| MOJA BANKA | n M«; VIDUS! FILIALE DI CIVIDALE FILIALA ČEDAD tednik Slovencev videmske pokrajine ČEDAD / CIVIDALE • Ulica Ristori 28 • Tel. (0432) 731190 • Fax 730462 • Postni predal / casella postale 92 • Poštnina plačana v gotovini / Št. 38 (782) • Čedad, Četrtek, 5. oktobra 1995 abbonamento postale gruppo 2/50% • Tednik / settimanale • Cena 1.400 lir BANCA DI CREDITO DI TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA Certificati di deposito a 19 mesi annuo 8,75% netto MOJA BANKA hobles Od strahu do ponosa.. Pod tem geslom smo se v ponedeljek zbrali v velikem številu v dvorani kulturnega društva Ivan Trinko v Čedadu, da bi počastili 40-letni-co ustanovitve društva, iz katerih korenin so nastale vse kasnejše slovenske pobude v Benečiji. Bil je zelo informativen in topel večer, tak kakršne smo doživljali v otroštvu, ko smo sedeli za pečjo, poslušali spomine naših staršev in nonov in na ta način se je iz roda v rod prenašal zgodovinski spomin. Večer je bil namreč zasnovan tako, da so dosedanji predsedniki Mario Cont, Izidor Predan, Viljem Cerno, Beppino Crisetig in Marino Vertovec orisali s kul- turno-političnega vidika posamezna obdobja zadnjih 40. let naše zgodovine. Se zlasti spomini iz prvih desetletij let, ko je bila protislovenska gonja zelo močna, so bili pretresljivi. Bilo nam je toplo pri srcu, ker so skupaj z nami praznovali naši upravitelji, na večeru sta namreč bila župana iz Sv. Lenarta Lorenzo Zanutto in Srednjega Claudio Garbaz, bivša predsednika društva Černo in Crisetig danes odbornika na gorskih skupnosti Terskih oziroma Nadiških dolin, drugi občinski svetovalci in odbornica za kulturo Občine Čedad, Elisa Sinosich, ki se je v svojem pozdravu zavzela za medsebojno poznavanje in spoštovanje kot temelja sožitja in sodelovanja. Na večeru so bili tudi predstavniki verskega in političnega življenja iz sosednje Slovenije z županoma Na ponedeljkovem praznovanju je bila soglasno sprejeta naslednja izjava: Slovenci videmske pokrajine in člani društva Ivan Trinko na proslavi ob 40-Ietnici društva izražamo zaskrbljenost in ogorčenje'nad dogajanjem na področju slovenskih kreditnih zavodov v Gorici in Trstu, Zaskrbljenost vzbuja predvsem podaljšanje komisarske uprave na Kmečki banki v Gorici in vsiljevanje družbenikov proti volji članstva. Prisotni izražamo našo solidarnost s protestno manifestacijo v Gorici, ki poteka istočasno z našo proslavo in želimo, da bi se to napeto stanje čim-prej rešilo v skladu s pričakovanji slovenske manjšine. Produzione e vendita di infissi in legno lamellare su misura certificati e garantiti. HOBLES SpA - 33049 San Pietro al Natisone (Udine) - Speter (Videm) Zona industriale - Telefono 0432/727286 - Telefax 0432/727321 Začne se v nediejo Par Muostu Pridita na V ponedeljek v Čedadu praznovali 40-letnico kulturnega društva Ivan Trinko Od strahu do ponosa jesenski targ Go par Muoste je že vse napravjeno: velik tendon je že vič dni nastavjen gor, v hramu, kjer se zbiera sadje an druge pardielo naših ki-metu skarbjo, de telo nediejo, 8. otuberja, bo vse na-mest za sparjet judi, ki še ankrat sprejmejo vabilo Gorske skupnost Nediških dolin, zadrug Apo an Seu-ka an špietarskega karnuna, ki organizavajo jesenski targ. Petnajst liet od tega, kar se je začelo s to iniciativo, so se vsi troštal, v parvi varsti naši kimet, de pride kiek dobrega iz tega, de se prelome “navado” fureštih ljudi prid tle h nam za odkrit lepote naših dolin an se uarnit damu z boršami pu-ne kostanja, sadja an drugih pardielku naših kimetu. Sevieda, zastonj! Kajšan ni še zgubu take “navade”, pa jih je nimar vič tistih, ki so zastopil, de tuo ni pru. beri na S. strani Gregorčič in Božič iz Kobarida in Tolmina na čelu. Cestitali so društvu in njegovim pobudnikom tudi predstavnik državnega sekretariata za Slovence po svetu Rudi Merljak in deželna predstavnika ZSKD in SKGZ. beri na strani 5, 6, 7 Obisk Scalfara Predstavništvo Slovencev ga je seznanilo s stanjem manjšine Obisk predsednika republike Scalfara v Gorici je bil pomemben zaradi vrste vprašanj, ki so prišla na dan. Predsednica deželne vlade Guerra je izpostavila vlogo, ki jo naša dežela igra v odnosu do Slovenije in sploh do celotnega vzhodnega evropskega območja. Na dejstvo, da bo Slovenija kmalu vstopila v evropsko družino in da je treba zato drugačno naravnati odnose ob meji je spomnil tudi goriški župan Gaetano Valenti. Skratka, odnosi s Slovenijo morajo biti čimboljši, če želi naša dežela imeti boljšo gospodarsko in vsesplošno perspektivo. Predsednik Scalfaro je sprejel tudi predstavništvo Slovencev v Italiji. beri na strani 8 Četrtek, 5. oktobra 1995 2 A colpi di voto sul monitoraggio Si riscalda nel finale il consiglio di S. Leonardo E’ finito a colpi di voti, durante il consìglio comunale di S. Leonardo svoltosi venerdì scorso, il dibattito sul monitoraggio -un documento sulla situazione territoriale richiesto dalla Prefettura di Udine a tutti i sin-daci della zona confinaria della provincia. La richiesta di parlare dell’argomento era stata fatta dai consiglieri di minoranza. Il sindaco Lorenzo Zanutto ha letto un documento “in cui ho cercato di smussare gli e-stremi” sulla questione che, al solito, divide maggioranza e minoranza: quella della cultura slovena. Nel testo di Zanutto si parla in principio di “comunità slavofonà (minoranza)” chiarendo che la questione é sentita dalla popolazione e, soprattutto in passato, é stata motivo di divisione. Il sindaco ha parlato di “perdita della propria identità a causa della mancanza di tutela legislativa”, ha chiesto l’istituzione di una zona franca a cavallo del confine e di una legge per la tutela del dialetto sloveno. Di ben altro tenore il documento letto dal consigliere di minoranza Giuliano Sittaro, in cui tra l’altro si usano toni particolarmente duri contro la scuola bilingue di S. Pietro (“finanziata da più parti”) e si nega il sostegno alla parlata dialettale slovena. Secondo Giuseppe Chiuch “la comunità di S. Leonar- do pon si sente minoranza nazionale”. Il consigliere di opposizione ha anche rilevato il mancato accenno, da parte del sindaco, all’emergenza anziani ed al sostegno alle attività produttive. La minoranza ha chiesto il voto sui due documenti (la cosa non era per la verità prevista all’ordine del giorno). Zanutto ha concesso il voto dopo cinque minuti di riflessione. Il documento di Sittaro ha ottenuto i 4 voti della minoranza, quello del sindaco gli 8 voti della maggioranza. In precedenza erano stati approvati il regolamento per la disciplina del servizio di smaltimento dei rifiuti urbani, assimilabili e pericolosi, i regolamento per l’applicazione della tassa per lo smaltimento dei rifiuti urbani interni (astenuta l’opposizione) ed il re-gomento comunale per lo svolgimento dei referendum consultativi (due astensioni e due voti contrari dalla minoranza). Nel capitolo delle opere pubbliche per il 1996 é stato introdotta, finalmente, la realizzazione del ponte di Cosizza, grazie a 400 milioni ricevuti dalla Protezione civile. Dalla Provincia sono poi arrivati 70 milioni che serviranno alla realizzazione di un campetto da tennis e di un campo sfogo di calcio nei pressi dell’impianto sportivo di Scrutto. Michele Obit Krizna na Kmečki banki in težave beneških podjetij NaSe gospodarstvo potrebuje pomoč KM Veliko število Slovencev se. je v ponedeljek, na pre-’ dvečer prihoda v Gorico predsednika republike Scal-fara, zbralo pred poslopjem Kmečke banke, da bi izpričalo svoje nasprotovanje dolgotrajni komisarski upravi v tem denarnem zavodu. V saboto ob 20. uri bo spet “Lucciolata” V Čedadu vsi kupe v imenu soli Čedajske športne, kulturne, humanitarne društva an skupine so se povezale za organizat kupe lepo iniciativo, ki ima solidarnosti namen in pomen. V saboto 7. oktobra se bo ponovila po miestnih placih an potieh sugestivna precesija z lučmi an kande-lami, ki so ji dal ime “lucciolata”. Zberejo se vsi ob 20. uri pred spomenikam Adelaide Ristori, kjer bo poskarbiela za veselo atmosfero čedajska banda. An potlè prehodijo 3 kilometru dugo pot po Largo Boiani, mimo inštituta Or-solin, po borgu Brossana potlè okuole nazaj v center miesta do placa žen an sku-oze borgo San Pietro do športnega igrišča, kjer bo spet godla banda. Bo še kulturno-športni program z nastopom skupine Artein-ventando an posebno mladih, ki se ukvarjajo s kotalkanjem - “pattinaggio artistico”. • Srečanje se bo končalo z družabnostjo an ... vsem ponudijo pastošuto. Sevieda bojo an kratki pozdravi, na katerih bojo organizatorji poviedal, kak je namien iniciative. V glavnem gre za zbiranje finart-čne pomoči za pejat do konca gradnjo druge hiše v Avianu, kjer naj bi zastonj dobili strieho nad glavo, no pastiejjo za se odpočit, sorodniki bounikov, ki se zdravijo v CRO v Avianu. Je jasno, de je tala iniciativa dobrà, pametna an je bluo potriebno kiek takega se zmislit. Zatuo organizatorji pričakujejo veliko udeležbo, puno radodarnih an sarčnih ljudi, ki dajo njih podpuo-ro. “Lucciolata” je lani i-miela zaries dober uspeh, bluo se zbralo ries puno ju-di an vsega kupe so bli z-brali 11 milionu, kar nie malo za tako iniciativo. Naš trošt, je de lietos puoj-de še lieuš. Assemblea comunale a S. Pietro al Natisone La curva nord rimane in attesa Seduta mattutina, sabato, per il consiglio comunale di S. Pietro al Natisone. E’ stato riapprovato - con le astensioni della minoranza, perché non aveva partecipato al dibattito della prima approvazione - il regolamento per la disciplina del servizio di raccolta rifiuti dopo il parere dei servizi sanitari regionali. Renato Osgnach (Lega Nord) - nella foto - ha votato invece contro la riapprovazione del regolamento per l’applicazione della tassa per la raccolta e lo smaltimento dei rifiuti urbani interni, mentre la lista Insieme per S. Pietro si é astenuta. E’ stata quindi la volta dell’interrogazione di O-sgnach sulla modifica della curva nord di S. Pietro. Per il consigliere “l’amministrazione non ha potuto o voluto farsi carico verso gli enti per la realizzazione dell’opera”, mentre “sarebbero sufficienti 250 milioni, già disponibili da parte dell’Anas”. Ma il sindaco Giuseppe Marinig ha ribattuto che “dal 1982 il Comune ha deliberato degli atti chiedendo la sistemazione della curva e dell’intera statale”. Marinig ha riferito che esiste una promessa verbale per i 250 milioni e che ora si é in attesa di un tecnico dell’Anas per le misurazioni e quindi per la predisposizione del progetto di modifica della curva, (m.o.) Množična prisotnost je potrdila, da se naša skupnost dobro zaveda pomembnosti, ki jo ima za naš obstoj gospodarstvo in v tem primeru bančni zavod. Vse bolj jasno postaja, da je bila odločitev Banche d’Italia, da v slovensko banko pošlje komisarje, prej politična kot pa tehnično-bančna. Zato je nesprejemljiva odločitev centralnega bančnega zavoda, da bo še za 6 mesecev podaljšal rok komisarjem in to kljub dejstvu, da je banka v tem času “sanirala” svoje težave. Še hujše pa je to, da iz Banche d’Italia prihaja “ukaz”, s katerim italijanskim partnerjem, naj se Kmečka banka poveže. To naj bi bila Cassa di Risparmio iz Verone, ki pa. ni po godu lastnikom-delničarjem slovenskega denarnega zavoda, ki bi se partnersko raje povezali z hranilnico iz Bočna. To je stanje v goriški Kmečki banki, ki danes ra-, zpolaga z zadostnim kisikom, da bi se potegnila iz težav,-v katere jih je spravila odločitev Banche d’Italia. Ce pa se bo komisarska uprava podaljšala še za 6 mesecev, obstaja resna nevarnost, da bo slovenska banka-izpraznila vse svoje rezerve in ne bo sposobna premagati zdajšnjih težav in se ponovno vključiti v gori-ško gospodarsko tkivo. Zato je povsem umesten javni protest naše narodnostne skupnosti, ki je zahtevala takojšen preklic komisarske uprave in dejstva, naj se Množica ljudi na protestnem shodu pred sedežem goriške Kmečke banke Kmečko banko vrne lastnikom, slovenskim delničarjem. Ob vsem tem ne moremo mimo dejstva, da komisarska uprava v Kmečki banki je povzročila veliko težav našim gospodarskim sredinam v Benečiji, ki so poslovala s to banko. Danes so ta naša podjetja res v veliki stiski in njihov klic na pomoč, ki je šel tudi v Slovenijo, ga ni nihče slišal in ni videti še kakšnega posega, ki bi našemu gospodarstvu, ki se je z veliko težavo postavil na noge, zagarantiral mirnejšo prihodnost. Spričo nevarnosti, da se nam podere naša ekonomska struktura, moramo strniti naše vrste in vplivati na vse dejavnike, naj dobijo rešitev za naše ljudi. Gospodarstvo in še posebej delovno mesto sta v Benečiji prepomembna dejavnika, da bi ju lahko zapravili zaradi številnih gluhih ušes in zaprtih očeh, ki ne vidijo, kakšna škoda se nam dela. Ce smo na več krajih poudarjali, da Benečija ne želi biti zanimiva le zaradi svojih folklornih značilnosti, ali zaradi krajevnih lepot naših dolin, moramo poiskati rešitev za naše gospodarstvo. To je naloga vseh in vsi se moramo zanj potruditi. Poseben apel velja Sloveniji/Gospodarskim in državniškim sogovornikom smo že orisali, kakšno je stanje v našem beneškem gospodarstvu. Povedali smo tudi, da od obljub ne bomo živeli. Rudi Pavšič Premiata l’economia slovena Centro congressi E’ sorto .all’undicesimo piano del villaggio turistico “Bernardin” di Portorose il più grande centro congressi in Slovenia. La struttura si estende su una superficie di 1600 metri quadrati e dispone di numerose sale per congressi, seminari ed incontri di lavoro. La capienza massima della sala centrale è di 600 posti. Nelle vicinanze del centro congressuale vengono completati i lavori di alcuni impianti turistico-alberghieri. Bella tre le belle A Ptuj, nella regione della Štajerska, è stata eletta la più bella ragazza slovena. Si tratta di Teja Boškin, capo-distriana di 20 anni, che come premio per la vittoria si è portata a casa una Fiat punto cabriolet ed un viaggio in A-frica. Damigelle