MILOSRČNI PAVLE
Dolina se je radovala v novem pomladnem zc-lenju. Holmi so zazeleneli in pevci so se ogflašali v tihih samotnih gričih. Z novo pomladjo je prišlo novo življenje. Vse je bilo v naravi tako sveže in skrivnostno-praznično. Lahna sapica je vela preko polja in plula med ponosne smreke.
Tam gori v bregu nad vasjo so se igrali otroci, zbrani z vseh vetrov razstresene vasi. Brezskrbno st> skakali po bregu in se drvili in skrivali. Bili so veseli nove pomladi in božjega solnca in igre so bili veseli. Njihovo življenje je bila najlepša pomlad.
nOho, Tonček, Janko, kleščmana imam!"
In priletcli so v hipu otroci in obstopili Mlinar-jevcga Pavleta, ki je držal v roki črno živalco in jo razkazoval okolistoječim.
»Kje si ga pa dobil," vpraša radovedno Čebu-larjev Janko.
»Tukajle je Iezel črez tole skalo, pa sem ga za-lotil. Pa velik je; no, le poglej ga, saj te ne bo snedel. Nič se ga ne boj!"
BPavle, nastavi mu prst, boš videl, če kaj uščipne," svetuje Janko.
»Lej ga porcdneža! Kar ti mu pom61i celo roko, če hočeš! Boš videl, če ti bo prizanesel."
BMeni ga daj, Pavle! Spravim ga in doma dencm v škatlico. Bom videl, koliko časa bo živel."
nČemu ti bo?! — Ne dam ti ga. Tukaj ga po-ložim nazaj, kjer sem ga našel. Naj živi živalca! Ni-kotnur ne stori nič hudega; čemu bi ga človek mučil?"
In Pavle ga res položi nazaj na skalo, kjer ga je našel. Nato pa zleti po bregu iskat svojih tovarišev, ki so se igrali skrivalnice. V hipu pa stopi Janko h kleščmanu in ga prime v roko. Pa mu pride v glavo poredna misel. V roki držeč kleščmana steče za Pav-letom. Ko ga dohiti, mu skrivaj položi kleščmana na hrbet. Pavle ga ne opazi, satno čudno se mu zdi, da je Janko tako boječe stekel mimo njega.
118 
Tedaj začuti Pavle, da nekaj leze po njegovem hrbtu. Stegne roko in v naglici prime črnega kleščma-na, črni kleščman pa njega. Iz prsta se Pavletu pocedi kri. Kleščmana izpusti iz roke, da pade na tla. A še preden pride do studenca, kjer si izpere krvavi prst, sklene maščevanje Jankotu. A takoj se premisli. Na-vdahne ga pametnejša tnisel: Kaj bi tepel Jankota, da bi jokal in me tožil doma? Nič mu ne prizadenem. Bo žc še prav prišlo; Janko še sam nc ve, kako.
\                        •  "  '
Pa res ni bilo dolgo, ko naleti Pavle na Jankota pred Bonačevo hišo. Jokal je revček in si brisal solze z rokavom. Gledal je v tla, kot bi iskal nekaj izgub-Ijenega.
nKaj pa ti je, Janko," ga nagovori Pavle.
nPomagaj mi iskati, Pavle! Dvajsetico so mi dali oče, naj grem po olja v prodajalno. Pa sem letel in izgubil dvajsetico. Tukajle nekje mi je padla iz roke."
flNič se ne jokaj, se bo že dobila!"
^Tepcn bom doma, hudo tcpen, če ne najdem, oh!"-------— ln zasolzil se je janko vnovič.
BNikari se ne cmeri, če je ne najdeš! Viš, da si ves v solzah, da niti gledati ne moreš. V zemljo se ni udrla, dobiti se mora," ga tolaži MUnarjev Pavle.
In iskala sta in prebrskala vse kamenčke na cesti. Pavle je imel srečo in je res našel izgubljeno dvajsetico.
,,Tukaj jo imaš, Janko! Ali nisem rekel, da se mora najti!"
nO. Bog ti plačaj, Pavle! Dobroto si mi storil."
»Tp sem zato storil, ker si mi zadnjič del klešč-mana na hrbet, da me je potem spakovec ugriznil. Le zapomni si!"
Te bcsede so ga globoko presunile v duši. Da mu Pavlc tako velikodušno odpušča, se je čudil. Sklenil pa je za trdno, da ne bo nikoli več storil nič žalega ne ponižnemu Pavletu, ne komu drugemu.
Vukovoj
S4   119   PS