Bey narodov Komentarji s Koroške o volitvah ]\os falta el amor Če se ozremo stoletja nazaj v zgodovino človeštva, ne bomo mogli najti premikov prebivalstva iz političnih razlogov v takih razmerjih, kakor se to dogaja po drugi svetovni vojni. Preseljevanje tkim. barbarskih narodov, ki so podrli moralno propadajoči rimski imperij, so narekovali, danes bi rekli: gospodarski razlogi, bežanje množic prebivalstva pred pohodi Džingiskana ali Turkov je bilo posledica strahu pred fizično krutostjo teh divjaških, sfanatiziranih osvo-jeValcev. V moderni zgodovini civilno prebivalstvo niti v prvi niti v drugi svetovni vojni ni zapuščalo svojih domov in domovin pred osvojevalnimi vojaškimi oddelki, v zavesti, da jim bo na zunaj še tako krut okupator, kakor so bili v Evropi fašisti in nacisti, v Aziji pa japonski militaristi, v mejah mednarodnih določil in dogovorov pustil, dasi do skrajnosti okrnjen, pa vendar minimalni življenjski obstoj. V bistvu zločinski komunizem pa še ta red v neredu človeške zgodovine v kali zatre. Konec druge svetovne vojne, ko so se komunistični režimi v vzhodni Evropi s pomočjo sovjetske rdeče armade vsidrali v do takrat svobodnih narodih in državah, je pomenil začetek naj večjega preseljevanja narodov v zgodovini — iz političnih razlogov. Pred 30 leti je to dramo doživel tudi slovenski narod. Komunistična gverila ni imela izgleda za uspeh na ozemlju Jugoslavije, dokler ji ni direktno priskočila na pomoč sovjetska rdeča armada. Tako se je godilo komunističnim gverilam kjer koli v Evropi. Po naravi si narodi in posamezniki nikdar prostovoljno ne dovolijo poteptati svobodo. Zato so doslej, in še vedno povsod komunistične gverile iščejo oporo od zunaj, iz Moskve in Pekinga. Beg tisočev Slovencev leta 1945 pred komunističnim nasilnikom je bil beg enega izmed evropskih narodov v svobodo. Poljaki, Čehi, Slovaki, Madžari, Romuni, Srbi, Hrvati, Ukrajinci, Rus', Bolgari, Estonci, Letonci, Litvanci, Albanci, vsi, ki jim je grozila sovjetska rdeča armada, so pred njo m njenimi domačimi janičarji bežali v svobodo na Zahod; pred komunističnim režimom, ki zatira slehernemu človeku najdragocenejšo vrednoto — svobodo. Trideset let pozneje smo priče ponavljanju zgodovine, tokrat v jugovzhodni Aziji. Več kot milijon mož, žena in otrok v Južnem Vietnamu panično beži pred domačimi komunističnimi gverilci, ki z zunanjo pomočjo iz Severnega Vietnama in Moskve prodirajo proti jugu. Več kot milijon ljudi, ki so doslej živeli v revščini, beži kljub revščini in z vso revščino na jug pred „osvoboditelji“. Paradoks, dokler ne ugotovimo, da ne bežijo zaradi materialnih dobrin, ki jih zanje tudi na tujem ne bo, temveč zaradi svobode, ki je doma več ne bo. Ne vera, ne družbeni položaj, ne socialne razmere ne igrajo vloge v odločitvah milijonov ljudi, kadar jim gre za ta najdragoce-nejši naravni dar, za svobodo. A prav tako, kakor pred 30 leti, ko smo bežali mi in toliko milijoni pred komunizmom v Evropi, tudi danes, po tolikih izkušnjah, svobodni del sveta — ki, vsak dan bolj ugotavljamo,-nima prav nobene lastne zasluge, da je še svoboden — ta svobodni del sveta vso tragedijo jugovzhodne Azije hladnokrvno opazuje in misli le — nase: kako se bo prilagodil „novemu stanju“, da bo zase potegnil čim več koristi. Kakor slep je, da ne vidi, kako mu komunizem vrv vedno bolj zapleta okoli vratu, kakor mu je cinično napovedal v obraz že pred desetletjem takratni blebetavi sdvjetski mogotec Hruščov. Kakor slep je, da ne vidi, kakšno koristno budalo igra v tej drami, ko obsoja n. pr. čilski vojaški režim, ki je imel pogum otresti se komunističnih verig, molči pa nad teptanjem vseh mednarodnih pogodb in določb in vseh človečanskih pravic povsod, kjer koli komunizem spusti železno ali bambusovo zaveso na ''tla. V tej tragediji jugovzhodne Azije se sedaj oči vsega sveta ozirajo v ZDA. Daši so nemalo odgovorne za sedanje Na tem mestu smo v našem tedniku v informacije našim bralcem obširno poročali o pripravah na koroške deželne volitve in o razmerah, ki so vladale tam, tako med našimi koroškimi rojaki in p-i Nemcih. Poročali smo tudi obširno o rezultatu volitev in ga komentirali ter o posledicah, ki ga bo imel za nadaljnji razvoj slovenskega narodnega vprašanja na Koroškem. Poročila in komentarji pred in po volitvah na Koroškem so bila objavljena tudi v drugem slovenskem zdomskem tisku, predvsem v clevelandski Ameriški domovini, tam izpod peresa Janeza Gruma. Te komentarje je v Buenos Airesu ponatiskoval štirinajstdnevnik Sij slovenske svobode ter je bila Koroška Enojna Lista v njih predstavljena kot „ljudska fronta“. Naši komentarji o ozadju priprav in volitev samih ter o rezultatu so se bistveno razlikovali od prej omenjenih. U-redništvo je v zvezi s tem dobilo več pD sem od koroških rojakov, ki so sami vpleteni v slovenski koroški politični razvoj in ki ga od blizu zasledujejo in doživljajo. Ugotovili smo, da je bilo naše gledanje na slovenske politične koroške razmere pravilno, kakor sledi tudi iz odstavkov iz dveh pisem, ki jih spodaj ponatiskujemo. Iz prvega pisma, datiranega 21. marca: Zadnje čase sem bral tako čudno skrivljena poročila o Koroški, (n. pr. Sij, Grumovi članki v AD), dalje razna pisma in tudi vprašanja, da se mi zdi potrebno, da vsaj malo pojasnim razmere. To je moje gledanje na stvari. Naša koroška politika je nujno zvezana z narodnim obstojem, deloma z ideologijo. Najprej te naše razburljive volitve: mi vsi (pod „mi“ mislim slovensko in krščansko čuteče, takozvano desnico) smo bili za samostojen slovenski nastop. Nemške stranke so Slovence požirale. Največ Slovencev je bilo pri socialistih, ki so prej veljali za zmerne, pa so tembolj omrežili naše ljudi, zlasti izobražence, kakor pajek in iz te mreže se skoro niso rešili več; tam so se čutili varne, pri miru, niso bili izpostavljeni Slovenci. Toda prav tem so dali socialist! razne naloge in jih tako ohromili. Za slovensko listo smo bili navdušeni: vsaj enkrat naj se pokaže, kdo še slovensko čuti in za narod žrtvuje! Nosilec liste dr. Pavle Apovnik nas ni motil, četudi je podpredsednik ZSO (torej slovenske levice) in pri socialistih. Je gotovo trezen in stvaren politik, toda le politik in nikak ideolog. Vsaka njegova izjava je kot pribita. Najmanj je pa kak komunist. Da bo za njim desnica, ki res slovensko čuti, je bilo gotovo, toda pridobiti so hoteli levico, ki je sicer v socializmu. Dr. Apovnikn rešpektirajo Slovenci in Nemci. Za volitve se je začelo pri Slovencih tako organizirano in navdušeno delo, kot še nikoli do sedaj. Čutili smo kot pomlad, prebujenje, termometer narodne zavesti se je močno dvigal. Zlasti mladina, tudi dijaki, so požrtvovalno delali. V tem silnem zagonu je večina preveč upala. Jaz nisem bil tako optimističen, da bomo dobili poslanca. Dobili smo 6310 glasov, za poslanca manj-ke še 1.500 glasov. Kdor pozna tukaj razmere, kako strahoten pritisk je bil od nemških strank, kakšna grda, hudobna propaganda in predvsem ta položaj od Nemcev odvisnega človeka, ta ve, da je bil marsikje tisti, ki je volil KEL (koroška enotna lista), pravi junak! stanje na svetu pa nikakor niso edine, ki naj bi za to odgovarjale. Kanada, vsa Zahodna Evropa, Japonska, ki se kopljejo v gospodarskem blagostanju, vse previdno molčijo, se nočejo kompromitirati. Enako postopata latinska Amerika pa Afrika. ZDA naj bi. vse reševale, dokler gre. Svobodni svet, kakor kaže, izgublja smisel za kaj več kakor za materializem. Potreben je temeljitega pretresa, popolnega preroda. Dokler tega ne