Fr. Grfrec i Drugi frisinški spomenik
Prva izdaja frisinških spomenikov po vsem svojem pojavu kaže, da važnost teh najstarejših prič našega jezika presega meje naše domače književne zgodovine; izšla je namreč v Petrogradu 1.1827. V njej je ruski slavist A. Vostokov opozoril, da je drugi frisinški spomenik zelo podoben nekemu staremu cerkveno-slovanskemu govoru v spomin sv. Marku. Pozneje so odkrili še starejši rokopis istega csl. govora sredi med govori Klimenta Bolgarskega (učenca sv. Cirila in Metoda) in dokazali, da je res Klimentov. Obenem so dognali, da je govor prvotno sestavljen v spomin apostolu ali mučencu ter le v nekaterih rokopisih posebej naslovljen v spomin sv. Marku. S tem je drugi frisinški spomenik zbudil še večjo pozornost mednarodne slavistične znanosti.
Slavisti se že nad sto let trudijo, da bi rešili vprašanje o odnosu tega spomenika do sorodnega Klimentovega govora. Vostokov je opozoril, da slog Kli-mentovega govora ni grški, a o razmerju do frisinškega spomenika ni natančneje razpravljal. Kopitar je že zapisal mnenje (1836), da je govor preveden po starem nemškem ali latinskem izvirniku. Tudi Miklošič je mislil, da je govor zahodnega izvora, a obenem je opozoril, kako grški življenjepis Klimenta Bolgarskega poudarja, da so Klimentovi govori spisani v preprostem jasnem slogu, ker so namenjeni neizobraženim Bolgarom. Grški pisec Klimentovega žitja je torej (v 11. stoletju) opazil, da se prozorno preprosti Klimentov slog razlikuje od umetnejšega in težjega grškega. Iz poudarjanja negrškega sloga po tej ugotovitvi pač sledi, da govor ni preveden iz grškega izvirnika; nikakor pa ne, da je preveden ali prirejen po zahodnih, nemških ali latinskih vzorcih (kakor so mislili Kopitar, Miklošič i. dr.), temveč je vsaj verjetno, da je proizvod iste Cirilove književne šole, ki jo je na makedonskih tleh nadaljeval Kliment Bolgarski v svojstvenem negrškem slogu.
Razpravljanje o tem vprašanju je doseglo svoj višek, ko je V. Vondrak izdal doslej najboljšo izdajo frisinških spomenikov in potem s knjigo »Studie«1 izzval živahen Jagičev odgovor v slavističnem glasilu Archiv f. slav.Philologie 1905 in 1906.
Vondrak je prvotno (1896) poudarjal, da je II. fris. spomenik ne le glaso-slovno, temveč tudi vsebinsko površno zapisan; da je namreč v njem marsikatera misel prvotne predloge izpuščena, skrajšana, ali pa je kaj celo prestavljeno na manj primerno mesto. V knjigi »Studie« pa je dajal prednost II. fris. spomeniku in trdil skoraj nasprotno, da je namreč Kliment nekaj misli in stavkov tako nesamostojno povzel iz II. fris. spomenika in jih tako prisiljeno spravil v drugačno zvezo, da je s tem zagrešil več neskladnosti.
Jagič pa je proti Vondraku odločno dokazoval,2 da je Klimentov govor lepo celotno zaokrožen. Posebej je zavrnil očitek, češ da je Kliment iz fris. nagovora izposojeno misel o izvirnem grehu napačno zvezal in svoje poslušalce nepravilno istovetil z Adamom in njegovim grehom. Poudaril je, da je Kliment misel o izvirnem grehu izvrstno (vortrefflich) uporabil in spravil v pravilno zvezo z ostalim besedilom. Nasprotno pa da fris. nagovor nima pravega začetka in da je že v uvodu okrnjen. Še bolj čudna (merkwurdiger) pa se mu zdi vrzel za uvodom pred stavkom (zopet pa, bratje, spomnimo se), ki uvaja glavno vsebino brez gladke in zadovoljive zveze z uvodom. Zelo krepko zavrača Vondrakovo mnenje, češ da je ta Klimentov govor slaba kompilacija, v kateri Kliment svojih misli ni znal pravilno zvezati z izposojenimi stavki. Klimentov govor nikakor ne razodeva, da bi bil ta Cirilov učenec tako manjvreden pisatelj in slab kompi-lator. Klimentov govor ni ponesrečena kompilacija II. fris. spomenika. Tako Jagič.
