SOKOL
VESTNIK SOKOLSKIH Ž U P LJUBLJANA MARIBOR IN NOVO MESTO
ŠTEVILKA 3 LETNIK lil
Vsebina:
P. Hočevarjeva: Masai vk	—	borec za pravico in resnico .... "iv
Zoran Polič: Na delo!.....................................................38
M. Kovačič: Pregled jugoslovanske sokolske književnosti .... 40
S. T.: Grehi..............................................................42
Ciril Velepič: Sokolska	konjenica........................................46
Razno  ......................'............................................47
DARUJTE ZA TISKOVNI SKLAD!
JOR
telovadno orodje je tako odlično, da bo presenetilo vsa Vaša pričakovanja.
Izdeluje specijalna
tvornica telovadnega orodja
J. ORAŽEM
RIBNICA
na Dolenjakam.
m
m
Vsak na] sam skrbi za svoje zdravja I
Priporočamo Vam knjige:
Dr. Karla Petriča „Človek“, „Bo-lezni, kako jih spoznamo", »Nalezljive bolezni, kako se jih obvarujemo", „Nega bolnikov in prva pomoč pri nezgodah", „Regulacija rojstev" in dr. Jože Jakše »Spolne bolezni". /
Vsako knjigo dobite za polovično ceno, to Je za 15 din.
Naroča se pri upravi .,2 e n a i n d o m , Ljubljana, Dalmatinova 8, ki Vam tudi pofilje /Ženo in dom“ brezplačno na ogled.
•SOKOL« izhaja vsakega prvega v mesecu in stane za vse leto 24 dinarjev, posa
mezna številka pa 2 dinarja.
Izdajajo ga sokolske župe, Ljubljana, Maribor in Novo mesto.
Urejuje Dušan Podgornik, Ljubljana.
Tiska Delniška tiskarna, d. d. (predstavnik Ivan Ovsenik) v Ljubljani. Uprava in uredništvo sta v Ljubljani na Taboru. Ček. rač. 17.200.
SOKOL
VESTNIK SOKOLSKIH ŽUP	LJUBLJANA, MARIBOR IN	NOVO MESTO
ŠTEVILKA 3 •	LETNIK III •	MAREC 1938
P. Hočevarjeva, Ljubljana:
Masaryk — borec za pravico in resnico
Masaryk je bil človek iz enega samega kova: demokrat v svojem zasebnem življenju, demokrat pri javnem delu, demokrat v znanosti, demokrat v čustvenem in duhovnem izživljanju. V njem ni bilo tistega dualizma, ki je tako značilen tudi za naše velike in male javne ljudi: v besedah, naukih, umetnosti so veliki in čisti, v podrobnostih zasebnega življenja pa nizki in tiranski. Zavest demokracije se je začela v Masarvku vzbujalti že v zgodnjih letih. Bil je otrok iz siromašne, odvisne družine: oče kočijaž, mati kuharica, oba uslužbena pri aristokratih. Tomalža je oče kmalu poslal v uk, da se izuči za kovača, in deček se ni čutil nesrečnega pri tej obrti. Le na materino željo je šel študirat in se z lastnim naporom, z inštrukcijami, dokopal do profesorja. To življenjsko pot je hodil zavestno; živo, resnično življenje v domači hiši, v kovačnici in v šoli mu je bilo abecednik, v katerem je spoznaval osnove sociologije, socializma, feminizma, nravnosti in vseh drugih sestavin svojega poznejšega filozofskega sestava in političnega nazora. Izpred vsega se je naučil duševne samostojnosti, ki jo je potem zahteval od vsakega človeka. Ta mladostna samostojnost se je z leti razvila v njem do praktično filozofskega načela: «Človek mora imeti svojo sodbo, svojo posebnost, svojo osebnost. Velika napaka je, da živimo' vedno v misli: kaj poreče sosed o meni. Odločimo' se, da bomo sami svoji, ne živimo na tuj račun, na tujo vest.s Tudi to je demokracija, da si zna vsak s svojim, razumom pomagati in se ne sklicuje zmeraj na avtoriteto. V tem pogledu so Masarvku vzor Angleži, ki so, kakor pravi, najbolj zavestni državljani, pa se ne zatekajo v vsaki nepriliki na policijo in sodnijo, temveč si izkušajo sami pomagati.