bo, bodo še milijoni ljudi morali bežati. Ki žrtvuje, da je zaničevan, bojkotiran, garjeva ovca, „windischer Schwein1 (vindišarska svinja), „Čuš“, komunist, ki naj gre k Titu itd., itd. Iz drugega pisma, z datumom 22. marca: Najbolj se je KEL uračunala pri Nemcih. Delala je propagando tudi nemško, da bi pridobila Nemce, ki niso zadovoljni s svojimi strankami. Računali so na „solidarnostni komite“, toda ni bilo prav nič. Nemec, je Nemec in ne bo nikoli dal glasu za Slovence (razen junaka kor. umetnika dr. Werner j a Berga). Važno pa se mi zdi tole: Ali je res KEL po zgledu ljudskih front? (Grum) Dr. Apovnik in z njim KEL so delali propagando le pozitivno, nikogar niso napadali. Toda slovenski komunisti, seveda v avstrijski kom. stranki, so tako agitirali proti KEL, da je ob koncu prišlo do trčenja in je Naš Tednik napadel komuniste. Zdi se mi nekaj najbolj pozitivnega pri volitvah, da je prišlo do razčiščenja in preloma med našo listo in komunisti. Dalje vem pozitivno, da je bila Ljubljana proti KEL, samostojni slovenski listi (prav narobe od Grumovih pisanj). Zakaj je potem dr. Zwitter predsednik ZSO, avtoritativni ljubljanski zastopnik, priporočal bolj komuniste in skrivaj delal proti KEL? Drugo pozitivnost teh volitev: dr. Zwitter je izgubil vso veljavo, levica je povsem v kotu, drži ga le Jugoslavija in njen denar. In še to: Avstrijska KP je še bolj propadla: dobila je komaj 6.130 glasov, torej manj kot KEL! Če smo torej vsi zavedni Slovenci in če so vsi slovenski duhovniki tukaj že v „Ljudski fronti" in vodeni po Ljubljani, pa le Bog pomagaj. Polno je še problemov in vprašanj in čudne koroške zamotanosti. Marsikaj tudi meni ni všeč: izključno gledanje rešitve po Jugoslaviji, le hvaliti, kar je tam, izključevanje vsega 'slovenskega življenja po svetu, preobjestnost mladih in neizkušenost politikov itd. Toda imamo tudi veliko pozitivnega, pa morda o teh rečeh kdaj drugič (tudi odstranitev dr. Inzka in dr. Vospernika itd.) Algunos pensamientos del cardenal Antonio Caggiano que los pronunció en la homilía del Domingo de Pascua: i, Qué nos falta en esta tierra bendita cuyo suelo sembró Dios con todas las liquezas que podrían llevar el bienestar a todos los hogares de nuestro pueblo? Pensando en los causas profundas y últimas podría decirse que nos falta una sola cosa: el amor- Si, nos falta ese amor que Jesús pidió para nuestros hermanos, para nuestros conciudadanos, para nuestra familia y también para la sociedad civil que es nuestra Patria. “¿Por qué se odia, se asesina y se destruye respondiendo orgánicamente a un plan que intenta la implantación de un régimen materialista? ¿Por qué, en momentos tan difíciles, hay quienes especulan creando un desabastecimiento para aumentar los precios con gravísimo perjuicio de nuestro pueblo? “Si, nos falta amor, y por eso también se ha perdido, en buena parte, el sentido y la alegría de producir más, pensando en el bienestar general como fruto del trabajo personal. ¿Por qué se trabaja a desgano y se interrumpe con frecuencia el trabajo causando graves consecuencias sociales? “¿No es, acaso, cierto que el derecho sagrado de' huelga en defensa del sala-í ¡o y de los derechos del trabajador se utiliza también ahora como arma de ataque y de protesta con graves perjuicios para el país? “Si, nos falta amor. Si lo hubiera ¿serían posibles tantas injusticias con las masas populares que soportan los aumentos abusivos de precios de un día para otro? ‘Ven, oh Señor Jesús, ayúdanos con tu gracia. Líbranos de la indiferencia y la ■nacción. Que tu amor nos una en el esfuerzo fraternal, para salvar a nuestra patria argentina del odio que intenta desterrar de nuestro suelo el nombre de Dios y de su ungido Cristo Jesús con el materialismo. “¡Aleluya! El Señor resucitó, como lo dijo. “¡Aleluya! El Señor resucitó verdaderamente”. Dvajsetletnica SKAD-a v Gorici V nedeljo, 16. marca, je bila v Katoliškem domu v Gorici proslava dvajsetletnice ustanovitve Slovenskega akademskega društva (SKAD). Slavnost je začela predsednica SKAD-a dr. Marilka Koršič Cotar, ki je v uvodnih besedah med drugim dejala: „Dela je vedno dovolj in k njemu so poklicani vsi, ki jim ni edini cilj samo študijsko in poklicno delo, ampak čutijo potrebo, da bi žrtvovali del svojega časa v nesebičnem in materialno no:poplačanem trudu za kulturno rast slovenskega človeka. V posredovanju svojih zmožnosti in svojega znanja tudi drugim bi moral intelektualec neprestano iskati notranjo bogatitev. Da lahko ostane društvo čvrsto v svojem delovanju, pa smo potrebni vedno novi ljudje. Novi člani so kakor vir, ki ne dopusti, da bi društveno življenje splahnelo, ampak ga vedno poživlja z novimi močmi in idejami.“ Potem ko je predsednica podala pregled delovanja društva v 20 letih, je sledilo branje čestitk, ki so jih društvu poslali primarij psihiatrične bolnišnice v Begunjah dr. Jurij Zalokar, Slovenska skupnost v Gorici in uprava Katoliškega doma. Osebno so SKAD-u čestitali dr. Damjan Paulin v imenu ZSKP, ki je društvu poklonilo tudi šopek cvetja, Marija Brecelj v imenu SKK iz Trsta, deželni svetovalec dr. Drago Štoka pa je prinesel pozdrav s Tržaškega. Z izredno veliko zbranostjo so prisotni nato sledili koncertu in recitala, ki sta dala proslavi poseben umetniški pečat. Recital Kosovelovih poezij je z občutenim igralskim talentom podala gledališka umetnica Bogdanka Bratu-ževa. Izbor je obsegal pesmi o Krasu, o materi, poezije iz Integralov in pesmi Balada ter Gorečka. Svet slovenske skupnosti us* Goriškem V četrtek 13. marca se je sestal svet Slovenske skupnosti na svoji prvi redni seji. Sklical in vodil jo je najstarejši član sveta Ivan Prinčič, ki je v uvodnih besedah poudaril izredni pomen sestanka ter izrazil željo za plodno in uspešno delo sveta in celotne Slovenske skupnosti v obrambi vseh nacionalnih in socialnih interesov slovenske manjšine na Goriškem. Na dnevnem redu so bile volitve predsedstva in tajništva. Za predsednika sveta je bil izvoljen dr. Andrej Bratuž, za podpredsednika pa prof. Rado Bednarik. Poleg predsednika sveta sestavljajo tajništvo še: politični tajnik dr. Karel Brešan, za propagando in tisk Emil Valentinčič, za mladino, šolstvo in kulturo dr. Vladimir Šturm, za socialno in gospodarsko področje Roman Di Battista. Pod vodstvom novoizvoljenega predsednika dr. Andreja Bratuža se je razvila stvarna debata. Svet se je odločno zavzel za ustanovitev enotnega šolskega okrožja, ki bo edino uspešno zagovarjalo koristi slovenskega šolstva. Svet je razpravljal o problemih mladine in s tem v zvezi z zadovoljstvom ugotovil, da se mladina aktivno udejstvuje pri preosno- vi slovenske politične organizacije, kar je jasno razvidno tudi iz pisma, ki ga je Slovensko akademsko, društvo (SKAD) poslalo svetu Slovenske skupnosti. Svet se je odločno zavzel za povezavo s Tržaško, Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino in predlagal odboru, naj deluje za čim tesnejšo povezavo vseh Slovi - tcev v deželnem merilu. V debato je posegel član sveta dr. Drago Štoka, ki je poročal o svoji intervenciji v deželnem svetu v prid sloven- skim ustanovam za proslave ob 30-letni-ci odporništva. Poudarjeno je bilo, da temelji politična linija Slovenske skupnosti na demokratičnih načelih v priznavanju političnega pluralizma in na samostojnem nastopu Slovencev na vseh ravneh in na odklonilnem stališču do vseh ekstremizmov. Ta program sloni na vsesplošni podpori in aktivni soudeležbi slovenskega ljudstva. Po pravilih statuta so poleg