d’onore di Teja Boškin sono state elette Liliana Rernich di Vrhnika e Nataša Verstovšek di Grosuplje. Teja Boškin è la terza ragazza della zona costiera che negli ultimi quattro anni ha vinto il titolo di miss Slovenia. La vincitrice parteciperà a Sun City, in Sud Africa, al concorso di miss mondo. FAO a Bled Con la partecipazione delle delegazioni di 14 paesi europei si svolge a Bled la conferenza della FAO (l’organizzazione delle Nazioni Unite per l’alimentazione) che tratterà di problemi dell’agricoltura nei paesi dell’Est europeo. Drnovšek premiato Il premier sloveno Janez Drnovšek è stato premiato a Crans Montana per aver saputo, meglio di altri, superare la crisi economica dopo il distacco della Slovenia dalla Jugoslavia. Secondo l’analisi della fondazione internazionale “Forum Universale” l’economia slovena è in forte ripresa grazie soprattutto alle scelte decise dall’attuale governo, guidato da Janez Drnovšek. Bilancio in attivo La coalizione governativa ha stabilito il tetto massimo di spesa dello stato per l’anno 1996 che non supererà i 570 miliardi di talleri (circa 8 mila miliardi di lire) mentre le entrate dovrebbero arrivare a 584 miliardi di talleri. Il bilancio segnerà dunque un attivo di circa 14 miliardi di talleri. Nell’anno 1996 la crescita economica dovrebbe aumentare del 5 per cento, mentre la percentuale dei disoccupati scenderà dal 13,7 al 13 per cento con una diminuzione anche del tasso inflattivo. Religione: è polemica La decisione del parlamento sloveno di introdurre la religione nelle scuole elementari è fonte di forti contrasti e polemiche tra i partiti e la stessa Chiesa. La Conferenza episcopale slovena sostiene che nefie scuole la religione cattolica dovrebbe avere la priorità, d’altro canto la Lista associata si è detta contraria all’entrata della religione nelle scuole per cui si farà promotrice di un referendum popolare per sentire che cosa ne pensa la gente su questo argomento. TZ 1 novi matajur Q Kultura cMs-o^ms j Knjiga Dolharja v Bovcu Lepo Število ljubiteljev planin in narave se je pred nekaj dnevi zbralo v hotelu Alp v Bovcu, kjer je bila na pobudo županstva Občine Bovec predstavitev zadnje knjige Rafka Dolharja “Od Trente do Zajezere - Julius Kugy, slovenske gore in lu-dje”. Uvodno besedo je na večeru imel župan Andrej Strgulc, avtorja in njegovo knjigo je nato predstavil dr. Vasja Klavora. To je deseta knjiga Dolharja, po rodu Slovenca iz Kanalske doline, in je ob 50 - letnici smrti posvečena Kugyju, planincu, humanistu, Človeku širokih pogledov, ki ima slovenske korenine. S tem svojim delom, je na predstavitvi povedal sam avtor, sem se želel pokloniti tudi trentarskemu Človeku in Čudoviti naravi tega območja. VeCer, za uspeh katerega je kot sponsor prispevala pivovarna Union, se je nadaljeval z družabnostjo in izmenjavo mnenj med prijatelji in sosedi. Udeležili so se ga tudi nekateri predstavniki dru-Zbeno-kulturnega življenja iz Benečije. Mednarodno znanstveno srečanje na Trbižu Kanalska dolina in večjezičnost “Per certi versi” la poesia é musica Uri interpretazione musicale ai versi di Michele Obit La più bella definizione della serata letteraria svoltasi martedì sera nella biblioteca di Cividale Tha data l’assessore comunale alla cultura Elisa Sinosich: “Una festa”. Una festa della poesia: é stato presentato il libro di Michele Obit, giornalista del Novi Matajur e corrispondente del Gazzettino, “Per certi versi - Po drugi strani”, la sua seconda raccolta in versi edita da Kel-lermann. Ma la presentazione é stata particolare e originale, grazie all’interpretazione musicale e vocale di alcune poesie eseguita da Bruno Vidoni (chitarra), Lia Bront (canto) ed Emanuela Gorgone (voce recitante). Un modo molto apprezzato dal pubblico di “leggere” i versi. Tra le note, in un breve intermezzo, c’é stato l’intervento di Marko Kravos, poeta sloveno di Trieste e traduttore delle poesie di O-bit in lingua slovena. Kravos ha ravvisato due peculiarità nell’ultimo libro e in Michele Obit quello precedente, “Notte delle radici”, che già si notano nei titoli. Innanzitutto “la ricerca delle origini, di un nuovo rapporto con l’ambiente che sia bilanciato tra la natura e la presenza umana”. L’altro aspetto é il minimalismo, ha aggiunto Kravos, “l’affezionarsi alle cose di ogni giorno”. Un’ultima annotazione ha riguardato la preoccupazione dell’autore di aggiungere al- Luisa, premio a Verbania Fa sicuramente piacere sapere che i nostri giovani si facciano conoscere anche oltre la Slavia ed il Friuli. E’ di oggi il caso di Luisa Tomasetig, un’artista che ha fatto già molta strada nel campo dell’ illustrazione per i ragazzi. E’ appena arrivata infatti la notizia che Luisa ha ottenuto un importante riconoscimento in una prestigiosa manifestazione a Verbania, sul Lago Maggiore, dove sono e-sposti i lavori di una quarantina di illustratori selezionati sulla base di rigorosi criteri formali ed espressivi. La manifestazione - si tratta di un concorso - organizzata dal comune di Verbania e dall’editrice PM, ha visto Luisa Tomasetig premiata insieme ad altri tre illustratori segnalati. Luisa ha già illustrato, fin dal 1988, diverse pubblicazioni per l'infanzia del Centro studi Nediža, tratte dal ricco archivio del concorso Moja vas e d’autore, in dialetto sloveno e tradotte in lingua slovena ed in italiano. Nel 1992 ha illustrato il libro di fiabe narrate da Renzo Gariup, “Antadà”, curato dal circolo culturale Rečan di Liessa, presentato poi anche in una bella mostra a S. Pietro. Attualmente Luisa Tomasetig attende l’uscita di quattro volumetti presso Luisa Tomasetig l’editrice Devin di Trieste ed un nuovo libro per ragazzi interamente illustrato a colori, in fase di stampa a Verona per il Centro studi Nediža e l’editrice Lipa di S. Pietro al Natisone. Si tratta di una collabo-razione attraverso la quale saranno realizzate cinque, e forse più, edizioni in lingue diverse. Con questa opera Luisa affronta il suo impegno più grosso, ma sicuramente il libro sarà un poetico messaggio della nostra terra fra altre comunità. Il premio di Verbania è quindi un forte incoraggiamento nell'impegno artistico della giovane pittrice. P. la versione originale in italiano quella in sloveno. “Non solo per la ricerca di un mercato più vasto - ha affermato Kravos - ma anche per capire cosa gli appartenga, nel substrato, della cultura slovena. E il libro, meraviglia di molti, funziona anche nella versione in sloveno”. A fine serata é intervenuto anche l’autore spiegando di non voler parlare delle proprie poesie “perché significa togliere qualcosa al lettore, ognuno deve poter interpretare liberamente ciò che legge”. Ma Obit ha pure chiarito la sua visione della poesia e del significato di essere poeta, una visione “generale” perché “poesia non é solo ciò che vediamo scritto in un libro e poeta non é necessariamente chi scrive versi”. Tolmin: v petek bo otvoritev muzeja in etnografske zbirke Na slavnosti bo spregovoril Minister za kulturo Sergij Pelhan V Tolminu bodo v petek 6. oktobra slovesno odprli prvo fazo obnovljenega Co-roninijevega dvorca iz 16. stoletja in muzejske razstave Iz zakladnice ljudske kulture Tolminskega, na kateri bodo na ogled arheološki in etnološki predmeti iz Tolmina in okolice. Gre za zelo zanimivo postavitev, saj je tolminska občina zelo bogata z arheološkimi naj-dbiSCi, med katerimi je doslej najveCje svetovno znano halštatsko oziroma sve-tolucijsko na Mostu na Soci. Velikega interesa je tudi etnološko poglavje, saj je tolminska v kulturnem smislu prehodno območje, kjer se srečujeta alpska kultura preko Koroške in Gorenjske in mediteranska kultura preko Beneške Slovenije in Furlanije ter Goriške. Petkova slovesnot se bo začela ob 13. uri s strokovnim srečanjem. Ob 15. uri bodo odkrili spomenik skladatelju Matiji Bravničarju pred rojstno hišo v Tolminu, kjer bo nastopil Učiteljski pevski zbor iz Tolmina. Sledila bo ob 16 slovesno odprtje obnovljenega dela Coroninijevega dvorca in muzejske zbirke. Slavnostni govornik bo Minister za kulturo Sergij Pelhan, za glasbeni uvod bosta poskrbela Tomaž Lorenz - violina in Jerko Novak - kitara. Petkov kulturni praznik v Tolminu bo sklenil spominski koncert, posvečen skladatelju Matiji Bravničarju, ki bo ob 19. uri v župnjiski cerkvi v Tolminu. Koncert bo odprl na klavirju Aci Bertoncelj, ki bo predstavil 6 mladinskih skladb, nato bojo 4 pesmi za glas z Evo Novšak - Hokuška (mezzosopran) in Mojco Pucelj na klavirju, sledil bo Trio quasi fantasia z nastopi Fedje Rupla - flavta, Slavka Goričarja - Klarinet, Božidarja Tumpeja - fagot. V drugem delu koncerta bo Aci Bertoncelj zaigral tri skladbe za klavir, Dejan Bravničar in Mojca Pucelj bosta predstavila Tango za violino in klavir in Suonato in modo antico. Pogled na Tolmin Mednarodno znanstveno srečanje VEČJEZIČNOST NA EVROPSKIH MEJAH - PRIMER KANALSKE DOLINE Petek, 20. oktobra: 9.00 - 9.45 Uvodno predavanje - prof. dr. Anne Knudsen, Kopenhagen: Evropske etnične in jezikovne skupine v socialnoantropološki perspektivi 9.45 -10.00: odmor 1. Carlo Lagger, predstavnik nemške skupnosti V Kanalski dolini: Zgodovina in položaj nemške skupnosti v Kanalski dolini 2. dr. Mario Faleschini, predstavnik furlanske skupnosti v Furlaniji - Julijski krajini: Zgodovina in položajfitrlanske skupnosti 3. prof. Salvatore Venosi, predstavnik slovenske skupnosti: Slovenci v Kanalski dolini 4. Vodstvo višjih šol s Trbiža: Višje šolstvo v večjezičnem in večetničnem okolju 12.00- 12.45: Diskusija ob 15.00 uri Uvodno predavanje: prof. dr. Vladimir Klemenčič, Univerza v Ljubljani: Razvoj in položaj slovenske manjšine v Kanalski dolini v luči evropske integracije 15.45 -16.00: odmor 1. Prof. dr. Andreas Mo-ritsch, Univerza Celovec: Proces nacionalne diferenciacije v Kanalski dolini in na področju Tromeje do piše svetovne vojne 2. Prof. dr. Karl Stuhlpfarrer, Univerza Dunaj: Kanalska dolina med leti 1918 -1945 3. Prof. dr. Ernst Steinecke, Univerza Innsbruck: Socialnogeografske posebnosti Kanalske doline 17.30-18.15: Diskusija Sobota, 21. oktobra: 9.00 - 9.45: Uvodno predavanje: prof. dr. Albina Nečak -Luk, Univerza v Ljubljani in INV, Ljubljana: Medetnični odnosi v sociolingvistični perspektivi 9.45 -10.00: odmor 1. Prof. dr. Roberto Gusmani, Univerza v Vidmu: Govorci nemškega in slovenskega jezika j’ Kanalski dolini 2. Prof. dr. Robert Minnich, Univerza v Ber-gnu: Posameznik kot a\>tor kolektivnih samopodob. Premislek o identitetni premičnosti na mnogojezični meji 3. Asist. mag. Irena Sumi, INV, Ljubljana: Slovenski knjižni jezik v Kanalski dolini: učenje in vzorci rabe 11.30-12.15: Diskusija 12.15 -12.30: odmor 12.30 - 13.30: Plenarno zasedanje pod predsedstvom senatorja prof. Darka Bratine in sopredsedujočih: dr. Avguština Malleja, Slovenski znanstveni institut, Celovec; prof. Emidija Sussija, SLOR1, Trst; prof. Janeza Stergarja, Inštitut za narodnostna vprašanja (INV), Ljubljana. Uvodna beseda: prof. Bratina, Univerza Trst ZakljuCna diskusija Oblikovanje sklepov srečanja: prof. Bratina novi matajur Četrtek, 5. oktobra 1995 Aktualno M0IMACC0 MUIMANS Dežela podpira furlanski jezik Un cartello in italiano e friulano. Sotto Federico Rossi Rossi: “Deve essere solo il primo passo” Il commento del direttore di Onde furlane “Per la prima volta la Regione applica l’articolo 3 del suo statuto e lo fa in maniera organica e seria, con un intervento articolato che cerca di incidere seriamente sul processo linguistico e culturale che riguarda il Friuli”. Così Federico Rossi commenta, dando in sostanza un giudizio positivo, la legge di tutela della lingua friulana approvata la scorsa settimana dal Consiglio regionale (la proposta ha avuto solo 5 voti contrari e 2 a-stensioni). Rossi, direttore di Radio Onde furlane, ex consigliere regionale dei Verdi avverte però, nel momento positivo, due pericoli. Il primo é che “la gestione della legge venga fatta a livelli minimi. Questo dispositivo é solo il primo passo di un processo impegnativo che la Regione deve innescare”. Rossi ricorda una legge, di cui é stato relatore di maggioranza in consiglio regionale, per la tutela e la promozione della lingua friulana nelle scuole. Prevedeva 100 milioni di finanziamento annui alle scuole: in due anni sono stati erogati solo 8 milioni. “Le scuole non hanno fatto richiesta di utilizzo del finanziamento. Il problema, quindi, é di avere uno strumento legislativo 27. septembra je dežela Furlanija-Julji-ska krajina naredila pomemben korak naprej. Sprejela je namreč zelo pomemben zakon, ki vsebuje načelna izodisča in smernice jezikovne in kulturne politike Dežele do furlanskega jezika in kulture, v njem so zelo natančno opredeljeni instrumenti za uresničevanje zakona, med katerimi seveda ima pomembno mesto finančno kritje. Gre torej za velik uspeh in priznanje za furlansko gibanje in celotno deželno skupnost, saj pomeni tako kvaliteten kulturni skok Dežele napredek za vse nas. Dežela se v prvem delu zakona obezu-je, da bo v duhu 3. člena Statuta uresničevala aktivno politiko za zaščito in ovrednotenje furlanskega jezika in kulture. Poudarja, da je to centralno vprašanje za uveljavitev in razvoj svojega statusa avtonomne dežele in sprejema v 4. členu načela Evropske listine iz leta 1992. Območje, na katerem naj se zakon izvaja, bo v teku 180 dni, po predhodnem posvetovanju z Občinami, ki se bodo morale izreči v teku 90 dni, opredeljeno z odlokom predsedni- ka deželnega odbora. Rešeno je tudi kočljivo vprašanje pisave. Predsednik deželnega odbora bo, na predlog znastvene komisije, v teku 120. dni izdal odlok o uradni pisavi furlanščine, ki se je bojo morali vsi držati, saj ne bo nikakršnih prispevkov in podpor za tiste, ki bodo od uradne pisave odstopali. Posebno vlogo Dežela priznava Videmski Univerzi na področju raziskovalnega dela in formiranja, knjižnici Joppi pa za ohranjanje in