132 Pomenki zastran vprašanja v besednih rečeh Slovenije. Ljubi bravci! ker ste nas v predposlednjim listu naprosili, de bi Vam nektere besede, ki jih v Slovenii berete, razjasnili, Vam hočemo, kolikor moremo, na to vprašanje odgovor dati. — Pervič opomnimo , de v deržavskih ali politiških časopisih se je težko, prostima ljudstvu neznanih besed popolnama ogibati, ker za veliko veliko reči še nobene znane slovenske besede nimamo, in je tudi drugi slovanski narodi nimajo, pri kterih bi jo zamogli na posodo vzeti. To pa naj bo vselej naše vodilo: de, če domače slovenske nimamo, nej nikar ne mislimo berž na kovanje nove, ampak de poprašamo nar poprej svoje sosede Iliree, potem Serblj ane in za temi Ruse, potem še le Cehe i. t. d. ali imajo slovansko besedo za to reč ali ne. In če je pri nobenim slovanskim narodu ne najdemo, potem še le naj skujemo novo v duhu slovenskim. Kar tedej , dragi bravci, Vaše vprašanje v 29. listu Novic vtiče, je veči del besed, ki tožite, de jih ne umeie, latinske korenine, nekaj pa tudi gerških. Take besede so Latinci imeli že v silo davnih časih; poprijeli so se jih potem drugi narodi v enacih zadevah, v kakoršnih so jih Rimljanje rabili. Celo Slovani, kterih jezik se nič lepo ne vjema s ptujšino, so ga v različnih narečjih (v rusovskim, poljskim, češkim, ilirskim, slovaškim) napolnili s tacimi ptujkami, desiravno bi se jih bili lahko ognili, ker je slovanski jezik zlo gibčin , in se z njegovimi korenikami in končnicami (Stamm- und Bildungs-svlben) večidel vse da zaznamnjati, ako se prav suče. Pa pri unih narodih so bili drugi časi, ko so jeli pisati za občinstvo. Ko bi zdej začeli, menimo, de bi drugači začeli, kakor takrat. Pa tudi zdej, desiravno so ptujih besed zlo vajeni, jih vender semtertje počasi z domačimi nadomestujejo , razun nekterih , ki se ptujih zaznamkov ali terminologije derže. Nar manj se je pri Hervatih čuditi, de imajo polno latinšine v jeziku der-žavnih opravil, ker so ravno zdej po vsih kancelijah latinšino imeli in je mende še zdej do dobriga niso odpravili. Pri njih je ljudstvo tacih imen zlo vajeno, kakor so našim kmetam znane nemške in druge imena, postavimo: Urtel, Verciht, Licitirenga, Protokol i. t. d. — Res je pa tudi, de celo vse ptuje besede se ne morejo odvreči, in tega nihče ne terja; vender je želeti, de bi se ne ptujčevalo, kjer ni sile. Menimo tudi, de v ti reči bo še le po tem edinost in stav-nost, ko bojo posebni odbori zaznamke posebnih plemen učenost izdelali, pri kterim delu bo pa posebne marljivosti potreba. Sicer pa, ljubi bravci! smo tudi me vaših misel, de bi bilo bolj prav, ptujšino, kolikor je moč, opušati in se domačih besed deržati, de tudi posihmal 133 ohranimo ime, de Slovenci imamo čisto narečje, de maloSlovanov tako čistiga. Drugo pot Vam bomo, po posvetovanji zgosp.Pod-korenčanam razložile besede, za ktere ste nas unidan vprašali. __________ Novice. 