izvoljenih na občnem zboru člani sveta še: deželni svetovalec dr. Drago Štoka, pokrajinska odbornica Marija Ferletič, go-riški občinski svetovalec dr. Damjan Paulin, števerjanski župan Stanislav Klanjšček in načelniki svetovalskih skupin Slov. skupnosti v Sovodnjah Remo Devetak in v Doberdobu Jožef Ferfolja. Ob zaključku sta predsednik in tajnik podpisala in razdelila prve članske izkaznice Slovenske1 skupnosti. Prva seja odbora V ponedeljek 17. marca se je sestalo na prvi redni seji novoizvoljeno tajništvo Slovenske skupnosti v Gorici, ki jo je vodil politični tajnik dr. Damjan Paulin. No prvem mestu je bila razprava o slovenskem šolskem okraju (distretto scolastico). Slovenska skupnost se odločno zavzema za ustanovitev samostojnega slovenskega okraja, kar je že prišlo do izraza na prvi seji sveta. V ta namen bodo predstavniki Slovenske skupnosti podvzeli potrebne korake za pozitivno rešitev problema. Gosta iz Slovenije, sopranistka Ile-ana Bratuž-Kacijanova in basist Jože Stabej sta ob spremljavi pianista Igorja Dekleve izvedla samospeve Bori in Golobčki Brede Ščokove, Če na poljane rosa pade in Božji volek Benjamina Ipavca, Kam, Dekliška tožba in Postrv F. Schuberta, čarovnik in Svarilo W. A. Mozarta, v krstni izvedbi Kako lepo in Slavčki Vilka Ukmarja, Kaj bi jaz tebi dal Marijana Lipovška, Na Gorici na plači Pavleta Merkuja, Domišljavec, Pozabljen, Kozel, Seminarist in Bolhač Modesta Musorgskega. Bilo bi odveč govoriti o umetniškem užitku, ki šo nam ga posredovali priznani umetniki. Ob koncu je odbornica društva povabila vse prisotne na zakusko v malo dvorano. Med udeleženci so bili vidni predstavniki kulturnega in političnega življenja: pisatelj Alojz Rebula, pesnik Vinko Beličič, predstavnik Slovenske prosvete iz Trsta Marij Maver, časnikar Dušan Černe, prof. Arduino CremoneSi iz Vidma, vsi nekdanji predsedniki SKAD-a, številni člani in starešine, pesnica Ljubka Šorli, slikar Hijacint Jussa, ki je razstavljal svoja dela v atriju Katoliškega doma, predstavniki Slovenske skupnosti iz Trsta in Gorice dr. Drago Štoka, Marija Ferletič, dr. Damjan Paulin, dr. Rado Bednarik in drugi. Mo l gosti so bili tudi grofica Nicoletta Co-ronini, ga. Marija Bogataj in prijatelji društva iz Rima in drugod. Veseli nas, da je ta slavnost tako lepo uspela, saj so se na tak način vsaj nekoliko oddolžili vsem tistim, ki so v društvu delovali ali z njim sodeloval'. Ne bi želeli, da bi sedaj obsedeli na opravljenem delu, pač pa da bi z novim navdušenjem stopili v tretje desetletje, iskali vedno novih oprijemov in da bi pot nadaljevali po začrtanih smernicah. Komunistični pohod v Vietnamu POZIVI NA POMOČ „Vi delate na papirju, ki vse prenese, jaz pa delam na človeški koži, ki je čisto drugače sprejemljiva.“ Ruska carica Katarina II. francoskemu enciklopedistu Diderotu I* življenja in dogajanja v Argentini Ofenziva komunistične gverile v Južnem Vietnamu, ki jo podpira redna se-vernovietnamska vojska, je v minulem marcu sprožila v Južnem Vietnamu val razkroja obstoječega režima v Saigonu. Komunistična vojska, ki je v celoti kršila mirovni dogovor, ki je bil predlanskim podpisan med Južnim in Severnim Vietnamom, je v silovitem zaletu zavzela skoro dve tretjini Južnega Vietnama ter se iz področij, ki so padli pod komunistično oblast, vali blizu dva milijona beguncev proti jugu v še, relativno varno področje okoli Saigona in mekonške delte. Južnovietnamski komunistični gverilci so s pomočjo severnovietnamske redne vojske, zavzeli vrsto južnovietnamskih večjih in manjših mest in krajev, med njimi zgodovinski Hue ter veliko oporišče Da Nang, kar je povsem demoraliziralo več južnovietnamskih bojnih edi-nic, da so se predale nasprotniku. Saigonska vlada je zaprosila ZDA, da so'poslale v vietnamske vode več ladij in prevoznih letal, s katerimi so pomagale evakuirati val beguncev, ki bežijo pred prodirajoči komunistični oddelki. Ti neusmiljeno napadajo reke beguncev vzdolž skoro neprehodnih cest in poti, ki se vijejo proti jugu ter je že stotine civilnih beguncev pod komunističnimi kroglami . in granatami izgubilo življenje. Portugalska vojaška revolucionarna junta, ki ima trenutno vso oblast v svojih rokah, je preko svojega šefa grala. Goncalvesa objavila, da namerava ostati na oblasti najmanj tri do pet let. Gon-calves je v intervjuju zahodnonemškemu dnevniku Suddeutsche Zeitung izjavil, da b§ vojaška junta vladala Portugal tudi po volitvah v ustavodajno skupščino, ki so napovedane za 25. t. m. Na vprašanje, če je on komunist, je Gon-calves odgovoril, da so si člani vojaške junte „ob nastopu oblasti obljubili, da ne bodo raziskovali ideološko prepričanje drug drugega.“ Goncalves ni hotel zanikati, da bi bil komunist. Ob zadnji preureditvi portugalske vlade, ki jo je izvršila vojaška junta, je na ministrske položaje nastavila še več komunistov, kakor jih je bilo doslej v vladi, medtem ko je levičarsko Ljudsko demokratsko stranko potisnila v ozadje. Vojaška junta je vlado razširila od 17 na 21 članov ter predstavlja koalicijo komunistov, socialistov in Ljudske demokratske stranke. Dosedanji socialistični zunanji minister Soares je bil imenovan le za ministra brez listnice, zunanje ministrstvo pa je zasedel major Melo Antunes. Kriza je prišla do takega viška, da je saigonska vlada minulo nedeljo pozvala ZN za pomoč beguncem. Glavno tajništvo ZN na poziv ni takoj odgovorilo, ker ni vedelo, kaj ukrepati v brezupnem položaju, v katerem se nahajajo množice v Južnem Vietnamu. Vojaški opazovalci razvoja v Južnem Vietnamu sedaj menijo, da se bo komunistični val moral kmalu vsaj za nekaj tednov ustaviti, ker da je bil njihov prodor prehiter, da bi mogel istočasno dovažati vojaštvu zadostno količino mu-nicije, hrane in drugih vojaških potrebščin. Na novo zavzetih področjih se bodo komunisti morali najprej utrditi, vojaško in kot oblast, če bodo hoteli nadaljevati pohod proti jugu in Saigonu iz varnega zaledja. Tako ugibljejo opazovalci, ki pa tudi menijo, da je morda severnovietnamska vojska sposobna kar nadaljevati s pohodom proti jugu in v nekaj tednih zavzeti tudi Saigon, s 'čemer bi bila usoda Južnega Vietnama zapečatena, če svobodni Zahod morda le ne bo interveniral, bodisi vojaško, kar je malo verjetno, bodisi politično. Vzporedno z Južnim Vietnamom gre namreč tudi za sosednjo Kambodžo ter tej sosednjo Tajsko in s tem za ves Indokitajski polotok ter za svobodo pomorske plovbe skozi singapursko ožino. Ta pa zanima v enaki meri ZDA in ZSSR, to zadnjo zlasti v njeni tekmi s Kitajsko za vpliv na azijskem kontinentu. V pripravah na volitve v ustavodajno skupščino, ki naj bi bile 25. t. m., je povzročil veliko vznemirjenje v komunističnih vrstah tiskan proglas „Demokratskega gibanja oboroženih sil“, ki objavlja portugalski javnosti, da se je znotraj portugalskih oboroženih' sil organizirala skupina protikomunističnih častnikov, ki si je zastavila cilj zrušiti levičarski režim in preprečiti komunizmu prevzem oblasti v državi. Letak proglaša, da je organiziranih 750 častnikov, ne poroča pa, kdo je njihov vodja in kje ima organizacija svoje središče. V proglasu protikomunistični častniki kličejo: „Borili se bomo za resnično večstrankarsko demokracijo v naši domovini. Borili se bomo proti tistim, ki v imenu portugalskega ljudstva delajo proti njegovim koriistim. Pripravljeni smo na boj v sleherni vojaški edjnici, na vseh vojaških postojankah. V pravem trenutku bomo Stopili v akcijo-Bodite pripravljeni, svobodnjaki, ko bo ura odločitve udarila.