Luka I lic
MATIJA VLAČIČ ILIRIK V TEOLOŠKI H KONTROVERZAH 16. STOLETJA
V spomin na očeta
Uvod
Matija Vlačič Ilirik (Matthias Flacius Illy neu,s) seje rodil 3. marca 1520 v Alboni, današnjem Labinu v Istri. Šestnajstleten je odšel v Benetke in tam tri leta prebil v šoli San Marco, kjer gaje poučeval znani renesančni humanist Giambattista Egnazio (1473 1553), prijatelj Desideria Erazma Rotterdamskega (1486-1536). Med študijem v Italiji mu je Baldo Lupetino (1502 1556), njegov sorodnik po materini strani, dajal v branje protestantsko literaturo.1
Vlačič je nadaljeval izobraževanje v Baslu, kjer se je 1. maja 1539 vpisal na univerzo. Iz Basla se je že naslednje leto preselil v Tübingen. Na svoj dom gaje sprejel rojak Matija Grbič (Matthias Garbitius Illyri-cus, 1511 1559), kije bil tam profesor grškega jezika.2 Grbič in Joachim
1	Baldo Lu perilu je bil katoliški duhovnik na Cresu, pozneje pa frančiškanski provincial v samostanu v Benetkah. Svetoval je Vlačiču, da gre študirati teologijo v Nemčijo. Leta 1542 so ga zaprli z obtožbo, daje prestopil v protestantsko vero. Po mnogih letih zapora v beneški ječi gaje inkvizicija obsodila na smrt in utopitev. Pri m. www.flacius.net
2	Se kot deček je Grbič prišel v Nürnberg, kjer je bil najprej dijak v samostanski šoli, potem pa na novo osnovani gimnaziji za časa Joachima Camerariusa. Od Lam je odšel na univerzo v Heidelberg, leta 1534 pa je postal Melanchthonov učenec v Wittenbergu. Koje magistiiral, gajeMelanchthon priporočil univerzivTübinge-nu, kjer je postal profesor grškega jezika, književnosti in kasneje tudi erike. Trikrat je bil dekan njene filozofske fakultete (facultas arrium). Prim. Luka Ilič, 'Praecep-tor Humanissimus et duo IUyri: Garbitius et Flacius', v Irene Dingel in Armin Kohnle (ur.), Philipp Melanchthon. Lehrer Deutschlands, Reformator Europas [Leu-corea-Studien zur Geschichte der Reformation und der Lutherischen Orthodoxie 13], (Leipzig: Evangelisches Verlagsanstalt, 2011), 65 79.
217
ŠTUDIJSKI VEČERI
Camerarius (1500 1574), bližnji prijatelj in prvi življenjepisec Philippa Melanchthona (1497-1560), sta prepoznala Vlačičeve zmožnosti in mu priporočila, da nadaljuje študij na protestantski univerzi v Wittenbergu.
V Wittenberg je prišel aprila 1541. Tu je prvič srečal Martina Luthra (1483-1546). Ob koncu 3. letnika študija je Vlačič doživel nekaj podobnega tistemu, kar je Luther poimenoval Anfechtung ili Tenlatio, misleč, daje Bog nanj jezen in ga želi obsoditi za njegove grehe. Osebno srečanje z Luthrom, ki gaje potolažil s pripovedjo o lastnem (takem) izkustvu, mu je pomagalo, da sije opomogel.3 Kasneje je rekel, da gaje srečanje z Luthrom iz oči v oči povsem spremenilo. Leta 1544 je bil imenovan za izrednega profesorja za hebrejščino na filozofski fakulteti wittenberske univerze. Magistriral je samo teden dni po Luthrovi smrti 1546 kot najboljši v razredu 39 študentov.
Julija 1546 je cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. (1500 1558) izdal tiralico proti dvema voditeljema protestantov, Ivanu Frideriku L, saškemu volilnemu knezu (1503-1554), in Filipu L, hessenskemu deželnemu grofu (1504 1567). To je bil začetek šmalkaldske vojne, ki je hitro zajela tudi Wittenberg. Šestega novembra so zaprli univerzo, ker je vojska Morica (1504-1567) Saškega, takrat cesarjevega zaveznika, oblegala mesto. Po Augsburškem interimu, verskem zakonu, ki ga je zmagoviti cesar vsilil protestantskim področjem, je Vlačič odstopil s profesorskega položaja v Wittenbergu in se na veliko noč 1549 odselil v Magdeburg, ki seje odločil upreti se cesarjevi volji v verskih zadevah.4
3	Matthias Flacius, Apologia Matthiae Flacii Illyrici ad Scholam Vitenbergensem in Adi-apbororum causa / Emsdem Epistola de eadem materia ad Philip.Melantho. / Item quaedam alia eiusdem/generis/... (Magdeburg: Michael Loiter, 1549; VD 16 F 1264), B 3v-B 4r: »Sub lin cm anni tertii cum Vitimbergae cohabitarem D. Friderico Backofen, tunc Ecclesiae diacono, ma hi m que adeo crcvisset, ut non dubitarem, quid mihi brevi peround um esset, cerneretque is me adeo perturbatum esse, ut studere non possem, cogebat tandem me confiteri, quid mall haberem. lntellecta re consola-batur me diligenter, orabat mecum, efficiebat, ut Doctor Pomeranus me perdu-ceret ad D.D. Martinum Luth. Qui cum proprio exemplo aliorumque & verbo DEI me consolatus esset. Ecclesiaque pro me preces fecisset. coepi indies melius habere, ita ut in uno anno mediocriter convaluerim«.
4	Cesarski odlok je prepovedoval tiskanje publikacij, ki so nasprotovale Interimu, toda pogumni magdeburški tiskarji so kljub temu objavili več tisoč takih brošur od leta 1549-1552. Mesto Magdeburg je postalo znano po njihovem pogumu kot »des Herrgotts Kanzlei« (urad/pisarna Gospoda !3oga).
218
LUKA ILIČ
Vlačic je že pred odhodom v Magdeburg začel objavljati anonimne brošure in traktate proti Melanchthonu in njegovim privržencem, ki so pristali na Iinterim.5 V Magdeburgu je ostal 8 let. Tu je začel delati na velikem protestantskem projektu o zgodovini Cerkve, znanem kot Magdeburške cenlurije; v Magdeburgu je končal tudi pomembno delo Catalogus testium veritatis (katalog pričevalcev resnice), zbirko pričevanj tistih kristjanov v zgodovini, ki so ostali zvesti Svetemu pismu in se upirali papeštvu. Vlačic je postal voditelj tistih luterancev, ki so bili nezadovoljni s tedanjimi kompromisi s Katoliško cerkvijo, saj so bili prepričani, da pomenijo oddaljevanje od protestantskega pojmovanja nauka o odrešenju in nauka o Cerkvi. Nasprotovali so Interimu, češ da »uči, da so človeška ljubezen in dobra dela udeleženi pri opravičen ju in daje rimski škof vrhovna oblast v Cerkvi«6 ter da ima posvetna oblast pravico odločati o cerkvenem obredju. Vlačic je bil prepričan, da bi morala biti Cerkev osvobojena državnega nadzora, in je zagovarjal ločenost Cerkve in države.
Po Luthrovi smrti in institucionalni utrditvi luteranstvaso v tako imenovani drugi generaciji reformatorjev izbruhnila nesoglasja ob interpretacijah Svetega pisma in različnih teoloških pojmovanjih; nesoglasja so se izražala s pisnimi polemikami, ki so bile tipične oblike razpravljanja v 16. stoletju. Vlačic je poizkušal ostati zvest Luthrove-mu nauku tudi za ceno žolčnih prepirov z vsakim, ki seje po njegovem oddaljil od pravega nauka velikega reformatorja. Tudi zato je sodeloval v mnogih teoloških kontroverzah, med drugim z Melanch-thonom, Andreasom Osiandrom (1498 1552), Georgom Majorom (1502 1574), Kasparjem von Schwenckfeldom (1490 1561), Victori-nom Striglom (1524-1569), Casparom Olevianom (1536-1587) in Teodorjem Bezom (1519 1605).7 Medtem ko je smatral Luthrovo
5	Vlačičje uporabljal psevdonime: Joannes Waremundus, Theodorus I lenetus, Johannes Hermanus, Christianus Lauterwar in Carolus Azarias.
