U
V
Stanovstveniki zoper demokracijo
D ih* 12. I. m. J(': pisal »Slovenski delavec poti naslovom »Naš pokret gre z narodom«, takole:
VI i m' gremo s strankami, mi gremo z narodom. Po našem gledanju je strankarsko politično in parlamen-larno življenje v sodobnem življenju narodov otrok liberalizmu. Mi smo pa vstali k življenju vprav kot odpor proti razkrajajočemu liberalizmu. Njegov nasprotnik smo! Z mnogimi sorodnimi pojavi v sodobnem svetu vzporedno delamo na njegovi zrušitvi. Rušimo njegovega duha, pa tudi njegove oblike javnega izživljanja. V našem programa je zato tudi likvidacija strank in parlamentarizma v dosedanji obliki.
I udi kdor bi no poznal fašističnega! političnega izrazoslovja, ki prav tako grmi zoper »liberalistično dobo in zoper strankarstvo, bi takoj vedel pri teh besedah, kam merijo: v fašizem. Kot fašizem razumemo pri tem. vsa politična, gibanja, ki gredo za tem, da se odpravijo ljudska zastopstva in s leni vzame mogočost. da ljudstvo po potrebi in seveda po svoji svobodni volji svoje vladajoče me-!’l!	:	o rožene nevšečne in škodljive ljudi
s -političnega odra, in da se h krat u izroči vsa oblast enemu samemu človeku, ki postane s tem neomejen in dejansko neodstavljiv državni poglavar — diktator. kuk-aio ime si je v določenem, primei a la livsizem vzdel, to itimu stvarno nobenega pomena.
Tudi »Slovenski delavec je šel po tej poti. In ko je v eni številki obsodil načelo ljudskega- zastopstva), se že teden pozneje pa takole ogreva: za s i ainovsk o družbo:
Zato je potrebno, da pridejo proizvodnja in vse druge panoge socialnega življenja pod kontrolo družbe. Družba pa, ki jo sposobna uravnavati dejavnost kapitala, tla bo proizvodnja v skladu s potrebami vseh s ano\, mora biti organizirana tako, da pridejo v njej vsi stanovi do izraza.
I ako urejena, na krščanskih načelih sloneča stanovska družba, je potreba sedanjosti in nujnost bodočnosti. V stanovski družbi bodo izključeni vsakovrstni razredni boji in s tem nadvlada tega ali onega uizreda. lo se pravi, da se more resnična demokrata uveljaviti šele v stanovski družbi, kjer ne bo tekmovanja skupin in slojev z izigravanjem gesel demokracije, temveč enakopravnost organiziranih stanov, katere zastopniki bodo sporazumno reševali vsa socialna vprašanja.
J o rej kratko in malo: v tisti stanovski družbi ><> kakor v raju. Izključeni bodo stanovski boji
ov W>U<i iaV' ■ ov®’nski delavec, sicer ne pove, kdo bo te boje med stanovi izključil in na kakšen način, kajti da bi ljudje postali tisti hip sann svetniki in nesebični angeli, ko bo razglašena stanovska država, je težko verjeti. Bolj verjetno je, in fak o je tudi v človeški naravi, da se bo slej ko prej skušal razbohotiti- en stan na stroške drugega in ga. izkoriščati. Samo da v nedemokratični stanovski državi ne bo imel tisti izkoriščani drugi stan nobene pravne mogočosti, da se temu izkoriščanju in zatiranju upre. Največ, kar bo mogel storiti, bo ponižna, prošnja	da mu
Ta mu bo ustregel, če se mu bo iz kakršnih koli razlogov tako zdelo. I oda nihče ga ni' k? mogel prisiliti, da bi mu ustregel, pa če bi bila njegova stvar še tako pravična. Ka jti nobene prav-!le norme ne bo, ki bi ga mogla siliti k temu. »Pa zato nravne norme«, poreče kdo. Toda kolikšno teže so take nravne norme za razne diktatorje, o tem se je menda sleherni lahko prepričal prav v teh dneh.
Sicer pa danes ne mislimo dokazovati nujne povezanosti med nedemokratičnim stanovstvom in diktatuio. Storili smo to ze pred leti v več sestavkih. V bistvu gre pri vsem tem za tisti stari boj
med aviokratizmom in ljudstvom. I o rej za piizna-nje pravice ljudstva, da v zadnji stopnji samo odloča o sebi in svojih stvareh, za priznanje in spoštovanje osebnosti in njene človeške in nravstvene odgovornosti. Boj, ki še daleč ni bil dobojevan, četudi je človeštvo v nekaterih državah že močno približal svojemu cilju. Boj. ki tudi v tej dobi poniževanja, človeške osebnosti in njenih nravstvenih vrednot še davno ni ponehal kljub temu, da se včasih zdi. ko da bi bilo dostojanstvo človeške nravstvene osebnosti od fašističnega izenačujočega škornja že davno poteptano.
Z delom za. stanovski ustroj države dela. torej Slovenski delavec« za fašizem. Kakšen fašizem je njegov cilj, tega sicer ne pove. Toda kdor pozna ljudi, ki stoje za njim, ta ve tudi. kakšen fašizem, kakšna stanovska država je njegov vzor in zgled: Dollfuss-Scluisehniggova, v besedah krščanska, delili pa zelo nekrščanska Avstrija.
Neizogibno povezana z vsako avtokracijo je celotnost. Celotnost, enaka, usmerjenost v gospodarskem. kulturnem, nravstvenem, družbenem, svetovnonazornein, pa seveda, kolikor je h' mogoče, tudi v jezikovnem pogledu. Res, kaj na j počne avtokrat z osebnostjo, ki bi mu utegnila biti nasprotna, ki mu ob zavesti lastne nravstvene od-
Slovensko društvo
vabi svoje ljubljanske ude na mesečni sestanek
v	torek 29. t. ni. ob 20. uri v Trgovskem domu, Gregorčičeva ulica.
Večer je posvečen spominu 20 letnice Cankarjeve smrti.
Na sporedu je predavanje dr. Lojza Kraigherja: »Bolezen in smrt Ivana Cankarja«.
Po predavanju svoboden razgovor.
Ka ji i
od vsega, začetka je biiS 'oči Ul o, da bo ta. Avstrija podlegla odkritejšemu, bolj naravnostnemu narodnemu socializmu. Mi smo ji tak konec tudi napovedovali ob njenem nastanku, četudi priznavamo, da nismo nikoli mislili, da pride tako hitro.
Demokracija se praktično izživlja v političnih strankah, v parlamentarizmu, v čim večji upravni in zakonodajni centralizaciji. Zlasti slednja je važna, tako važna, da brez n je prave demokracije biti ne more. Prav zato vidimo tudi. da je vsak fašizem in povsod zoper decentralizacijo uprave, torej zoper vsako resnično samoupravo. Res. demokracije, ki jih danes poznamo, so še daleč od popolnosti. Zato jih je pač treba spopolnjevati, ne pa zamenjavati za nekaj še slabšega. Zaradi slabo izvajanega načela še ne gre, zamotavati lo načelo samo.