“ V letaku organizatorji trdijo, da je bil ponesrečen udar grala. Spinole 11. marca „samb poskusna akcija“ in zaključijo, da „komunizem na Portugalskem ne bo zavladal.“ Prvo uradno izjavo s svobodnega Za- Dfednarodni teden SAUDIJSKEGA KRALJA FAJSALA je pretekli teden ustrelil njegov nečak. Za novega kralja je bil takoj proglašen njegov brat Khalid, za prestolonaslednika pa njegov sin. Zdravniška komisija je ugotovila, da je ubijalec umsko popolnoma zdrav ter bo moral biti po muslimanskih zakonih usmrčen z istim orožjem, s katerim je ubil kralja Fajsala. Sovjetska uradna tiskovna agencija Tass je umor naprtila seveda ameriški CIA-i, ni pa razložila, zakaj naj bi CIA usmrtila Fajsala, ki je bil eden na j večjih severnoameriških privržencev med Arabci. Novi kralj Khalid je izjavil, da bo vodil notranjo in zunanjo politiko svojega ubitega brata. EGIPČANSKI DIKTATOR SADAT je objavil, da bo Egipt v kratkem spet odprl sueški prekop za ladijski promet. Odprtje bo Egipt stalo 270 milijonov dolarjev. Prekop je bil zaprt osem let. Ladjam z izraelsko zastavo ne bo dovoljena plovba skozi prekop vse dotlej, „dokler se Izrael ne bo umaknil z zasedenih področij.“ Ni pa Sadat pojasnil, če bodo druge ladje smele prevažati «kozi prekop blago, namenjeno v ali iz Izraela. FRANCOSKI MIN. PREDSEDNIK CHIRAC se je mudil na kratkem obisku v Moskvi, kjer je z Brežnjevom podpisal izjavo, da bosta ZSSR in Francija okrepili svoje napore za odjugo v mednarodnih odnosih predvsem v Evropi in da se bosta trudili, da bi uspela tudi evropska varnostna konferenca, s katero si hoče Moskva legalizirati svojo nadvlado nad evropskimi sateliti. LON NOL, predsednik kamboške vlade, je minuli ponedeljek odletel iz Kambodže na potovanje v Tajsko, Indonezijo ter skozi Havaj v ZDA, kjer se namerava za stalno nastaniti. Lon Nol se je odločil za prostovoljno izgnanstvo „zaradi slabega zdravja“, dejansko pa odhaja iz političnih razlogov. Nekateri člani kamboške vlade in opozicija upajo, da jim bo možno po Lon Nolovom odhodu stopiti v stik s komunistično gverilo in z njo začeti pogajanja za premirje. Opazovalci dvomijo, da bi kamboški komunisti pristali na pogajanja., zlasti ne po svojih zadnjih vojaških uspehih. hoda glede razvoja na Portugalskem je dal pretekli teden severnoameriški zun. minister Kissinger, ki je časnikarjem izjavil, da bodo „ZDA storile vse, da ohranijo dobre odnose s Portugalom, smo pa vznemirjeni zaradi razvoja, v katerem se more demokratski proces sprevreči v diktaturo, ki bo zavladala nad vsemi strankami in ki ne bo več prijateljska do ZDA.“ Po diplomatskih kanalih pa so storile pri portugalski vojaški junti poizvedovalne korake ZDA, Anglija in Zahodna Nemčija v svojstvu članic NATO, kjer je včlanjen tudi Portugal. Po kratkem presledku, ki ga je Veliki teden naredil v političnem delovanju, se obeta sedaj zelo razmahniti na raznih področjih. Nekateri konkretni znaki potrjujejo te napovedi in ustvarjajo splošno mnenje, da se že začenja novo svojevrstno politično obdobje leta 1975. Eden izmed omenjenih znakov je gotovo izjava, katero je podal sindikalni peronizem v torek 25. marca. V tej izjavi so predstavniki CGT, vodje 62 (pe-ronističnih) sindikalnih organizacij, pa tudi narodni in provincijski poslanci sindikalnega izvora izrazili svoje mnenje o delu vlade in o sedanjem političnem in sociogospodarskem položaju v državi. Izjava v splošnem izzveni v podporo in vdanost vladi, a med vrsticami je kaj lahko opaziti kritiko na določeno postopanje vlade, in zlasti na nekatere vladne funkcionarje, ki niso po godu peronisti-čnemu delavstvu. Te kritike „med vrsticami“ so bile omiljene zato, da ne bi ugled vlade preveč trpel. Zvedelo pa se je, da so omenjeni predstavniki izdelali in podpisali drug tajen dokument, v katerem svoje kritike vladi jasno izražajo: V njem kritizirajo zlasti določene kroge v sferah gospodarskega ministrstva, in ministrstva za socialno skrbstvo. Poleg tega zahtevajo večjo udeležbo v vladi in zlasti nova mesta za svoje predstavnike v Parlamentu. V zvezi s tem naj bi sindikalisti znova zahtevali zase podpredse-dništvo poslanske zbornice, katero trenutno zaseda demokristjan Busacca. Debata je tudi o mestu namestnega predsednika senata, ki ga od avgustovske krize leta 1973 zavzema vodja ljudskih demokristjanov dr. José Antonio Allende, istočasno pa, ko zahtevajo večjo udeležbo v vladi, sindikalisti v omenjenem dokumentu kritizirajo tudi dejstvo, da „se ne vlada po doktrini“, to je, da justicializem ne prihaja do izraza v konkretnih ukrepih vlade in v splošni filozofiji vladanja. Dokument so sindikalisti naslovili na predsednico države, go. Mario Estelo Martinez de Peron, kateri ga bodo predložili v preučitev. Gospa predsednica je prav to sredo (2. t. m.) pričela politiko dialoga za letošnjo leto. Ta dan je sprejela v SEVERNOAMERIŠKI PREDSEDNIK FORD je potrdil zun. ministra Kissingerja na vodstvu amer. zun. ministrstva za vso dobo do konca svoje predsedniške dobe, se pravi do januarja 1977. V Washingtonu se je šušljalo, da bo Kissinger izgubil položaj, ker mu je na Bližnjem vzhodu spodletela politika „postopne diplomacije“ med Arabci in Izraelom. avdienci vodje političnih formacij, ki delujejo v sklopu justicialistične fronte-Dva tedna za tem, 15. t. m. pa bo sprejela vodjo prve opozicionalne stranke, radikala dr. Balbina. Od teh razgovorov si vlada kot opozicija mnogo obeta. Gotovo pa bo na poznejše razmere odločilno vplival izid volitev, ki bodo v provinci Misiones v nedeljo 13. t. m. Volitve v Misionesu trenutno skrbijo vse stranke. Saj bo v njih podana sodobna usmeritev argentinskih volilcev. Ni sicer mogoče popolen prenos razmer v Misionesu na vso državo, a slične razmere lahko veljajo vsaj za večino argentinskih provinc v notranjosti države. Drugačen je položaj npr. v Buenos Airesu, ali pa v Cordobi. Kar se tiče misijonskih volitev je posebno važen razkol peronizma in sicer na levico in desnico. Vladni peronizem nastopa ponovno skupaj s strankami, ki so povezane v justi-cialistični fronti. Proti njemu pa stoji novoustanovljena „Avtentična stranka“ (takoimenovani avtentični peronizem), ki združuje vse leve veje peronizma, od mladinskih formacij do upornega sindikalizma, in v tej provinci zlasti, filole-vičarske kmečke organizacije. Kakšno je medsebojno razmerje me:l tema formacijama, najbolj jasno pokaže govor notranjega ministra, ko je zaključeval svoj volilni obisk v Misiones. Ko je govoril o Avtentični stranki je dr. Rocamora dejal: „Ta agrupacija je izbrala pot marksizma; mi pa, ki smo justicialisti, smo izbrali pot in nauk krščanstva“. Tako je vladno gledanje na peronistični razkol v Misionesu. Za konec še omemba gverile. Položaj v Villa Constitución se ni spremeni). Stavke se nadaljujejo, čeprav se z dneva v dan pričakuje kaka rešitev. Omenimo, da je v noči z nedeljo na ponedeljek 24. t. m. močna skupina kakih 60 gverilcev napadla policijsko postajo v Villa Constitución. Napad so orožniki odbili, a niso mogli ujeti nobenega od napadalcev. Javnost se preplašena sprašuje, kako je mogoče, da se na ozemlju, ki naj bi bil pod strogo kontrolo varnostnih organov, tako lahko pojavi in izgine 60 do zob oboroženih gverilcev. In, še drugo vprašanje: kakšen bi bil izid, če ne bi vojska pravočasno onemogočila gverilskega gnezda v Tucumanu, in bi istočasno prišlo do izbruha prevratnih gnezd v različnih provincah. POIZVEDBA Sestra Jakobina Lavrič,. Maribor, bi rada kaj več vedela o življenju in smrti svojega brata Franca Lavrič (451et;, ki je bil zaposlen v