Tudi svojo ženo je jako cenil prav zaradi samostojnosti mišljenja. Živela sta v najlepši duševni skladnosti, pa sta si vendar ohranila svobodo duha. To ini nikakor razumu nasprotno. Dvakrat so se razšli njuni nazori o važnih točkah: spočetka sta bila oba Mantova pristaša; ko je Masaryk spoznal, da se njegov politični program razhaja z Marxom, je izstopil iz socialnodemo-kratične stranke in ustanovil novo, realistično stranko; žena je pa še dalje, prav do zadnjega, ostala organizirana marksistka. V verskem vprašanju je bilo pa obratno. Oba sta bila že protestanta. Pa je žena spoznala, da se njeni nravstveni nazori ne strinjajo s cerkvenimi nauki in je izstopila. Masaryk je pa do smrti ostal zvest idejam čeških in zaipadnih reformatorjev.
Na svoji preprosti materi, ki je modro gospodarila z malim očetovim zaslužkom, neumorno delala, vzgajala otroke za praktično življenje in k razumevanju višjih duhovnih vrednot, je spoznal telesne in duševne vrline ženske. V svojih poznejših javnih predavanjih in znanstvenih razpravah se je pogosto skliceval na delo in položaj delavske, kmečke in meščanske go-
spadinje in matere ter je v imenu demokracijo zagovarjal njeno pravico do enakovrednosti in enakopravnosti v družini in državi.
Po materi, pravi, je bil tudi jako pobožen. Vero je razumeval kot nekakšno pot h kozmičnemu smislu življenja in je vsako vrednoto presojal pod zornim kotom večnosti. V Bogu vidi najvišjo nravstveno avtoriteto, ki zahteva pravičnost, resnico in ljubezen pri vsakem človekovem koraku. Masarykova vera ni vera določene cerkve, ne verski misticizem; vse verske resnice je proučil kritično in si je osvojil le tisto, kar je lahko dojel in utemeljil z razumom in spravil v sklad z življenjem. Kult svojega Boga je izpričeval z vsem svojini življenjem in delom. Kristusov nauk in sv. pismo sta bila merilo njemu in ženi pri presojanju vsakega dela. Katerokoli drugo pojmovanje vere je bilo Masarykovemu dosledno realističnemu in demokratičnemu duhu tuje. Že kot gimnazijec je izjavil direktorju in katehetu, da ne more priznati spovedi in ne more verjeti v papeževo nezmotljivost. Ko ga je direktor pregovarjal, naj gre k spovedi vsaj zaradi discipline, češ da tudi 011 tako dela, mu je odgovoril: «Kdor dela proti svojemu prepričanju, je podlež.» «Moderni človek hoče imeti vero, ki so strinja z razumom, » piše, «hoče svobodno, osebno vero ...»
V kovačnici in na lastnem očetu hlapcu je Masaryk spoznal ponižanega delavca, njegov bed,ni položaj in krivično razmerje do gospodarja. Po tem spoznanju je pozneje dojel vse zle posledice kapitalizma^ se včlanil v marksistično stranko in predaval na delavskih shodih. Na njegovo pobudo so se začeli češki dijaki prvič zanimati za ljudstvo in so hodili v predmestja predavat delavcem. Do kovaškega dela je še pozneje kot dijak čutil veslje in jo rad prijel za kladivo; ko je bil na svojem potovanju po Rusiji tudi na Jasni poljani in ga je Tolstoj vprašal, kakor slehernega socialnega reformatorja, ali je bil sam kdaj delavec, mu ni bilo treba zardeti kakor marsikomu drugemu. Doma na Slovaškem je imel Masaryk tudi priliko opazovati življenje avstrijskega dvora, katerega člani so prihajali v njegov kraj na lov. V svoji poznejši borbi proti Habsburžanom in v odklanjanju monarhistične vlade sploh so je skliceval na nesposobnost dinastij, na pustolovsko in neresno življenje tistih, ki bi morali kot krmarji države biti tudi nravni vodniki ljudstva. V svoji znameniti knjigi «Svetovna revolucija* dokazuje, da republikanski ustroj države laže ustreza zahtevam demokracije.