Vondrak je Jagiču odgovoril v naslednjem letniku istega slavističnega glasila.3 Takoj v prvem stavku priznava, da je prvotno besedilo staroslovenskega
i V. Vondrak, Frisinske pamatky. Praga 1896. — Studie z oboru cirkevneslov. pi-semnictvl. Praga 1903. — Drugo literaturo gl. v moji knjigi: Zarja stare slovenske književnosti (1942).
2  ASPh 1905   395—412.
3  ASPh 1906, 256—260; Jagičev dodatek (odgovor) 260 s.
122
spovednega nagovora v II. fris. spomeniku precej okrnjeno (nemški izraz je še krepkejši: ziemlich verstiimmelt); na naslednji strani še enkrat poudarja okrnje-nost. S tem priznanjem se je Vondrak v tej točki približal svojemu prvotnemu mnenju, ki ga je branil 1.1896. Jagič je na to kratko izjavil, da se je V. s priznanjem okrnjenosti približal njegovemu mnenju in da razlika med njima ni več velika. Sam pa Vondraku pritrjuje, da je Klimentova oblika »jemu bilo ži-tije« sorodna s frisinškim izražanjem »jemu be žiti«. Oba priznavata vzajemno zvezo (Zusammenhang) obeh spomenikov. Razlika je le v tem, da Jagič razlaga to sorodnost na podlagi neke tretje predloge, a poudarja, da to naposled posredno priznava tudi Vondrak, ko trdi, da je frisinški nagovor okrnjen. S tem smatra J. njun spor za končan (diese Meinungsdifferenz abgeschlossen). Predvsem poudarja, da je hotel rešiti Klimentovo pisateljsko čast (Ehrenrettung des Schrift-stellers Klemens), ki ga je Vondrak v tej zvezi prenizko cenil. Zdi se mu, da se mu je to nekoliko posrečilo.
Po mnenju teh dveh jezikoslovcev je torej dokončno ugotovljeno, da je frisinški nagovor okrnjen in da je Klimentov govor odvisen od neke popolnejše staroslovenske predloge II. fris. spomenika. Vondrak je sicer še vzdrževal svoje mnenje o odvisnosti, nikakor pa ni več trdil, da so v odvisnem Klimentovem govoru takšne neskladnosti, kakor jih je skušal dokazati v knjigi »Studie«.
Vondrak je torej svoje mnenje glede neokrnjene celotnosti fris. spomenika izrecno umaknil in razen tega molče priznal Jagičevo odločno trditev, da v Klimentovem govoru ni neskladnosti. Vrh tega je iz Jagičevega odgovora razvidno, da je V. fris. spomenik premalo primerjal s Klimentovimi govori; zlasti pa ni mogel upoštevati razmeroma obširne zbirke prej neznanih KI. govorov, ki jih je 1. 1905. izdala ruska akademija znanosti.4 J. pa je v svojem odgovoru te govore obilno uporabil, a tudi ostalo csl. književnost je bolje poznal nego V. Ugotovil je, da so mnoge misli in oblike, ki jih je V. zaradi sorodnosti s fris. spomenikom imel za zahodne, v resnici cerkvenoslovanske. Vondraka je posebno motil med Čehi trdovratno ukoreninjeni predsodek, da se je Metod s svojimi učenci dosledno držal vzhodnega obreda in da torej ni mogel uporabljati fris. spomenikov, še manj pa jih preoblikovati.5 Ta predsodek je zelo oviral nepristransko znanstveno reševanje tega vprašanja.