6	Robert Kolb, Nikolaus von Amsdorf (1483 1565): Popular Poletnics m the Preservation of Luther's Legacy [Bibliotheca Humanistica & Reformatorica 24], (Nieuwkoop: B. De Graaf, 1978), 77.
7	Prim. Luka Ilié, 'Beza and Flacius in the Sacramentarian Controversy', v Irena Backus (ur.), Théodore de Bèze (1519-1605): Actes du colloque de Genève, septembre 2005 [Travaux d'Humanisme et Renaissance 424|, (Genève: Librairie Droz, 2007), 353-365.
219
ŠTUDIJSKI VEČERI
teologijo za resnično in inspirirano, je bil njegov odnos do Melanch-thona mnogo bolj zapleten: čeprav je zavračal in izpodbijal mnoga njegova teološka stališča, sta bila ob nekaterih vprašanjih na isti strani. Razprave so zadevale tako imenovana adiafora, to je nebistvena, postranska vprašanja v primerjavi z osnovnim, kot je nauk o opravi-čenju po veri; vlogo dobrih del pri odrešenju; način interpretiranja Svetega pisma; izvirni greh in pravilno razumevanje zakramentov. Ker Vlačič svoje teologije nt prikazal v sistematski obliki kakih Loči, lahko njegovo razumevanje krščanskih dogem poiščemo v njegovih razpravah in kontroverzah, pri katerih je sodeloval in v katerih je izkristaliziral tudi svoja t eološka st ališča.
Adiaforistična kontroverza
Melanchthon je kot voditelj vvittenberške reformacije po Luthrovi smrti pristal na Augsburški in tako imenovani Leipziški interim, da bi končal nasilje, ki je zavladalo pomladi 1547, ko je protestantska vojska izgubila bitko proti cesarskim pri Miihlbergu ob Lahi. Interimski zakon je zahteval, da je treba nekatere običaje in obrede rimske Cerkve ponovno uvesti tudi v protestantski Cerkvi. Da bi zadovoljil cesarja Karla V. je Melanchthon pristal na popuščanje v vprašanjih, ki so jih katoličani poimenovali adiafora (postranska vprašanja). V pismu Franzu Burchartu (1503-1560) v Weimarju je 18. decembra 1548 zapisal: »Da bi ohranili temeljna vprašanja, nismo tako strogi v postranskih, toliko bolj, ker so ti običaji v cerkvah teh področij v veliki meri ohranjeni... Vemo, da je mnogo ugovorov proti temu popuščanju, vendar bi bilo zapuščanje cerkva kakor se dogaja na Švab-skem še mnogo slabše.«8
Vlačič in njegov tesni prijatelj Nikolaus Gallus (1516-1570) sta izrazila ostro nestrinjanje s svojim ljubljenim profesorjem; začela sta pisati proti Interimu in svetovati pridigarjem, naj ne sprejemajo pa-
8 Corpus Reformatorum, Series I: Philipp Melanchthon, Opera Quae Supersunt Omnia... [- CR Mel], zv.7: 252; Nr.4430. Citirano tudi v Clyde L. Manschreck, 'The Role of Melanchthon in the Adiaphora Controversy1, Archw fur Reformation-sgescbichte 48 (1957): 165-182, tu 170.
220
LUKA ILIČ
pističnili odlokov.9 Vlačič je nekajkrat poskušal prepričati Melancli-thona, da bo odstopanje od kateregakoli dela resnice imelo - kot je sam veroval strašne posledice za Cerkev, a ni imel uspeha. Zato se je z obžalovanjem pridružil opoziciji in začel adiaforistično kontro-verzo. Preselil se je v Magdeburg in se pridružil skupini pod vodstvom škofa Nikolausa von Amsdorfa (1483 1565), ki je pozival na odpor Interimu. V Magdeburgu je Vlačič začel svojo propagando: s traktati, knjižicami in brošurami je poizkušal vplivati na javnost in pozival na odpor spremembam, ki so jih zahtevale posvetne oblasti. Močno je zagovarjal ločenost Cerkve in države, saj je oblast po njegovem poskušala nadzorovati Cerkev in uničiti pravo vero. Menil je, da bodo nasprotniki, če se jim sedaj popusti, pozneje zahtevali še več. Leta 1550 je skupaj z drugimi magdeburškimi duhovniki izdelal načrt veroizpovedi, ki je vseboval tudi nauk o uporu višji oblast i. Lowell Zuck pravi, da je »magdeburška veroizpoved prva uradna izjava teorije odpora [oblasti] pri pravovernih protestantih«.10
Augsburški interim ni zahteval samo spremembe obredja v protestantskih cerkvah, temveč je vseboval tudi zelo specifične teološke odmike od Luthrovega nauka, kar je bilo zaVlačiča temeljni problem. »Vlačič je vztrajno trdil, da se kontroverza ne dogaja samo na površini - ali se bo nosila bela mašna srajca ali ne - temveč na ravni doktrine. Konfirmacijaje bila kot je trdil pojmovana kot sredstvo milosti. Z govorom o zadoščevanju v nauku o kesanju je bila po njegovem zanemarjena vera. S ponovnim uvajanjem poslednjega maziljenja naj bi se ljudi spravljalo v skušnjavo, da bi poizkušali delati apostolske čudeže. Pozival je k razlikovanju med mašo in Gospodovo večerjo, poistovetujoč svečano obhajanje s transsubstanciacijo.«11 V vsem Interimu gaje najbolj motilo vse, kar je imel za razvodenitev nauka o zasužnjenosti človekove volje v procesu odrešenja in za »pelagijanski«
9	'Response of Flacius and Gallus to Some Preachers of Meissen (1549)', pismo citirano v Eric Lund (ur.), Documents from the History of Lutheranism, 1517 1750 (Minneapolis: Fortress Press, 2002), 187 188.
10	Lowell H. Zuck (ur.), Documents in Free Church History, Christianity and Revolution: Radical Christian Testimonies 1520-1650 (Philadelphia: Temple University Press, 1975), 136.
11	Henry W. Reinmann,'Matthias Flacius Illyricus. A Biographical Sketch', Concordia Theological Monthly 35/2 (1964): 69-93, tu' 73-74.
221
ŠTUDIJSKI VEČERI
nauk o izvirnem grehu. Četrt stoletja pred razpravo o adiaforili je Luther polemiziral z Erazmom Roterdamskim o svobodni volji. Mladi hrvaški teolog se je imel za poklicanega, da brani resnico kar se je naučil od Luthra za Luthra pa je »bil koncept zasužnjenosti volje izhodišče vsega njegovega nauka«.12 Vlačič se je čutil odgovornega, da ta nauk brani in je tako postal intelektualni vodja skupine, ki je nasprotovala Interimu. Za ortodoksne Luthrove sledilce seje tako pojavil izraz »gnesioluterani« (po grški besedi za avtentično): nanašal seje na teologe, ki so bili predvsem v nasprotju s »fiilipisti«, privrženci Praecep-lorja Germaniae - Učitelja Nemčije - Philippa Melanchthona.13
Majoristična kontroverza
Eden od podpisnikov tako imenovanega Leipziškega interima v decembru 1548 je bil pridigar in profesor Georg Major. Ker je na protestantskih področjih Nemčije naraščalo nezadovoljstvo z Inte-rimom, je začel Major objavljati pridige in pisati pisma, da bi »ljudi prepričal, kako se v vvittenberškem nauku ni nič spremenilo; v prepričanju, da napadi na Rim in potrjevanje čistosti lastnega nauka ne zadoščajo, je začel sistematsko napadati nasprotnike Wittenberga, posebej Matijo Vlačiča Ilirika«.14Timothy Wengert trdi, daje ta dolgotrajna debata začela z Majorjevim osebnim napadom na Vlačiča v spisu Auslegung des Glaubens (Razlaga vere), natisnjenem še let a 1550. Majorju Vlačič menda ni bil všeč, ker je bil tujec in ni imel nobenega cerkvenega položaja.15 Temeljno vprašanje te za Wittenberg škandalozne, po Majorju poimenovane - kontroverze je bilo
12	Robert Kolb, 'Nikolaus Gallus Critique of Philip Melanchthon's Teaching on the Free Will', Archiv für Reformationsgeschichte 91 (2000): 87 109, tu 87: »Luther ... viewed the freedom and bondage of the human will as critical for a proper interpretation of the entire biblical message«.