137 Pomenki zastran vprašanja v besednih rečeh Slovenije. (Konec.) Audiencia je latinka; ali bi ne bilo prav, ko bi namesto nje rekli: zaslišanje. Citavnica je to, kar po Krajnskim bravnica, to je, prostor ali stanica. kamor se shajajo bukve, novice i. t. d. brat, ali kakor nekteri Slovenci pravijo: citat. — Namesto kategorija bi vam bili utegnili reči: versta, pleme ali kej enaciga. — Uradniki so cesarski gospodje po pisar-nicah, ki vaše reči ondi v red spravljajo, torej bi utegnilo boljši biti, de bi rekli vredniki, kakor so nekteri začeli pisati, namesto uradnik, kije nekako češko, in se ne da prav opravičiti, če na besede obraz gledamo (glede korenine pač), akoravno terdijo, de je na Koroškim v navadi. — Uniforme so sloveče obleke cesarskih, kraljevih i. t. d. služabnikov, ki jih oblečejo, kader se jim je pri sosebnih slovesnih okolišinah kakor takim skazati. Kmet, ko se kej posebno obleče, pravi de se „semanje" obleče. On ima vse d nje in sema-nje oblačilo; vsednje je vsakdanje, semanje ali so m a nje, pa mende za to, ker so se ob sejmih ali somenjih, to je, pri shodih ali slovesnih zbirališih (so-se-iti, od todi sejm, sojm, somenj) sosebno lepo oblačili, kakor še zdaj. Ker se pa tudi uniforme v tacih okolišinah oblačijo, ali bi ne bilo prav, de bi se uniforma po slovensko imenovala „semanjica", ali pa „sema-nje" naravnost (namreč: oblačilo), ako ni kake druge prilične besede že v navadi? — Deputacija je poslanstvo, poslanci, poročništvo. — Blagorečje je slovesin in prijetin govor, je bolj po hervaško rečeno, ker reč pri Hervatih pomeni besedo, pri nas pa kako stvar. — Manifest je očitno deržavno razjasnjenje v kaki imenitni reči v opravičenje deržav-nigadjanja; torej je manifest: cesarski, ali kraljevi razglas, ali razjasnjenje, ali razkaz.— Diplom kronanja bi bilo kje kronitno pismo, — list, — pričevanje. Barikada je pregraja, zaplanka-n j e i. t. d. Politika je greška beseda, ki ima vec pomenov, in predlog poli tisk o utegne pomeniti: deržavno, deželsko, pa tudi prebrisano, pametno i. t. d. Kandidat bi bil morebiti novak, akoravno se do lasu z rimskim pomenam ne vjema. Deržavljan je deželan. Katastrofa je po pomenu besede prav za prav prekucija. Provizorno postavimo: pro vi zorna služba, ki služabniku še ni zagotovljena ali samo za kak čas; tedaj začasno. Med poslanika m in poslan ca m je razloček (v slovenskim narečji), poslanik je kdor pošlje, kakor učenik, kdor uči; poslanec pa je, kdor je poslan, kakor učenec, kdor je učen, se uči; —vhervaškim je drugači, ondi je naš učenec učenik, in naš učenik uči tel. Več tacih zgledov, kako dobro mora človek narečja znati, iz kterih kej jemlje , in zlasti pomen končnic (Endsvlben) pred očmi imeti, in de se narečje v narečje — tebi nič meni nič — ne da stopiti kakor nekteri žele, si za drugo priložnost prihranimo. Garantirati je stanovitno zagotoviti, ali poročno uterditi. Objektivnost, subjektivnost: osobnost, nasobnost ste besedi, kterih pomen bi tudi z razlaganjem malo umel, kdor ni v višjih šolah bil. Republika je sovladija, ko pod-ložniki z vladnikam vladijo opravljajo. — Še enkrat pa rečemo, de nihče bolj, kakor me, ne spozna veliciga truda, ki ga ima slavno vredništvo Slovenije, ktero ima od tako mnogoverstnih reči sveta pisati in le malo časa premišljevati, kako bi se ena ali druga beseda nar bolje posloveniti dala. Te težave ;?detinstva slovenskiga jezika" odkritoserčno tudi z nami vred spoznajo gosp. Podkorenčan, ki so se že toliko trudili za slovenšino in so v vsim dobro zvedeni. Eden druziga prijazno podpirajoči pa bomo že dognali našo slovensko reč, de bo ;?iz maliga zraslo veliko." _______,____ Novice. 138