Ushuaia pri podjetju Semenera,, od .koder je dobila uradno poročilo, da je brat umrl. če ga je kdo poznal in je morda imel z njim zvezo, prosimo, da sporoči upravi lista. V Portugalski vladi še več komunistov PROTIKOMUNISTI V VOJSKI Vinho Belič ič : N eh j e je luč V tržaški založbi Tabor je pesnik Vinko Beličič izdal drobno knjižico (str. 120) črtic, oziroma boljše — meditacije o razvoju in smislu dogodkov v Sloveniji v letih 1941—1945 pod naslovom Nekje je luč. . . Je to njegova deseta leposlovna izvirna knjiga, torej nekako jubilejna. Lepa žetev je to, žetev tihe, nedinamične sicer in nestrastne osebnosti in prav take poezije, toda lepo oblikovane besede, polne barvitosti, belokranjskega in kra* škega pokrajinskega razpoloženja, pa tudi žlahtne naznotraj obrnjene misli. Zadnja njegova prozna knjiga „Med mejniki“ (1971) je dodala tej meditativni prvini še prvino karakterne sodobnosti, tragično usodo človeka, ki nima doma, ki životari „med mejniki“, prostovoljni izgnanec iz domovine, pa ne priznan v tujini, v katere pokrajino se je že vrastel z vso dušo, katere državni zakoni pa gredo mimo njega. O tej tragični usodnosti, ki jo je živeti slovenskemu emigrantu na Primorskem, je tedaj napisal nekaj svojih najboljših črtic. Sedanja šesta prozna knjiga je smiselno in slogovno podobna zadnji, le da je obrnjena v preteklost in obuja misli na preživeto petletje 1941-1945 onstran državne meje v Sloveniji. Ob tridesetletnici našega emigrantstva je sedaj indirektno (ne v prvi osebi kot osebno doživetje, temveč v tretji osebi kot Apa Judnič) podal nekakšno „historiozof.sk,:> tezo“ o razvoju revolucije v Sloveniji, oz. v Beli Krajini posebej. Knjižica, ki obsega dvajset črtic, oz. silhuet, je razdeljena na dva enaka dela: v prvem, «naslovljenem Tomečka, je deset podob, in prav toliko v drugem delu z naslovom Drevesnica : e p i 1 o g pa poveže obe polovici v skupni kulminacijski vrh: pokol domobrancev oz. legionarjev pred tridesetimi leti. Ta vrh poudarja sicer nenapisan namen: da knjižica hoče biti Beličičev pesniški prinos k tragični obletnici teh smrti in našega exila. Prva spominska knjiga letošnjega leta! Prvi del — natančno na 50 straneh — predstavlja mater Tomečko in njenega sina Apa Judnič v Grbini v Beli Krajini od vrnitve sina s pohoda prostovoljcev ob začetku vojne v Zagreb, preko njegovega „kmetovanja“ in ženitve v tej tihi belokranjski samoti, pa do trenutka, ko se je umaknil v Ljubljano pred mobilizacijo partizanov, s katerih borbo za „osvoboditev“ se ni strinjal, ker jo je spoznal za izključno borbo za oblast brez ozira za narodove žrtve, temveč le za pomoč Stalinu in za uvedbo komunizma v Sloveniji. Ne razumem, zakaj je Beličič ta doživetja dal preživljati „Apu Judhiču“, ko So tako nezakrito jasno avtobiografska, tako lirično osebna, da se ne morejo naprtiti nekemu tretjemu posredniku za najbolj intimno povezanolst z materjo, domom in belokranjskim .občutjem. Verjetno zato, ker ni hotel dati dokumentacijo, ampak podobo. Takoj pa tudi omenim, da je prav v tem prvem delu dosegel najlepše pesniške uspehe. Živeti od zemlje, Rodil se je strah, Sama in Žrven (zlasti ti zadnji dve!), pa karakteristična Mnogo besed — to so pesmi v prozi v Turge- njevem smislu: malo realnega dogodka, pa ta ovit v pesniško občutje celotne podobe. V teh silhuetah občutimo zlom države, in tedanji kaos, nato umik pred okupatorjem, pa zbiranje prvih partizanov, selitev Kočevarjev na Štajersko in Štajercev v Srbijo, ter začetek bratomornega ubijanja. „Komunizem dviga glavo, ko je naš narod najbolj na tleh... dveh bremen — zasedbe in revolucije ■— naš narod ne bo prenesel.“ Obsoja Ehrlichov umor, spominja se prisege njegovih stražarjev... ustvarjajo se fronte... z molitvijo in prisego... Apa z ženo se umakne v mesto in doma ostane mati, ki doživlja laško ofenzivo in polagoma dogori za velikonočno Alelujo. Drugi del ima pomembno ime Drevesnica, to je: Bela Krajina je postala drevesnica za partizanstvo, kjer so rastle v miru nove mladike -— mobiliziranci — v novo partizansko vojsko. Te silhuete niso več intimno osebno doživete, to se vidi, in zato se mi zdi, da je Beličič ustvaril drugega posrednika za svojega „Poročevavca“, ki se odslej ozira tudi na pismene vire in statistične podatke. Iz pogovorov med dekanom Bi-tnerjem in kaplani zvemo razvoj razkrajanja slovenske skupnosti po krivdi partizanov. Predoci nam uničenje prve legionarske postaje v Suhorju in Semiču... predstavi prof. Ovna in kaplana p. Norberta in njih mučenja, pokol ciganov, sploh: ljudstva med dvema kamnoma — partizanstvom in ofenzivami okupatorjev. Opravičljive besede ima za nastop domobrancev, ki jih na sploh imenuje legionarje, čeprav se zaveda, da pomenijo nekak „politični samomor“... toda pravico imajo — „še celo dolžnost!“ •—- da si branijo življenja in se otepajo komunizma. Slišimo poročilo 0 umiranju na Rabu, o obveščevalni službi OF, o mitingih in o „septembrskem potresu“ 1. 1943, Meditacija Pismo z meje pomeni Beličičevo zgodovinsko politično tezo, zakaj se je partizanstvo v Beli Krajini svobodno razvijalo v 1. 1944, zakaj so propadli vsi napori okupatorjev in domobrancev, da uničijo v njej partizanstvo in zakaj so se potem oni tako kruto maščevali. Seveda ta teza takoj pade, če se dokaže nemška zavestna toleranca te izjemnosti vse do samostojnega nastopa domobranstva, ki bi uničil na svojo roko partizanstvo. Jaltska konferenca je pripravila „skok partizanstva na konja, ovenčanega s perjanico oblasti.“ „Domobranska vojska, obtežena z zaukazano prisego okupatorju, a obsojena pri diplomatski mizi, ker je njeno vodstvo ali ni znalo ali ni moglo opravičiti, si je ogorčeno mašilo ušesa pred nasveti, pozivi in pretnjami iz tujine, naj se pridruži tistemu, s katerim je že četrto leto' poznala samo obliko pogovora: orožje, čakala je, da se bojno izurjena z vsem ognjem pridruži Zahodu, ko se bo izkrcal na Reki, v Trstu, v Dalmaciji... Pričakovanega izkrcanja ni bilo...“ (114). Ta drugi del vsebuje prav tako 51 strani in deset silhuet, ki pa so manj intimno poetične kot prvi del, toda bolj dokumentarne in stvarne, so že bolj poročila kot pesniške stvaritve, toda podane v lepem jeziku in s čustvenim okvirom. Literarno E p i- 1 o g podaja gospodarsko uničenje Bele Krajine ter pokol domobrancev, ko je „OF s skrajno nepopustljivostjo in obla-stiželjnostjo vodilne sile komunistične partije dosegla, da je nagnala nasprotnike v nehoten, za obče gledanje izdajalski položaj ...in jih na sramotni oder postavljene zapečatila!“ Toliko tisočev pa nagnala v izgnanstvo. Zaključi pa Beličič s prepričanjem teh izgnancev: „Nismo se motili: domovino je doletela nesreča, ki smo se je bali.“ Ter z vero, ker je na slavolok komunistične zmage (s tem pomorom) padla senca in ostala na njem, ta „senca spričuje, da je nekje luč ..." Ta zadnji stavek je dal tudi naslov vsem tem liričnim pesniškim podobam in poročevalskim meditacijam. Vrednost te pesniške proze Vinka Beličiča pa je tudi v tem, da je proti avtohtonskim tržaškim vodilnim pisateljem, kakor sta Boris Pahor in Alojz Rebula, ki priznavata zgodovinsko nujnost in opravičenost osvobodilnega boja in gledata v Edvardu Kocbeku, tega boja pravo idealno podobo, o Kocbeku, poudaril, „da je osamljen izpil žolč poraza... da se je njegova podoba prihodnosti spočela s pesmijo in sanjami, pa končala s solzami srca“ to je.: da je torej njegov ideal bil utopičen in je vodil v nesrečo. Pa tudi to, da je Beličič pokazal na Tržaškem velik pogum, ko je opravičil legionarstvo in. podčrtal pravšen cilj protirevolucije, kar se vidi danes po posledicah zmage OF. Ali ni nekaj takega rekel tudi „izdajavec“ Velikonja: „V načelu se nismo motili, zmotili stno se v taktiki.