13	Rudolf Keller, 'Gnesiolutheraner', v Theologische RealenenzyklopOdie (Berlin: Walter de Gruyter, 1984), zv.13: 512.
14	Timot hy J. Wengert, 'Georg Major (1502-1574). Defender of Wittenberg's Faith and Melanchthonian exegete', v I lei nz Scheible (ur.), Melanchthon und seine Schülern (Wiesbaden: Harrasowitz Verlag, 1997), 129-156, tu 135-136.
15	Prim. Robert Kolb, Nikolaus von Amsdorf 125.
222
LUKA ILIČ
povezano z nujnostjo dobrih del pri odrešenju. V želji, da bi opravičil sebe in svoje obnašanje in da bi tudi dokazal, kako prav on uči čisti nauk, se je Major še bolj oddaljil od Luthrovega nauka s trditvijo, daje človekova volja zmožna pridobiti Božjo milost. Potem ko gaje grof Albert III. Mansfeldski (1486-1560) odpustil s položaja superintendentav Eislebnu, je Major leta 1552 objavil še en zagovor, v katerem piše: »Priznam: učil sem, učil in vse življenje želim učiti, da so dobra dela nujna za odrešenje; odkrito, jasno in z zelo enostavnimi besedami pravim, da se nihče ne bo odrešil z zlimi dejanji in da se nihče ne bo odrešil, ne da bi delal dobra dela. Človek zato ne more biti odrešen brez dobrih del.«16 Majorje poudarjal pomen krščanskih dobrih del, ki po njegovem izhajajo iz poslušnosti Bogu in imajo svojo vlogo pri odrešenju. Vlačič je smatral, da se je Major oddaljil od Luthrovega nauka, pa je napisal knjižico z naslovom Wider den Evangelisten des heiligen Chorroks D. Geitz Major (Proti evangelistu Svete halje gospodu bednemu Majorju). Čeprav Vlačič sam ni bil pridigar, mu je bilo jasno, kako lahko pridige o dobrih delih, ki vodijo v odrešenje, vplivajo na ljudi v cerkvenih klopeh. Zagrmel je: »Če so dobra dela nujna za odrešenje in nihče ne more biti odrešen brez njih, pojasnite nam, gospod Major, kako je potem lahko odrešen, kdor je vse življenje grešno živel, pa na smrtni post elji želi sprejeti Kristusa?«17
V žaru polemike se je Melanchthon distanciral od Majorjeve teologije in mu onemogočil tiskanje del v Wittenbergu.18 Ker pa se je
16	Georg Major, Auffdes Ehrenwirdigen Herren Niclas von Ambsdorff schrifft /so jtzundt neulich Mense Nouembri Anno 1551. wider Georgen Maior oeffenllich im Druck ausgegangen. Antwort Georg Maior (Wittenberg: Georg Rhau, 1552; VD 16 M 1996). Citirano v Robert Kolb, 'Georg Major as Controversialist: Polemics in the Late Reformation', Church History 45/4 (1976): 455-468, tu 459.
17	Citirano v Wilhelm Preger, Matthias Flacius lllyricus und seine Zeit (Erlangen: Theodor Bläsing, 1859), zv.l: 363.
18	Melanchthonova avtoriteta je segala tudi v tiskarstvo. V članku o cenzuri v Wittenbergu Hans Peter Hasse trdi, da je imel Melanchthon (poleg volilnega kneza in mestnega senata) odločilno vlogo pri izboru vsega, kar seje tiskalo v Wittenbergu. Prim. Hans-Peter Hasse, 'Bücherzensur an der Universität Wittenberg im 16. Jahrhundert', v Stefan Oemig (ur.), 700 Jahre Wittenberg. Stadt, Universität, Reformation (Weimar: Bühlau Verlag, 1996): 187-212, tu 203: »Als Rektor der Universität war Melanchthon für die Bücherzensur zuständig.«
223
ŠTUDIJSKI VEČERI
Justus Menius (1499 1558) pridružil zagovoru Majorovega stališča in mu našel izdajatelja v Leipzigu, se je debata nadaljevala in postajala vedno bolj zapletena, ko seje vanjo vključevalo zmeraj več ljudi. Vlačič seje ob vprašanjih adiaforitične in majoristične kontroverze čez nekaj let poizkušal pomiriti z Melanchthonom, aje ostal osupel zaradi Melanchthonove zavrnitve. Že v času teh soterioloških polemik pa se je vključil v še eno teološko razpravo, in to o nauku o opravičenosti po veri. Uperil je svoje pero proti človeku, ki gaje poznal in spoštoval, proti niirnberškemu reformatorju Andreasu Osianderju.
Osiandrova kontroverza
Osianderje po nastopu Augsburškegainterima zapustil svobodno cesarsko mesto Nürnberg in odšel na sever v Königsberg, kjer mu je Albreht Pruski (1490 1568) ponudil katedro za teologijo na tamkajšnji novi univerzi.19 V svoji prvi razpravi leta 1549 je predstavil svoja stališča o opravičenju in milosti in zaradi njih zašel v težave z lute-ranci in kalvinci.20 Osiander očitno ni soglašal z Luthrovim pojmovanjem forenzičnega opravičenja, po katerem pravični Bog razglasi grešnika za opravičenega. Svojega stališča pa ni objavil v nobeni publikaciji. Šele ko mu je bilo ponujeno mesto profesorja teologije, je zmogel dovolj poguma, daje jasno izrazil svoje misli. Rekel naj bi celo: »Lev (Luther) je mrtev, pa se lahko lotimo lisic in zajcev.«21 Toda podcenil je moč svojih nasprotnikov. Pričakoval je, da bodo gnesiolutera-ni, posebej Vlačič, prešli na njegovo stran, ker so se tudi oni upirali filipistom v zadevali Interima. Vojvoda Albreht je prav tako računal z Vlačičevo podporo, pa mu je ponudil, naj pride v Prusijo in postane
19	Vojvoda Albreht je bil po rojstvu pravzaprav brandenburški grof. Leta 1544 je ustanovil univerzo v Königsbergu.
20	Prim. Bernhard Lohse, 'Dogma und Bekenntnis in der Reformation: Von Luther bis zum Konkordienbuch', v Carl Andresen (ur.), Handbuch der Dogmen- und Tbeo-logiegeschichte (Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1980), zv. 2: 125-129.
21	Prim. Oliver K. Olson, Matthias Flacius and the Survival of the Luther's Reform [Wol-fenbütteler Abhandlungen zur Renaissancenforschung 20|, (Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, 2002), 286.
224
LUKA ILIČ
samlandski škof.22 Čeprav je bila ponudba zanj mamljiva, že zaradi položaja in varnosti t er svoje vedno večje družine, pa je Vlačič izbral svobodo izražanja last nega prepričanja in pisno nastopil proti Osian-dru. Vlačičeva prva publikacija v tej zvezi je izšla marca 1552 z naslovom Zavračanje Osiandrove veroizpovedi o opravičenju ubogega grešnika zgolj po nujno potrebni pravičnosti Božjega visočanstva; publikacijo je posvetil vojvodi Albrehtu. V njej je namreč napadel Osiandrovo učenje, daje človek opravičen s tem, da v njem Bog prebiva ali ga izpolnjuje, ne pa s tem (tako), da mu Bog pravičnost pripiše, kot so verovali lu-teranci. Osiander je zapisal: »Ker smo po veri v Kristusu in on v nas, smo z njim postali Božja pravičnost, kot je on zaradi nas postal greh (2 Kor 5, 21), se pravi, obsul in izpolnil nas je s svojo božansko pravičnostjo, kot smo ga mi obsuli z našimi grehi, tako da sam Bog in vsi angeli vidijo v nas samo pravičnost zaradi najvišje, večje in neskončne pravičnosti Jezusa Kristusa, ki je sam Bog v nas.«23
Vlačiču je bilo jasno, daje Osiander napačno razumel opravičenje, kakršno je imel v mislih Luther, zato je svojo Verlegung (zavrnitev) začel z definicijo tega pojma: »Naša pravičnost... je izpolnitev Božje postave, ki je nismo izpolnili mi, ampak Kristus, pravi Bog in pravi človek, ki je edinstveno in nadmočno v absolutni poslušnosti storil vse, kar postava od nas zahteva, da storimo, in istočasno pretrpel kazen, ki bi je bili sicer deležni mi zaradi naših grehov vse to [kar je storil Kristus] Bog podarja in pripisuje po veri nam«.24 V naslednjih
22	O namenih vojvode Albrehta pri pridobivanju Vlačiča glej Martm Stupperich, Oslander in Preussen 1549 1552 [Arbeiten zur Kirchengeschichte 44], (Berlin: Walter De Gruyter, 1973), 276-281.