V srednješolskih letih si je Masaryk tudi že ustvaril svoj vzvišeni nazor o ljubezni, o spolnem razmerju in zakonu. Zaljubil se je in je talkoj začel resno premišljati, kako si bo uredil življenje, da se bo mogel poročiti. Profesor je zvedel za njegove sestanke in ga je surovo pokaral. Mladi dijak je pa kakor malo prej v obrambo svojega verskega prepričanja tudi zdaj brezobzirno zagovarjal nravno višino svoje in dekletove ljubezni ter je morili zato z zavoda. Ljubezen med moškim in žensko je bila Masaryku vse življenje pomembna in posvečena zadeva. Posebno mladini je rad govoril o tem. V svoja vseučiliška predavanja iz praktične filozofije je pogosto vpletal razmišljanja o ljubezni in o spolnem razmerju, kar je pomenilo tiste čase ne samo pedagoško reformo, ampak tudi nravno tvegano smelost. Marsikdo ga je obsodil kot pohujševalca mladine. In kaj je govoril?
Dolžnost človeka je, da je zdrav. Masaryk.
Da je spolni nagon nekaj resničnega in pri rod nega, da je pa tako da-lekosežnega življenjskega in nravno-vzgojnega pomena, da ga je nujno treba imeti v oblasti in čisti misli. Zavračal je mnenje mnogih zdravnikov in znanstvenikov, da je spolno izživljanje mlademu človeku zdravstveni pogoj: zavračal je pa tudi nazor cerkve, da je spolnost greh, da je celibat nravstveno višji ko zakon in dal je ženska nositeljica greha. Vzgajal je v mladini višje nazore o ženski in o ljubezni in priznaval le spolno izživljanje, ki izvira iz skupne ljubezni in odgovornosti. Pobijal je prostitucijo, moško prav tako kakor žensko. rNikdar se ne približajte ženski brez ljubeznih jo priporočal. V spolni čistosti, v popolnem enoženstvu in enomoštvu vidi prvi pogoj osebne sreče. V imenu demokracije človeškega duha mora biti ženska moškemu prav toliko vredna kakor on sam sebi.
Dasi je Masaryk proti odpravi ploda in jo dopušča le po zdravniški izjavi, vendar močno poudarja odgovornost ploditve. Dokazuje tudi, da vzgajamo lastne otroke že s tem, kako sami živimo v mladosti, da izoblikujemo bodoči rod ne samo telesno, temveč tudi duševno in nravno. Roditelji morajo čutiti dušo otrok, ki je duša bodočih pokolenj. Nravno močan človek, ki nevarnost pozna, pa| se je zna z razsodnostjo obvarovati, je bil Masaryku vzor kreposti. Zato se je čudil, kako more cerkev postavljati za zgled nravnega človeka sv. Alojzija, ki se je čutil nravstveno tako šibkega. da je videl že v sami ženski naravi tolikšno nevarnost za svojo dušo, da celo lastne matere ni hotel pogledati zato, ker je bila ženska!
Dijaki sami so priznali, da je bil Masaryk edini, ki je na srednji in visoki šoli spoštljivo govoril o ženski. Drugi profesorji so jo omenjali le s prezirom, kateheti pa s poniževanjem. Svarili so fante pred dekleti, ker ogražajo njih čast in ovirajo rešitev njih duš. Masaryk je pa dvignil žensko tja, kamor sodi kot enakovreden človek.