“ Beličič ve, zakaj je ostal za vrati domovine in je to izrazil na pesniško-literaren način. Knjiga je izšla v 500 izvodih. td CELJE — Slovensko gledališče je uprizorilo v režiji Aleša Jana, Goethejevo dramo „Torquato Tasso“, ki jo ie poslovenil Fran Albreht že pred mnogimi leti. Kritik piše, da je delo najbolj zanimivo v svoji zunanji, scenski izvedbi in v lučnih efektih. Igralci ga pa niso bili sposobni podati v ceremonialni a hkrati živi jenski izvedbi. LJUBLJANA — Partijci na ljubljanski univerzi se vedno pritožujejo, da so slovenski akademiki preveč oportunistični in „avantgarne sile“ (beri komunistična partija, op. ur.) zadeva vedno na pasiven odpor in na „monopolne skupine, ki skušajo ohraniti svoje položaje in privilegije in ne dopuščajo, da bi se to stanje kaj spremenilo“. Tako je dejal neki Iztok Winkler, ki je „sekretar komiteja univerzitetne konference Zveze komunistične pai'tije Slovenije" na sestanku 11. marca. Ta tudi pravi, da je večina študentov ljubljanske univerze preobremenjena z študijskim delom in da so v glavnem usmerjeni, da bi postali dobri strokovnjaki, kar „lahko koristi komurkoli in iz takih se najlaže porajajo birokratske in tehnokratske strukture,“ prav malo pa jih zanima politična angažiranost. Prav zaradi tega je po Winklerjevem prišlo do demago-ških poskusov ultralevičarskih študentov ter s pojavi anarhizma ter seveda s koalicijami teh sil z desnimi silami in to predvsem na filozofski fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Da bi take desviacije odpravil', so letos uvedli nove programe z novimi predmeti — marksistična filozofija, marksistična sociologija in marksistična politična ekonomija. Glavni problem pa je, da ni za te predmete — ustreznih učnih moči. .. CELJE — V začetku marca je izšel petnajsti Celjski zbornik, z letnico 1973/ 1974. Zbornik je pomemben prispevek k slovenski znanosti in kulturi. Znani pisci obravnavajo razne panoge, med katerimi se zdi, da je najpomembnejši del zgodovinski. V njem poljski umetnostni zgodovinar Stanislav Szymansky razmišlja o možnosti, da bi ponos Stare grofije -— Celjski strop -— slikal Marz-cin Teofilowicz. Szymanski se opira na dejstvo, da je ta poljski slikar deloval največ na Tirolskem in v Severni Italiji ter na slogovne prvine in podobnosti T'eofilowiczevih del. Lojze Bolta piše o starokrščanskih bazilikah ob izsledkih v poznoantični naselbini na Rifniku nad Šentjurjem; novosti o dognanjih o starem celjskem Gradu iz XIII. stoletja pa seznanjata bralce Ivan Stopar in Tatjana Bergant. ŠOŠTANJ — V Velenjski občini se vedno bolj kažejo skrbi, ki nastajajo zaradi ugrezanja zemlje. Na desnem bregu ob Paki v Šoštanju ljudi resno skrbi, kaj bo. Zemlja se namreč počasi a nenehno ugreza zaradi kopanja lignita. Komuniste prav nič ne skrbi zaradi zrušitve cerkve, najbrž so celo veseli tega. Predstavnik velenjske občine je izjavil, da „šostanjska cerkev ni nikak kulturni spomenik in freske niso stare niti nimajo vrednosti.“ Le eno fresko, ki so jo že „odkupili“, bodo namestili v etnografskem oddelku rudarskega muzeja. JESENICE — Gozdni požari niso samo na Krasu, ampak o njih poročajo tudi iz drugih delov Slovenije. Tako je tudi 25. februarja prišlo do velikega požara pod Jelenkamnom. V slabi uri je ogenj zajel 20 hektarov gozda, ki ga je nad 100 gasilcev sicer kmalu pogasilo; podrast pa je potem tlela še vso noč. Istočasno je prišlo zaradi malomarnosti še do požara na Soteski blizu Koroške Bele, kjer so ogenj pogasili do noči. Gasilci so imeli delo nekoliko olajšano, ker ni bilo vetra, drugače pa bi bilo delo dosti hujše, ker je zaradi sušne dobe vnetljivost zelo velika. LJUBLJANA — Po uradnih poročilih se je položaj v kmetijstvu, ki naj bi bilo eden glavnih dejavnikov ustavitve inflacije, v preteklem letu precej poslabšal. Zlasti je kritičen položaj pri mesu, mleku in hmelju. Perutninarji so v zadnjem četrtletju izgubili ves dohodek, ki so . ga ustvarili v prvih treh četrtletjih. Oblasti 'seveda pravijo, da neposredni kmetijski proizvajalci niso naredili vsega, kar naj bi bilo v njihovi moči: Svetovalci so jim na seji 11. marca, naj se bolj povežejo z znanostjo in' industrijo, nikar pa naj ne iščejo odpomoči v višjih cenah... Umrli so od 9. do 13. marca LJUBLJANA — Frančiška Škof r. Bergant; Anton Prigore, polkovnik v p.; Ivan Podgorščak; Ljudmila Snoj r. Peruzzi (79); Anton Kovač, up.; Milsa Kogovšek r. Zagradnik; Ana Južnič; Justi Lavtižar; Ankica Šimenc r. Jakšič, cvetličarka na Žalah; Branko Skale, mornar; Rozi Krvina r. Bonče!j, up.; Leopoldina Povše r. Pir, 93; Frančiška Škerl r. Kovač; Dušan čebohin; Pavla Predovič r. češnovar, 75; Enest Zupan; s. Celestina — Ana Selan, ur-šulinka. RAZNI KRAJI — Janez • Gregor.č, 83, Zadvor; Franc Srakar, Cilnov Francelj, Tomačevo; Anton Lamu, up. šolski nadzornik, 93, Novo mesto; Franc Hribar, up., Kamnik; Alojz Čeh, Žer-javci, 69; Anton Planinšek, 102, Mežica; Marko Hribovšek, gradb. inž. Dravlje; Vinko Oseli, peč. m. v p., Kranj; Ana Kramar r. Tomšič, Turjan.; Frančiška Plesnik, Ljubno ob Savinji; Jernej Bergant, strojni inšp. v pok., Kranj; Stane Novak, Stožice; Franc Pogačnik, Bistrica pri Tržiču; Martin Žvegelj, mornariški oficir v p., Blet; Terezija Trglavčnik r. Gradišnik, Maribor; Nace Markič, Tržič; Alojz Ka-nižar, up. rudar, Planina pri Sevnici, Janez Jakopič, Žlebe; Jpže Drčar, up Ribnica na Dol-; Ivan Rekar, komore, v p., Kranj; Frančiška Grad r. Mihelčič (72), Petelinje; Janez Kolovič, žel up., Šmarje; Marija špuntr. r. Mahnič, Dekani; Anton Menart, Dol. Logatec; Dr. Jože Novak, odvetnik v p. (Maistrov borec), Hoče; Viktor Dimic, Vič; Dragica Kač, laborantka, Celje; Ciril Rant, up., Kamnik; Janez Brinovec, Trbovlje; Antonija Osredkar r. Gregorc (81), Mengeš; Ljuba Višnar r. Hekič, Mojstrana; Feliks Kovačič, šofer, Idrija pri Bači; Kristina Mali r-Veretik, Sostro. SLOVENCI V VELIKA NOČ V SLOVENSKI HIŠT I Obredi velikega tedna v slovenski cerkvi Marije Pomagaj so nad vse praznično potekli. Izredno velika udeležba rojakov, posebej na valikono,čn,o vigilijo, ubrano petje „Gallusa“, vzorno branje beril in prinašanje darov zastopnikov posameznih okrajev, številna sv. obhajila in zbrana molitev so obrede še povzdignili. Bilo je tako lepo, kakor nekdaj v sami Ljubljani. Obrede je ob asistenci dušnih pastirjev opravil delegat msgr. Anton Orehar. V pridigah je med drugim poudaril tele misli: „Z obredi velikega tedna končujemo naše duhovne obnove — spravo z Bogom- Zahvalimo se mu za posvetitev sv. Rešnjega telesa in duhovništva ter prosimo, da bi bili vsega tega vedno bolj vredni. Po zgledu Jezusa, ki! uči ljubezen pri zadnji večerji in izkaže sovražnikom na križu, se naučimo odpustiti njim, ki jim nismo pri srcu, uredimo svoje misli, besede in ravnanje z bližnjim, da dosežemo namene svetega leta ter resnično urejeno življenje naše slovenske skupnosti. Ko premišljujemo krutost Jezusove smrti in verujemo, da je vse to trpel za grehe vsakega od nas, bomo resno vzeli sklepe duhovnih obnov, da ne bomo samo pustili greha, temveč v dobrem vsaj nekaj napredovali. Na veliki petek molimo posebej za tisste, ki sovražijo Boga in Cerkev, saj je petina katoličanov po svetu v krajih, kjer jo preganjajo. Molimo tudi za svoje brate in sestre po veri v domovini, da bi uživali polno svobodo svojega verskega udejstvovanja v pravem pomenu besede. Ob tridesetletnici odhoda od doma preverimo svojo zvestobo idealom, ki so nas peljali od doma, kar je imelo posledico izgube domovine, ki je vsakemu draga in do katere imamo danes pravico. Z milostmi, ki jih bomo dobili po molitvi, zlasti družinski, ter po zakramentih, bomo to zvestobo zlasti veri utrdili in ohranili ter tudi svetu upali oznanjati krutosti brezbožnega komunizma, posebej v deželi, v kateri živimo, ki doživlja toliko nesrečo nasilja in deželi pripravlja veliko nevarnost bo,-dočnosti. LETO.