23	Andreas Osiander d. A., Von dem Einigen MJTIER Jhesu Christo VND Rechtfertigung des Glaubens. Bekantnus Andreas Osiatider (Königsberg: Hans Lufft, 1551; VD 16 ZV 12027). Citirano v Eric Lund, Documents from the History ofLulheranism, 206.
24	Matija Vlačič, Verlegung des Bekenntnis Osiandri von der Rechtfertigung...: »Unsere gerechtigkeit... ist die erfullung des gesetzes Gottes, welche nicht wir, sonderm Christus, warer Gott und mensch, durch seinen allervolkommensten gehorsam gantz uberschwencklich und uberreichlich geleistet hat, beides mit thun desjenigen, so das gesetz von uns zu thun hat erfordert, und mit leiden des, das wir von wegen unser Sünden hetten leiden sollen, uns aber durch den glauben von Gott geschenkt und zugerechnet wird ...« Citirano v Gerhard Müller in Gottfried Seebaß (ur.), Andreas Osiander d.A.: Gesamtausgahe 10, Schriften und Briefe September 1551 bis Oktober 1552 sowie Posthumes und Nachträge (Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus, 1997), 750.
225
ŠTUDIJSKI VEČERI
letih je Vlačič napisal več kot 20 spisov proti Osiandru in se tako pridružil Joachimu Mörlinu (1514-1571), Melanchthonu, Gallusu, Amsdorfu, Jeanu Calvinu (1509 1564) in množici drugih piscev. Razen nekaterih teologov iz Prusije in Johannesa Brenza (1499 1570) s Svabskega se pravzaprav nihče ni pridružil Osiandrovi kristologiji.25
Schwenckfeldova kontroverza
Kaspar von Schwenckfeld je bil plemič iz Slezije, ki je trdil, daje doživel duhovno prebujenje v času, ko gaje doživel tudi Luther. Spi-ritualistično je tolmačil Gospodovo večerjo in kritiziral augsburško veroizpoved v zvezi s krstom ot rok in svobodno voljo. Vneto je evan-geliziral in mnoge pridobil za svoje učenje. Vlačič je z njim pisno razpravljal med letoma 1552 in 1559, in sicer o vlogi Biblije in pridi-gane besede. Mnogi pridigarji iz Slezije in s Svabskega so Vlačiča prosili, naj piše proti Schwenckfeldu, saj je število njegovih privržencev raslo in njegova zadnja knjiga O Svetem pismu, izdana leta 1551, je »vzdignila mnogo prahu«.26 Schwenckfeld je trdil, »daje treba razlikovati notranjo besedo od zunanje besede Svetega pisma, ki jo izgovarjajo pridigarji; živa Božja beseda ni Sveto pismo, temveč Kristus, in Sveto pismo je. treba tolmačiti duhovno«.27
Vlačiča ni bilo treba dolgo nagovarjati, naj nastopi proti Schwenck-feldovi teoriji. Ko je prebral vsa dotedanja Schwenckfeldova dela, se mu je spiritualistično pojmovanje Biblije povsem uprlo ter je celo komentiral: »Duhovna eksegeza je za Pismo enako primerna kot pest za oko.«28 V naslednjih 10 letih je napisal 9 knjig proti šlezijskemu entuziastu; prvo je naslovil O Svetem pismu in njegovem vplivu, Gallus pa je zanjo napisal predgovor in sklep. Izšlo je v treh izdajali, ena od
25	Prim. Gottfried Seebaß, 'Johannes Brenz und Andreas Oslander', Blätter für württembergische Kirchengeschichte 100 (2000): 162 185.
26	Corpus Schwenckfeldianorum, zv. 12: 362.
27	Prim. Gerhard Schulz, Caspar Schwenckfeld von Ossig (1448 1561), ( Pennsburg, PA: The Board of Publication of the Schwenkfelder Church, 1977), [4. izdaja], 330.
28	Prim. Luka Ilič, 'A 16th-century Debate between Flaeius and Schwenckfeld', The Schwenkfeldian 110/1 (Winter 2010): 6-10. - Več o tem tudi v razpravi Hansa Petra Großhansa v tej številki revije Stati inu obstati.
226
LUKA ILIČ
njih v Strasbourgu, kjer so zanjo poskrbeli pridigarji, da bi kljubovali naraščajočim grožnjam radikalnih Schwenckfeldovih privržencev.
Schwenckfeld je v bistvu trdil, da Biblija ni jasna, da človeku pri razumevanju Svetega pisma ne moreta pomagati zgodovinski in literarni pristop, saj mu Božja beseda prihaja od znotraj in mistično. Trdil je na primer, da Deset zapovedi ne morejo biti Božje besede, ker so zapisane na kamnitih ploščah, in da besede »To je moj ljubljeni sin« v Matejevem evangeliju niso Božje. Vlačič je odgovoril: »Beseda je Božja, pa naj bo na kamnu, na ploščah, papirju, pergamentu ali v ljudskem spominu, zabeležena, sestavljena, napisana ali izgovorjena s človeškim glasom.«29
Schwenckfeld je razlikoval pisano besedo od notranje: prvo je napisal človek, drugo je sam Bog položil v človekovo srce. Zato je pridigana beseda manj vredna in nima odrešujoče moči. Cerkvene obrede kakršen je Gospodova večerja, ki je, kot sam pravi, ni niti ponujal niti prejemal - je imel za nekoristne za kristjane. Vlačič je nasprotno trdil, da se Bog srečuje z ljudmi izključno po svoji zunanji besedi in zakramentih. Očitno sta po svoji hermenevtiki pripadala povsem različnima svetovoma in med razpravljanjem je postajalo zmeraj bolj očitno, da je v temelju različna tudi njuna teologija.
Druga kontroverza o zakramentih
Prva kontroverza o zakramentih je bila med Luthrom in Andrea-som Bodensteinom iz Karlstadta (1486-1541) v Wittenbergu po letu 1520, toda od leta 1524 pa do leta 1529 je bil Luther o tej temi v sporu z qqq Ulrichom Zwinglijem (1484 1531).30 Dvajset let pozneje, leta 1549, sta se Heinrich Bullinger (1504 1575), Zwinglijev naslednik vZürichu, in Jean Calvin, reformacijski vodja v Ženevi, dogovorila za
29	Von der h. Scrifft vnd frer wirckung / Widder Caspar Schwenckfeld / Durch Matthiam Ftacium Jllyricum. Mit einer vermanung Nicolai Galli das ampt Gottlichs Worts in ehren zuhaben (Magdeburg: MichaelLotter, 1553; VD 16 F 1540), C 2r.
30	Luther in Zwingli sla se dokončno razšla v marburškem dvorcu. Luther je še nadalje napadal Ziiriško cerkev po Zwinglijevi smrti in jo obtoževal krivoverstva glede Gospodove večerje. Leta 1545 je ta Cerkev pod Bullingerjevim vodstvom odgovorila Luthru s tiskano veroizpovedjo .