Gotovo, kdor pozna zgodovino jugoslovanskega političnega razvoja, tisti razume, da ni mogel bili ljudstvu, zlasti slovenskemu in hrvaškemu ljudstvu. všeč slaboglasni vidovdanski parlament. Toda ta je bil vse drugo, kakor demokratičen. Saj je mogel stopiti v življenje na popolnoma nedemokratičen in pravno neveljaven način, zoper voljo večine Slovencev in Hrvatov in zoper jasna določila kriškega pakta:. Skratka-, bil je pravi zametek vsakršnih reakcionarnih in fašističnih poskusov in mogočosti. Zato tudi ni čuda. če so bili prav naši fašisti vseh ban in odtenkov svoje dni tako navdušeni zanj in ce so za njegovo naj vidnejše delo, centralizem, še danes tako vneti, kakor prvi dan.
Vsak, ki propagira stanovsko državo in s tem fašizem, misli seveda, da je samo on poklican, da vlada stanovsko, to se pravi avtokratično. Najbrž bi takoj postal hud demokrat, če bi bil sposoben, pogledati vsaj toliko v prihodnost in v politične mogočosti, da utegne kedaj lahko prav njegov nasprotnik dobiti moč. Politična kratkovidnost, povečana od zapeljivega zunanjega sijaja nekaterih ‘b k tat ur, pa k al i pogled- Zdi se nam. da bi bil iJollluss komaj kršil zakone
ki so njihovo veljavo branili, če bi bil vedel in videl, da mora nad njegovim kompr oni i s a r stvom neizogibno navsezadnje zmagati narodni socializem. že ker je bil doslednejši in načelnejši.
govornosti celo mora, prej ali slej postali nasprotna. Sicer so tudi avtokracije prejšnjih dob imele take prizade ve. Toda spričo takratnega osebnega gospodarskega sestavu niso tako bi h' v oči. zaradi njega tudi niso mogle tako zaseči vsega človeka. Novodobno gospodarstvo je v tem pogledu drugačno. Nihče se ne more izogniti zasegu njegovega vsevežočega ustroja. In za njim. z njim. nad njim in obenem v njegovi službi stoji novodobni ditk-v iator. listi hip. ko bi pretrgal le vezi. bi bilo tudi diktature kra j. Na drugi strani je pa gospodarstvo avtokratu hvaležno. Kajti diktator ne mara, stavk, mezdnih gibanj, prevratnega, delavskega gibanja stvari, ki motijo tudi mirni razvoj gos-podar-stva. Treba je sicer diktatorju, ki jo seveda, zmeraj »socialno čuteč . tu pa tata kaj žrtvovali. Žrtve, ki se več ko dvakrat izravna jo z dobičkom zaradi izostali h stavk, z zanesljivimi državnimi dobavami.
Vsemu skupaj se pa pravi socialni mir in enotna, narodna povezanost, stvari, ki tako manjkajo nesrečnim demokratičnim državam, ki jih pač — po zaslugi! — pretresajo valovi socialne nezadovoljnosti in gospodarskih bojev.
V naravi vsake diktature je. da ima samo enega diktatorja. Več diktatorjev je konec diktature. Zato seveda, tudi sta-novski fašizem ne prenese več-diktatorjev ali voditeljev.
Iz istih razlogov je najstrožji centralizem njen začetek. Vsaka samouprava, zlasti že gola mogočost. da se v teh samoupravah uveljavijo ljudje, ki bi ne bili — spet po naravi vsake resnične samouprave — od njega odvisni, bi pomenila konec diktature in mora zato zginiti. Centralizem diktature je torej strožji in brezobzirne j ši. kakor bi mogel biti kateri koli drugi, kakor je bil na primer pri nas vidovdanski. In po neizogibni, nujni logiki protidemokratične miselnosti se potem še stopnjuje dan za dnem. leto za letom.
Nekateri v neti prijatelji stanov pravijo, da je demokracija zoper stamove. Pa je ravno narobe res, in nikjer, razen v demokraciji, ni dana stanovom tolikšna priložnost in mogočost, da se združujejo, kolikor se jim le zdi. Seveda, take mogočosti demokracija ne more dati. da bi se organiziral en stan v škodo drugega, ali da bi nad vsemi zavladal diktator, ki bi se navsezadnje moral spel nasloniti na en stan v škodo drugega.
Demokracija — vlada ljudstva ne more bili. razen vlada za ljudstvo. Kjer le ni. tam tudi' demokracije ni. tam je ali demokratična volja še premalo razvita, ali pa jo potvarjana in potvorjena od tistih, ki jo hočejo pripraviti ob zaupanje ljudstva, da bi ga premamili, ogoljufali za njegove pravice in mu vsilili svojo samozvano voljo. slonečo na oblasti- in častihlepju, po navadi pa še na bolj nečednih nagibih.
in lahko se reče, razvoj in napredek vseli kulturnih narodov je šel v smeri potrditve ljudske volje. Ni je resnične, globoke omike, tiste prave omike srca, ki bi mogla podrejati trajno človeško čast in dostojanstvo muham še tako velikega, samozvanca:. I isti narodi, ki so hodili naprej v splesni in narodni omiki, so tudi zmeraj najbolj odločno priznavali in poudarjali ljudsko voljo. Izjeme, ki bi jili kdo utegnil najti v njihni zgodovini, so v resnici doba zastoja, če ne nazadovanja.
redništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 00 'lin Posamezne številke 1.50 din zamejstvo celoletna naročnina 00 din
Ljubljana, dne 25. novembra 19’58.
Uprav ništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. lfi.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Nit- ne dokazuje tega bolj, kakor prav sodobna zgodovina. Vsaj za tistega ne, ki mu dokaz napredka niso tehnična količina in razmah, surove sile, ampak večne vrednote človeštva: odgovornost osebnosti v svobodi, pravičnosti, človečnosti in l jubezni.
J	*
še nekaj hočemo omeniti. Bolj kot simptom kakor-kot argument. Ob začetku velike vojne so osrednje države zelo rade poudarjale, da so prav one sestav reda in avtoritete nasproti zahodnim državam, ki da so razjedene od socialnih bojev in anarhije. Na videz so jim dajali prav' začetni uspehi. nasledek desetletnih oboroževalnih priprav. Pa vendar je zmagal zahodni svet, kljub temu, tla ni hi! pripravljen, kljub temu, da so ga vodili
možje, ki so hodili brez uniform po tem svetu. Zmagal je, kakor je pravilno poudaril Lloyd George v svojih spominih, ker je imel prav zaradi svoje demokracije daljšo sapo, ker je prav zaradi svojega demokratičnega, svobodoljubnega ustroja imel več zaupanja pri svojih ljudstvih. Pri svojih. pa tudi pri drugih. Tudi pri nas Slovencih.
Pa ne, da bi se hotela zgodovina ponoviti'' Do-voljkrat se je že to zgodilo. A kratkovidni so bili poteptani pod njo.
Še tole: zgodovine narodov in držav ni meriti po desetletjih. Ko so bili na zunaj Punci na vrhuncu svoje moči, so dejansko že drkali navzdol.