ŽENE IN SLOVENKA Pod tem naslovom pripravlja zveza slovenskih mater in žena za letošnjo sezono vrsto predavanj. Vršila se bodo — kakor ,že vsa leta — vsak zadnji četrtek v mesecu in sicer ob 17 uri v Slovenski hiši. Položaj slovenske krščanske žene, njeno delo, miselnost, družina, zdravje in bodočnosti bo tvarina, o kateri bodo razpravljali predavatelji na teh sestankih. Radi izredne važnosti teh razpravljanj že danes lepo vabimo vse žene in dekleta, da se jih udeležujejo. Prvo predavanje se bo vršilo dne 24-aprila ob 17 uri v Slovenski hiši. Rojake vljudno prosimo, da moralno kot gmotno podprejo prizadevanja Zveze, saj le-ta služijo v prid vsej naši skupnosti. ARGENTINI ZAVETIŠČE DR. GREGORIJA ROŽMANA Ker se gradnja prvega dela Zavet'-šča dr. Gregorija Rožmana bliža h koncu, obveščamo vse rojake, ki bi imeli namen priti vanj, da se prijavijo odboru pismeno na naslov: Asociación dr. Gregorio Rožman, Ramón L. Falcón 4158, Capital. V začetku bomo spraeli le 8 oseb. iDIogotovljenih bo- prav toliko sob (vsaka z lastno kopalnico), jedilnica, kuhinja, ambulanta in stanovanje za sestre. Vsi prostori so- centralno kurjeni. Z dograditvijo tega prvega dela pa naš cilj še nikakor ni dosežen. Na slednja stopnja (17 sob), za kar ponovno prosimo: brat, spomni se brata! Odbor SLOVENSKA VAS Velikonočni sestanek V nedeljo, 30. aprila, ob 20 sta SFZ in SDO Slovenske vasi slavili veliito noč z že tradicionalnin vsakoletnim velikonočnim sestankom, ki ga je otvoril predsednik SFZ Cene Glinšek. Za kulturni del tega večera je Ma rúan Adamič prebral Solženicinovo črtico „Velikonočna procesija“, ki jo je za to priliko priredil Andrej Rot. Nato je duhovni vodja g. Janez Petek CM govoril o pomenu Kristusovega trpljenja in smrti in vstajenja za vse človeštvo in to zmago nad grehom primer jal z odrešeniško s človeškimi državnimi in zgodovinskimi zmagami in tako naredil temeljne razlike. Martina Koprivnikar je prebrala pesem „Jezusov Proces“ (Julia Green) in za konec so zapeli kitico pesmi „Jezus naš je vstal od smrti“. V družabnem delu večera se je igra la med navzočimi igra s pirhi ob skrbno pripravljeni zakuski, nato se je pa mladina vdala prosti zabavi. DRUŠTVENI OGLASNIK Za letošnji Slovenski dan v Slovenski vasi — Lanus, na belo nedeljo, 6 aprila 1975, priporočamo in prosimo: 1. Kdoir ima narodno nošo, naj pride v njej na Slovenski dan! 2. Gospodinje, darujte pecivo in ga oddajte članom Slovenskega planinskega društva, ki bodo imeli na ¡Slovenskem dnevu poseben štant! 3. Poskrbimo za veliko udeležbo, da S'3 spoznamo in povežemo med seboj! VPISOVANJE V TEČAJ SLOVEN-ščine kasteljansko govorečim otrok od 6. do 12. leta bo v Slovenski hiši v soboto, 5. in 12. aprila ob 9.30. Začetek ukrajinske fakultete Tukajšnja filialka Filozofsko humanistične fakultete katoliške univerze papeža sv. Klimenta v Rimu je imela na cvetno nedeljo v prostorih pri uniatski katedrali na Ramon Falconu 3960 inav-guralno predavanje novega šolskega leta. V Buenos Airesu se. je mudil svetovno znani slavist prof. dr. Jaroslav Ru-dnicki s kanadske univerze, ki pa istočasno predava tudi na rimski ukrajinski univerzi. Na svoji poti iz Rima, se je ustavil v Bs. As. Ob 13h je odprl inavguracijo prof. Wasylyk, ki je najprej pozdravil predstavnika škofa dr. A. Sapelaka, predavatelja in vse občinstvo, ki je napolnilo veliko dvorano. Nato je dal besedo prof. Rudnickemu, ki je najprej prinesel pozdrave ustanovitelja kardinala Slipeja, nato je pokazal prvi izvod Italijansko-ukrajinskega slovarja, ki ga je sestavil starosta ukrajinskih znanstvenikov v emigraciji prof. Onackij, član Ukrajinske akademije še v domovini. Slovar bo izšel kot znanstvena publikacija tukajšnje filiale Nato pa se je spomnil smrti pokojnega vodje tukajšnje filialke, velikega znanstvenika prof. Bogdana Halajčuka, ki je umrl lani. Po počastitvi tega spomina je začel svoje predavanje o razvoju ulvrajinskega jezika. O kodifikaciji in nekodificiranem, ki ga je za staro dobo šele treba rekonstruirati. Poda nekaj zgledov, kako so se sedanje besede glasile nekoč v času, ki ni še pustil pisanih oblik. Zato ukrajinski jezik lahko zasledujemo tisočletje nazaj. Glavno pri vsakem jeziku je, da ostane konstrukcija jezika ista — ta pomeni dušo jezika, njega stalnost, besedni zaklad se lahko spreminja. V koncu je preciziral sukus predavanja: v besedah se jezik lahko spreminja, vedno sprejema nove besede, tudi iz tujih jezikov, toda struktura jezika mora ostati ista. Ta predstavlja bistvo slednjega jezika. V debati se je nato poudarila misel; da je staroruske literatura literatura ukrajinskega jezika, ter je pravzaprav velikoruski jezik dialekt ukrajinskega jezika, ker je nastal pozneje... in še več dragih problemov. Prof. dr. Rudnicki je žel veliko odobravanje, tudi od strani Slovencev, zlasti za to, ker pri svojih leksikografskih delih vedno vpošteva tudi slovenski jezik kot samostojen slovanski jezik, v taki meri, kot doslej še noben slavist. Od Slovencev so se poleg slušateljev slovenskega oddelka fakultete, udeležili tudi profesorja dr. Tine Debeljak in dr. Marko Kremžar ter v imenu Narodnega odbora lic. Pavle Fajdiga. Ob tej priložnosti opozarjamo, da je čas za vpisovanje za novo šolsko leto še ves mesec april. ' RAZSTAVA SLIK SLOVENSKA HIŠA OTVORITEV:: 26. aprila ob 19,45 Buenos Aires 26. in 2. aprila LEPO VABLJENI! Preti uprizoritvijo Cankarjevega Kralja na Betajnovi Drago leto 1976 bo stoletnica Cankarjevega rojstva. Spominske izdaje so že začele izhajati: tako veličasten album Vrhnike iz Cankarjevega časa in njegovih telesnih podob (fotografij) ter umetniških vpodobljenj (seveda ignorirajo ono Bare Remčeve na ovitku 'mojega šopka Cankarjevih pisem!) Zate tudi vprizoritev tukajšnjega Slovenskega gledališča 18. aprila t. 1. lahko štejemo med začetne proslave Cankarjeve stoletnice rojstva med nami, kar ji daje poseben pomen. In poseben pomen ji daje tudi to, da so za to priložnost prireditelji izbrali njegovo dramo Kralj na Betajnovi (iz 1. 1902). Ta velja za prvo socialno dramo v slovenski književnosti, za prvi spopad med „zatiralci in zatiranci“, med začetnim socializmom in začetnim kapitalizmom pri nas, dramo, ki velja, na pr. Kreftu za „predhodnico poznejših velikih družbenih dogajanj“, to je: narodno osvobodilne revolucije. Toda na dramo se da gledati tudi drugače. In to zelo različno. Je to Cankarjeva realistična drama, brez simbolov in sanjskih vizij, realna podoba iz „kmečkega življenja na slovenski vasi“, ko se vaški mogotec Kan-tor, industrialec, gostilničar, trgovec in opekamar hoče polastiti tudi vse oblasti v občini, ne samo županskega mesta, tudi poslanskega. Zato ne izbira sredstev: ubije bolnega brata, da podeduje obrat, in ustreli tudi Maksa Krnca, nedoštudiranega študenta, fanta svoje hčere, ki mu punta delavce. Le tako more napredovati njegov kapital in z njim zvezana moč. Toda v trenutkih slabosti se b'oji izpovedati „svoj greh“, toda niti sodnik niti župnik mu ne moreta’ in nočeta verjeti, ter ga tako sama skoraj proti njegovi volji postavita na brezobzirno pot k oblasti „navzgor“. S terorjem in demagogijo zmaga pri volitvah in postane najmočnejša in najbolj spoštovana oseba v kraju, „kralj na vasi“, ki se mu vse klanja in se ga boji. Zmaga brezobzirnost, zločin, in zdaj ima Kantor prosto pot, da uveljavi v vsem svoj načrt, svojo voljo'; lahko tudi v dobro „ljudstva.