katalogiziranje dokumentarnega in bibliografskega gradiva na vseh področjih. Predvideva še ustanovitev deželnega Observatorja za furlanski jezik, ki je telo preko katerega Dežela bo pripravljala večletne projekte delovanja in preverjala njihovo uresničitev. Spodbuja in financira kulturne dejavnosti, pobude namenjene otrokom, ki naj se uresničijo v šolskih strukturah, predvideva rabo furlanskega jezika v javnosti oziroma v javnih upravah in tudi možnost konvencije z Raiem in privatnimi televizijami za oddaje v furlanščini. Zakon ima 34 členov, obsega 20 strani in je res celovit. ma questo non serve se nella coscienza della gente non c’é la volontà di applicarlo”. L’altro pericolo, continua Rossi, é rappresentato dal fatto che l’intervento della Regione sostituisce l’assenza dello Stato, che ancora non mette in pratica con una legge l’articolo 6 della Costituzione. “Serve - dice Rossi - una legge di tutela per le minoranze linguistiche che sarà utile soprattutto ai giovani per mantenere i legami con la propria lingua e cultura”. Tornando alla legge regionale, Rossi avverte la ca- renza, nel primo articolo dove vengono enunciati i princìpi generali, proprio del riferimento all’articolo 6 della Costituzione, mentre si cita, giustamente, la Carta europea delle lingue minoritarie e regionali approvata dal Consiglio d’Europa nel 1992. E l’annoso problema della grafia, che la Regione intende risolvere attraverso l’istituzione di un comitato scientifico? “La Regione ha avuto coraggio - risponde Rossi - a farsi carico di risolvere il contenzioso. Non si può continuare quella diatriba all’infinito”, (m.o.) Quanto possono valere tre mesi passati in Somalia? In confronto ad una vita forse poco, ma é normale che, per chi li ha vissuti, non siano stati tre mesi qualunque. La Somalia non é solo un paese africano a migliaia di chilometri da qui, é una terra di miseria e di morte, dove la gente del luogo - e-scluso chi sta al potere, ovviamente - soffre e muore e dove può soffrire e morire anche chi cerca di portare un aiuto. E’ una terra dove regnano la fame ed i fucili. Un ragazzo di Clenia, Si-mone Vogrig, 24 anni, la Somalia l’ha conosciuta di persona, per quasi tre mesi a partire dal 4 giugno 1993, proprio quando diventò una zona “calda” con aspre tensioni tra la popolazione e le forze dell’Onu. Simone ha ricevuto in questi giorni dal Ministero della difesa - la consegna é avvenuta nella caserma dei carabinieri di S. Pietro - una croce commemorativa per la partecipazione alle operazioni in Somalia tra i caschi blu dell’Onu (“che delusione - dice - un mio amico l’ha ricevuta da un generale, subito dopo l’assegnazione. Io ho dovuto aspettare quasi un anno per averla”). Simone, allora paracadutista a Siena, partito come volontario, racconta - un fiume di parole che sembra Quei tre mesi in Somalia . . Qui sotto Simone e alle spalle Un riconoscimento per la partecipazione alla spedizione Onu nel Paese africano é per un giovane \a fila per il rancio. A sinistra di Clenia, Simone Vogrig, il pretesto per rivivere un esperienza umana che non potrà dimenticare assieme ad un bimbo somalo non voler finire mai - la sua esperienza. Scorrono, intanto, davanti agli occhi, le tante fotografie che ha scattato laggiù, spesso di nascosto. “Tanti dicevano: che bello, vedrai posti nuovi, ma io ho visto anche tanta mise- ria, cose che non potresti mai vedere da civile. Sono partito tranquillo, poi, il giorno in cui sono arrivato c’é stato uno scontro tra somali e pachistani dell’Onu, ci siamo trovati in mezzo. Ma il vero caos é venuto dopo. Il 22 giugno c’é stato il primo ferito italiano, faceva parte della mia compagnia. Il 2 luglio é stato il giorno in cui sono morti tre italiani, un parà di leva della mia compagnia, un ufficiale, un tenente di fanteria. Il 3 agosto é morto un alpino paracadutista, é stata una disgrazia. Il nostro compito militare era di disarmare chi non a-veva diritto ad avere armi. Ma anche noi non potevamo sparare. Il compito civile era invece di distribuire cibo. Ma le ho sentite, a volte, perché davo l’acqua ai bambini anche se non a-vrei dovuto. Ero molto amico dei bambini, guarda quante fotografie assieme a loro. Gli italiani, per i somali, sono più umani, c’era un buon rapporto tra di noi. Ma se ci vedevano come forze dell’Onu, allora era diverso, l’Onu rappresenta per loro l’America, il nemico. Purtroppo la gente là é ignorante - le persone intelligenti, gli intellettuali sono scappati - e a chi li comanda va bene così. All’inizio stavamo a Bal’ad, a qualche decina di chilometri dalla capitale, poi per tre settimane ci siamo trasferiti a Mogadiscio. Il 2 luglio, il giorno in cui sono morti quei tre, ci hanno portato via tutto, é la stata la nostra sconfitta. I miei genitori e la ragazza erano in ansia, ascoltavano le no- tizie per televisione, come tutti, poi finalmente sono riuscito a telefonare a casa grazie ad un ponte radio. Sono rimasto in contatto con i miei commilitoni, a volte ci vediamo. Se mi chiedessero di tornare, lo farei. Con gli stessi scopi di allora, soprattutto cercando di aiutare quella gente, di dare loro da mangiare e da bere. Tornerei per vedere se le cose sono cambiate, ma non credo lo siano. La spedizione dell’Onu é stata un fallimento, sono rimasti al punto di prima”. Michele Obit MWAi àj&tm m ìmwmmwimim n wm -s ic«ow* wwrxw tmt)\ Approfondimento culturale e dialogo coni vicini: ecco il nostro programma Il circolo culturale Ivan Trinko è stato costituito il 2 ottobre del 1955 a Udine, in quella che era la sede del quindicinale Matajur, per poi trasferirsi qualche anno più tardi, nel.1959, a Cividale. E da Udine proviene l’attuale presidente del circolo, il professor Marino Verto-vec, che da anni collabora come operatore culturale con le associazioni culturali slovene del Friuli, facendole conoscere anche all’esterno della nostra comunità con numerosi scritti e trasmissioni radiofoniche. Tra l’altro tiene da anni ì corsi di lingua e cultura slovena a Udine. Marino Vertovec Quando hai sentito parlare per la prima volta del • circolo Ivan Trinko e a quando risalgono i primi contatti con quest’associazione? Bisogna.ritornare all’infanzia, ai miei ricordi di barn-' bino. Davanti al cinema Odeon, nel centro di Udine, faceva bella mostra di se ogni l'5 giorni una o più copie del giornale sloveno Matajur. Noi lo compravamo regolarmente e lì ricordo di aver letto la prima volta dell’attività del circolo. Un altro ricordo importante riguarda l’incontro con Izidor Predan nel 1968, a Udine, durante una manifestazione per i diritti degli sloveni della Benecia. Subito dopo iniziò la mia collaborazione con la realtà culturale slovena della provincia di Udine, che si concretizzò pienamente nel 1974 con la nascita del Novi Matajur e quindi con l’ampliamento dell’attività anche del circolo. Qual’è l’attività del circolo oggi, quale impostazione avete dato al vostro lavoro? Dal 1991, da quando ho assunto la guida del circolo, ho tentato innanzi tutto di favorire il dialogo tra i diversi orientamenti presenti in seno alla comunità slovena del-Friuli, privilegiando aspetti nuovi e riprendendo al tempo stesso i contatti con la realtà cividalese e friulana in genere. Si è privilegiato 1’aspetto‘culturale dell’interscambio con ad esempio la presentazione-ed anche la pubblicazione di opere interessanti sia per i fruitori sloveni che friulani e riprendendo le pubblicazioni del Trinkov koledar che verso la metà, degli anni ’80 sembrava avesse e-saurito la sua missione di salvaguardia e promozione della nostra cultura slovena locale. Quali sono i programmi per il futuro? Proseguire sulle direttrici tracciate, ampliando il dialogo nel senso di coinvolgere maggiormente la città di Cividale e le due comunità qui presenti per avvicinarle ulteriormente. É intenzióne del circolo di incrementare l’attività di approfondimento culturale con conferenze, dibattiti, presentazione di pubblicazioni di vario genere e incontri con uomini di cultura in particolare operanti nell’area di confine, il che è il ruolo fondamentale ed»il motivo stesso deila vita del circolo. Il tutto in uria visione europea di avvicinamento e compenetrazione tra aree culturali ed economiche che in un futuro speriamo prossimo si troveranno ad operare in un’area divenuta comune, senza barriere ne’ ideologiche, già cadute, ne’ di altro . genere. Conferenza di Stranj sulle scuole delle minoranze 40 let KD Trinko : "-ZSI 5 Uno od prvih srečanjih beneških emigrantov, v dvorani društva “Trinko", ki je hitro ratala premajhna in se je Dan emigranta preselil v gledališče Ristori, kjer se ob začetku leta Slovenci iz Furlanije srečujejo že skoraj 30 let Pregled delovanja kulturnega društva Ivan Trinko od ustanovitve do danes V obrambo jezika V programu društva skrb za materni jezik in manjšinske pravice Dokumentarnega gradiva o prvih korakih KD Ivan Trinko ni, oziroma če je je v lasti privatnih arhivov in zaenkrat nedostopen. Vsekakor bomo skuSali podati, tudi s pomočjo Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu nekaj informacij o prvih 25 letih deloyanja, ki jih bodo dopolnili osebni spomini dosedanjih predsednikov. “V tèzkih povojnih letih so narodno zavedni Benečani delovali v okviru Demokratične fronte Slovencev, ki je slonela na tradicijah NOB. Bili so podvrženi raznarodovalnemu pritisku in celo terorju s strani italijanskih nacionalističnih organizacij”. 1. maja 1949 so se organiziano zbrali v Čedadu, v kinodvorani Impero, delegati iz beneških dolin in na javnem zborovanju zahtevali za svoj narod kulturne in socialne pravice. “Izkazala se je tudi potreba po ustanovitvi kulturnega centra, na katerega bi se lahko, v materinem jeziku, obračali domačini. Tako je bil leta 1955 v Vidmu ustanovni občni zbor društva, ki si je že od samega začetka postavilo kot osnovno nalogo obrambo materinega jezika, narodnega izročila in manjšinskih pravic.” • Prvo večjo manifestacijo, ki jo je Odsek za zgodovino zabeležil in je imela odmev - 'v sldvenslcih medjih,.je potekala ób rOO-letnici rojstva Ivana Trinka, torej ’63. leta, ko so odprli nov skromen sedež. Na tej slovesnosti so poleg govornikov - predsednika društva Maria Conta ter tajnika Izidorja Predana, sodelovali moški zbor Kras in domači recitatorji. 26. januarja 1964 so svečano otvorili prenovljen sedež društva. Na pomembni slovesnosti so poleg številnih domačinbv in predstavnikov slovenske manjšine iz Trsta in Gorice sodelovali v kulturnem programu harmonikar Anton Birtič, domači recitatorji in člani pveskega zbora “J. Gallus” iz Trsta. Le leta 1964 je društvo šče, ki je uprizorilo narečfto komedijo “Beneška ojcet”, ’ avtor katere je bil Izidor Predan, režiser predstaye pa Adrijan Rustja. Februarja so na sedežu društva pripravili praznik ob dnevu slovenske kulture in ob tej priložnosti odprli tudi razstavo beneške literature in tiska. * Maja in septembra 1976 je Benečijo prizadel hud potres. Ob tej katastrofi . se je pokazala solidarnost predvsem Slovencev z obeh strani meje. Junija 1979 je imelo društvo občni zbor na katerem so izvolili za predsednika prof. Beppina Criseti-ga, ki je društvo vodil do le-ta. 1991, ko je vodstvo prevzel Marino Vertovec. 24. decembra 1979 se je društvo ob 25-letnici smrti, s spominsko svečanostjo poklonilo spominu pesnika Ivana Trinka.. Na dvorišču sedeža društva so pesniku postavili doprsni kip. Ob tej .priložnosti je izšla brošura o delu in življenju Ivana Trinka. Kasnejše delovanje je z-godovina naših dni. Že iz tega bežnega pregleda jasno izhaja, da s'o se prav v okviru kulturnega društva Ivan Trinko rodile najporriemb-nejše pobude, ki so še danes velikega pomena, od Dneva emigranta, do Kamenice, poslanstvo katere je prevzelo Srečanja Slovencev v Matajurju, od tečajev slovenščine, ki jih društvo še naprej prireja do socialne dejavnosti iz katere je nastal Patronat Inac, od kulturnih prireditev do družabnih srečanj, ki jih po dolinah prirejajo društva, ki so prav iz debla Trinka nastala. Bolj se je razvijalo kulturno delovanje v Benečiji, bolj se je ožil prostor, ki ga je v prvih letih imelo društvo in je torej v osemdesetih letih moralo iskati novo i-dentiteto. Prav takrat, ob 25-letnici ustanovitve KD Trinko, je Predan izjavil. “Kar je med ustanovitelji društva danes največje zadoščenje, je to, da društvo ni več tako važno, kot je bilo toliko let, ker danes nismo več sami!” prvič organiziralo srečanje, izseljencev iz Beneške Slovenije, ki je nato postalo tradicionalno. Leta 1968 se je Dan emigranta zaradi množične udeležbe preselil iz društvenih prostorov v gledališče Ristori. V teh letih so gostovala po beneških vaseh, na povabilo društva Ivan Trinko, razne slovenske kulturne skupine iz dežele in obmejnih krajev Slovenije. Leta 1968 je prvič gostovalo v Benečiji Slovensko stalno gledališče iz Trsta. Za kulturno življenje v Benečiji je bilo leto 1969 prelomno, takrat sta bila ■ustanovljena dva pevska zbora: Idrija in Rečan ter ansambel Beneški fantje in de’kleta. Oktobra sta zbora odšla ria turnejo po Sloveniji. 26. decembra pa so Benečani prvič nastopili s popolnoma samostojnem programu v Kulturnem domu v Trstu. Le istega leta, na 4. -občnem zboru, je bila sestavljena resolucija z zahtevo po priznanju pravic. Na Dnevu emigranta 1970. leta je pri programu poleg zborov sodelovalo tudi gledališče, ki se je pred- stavilo z igro “Modar Hla-pac”, ki jo je napisal Izidor Predan in je imela lep uspeh. Večkrat je društvo priredilo na Dan rudarjev (4. decembra) izlet za bivše rudarje v Belgiji. Izleti, kot o-blika družabnosti in povezovanja naših ljudi, so bili stalnica v delovanju društva. • Med prazniki, ki so nam veliko pomenili je prav gotovo Kamenica, kulturno srečanje med sosednjkimi narodi, ki je bilo prvič organizirano na Matajurju leta 1971. • Društvo je vseskozi organiziralo tečaje slovenskega jezika, veliko, rieneških otrok pa se je s- posredovanjem društva udeležilo letovanja v Savudriji. 