1 \	1	•	•	v	v	•
Dve bojišči
(Dopis iz Prage)
Pred kratkim sem prešel s skupino slovenskih študentov sudetsko zemlje. Po dveh prečutih nočeh. po dvakratnem srečanju z Gesta po, po nočnem prenašanju kovčegov |x> nevtralnem pasu med dvema vojskama smo se nazadnje odpeljali iz Kaplice proti Pragi. Na postaji se nam je pridružil mlad sudetski Nemec, ki se je šel v bližnje češko mesto poslavljat, saj je zdaj ud velike Nemčije. Spregovoril je o zadnjih dogodkih, o pravici sudetskih Nemcev, o veliki misli, ki jih je vse prepojila in ki so ji sledili, ne da bi bi j i vprašali, kam in čemu. Ni še čital Rosenberga, sploh mu je ime neznano, »Mein Kainpf« pozna le po naslovu
—	da. vse to bodo oni morali sedaj nadomestiti, vse preštudirati in — lepo bo. Nato je govoril o pravici in o človečnosti. Menil je, da sta to dve največji vrednoti, ki ju mora človeštvo doumeti in ki ju je treba slehernemu človeku vcepiti v srce. (Jo je bil. predmet razgovora. *ki me je mogel toliko razgibati, da po prestanem naporu nisem zaspal.) Trdil je, da je edino prav. da močni vodi jo slabe, da jih združujejo v nedeljive celote in jih tako usmerjajo ter jim dajejo mogočost, da z vsemi svojimi silami največ in najbolje delajo. Vprašal sem ga. kdo je močan. Odgovoril mi je, da tisti, ki je vsak dan močnejši. Na. vprašanje, če se mu ne zdi potrebno pomisliti, kje so tu meje, je menil: »Sedanjost je naša.« Zavoljo besed o pravici sem mu omenil dvojno mero pri reševanju manjšinskega vprašanja in za zgled navedel tri milijone sudetskih Nemcev, ki predstavljajo manj kot 1/sa nemškega naroda, in 100 tisoč koroških Slovencev, ki pomenjajo ‘/15 slovenskega naroda, in še 400 tisoč Primorcev, kar je 7» vseh Slovencev. Zelo se je temu začudil in po premisleku dejal, da vendar trdno verjame v pravico in poštenje. Nato mi je zastavil nekaj spretnih vprašanj, ki so izzvenela, v trditev: »Slovani (govoril je s tega stališča) še niste zreli, vladati sami sebi. Niste konstruktivni. Delite se v narode in rodove, katerih vsak ima svoje želje in zahteve.* Niste
Abotno je postavljati nasproti Nemcem Slovane kot enoto, lahko bi pač primerjali Slovane z Germani ali Romani. Med desetimi germanskimi narodi so nekateri prav majhni z visoko razvito narodno zavestjo. Nikdar bi tem ne prišlo na um, da bi sanjarili o kakem vsegermanstvu. kakor sanjajo pri nas neki zanesenjaki o jugoslovenstvu ali vseslovanstvu kot neki narodni skupnosti — iz pomanjkanja življenjskega poguma ali smisla za stvarnost. Prip. uredništva.
Dr. J os. Regali:
Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije41
(Nadaljevanje.)
Propagando za »Narodno galerijo« smo začeli takoj po ustanovitvi društva, osebno in po časnikih. Že 7. sušca 1. 1919. je bila odprta za občinstvo zbirka v Kresiji, in sicer vsako nedeljo dopoldne in ob četrtkih popoldne. Ker je odbor nakupil za okoli 34.000 kron modernih umetnin in je mislil tudi na starejša dela. ki jih ie upal dobiti v dar, smo začeli misliti že 1.1919., posebno pa še 1. 1920. in 1921.. da bi razširili galerijske prostore. Jaz ScLin sem <1 rogal neprenehoma, da bi ljubljanska! občina prepustila vsaj celo nadstropje Kresije, obrnjeno proti Ljubljanici, da bi imeli vsaj kak-snil 1 9 sob, čeprav ne velikih dvoran. Večina od-bornikov je bila za to, drugi so pn dvomili, češ, kaj da naj obesimo vanje, in pa da nam mestna občina ne bo ustregla. Dr. M. Zarnik, na katerega smo se najbolj zanašali, sam v začetku m imel posebne korajže. Da vzbudimo večje zanimanje \ javnosti, je izdala »Narodna galerija« v začetku leta 1920. majhno brošuro, v kateri je bil pojasnjen namen »Narodne galerije« ter so bili opisani dotedanji uspehi. Za to, da bi pa zbudili tudi zanimanje za slovensko umetnostno izročilo in pridobili tudi kaj umetnin preteklih časov, sem napisal za to brošuro sestavek z naslovom »Slovenska upodabljajoča umetnost« ter na kratko razložil. vso našo sorazmerno ne majhno umetnostno ustvarjanje v preteklosti, nekako tako, kot sem na ustanovnem občnem z!>oru 18. septembra 1918
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
najugodneje pri
VetdiM,
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
med seboj edini, ker nimate osrednje misli, ki bi vas družila, nimate ideala, kateremu bi sledili. Zato morajo prevzeti nadzorstvo nad vašim delom drugi in sicer v prid čim boljšemu in čim večjemu delu«
Potrdil sem. da je njegovo glodanje zelo sodobno in da ima veljavo celo v moji domovini. Pojasnil pa sem mu, da tako na široko nerad govorim o Slovanih. Če pa že, potem je treba ugotoviti, da je zgodovinska usoda pač taka. da se v tej dobi srečujeta dve različni, silnici človeške zgodovine, to je združevanje in razdruževali je, v precejšnjih skrajnostih prav pri Italijanih in Nemcih na eni in evropskih Slovanih na drugi strani.** To pretakanje pa stvarno ni nikdar zaključeno. Taka, se zdi, je naravna razvojna prizadeva. Ustaviti nasilno razvoj v eni ali drugi smeri, pomeni nekaj nenaravnega. — Doumeti ritem in ujeti hitrost razvoja pa pomeni biti genialen. — Združevanje predstavlja tipiziranje (čredenje), umetno združevanje pa nasilje nad poedineein. ■ Ločevanje pa predstavlja priznavanje poedinca. upoštevanje in spoštovanje njegovih osebnostnih vrlin.
Tisoči ljudi sestavljajo armado, tisoči ljudi delajo lahko železniške proge, ceste, tisoči ljudi delajo po tovarnah ob tekočem traku, medtem ko IX. simfonije niso komponirali Nemci, ampak Beethoven: in Goethe in Schiller nista bila tisoči, marveč poedinca. doma iz tega in tega kraja v Porenju, na vznožju vinskih goric, in njune pesmi pojo melodije njune rodne zemlje. — Vse to modrovanje pripovedujem zato, ker sva govorila tudi o človečnosti. — Tako menim, da vi danes rešujete asfaltirane ceste, železnice, vprašanje l judskega avtomobila in prehrane s tehničnimi nadomestki. Mi Slovenci n. pr. (prosim ne Slovani!) se navdušujemo za svojega Prešerna. Cankarja. Župančiča. Vi dajete prispevke za napravo zračnega ladjevja, mi za knjige; pri nas pride relativno na celem svetu na poedinca največ knjig. Ko ste imeli vi razstavo »popačene umetnosti« in ko ste dajali likovnim umetnikom navodila, kako naj s svojo »umetnostjo« (oprostite, ki že tekmuje s fotografskimi posnetki) pospešujejo narast rojstev, so pri nas razstavljali »neodvisni« in smo z veseljem ugotavljali, da je samo v Ljubljani do 100 slikarjev in kiparjev. In medtem ko ste imeli
vi	pri Munchnu velikansko vojaško parado, smo
utemeljeval |>otrebo za ustanovitev slovenske »Narodne galerije«.