To visoko pojmovanje ljubezni in razmerja do ženske je Masaryku v veliki meri pomoglo do' talko visoke etične rasti in do tako doslednega vztrajanja v boju za resnico in svobodo. Njegov zakon z Američanko Charly Garriguovo je bil vzoren primer življenjske zveze moža in žene. S ponosom, je priznaval, da so imele ženina pobožnost, resnicoljubnost in trdnost nanj velik vzgojni vpliv. V tej ženi je dobil Masaryk potrdilo svojih dobrih nazorov o ženski. Temu svojemu naziranju o ženski je dal dokončno obliko in stvarno vsebino v tisti temeljni točki demokratične češke ustave, ki daje enako državljansko vrednost moškemu in ženski in ki poudarja: «privilegijev spola ni».
Glavno življenjsko delo Masarykovo se je pa začelo, brž ko se je vnela svetovna vojna. Zavedal se je, da bo ta vojna klicala pred sodni stol tožnike in obtožence; zasužnjene, po demokraciji in svobodi stremeče male narode in stare absolutistične monarhične režime. Takrat je pobegnil iz Avstrije, se ustavljal po vseh večjih evropskih središčih in naposled tudi v Ameriki. Povsod je skupno s svojimi pristaši širil živahno propagando za pravico Čehoslovaikov do samostojne države, toda vedno v zvezi s pravico drugih narodov. Vzporedno s tem delom je pripravljal s svojimi sodelavci, zlasti z generalom Štefanikom in dr. Benešem ustroj bodoče države: armado, ustavo, gospodarske ustanove, ureditev socialnega skrbstva in vse, kar tvori ogrodje in daje življenjski mozeg modemi demokratični državi. In kako
Ne ljubezen do naroda, ampak šovinizem je sovražnik narodov in držav. Masaryk.
je Masaryk vse to pripravljal? Spet je bilo vse v skladu z njegovimi načeli: pravica zmaguje, samo strogo nravna sredstva zagotavljajo trajni uspeh, «podlaga državi je pravičnost, pravičnost je pa aritmetika ljubezni.»
Samostojnost češkoslovaškega naroda je začel pripravljati že pred vojno. Kot navdušen Slovan je prepotoval Rusijo, proučil njen narod in upravo, spisal o njej znamenito knjigo, a je že takralt uvidel, da ruski vodilni krogi nimajo resnične slike o potrebah manjših slovanskih narodov, in je že takrat obsodil carizem na smrt. V «Svetovni revoluciji* piše, kako težko mu je bilo govoriti zaveznikom o osvoboditvi malih narodov, dokler je vedel, da eden zaveznikov, caristična Rusija, ne želi demokracije in svobode. Po revoluciji je pa lahko1 rekel: Svobodna Rusija ima vso pravico, da oznanja osvobojonje Slovanov.» Seveda so za Rusijo napočili časi, ko se za vso1 to pravico ni utegnila zanimati. Komunizem, kakršen se je razodeval, ko je Masaryk pisal knjigo, ni ustrezali Masarykovim načelom o demokraciji, vendar ga ni pobijal in ni dovolil, tla bi se druge države vtikale v pre-uredbo Rusije, češ, Rusija si mora in si bo pomagala sama.
Mas a ry k je odslej osredotočil propagando za svoj os v oboj ovalni načrt na pridobivanje francoskega, angleškega in ameriškega javnega mnenja. S članki, predavanji in osebnimi stiki je seznanjal svet s politično- in kulturno zgodovino Čehoslovakov, s sociološkimi in nravstvenimi dokazi je prepričeval o krivični odvisnosti Čehov in drugih malih narodov od pruskega in habsburškega duha, ki že po osebni življenjski in politični zasnovi nima več mesta v novem demokratičnem času. Pri tem je Masaryk postavil na trdni nravni temelj tudi svojo propagando in politično pot, kajti Masary-kova praktična filozofija ne priznava razločka med politično in zasebno moralo. «Človek, ki laže in vara v političnem življenju, dela to tudi v zasebnem in obratno*, piše v «Svetov-ni revoluciji».