28. oktobra 1973 je društvo imelo občni zbor. Udeležilo se ga je veliko domačinov ter predstavnikov slovenskih gospodarskih in kulturni ustanov. Izvolili so nov odbor in za predsednika prof. Viljema Cerna. Na Dnevu emigranta 6. januarja 1976 je uspešno sodelovalo Beneško gledali- 24. decembra 1979 so pred sedežem društva postavili dpr-sni kip msgr. Ivanu Trinku četrtek, 5. oktobra 1955 6 Od političnih organizacij do kulturnega društva Predan: socialna pomoč v ospredju Cont: želeli smo vzbuditi zavest Če bi mi popustili, bi bila naša skupnost uničena Ob nastanku gorskih skupnosti Za eno skupnost V zadnjem Casu se nam je odprlo veliko upanje za reševanje določenih problemov s sprejemom državnega zakona o gorskih skupnostih. Ta zakon daje v roke gorskim ljudem, gorskim skupnostim, veliko oblast, velike možnosti za reševanje vseh gorskih problemov. Deželni zakon je skrčil to oblast in gorske skupnosti niso bile še ustanovljene, niso bile niti še določene cone, kam naj nekdo spada. Zvedeli smo le, da obstaja težnja deželnih oblasti, da bi še bolj razcepili Slovence, kakor smo do sedaj, povejmo resnico: tudi če smo vsi enotni, smo šibki, ker nas je malo, če pa smo razcepljeni, smo še bolj šibki. Mi bi želeli, da bi Beneška Slovenija, od Kolovrata do Rezije, tvorila eno samo gorsko skupnost. Kanalski Slo-venči do Trbiža pa drugo, ker izhajajo iz drugačnih zgodovinskih situacij in imajo svoje homogene probleme. Ker imamo v Beneški Sloveniji narodnostno in jezikovno mešane občine, in te občine so priznane kot gorske le v tistih predelih, kjer živijo naši Slovenci, bi bilo pošteno, da bi bili imenovani v svet gorske skupnosti avtentični predstavniki gorskih vasi in to bi bili Slovenci. V takšni gorski skupnosti bi nam bila zagotovljena večina. h poročila Predam na 5. občnem zboru Kulturno društvo Ivan Trinko ima svoje korenine v delovanju zavednih Slovencev v Benečiji že med vojno in po njej. O tistem obdoju je tekla beseda na pogovoru z Izidorjem Predanom, ki je bil med ustanovitelji društva, kasnejši dolgoletni predsednik in je vse življenje posvetil prizadevanju za obstoj in priznanje Slovencev po naših dolinah. “V času vojne je Osvobodila fronta ustanovila na stotine vaških odborov od Kolovrata do Rezije. V njih je sodelovalo, bolj ali manj aktivno, 1.200 ljudi. Po osvoboditvi, ko so se morali zaradi terorja umakniti v Slovenijo tudi naši partizani - iz Sv. Lenarta je šlo okuole 120 ljudi - se je začela tudi gonja proti Slovencem in proti vsemu, kar je bilo slovenskega. Ostali smo le najtrši, ki smo skrbeli za tiste, ki so bili v težavah in obenem za vpisovanje otrok v slovenske šole v Gorico in Trst. Do leta 1962 smo poslali v slovenske šole nad 250 učencev.” Kdaj je nastala Demokratična fronta Slovencev? Zavedni Slovenci, ki nismo hoteli pozabiti na narodnoosvobodilno borbo in tudi ne na svoj slovenski jezik smo po zgledu Goričanov ustanovili DFS. Ustanovni zbor je bil v kinu Impero v Čedadu 1. maja 1949. Politično smo bili blizu Fronte democratico, ki se je aprila 1948 predstavil na volitvah skupaj s socialisti. DFS je bila nato razpuščena na ustanovnem občnem zboru Socialistične fronte Slovencev prve dni maja leta 1954, ki pa ni imela dolgega življenja. Potem je nastalo KD Ivan Trinko? Ko smo se vračali iz pogreba msgr. Trinka smo odločili, da bomo ustanovili društvo, ki bo nosilo njegovo ime. In to se je zgodilo 2. oktobra 1955. Dali so mu življenje bivši partizani, zavedni Slovenci in prvi študen- tje iz slovenskih šol. Prvi predsednik je bil Vojmir Te-doldi, odgovorni urednik Matajurja od 1950. do 1974. leta, tajnik Viljem Cemo. Kdaj so se slovenski duhovniki vključili v delovanje KD Trinko? Aktivno so se udeležili kasneje, so začeli sodelovati z nami na Kamenici, za Dan emigranta, s slovenskim gledališčem. Treba je reči, da so bili pod zelo strogo kontrolo, saj se je nasprotnik zelo dobro zavedal, kaj pomeni slovenska beseda v cerkvi. Bili so tudi preganjani kot dokazujejo primer Artura Blasut-ta ali napadi na Cracino in kasnejši proces, ki ga je on zmagal. Kje je bil vaš sedež? Z drugim občnim zborom 1959. leta pri Janezu (Puhu) smo se preselili v Čedad. Za tisti občni zbor sem prehodil vso Benečijo in zbral delegate iz vsega našega območja od Benečije do Rezije. Preganjani smo bili iz sedeža v sedež. Najprej je bil na trgu Sv. Ivana, kjer smo iz hleva za konje napravli sedež. Kadar je pogodba zapadla smo ga morali zapustiti in smo našli majhno sobo v Ul. Ristori. 2e drugi dan, ko smo se veselili, smo dobili odpoved. Od tam smo šli v neko sobico v Ul. Candotti, potem je družba Dom kupila sedež v Ul. Monastero Maggiore, kasneje pa še stavbo, kjer ima društvo še danes svoj sedež. Kakšne dejavnosti ste razvijali? Organizirali smo izlete, marsikatero prireditev in veliko skrb smo polagali vpiso- Nastop otroškega pevskega zbora pod vodstvom Emila Cenciga na Dnevu emigranta leta 1974 vanju otrok v slovenske šole in za letne kolonije. Najpomembnejša pa je bila socialna dejavnost: prošnje za pokojnine, pisma oblastem in podobno. To delo je bilo pomembno ne samo ker smo našemu človeku ponujali oporo in podporo, pač pa tudi ker so se po tej poti ljudje približali našemu kulturnemu delovanju. Ce ne drugega iz hvaležnosti so prišli na prireditev, po navadi je bilo zanje lepo odkritje in so se vračali. In tako se je krog prijateljev širil. videmski pokrajini prisotna tudi v vseslovenskih medijh. “2e od tistega prvega zborovanja maja 1949 v Čedadu smo se zavzemali za priznanje naše manjšine in njenih pravic, v prvi vrsti za pravico do slovenske šole. Močno smo se zavzemali tudi za priznanje posebne avtonomije deželi Furlaniji-Juljiski krajini”. Kako so ljudje sprjemali pobude društva? “ Kadar so bili z nami so pozitivno ocenjevali naše delo, se pa niso radi izpostavljali, ker so bili terorizirani. Jaz pa sem vedno gojil vero, predvsem v našo mladino, pa tudi v naše ljudi v prepričanju, da kljub strahu, terorju, ne bojo zapustili svojega jezika. Mi pa nismo smeli popustiti, drugače bi nas uničili”. Čedad, 1964 - Odprtje sedeža kulturnega društva I. Trinko Med pobudniki kulturnega društva Ivan Trinko je bil tudi Mario Cont, ki je več let vodil društvo kot predsednik. “Zelja, ki smo jo skušali uresničevati z našim delom je bila na-jprveje vzbuditi v naših ljudeh zavest za svoj slovenski jezik, pa tudi splošno zavest o sebi, da ne bi bili vedno hlapci tako slabih gospodarjev. Tako smo zahtevali slovenske šole, pa hkrati skrbeli, da bi se naši otroci vpisovali v slovenske šole v Gorico in Trst, da bi hodili v letno kolonijo v Savudrijo.” Ob prvih kulturnih prireditvah so v društvu Trinko, kot je povedal tudi Predan, skrbeli za socialne probleme, za emigrante. “Ponujali so pomoč družinam in na sedež v Čedad je iz Gorice prihajal odvetnik Sancin, na katerega so se naši ljudje obračali po nasvete”. Druga smer delovanja, pripoveduje Cont, je bila iskanje kulturnih in športnih stikov s Slovenijo in obenem publicistična dejavnost, zato, da bi bila problematika Slovencev v Le scuole slovene e la “tratta degli innocenti” Per comprendere pienamente il significato della nascita del circolo culturale Ivan Trinko e l’atmosfera del dopoguerra in cui si collocano le prime iniziative politiche e culturali organizzate della comunità slovena del Friuli è utile ricordare il clima politico di quegli anni. É questo un periodo molto difficile e complesso, illustrato in modo molto articolato dal prof. Domenico Pittioni nel libro “La guerra fredda al confine orientale d’Italia”, pubblicato nel 1989. Lo studio, che prende in esame il periodo dal 1945 al 1954, è tanto più interessante in quanto focalizza anche la politica “informativa” della stampa locale con una ricerca realizzata in particolare sul Messaggero Veneto. Da quello studio riportiamo alcune citazioni. Messaggero Veneto, 20 luglio 1946 - I futuri confini dal Collo al Matajur. “Ancora una volta il Friuli potrà essere chiamato a difendere l'italianità e la Civiltà occidentale dagli assalti dei vicini popoli primitivi". Il 27 dicembre 1946 nell’articolo Gli slavi di frontiera: “Bisogna che il governo anzitutto tenga rigorosamente separati dagli Slavi quelli de! Natisone e del Cividalese: non solo non hanno da entrare nelle stati- stiche che poi servono a rovinare l’Italia, ma debbono essere guardati con massima cura dalla peste panslavista e comunista. Essi, italianissimi di fede, hanno diritto di proclamare sulla frontiera, dinnanzi agli stranieri prepotenti, il principio democratico della nazionalità, contro il razzismo panslavista, d’origine tedesca”. Sempre sullo stesso quotidiano il 13 marzo 1951 - Patriottiche feste nella Val Natisone. “Festa del Tricolore e festa dei bimbi di S. Pietro, di Azzida e Tarcetta. Nei tre centri della Val Natisone, l’altro ieri il Tricolore era a tutte le finestre e garriva nelle mani dei bimbi festosi, mentre l’eco degli inni alla patria, accompagnate da grida di evviva a Trieste e all Istria si spandevano per la campagna. Era questo un segno delle passioni che anima queste italianissime popolazioni. ” E qualche giorno più tardi, 1 maggio 1951 - Dedicata alla Julia la scuola di Pros-senicco. “L’opera che qui è sorta come monumento di civiltà e di italianità, non è costruito invano, ma perché da essa tutti noi traessimo lo stimolo a lavorare per la civiltà cristiana e italiana, tenendo alto l’amore per la terra che qui ci è data da cu- stodire, ai confini della patria”. A proposito della scelta di numerose famiglie di iscrivere i propri figli alle scuole pubbliche in lingua slovena a Gorizia e Trieste il Gazzettino, domenica 24 aprile 1949 scriveva: “Nelle Valli del Natisone prelevano dei ragazzi per educarli al comuniSmo. L’ingaggio avviene probabilmente senza che gli accondiscendenti genitori siano a conoscenza della destinazione politica dei propri figli... Agenti ben individuati, di cui si fanno i nomi, girano le Valli del Natisone, avvicinando le famiglie più bisognose, e ce ne sono tante, dove non mancano i figlioli. Puntano sui più intelligenti poi avanzano la proposta: Volete affidare il Vostro ragazzo che sarà educato in un collegio di Gorizia o di Trieste, calzato, vestito e alloggiato gratis. L'interpellato, il padre o la madre, povera gente che alla miseria domestica, aggiunge anche quella intellettuale, non si fa ripetere due volte l’invito, in generale accetta, affidando al proponente, specialmente se persona di studio, il ragazzo richiesto, che all’ indomani viene prelevato con un automobile e trasportato a Gorizia o a Trieste, non in collegio, ma in case pensio- ne di comunisti in veste di educatori. E lì in promiscuità, senza alcuna assistenza religiosa, i piccoli crescono, apprendono il verbo del comuniSmo, più ortodosso, per essere naturalmen te restituiti alle famiglie e al paese, dove dovrebbero assumere, nelle intenzioni degli organizzatori, in alto e in basso il posto di propagandisti”. Il 23 dicembre del 1950 il MV rincara la dose: “Si è visto in questo ultimo periodo u-na intensa attività del comunista partito democratico sloveno per la propagnda e l’organizzazione slava. Feste, doni, sport, per convincere i ragazzi di queste vallate a frequentare le scuole slave-comuniste di Gorizia. Bisogna denunciare e denunciamo tali attività. Siamo davanti ad una vera tratta degli innocenti, per falsare l'anima con l’educazione slava-comunista e fare domani degli strumenti di penetrazione del comuniSmo.... Il Prefetto e il governo lo sappiano e provvedano, tutti i cittadini amanti della loro patria si levino a difenderla da questa insidia. Seguiremo attentamente gli sviluppi di questo preoccupante episodio e saremo fermi nella difesa dell’ italianità di questa terra. Nessun ritorno nazionalistico, ma chiara e ferma italianità”. četrtek, 5. oktobra 1995 Obdobje osemdesetih let Močnejši v družbi Kdor dela greši, kdor ne dela greši dvakrat Iskali smo pot v šolo Skrb za poučevanja slovenskega dialekta in jezika prisotno v vsej zgodovini društva Viljem Cerno, ki je bil še kot študent prvi tajnik kulturnega društva Ivan Trinko in vseskozi v njem aktiven, je prevzel vodstvo društva leta 1973 in ga je vodil več kot deset let. Njegovo predsednikovanje je sovpadalo z najbolj živahnim in vsestran-kim razmahom dejavnosti in organiziranosti slovenske manjšine na Videmskem. Očitno so bili časi zreli za to, prav v tistih letih so namreč želi sadove vsega dotakra-tnega dela in krog zavednih Slovencev se je širil. Nedvomno pa je, da je odigral zelo pomembno vlogo mladi in navdušen profesor iz Barda, ki se je znal prijazno približati ljudem, jih povezovati. Ob kulturnem delu pa je vztrajno in dosledno iskal tudi stik z oblastmi in predstavniki inštitucij, ki so začeli sprejemati slovensko prisotnost v Furlaniji. V pogovoru, ki smo ga imeli z njim je seveda izhajal iz prvih pobud, ki so jih organizirali v prvi polovici sedemdesetih let. Zanimivo je, da so bile tudi takrat v ospredju pobude za slovenski jezik, namenjene v prvi vrsti otrokom. Torej skrb za slovensko šolo, v taki ali drugačni obliki, se kot rdeča nit vleče skozi vso zgodovino društva. Ob zahtevi po slovenskih šolah v Benečiji in vpisovanjem otrok v goriške in tržaške zavode, se je zače- Dosti let je vodil društvo Ivan Trinko tudi profesor Beppino Crisetig, ki je danes odbornik za kulturo in šolstvo v vodstvu Gorske skupnosti Nadi-ških dolin, prav tako kot njegov predhodnik Viljem Cerno, ki ima enako zadolžitev v okviru Gorske skupnosti Terskih dolin. In že sam ta podatek je jasen dokaz o tem kako, se je kulturna in politična stvarnost med Slovenci v Furlaniji korenito spremenila. Obdobje Beppina Crisetiga je bilo tudi težavno pa ne zaradi zunanjih okoliščin, saj je bilo vedno več ljudi, mladih intelektualcev, ki so sicer prihajali