227
ŠTUDIJSKI VEČERI
skupno stališče o vprašanju Gospodove večerje ter podpisala Consensus Tigerinus (Ziiriško soglasje); z njim sta ut rdila skupno prepričanje. Dokument sta objavila dve leti pozneje, kar je okrepilo dotedanjo sovražnost med švicarskimi reformiranimi Cerkvami in luteranci. Leta 1552 je hamburški duhovnik Joachim Westphal (1510-1574) napadel Consensus in obtožil švicarske reformatorje, zaradi »potrjuje-vanja Zwinglijevega zakramentarizma«, predvsem pa jim je očital zavračanje luteranskega tolmačenja Kristusove navzočnosti v Gospodovi večerji.31
Westphal je nadaljeval svoj napad v naslednji knjigi, leta 1553, na katero je odgovoril Calvin leta 1555. Do takrat so se v razpravo že vključili številni pastorji in teologi in zagovarjali svoje razumevanje besed »to je moje telo«; čez čas se je v polemiko vključil tudi sam Vlačič. Skupaj z drugimi magdeburškimi duhovniki je napisal Izpoved vere o zakramentu evbaristije v kateri duhovniki sašk.e Cerkve zagovarjajo navzočnost Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa v Sveti večerji s trdnimi argumenti iz Svetega pisma in odgovarjajo na knjigo, ki jim jo je namenil Jean Calvin.32
Calvinu je bilo sicer že dovolj pisanja, s katerim je pobijal Westpha-love argumente, in se je odločil, da neha, toda njegov novi kolega iz Ženeve Theodore Beza je pisanje proti Westphalu leta 1559 nadaljeval. Preden seje preselil v Ženevo, je bil Beza v Lausanni. V tistem času si je prizadeval premostiti teološke razlike med evangeličanskimi (lute-ranskimi) in švicarskimi Cerkvami. Leta 1557sta Beza in Guillaume Farel (1489 1565) zastopala švicarske Cerkve na kolokviju v Goppin-genu v upanju, da bosta premostila različnost religioznih prepričanj z nemškimi brati. Beza si je prizadeval poudarjati točke, v katerih so
31	Joachim Westphal, FARRAGO CONFVSONE/\RVM ET INTER SE DISSIDENTIVM OPINIOnum De Coena Domini, ex Sacramentariorum libris congesta. Per. M. Ioachimum westphalum, Past. Uamb(Magdeburg: Christian RodingerdA., 1552; VD 16 W2287). Prim. Joseph N.Tylenda, The Calvin Westphal Exchange. The Genesis of Calvin's Treatises against Westphal', Calvin Theological Journal 9/2 (1974): 182 209.
32	Natisnjeno v Joachim Westphal, CONFESSIO FIDEI DE EVCHARISTIAE SACRAMENTO, IN QVA ministri Ecclesiarum Saxoniae solidis Argumentis sacrarum Literarum astruunt Corporis et Sanguinis Domini nostri IESV CHRISTI, praesentiam m Coena sancta, et de Itlrro loannis Caluini ipsis dedicato respondent (Magdeburg: Ambrosium Kirchner d.A., 1557; VD 16 W2274).
228
LUKA ILIČ
soglašali, in se izogibati spornim in diskutabilnim pojmom, kakršna sta substantia in exhibere. Za vojvodo Krištofa Wiirtemberškega (15151568) sta na koncu napisala celo veroizpoved, ki je zadovoljila lute-rance in privedla do začasnega miru. Vendar pa je po preselitvi v Ženevo postal Beza sovražno razpoložen do nemških luterancev. Ta sprememba je zelo zanimiva glede na to, da se je Vlačič spust il v pisno polemiko z njim po Calvinovi smrti, ko je Beza postal voditelj ženevske Cerkve. Vlačič je namreč leta 1556 objavil knjigo s 30 razlagami Kristusove navzočnosti v evharistiji oziroma pri podeljevanju njegovega telesa in krvi." Ko je knjiga izšla, je Bullinger takoj pisal Bezi, daje treba nanjo odgovoriti.34 Beza je to storil že istega leta s knjigo O povezanosti telesa in krvi Kristusove s svetimi simboli proti lažnim dokazovanjem Matije Vlačiča I lirika.35 V naslednjih letih sta Vlačič in Beza nadaljevala vedno ostrejšo polemiko; očitno je, da so bili njuni pogledi nespravljivo različni.
Vlačič je prav tako sodeloval pri prizadevanju, da bi zajezili širjenje reformirane (ne luteranske ) vere na Pfalškem, kjer je leta 1559 njen podpornik Friderik III. (1515 1576) postal volilni knez. Ko je izbruhnil prepir med zagrizenim gnesioluteranom Tilemannom Heshusiu-som (1527 1588) in glavnim superintendentom in privržencem reformirane struje pridigarjem Wilhelmom Klebitzem (1533-1568), je Friderik oba razrešil služb. Leta 1562 je poveril pisanje veroizpovedi dvema novoimenovanima profesorjima, Casparju Olevianusu (1536 1587) in Zachariasu Ursinusu (1534-1583); ta je kasneje postala znana kot Ileidelberški katekizem. Takoj ko je bil Ileidelberški katekizem leta 1563 sprejet in objavljen, je Vlačič napisal Zavrnitev malega nem-
33	DEMONSTRATIONES EVIDENTISSIMAE XXX. PRAESEnliae; distribuLionisque corporis Ac sanguinis Christi in sacra Coena, hactenus multis minus cognitae (Ursel: Nicolaus Henricus d.Ä, 1565; VD 16 1340).
34	Glej Bullingeijevo pismo Bezi, z datumom 31. maj 1565 v Henry Meylan, Alain Dufbur in Alexandre de Henseler (ur.), Correspondance de Tltéodore de Bèze 1565 [Travaux d'Humanisme et Renaissance 631, (Genève: Libraire Droz, 1970), zv. 6: 95; prav tako pismo z datumom 20. junija 1656, 404.
35	Theodore Beza, De sacramentali corporis et sanguinis Christi cum sacris symbolis coniun-ctione adursus Matthiae Flacii Tllyria j'alsissimas demons trat ¡ones, v Theodore Beza. Ve-zelii Tractarus très de rebus grauissimus scripti (Genevae: Jean Crespin, 1565), 88 181.
229
ŠTUDIJSKI VEČERI
škega kalvinističnega katekizma; v njej je predvsem nasprotoval heidel-berškemu pojmovanju Gospodove večerje.36 Ko je Olevianus, reformirani protestant in nekdanji Calvinov in Bezov učenec že postal glavni pastor v Heidelbergu in objavil svoje pridige,37 je skušal Vlačič spodkopati njegov ugled s knjižico Proti štirim pridigam nekega zakramentar-ca imenovanega Olevianus.38 Toda Vlačičevi poizkusi so bili neuspešni, saj je Heidelberški katekizem utrdil premik Pfalške v reformirani t abor in postal glavna veroizpoved bodočih generacij reformiranih kristjanov v mnogih deželah.
Sinergistična kontroverza
Eden od stebrov luteranske Cerkve je bil nauk, da samo vera odrešuje. Luther je leta 1525 v De servo arbitrio (o zasužnjeni volji) zapisal, daje »človekova volja kot žival med dvema jahačema. Če jo jaše Bog, tedaj želi, kar hoče Bog, in gre v smeri, kamor hoče Bog, kot piše v psalmu: Bil sem živinče brez pameti, pa sem vendar ostal pri tebi (Ps 73,22 23). Če jo jaše Satan, želi, kar hoče Satan, in gre v smeri, kamor hoče Satan. Ne more izbrali, kateremu jahaču bo ubežala ali katerega bo iskala, temveč se jahača sama bojujeta, kdo jo bo imel in obdržal.«39
36	Widerlegung/ Eines Kleinen Deutschen / Calvinischen Catechismi / so in disem M.D.Lxiij. Jar j sampt etlichen andern jrrigen Tractethn ausgangen ... (Regensburg: Heinrich Geissler, 1563; VD 16 F 1568).
37	Caspar Olevianus, Kurtze Summ vnd jnnhalt Ettlicher Predigten vom H. Abendmal vnsers Heilands Jesu Christi. Darinn allein auss Gottes Wort vnd nicht auss der vernunfft noch menschen Lehr j der rechte einfeltige verstandt / frucht vnd nutz des II. Abendmals / one alle bitterheyt vnnd gezaenck wirdt fürgetragen. Gepredigt zu Heidelberg / durch Casparum Oleuianum / Anno 1563 (Heidelberg: Johannes Mayer, 1563; VD 16 O 705).
38	Widerlegung vier Predigen eines Sacramentirers / mit zunamen Oleuianus (Ursel: Nicolaus Henricus, 1564; VD 16 F 1398).