Masaryku ni demokracija samo državna in upravna oblika, ampak tudi življenjski in svetovni nazor. «Država in zakoni črpajo svojo avtoriteto iz občega priznanja nravnih načel in iz občega soglasja državljanov v najvažnejših življenjskih in svetovnih nazorih.* Zato je Masalryk že takrat, v tujini, delal vedno sporazumno z drugimi češkimi izseljenci in z rojaki v domovini. Spričo nemške in avstrijske cenzurne in vojaške čuječnosti je bila ta pot posebno težavna, toda neizprosni Mnsalrykov kategorični imperativ o dosledni demokraciji je mogel delati le s soglasjem naroda. Pa ne samo živega naroda, temveč tudi v skladu z ideali njegovih prednikov: «Moja načela in moj program so zrastli organsko iz naše zgodovine, vanjo sem se poglobil in dobil iz nje svoj politični in kulturni program.* Ko dokazuje, kako so češki književniki doživljali to ali ono kulturno vprašanje, se kot pravi demokrat z enakim uvaževanjem, sklicuje tudi na ženske in imenuje v vrsti pozitivnih pobomikov Husa, Hclčiekogn, PaInekega, llav-lička, Nerude, Mache, Čapka-Chochi tudi Karolino Svčtlo, Boženo Nemcovo, Terezo Novakovo. .. Masaryk ni nikoli govoril o ženskem vprašanju, vedno ga je spravljal v zvezo z drugimi splošnimi problemi, in žensko vprašanje mu je bilo tako le del občega kulturnega in socialnega vprašanja.
Masaryk je bil rojen filozof; vsak dogodek v lastnem in zunanjem življenju je premotril z razumom in čustvom ter si ustvaril važen zaključek kot filozofski kažipot za vsakdanje življenje. Vse njegovo delo v znanosti, politiki in tudi v domačem življenju je imelo isti smoter: «da osvetli glavo in ogreje srce.* Človek, narod, ki uravnava svoje življenje z jasnim razumom in čutečim srcem, si po Masarykovem zaključku ne more urediti življenja drugače kakor pod geslom demokracije, to se pravi tako, da pri-
znava) vsakemu človeku in vsaki skupini enakovrednost in enakopravnost, pa tudi enako odgovornost. Rod, ki je zrastel pod njegovim duhovnim vodstvom, se je že močino razločeval od drugih.
Na j popolnejši primer demokratične družine je bil Masarykov dom sam. Oba, mož in žena, stal gledala, da drug drugemu olajšata delo. Čeprav je imel on kot politik, pisatelj in profesor vedno dela čez glavo, je le dobil priliko, da je ženi kaj pomagal. Na Dunaju so ga znanci večkrat videli v Fratru, kako je prepel jaival otroka v vozičku. Večkrat so ga dobili, kako je v svoji sobi pisal, na kolenih pa imel otroka, da je ženo razbremenil. Prav tako dobrohotno je tudi žena mislila nanj. Na skupnih družinskih iz-prehodih je takoj opazila), kdaj se je mož poglobil v razmišljanje, in je poki icala otroke k sebi, da so šli z njo zadaj in niso motili filozofa. Z isto »preprostostjo je razpravljal z njo o najvažnejših problemih, uvaževal njeno sodbo in jo priznaval pred vsem svetom. V «Pogovorih» s Čapkom pravi: «... pomagala mi je v političnih bojih in v vsem mojem političnem delu. Le med vojno, v tujini, sem moral delati brez nje, toda vedel sem, da delani sporazumno z njo.» Ko se je po prevratu kot zmagovalec vrnil v Prago, se je še tisti večer po slavnostnem sprejemu sam tiho odpeljali v sanatorij, kjer je našel ženo kot živčno strto bolnico, jo nežno objel, pogledal v knjigo, ki je ležala pred njo, in našel v njej pismo, ki ji ga je bil pisal iz Amerike in v katerem ji je še kot sivolasi starici napisal najnežnejše besede ljubezni.