Propaganda je imela sicer nekaj uspeha, vendar pa javnosti, pa tudi ne tistim posameznikom, ki so se bolj zanimali za stvar, še ni zadosti odprla oči, da bi spoznali resnično notranjo nalogo in pomen samoslovenske umetnostne galerije. P« tudi zgodovinska razstava 1. 1922. še ni dosegla tega, pač pa je zbudila veliko zunanjega zanimanja za »Narodno galerijo«.	_T i i
Ko jo že precej kazalo>, tla bo »Narodna galerija« razširila prostore vsaj v Kresiji, se je zdajci zgodilo nekaj nepričakovanega. Takratni pokrajinski namestnik Ivan Hribar, s katerim je stal v zvezi dr. Izidor Cankar, Je poklonil »Narodni galeriji« znesek enega milijona kron, ki je bil prej namenjen za tako imenovani »kronski dar« in s katerim je po dogovoru z darovalci sam po svoji volji razpolagal. Prvi glas o tem Hribarjevem namenu je prinesel v sejo odbora dr. Cankar. Skoraj verjeti nismo mogli, da je resničen. In res je Ivan Hribar izpolnil svoj sklep ter je tako obrnil ta denar v namen, da ga v boljšega ni mogel. Leta 1923. je poklonil Ivan Hribar »Narodni galeriji« še nadaljnji znesek, ki mu jc bil iz nekega pri »Jadranski banki« tekočega računa kot ‘pokrajinskemu namestniku na razpolago in s katerim je razpolagal po lastnem preudarku, tako da je znesel sklad »Narodne galerije« 9. maja 1923 skupaj 386.470 dinarjev. Ti darili sta omogočili, da se je začela akcija za pridobitev »Narodnega doma«, da je bilo mogoče plačati dolgove, ki so bili vknji-ženi na palači »Narodni dom« in je s tem stopil v veljavo § 15. pravil društva »Narodni dom« in bi premoženje tega društva moralo pripasti »Slovenski Malici«. Ta je pa sklenila dogovor z »Narodno
imeli mi razstavo slovenske knjige. Pomislite, v 20 letih po vojni je pri nas (dober milijon nas je v Jugoslaviji) izšlo okoli 12.000 slovenskih knjig!
—	Prijatelj, vsa dekleta in mladeniči na svetu, z nama vred, se nahajamo v zelo smešnem položaju: prej ali slej se mora vsak izmed nas odločiti med knjigo in tankom, med plastiko in strojnico, med mladostnimi ideali (ki jih je vsak osemnajstletnik deležen) in med brnenjem zrakoplovov.'— če hočete bolj sodobno: gre za dva vidika: za civilizacijskega in za. kulturnega. Vi preživljate dobo civilizacijskega, mi dobo kulturnega napredka. Težko je ujeti tu ravnotežje zato. ker je malo genijev in — oprostite primeri — ker imajo psi to lastnost: če zalaja eden, prično lajati vsi na vasi. Mislim pa, da je to nepotrebno, da naj bi lajal le pes, ki ga. luna vznemirja in da bi drugi lahko med tem bili mirni. Kaj hočete, to je teorija! Stvarno pa imamo opraviti s stopnjo duhovnega razvoja pri človeku in drugih živih bitjih s podobnimi navadami. Kar zadeva človeka, so znaki, ki jasno kažejo, kako mlada je še ta vrsta stvarstva in da ji sodobniki delamo veliko krivico, če smo prepričani, da je življenjska doba poedinca v razvoju človeštva sploh omembe vreden čas. Mislim pa, da — s tem v zvezi — delamo krivico nevesti, ko jo obsojamo, ker gre še neka j dni pred poroko na ples v maskah s tiho željo, da bi vse spoznala in da bi se prepričala, da bo res najbolje, če se poroči.
Priznam, da lahko temu pravite izlet v večnost in da vas bolj zanima odločitev med kn jigo in tankom. Ker ste pa: govorili o človečnosti, menim, da je odveč govoriti o tem, za kaj ste se odločili in o tem, kaj izmed obojega bolj blagodejno vpliva na človeška nravna in človečna čustva ter kaj človeka bolj vzpodbuja k »največji in najboljši dejavnosti«. — Če bi imela čas, bi vam povedal še zelo sodobno pravljico o nekom, ki ni zalajal s psi na vasi in ki si je s knjigo hotel zavarovati prsi pred strelom... — Vlak se je ustavil. Poslovila sva »e v upanju, da se srečava še kdaj v življenju. Nad »gledanjem stvari bolj od daleč« je bil navdušen in prosil mo je, naj nikdar ne povem njegovega imena in postaje, na kateri je izstopil.
(Konec prih.)
** Ta ruzvoj v smislu nastajanja novih narodnih individualnosti vidimo tudi pri Germanih in Romanih. Lir.
galerijo«, da bo palača »Narodnega doma« nji m pa slovenski »Akademiji za znanost in umetnost« na razpolago. Ivan Hribar jc poslal »Narodni galeriji kmalu nato, ko je dr. C ankar sporočil njegov namen, tole pismo:
Pokrajinska uprava za Slovenijo.
oddelek za prosveto in vere.
Poklonitev 1 milijona kron
za zgradbo Umetniške galerije.
Ljubljana, 24. 6. 1922.
»N a r o d n a g a 1 e r i j a«,
Ljubljana.
Uverjen, da sodi svet kulturno stopnjo kakega naroda tudi po tem, kako dotični narod ceni in S°J' umetnost, in sem globoko prepričan o velikem pomenu in mogočnem vplivu umetnosti na kulturni razvoj m na srčno izobrazbo naroda, naložil sem pri »Sloven-skej banki« na Vaš račun milijon kron za zgraditev poslopja galerije upodabljajočih umetnosti.
Vem, da se v današnjih razmerah moja ideju s poklonjenim zneskom še ne da oživotvoriti. vendar gojimo vsi trdno nado in prepričanje, da se dvigne naše narodno gospodarstvo in z njim vse druge gospodarske razmere in zlasti tudi valuta, /a sedaj naj bo torej poklonjeni znesek kvas, iz katerega zraste v bodoče dom naše umetnosti, zato naj se zaklad, naložen na obresti, porabi takrat, ko bode vrednost našega denarja višja. Ta zaklad naj pa opominja tudi druge, da posvetijo svojo pozornost in svoja sredstva k temu pravcu našega kulturnega razvoja. Če bode tako, tedaj ne bode izključena možnost, da se z definitivno zgradbo galerije, ki pa naj ne bode ekskluzivno narodna, temveč naj bode posvečena umetnosti sploh, začne že v doglednej dobi.
Nekaj zgovornih podatkov in številk
Slovenski vojni invalidi so izdali knjižico Grobovi tulijo...«. Iz nje .ponatiskujemo nekaj podatkov, lci so pri nas vse premalo znani, ki pa kričeče nazorno rišejo maše nacionalno-centralistično gospodarstvo in gospodarjenje.
Ured.
Na mednarodnih invalidskih zborih se je ugotovilo, da je za preskrbo vojnih žrtev državljan v Romuniji obremenjen z 1.33, na Poljskem 1.74, v Bolgariji z 1.77, v Češko-Slovaški z 2.66, v Avstriji z 4.—. v Belgiji z 17.47. v Franciji z 30.30 švicarskimi franki J)a leto; v Jugoslaviji pa z 0.52 švicarskih frankov na leto.