Pri nas je o tem največ razpravljal prof. dr. I. Grafenauer, zlasti v knjigi »Karolinška kateheza« (1936). V glavnem se je pridružil Vondrakovemu mnenju, ki ga je ta dokazoval v knjigi »Studie«. Značilne so naslednje trditve: »V Freis. II. se vsi odstavki logično pravilno razvijajo drug iz drugega in so... v dobrem skladu med seboj... V Klimentovi homiliji pa so vidni le trije deli izmed peterih, ki jih vidimo v Freis. II. In še ti se prav ne skladajo. Kakor je že Vondrak dokazal, je Adamov greh pri Klimentu zašel v napačno vsebinsko zvezo... Podobno je z drugim in tretjim delom (str. 39)... Nastala je še druga zev... In še tretja zev (str. 40)... Te neskladnosti (41)... Značilne nepravilnosti v (Klimentovem) poučen ju (42).« — V DS 1938, 383 je svojo trditev glede izvirnega greha posredno umaknil, v Času 1941, 351 ss (zlasti 357—360) pa jo je zopet ostro ponovil. Tako ostro in vztrajno6 sklicevanje na Vondraka se ne ujema s spravljivim izidom njegovega spora z Jagicem in premalo upošteva, da je V. v svoji plemeniti resnicoljubnosti prejšnje mnenje po boljšem spoznanju rad umaknil. Še bolj pa to nasprotuje sedanjemu stanju znanosti, ko je (Vondrakov) predsodek glede obreda že dokončno ovržen ter so prej neznani Klimentovi govori že natančneje preiskani. Če Vondrakove in Jagičeve izjave pazljivo primerjamo, lahko presodimo, zakaj je J. še 1.1913. (Entstehungsgesch. der kirchen-slav. Sprache 255 s) ohranil svojo prejšnjo oprezno neodločno sodbo in se ni pridružil Vondrakovim trditvam iz 1.1903.; saj jih niti V. ni v prejšnjem obsegu vzdrževal.
* L.j. Stojanovič,  Novyja slova Klimenta Slovenskago. Ptb 1905.
& Vpliv csl. jezika na fris. spomenike je V. razlagal na ta način, da so jih priredili rimsko-nemški duhovniki (med njimi morda tudi kateri Slovenec), a so pri tem iskali pomoči Metodovih učencev. Studie 47—49.
« Grf. se je ostro skliceval na Vondraka že v DS 1934, 494, ko ga je Kidrič opozoril, da se ni »dovolj poglobil v tehtne (Jagičeve) ugovore«.
123
Književna oblika II. frisinškega spomenika.
Spor med Vondrakom in Jagičem se je v jedru vrtil okoli vprašanja o književni vrednosti ali pomanjkljivosti frisinškega odlomka. Vondrak se je po Jagi-čevih opozoritvah 1.1906. vrnil k svoji prvotni misli (1896), da je fris. spomenik okrnjen; prejšnje mnenje pa je toliko popravil, da je kljub temu pravilno poudarjal prednost fris. odlomka. Jagič je bil toliko previden, da je pač opozarjal na okrnjenost, ni pa preveč odrekal književne vrednosti, čeprav je književno obliko Klimentovega govora skoraj više cenil. S tem sta velika jezikoslovca pokazala pot k pravilni oceni najstarejšega spomenika našega jezika.
Po poti, ki sta jo s tolikšnim znanstvenim trudom utrla Vondrak in Jagič. sem z natančnim raziskavanjem Cirilovega in Metodovega bogoslovja in sloga naposled dognal, da so v okrnjenih odlomkih II. fris. spomenika ohranjeni dragoceni sledovi globokih verskih misli in značilno krepkih književnih oblik svetih solunskih bratov. Pomanjkljivo zapisani in okrnjeno ohranjeni II. fris. spomenik je po književni obliki in bogoslovni vsebini umotvor Cirilove književne in bogoslovne šole. Po vsej pravici mu gre prednost pred Klimentovim govorom, čeprav je ta govor bolje ohranjen in ima v tem neki videz prednosti.