39	Martin Luther, De servo arbitrio. v Weimarer Ausgabe (Weimar: Hermann Böhla us Nachfolger, 1908), zv.18: 600- 787, tu 635,17 22: »Sichumana voluntas m medio posita est, ceu iumentum, si insederit Deus, vult et vadit, quo vult Deus, ut Psal-mus dicit: Factus sum sicut iumentum et egor Semper tecum. Si inserit Satan, vult et vadit, quo vult Satan, nec est in eius arbitrio ad utrum sessorem currere aut eum wuarere, sed ipsi sessores certant ob ipsum obitendum et possedendum.«
230
LUKA ILIČ
Kot Božja stvaritev človek sam po sebi ni zmožen, da bi storil karkoli za svoje odrešenje in opravičenje pred čistim in pravičnim Bogom. Melanchton ni soglašal s temeljem tega nauka, kar se vidi že leta 1535 v izdaji njegovih Loci Communes, kjer je zapisal, da pri spreobrnitvi sodelujejo trije dejavniki: Beseda, Sveti Duh in človekova volja, ki se bojuje z lastno šibkostjo. Dve leti po Luthrovi smrti je revidiral svojo sistemsko teologijo (Loci); največ sprememb je doživelo poglavje o svobodni volji, v kat erem je zdaj izjavil: »Človekova svobodna volja je njegova zmožnost, da se obrne k [Božji] milosti.«40 Ker je bilo to objavljeno istega leta, kot je izšel augsburški Interimski zakon, in so se teologi ukvarjali z drugimi zadevami, skorajda ni bilo opaženo. Leta 1555 pa je vzburkal javnost Johann Pfeffinger (1493-1573), profesor v Leipzigu, z delom Pet vprašanj o svobodi človekove volje.41 Trdil je, da človek vendarle ima svojo vlogo pri spreobrnitvi. Vlačič je zaradi tega spet prijel za pero in napisal Zavrnitev Pfeffingerjevih stališč o svobodni volji42
Ko je Vlačič pisal to delo, je že živel v Jeni kot nosilec katedre za novo zavezo na tamkajšnji univerzi, ki je bila sicer v sporu z witten-berškimi in leipziškimi teologi. Kontroverzaje doživela nov preobrat, ko sta Vlačičev jenski kolega profesor Victorin Striger in mestni pridigar Andreas Hiigel (1499 1572) podprla Pfeffingerja ter začela javno nasprotovati Vlačiču, tako s prižnice kot med študenti v Jeni. Saški vojvoda Ivan Friderik II. (1529 1595) ju je zato 27. marca 1559 dal zapret i in ju držal v zaporu do septembra, ko sta bila pripravljena spremeniti svoje stališče o sinergizmu (termin je Vlačič uporabljal za oznako svojih nasprotnikov).43 Večino v profesorskem zboru jenske
40	CR Mel., zv. 2: 652-665, tu 659. Loci IV. De humanis viribus sen de libera arbitrio: »Liberum arbitrium in homine facultatem esse applicandi se ad. gratiam.«
41	DE UBERTATE VOLVNTATIS HVMANAE, QVAESTIONES QVINQVE. D. lohannes Pfeffinger (Leipzig: Georg Hantzsch, VD 16 S 9267).
42	M. Fl. Illyrici Refi'tatio Propositionum Pfeffingeri de Libero arbitrio, v M. IOANN1S STOLSIICONCIONATORIS AVL1C1 Ducutn Saxoniae Refutatio propositionum Pfeffingeri de Libero arbitrio, cum Praefatione M. Ioannis Aurifabri (Jena: Thomas Rebart, 1558; VD 16 S 9267).
43	Prim. Luther D. Peterson, 'Synergist Controversy', v Hans J. Hillerbrand (ur.), The Oxford Encyclopedia of the Reformation (Oxford/New York: Oxford University Press, 1996), zv. 2: 134.
231
ŠTUDIJSKI VEČERI
univerze je tako ravnanje vojvode razburilo, saj so hoteli kakor tudi Vlačič - razpravljati na teološki ravni na javni tribuni. To jim je bilo omogočeno avgusta naslednjega let a na vojvodskem dvoru v Weimar-ju. Dogovorili so se za pravila in obe strani sta predstavili svoje teze za razpravo: soglašali so, da mora biti Božja beseda vrhovna avtoriteta in merilo za presojo, kdo pravilno tolmači Sveto pismo. Prav v tej razpravi pa je Vlačič okrnil svoj ugled in prav do danes se ga spominjajo zaradi besed, ki jih je izrekel v tistih poletnih dneh. Ko je zagovarjal tezo o človekovi pasivnosti pri odrešenju in podpiral nauk o izvirnem grehu, je izjavil, da je greh substanca padlega človeka (po Adamovem padcu v greh).
Vlačičeva kontroverza
Razprava v Weimarju je bila poizkus posvetnih oblasti, da razrešijo spor med Vlačičem in Striglom, dvema vodilnima intelektualcema univerze v Jeni in voditeljema dveh različnih gibanj. Na razpravo je prišlo veliko ljudi, med njimi saški in thurinški knez, študenti iz Jene in Wittenberga, duhovniki in superintendenti cerkva, tudi Vlačičevi prijatelji in privrženci iz njegovih magdeburških dni. Kolokviju je predsedoval kancler Christian Bruck (1517 1567), kije bil blizu Stri-glu in je kasneje vplival na Vlačičev izgon. Razprava je potekala v latinščini; ker razpravljavci uporabljanih terminov niso pojasnjevali, je začel Strigel v dokazovanju svojih stališč uporabljati aristotelovske filozofske izraze. Vlačič je Strieglovi terminologiji nasprotoval in zahteval namesto nje biblijske izraze. Skliceval se je v glavnem na Luthra in Biblijo ter obtožil Strigla, ker pri nauku o grehu uporablja filozofske pojme. Strigel je uporabljal besedi substantia in accidens (postranski dogodek ali postranska lastnost) in trdil, da gre za dva zelo različna pojma. Po njegovem je Bog v človeku ustvaril hrepenenje, a hrepenenja in potrebe zahtevajo izpolnitev. Nekatere človek izpolnjuje na dober, nekatere pa na slab način. Način, kako jih izpolnjuje, je mogoče šteti za akcidens in kot akcidens je definiral tudi izvirni greh. Vlačič mu je odgovoril, da izvirni greh ni lastnost (akcidens); Pismo ga imenuje stari človek in meso, govori o hudobnem srcu
232
LUKA ILIČ
in ne o le prigodni lastnosti srca.44 Na to mu je Strigel odgovoril: »Izvirni greh je zmanjšanje ali sprevrženost vseh človeških potencialov ali zmožnosti, posebej pa tistih v umu, volji in srcu. Izvirni greh ni substanca, niti nekaj, kar bi bilo povezano s substanco ...«4S V nasprotju z Vlačičem je St rigel sodil, da je človek po grešnem padcu v Edenu v svoji biti ostal nespremenjen. Spremenila naj bi se samo človekova lastnost pravičnosti, ki jo je po tem kot lastnost nadomestila grešnost. Vlačičje zagovarjal nasprotno, namreč daje greh tako zelo spremenil in skvaril človeka, da je postal Božji sovražnik. Menil je, da je po človekovem padcu izvirni greh postal njegova substanca in bistvo človeka ter daje prav zato človek izgubil zmožnost spoznanja Boga.
Diskutirala sta 8 dni, pogosto drug mimo drugega, ne da bi upoštevala, kaj je drugi rekel. Čeprav sta uporabljala isto terminologijo, stajo očitno različno razumela. Schulz smatra, daje bil Vlačič speljan k izjavi, da je greh substanca človekove narave, da pa je bil vendarle bolj zvest Luthrovi dediščini.46 Vojvoda je konec leta 1561 Vlačiča in njegove somišljenike odpustil iz službe na univerzi v Jeni. Vlačič seje čutil dolžnega, da objavi svoj nauk o grehu v tiskani obliki, saj je diskusija s Striglom temeljila na filozofskih predpostavkah, ki so bile za Vlačiča neustrezne za reševanje duhovnih vprašanj. Svoje pojmovanje je natančno razložil v traktatu pod naslovom O nazivih in bistvu izvirnega greha ali o starem Adamu, ki gaje priložil drugemu delu svojega hermenevtičnega spisa Clavis Scripturae.47 Vlačič piše: »St ališče vseh naših Cerkva je, da substanca človeka, posebej pa njegov razum, ni samo v kakršen koli smislu poškodovana, ranjena, oslabljena, temveč je skrajno sprevržena, skvarjena in razobličena ter spremenjena iz Božje podobe v Satanovo [podobo], kakor sem že prej
44	DISPVTATIO DE ORIGINALI PECCATO ET LIBERO ARBITRIO (Basel: Johannes Oporilius, 1563; VD 16 F 1354), 29.
45	Ibid.
46	Robert C. Schultz, 'Original Sin: Accident or Substance: The paradoxical Significance of FC 1,53-62 in Historical Context', v Lewis VK Spitz in Wenzel Lohff (ur.), Discord, Dialogue and Concord (Philadelphia: Fortress Press, 1977), 38 57.