iz špetrskega učiteljišča, so se pa zavedali svoje narodnosti in ne le da so se otresli strahu, postajali so ponosni na svoj slovenski izvor. K krepitvi zavesti, kot je povedal Beppino Crisetig, je močno prispevala tudi solidarnostna pomoč, ki so nam jo ob potresu izkazali Slovenci v deželi pa tudi republika Slovenija, ki se je morda takrat prvič pojavila v našem prostoru s svojimi izredno kvalitetno pripravljenimi strokovnjaki in tudi s svojimi avantgardnimi rešitvami v popotresni obnovi. Težave so bile notranjega značaja, v smislu, da je to bilo obdobje ko je bila naša stvarnost precej vitalna, kulturno društvo Ivan Trinko pa je prehajalo v novo fazo življenja, iskalo je nove poti in predvsem novo identiteto. Drugi aspekt, ki ga je prof. Crisetig izpostavil na ponedeljkovem srečanju ob 40-letnici društva, je bilo prizadevanje za ustvarjanje gospodarske osnove slovenske manjšine v Furlaniji, ki je obrodilo dobre sadove, saj so v tistih letih nastala slovenska, oziroma mešana podjetja v naših dolinah. Nadaljevalo se je delo na terenu, je še dejal Crisetig, in je obsegalo tako kulturno kot politično področje. Osemdeseta leta predstavljajo pomemben mejnik v naši zgodovini, saj se prav takrat močneje in prepričljiveje začnejo uveljavljati napredne občinske liste s svojimi programi, usmerjenimi v iskanje poti za izhod iz socialne in ekonomske marginalnosti, ki so se zavzemale za široko demokratično partecipacijo ljudi in so se vedno trudile za uveljavitev in priznanje slovenske manjšine in njenih pravic. Praznovanje slovenskega kulturnega praznika leta 1987, ki so se ga udeležili tudi predstavniki javnih uprav, Gorske skupnosti in Pokrajine Videm Z leve černo, Chiabudini, Crisetig, Klavora in Cum Na vrhu množica ljudi na srečanju na Kamenici la razvijati cela vrsta pobud na teritorju. V ta okvir sodi pošolski pouk, ki je potekal dve leti v Gorenjem Tarbju, kjer sta poučevali prej Iris Battaino in kasneje Vilma Martinig. “Nato smo poskusili vstopiti v javno šolo. Preko šolskega patronata smo dosegli, da bomo za otroke iz Barda imeli v Teru eno uro tečaja od narečja do jezika. Na prvo lekcijo so prišli starši, učiteljice, otroci in so bli vsi zadovoljni. 2e naslednji teden smo dobili iz prefekture in občine sporočilo, da tečaja ne sme biti. Mi pa smo le naprej vztrajali in priredili tečaj slovenščine tokrat na špetrskem učiteljišču.Vodil ga je prof. Sirk iz Gorice. Ravnatelj nam je dal dovoljenje tudi v prepričanju, da zanimanja ne bo, pa odziv je bil dober, čeprav so nacionalisti takrat sprožili ostro kampanijo. Naslednje leto dovoljenja nismo dobili, tečaj se je nadaljeval v hotelu Belvedere, ampak kot po navadi take stvari v gostilni se ne končajo dobro. Drugo pobudo smo dali v osnovni šoli v Mašerah. Zupan Peter Zuanella nam je bil dal dovoljenje, za to je bil učitelj Remo Ciccone, pristal je tudi Londero, ki pa je želel predhodno srečanje s starši. Povedali smo, da bomo na tečaju pomagali otrokom pri nalogah in potem poučevali slovenščino po principu od narečja do jezika. Vsi starši so sprejeli in tečaj je vodila Lucia Costaperaria. Prve tri, štiri lekcije je šlo vse v redu, nakar se je začelo ustrahovanje družin in naekrat je zmanjkalo pol otrok. Takrat je gaspuod Gujon vozil otroke iz Matajurja v Mašero. Se orožniki so ga ustavli an ga vprašali, kam jih vozi in še dodali, da se ljudje pritožujejo, ker mečejo kamne po senožeti. Na vse načine so nas skušali ustaviti. Potem je prišel potres in šola se je zaprla. In že takrat smo začeli razmišljati, tudi na osnovi nekega posveta, ki ga je organiziral Slori, na o-snovi izkušenj kot so bile M- lada brieza an Moja vas, da bi ustanovili nekaj privatnega- Zelo smo se prizadevali za konferenco o manjšinah v Vidmu, ki jo je po večletnih vzpodbudah tudi s pomočjo takratnega pokrajinskega svetovalca Pavla Petričiča organizirala Pokrajina leta 1978. Na njej so aktivno in zelo kvalitetno sodelovala vsa naša kulturna društva. Začeli smo prirejati vaške praznike, kot je bil Bumjak v Tarbju, še naprej smo se srečevali na Dnevu emighranta in na Kamenici. Začeli smo obiskovati stranke, ki nas sprva niso hotele niti sprejeti. Pa počasi se je le premaknilo. In vsa naša stvarnost je počasi zaživela.” Dalla comunione negata alllsolamento dai compagni di gioco dell’infanzia La scelta dell’istruzione slovena fu pagata a caro prezzo dalle famiglie Nell’anno scolastico 1949/50 fu iscritto a Gorizia alla scuola di avviamento commerciale in lingua slovena Guglielmo Cerno. Era orfano di padre ed aveva terminato la quinta elementare già un anno prima poi era rimasto a casa perchè possibilità di proseguire gli studi non ce n’erano. La proposta di frequentare la scuola slovena a Gorizia fu quindi accolta dalla sua e da oltre una decina di famiglie del suo comune molto favorevolmente. “Eravamo molto contenti”, ricorda, “ed eravamo partiti per Gorizia addirittura alcuni giorni prima dell’inizio dell’anno scolastico per conoscere ed ambientarci nella città dove erano ancora molto vistose le ferite della guerra. La stessa casa dello studente slovena, dove eravamo ospiti, era parzialmente distrutta”. Le difficoltà per la sua e le altre famiglie si presentarono immediatamente. Dapprima furono convocate in comune dal sindaco Bettoia che cercò con argomenti molto forti di convincerli a ritirare i ragazzi dalle scuole slovene. “Per fortuna” aggiunge Cerno “ i nostri genitori si e-rano accordati tra di loro ed al sindaco risposero che se a pari condizioni fosse stata offerta ai loro figli la possi- bilità di proseguire gli studi più vicino a casa lo avrebbero fatto. Ma non ottennero risposta. E soltanto una pensionata, spaventata dalla possibilità che le era stata ventilata di perdere la pensione ritirò il figlio. Poi furono convocati dai carabinieri e addirittura in Pretura, dove subirono forti pressioni e furono accusati di essere traditori della patria. Anche in quell’occasione i nostri genitori furono decisi e abbastanza compatti. «Se Gorizia si trova in Italia e le scuole slovene sono ricono- sciute dallo stato, allora non può esserci nessun tradimento della patria», fu la loro risposta”. Ma le pressioni non cessarono. Il prete del paese Mario Zaccomer intervenne pesantemente predicando pubblicamente che tutti i ragazzi frequentanti le scuole di Gorizia erano comunisti e pertanto scomunicati. E si comportò di conseguenza, negando la comunione. “Ma la solidarietà tra i nostri genitori rimase, prosegue Cerno, loro riconobbero il valore di colui che dà il primo pane ed erano riconoscenti alla scuola slovena perchè e-ra stata l’unica a ricordarsi della nostra gente”. Qualcuno non resse alla pressione continua e concentrica che si manifestava anche nella vita di paese, dove neanche gli amici d’infanzia giocavano più con i “goriziani”. E l’assistanza religiosa? “Non solo non c’era alcuna preclusione”, ricorda Cerno,” ma questa era addirittura ossessionante. A parte l’ora di religione come materia scolastica, ogni sabato andavano a confessione ed il giorno dopo a messa. Prima di Pasqua c’erano gli esercizi spirituali e a scuola bisognava consegnare il santino dell’avvenuta comunione. Alle superiori poi per la maggior parte delle materie più importanti, come greco, latino o sloveno gli insegnanti erano preti. Molti di loro provenivano da Nova Gorica o altre parti della Slovenia ed avevano un atteggiamento a dir poco a-stioso nei confronti del regime comunista.” Questi sacerdoti erano informati delle vere e propri angherie che i ragazzi della Slavia subivano a casa. Ma mai nessuno fece un passo nei confronti del vescovo di Udine perchè intervenisse. Si limitavano a parlare della cattiveria nel mondo e a predicare il perdono. četrtek, 5. oktobra 1995 ■8 Srečanje med Scalfarom in predstavniki Slovencev Poziv predsednika k večji enotnosti s prve strani Guerrove in Valentijeve ugotovitve, ki jih je podprl, sam predsednik republike, zvenijo kot apel obema vladama in predvsem slovenski in italijanski diplomaciji, naj vendarle stopita na pot dialoga in konstruktivnega sodelovanja. Za slovensko narodnostno skupnost pa je Scalfarov obisk pomemben zaradi njegove odločitve, da vendarle sprejme delegacijo Slovencev v Italiji (za Slovence iz videmske pokrajine je bil prisoten Giorgio Banc-hig). Vedeti je treba, daje goriška prefektura najprej odklonila prošnjo našega zastopstva za srečanje s predsednikom, sam Scal-faro pa je v torek zjutraj zamenjal protokol in se odločil, da bo sprejel slovensko manjšino. Na goriški prefekturi so zastopniki naših političnih komponent in’osrednjih organizacij civilne družbe (srečanja se je udeležila tudi skupina Gombačevega Demokratičnega centra) predsedniku republike orisali zdajšnji položaj manjšine in ga seznanili z najhujšimi vprašanji, ki gredo od šolske problematike, Benečije, zakasnitev pri fina-siranju kulturnih ustanov, komisarske uprave v Kmečki banki in seveda problema zakonske zaščite. Potem ko je predsednik Scalfaro pozorno poslušal izjave naših predstavnikov, je pokazal razumevanje za naše probleme in celo svetoval, kako parlamentarno nastopiti, da bi se vprašanje zakonske zaščite premaknilo z mrtve točke in da bi naša skupnost vendarle dobila zakonsko zaščito. “Manjšine predstavljajo v naši državi bogastvo”, je dejal našemu zastopstvu in mu svetoval, naj nastopi čimbolj enotno in naj-vztraja pri zahtevi, da bo Kmečka banka ostala izraz slovenske narodnostne skupnosti. “Če je vaš bančni zavod preživel skoraj celo stoletje in vzdržal dve vojni in fašistično obdobje, potem potpeni, da je v temeljih zdrav in da zna poslovati. Ni razlogov torej, da bi Kmečka banka ne ostala še vnaprej takšna, kakršna je”, je še .pripomnil predsednik republike. Upati je, da bodo njegove besede prišle tudi do rimske palače, kjer ima sedež Banca d’Italia, fr.p.) Tre regioni a confronto Incontro tra Slovenia, Carinzia e FVG Domani, venerdì, ci sarà a Trieste un incontro che riveste una particolare importanza nel contesto dei rapporti tra l’Italia e la Slovenia. Nella sede del Consiglio regionale si riuniranno le assemblee legislative di Slovenia, Carinzia e Friuli-Venezia Giulia per un incontro che si inquadra nel più generale contesto delle relazioni tra quelli che sono ’ stati i membri fondatori della Comunità di lavoro Alpe-Adria. La seduta di venerdì a-vrà inizio alle ore 10 con l’intervento dei tre presidenti. Il presidente del parlamento sloveno Jožef Školč, che guiderà la delegazione della vicina repubblica, affronterà il tema delle minoranze quale fattore significativo della collaborazione frontalie-ra e dei rapporti di buon vicinato. Il presidente della re- gione di Carinzia Adam Unterrieder esaminerà lo sviluppo dei programmi regionali di collaborazione transfrontaliera all’interno dell’Unione europea e con gli stati confinanti, con particolare riguardo al programma In-terreg 2. Spetterà al presidente dell’Assemblea regionale Giancarlo Cru-der affrontare i problemi dei traffici e delle infrastrutture di interesse ine-terregionale. Alla fine dell’incontro verranno approvate tre risoluzioni comuni riguardanti i temi affrontati dai presidenti nella loro relazione introduttiva. L’incontro di domani, come abbiamo sottolineato, riveste una particolare importanza in quanto anticipa e propone delle soluzioni alle problematiche che sono sul tavolo delle trattative tra l’Italia e la Slovenia. V nedeljo 8. s Planinsko družino Benečije Gremo na Montaž Kot zaključek letošnje sezone izletov, ki je bila bogata in uspešna, kljub ne vedno ugodnim vremenskim razmeram, je v nedeljo 8. oktobra v programu.Planinske družine Benečije izlet na Montaž. Zbirališče bo, kot smo že napovedali, v Petjagu ob 7. uri. Pridite z nami! PDB sporoča tudi, da se je v torek začel tečaj pred-smučarske telovadbe, v soboto 7- ob 20. uri se začne pa tečaj plavanja. Vpisovanja so še odprta. Per la TV slovena firma anche Il Comitato per l’estensione dei programmi televisivi della Rai in lingua slovena nella provincia di Udine, a cui hanno dato la propria a-desione 21 associazioni ed organizzazioni slovene della provincia di Udine, dalla Valcanale alle Valli del Na-tisone, si è riunito martedì sera a S. Pietro per fare il punto della situazione. Si è preso atto con soddisfazione che già molte persone hanno sottoscritto la petizione popolare e che tra i firmatari ci sono anche molti amministratori. Sono stati inoltre valutati positivamente i documenti che su questo argomento sono stati votati dai consigli comunali di Gri-macco, San Pietro è Taipa-rta. Ma la riunione è stata soprattutto l’occasione per programmare il lavoro futuro coinvolgendo sempre di più la popolazione in questa bat-taglia'civile per il riconoscimento di un diritto, quello di informare ed essere informati nella propria lingua. Cogliamo quindi l’occasione per invitare, chi non lo avesse ancora fatto, a sottoscrivere la petizione. Per farlo è sufficiente rivolgersi alla più vicina associazione slovena. Nell’incontro di martedì si è preso atto con rammarico anche dell’impoverimento dell’informazione in lingua slovena dovuta al fatto che non si riceve più il segnale della Tv slovèna. Jesensko vabilo v Nadiške doline Parvo na kosilo potle pa na turg s prve strani An muormo reč, de kiek se je spremenilo. Parvo v Spietre, an tele zadnje lieta go par Muoste, pride nimar vič ljudi iz vsieh kraju naše dežele, pa ne samuo, ki se lepuo usednejo za mizo, pokušajo pečen'kostanj an rebulo an potlè gredo v velik hram an kupejo kostanj, ja-buke, kompierje, ser, med an druge pardielke naše zemje. Vesela atmosfera za katero poskarbe naši domači godci, v parvi varsti Ližo an • Gusto, parpomagajo puno: ni navaden targ, kjer kajšan predaja an drugi kupavajo, je tudi an moment veseja, kjer moreš preživiet an popudan v liepi atmosferi. S to iniciativo dielajo an zaslužejo tudi druge naše butige, predvsem kjer runajo an predajajo gubanco, štru-kje, strudelne... dielajo puno oštieriji an lepuo so jo poštu-dieral organizat le v telem cajtu “Vabilo na kosilo v Nediških dolinah”. 