Na invalidskih zborih se je tudi ugotovilo, da je po invalidskem zakonu iz leta 1929. naš državni preračun izkazoval za vojne žrtve le \% od vsega preračuna, to je 104 milijone dinarjev na leto. Po zakonu iz leta 1925. pa na leto 552,780.000 dinarjev.
Na mednarodnih invalidskih kongresih se je ugotovilo, da je leta 1929., 30., 31. in 32. Jugoslavija prejemala kot »osebno vojno odškodnino« po 600 milijonov din na. leto.
V	12 letih je prejela skupaj 6.500,000.000 din, izdala pa je za vojne žrtve v teh letih 2.700.000.000 din: dolguje torej 3.800,000.000 din.
Zakon iz leta 1929. je uničil pravilno prisojene in- 1 validnine po zakonu iz leta 1925. za 2.500.000.000 din.
Dolg vojnim žrtvam znaša torej 6.100.000.000 din.
lo	so številke, ugotovljene na zborih, vidne pa tudi ■v državnih računskih zaključkih.
din invalidskega davka. Tako je prišlo v teh . letih v državno blagajno še 1.050,000.000 din.
Gospodarska stiska ni mogla biti vzrok takemu »varčevanju«, kakršnega predvideva invalidski zakon. Nasprotno, finančne razmere države v letu 1928.-29. so bile tako povoljne, da izkazuje zaključni račun za leto 1928.-29. in leto 1930.-31. preko 2 milijardi prebitka. Poleg tega pa je država prejemala še v teh letih vojno odškodnino.
Kako pa je bilo v Sloveniji?
Iz knjig je razvidno, da so davkoplačevalci v Sloveniji plačali na invalidskem davku:
a) od junija 1920 pa do decembra 192 L takrat še v kronah 19,874.614, ali v dinarjih 4,968.153 din;
b) od leta 1922 pa do 1929. 122,510.416 din;
skupno torej 127,478.569 din.	.
Za invalidnine in podpore slovenskim vojnim žrtvam je bilo izdano od januarja 1919 pa do decembra 1921, takrat še v kronah 43,741.288 ali 10.92o.30i
od'leta 1922. pa do 1929. z ostanki vred 83.094.947
dinarjev;	„
od leta 1930. pa do 31. X. 19937 je država za slovenske vojne žrtve izdala 92,940.941 din;
skupaj je porabljeno za preskrbo slovenskih vojnih žrtev od leta 1919. pa do 31. X. 1957 186,971.195 dinarjev.
Do leta 1929. je bilo plačanega v Sloveniji invalidskega davka, kakor že rečeno. 127,478.569 din.
Od leta 1950. dalje do 1937., to je v 7 letih, država ni prejemala nič manj davščin iz Slovenije, ker je bilo izbrisano samo ime »invalidski davek«, v resnici so se pa davki plačevali v nezmanjšani višini kakor pred letom 1929.
Precl letom 1950. je Slovenija plačevala povprečno 20 milijonov letno davka pod imenom »invalidski davek«. Ža 7 let znaša to približno 140,000.000 din.
V	18 letih je bilo v Sloveniji za preskrbo vojnih žrtev plačanih dav.kov 266,478.570 din, 'porabljenih pa 185,971,235 din.
»Statistični letopis« (Statistički godišnjak) ima v svojih najnovejših straneh tudi nekaj zanimivih podatkov. Zaradi primerjave samo dva:
1. Leta 1934.-55. je bilo za 69.346 po sedanjem invalidskem zakonu priznanih vojnih žrtev v Jugoslaviji porabljenih 104,957.000 din, kar znese na osebo 4.25 din.
2. Leta 1934.-35. se je za 7421 kaznjencev porabilo na leto 24,844.000 din, kar znese na dan in osebo 9.50 dinarjev.
Darujte za tiskovni sklad
»SLOVENIJE«
Knjige zaključnih računov govore, koliko so stale vojne žrtve letno. Navedli bi lahko za vsako leto posebej, dovolj pa bo, če povemo skupaj za vseh 18 let.
Državni preračuni in zaključni računi za teh 18 let izkazujejo, da je bilo:
a) za invalide odobreno 4.328.391.461 din. izdano pa 3.151,832.022 din:
h) za invalidsko upravo, ustanove in razne podpore odobreno 565,000.000 din, izdano pa 450.000.000 din
skupaj torej odobreno 4.895,391.461 din, izdano pa 5.601,022.000 din.
Do danes je torej ostalo neporabljenih 1.292.: 95.431 dinarjev.
Poleg izdanih 3.601.000 din je bilo še za vojne žrtve izdano iz Narodnega invalidskega fonda 180,000.000 tli nar jev.
Za vse jugoslovanske vojne žrtve je bilo v 18 letih izdano skupaj 3.781,022.000 din, to je letno povprečno 210 milijonov dinarjev.
V	teh letih je Jugoslavija prejela:
n) za osebno vojno odškodnino za srbske in črnogorske vojne žrtve 6.500.000.000 din;
b) na davku, ki so ga pod imenom »invalidski da-vek« plačevali državljani za vojne žrtve do leta 1929.
850,000.000 din:
e) Narodni invalidski fond je prejel 230,000.000 din.
Država je torej prejela za preskrbo vojnih žrto\ T >8 letih 7.850,000.000 din.
Ostalo ji je torej za narodno gospodarstvo in za upravo države 3.800,978.000 din.
li dohodki so bili namenjeni in dani izključno za preskrbo vojnih žrtev.
Vzemimo še dejstvo, da je bilo leta 1929. izbrisano
1	»invalidski davek«. Davki se pa niso prav nič znizali in je ta »invalidski davek« molče dejansko še vedno obstajal in obstaja še danes. Računski zaključki namreč trde. da je na leto bilo vplačanih 150,000.000
Opazovalec
Celotnostni sestav ne pozna izjem
Na letošnjem državnem kulturnem zborovanju v Nemčiji je govoril Alfred Rosenberg, ki ga imajo za nekakega uradnega filozofa nemškega narodnega socializma, o cerkvah v Nemčiji. Dobesedno je dejal:
Da mora katoliška cerkev in z njo evangeljska spoznavama cerkev v sedanji obliki zginiti iz življenja našega naroda, glede tega sem si — in mislim, da smem to reči tudi v duhu Fiihrerju — popolnoma na jasnem.
Nadalje se je Rosenberg obrnil zoper preveč divji radikalizem v tem pogledu, ki ga nima za potrebnega, češ da se prihodnje pokolenje, nemška mladina, že tako vzgaja v 11 a rod no-socialisti č n em duhu. Po njegovih besedah je
Hitlerjeva mladina sesajoča goba, ki se ji nihče ne more ustavljati. Nadalje je ves učni načrt v vseh zvrstili naših šol že tako zasnovan v protikrščanskem-protijudovskem duhu, da bo zbujajoče se pokolenje obvarovano pred črno sleparijo. Pomislite tudi, da delujejo v cerkvi sami, tudi v katoliški, pokončni nemški možje kot duhovniki, ki so kar najbolj vdani narodno-soeialističnemu svetovnemu nazoru. Ravnali bomo oprezno, pa tembolj po načrtu, da bomo nepri-dobljivi duhovščini prerezali finančno žilo.