47	ALTERA PARS / CIAVIS SCRlPTVrae sen de Sermone Sacrarum lilerarum, plurimas generates Regulas continens: AVTORE MATTHIA FIACIOILLYRICO Albonense (Basel: Paul Queck, 1567; VD 16 F 1308), Tractatus VT. 'De Peccati originalis, aut veteris Adami appelationibus et essentia', 479 498.
233
ŠTUDIJSKI VEČERI
prikazal in kakor je razvidno iz mojih rednih pridig v cerkvi. Torej, če je sama substanca povsem spremenjena in brez svojega dobrega bistva [forma] ali Božje podobe ter je spremenjena v nasprotno podobo, tedaj iz tega neizogibno sledi, da veliko zlo, ki ga v nas izziva in ustvarja sam hudič, ni samo neki akcidens človeka, temveč prav njegovo sprevrženo in spremenjeno bistvo [essentia] alt nova narava [forma]; kakor kadar bi neko izvrstno zdravilo postalo smrtonosen strup, strupenost ne bi bila samo akcidentalno svojstvo tega zdravila, temveč bi bilo to sprevrženo, pokvarjeno zdravilo. Na isti način sledi: [...) izvirni greh ali ta sprevrženost ni samo kvaliteta, temveč sprevržena substanca človeka, ki je spremenjena v neko divjo zver ali divjo žival (kot trdita Luther in Martin Bucer); to izvorno zlo, ta nova pošast, ki jo je proizvedel sam hudič po človekovem padcu, je substanca in ne samo neka lastnost človeka. [...] Trdim, da to zlo ni bilo ustvarjeno ex nihilo, samo po sebi ali na nek drug način, temveč s transformacijo in preoblikovanjem ali preobrnjenjem in sprevrženjem najboljše možne substancialne forme človeka v najslabšo možno«.48
V svojih zadnji letih Vlačič ni več mogel najti stalne službe, zato se je neprestano selil iz enega mesto v drugo (Regensburg, Antwerpen,
48 Ibid., 483-484: »Omnium nostrarum Ecclesiarum sententia est, quod ispamet substantia homins, praesertium avtem rationalis pars: sit in primo lapsu, non modo utcunque; fauciata, laesa aut debilitata; sed etiatn prorfus corrupta, depra-vata, inuersaque; ac ex Dei imagine in satanae imagine transformata, ut supra ostendi, & etiam ex vulgaribus cantionibus Ecclesiasticis liquet. Si igitur ipsamet substantia est extremem immutata, bonaque forma aut imagine Dei spoliata & 111 contra nam imaginem transformata: sequitur planem inevitabiliter, illud liigens malum a diabolo in nobis genitum aut excitatum, non esse accidens tantum quoddam in homine, sed ipsam eius inversam & transformatam essentiam aut novam formam; planem si cut si optimum aliquod medicamen esset mutatum in nocentiss, venenum, ubi venenum nom iam accidentarium quiddam illius medi-caminis, sed ipsamentiam corrupta mediana esst. Vicissim etiam seguitur: [...] Si substantia ipsa per se mala umateque est, & in trucem quandam bestiam & ino-mitam feram (ut Luth. & Bucerus loquuntur) mutata est: sequitur ipsam sub-stantiam esse illud originarium malum, illud novum monstrum a diabolo per apostasian hominis conditum, 11011 aliquid alliud llli adiunctum aut mhaerens. Dico autem conditum esse illud malum non per creationem ex nihilio.aut aliam quampiam rectam generationem: sed per transformationem & tranffigurationem, seu inversionem et perversionem optimae substantialis formae hominis in pessi-mam.«
234
LUKA ILIČ
Strasbourg, Frankfurt). Čakal je na splošni cerkveni zbor (sinodo), kjer bi lahko branil svoja prepričanja. V tem času je objavil veliko knjig z razlagami svojega nauka o izvirnem grehu. A tudi njegovi nasprotniki, filipisti, so proti njemu objavili množico knjig. Pri napadanju in zasmehovanju Vlačiča so se jim pridružili tudi nekateri nekdanji predani gnesioluterani, kot Heshusius, Johannes Wigand (1523 1587) in Simon Musaeus (1521 1582). Vlačičevi preostali privrženci so zdaj dobili naziv flacijanci.
Širjenje Vlačičeve kontroverze v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti in onkraj njenih meja
Vlačič je poslal svoj traktat v odobritev duhovniškemu svetu v Braunschweigu, v upanju na podporo superintendenta Joachima Morlina in njegovega pomočnika Martina Chemnitza (1522-1586). Toda oba sta ga začela kritizirati in obtoževati, daje v prizadevanju, da bi izboljšal Luthrov nauk, zašel daleč proč od pravilnega učenja. Mörlina je še posebej vznemiril Vlačičev stil pisanja, češ da uporablja »nove in nevsakdanje izraze«. Zato je objavil delo Themata de Imapne Dei proti »brezbožnim in apsurdnim predpostavkam, da je greh substanca«. Chemnitz pa je obtožil Vlačiča za izjavo »daje izvirni greh bit človeka ter da je sama človeka duša izvirni greh«.49
Nikolausa Gallusa je Mörlinovo napadanje Vlačiča razjezilo, pa je objavil Pravo obrambo Matije Vlačiča Ilirika pred nekimi novimi napadi adiaforistou.50 Heshusius pa se je pridružil Vlačičevim obtoževalcem in mu 10. avgusta 1568 napisal osebno pismo, v katerem gaje obtožil,
49	THEMATA DE IMAGINE DEI IN HOMINE AVTHORE D. IOACHIMO Morlino Episcopo Sambinensi etc. ET DE EADEM MATERiA BREVIS TRACTATVS D. Doctoris MARTINI KEMNITI, SuperintendentisBrunschuuicensis. CONTRA 1MPIAM ET Absu rdum proposttionem: Peccatus esse substantiam, uel ipsam ammam rationalem (Wittenberg, 1570; VD 16 ZV 21687).
50	Nikolaus Gallus, Vera excusatio M. El. III. Contra novam quandam cnminatwnem ab Adiaphorists sparsam (Regensburg, 1568). O nadaljevanju Vlačičeve kontroverze v Regensburgu po Gallusovi smrti 1570, glej Friedrich Loy-Bayreuth, 'Der Flacia-nische Streit in Regensburg', Zeitschrift ftir bayerische Kirchengeschichte (1926): 6-29 in 67 93.
235
ŠTUDIJSKI VEČERI
da uči, da je substanco (človeka) ustvaril Satan. Kmalu za tem so začeli pisati proti Vlačiču tudi mnogi dotedanji prijatelji, tudi Johannes Wigand, kije bil Vlačičev sodelavec in glavni pisec Magdeburških centurij, in Simon Musaeus, Heshusiusov sorodnik, ki je bil na univerzi v Jeni eden Vlačičevih najbolj vidnih zagovornikov. Nekateri gnesioluterani pa so ostali Vlačiču zvesti in so pisali njemu v prid. Najpomembnejši med njimi je bil Cyriacus Spangenberg (1528 1604), Superintendent Mansfelda, ki je ponavljal Vlačičeve argumente, da »kar je rojeno iz mesa, je meso« (Jn 3,6) in daje človek, rojen od očeta in matere, v svoji človeški naravi in biti ne samo grešnik, ampak greh sam«.51 To je bil začetek razkola med gnesioluterani, katerih intelektualni voditelj je bil Vlačič na začetku interimske krize. Zagovorniki Vlačiča/Flaciusa so od razkola naprej veljali za flacijance. Vlačiča so še naprej napadali tudi filipisti, zlasti Christopher Lasius (1531 1572) in Andreas Schoppe (1538 1614), pa tudi zmernejši evangeličani, kot je bil Jakob Andreae (1528-1590). Spor o izvirnem grehu se je razširil tudi na Nizozemsko, kjer sta pastorja Johannes Saliger in Hendrik Fredeland zavzela Vlačičevo stališče, zaradi česar pa ju je posvetna oblast leta 1579 razrešila službe v gradu Woerden. Cerkev v Antwerpnu je v istem času objavila pisno veroizpoved, da bi preprečila globljo delitev znotraj skupnosti ob vprašanju izvirnega greha.
