizpraševanja miselnega in vrednotnega kazala evropskega človeka, ki ga vedno manj prepoznamo kot svojega, saj ga ved- no manj poznamo. Ali znamo prisluhniti tisočletnemu dvogovoru zgodovinskega in simbolnega, svetega in posvetnega v evropskih civilizacijskih vsebinah? Ali znamo razločevati in prepoznavati njihove ločnice in stičnice, ali čutimo njihovo globokomorsko vplivnost? V tem smislu so vsebine judovsko-krščanske tradicije neizčrpen bazen likov, zgodb in matric, ki nas ukore- ninjajo v prostor večne in univerzalne simbolne govori- ce. O (ne)aktualnosti evropske misli se sprašuje že Alojz Rebula v veličastnem romanu Zeleno izgnanstvo, v tem veličastnem spomeniku življenja na limesu latinskega in slovanskega sveta, ta majestatična slutnja Nove obale, v kateri smo tudi Sloveni odigrali svojo (čeprav stransko) vlogo. Kot v debati o turških vpadih opozarja kraške- ga duhovnika Tilna Kontovelskega humanist Enej Silvij Piccolomini, velik diplomat in tržaški škof, nasprotnih Celjskih grofov in kasnejši papež Pij II., tako takrat kot tudi danes, gre »za nekaj, kar presega vrelo olje, ki naj se zliva na neke butice. […] Gre za sredozemskost naše vizije tako rekoč, za njeno uravnovešenost, za njeno hu- manost ...« (A. Rebula: Zeleno izgnanstvo. Ljubljana, Slovenska matica, 1981, 118). Tudi tu zamujena prilož- nost, tragični nesporazum, nedovršene in neizpolnjene humanistične sanje? Življenjsko delo prof. dr. Lenarta Škofa ponuja razvejano paleto arhetipskih miselnih orodij, ki zahtevnega bralca opremijo za sodoben filozofski premislek o novih dimenzijah sobivanja in stikanja v zarji medkulturne paradigme. Knjiga je pomemben doprinos pri vzpostavitvi ogrodja pedagogike šibkosti, ki lahko s svežimi matričnimi koordinatami prevetri novo zavest naše človeškosti. Jernej Šček