V	zvezi s tem bi bilo omeniti, da je začela nemška vlada s čedalje večjimi in po načrtu izvedenimi zaplembami cerkvenega premoženja. Kot eno prvih razlastitev je šteti odsvojitev benediktin-
skih samostanov Admont in Lambrecht, ki imata skupaj nad 50.000 hektarjev sveta. To razlastitev pozdravlja zlasti vodeči proti j udovski list »Das schvvarze Korps« in sicer v isti številki, v kateri so jezi nad domačimi nezadovoljneži zaradi judovskih pogromov in v kateri napoveduje, da poro-štvujejo za vsak napad na kakega Nemca vsi nemški Judje po načelu: Tisoč oči za eno oko. tisoč zob za en zob.
Razmere v Podkarpatski Rusiji
Dopisnik angleškega dnevnika »Manchester Guardiana«, ki se mu je s težavo posrečilo prebiti se skozi Poljsko v Pod karpatsko Rusijo, je napisal o razmerah v tej deželi obširno poročilo,, iz Latereg-ai navajamo nekaj važnejših odstavkov:
Brž ko so prišli prebivalci Karpatske Rusije d« malo svobode, se je vnel med njimi oster prepir o imenu njihove zemlje. Eni ji pravijo Rusinska, drugi Karpatska Rusija, tretji Karpatska Ukrajina. Vzroki so politične, a ne zgodovinske narave. Tisti, ki žele, da bi bila Karpatska Rusija avtonomna v okviru če-ško-slovaške republike, imenujejo svojo deželo Ru-sinsko. Oni hočejo, da ima Rusinska svoj parlament, prepuščajo pa iPragi vodstvo zunanje politike, narodne obrambe in financ. Drugi pa, ki hočejo popolno neodvisnost svoje dežele, jo imenujejo Karpatska Rusija ali Podkarpatska Rusija. Nazadnje prihajajo tisti, ki jo imenujejo Karpatsko Ukrajino. Ti hočejo, da postane središče velike Ukrajine, ki bo obsegala
Naša domovina je bogato blagoslovljena z divnimi Narodnimi krasotami, ki vzbujajo odkrilo občudovu-
11	j e vseh posetnikov naših pokrajin in vabijo tuje Umetnike, da prenašajo kras naše zemlje na umetniško platno. Bogata je pa naša zemlja tudi domačih talentov, katerim bode rastla sila in zanos umetniškega ustvarjanja, če bodo vedeli, da je položen temelj za hram njihovim delom, v katerem se bodo sami in Se bodo tudi zanamci učili prav ceniti hčerko božjo umetnost, da bomo vredni doseči veliki cilj umetniškega razvoja — akademijo upodabljajočih umetnosti. Umetnostne slike naših naravnih krasot bodo nosi e s avo naše lepe domovine tudi v širni svet, bodo ‘budile zanimanje za pokrajine in bodo vabile svctske popotnike v naše kraje. Tako nam bo naša umetnost
smo ji jo naklanjali ob nje-
Rokrajinski namestnik: Ivan Hribar, m. p.
vračala skrb in brigo, ki nem razvoju
din Hribar pravi sani v 11. delu »Mojih spo-‘V« na strani 509 in 510, da je poklonil svoj
Ivi
mino v« na strani ouv m '■'o «« jo p»k ioni i svoj dar društvu »Narodna galerija« v Ljubljani s poljem, da ga shrani in svoje dni uporabi za temeljno glavnico pri stavbi poslopja za bodočo do vensko akademijo upodabljajočih umetnosti, in da je ta znesek že omembe vreden temeljni kamen za zgradbo naše bodoče akademi je upodabljajočih umetnosti in da trdno upa, da to za nas tako važno umetniško izobraževal išče z d ržavno pomočjo v dogledni dobi gotovo dobimo.
Ivana Hribarja je pozneje pridobil dr. Izidor Cankar, da je dovolil, da se naloži ves denar, ki ga je nakazal »Narodni galeriji«, v sklad za »Narodno galerijo in Akademijo za znanost in umetnost.«
V	svojem pismu z dne 24. 6. 1922, ki ga dobesedno zgoraj priobčujem, je pa Ivan Hribar izrečno zapisal, da naj galerija ne bo ekskluzivno narodna, temveč naj bo posvečena umetnosti sploh. Hribarju torej ni bila pred očmi samo in izključno slovenska umetnostna galerija, čeprav je § 2 pravil društva to izrečno določal, ampak je očitno mislil na nekakšno zgodovinsko pragmatično zbirko, ki naj bi imela pomen za tujski promet in bi bila tudi za slovenske oblikujoče umetnike nekakšna nravstvena opora! Ivan Hribar se je še tudi pozneje zanimal za »Narodno galerijo« in jo podpi-ral, ni se pa pozneje nikoli vtikal v njen značaj in namen, ki je bil določen v pravilih.
Že I. 1924. je bilo, kakor sem že zgoraj omenil, sproženo vprašanje »Narodnega doma«. Društvo »Narodni dom« je bilo v hudih denarnih stiskah in prišlo je tako daleč, da je odbor nekaj lot prej že razmišljeval o tem, če ne bi palačo »Narodni dom« prodal nekemu takrat znanemu ljubljanskemu špekulantu. Popravljal ni poslopja nihče, po prostorih je kar strašilo, ker so bili deloma prazni. Šlo je za to, da se reši tudi poslopje. Težko je pa bilo pridobiti takratni odbor društva »Narodni dom«, da bi .sprejeli med deležnike ljudi iz »Narodne galerije« in »slovenske Matice« in bi ti dve ustanovi dobili društvo v svoje roke ter palačo »Narodni dom« zagotovili za »Narodno galerijo« in prihodnjo »Akademijo za znanost in umetnost«. Predsednik društva »Narodni dom« dr. VI. Ravnihar je bil kmalu za preobrat pridobljen in z njim tudi nekaj njegovih prijateljev v odboru. Dr. Ravnihar je skliceval odborovc seje, da bi bili sprejeti novi deležniki, pa so se mu nekateri odborniki nekajkrat izmaknili, da niso bile seje sklepčne. »Ljubljanski Sokol«, ki je imel v
palači »Narodni dom« .svoje prostore s telovadnico, je napenjal vse sile, da bi preprečil sprejem ljudi iz »Narodne galerije« in »Slovenske Matice« med deležnike. »Ljubljanski Sokol« se je hotel sam polastiti palače »Narodni dom« in se je skliceval na to, da je za zidanje »Narodnega doma« zbral neko vsoto, čeprav je ljubljanski »Narodni dom« bil sezidan s prispevki, vsega slovenskega naroda in je bil znesek, ki ga je zbral »Ljubljanski Sokol« v razmerju z ostalimi prispevki prav neznaten. Povrh je pa po § 1. pravil društva »Narodni dom« društveni namen, »da sezida in vzdržuje Narodni dom v Ljubljani ali nakupi že obstoječe primerno poslopje v Ljubljani za narodni dom in da s tem hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki delajo za umetnost ali znanost ali služijo družabni zabavi, napraviti stalno in lepo domačijo in na tak način pospešuje narodno omiko in zabavo«. Ko smo bili po prizadevanju predsednika društva »Narodni dom« sprejeti med deležnike tega društva zaupniki »Nadredne galerije« in ».Slovenske Matice« — stvar se je vlekla skoraj poldrugo leto — in smo s tem dobili večino v društvu, tako da smo lahko sami volili odbor, je bil sklican za 20. novembra leta 1925. občni zbor društva »Narodni dom«. Predsedoval je dr. VI. Ravnihar. Na občni zbor so prišli tudi zastopniki »Ljubljanskega Sokola«. Takoj v začetku se je oglasil znani, sedaj že rajnki Josip Turk ter dejal, da govori kot politik! Začel je trditi, da odbor, ki je sprejel nas za deležnike, sam ni bil pravilno izvoljen ter je zahteval, da se prebere zapisnik zadnje odborove seje. Turk se je strahovito razburjal, kot da bi šlo za kakšno hudodelstvo in kakšno nepopravljivo krivico. Na-lo je nastopil za »Ljubljanskega Sokola« njegov
Najboljše šivalne stroje
ADLIR
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
PEIEIINC
LJUBLJANA
za vodo, blizu PreSernov. spomenika
Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen
dežele, v katerih stanujejo Ukrajinci v Rusiji, Poljski in Romuniji.