'No vabilo, ki zvestuo ga sprejmejo naši ljudje, pa predvsem te furešti, ki imajo parložnost pokušat naše tipične jedi. Vse kaže, da so jim ušeč, saj’ vsi tisti gdstinci pravejo, de jim gre vsako lieto buojš, de imajo nimar vič ljudi. Al sta videli?, če se če, se more. Če zavihnemo rokave, če na-pravemo pametne iniciative, je moč študierat tudi tle par naš na turizem, na tajšan turizem, ki nam da zaslužek. “Vabilo na kosilo” začne v nediejo 15. otuberja an pu-ode napri do 30. novembe-rja. Pogledimo, kam bomo mogli iti tudi lietos jest naše domače dobruote: Trattoria “Alla posta”, trattoria “da Silvana” an osteria “Alla cascata” go par Hloc (Garmak); trattoria “da Vittorio” na Starigori (Pra-potno); albergo “Al Vescovo” v Podboniescu; locanda “Alla trota” go par Spehuo-nje, trattoria “Alla grotta” v Landarje, osteria “Stella alpina” na Vrhu (Spignon), locanda “Ai buoni amici” v Tarčeti (Podboniesac); locanda “al Giardino” an trattoria “Alle querce” na Klančiču v Spietre; trattoria “Sale e pepe” v Sriednjem; albergo “Bellavista” v Dolenjim Tarbju (Sriednje) an rifugio “Pelizzo” na Matajure (Sau-odnja). Nazaj se je oglàsu “Nediški zvon” Po radiu Trst A vsako saboto ob 14.10 uri V Saboto 30. setemberja se je po polietnim premoru spet oglasiu Nediški zvon. Zvoniu bo do konca niiesca junija prihodnjega lieta. Nediški zvon je oddaja Radia Trst A,- na sporedu vsako saboto ob 14.10, v kateri se-v domačianediškin dialektu pravi, kaj se zanimivega gaja v Benečiji. Kaže, de je bla lanska serija Nediškega zvona^zlo všeč, naj v beneških dolinah, naj na Goriškem, Tržaškem an tudi na te drugi strani meje. Zatuo so se na Radie Trst A odločili obdar-žati le tisto ekipo, ki je bla pred mikrofonam lani. Ta-kuo bota iz tiedna v tiedan oddajo vodila Ezio Gos-gnach an Flavia Iuretig. Parvo saboto v miesce bo pred mikrofoni tudi Miha Coren, ki bo parpravju an vodu rubriko za kumete. Zadnjo saboto v miesce bo pa Luciano Chiabudini ar-zveseliu poslušauce s suoji-mi liepimi zgodbami an pie-smi. Pa lietos je tudi adna lie-pa novuost. Spet se vrača pred mikrofone Nediškega zvona poznan glas Giorgija Banchiga. Vsak tiedan bo imeu svoj prestor v katerin bo arzluožu bogato zgodovino (štorijo) naše majhane. pa liepe zemlje. Vsako saboto Nediški zvon začne s pozdravom an napuovedjo programa. Natuo je komentar an pregled novic. Po športu so na vrsti pogovori s predstavniki kulturnega, socialnega an politjčnega žvlj^pjaT&r rifbrike o zgo-dovinq zi^cmnete, JTa ki rje*an kuharce, “PihcT Fftne-diščak”. Na koncu se odpre okno v novi tiedan: kateri so sejmi po. Benečiji, -kajšna ura bo, dost je dug dan, ka-da se menja luna an še druge reči. Umies je, sevieda, puno lepe domače muzike. V par-vih oddajah bojo predstavljene posebno piesmi, ki so ble na lietošnjim Sejmu beneške piesmi. Frekvence Rai- Radio Trst A v Benečiji: Arbeč 97,5 Mhz FM; Bardo 99 ; Garmak 99,5; Karkoš 96,1; Platišča 98,5; Podbuniesac 97,8 ; Prapotno 94,2; Sauo-dnja 99,6 ; Stupca 98; Ta-poluove 100,7 ; Tipana 97,6 . Na srednjem valu (OM) Gostje bodo Evropskega parlamenta Slovenci iz dežele gredo v Strasbourg Skupno zastopstvo Slovencev v Italiji, v katerem so najpomembnejše komponente naše organizirane skupnosti, je na zadnji seji sklenilo, da bo 10. oktobra obiskalo Evropski parlament in Svet Evrope v Strasbourgu. Evropskim predstavnikom, ki so zadolženi za manjšinska vprašanja in san^emu vodstvu parla--*1"7henta,' kakor tudi SE bodo zamejski Slovenci iznesli stanje naše manjšine in vrsto problemov, s katerimi se dnevno sreču- je naša skupnost. Obisk v Evropskem parlamentu sodi v okvir prizadevanj naše manjšinske skupnosti, da bi tudi mednarodne inštitucije obvestili o stanju naše. 'manjšine, ki prav v teh časih doživlja veliko težav tako na kulturnem, šolskem in gospodarskem potlročju. Skupno zastopstvo Slovencev je obenem sklenilo, da se bo v kratkem srečalo tudi s predstavniki italijanske manjšinske skupnosti 'v Sloveniji in na Hrvaškem. Dogovarjanje za rešitev politične krize na Deželi V smer leve-sredine? Levo-sredinska ali zmerno levo-sredinska koalicija? Kakšen bo dogovor za novo večinsko ekipo na Deželi? Vse kaže, da sta dosedanja vladna partnerja, Ljudska stranka in Severna liga, že ovrgla možnost, da bi sestavili desno-sre-dinsko koalicijo in se raje obračata proti levi, kjer pa ni še jasno, kdo so privilegirani partnerji obeh središčnih strank. Medtem ko se Ljudska stranka ogreva za takšno koalicijo, v kateri bi bila tudi DSL, so Bossijevi predstavniki bolj naklonjeni za vstop v večino zmerne levice, ki jo predstavljajo Zeleni, socialisti (SI) in republikanci. Povedati velja, da sta DSL in SI na srečanju potrdila voljo po sestavi Federacije levičarskih strank. V / novi matajur A lY / UllCllxCl četrtek, 5. oktobra 1995 y rave.. SOLO DA NOI PREZZI ECCEZIONALI teeno adria INSTALLAZIONE ANTENNE LABORATORIO RIPARAZIONI Sladke nedieje go par Muo Kiek sladkega za pomagat otrokam. Sta lepuo zastopil. Tudi lietos bo go par Muoste jesenski targ an je že taka navada, liepa navada, ki jo je bla začela Zveza beneških žen, posvetit ’no nediejo sladči-nam. Kar se je s tem zasluzilo je šlo v Buoginte. Iniciativo jo peje seda napri Caritas špietarske foranije. Vsako nediejo, od začetka do konca jesenskega targa (lietos bo 8,, 15., 22. an 29. otube-rja), pokličejo na pomuoč naše žene an čeče (če pride blizu kajšan mož, obedan ga na zažene!), de naj naprave-jo sladčine an druge dobruo-te an de naj jih pamesejo dol na targ. Kar se s tem zaslu-že se pošja otrokam, ki tar-pjo zavojo hude uojskè, ki je šele tam v Bosni. “Adozione a distanza”, takuo se kliče tel projekt an pride reč, de se pomaga otrokam živiet tam doma, se vešuolat na svoji zemlji. Teli otroc so brez matere, brez oči, al pa brez obadvà an bi imiel zaries velike težave imiet normalno življe- nje brez obedne pomoči. Je naša dužnuost narest manjku tuo. Nie puno, bi uagal reč, de je še malo, pa vsi kupe moremo narest kiek posebnega. Po-študierita, s tako iniciativo je ratal nomalo “naših” že puno otruok iz Bosne, vsaka fara ima njih imena an naslov. Naglo denita se na die-lo. An vidruz, ki na napra-veta nič, pridita vseglih gor h Muostu pa pokušat vsake sort dobruote an pustita kiek za Ion! Kadar sma bla šla s Frankam piet na RTV v Ljubljano ku beneški kantavtori, so nas klical “kabaretistični duet”. Tudi tle v Benečiji so pravli, de Guido an Franco runa-jo “cabaret” an se vide, de je biu tuole za-viedu an Vigi Zefu, če an dan me je ustavu an mi jau: “A mi ga dasta za pokušat an mene, sem ču pravco, de ti an Franco runata “cabernet"!!! Tudi dva parjatelja sta sediela pred oštarijo an pila dva taja kaberneta. - Pogledi tale - je jau te parvi - toja žena hode po Cedade z adnim drugim! Mož je skoču na konac za lieuš pogledat an naglo odguoriu parjatelju: - Oh ne, na stuojme takuo strašt, na hode migu z drugim, hode saldu le s tistim!!! Za drugo mizo sta pile kafè pa dvie pa-rjateljce an se pogua-rjale gor mez njih ljubezni. - Kuo ti gre s tojim novim murozam Gio-vaninam? - je vprašala ta parva. - Muč, muč - je odguorila jezno ta druga - Giovanin je takuo nadužan, de kajšan krat mi se zdi ma-lomanj šleutast! - Zaki? Ka’ ti je na-redu? Poviemi, de san radoviedna! - Pomisli ti,, učera sma bla šla gobe brat v host an kar sma na-punla pletenice, sma se usedinla za se nomalo odpočit. Za glih reč, Giovanin je ušafu nomalo kuraže an mi je jau: “Te ljubim” an kadar mi je luožu roko gor na kolieno, sem mu potiho jala tu uha: “Buj gor, buj veso-ko!”. Tisti buogi šleut je začeu uekat na vso muoč “Te ljubim, te ljubim”!!! Tajšan nasmieh, ki ti ugrieje sarce CIVIDALE DEL FRIULI - V.LE LIBERTA’ 28/D - TEL.0432/700739 15. setemberja serijam v Mihielovi družini v Kozci Kupe sta prehodila petdeset liet življenja 13. setemberja lieta 1945, v cierkvi v Kozci sta se oženila Emilio Tomase-tig - Mihielu iz tele vasi an Luigina Zabrieszach - Va-lencjove družine iz Bare (Sauodnja). 13. setemberja lietos sta imiela srečo praznovat njih zlato poroko. Nie malo, vesta! Tuole pride reč, de sta prehodila kupe petdeset liet življenja. Preomagala sta vse težave an kupe ušafala kuražo za prid do telega liepega traguarda. Na žalost, je nimar buj riedko pisat take novice. Emilio se je rodiu v Mihielovi družini v Kozci 21. dičemberja lieta 1920. Imeu je samuo dvajst liet, kar so ga pošjal na greško fronto. Srečo je imeu se varnit da-mu, kiek pa mu je ukradla tista uojska: zmarzinle so mu ble noge, varnii se je kot “mutilato di guerra” an zavojo tega je puno pretar-peu. Nomalo vič sreče je imeu par dieie, sa’ ga je ušafu blizu duoma: dvajst liet je dielu na Cemurje, v fornaži, kjer so runal mado-ne. Potlè je naredu še pet liet za dieluca v čedajskim Spitale. Zaslužu je penzion, pa tuole ga ni ustavlo. Emilio diela le napri kot kimet. Luigina se je rodila v Valenciovi družini v sau-onjskih Barcah 22. marca lieta 1924. Družina je bla zaries velika, bluo je šest čičic an dva puobčja. Je bla šele majhan otrok, šest liet je imiela, kar ji je umarla mama. Jih je imiela devet, kar ji je umaru še tata. Nie bluo ki, za se preživiet so muorli vsi dielat, takuo an Luigina namest se norčinat s pipi-nam je muorla pomagat v hlieve an na gruntu. Odkar se je poročila je vse nje življenje posvetila možu an otrokam, ki sta jih imiela ona an Emilio v njih življenju, Paolo an Lucia. An kar so paršli navuodi, je Luigina začela skarbiet tudi za nje, ku prava nona. V topluoti njih liepe družine sta seda praznovala njih zlato poroko. Se puno reči bi mogli napisat o njih življenju, a jih bomo pisal, kar bojo praznoval diamantno poroko, šestdeset liet ljubezni, seda jim želmo, da bi nardila kupe še puno poti v zdravju an jubezni. Kaka liepa družinca! Devetdeset liet none Virginie tv • video • HI-FI ELETTRODOMESTICI An miesac od tega, bluo je 26. vošta, Petra Vogrig -Konšorjova iz Hlocja je povabila vasnjane, žlahto an parjatelje na veliko fešto, ki jo je le ona organizala za poroko nje mame, Carla Los-zach - Martinkna iz Topolu-ovega, an tata, Alessandra iz Hlocja. “Smo imiel v misleh lepo fešto na odpartem, pred našo oštarijo, pa se je liu tajšan daž, de smo muorli prenest vse dol v palestra. Oh, nič zatuo, veselica je bla vseglih zlo liepa, plesal an piel smo jo do pozno! An seda, za tiste, ki nas nieso vidli tisti dan, pokažem še fotografo. Al sta vidli, kuo smo bli ,\tf>i tarje lepuo naštimani??” D*aga Petra, kuo si pri- dna, de si nam pamesla foto- publikal. Tebe, pa tudi mami grafijo tistega dneva. Vieš, an tatu želmo, de bi vsi kupe puno judi nas je vprašalo, preživiel puno veselih an kuo je tuo, de jo niesmo še srečnih dnevu. gruntu. Takuo je Sla dielat tudi 1942 in 1943. lieta. Zadnjo lieto je pejala za sabo starejšo hči Mafaldo. Varni-le sta se srečno damu, pa potlè je začela huda uejska tud po naših dolinah. Po uejski so otroci odrasli, se poročil. Rodili so se navuodi in nieče. Doma diela ni bluo, pa so šli iskat zasluška v Svico. Seveda so pustili otroke doma in nona Virginia je po-skarbiela za vse. Sada praznuje 90 let svojega življenja in lahko s ponosom gleda na začetak nje poti in na prehojeno življenjsko pot. Tudi mi smo vsi ponosni nanjo. Pomislite, da takuo lepuo govori po slovi-ensko, da bi obedan ne jau, da se je rodila na Laškem. Pa ile samuo tuo. Po slovi-ensko znajo tudi nje hčere in sinuovi, pa tudi navuodje. Pa nazadnjo vam muoramo odkrit še nje hobby: rada igra na tombolo. Se do nedavna smo jo videli ob nedeljah, da je skočila na bičikle-to in jo šla igrat v Prejšnje, kjer ima še puno parjatelje. Sada pa hodijo na nje dom igrat ženske iz Mierse an Ažle. So še mlade žene, pa za gledat numerje na kartel nucajo vse očjale, ona ne. Čeglih muora gledat na štier kartele hnadu, ne zaspije, ne zamudi obednega numerja. Mama, nona in bisnona Virginia, takuo naprej. Tom-bulajte zdrava, srečna in vesela še puno liet. To vam želijo vaše hčere, sinuovi, zelje , nevieste, navuode, vsa žlaltta in parjatelji. Prav takuo sosed in parjateu Dorič Glih včera, 4. otuberja, je Marija Virginia Margutti -uduova Stanig - dopunla 90 liet. Če bi napisal vse o nje dugem življenju, bi paršle na dan debele bukva, pa vsedno nieki muoramo, nieki smo dužni napisat za tole “grofico” Nediških dolin. Predvsem nas veseli, da moremo pisat o nje dobrem zdravju, o čisti pameti, prisebnosti in da je šele hnucu svoji družini. Margutti Virginia se je rodila v Prejšnjem (Pungessimo), prva furlanska - laška vas, ki jo srečamo na poti, ko gremo čez muost Nediže par Muostu. Morebit, de pru zavojo tega, ker je prva vas na Nediži proti Laškemu, ji pravejo naš ljudje Prejšnji. Dol iz Prejšnjega je gledala Virginia vsak dan gor proti Matajurju in iz dežele pod Matajurjem je paršu fant, ki jo je poročiu. Biu je Bepo Stanig, kumet in botanik, ki je par-pravju sam zdravila iz zdravilnih zelišč in različnih travi. “Samuo on nas je mu ozdravit!” so tardili njega številni buniki - klienti. Umru je mi e s ca oktobra 1979. Virginia mu je rodila štier otroke, dve hčere, dva sina, ki so: Mafalda, Irma, Davide in Roberto. Za preredit družino, ku-metija ni dala zadost in malo je pomagala tudi botanika. Potrieba po kruhu je naraščala, za kupiti kruh pa je potrieban denar. Lieta 1941 je Virginia pustila otroke možu Bepu in šla na dielo v Nemčijo. Gor so dielal na četrtek, 5. oktobra 1995 L’immedesimazione è perfetta. Lo svjaščennik Vasilij è davvero nella “la-vra” della Trinità di Sergij Radonežskij. E’ sua la voce che pronuncia il triplice gloria “Slava Bogu i Synu i Svjatomu Duhu”, ed è proprio lui il celebrante dalla candida barba e nelle bianche vesti liturgiche ornate di oro. Ora il diacono recita il suo “Otče naš, IZe jesi na Nebeseh! Da svjatitsja imja Tvoje, da priidet