V prevodu cerkvenoslovanskih Zitij Konstantina (Cirila) in Metodija sem ugotovil, da so nekateri lepši odstavki sestavljeni v ubranih stihih.7 S tem sem dognal, da sta sveta brata za osnovni verski pouk uporabljala pesniško ubrane sestavke. Sledovi podobne ubranosti so ohranjeni tudi v fris. odlomku ne le v lepih pesniških oblikah, temveč nekoliko tudi v stihih. Zlasti začetek je lepo oblikovan. Dokaz za to trditev naj nudi novoslovenski prevod:
Če bi ded naš ne bil grešil, / bi v veke mu bilo živeti (a), / starost bi ga ne prijela (b), / nikoli bi tuge(c) ne imel, / niti solznega telesa (d) nikdar, / a v veke bi mu bilo živeti (a). — Ko je po zavisti zlodejevi / izgnan bil od slave božje (e), / potem so na rod človeški bolečine in tuge(c) prišle / in bolezni / in naposled še smrt (f). — Zopet pa bratje spomnimo se, / da i sinovi božji (g) / imenujemo se. — Zatorej opustimo ta mrzka dela, / ki so dela satanova... Nič ni bolj mrzko kot ta dela / pred božjimi očmi. — Morete torej, sinovi, videti, / da so bili sprva ljudje (n) / v obličje taki, kakor smo mi (i), / ter so dela zlodejeva zasovražili, / a božja vzljubili. — Zato se jim zdaj v njih cerkvah / klanjamo in k njim molimo / in njim v čast pijemo / in jim naše obljube (k) prinašamo, / za rešitev teles naših in duš naših. — Taki pa moremo tudi mi še biti, / če taka dela začnemo delati, / kakor so jih oni delali. Oni so namreč lačne nasičevali, / žejne napajali, / bose obuvali, / nage odevali... S temi deli so se ti Bogu približaliQ). — Tako, sinovi, je tudi nam moliti / k istemu vrhnjemu Očetu Gospodu, / da nas tudi tam naseli / v cesarstvu svojem, / ki je pripravljeno / od konca do konca / izvoljencem božjim. — In smo, bratje, poklicani in prisiljeni, / pred čigar licem / se ne moremo nikjer skriti, / in nikamor ubežati, / marveč nam je stati (a) pred stolom božjim, / z zoprnikom (m) našim, / z zlodejem starim, / in je pred božjimi očmi, / vsakemu s svojimi usti /in s svojo besedo spovedati (a), / kar je na tem svetu / kdo storil, / bodisi dobro, bodisi zlo. — Da na ta dan, sinovi mislite, / ko ni kam se skriti(a), / marveč je pred božjimi očmi stati(a), / in to (sodno) pravdo(n) imeti (a), / ki sem jo povedal. — Naš Gospod, sveti Krist, ki je zdravnik teles naših / in rešenik duš naših, / pa poslednje zdravilo (°) / naposled je postavil in pokazal, / s čim se moramo onemu (zlodeju) odpovedati in se ga oteti. — Predniki (P) naši so bridko trpeli, / kajti tepli so jih s šibami / in na ogenj jih vrgli in pekli, / in z meči sekali, / in na les (križ) obešali / in z železnimi kljukami jih raztrga,vali. — Mi pa zdaj moremo z našo pravo vero / in s pravo spovedjo / isto storiti (doseči), kar so oni s tem velikim trpljenjem (r) storili. — Zatorej pa, sinovi, božje služabnike pokličite ter jim grehe svoje naštejte in se jim spovejte grehov svojih.
7 DS 1936, 63—66. — Glede posvetitve sv. Gregoriju v 2K 3 je slavist N. Trubeckoj v Zt. f. slav. Phil. 1934, 52, ugotovil bistveno isto. Druge, še bolj pesniške odstavke so slavisti doslej prezrli.
124