Te Ukrajince podpira Nemčija. Oni hočejo razkosanje Rusije in osnovati vsaj nekakšno majhno osnovo, s katere bi začeli s svojini delom. Karpatska Rusija ni daleč od romunskih petrolejskih vrelcev. Ni torej težko razumeti, zakaj imenuje nemški tisk to deželo samo »Karpatsko Ukrajino« in zakaj Nemci vzdržujejo in urijo ukrajinsko legijo, zakaj dela dunajska radijska postaja propagando za Ukrajince na Rusinskem, zakaj potujejo nemški agenti po Karpatski Rusiji v doslej še nezaznamovanem številu in zakaj lahko najdemo v mnogih vaseh nemško orožje.
Katera izmed teh treh struj bo med Karpatskimi Ukrajinci zmagala? Iz zanesljivega vira sem zvedel, da je nekako 80% prebivalcev v Karpatski Rusiji zoper Karpatsko Ukrajino in zoper vse. kar to ime prinaša s seboj. Toda težko je reči, če je ta številka resnična. ljudstvo je primitivno. Celo beseda avtonomija večini ljudstva ni razumljiva. Prašal sem nekega kmeta, kaj je. Odgovoril mi je: »Jaz sem od tu, rojen sem bil v tej Amsi.«
Njegov 22 letni sin mi je dejal, da je Rusin. Toda njegov mlajši brat, ki je delal v neki nemški tovarni v Sudetih, je rekel, da je Ukrajinec. Večina ljudi v J\8rPatski Rusiji misli, da Ukrajinci ne bodo zmagali ../ nemški pomoči, četudi zavzemajo precej odlična mesta pri deželni upravi in tvorijo v neki meri skupaj s Čehi, Judi in Madžari i z ob r a žen s tv o v tei tej deželi.
Karpatska Rusija je ena izmed najrevnejših in najzapuščenejših dežel na svetu. Razdeliti jo je mogoče v dva predela. Južni del ob madžarski meji je rodoviten in bogat. Severni del je siromašen in tam ne raste niti krompir. Okoli Ajdovca so hiše, ki nimajo ne postelj ne stolov. Meso je razkošje, ki si ga morejo privoščiti samo bogatini. Tako je tudi z belim kruhom. Na tisoče je otrok v Karpatski Rusiji, ki niso nikoli jedli belega kruha, a dobivajo komaj toliko črnega kruha, da si uteše lakoto. Še več, celo sol je za tisoče in tisoče Rusinov razkošje.
Osem različnih narodov prebiva v Karpatski Rusiji: Rusini, Madžari, Judje, 'Čehi, 'Nemci, (Poljaki, Komuni in Slovaki. Razen teh še Cigani, ki v Karpatski Rusijo ne tamarijo. V Karpatski Rusiji so prebivalci rimsko-katoliške, grško-katoliške, kal vinske, pravoslavne ali židovske vere. Obstoji tudi sekta mi-linistov, ki verujejo, da bo leta 2000. konec sveta. Za
starosta Kajzelj ter je izjavil, da je »Ljubljanski Sokol« sklenil, -cla bo delal na to, da postane sam lastnik »Narodnega doma«, ugovarjal je zoper to. da je odbor sprejel nove deležnike, da odbor sam ni pravilno sestavljen, da odbor ni priooznal deleža banke »Slavije«, ki je bila tudi na strani »Ljubljanskega Sokola« itd. Dr. VI. Ravnihar je mirno pojasnjeval, da je odbor ravnal po društvenih pravilih, da je sedanji odbor bil izvoljen na predlog dr. Ivana Tavčarja ter je zavrnil Turka in Kajzelj a. Pa ni nič pomagalo. Šele ko je nastopil najstarejši deležnik, primarij dr. Vinko Gregorič in razložil vso zgodovino društva »Narodni dom« in pomen gibanja za »Narodno galerijo« in za ustanovitev slovenske »Akademije za znanost in umetnost« in ko se je oglasil še predsednik ZTOI Ivan Jelačin, je Josip Turk zavpil: »Saj sem jaz tudi za akademika (to je za akademijo), ampak ne na taka viža!« Oglasili so se še prot. dr. Fr. Kidrič, dr. Cankar, Anton Lajovic in dr. Ažman, ki so vsi zagovarjali ravnanje odbora. Nato je pa nastopil Adolf Ribnikar, ki je naglašal, da je rešitev, ki jo predlaga odbor zato napačna, ker smejo biti lastniki, »Narodnega doma« samo »naprednjaki«! Josip Turk pa še ni bil ugnan. Protestiral je za svojo osebo in v imenu »Ljubljanskega Sokola« zoper občni zbor sam in je pobegnil iz dvorane. Nato so pa bili izvoljeni v novi odbor: dr. VI. Ravnihar, J. Zorman, dr. Iz. Cankar, I-rane Pretnar, dr. J. Ažman, dr. J. Kersnik, Anton Lajovic, dr. Fr. Mesesnel, dr. J. Regali,, M. Sternen in Aleksander Železnikar. S tem je prešel »Narodni dom« v pravo roke in je bila zagotovljena streha »Narodni galeriji« in z njo tudi slovenski »Akademiji za znanost in umetnost«.	(Dalje)
narodno in versko razcepljenost v Karpatski Rusiji je dokaz med drugim, da izhaja v Užhorodu s 55.000 prebivalci več dnevnikov kakor v Londonu, ki ima 7 milijonov prebivalcev. Dvajset let češke oblasti je bilo navzlic pritožbam nekih krogov v glavnem dobrodejno. Čehi so ustanovili 800 šol, naredili ceste in dali daleč večjo svobodo, kakor prejšnji upravniki. Vendar pa tudi Čehi niso mogli osvoboditi Rusine od njihove strašne revščine in zaostalosti. Rekli so mi. da danes ni več kakor 10 rusinskih inženirjev, ki bi mogli dobiti primerna mesta v Karpatski Rusiji. Ne bo I.i postala Karpatska Rusija podložna dežela, bržkone Nemčije? Tudi če bi se dobili upravniki med Rusini in končala številna nasprotja v rusinskem svetu, mar bodo sposobni, da vzdržujejo red in nudijo kmetu boljše življenje?
Jetika med slovenskimi železničarji
»Naš glas, list za državne nameščence in upokojence«, posnema po »Glasniku željezničara i brodara« tole poročilo:
Število železničarjev, bolnih za tuberkulozo: Leta 1850. v Mariboru 25, v Ljubljani 4”. skupaj “I bolnikov.
Leta 1957. v Mariboru 85. v Ljubljani 5(5: skupaj 598 bolnikov.