Vlačičev vpliv je segel tudi v Slovenijo, kjer je Sebastijan Krelj 1563 postal glavni pridigar v Ljubljani, dve leti nato pa Superintendent. Krelj je propagiral Vlačičeve ideje med pridigarji in oblastniki.52
51	Prim. Eduard Schmid, 'Des Flacius Erbsünde-Streit: Historisch-literarisch dargestellt', Zeitschrift für die Historische Theologie 19 (1849): 3-78 in 218-279, tu 220."
52	Krelj je bil študent na univerzi v Jeni, kjer je bil matrikuliran v prvem semestru 1557 kot 'Krelo. Sebast., Austriacus' v času ravnatelja Erbharda Schnepfa (1498 1558). Prim. Georg Mentz in Reinhold Jaunerig (ur.), Die Matrikel der Universität Jena: 154S 1652 [Veröffentlichungen der Thüringischen Historischen Kommision 11, (Jena: Gustav Fischer, 1944), 67. Krelj je živel v Vlačičevi hiši v Jeni in bil njegov osebni tajnik in pisar. Po Vlačičevem izgonu iz Jene se mu je pridružil v Regen-sburgu. Vlačič mu je pomagal, daje bil 2. avgusta 1563 ordiniran za duhovnika. Leta 1562 je Krelj objavil polemični spis, za katerega je Cyriacus Spangenberg napisal predgovor/VD 16 K 2330/. Prevedel je v slovenščino postilo Johanna Spangenberga (1484-1550) /VD 16 S 8006/, izdal Otročjo biblijo /VD 16 O 1450/ in pisal pesnil za protestante na Slovenskem /VD 16 T 2101/.
236
LUKA ILIČ
Posledica Vlačičeve kontroverze je bila, da je Vlačič izgubil službo in ugled v cerkvi, duhovniki in teologi, ki so ga podpirali pa so bili preganjani in odpuščani s svojih delovnih mest. Vlačičevi privrženci (flacijanci) so v tistih časih plačevali visoko ceno: številni so bili ek-skomunicirani, zaprti, nekaterim so celo odklonili krščanski pogreb.
Sklep
Kot teolog si je Vlačič prizadeval, da bi ostal zvest Luthru in njegovemu posebnemu vztrajanju na zasužnjenosti človekove volje. »Sledeč bolj Luthru kot Melanchthonu je bil prepričan, da prava teološka diferenciacija ni tista sholast ična med besedo in duhom, temveč razlikovanje dveh glasov v obeh Zavezah: glasu Postave, ki govori o obsodbi, in glasu Evangelija, ki napoveduje oprostitev.«53 Mnogi Vlačičevi teološki spisi so nastali med polemikami, ko je hotel ubraniti in zavarovati tisto, kar je smatral za resnico. Mnogi zgodovinarji verske doktrine Vlačiča ne štejejo za krivoverca, čeprav vsi priznavajo, da je povzročil neko teološko zmedo. Karl Barth je zapisal, da »njegov nauk o izvirnem grehu ki da je po padcu postal človekova substanca - ni bil tako nesmiseln in nesprejemljiv, kot so ga prikazali njegovi nasprotniki in kasneje mnoga dela iz zgodovine teologije«.54 In nadaljeval, da je Vlačič upravičeno zavrgel tezo sinergistov, daje greh samo accidens, ter sklenil: »To, da se moža [Vlačiča] zaradi te teze lahko tako sovraži, kot so ga prav njegovi Iuteranski sodobniki, kaže vendar samo to, kako malo so tudi v njegovi lastni Cerkvi razumeli najpomembnejša Luthrova spoznanja in kako temeljito so bila pozabljena že dve desetletji po njegovi smrti«.55
Kronološko gledano kažejo Vlačičeva teološka dela vse večjo radi-kalizacijo stališč, posebej glede formulacije nauka o izvirnem grehu. V teku svojega življenja je Vlačič najprej argumentiral s pozicije od-
53	Tibor Fabmy, A Kereszteny Hermeneutika Kerdesei es Törtenete (Budapest: Herme-neutikai Kutatöközpont, 1998), 245.
54	Karl Barih, Die kirchliche Dogmatik. Die Lehre imi Schöpfung (Zollikon-Zürich: Evangelischer Verlag 1948), zv. m/2, 29-30.
55	Ibid., 30.
237
ŠTUDIJSKI VEČERI
pora (npr. v Magdeburgu), pozneje s položaja moči in vpliva (Jena), dokler se ni znašel v nemilosti cerkvenih in političnih oblasti in se vztrajno branil. Zadnja leta življenja se je poizkušal sicer opravičiti, toda brez pripravljenosti na kakršnekoli teološke kompromise. S tem je pomembno prispeval k procesu konfesionalizacije v 2. polovici 16. stoletja. Vlačičeva povezanost in intenzivna intelektualna izmenjava s teologi, drugimi znanstveniki in predstavniki cerkvene in politične elite kaže podobo ogromne komunikacije, kije segala ne samo prek jezikovnih, temveč tudi kulturnih in teritorialnih meja. Tako je Vlačičeva misel vplivala tudi na razvoj luteranstva v srednji Evropi in južnih slovanskih deželah.
Iz hrvaščine prevedel Mark.o Kerševan
238
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN
UDC 929Vlacic Ilirik M.:284"15" Luka I lie
Mattliias Flacius Illyricus in die Tlieological Controversies
of the Sixteendi Century
The Croatian-born Lutheran theologian Matthias Flacius Illyricus (15201575) was one of the most prolific polemicists and authors in the second half of the sixteenth century. Flacius, who spent his adult life mostly within the Holy Roman Empire of the German Nation, was involved in theological controversies both in print and in person. This article examines some of the most important polemics Flacius was involved in, introducing the protagonists of the debates and focusing 011 how or why they erupted. The central issues at stake and when relevant, the outcomes also receive detailed attention. Flacius participated in the Adiaphoristic Controversy, criticizing Philipp Melanchthon and those who were involved in negotiating a religious compromise with the Roman Catholic Church and the secular authorities in order to put an end to violence that erupted in Germany after Martin Luther's death. For Flacius, the concessions made on liturgical issues regarding the celebration of the Mass, the wearing of vestments, the use of candles or litany processions had gone too far. These were among the reasons that eventually led Flacius to resign from his teaching position and leave Wittenberg in 1549 - a decision he later explained as a matter of conscience and a defense of the freedom of the church. In the Majorist Controversy he debated Georg Major's claim that good works are necessary for salvation. The Osiandrist Controversy set him again Andreas Oslander from Königsberg, who was arguing that justification comes to man by God's indwelling or infusion instead of forensically, that is, being given to the believer through faith alone (sola fide), which is a gift from God. Flacius also disagreed strongly with Kaspar von Schwenckfeld's spiritualist interpretation of the Eucharist and with his views concerning the role of the Bible and the preached word. The two of them each authored several publications refuting the others theses. The Second Sacramentarian Controversy involved a large number of Lutheran and Reformed theologians from German and Swiss territories. Flacius entered the already ongoing debate in print, primarily against Theodore Beza of Geneva. The central issue regarded the nature of Christ's presence in the elements of the Lord's Supper. The Synergistic Controversy with Johann Pfeffinger on one side concerned the freedom of the human will. In his quest to uproot synergism and its emphasis on the cooperation of human will in salvation, Flacius proclaimed that we as human beings are fully depraved and evil, and therefore are unable to contribute to our conversion, which should come only by grace (sola gratia). However, he went one step further and stated that sin has so completely corrupted the human being that our original imago Dei has been changed and now we are nothing else
305
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNC/EN
than the image of the devil. This formulation drew attention from Flacius' theological opponents and led to the Flacian Controversy, where the role and impact of original sin on the human being stood at the center of discussion. This article aims to present an insight into the nature of Flacius' theology in a chronological format through the controversies, which shaped its articulation. The author also makes the statement that Flacius' theology became increasingly radical with time, which can be traced in his written works, llis uncompromising stances eventually contributed to the overall process of confessionalization in Early Modern Europe.
306