Ko sc je Masairyku gmotni položaj izboljšal in so si lahko vzeli služkinjo, je prišel v hišo nov član družine. Gospa je skrbela za njeno izobrazbo kakor za svoje otroke. Kadarkoli je zasledila v časnikih kaj zanjo, ji je nesla: «Natc, berite, boste imeli nekaj za življe.nje.» Služkinjo je jemala tudi s seboj na delavske shode, in kadar ni sama mogla iti, ji je morala služkinja podrobno poročati o vsem, kar je slišala. Iz Malsarykove hiše so odhajalo služkinje samo k poroki, in še potem so z otroki z zaupanjem hodile obiskovat dobro gospo.
Masaryk je nekoč kot poslanec prišel nai Dunaj in je prenočeval pri pesniku Macharju. Odpotovati je moral ponoči. Maeharjeva žena je namignila služkinji, naj mu nese 'težki kovčeg nai kolodvor. Pa je bila takoj spet doma. Na cesti ji je Masaryk vzel kovčeg in rekel: «Lahko greste z menoj na kolodvor, če hočete, ali kovčeg bom nosiI sam.»
Po Masarykovem mnenju sodi demokracija družinskega) duha k osnovnim pogojem srečnega življenja. Zato jo je često spajal z demokracijo v politiki.
Kakor je s pozitivnim rezultatom primerjal delo žene z moževim v družini, tako je delal tudi v javnem delu, v politiki in znanosti. Vsaka ženska ni rojena za gospodinjo, morda ima druge sposobnosti, katere mora uveljaviti. Demokracija ne vprašuje po spolu, ampak zgolj po sposobnosti. Po njegovih mislih more žensko vprašanje pravično rešiti edinole demokracija, ki vitli v njem del splošnega socialnega in človeškega problema. Zato pošilja Masarvk ženske v vse stranke, v vse delovne panoge, v vsa upravna in zakonodajna zastopstva, da delajo skupno z moškimi.
Masarvk je bil odličen vseučiliški profesor, imel je nešteto predavanj doma in v tujini, bil je neustrašen državni poslanec v dunajskem, parlamentu, ustanovil je novo politično stranko, zagovarjal je resnico v narodnih in političnih sporih tudi v primerih, ko je imel proti sebi večino zavednega
Ne zahtevaj, da si vselej prvi; dovolj je, če si drugi, tretji. Masarvk.
češkega izobraženstva in so ga imeli za izdajalca in plačanca; napisal je celo vrsto znastvenih del, toda vse to njegovo delovanje je doseglo vrhunce šele med vojno. Z izvojevanjem in ureditvijo češkoslovaške državne samostojnosti in s knjigo »Svetovna1 revolucija» si je zaslužil dva nesmrtna naslova: »genij naroda» in «tutičck». Kako drugače se to sliši kakor «ducc» in «Fuhrer». Z mečem in paragrafom vodita duce in Fiihrer pod devizo diktature in imperializma svojo armado v brezobziren boj za koristi svojih narodov, o katerih mislita, da sta po zgodovinskem pravu izbrana za vodnika in gospodarja svetaL Tatiček in genij naroda pa pod geslom demokracije z vseobsegajočim razumom prepričuje kulturni svet, tla pritiče Čeho-slovakom in vsakemu malemu narodu prirodua pravica do politične svobode, in z očetovsko previdnostjo in ljubeznijo dokazuje svojemu narodu, da mu je svoboda: potrebna zato, da bo mogel kot polnopraven član človeštva prispevati h kulturnemu in nravnemu dvigu vesoljnega sveta. V svoji »Svetovni revoluciji^ pravi: »Češko vprašanje sem razumel vedno kot svetovno vprašanje, zato sem neprestano primerjal zgodovino Češke z zgodovino Avstrije in Evrope. Vse moje časnikarsko in politično delo je imelo samo en smoter: naš narod tako rekoč spraviti v ustroj svetovne zgodovine in svetovne politike.* Zato je študiral toliko drugih jezikov, poznal podrobno vso njih kn jiževnost in tudi prepotoval večino držarv s takim podrobnim zanimanjem kakor domovino.