“ To je vsebina te Cankarjeve drame, ki je pisana popolnoma realistično, da je lahko vsakemu razumljiva, ali pa — nobenemu. Toliko je v njej polnega življenja, da se lahko najrazličnejše razumeva, komentira in vprizarja. V tistih časih Cankarjevega bivanja na Dunaju, kjer je pisal dramo, je bil moderen nemški filozof Nietzsche s svojim idealom „nadčloveka“, to je človeka posameznika, ki brezobzirno gradi svoj svet iz svoje silne volje in moči; le na takih izbrancih se ustvarja napredek in blagostanje v svetu, ko z njimi zmaguje, kar je močnega, in propada vse bolestno, življenja nezmožno, vse slabo, majhno in betežno. Ta nadčlovek sovraži krščansko etiko usmiljenja in enakosti in ne pozna razlike med „zlim in dobrim“, samo napredek, ki ga ustvarja le izbran človek iz svoje brezobzirne moči. Cankar se je dal večkrat vplivati od tega duha (Volja in nemoč), in prav Kantor je najvidnejša upodobitev iz tega nietzschejanskega duha. Je lahko celo njega apoteoza: njegova moč in volja zmagata brez ozira na to, kaj je vzrok temu uspehu. V drami zmaga amoralna brezobzirnost in — odprla se je pot v gospodarski napredek posameznika in občine. Tpda ali res zmaga? Cankarjev Kantor je videti res tak nadčlovek, toda — kolikor bolj zmaguje, toliko bolj — propada človeško, etično. Odtuji si družino, ženo, hčer, in varovanko, uničuje ljubezen in je ni deležen, nima prijateljev, človeško je izoliran, vse se ga le — boji, ali svetohlinsko spoštuje, toda — sovraži. Ima oblast, nima pa človeške cene! Žanje strah in izgublja ljubezen! Ta pot vodi v — kapitalistično diktaturo. Toda pri Cankarju zmaga etos matere in Francke. ' To čutimo čisto določno. V drami je Kantor etično obsojen! In to je' važno za Cankarja in važno za režiserja, da to • podčrta. Kantor ostane v očeh žene in hčerke — morilec! Danes po Hitlerjevem propadu iz Nadčloveka v Podčloveka še posebej občutimo to kot notranjo tragiko tudi Cankarjevega junaka. Za Izidorja Cankarja in za nas je to duhovno-etična drama. Za Krefta je zgolj socialna drama, prva faza razvoja v prihodno komunistično borbo, kjer sta se sprijela kapitalizem in socializem, Kantor in Marks. Zmaga kapitalizem na koncu, kar ie popolnoma v skladu z marksistično teorijo: kapitalizem mora nujno dozoreti, da se more razvijati socializem. To je nujnost zgodovine in Kantor je njeno orodje, vklenjenec ekonomskega razvoja časa,- ne pa kak etični problematik. V kolikor je motor Marksovega reforma-torstva etika, je to samo znamenje še neke romantične začetne ogorčenosti, ne pa še proletarske revolucionarnosti. Vodi pa v njo. Tako bo komunistični režiser podčrtal v igri tiste prvine, ki govore za bodočo proletarski revolucijo. In ta bo vodila v diktaturo proletariata. Kaj pa naša — Borštnikova — režija Kralja na Betajnovi na deskah Slovenskega gledališča? Naslanja se na razlago drame kot etične borbe v smi- slu Izidorja Cankarja: kot trenje med zločinom in etosom, poudarjajoč kot bistveno važnost razmerje v njegovi družini, ki ga obsoja. Dodaja pa še eno zelo pomembno, novo gledanje, kar mi je režiser Maks Borštnik v pogovoru izrecno poudaril: „Hočem počlovečiti Kantorja; pokazati slabost njegove moči, njegovo trpljenje v tej borbi za oblast, ki ga vodi skoraj v samomor. Njegovo pasivnost, ko ga drugi pehajo na oblast, ki je on kakor da noče... se je otepa... pa ji podleže... Je bolj žrtev kakor pa protagonist nadčloveka.“ Tako ho ta Kralj daleč od nietzschejanskega kulta iz konca stoletja, pa tudi ne bo prehodna faza socialne revolucije, tudi ne zgolj idejno nasprotje dveh silnic: krščanskega etosa in poganske amoralnosti, močnejšega z njegovo pravico do zločina, temveč bo Kantor pokazan kot človek, slab v nadmoči, notranje razklan in človeško zlomljen v svojem kulminacijskem vzponu — v zmagoslavju. Obeta se tako nova interpretacija te Cankarjeve najbolj „kmečke ljudske igre“, ki bo postavljena tudi v povsem novo scenično okolje s tremi prostori na sceni, kar mora gotovo vzbuditi zanimanje občinstva, brez ozira na to, da pomeni tudi našo odrsko poklonitev Cankarju k bližajoči se njegovi stoletnici. td Str. 4 Na belo nedeljo, 6. aprilti 1975 NA SLOVENSKI DAN V SLOVENSKO VAS OB 11.30 Dviganje zastav pred Hladnikovim do|nom. Ob 12— Sv. m^ša v cfrKvi Marije Kraljice sveta Po maši skupno kosilo v Hladnikovem domu Ob 16.— Zanimiv kulturni program PRIDIMO VSI! KDOR LE MORE, V NARODNI NOŠI! GRADIMO SLOVENSKO PRIHODNOST! DA SE SPOZNAMO IN POVEŽEMO MED SEBOJ! NOVE PLOŠČE SIMON RAJER Tucumán 1561, 7. nadstr., št. 50 T.E 46-9440; od 9—12 in 15—19 Ob sobotah zaprto. OBVESTIL A NEDELJA, 6. aprila 1975: Slovenski dan v .Slovenski vasi Izpred Slomškovega doma ob 11 uri odhod z skupnimi in privatnimi vozni v Slovensko vas na Slovenski dan- NEDELJA, 13. aprila 1975: V Slovenskem domu v San Martina 14. obletnica blagoslovitve doma. NEDELJA, 20. aprila 1975: V Slovenskem domu v Carapachayu tombola. ČETRTEK, 24. aprila 1975 = V Slovenski hiši ob 17 predavanj-Zveze slovenskih mater in žena pod naslovom „Leto žene in .Slovenka“. SOBOTA, 26. aprila 1975: Otvoritev razstave slik akad. slikarja Ivana Bukovca v Slovenski hiši ob 20. Slovenski dom v Carapacliayu vabi na vsakoletno TOMBOLO ki bo. v nedeljo, 20. aprila, ob 15-30 popoldne. Pripravljenih je že sedaj nad 50 lepih in vrsdnih tombolskih dobitkov in čez 100 činkvinov. Po sv. maši, ki bo ob 11.30, bo pripravljeno skupno družinsko kosilo. V nedeljo, dne 4 maja, pa bomo slovesno praznovali 15. obletnico ustanovitve domu s celodnevno prireditvijo». Na oba srečanja rojakov v Carapachayu že sedaj opozarjamo in lep,» . vabimo vse rojake. Slovenska radijska oddaja bo od prve nedelje v aprilu (6. aprila) od 19,05 do 19,30 na radio Antártida j Knjiga dr. Hanželiča NAŠE ŽIVLJENJE ■ ■ ■ -■ je primerna za študirajočo mladino in starše. Snov: Smisel življenja. Najvišji — Bog. Kri-! stus središče. Marija. Cerkev. ; Družina. Delo. Velike malenkosti. Prosti čas. Spoved. Greh. Vest. ■ Evharistija. Molitev. Nedeljski j počitek. Veselje. Mladina. Fant — dekle. Slovenska 'skupnost, j Cena broš. $ 60.—, vezana $ 90.— ; Slovenska dušnopastirska pisarna : , Raznašalci Oznanila A RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197 AVDA. 25 de MAYO 136 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad EZEIZA , C. SPEGAZZINI SAN JUSTO AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem ‘novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo. Slovenski dom v San Martinu PROSLAVA 14. ORLETNICE BLAGOSLOVITVE DOMA v nedeljo, 13. aprila ob 11,30 sv. maša v domu ob 15,30 akademija nato družabna prireditev EStOfBU ISIS Editor responsable: Miloš Starv Director: Tone Mize rit Redacción y Administración: Ramón Faleón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina. Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavhnlr Batagelj in Tone Mizerit Slov. gledališče Rasenos Aires IVAN CANKAR: Kralj na Betajnovi drama v treh dejanjih Predstave: sobota, 12. aprila ob 21 sobota, 19. aprila ob 21 sobota, 26. aprila ob 21 nedelja, 27. aprila ob 21 Režija: Maks Borštnik Scena: Frido Beznik >■ L Í3 £-