Carstvie Tvoje, da budet volja Tvoja, jako na nebesi i na zemli. Hleb naš nasuščnyj dažd’, nam dnes; i ostavi nam dolgi naša, jakože i my o-stavljajem dolžnikom našim; i ne vvedi nas vo i-skušenie, no izbavi nas ot lukavago”. Poi il canto risorge come il vento delle steppe: qui si leva il volo delle voci maschili, qui il fruscio dei contralti e qui il poderoso stormire delle voci profonde. Un intreccio, un poema avvincente, un movimento ondulato in cui l’uomo si sperde nella spiritualità della sue fede assoluta, in cui l’essere si fonde nell’immensità dell’universo. In questa chiesa, rivestita di o-ri, dipinti, affreschi e legni preziosi, lo svjaščennik Vasilij Vladimirovič, prega e medita a lungo, invoca la Madre di Dio e l’Altissimo perchè lo illuminino. E si dissolve in lui ogni dubbio. Non c’è altro nel suo cuore che la salvezza della Santa Russia. Poi, del sogno svanito, rimane solo una esile canzone lontana. Una fanciulla canta con voce melanconica: Pod oknoj CeriomuSka kališitsja Raspuskaja listicki svoi Za rekoj znakomyj golos’ sliSitsja Da pojut vsju noč i so-lovy... (Fiammeggia il ciliegio sotto la finestra abbando- II dolore dopo la battaglia, Russia 1942 La Chiesa ortodossa prega per la salvezza della Russia - 4 / Terza parte Olga Klevdarjova Le case conforievoli, i normali ritmi di vita anche se fuori é gelo nando le sue foglie, oltre il fiume si sente una voce conosciuta e tutta la notte cantano gli usignoli). Il canto giunge a tratti, portato dal vento, allo studio dell’anziano metropolita Vasilij, con il suo soffio di pena. Infine il canto si rompe in una ineluttabile angoscia, perchè oltre il fiume non c’è alcuna voce e gli usignoli non cantano più: Za rekoj uz golosa ne sliSitsja Ne pojut tam boi’Se so-lovy... e l’ultima nota bassa si scioglie nel pianto. Il ragazzo di Nataša rimarrà per sempre laggiù, sul Don. I combattenti del Don non portano laggiù la santa icona della Madre di Dio che ha protetto le armi russe in tante battaglie e le ha sempre condotte miracolosamente alla vittoria sui nemici della santa fede ortodossa e della Russia cristia- na. Portano invece come insegna la stella rossa che da venticinque anni brilla sulla cima della Torre Spasskaja del Cremlino di Mosca. Il loro capo è Iosif Vissarjo-novič Džugašvili, detto Stalin, l’uomo d’acciaio. Eppure, riflette il santo patriarca, ormai uscito dal sogno e tornato al vigore della propria coscienza: Stalin passerà, ma la Santa Russia vivrà per sempre. Indubbiamente la casa è molto confortevole. Nonostante tutto quel freddo che c’è fuori la vita dentro si svolge con ritmi ormai soliti e, si direbbe, normali. Tutti si sono dunque sistemati: hanno scavato a tempo, prima che il suolo gelasse in profondità, i rifugi sottera-nei, li hanno coperti con tronchi portati dal Krasnyj Lies, il Bosco Rosso, ai tronchi hanno sovrapposto i fasci di grano con tutte le spighe che i contadini non hanno fatto in tempo a raccogliere; poi la neve caduta ha trasformato il campo in una distesa bianca e dato alla casa un isolamento termico perfetto. Con qualche accorgimento si è fissata una finestra, tolta dalla izbà abbandonata di Lysicievo, oppure sistemata una porta, o messo in opera il legname. L’ingegno spazia a piacere nella costruzione di brande sollevate dal suolo, nell’allesti-mento di stufe di ferro fatte di bidoni, tubi e rottami, delle lampade a benzina, mensole, attaccapanni e comode corsie di tavole sul terriccio battuto del pavimento. La stufa surriscaldata al color rosso è al centro di tutta l’abitazione. Qui si capisce bene perchè la monumentale stufa murata è l’arredo principale della izbà del contadino russo: la pieč, protagonista di mille racconti e mille fiabe, è perciò nominata con affetto filiale. Occupa circa un quarto dello spazio della casa. Tutto attorno su tre lati corre un sedile su cui ci si può sedere e sdraiare per scaldare la schiena; sopra c’è uno spazio a volte tavolato, sul quale si sale a dormire, o ad oziare quando la burja infuria, o a smaltire un malanno. La fiamma, alimentata dai pezzi di legno portati al Malyj Ostrov, all’Isola Piccola, dal fiume durante le. piene, o da palle di sterco di vacca essicato (come ben si sa dalla narrativa russa) e-mana un calore che la stufa mantiene a lungo. Normalmente la pieč sta a fianco della porta d’ingresso e con la parete forma una specie di anticamera. Nell’angolo opposto è il posto dell’icona della Bogorodica. Vicino vi possono essere fissati i ri- tratti dei vecchi, degli sposi o dei salotti. Quando in casa c’è un neonato, la culla sospesa al soffitto sta di fronte alla pieč; sul tavolo invece deve esserci il samovar per l’acqua bollente pronta per il te. A tutti piacerebbe passare l’inverno qui dentro, in qualche izbà abbandonata di Lysicievo, ma non c’è posto per tutti. Forse sì per certi ufficiali. Per gli altri non c’è niente di meglio del caldo rifugio scavato sotto terra. E la stufa di ferro, realizzata dall’ingegnoso bricolage del soldato, adempie magnificamente alle sue varie funzioni: riscaldare l’ambiente, rianimare l’organismo annichilito dal freddo esterno, asciugare il bucato, cuocere qualche pasto extra, magari qualche patata lessa recuperata dai nascondigli dei contadini, o una polentina bollente di mais venuto da chissà dove, sciogliere il vino ghiacciato, bollire i pidocchi, e così via. Fuori, ai margini del citatissimo “dremučij lies”, la foresta impenetrabile, si stende la piana sconfinata tutta bianca, che si confonde con l’orizzonte nel susseguirsi indistinto di piatti dossi lontani. Davanti, verso oriente, il paesaggio degrada in un burrone e poi giù nella striscia uniforme del fiume gelato. Gli fanno cornice le macchie intirizzite dei salici, dei pioppi e delle piccole querce, fantasticamente ornate di sottili trine di ghiaccio e di brina. Il silenzio è profondo, non una voce u-mana. Solo a tratti giunge, come attutito dal gelo, il verso del corvo nel suo volo basso verso la foresta, o dal latrato lamentoso della volte o dall’ululato del lupo, o dal veloce fruscio della lepre impaurita. E lo srotolarsi inquietante di un tuono lonta- no. M.P. (segue) Sibirska pripovedka pomoč in pritekli pred Šotor, toda najstarejša sestra je rekla: “Ne smemo noter! Vrana mi je velela: če bo vaSa mama zastokala, ne poslušajte. Če vas bo poklicala, ne stopite v Šotor!”. In tako so otroci ostali zunaj. Ribica mati pa stoka, kliče: “Otročički, pomagajte mi! Vrana me ubija. Brž pritečite!". Otroci posluSajo, od žalost se jim trga srce, toda v Šotor ne smejo stopiti. Potem je mati utihnila, vse se je pomirilo. Iz Šotora je prišla vrana. Zletela je na drevo, si čistila kljun. Otroci so stekli v Šotor, in kaj so zagledali? V kotu so ležale samo koSčice. Z drevesa se jim je zasmeja- la vrana: “Ribice prismojene! Kako lepo sem vas preslepila!” . Ribice so zajokale. Potem so materine koSčice odnesle na obrežje in vrgle v morje. Tudi same so poskakale v vodo. Ko so odplavale od brega, je najstarejSa ribica pogledala iz vode in rekla vrani: “Ubila in požrla si naSo mamo! Toda nikar se ne veseli. Sedaj boS tudi ti poginila, nikamor se ne boS mogla skriti!”. NaistarejSa ribica je udarila z repom po vodi. Morje se je razburkalo, začelo naraščati. Naraslo je in potopilo zemljo in drevje. Kam naj se vrana usede? Letala je in letala, nazadnje pa omagala in padla v vodo. Ribice so planile nanjo in raztrgale na koSčke in koSčice. Poslej so ribe živele samo v vodi. In Se zmeraj živijo v nji. Zakaj ribe živijo v Torej, takole se je zgodilo. Na zemlji je živela ribica. Takrat Se ni živela v vodi, ampak na suhem. Imela je troje otrok. Nekega dne je ribica zbolela. Leži, stoka v svojem Šotoru iz jelenjih kož, Se zganiti se ne more. Otroki jokajo, noč in dan jokajo. Ribici pa je čedalje huje. NajstarejSa hči je stopila pred Šotor, stoji, joka, in gleda, če bi kdo priSel mimo, da bi pomagal njeni mami. In res: priletela je vrana, se usedla na drevo pred Šotorom in vprašala: “Ribica, zakaj pa jo-kaS?". “Mama nam je zbolela, že dva meseca leži v Šotoru in ne more vstati. Zato jokam”. Tedaj je dejala vrana: “Le posuSi si solze, jaz vam bom mamo ozdravila. Pojdite vsi trije iz Šotora. Jaz pa bom Sla noter in se lotila zdravljenja. Če boste slišali, da je mati zastokala, ne poslušajte. Če vas bo klicala, ne vstopite. Ko bo stokala in vpila, tedaj ji bo Sla bolezen iz telesa in takoj bo zdrava”. Otroci so ubogali vrano in odšli na morski breg, vrana pa je stopila v šotor. V kotu je ležala bolna ribica, stokala od bolečin. Vrana je poskočila, Široko odprla kljun in začela kljuvati bolno ribico. In ribica je poklicala: “Joj, otroci moji, kje ste? Pomagajte mi, vrana me kljuje". Otroci so slišali klice na VPISI CRKE V PRAZNA POLJA. PREBRAL BOS IMENA ŽIVALI, KI SE SPREHAJAJO PO DVORIŠČU vodi Šport novi maiajur četrtek, 5. oktobra 1995 Buon inizio delle nostre due formazioni nel campionato di Terza categoria La Savognese mette la quinta Il Pilifero ritorna da Udine con un pareggio - Disastro nel finale della Valnatisone Sconfitti Juniores e Giovanissimi - Sugli scudi Esordienti e Pulcini delV Audace n Il Reai Pulfero inaugura la stagione aggiungendo un trofeo alla sua collezione La Valnatisone piange. Le sono stati fatali gli ultimi cinque minuti della gara con il Porcia, dopo che aveva gustato l’illusione della vittoria'grazie alla rete messa a segno nel primo tempo da Daniele Specogna. I padroni di casa hanno pareggiato al 37’ della ripresa, raddoppiando cinque minuti più tardi con l’ala sinistra Barbieri. Il prossimo impegno della Valnatisone é dei più impegnativi: a S. Pietro al Natisone salirà la capolista Pro Aviano, che é a punteggio pieno. Rotondo successo (5-2) della Savognese, che ha o-spitato gli udinesi dei Fortissimi. I gialloblù sono passati in vantaggio al 12’ con Robi Caucig, raddoppiando al 20’ con Meneghin e chiudendo il primo tempo con la rete di Oviszach. Nella-ripresa accorciava le distanze la squadra ospite. Seguiva la rete di Luciano Stulin, ribadivano Riconoscimenti per gli Amatori Giovedì scorso, a Pozzuolo, si sono svolte le premiazioni dei giocatori e dirigenti del Friuli collinare. Riconoscimenti sono stati assegnati a Bruno lussa, Carlo Liberale e Severino Cedarmas del Reai Pulfero. Un premio é andato anche al presidente della Polisportiva Valnatisone Pietro Boer, ricevuto dalle mani dell’assessore allo sport di Cividale Maurizia Zappamiglio. gli udinesi centrando la seconda segnatura e, a 10’ dal termine, il gol di Flavio Chiacig ristabiliva le distanze. Il prossimo impegno dei ragazzi allenati da Chiacig é per domenica a Godia, con-, tro il Fulgor. Buono l’inizio di campionato per il Pulfero che ritorna dalla trasferta con gli udinesi del Cormor con un pareggio. I ragazzi guidati da Luciano Bellida hanno conquistato un punto grazie alla rete messa a segno da Terry Dugaro con una bella punizione. Domenica il Pulfero si presenterà al proprio pubblico ospitando la Stella Azzurra di Attimis. Hanno iniziato la loro avventura sabato ospitando l’Union ’91 di Percoto gli Juniores della Valnatisone. Amaro esordio con tre reti al passivo per una squadra che é scesa in campo per la prima volta denotando poca intesa tra i reparti. Bruciante sconfitta dei Giovanissimi dell’Audace sul terreno dell’Astra 92. I ragazzi di S. Leonardo han-no subito le due reti dei padroni di casa e le espulsioni di Valter Rucchin e Federico Clavora. Domenica mattina a Scrutto i ragazzi allenati da Bruno lussa ospiteranno il Basaldella, che ha appena subito un pesante 4-1 casalingo dalla Cividalese. La novità dell’arbitro federale ha creato qualche problema psicologico agli Esordienti che si sono im- Brindisi in Supercoppa In attesa dell’inizio del campionato a-matoriale di Eccellenza Friuli collinare il Reai Pulfero ha conquistato sabato 30 settembre la sua terza Supercoppa. Il trofeo ha visto in lizza i ragazzi del presidente Battistig assieme alle formazioni di Trasaghis, Precenicco e Pocenia. Con i camici il Reai ha chiuso la gara a reti inviolate. Nella seconda partita ha a-vuto invece ragione del Precenicco gra- zie ad una rete di Marco Giulieni. Infine nel decisivo incontro, dopo essere passato in vantaggio con Dugaro il Reai é stato raggiunto nei minuti finali. Si é passati ai calci di rigore per designare la vincente. Hanno fatto centro lussa, De Biagio, Dugaro, Liberale e Petricig mentre il Pocenia ha fallito un rigore. Domenica, alle 10.30, a Mereto di Capitolo, la squadra valligiana esordirà in campionato. posti sull’Aurora Buonac-quisto. Sono andati a rete Federico Crast e Maurizio Suber. Da segnalare la traversa colpita da Davide Du-riavig. Ad attenderò la squadra é ora un turno di riposo. A conclusione del commento alle gare del settore giovanile registriamo il buon successo esterno, a Buttrio, dei Pulcini che sono andati a. segno per tre volte con Andrea Strazzoli- La gara di discesa di mountain-bike valida per il trofeo Comunità montana Valli del Natisone, che doveva svolgersi a Torreano P8 ottobre, é stata rinviata a domenica 22 ottobre. ni, un autogol dei viola e Gabriele Sibau. Sabato partono i campionati Amatori con le gare tra la Dest elettronica e la Termotecnica Bergnach. La Valli del Natisone incontrerà il Martignacco mentre la Polisportiva Valnatisone sarà impegnata a Cargnacco. Domenica il Bar Campanile, negli Over ’35, affronterà il Goricizza. P.C. Polisportiva a tutto campo La Polisportiva S. Leonardo presenta il suo programma. Nella pallavolo sono ripresi gli allenamenti delle squadre maschile e femminile che militeranno nel campionato di 1. divisione. A gqida del settore femminile è stato riconfermato Paolo del Zotto mentre il minivolley sarà seguito da Sonia Borghese. Prende intanto il via l’attività motoria globale curata dalla terapista Giuliana Carrer i mercoledì e venerdì alle 20. Continua anche