Saimo tiste, ki izpovedujejo svoje prepričanje v smislu italijanskega im-perijalizma, potrebuje fašistična Italija, in le čistokrvne Nemce potrebuje nacistična Nemčija. V demokratični Masarykovi državi je pa prostora za vsakogar, najsi bo kateregakoli svetovnega nazora, politične stranke, vere. spola, celo za narodne manjšine, vsakomur mora država pustiti svobodne roke, ako vodi njegova pot k skupnemu smotru: osrečiti domovino in človeštvo z nravstveno neoporečnimi sredstvi.
In veliki sodobni pisatelj Anglež Shaw je gotovo dobro premislil in vsestransko proučil Masarykovo delo in življenje, da je mogel izreči besede: «Ne mogel bi si misliti nikogar drugega na čelu združenih evropskih držav, ako bi se kdaj ustanovila taka unija, kakor češkoslovaškega predsednika Masaryka.»
Zoran Polič, Ljubljana:
Na delo!
Okolnost, da ni mogoče zadostiti najnujnejšim življenjskim potrebam posameznika, nas je privedla do tega, da> smo jeli iskati novih poti, ki naj bi nam pokazale drugo, pravičnejšo ureditev družbe, v kateri bi ne bilu večina podrejena neosebni sili dandanes vsemogočnega/ kapitala, temveč bi vzajemna ljubezen in priznanje pravice kot na j višjega zakona tvorila osnovo, na kateri bi lahko družba gradila svoj pravi, vsem zahtevam pravičnosti ustrezajoči red.
Vzgoja v duhu soeialno-etičnih načel in v okviru teli priznanje dela za osnovno merilo pravice do pridobivanja vseh dobrin in vse druge številne zahteve, ki jih postavljamo in zai katerih oživotvorjenje moramo zastaviti vse sile, so le skromen dol resničnih nalog, ki nas čakajo. Kako hočemo ozdraviti družbo in kako uresničiti velike načrte, če ostajamo le pri pisani besedi oziroma v besedni borbi z nasprotniki naših stremljenj, pri tem pa pozabljamo, da je delo ustvarilo sedanji družabni red in da mu edino delo lahko spet da drugo obliko.
Stopimo torej na stvarna tla in pokažimo, katko se dajo misli, nanizane v številnih člankih, praktično izvesti, in da so naše zahteve po novem družabnem redu utemeljene.
Ne sme nas premotiti in zadovoljiti ugotovitev, da je sokolstvo sposobno ozdraviti družbo in da to popolnoma ustreza osnovnim načelom, priznanim in upoštevanim od vseh, katerim čut za pravičnost v vzajemnem razmerju posameznikov še ni zamrl, temveč nam sme biti to le poziv k delu in izpod-buda v dneh omahovanja.
Kako si pai moremo prisvajati pravice, ki lahko pritičejo tudi drugim? Razloček je le ta, da imam,o mi že utrjene temelje, na katerih lahko brez strahu gradimo, medtem ko bodo morali vsi drugi — posamezniki ali skupine — ki bi si zastavili isto nalogo, najprej poiskati pravo osnovo, ki bo dovoljevala enak razmah, kakor nam ga dovoljuje večno živa Tyrševa misel.