Od leta 1950. do 1957. se je število bolnikov za tuberkulozo zvišalo za 527, ali za 5()t>%.
Dobro bi bilo. da se seznanijo s tem katastrofalnim stanjem vsi poklicani čini tel j i. Številke govore dovolj zgovorno, kaj je treba storiti.
Jasno je, če bo slo v istem tempu naprej, kakor je to šlo od leta 1950. do 1957.. da bomo v naslednjih'7 letih vsi železničarji imeli odprto tuberkulozo, za katere ne bo nobene pomoči.
Papa
ata
mama
Otroci vseh narodov pravijo svojim staršem »papa« in »mama«. I ako pa tudi še odrasli nazivajo svoje starše. Nekaterim se dozdeva, da je papa« in /mama« spakedrano, tuje in narejeno. Vendar obe besedi izhajata iz prajezika vseh narodov in sta blebetajoči besedi iz jezikovnega prazaklada človeštva.
Papa in mama nista le besedi otrok, ki bi z njima zavestno označili pojem očeta in matere. Ta pojem so jim priučili šele odrasli, saj so v raznih jezikih tudi razne oblike. Francozi pravijo mam uti in mere, latinsko je mater, slovensko mati, nemško Mutter, angleško mother, albansko ama, nordijsko amma. — Slovani rečejo tudi baba za mater, staro mater, staro žensko (babica, prababica, baba). Tudi z »11« sc začenja ime za mater: V sanskrtu nanh. albansko mine, grško nanne (teta), latinsko nonna; ta besedica je rtuli za staro mater (v italijanščini). Tudi nuna je odtod, naziv za redovnico kot častitljivo žensko.
Tudi iz blebetajoče besede otroka »papa« je mnogo besed. Iz papa je nastal pop in papež. Sicer pa se izvaja iz besede papa prav tako več nazivov kot iz besede mama. Tudi iz papa so besede z začetnico »b«. Italijani pravijo babba, Bolgari baba, Srbi baba, Turki baba — kot imena za stare može, očete, stare očete. Semitski jezik ima »abba« naziv za duhovnega predstojnika (abbe, Abt). Poznamo tudi zobniške oblike iz imena papa, tako: sanskrtska tata. rusko tjatja, slovensko tata. Tudi naziv za teto je .iz te besede. Judje kličejo očeta »tate«. V nekaterih jezikih, tako v zamorskem, angleškem, grškem, ruskem, laškem, li-tavskem pomeni otroška, blebetajoča besedica »zio«
— stric. Iz atta, ata je izvedeno tudi ime Atila, zda j v turščini Ata-Turk (Kemal) — oče vseh Turkov.
Danski jezikoslovec Jespersen je sestavil veliko število besed iz raznih jezikov, ki so vse v zvezi s korenom blebetajočih besed »papa« in »mama«. Preprosti nazivi za jedila in pijače izhajajo iz p razlogov »ma« in »pap«, ki z njimi otroci imenujejo vse jedače 'in pijače. Pravimo: papcati, papati, dobra papa, paša, pupati. Jz prazloga »ma« izhaja nemški »miis« (kaša) in francosko »manger« (jesti); latinsko pa man-dere in manducare. Mogoče je tudi beseda mleko, nemško Milch iz zloga »ma«. Celo latinska beseda »amo« (ljubim) je baje iz otroškega »am«, kakor se izraža otrok, če mu je kaj posebno všeč.
Papa in mama sta torej mednarodna izraza, ki nista prišla iz nobenih tujih jezikov, marveč sta last otroka sploh. Že Navzikaa pozdravi (v Odiseji VI, 57) svojega očeta: »O pappa phil — o ljubi papa« (oče), in Homerja brez dvoma ne smemo sumničiti, da bi si bil to besedo izposodil od Francozov!
Dandanašnji pravijo, da je izraz za očeta — papa
— last višjih stanov, vendar rečejo Italijani, če so tega ali onega stanu, očetu vedno papa. Brez dvoma je to ime bolj v navadi pri romanskih narodih in je od njih prišlo k nam, čeprav tudi naši otroci papajo, papcajo in pupa jo. — lz vsega' tega je razvidno, kako otroško blebetanje bogati besedni zaklad vsega človeštva.
Ponatisk iz »Amerikanskega Slovenca«.
Mali zapiski
Prepovedana letaka
Državno pravd ni št vo \ Zagrebu je prepovedalo širiti:
1. letak »Gradjanin«, ki ga je izdal »Zbor«.
2. letak, ki se začenja z besedami »Danas se... in končuje z besedami »narodno samoodred jen je«.
Letaka sta izšla v Zagrebu.
Olika
francoski obzornik »Marie-C laire je priobčil vrsto risb. ki grajajo vedenje človeka v družbi. Risb samih ne moremo prinesti, navajamo samo njihovo pojasnjujočo besedilo, ki je prav za. nas še vse bolj resnično in poučno. Saj smo pod vplivom raznega »nacionalnega« vzgojevaaiju že prav blizu tam, kjer je vsake olike konec in kraj. Besedilo, namenjeno v veliki meri za oba spola, se glasi:
On kadi, ko so drugi še pri jedi.
Ona sc liči pri pogrnjeni mizi.
On sedi ko mora starejša ženska stati.
c na razlaga na široko svojemu gostu, da je zdr-lica. ki jo je pravkar razbil, del dragocenega servisa.
On je zamudil obisk, ki ga je davno”prej sam napovedal.
Ona pride prepozno k sestanku, ki ga je Sele včeraj obljubila.
On daje dami prvi roko.	i
On sedi, ko mora starejša ženska stati.
Zelo kratka novica
Lord Mouni Tem p le je zaradi zadnjih dogodkov v Nemčiji odložil predsedniištvo anglcško-nemške zveze.
Kočevski Neinci za dr. Stojadinoviča
Kakor piše »Gotscheer Zeitung«, glasilo Kočevskih Nemcev, bodo tudi ti pri volitvah glasovali za seznam dr. Stojadinoviča.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
Našim prijateljem!
Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepriča«! Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Naslove novih naročnikov naj pošiljajo n883 prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 1?.
Uprava tednika »Slovenija t:
Izšel n iška nedelja.
Prva adventna nedelja, ki pade letos mii 27. t. m. je posvečena že več let misli in skrbi za slovensko izšel n ike, in sicer tako za izselnike na jugu luuše države kakor za one v zamejstvu. Polovica slovenskega naroda živi danes izven svoje domovine, in še narašča to število, mesec za mescem, loto za letom. A kar je najhuje, dostikrat že v prvem, skoraj zmerom pa v drugem in tretjem kolenu, nam zginejo, utonejo v drugih narodih, in naša često najboljša kri jača tuje, dostikrat nam sovražne narode.
Naj bi tu izseliliška nedelja, katere misij širita Rafaelova družba in izselniškai zbornica v Ljubljani. pomagala zdraviti to rano na našem narodnem telesu, a zlasti naj bi na ta dan razmišljali vsi Slovenci o tem, kako bi se ta rana ne saino zdravila, ampak tudi ozdravila, m s tem zacelilo.
In če bo volja, bo tudi pot!
Slovensko društvo
naznanja svojim udom. da se preseli I. decembra iz AVolfove ulice v nove pisarniške prostore » Tavčarjevi ulici 4/1. Zaradi selitve bo do konca tega meseca pisarna zaprta.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani