:               Zgodbe iz živalskega življenja.
Piše -m-
;                                                                                                                   L                               :     .,      ¦-,¦,      .
'                                           Tone, ali ti treseš?
¦ I    ^^^ ^^^^r edved je jako močna, pa ne hudobna zver. Volk je manj
f$$>XK      ¦   močan, toda precej hudoben.
\m$&l€['h      II          Če  medved  kje  v  gozdu   sreča  človeka,  ga   ne
WrW& "' -^k^l naPa(^e 'n ne pohrusta, kakor bi se mislilo, marveč se l* Im/jri7'l Sa še ustraši in gre hitro ali počasi domov v svoj brlog ¦L*;-»*'ip5^--*vv J   ali kam  drugam. Ko  bi človek pa po njem streljal ali
"~ "" za njim metal kamenje, takrat se medved razsrdi, se postavi na zadnje noge in če le more, zgrabi človeka, ga raztrga in kolikor more, pohrusta ali prihrani za svoje mlade.
V naši slovenski domovini je še obilo medvedov, pa ne povsod. Na Kranjskem jih je največ v kočevskem, logaškern in novomeškem okrajnem glavarstvu, ker je tam še mnogo dolgih in širokih gozdov. Medved stanuje namreč najrajši v takih velikih gozdih, ker ga tam ljudje le malo motijo, živali se pa itak nič ne boji, ker lahko vsako ustrahuje. Zato tudi medved nima nič sovražnikov med živalmi.
Prej, ko je bilo tudi po drugih okrajih naše slovenske zemlje še obilo obsežnih gozdov, so imeli medvedje tudi ondod svoj dom. Najrajši so imeli svoje domove, ki jih imenujemo ljudje brloge, v kakšni skriti dolini, odkoder ni bilo daleč do reber, kjer je raslo sadno drevje, ali niso bili daleč vasi, kjer so imeli kmetje ali gospoda obilo čebel.
Medved namreč posebno hvali hruške, drobnice, mravlje — nad vse pa ceni čebelin med. Menda so mu dali ljudje zato'tudi ime: medjed, ali kakor zdaj pravimo: medved.
Iz teh dolin so hodili medvedje jeseni, ko je dozoreval med v čebel-njakih in rumenelo sadje po vrtih, če je bilo količkaj varno, malo med hruške in drobnice krast, ali kakor so sami medvedje v svojem jeziku go-vorili: nod kmetiških pridelkov pobirat davke."
Grivčev Janko je imel hišico, nekaj polja, dva vinograda in vrt sadnega drevja na solnčni rebri v Kalcih blizu velikega gozda. Nekega popoldne gre pogledat na vrt, če so že kaj hruške dozorele. Da bi jih ložje nabral ali otresel, je vzel na ramo dolgo lestvico. Hotel jo je pristaviti k hruškinemu drevesu, ki je imelo tako visoko in nerodno deblo, da bi človek le težko splezal na drevo.
*•        Ko pride že precej  blizu   hruške,  začuje,   da   nekdo   že trese sad. Postoji in misli, da jih trese njegov brat Tone.  Zato vpraša:
,,Tone, ali ti treseš?"
-^.    15   •—
Nič ni bilo odgovora, le začuje, da je nekdo zopet močno potresel hruško. Janko meni, da ga brat Tone ni čul, ko ga je bil zaklical, zato stopi par korakov bližje, postavi lestvico na tla in vpraša glasneje:         ,
BTone, ali ti treseš?"
nMom, mom, mom ..." zagodrnja zdaj Tone na drevesu.
,,Kaj pa ti je, da tako hudo treseš, boš vse hruške z drevesa strescl, zrele in zelene. Ali se ti ne zdi škoda?" nm očita Janko.
,,Mom, mom, mom . . ." zopet Tone zagodrnja na drevesu.
„1, kaj pa ti je danes, ali si jezen ali kali, ker le godmjaš in ne go-voriš?" vpraša Janko nevoljno in stopi nekaj korakov bližje k drevesu. Pogleda gor iri vidi precej visoko ob deblu močnega, v rjavo sukno oble-čenega moža in zopet zakliče:
nTone, pojdi no dol, saj si natresel že dovolj hrušk, vse polno jih je po tleh! Na, lestvico ti prislonim, da boš ložje prišel dol!"
Zdaj pogleda Tone izza debla. Videlo se je, da ima slabo vest Skrival se je menda pred Jankom. Janko pogleda natanko, kdo je na drevesu, se zgane, spusti lestvico, da se zvrne po tleh, odskoči in zdirja proti domu, kar so ga nesle noge.
Hrušk namreč ni tresel njegov brat Tone, ampak rjavi korenjak, stric medved, ki je bil prišel danes ,,od kmetiških pridelkov pobirat davek".
Kajpak, prišel je bil na hruško lahko brez lestvice, ker zna stric medved bolje plezati kakor Janko ali njegov brat Tone.