la collaborazione con la Poli-sportiva 3 di Cividale che consente di riproporre l’iniziativa “Sabato in piscina”. Ogni sabato a partire dal 7 ottobre, dalle 19 alle 20, 1’impianto sarà a disposizione per corsi e nuoto libero. Le preiscrizioni si ricevono al Bar Centrale di Scrutto. Si é concluso domenica a Forni di Sopra il trofeo del Csi di corsa in montagna Timau troppo forte per tutti La Polisportiva Matajur tra le migliori - Successi individuali di Miscoria e Gorenszach Tanja Romano prva na evropskem pokalu Si é concluso domenica con la settima prova a Forni di Sopra il trofeo’del Csi di corsa in montagna. Ancora una volta la vittoria per società é andata al Timaucleu-lis (541 punti) seguito dalla Polisportiva Monte Matajur (464). Nella classifica finale del trofeo Gortani, che ha visto il successo dell’Aldo Moro di Paluzza, il Gsa Pulfero é giunto dodicesimo, seguito al 14. posto dalla Poi. Matajur ed al 16. dal Cs Karkos di Ponteacco. Nel trofeo Durigon alle La grinta spalle del Timaucleulis é di Andrea giunta la Pol. Matajur. Nel Gorenszach trofeo Mirai ancora i camici in una in testa, con al terzo posto la recente squadra di Savogna. Nella gara graduatoria del trofeo Portatrici camiche la Pol. Matajur é giunta sesta, seguita dal Gsa Pulfero. Ventiduesimo é giunto il Karkos. Infine, nel trofeo delle Comunità montane, il Timaucleulis ha primeggiato sull’Aldo Moro. Terza é giunta la Poi. Matajur, dodicesimo il Gsa Pulfero e diciannovesimo il Karkos. Hanno preso parte alla serie di cojnpetizioni 25 società della regione. Stefania Miscoria (Gsa Pulfero) grazie alla vittoria nell’ultima gara ha ribadito la sua superiorità ed é risultata vincitrice del Gran Polet je na športno prizorišče postavilo drugo zvezdo, Tanjo Romano, ki je simbolično prevzela štafetno palico od enega najVečjih zamejskih športnikov vseh časov, Sama Ko-korovca. Mlada Poletovka je konec prejšnjega tedna v Franciji zmagala v t prostem programu na evrop- , skem poka- 1 lu za kade- Tanja Romano tinje. Romanova je nastopila v dresu italijanske državne reprezentance. Uspeh 12-letne športnice je toliko pomembnejši, saj je bila v svoji kategoriji med najmlajšimi, kar pomeni, da ima določeno prednost pred svojimi evropskimi konkurentkami. Ce se s kotalkarskih igrišč preselimo na nogometna; potem moramo ponovno postaviti v ospredje odličen začetek promocijskega prvenstva Sovodenj, ki so tudi proti San Luigiju (lani je igral v višji ligi) iztržili vse tri točke in v družbi Mosse in Staranzana 4 vodijo na lestvici. Za novinca v ligi je to vsekakor velik uspeh in zasluga gre vsekakor vsem igralcem, v prvi vrsti pa trenerju Cupiniju (igral je v A-li-gi), ki je znal ustvariti tisto uigranost, ki je potrebna za uspeh. R.P. prix individuale. Nella categoria Allievi la palma del migliore é andata ad Andrea Gorenszach, anch’egli primo a Forni di Sopra. Nella gara di domenica buoni piazzamenti di Davide Del Gallo tra gli Allievi. Mitja Kosovelj si é imposto nei Giovanissimi seguito da Mattia Cendou. Al quarto posto é giunto Domen Roušček. Nei ragazzi buone le gaie di Jaka Soudat e Aljoša Rejc. Ancora un piazzamento per Katia Franz, quarta al traguardo nelle Allieve mentre Edvin Kosovelj ha sfiorato il successo negli Adulti. četrtek, 5. oktobra 1995 SREDNJE Sriednje - Venezuela Zapustu nas je Anseimo Duriavig Pravejo, de kar smart začne plesat v adni hisi je težkuo jo vegnat proč. Na žalost tuole je resnica za adno družino, ki ima kora-nine tle v našim kamune. Anseimo Duriavig - Ku-osu iz Podsriednjega (njega tata je biu Celso, ki nas je zapustu lieta nazaj) je kupe z ženo Igeo Fermo-novo iz Preseriji živeu že puno, puno liet tam v Venezueli. Miesca novemberja so ušafal martvega v pastieji sina, ki ni imeu ku 37 liet. Miesca ženarja jim je v ci-estni nasreči umarla še hči, zlo mlada tudi ona. Malo cajta priet se je bla oženila an lansko lieto je bla par-šla tle h nam za pogledat rojstne kraje mame an tata an za pozdravit nono an drugo žlahto. Sami moreta poštudierat, kako veliko žalost sta imiela v sarcu mama Igea an tata Anseimo. Anseimo pa je vseglih ušafu kuražo prit v rojstne kraje za pozdravit staro mamo, Nadaljo Hlaščanjo-vo an drugo žlahto, ki jo ima tle. Na naglim ga je parjelo slavo, pejal so ga v špitau, malo dni potlè je umaru. Imeu je 67 liet. Podkopali so ga go par svetim Pavle go par Čer-neč 16. setemberja. Tam v Venezueli je ostala sama mama an žena Igea. Buog ji pomagi prenest veliko žalost. SVET LENART Skrutove Žalost ta par PuSjace V četartak 28. setemberja je v čedajskem Spitale umaru Vincenzo (Ver) Crisetig - Pušjacu po domače tle z Skrutovega. V žalost je pustu smuove Luciana an Beppina, ki je tud kamunski konsilier v podutanskem kamunu an asesor na Gorski skupnosti, nevieste, navuode an vso drugo žlahto. Sinu Beppinu an vsi družini naj gredo sožalje tudi kulturnega društva Ivan Trinko iz Čedada an drugih slovienskih kulturnih ustanov naših dolin. Nagrada v spomin Renza Marsiela V saboto 30. setemberja je bluo v prostorih sriednje Suole v Skrutovem nagrajevanje. Nagrado, ki jih dajejo v spomin Renza Marseu, ki nas je zapustu dvie lieta od tega, jo je parieu umetnik Cirillo lussa iz Spietra. “Borse di studio” so udobil pa mladi študentje, ki so bli pridni v njih štu-dje. Njih imena so Simona Franz an Alessia Gigante iz Spietra, Dino Rossi iz Sauodnje, Francesco Musoni taz Tavorjane an Francesca Medveš iz Po-dboniesca. PODBONESEC Arbeč Smart parlietne žene V Spitale dol v Latisani je umarla Olga Ierset u-duova Mucig. Učakala je 84 liet. Žalostno novico so sporočil sinuovi, hčere, neviesta, zet, navuodi an vsa druga žlahta. Nje pogreb je biu go par svetim Standreže v torak 26. setemberja. Carnivarh Pogreb v vasi Na naglim je v čedajskem Spitale umaru naš vasnjan Angelo Specogna, star 83 liet. Njega pogreb je biu v Carnimvarhu v torak 29. setemberja zjutra. V žalost je zapustu sinuove, nevie-sto, zet, navuode, kunjade an vso drugo žlahto. ^JPETER Rualis - Koreda Pogreb V Rualisu so v pan-diejak 2. otuberja popudan podkopali Vittorio Pelliz-zotti uduovo Cantoni. I-miela je 76 liet. V žalost je pustila sinuove, nevieste, zeta, navuode, pranavuode an vso drugo žlahto. Novico jo napišemo zak ranjko Vittorio so jo poznali tudi v Koredi an Kle-nj L, kjer je pogostu parha-jala, sa’ je mama od poznanega Fedele ki je paršu za zeta v telo vas. Spietar - Codroipo Žalostna novica Zadnji dan setemberja je umarla Gabriella Cucovaz poročena Battistig. Dopun-la je bla 82 liet. Na telim svietu je zapustila moža, sinuove, nevieste, zete, navuode, pranavuode an vso drugo žlahto. Umarla je dol v Codroi-pe, kjer je živiela, nje pogreb pa je biu v Spietre, v domači vasi, v pandiejak 2. otuberja. Koriera naj vozi do Livka SVET LENART Škrutovo Sala za ples Tele dni so kolaudal tle v Skrutovem novo plesno salo, ki sta jo zgradila Ga-riup an Terlicher, ki imata tudi gostilno, bar. Nova dvorana je nad lekarno, farmacijo an je zlo modernasto nareta an zatuo se troštajo, de bo sam par-hajalo nimar dost mladih iz Spietra an drugih vasi tle z naših dolin Studio immobiliare BRAIDOTTI Una soluzione in più per vendere o comperare casa Informazioni senza impegno Via De Rubeis 19, Crvidate - Tel. 731233 novi matajur Odgovorna urednica: JOLENAMOR Izdaja: Soc. Coop. Novi Matajur a.r.l Cedad / Cividale Fotostavek: GRAPHART Tiska: EDIGRAF Trst /Trieste 13 Včlanjen v USPl/Associalo alPUSPI Settimanale - Tednik Reg. Tribunale di Udine n. 28/92 Naročnina - Abbonamento Letna za Italijo 39.000 lir Postni tekoči raCun za Italijo Conto corrente postale Novi Matajur Cedad - Cividale 18726331 Za Slovenijo - DISTRIEST Partizanska, 73 - SeZana Tel. 067 - 73373 Letna naročnina 1500.— SIT Posamezni izvod 40.—SIT Žiro račun SDK SeZana Stev. 51420-601-27926 OGLASI: I modulo 18 mm x 1 col Komercialni L. 25,000 + IVA 19% GARMAK Peternel če prit pod Garmak Na zadnjem kamunskem konseju je naš župan Paule-tig prebrau pismo družinskih poglavarju iz Petarnie-la, kateri so zaprosili našo občino an prefekturo, de bi jih sparjel pod garmiški ka-mun, tuo pomeni, de bi se radi odcepili od Dreke. Do tega se je paršlo zavojo puno razlogu, ražonu, predvsem pa zak je buj lahko za vse vasnjane iti do Hlocja kot v Dreko za vse tiste opravila, ki jih muore človek opravit na kamune. Vsi garmiški kamunski svetovalci so sparjel pismo, a zdi se, de bo težkuo uresničit to željo Petarnielcu, ker Dreka ne bo nikdar na tuo pristala. (Matajur, 16.8.59) SOVODNJE Tarčmun Nov dušni pastir Kakor znano so bli na Tarčmune puno cajta brez duhovnika an vas tel cajt so prosil, de bi jim pošjal taj-šnega, ki bi znu guorit po sloviensko. Tele dni so dobil novega dušnega pastirja, a je Lah. Novi famoštar je don Fer- ruccio Geretti an je do seda službovau v Lauco v Karniji. SVET LENART Kozca Nov ažilo V Kozci so 1. dan setemberja imiel inaugura-cjon novega otroškega var-taca, ažila. Lokal je zlo modernast an je koštu okuole 8 rnilio-nu lir. (Matajur, 1.9.59) SOVODNJE Avtobus do Livka Lietos, hvala Bogu, asfaltajo ciesto, ki iz Tar-peča peje v Sauodnjo, kjer je sedež kamuna. Provincialna aministracjon je že dala sude, ki korjo za tisto di-elo an tudi piesak je že par-pravjen. Seda čakamo, de bo impreža, ki je preuzela dielo, parpejala še makine an bitum. Trieba pa bi bluo v našim kamune nardit še puno diela an zatuo bi opuomnili kamunske an provincialne oblasti, de se skarbi premalo za vasi, ki leže v briegu. Ce po adni strani asfaltajo ciesto, za tiste, ki pejejo iz Sauodnje v Matajur, Ložac, Tarčmun, Mašera an Ce- plešišče, ni še lopate pieska ne, da bi jih posuli. Daž, ki tle par nas pogostu pada, je takuo močnuo razriu tele cieste, de je težkuo iti še par nogah po njih. Se an drug problem bi muorli rešit tle par nas: avtobus, ki vozi iz Čedada do Ceplešišča, naj bi vozu do Livka. Ljudje iz tele vasi gravitirajo v našo dolino, a kadar čejo iti v Cedad na targ muorejo iti v Kobarid, da tam stopijo na avtobus, ki dvakrat na dan vozi v Cedad. (Matajur, 16.9.59) SPETER Klenje Dopunu je 104 liet! Giuseppe Iussig iz Kle-nja je narstariš mož ciele naše dežele. Ceglih je zlo star se nimar dobro darži. Pred kajšnim miescam se je udaru v roko an je muoru iti h miedihu, domačini so bli za tuo v skarbeh, pa nu-nac je hitro ozdravu. 14. otuberja, ko je dopunu 104 liet življenja, je paršlo h njemu puno judi za mu voščit vse narbuojše. Paršle so tudi kamunske an cerkvene oblasti. (Matajur, 1.11.59) Miedihi v Benečiji DREKA SRIEDNJE doli. Lorenza Giuricin doh. Lucio Quargnolo Kras: v sredo ob 12.00 Sriednje: Debenje: v torak ob 10.30 v sredo ob 15.00 v petak ob 9.00 Trinko: v sredo ob 13.00 doh. Lorenza Giuricin GARMAK Sriednje: doh. Lucio Quargnolo v torak ob 11.30 Hlocje: v Cetartak ob 10.15 v pandiejak ob 11.00 v sredo ob 10.00 v Cetartak ob 10.30 SV. LIENART doh. Lucio Quargnolo doh. Lorenza Giuricin Gorenja Micrsa: Hlocje: v pandiejak ob 11.30 v pandiejak od 8.00 do 10.30 v sriedo ob 10.30 v torak od 8.00 do 10.00 v petak ob 9.30 v sriedo od 8.00 do 9.30 Lombaj: v Cetartak od 8.00 do 10.00 v sriedo ob 15.00 v petak od 16.00 do 18.00 PODBUNIESAC doh. Vito Cavallaro doh. Lorenza Giuricin Podbuniesac: Gorenja Miersa: v pandiejak od 8.30 do 11.30 v torak od 8.30 do 10.00 v pandiejak od 9.30 do 11.00 v sredo od 8.30 do 10.00 v torak od 9.30 do 11.00 an od 18.00 do 19.00 v sriedo od 16.00 do 17.00 v petak od 8.30 do 10.00 v Cetartak od 11.30 do 12.30 an od 18.00 do 19.00 v petak od 10.0(5 do 11.00 Crnivarh: v Cetartak od 9.00 do 11.00 Marsin: Guardia medica v cetartak od 15.00 do 16.00 Za tistega,’ ki potrebuje miediha SOVODNJE ponoe je na razpolago »guardia doh. Pietro Pellegriti medica«, ki deluje vsako nuoc od 8. Sovodnje: zvicer do 8. zjutra an saboto od 2. od pandiejka do petka popudan do 8. zjutra od pandiejka. od 10.30 do 12.00 Za Nediske doline se lahko telefona SPIETAR v Spieter na številko 727282. doh. Edi Cudicio Za Cedajski okraj v Čedad na šte- Spietar: vilko 7081, za Manzan in okolico na' v pandiejak, sriedo, Cetartak številko 750771. an petak od 8.00 do 10.30 v torak od 16.00 do 18.00 v soboto od 8.00 do 10.00 Poliambulatorio v Spietre doh. Pietro Pellegriti Spietar: Ortopedia, v sriedo od 10. do 11. v pandiejak, torak, Cetartak, ure, z apuntamentam (727282) an petak an saboto impenjativo. od 8.30 do 10.00 Chirurgia doh. Sandrini, v Cetartak v sriedo od 17.00 do 18.00 od 11. do 12. ure. Dežurne lekarne / Farmacie di turno OD 9. DO 15. OTUBERJA Svet Lienart tel. 723008 - San Giovanni al Nat; tel. 756035 OD 7. DO 13. OTUBERJA Cedad (Fomasaro) tel. 731264 Ob nediejah in praznikah so odparte sana» zjutra, za estati čas in za ponoe se more klicat samuo. Ce riceta ima napisano »urgente«. CAMBI-MENJA LNICA : martedì-torek 03.10.95 valuta kodeks nakupi prodaja Slovenski tolar SLT 12,70 13,30 Ameriški dolar USD 1585,00 1650,00 Nemška marka DEM 1111,00 1156,00 Francoski frank FRF 322,00 335,00 Holandski florint NLG 992,00 1032,00 Belgijski frank BEF 54,00 56,70 Funt Sterling GBP 2520,00 2623,00 Kanadski dolar CAD 1186,00 1234,00 Japonski jen JPY 15,80 16,40 Švicarski frank CHF 1380,00 1536,00 Avstrijski Šiling ATS 157,80 160,20 Španska peseta ESP 12,80 13,50 Avstralski dolar AUD 1212,00 1262,00 Jugoslovanski dinar YUD — — HrvaSka kuna HR kuna 260,00 295,00 BČIKB BANCA DI CREDITO DI TRIESTE TR2ASKA KREDITNA BANKA A CIVIDALE - V CEDADU Ul. Carlo Alberto, 17 - Telef. (0432)730314 - 730388 Fax(0432) 730352 CERTIFICATI DI DEPOSITO La Banca di Credito di Trieste ha realizzato dei CD Certificati di Deposito con cedola trimestrale indicizzata di durata 24 o 36 mesi. La cedola in corso porta un tasso: nominale annuo del 9,143% annuo effettivo lordo del 9,470% annuo effettivo netto dell’ 7,967% Li trovate alla P’iliale di Cividale in via Carlo Alberto, 17 MOJA BANKA “LA MARMI,, DI NEVIO SPECOGNA LAPIDI E MONUMENTI S. Pietro al Natisone Zona industriale 45 tel. 0432-727073