Preozkogrudni bi torej bili, ako bi trdili, da bo samo in edino Sokol rešil problem, v katerega smo zašli v prevelikem spoštovanju namišljenih zakonov, ki naj bi smeli po neki samolastni pravici deliti človeško družbo v neenake razrede, z nadvlado številčno naj šibkejšega. Zakaj pod Sokolom pojmujemo dandanes združbo kot takšno in njene posamezne pripadnike. Nismo se pa še povzpeli do uresničenja zahteve, da bi moral vsakdo, kdor nosi to lepo ime, tudi živeti tako, kakor zahtevajo načela, ki jih je ob vstopu prostovoljno priznal. Nasprotno pa imamo dosti takšnih, ki zavestno ali nezavestno žive po zahtevah, utemeljenih v osnovnih zakonih pravega sokolskega življenja, četudi jih ne moremo šteti med svoje redno članstvo. Zato nam mora biti jasno, da ni odločilna edino vnanja pripadnost k določeni ideji, ampak zlasti življenje po njej in zanjo in da smo sicer poklicani, toda ne edino izvoljeni. Kakor hitro ne bomo več sposobni voditi, se moramo umakniti tistim, ki bodo bolj sposobni, da izvrše vse tisto, kar smo zbrali v lepih načrtih, ustvarjenih brez resnične volje do izvedbe.
Prva naša naloga — vzgoja v duhu pravih sokolskih načel — je toliko izvedljiva, kolikor so posamezniki, ki so zdaj na čelu mišega sokolstva, pripravljeni, da posvete ne samo svoje zunanje, temveč tudi notranje, duhovno življenje ideji, ki zahteva celega človeka in odklanja vsako polovičarstvo kot zavajanje v brezupno bodočnost, polno bridkih razočaranj in duhovne teme.
Vzporedno s to zahtevo gre zahteva po ublažitvi razrednih trenj s tem, da se ustvarijo znosnejši pogoji za življenje v sedanjem družabnem redu. Tu smo navedli borzo za delo, posvetovalnice, prenočišča, zadruge in drugo.
Veliki načrti, ki vzbujajo strah, ker se posameznik čuti preslaboten, da bi mogel pravilno zajeti in izvesti tako, kakor to zahtevata veljavni red in sokolska načela, katerim morajo* biti podrejena vsa naša) prizadevanja. Vsekakor bi bilo nesmiselno, ko bi zahtevali od posameznikov, da izvedejo vse načrte v celoti. Dostikrat zadostuje že prvi korak, morda samo namen, in že se pokažejo uspehi, ki jih zaradi nezaupanja vase in zaradi malodušnosti niti pričakovali nismo.
S tem pa nočemo poudarjati, da je dovolj že goli namen, temveč da zadostuje tisto, kar moreš storiti. Mogočnosti so vedno brezštevilne in tudi izumljivost posameznikov je tolikšna, da lahko skoraj vsakemu pripadniku pripisujemo sposobnost, da bo storil več, kakor zahteva od njega skromno določena naloga.
Človekoljubje in miroljubnost za vsako ceno nista istovetni. Masaryh.
Poigoj za us|>eh posameznikov je zlasti ta, da ne delajo velikanskih, le v sanjah izvedljivih načrtov, ampak da ostajajo kolikor mogoče stvarni in skromni.
Govorili smo o posredovalnicah za službe. Ali ni to izvedljivo že v okviru društva? In zadruge, zdravilišča, zimska oskrbovaliišča...? Vse to lahko pričnemo z najskromnejšimi sredstvi in v najmanjšem obsegu. Potrebna je le vera v uspeh in še prej vera v idejo, kateri hočemo posvetiti delo svojega življenja, ker je zdrava in čista, polna sile, ki navdušuje vse, katerim je bilo dano spoznati le obrise njenih globin.
Poziv k delu zato ne sme vzbuditi nevolje, temveč pravo tekmovanje med posamezniki in društvi, kdo bo izvršil pravilneje in več.
Skromna zadruga, ki jo je ustvarilo nekoliko posameznikov srednje-močnegai društva, bo ob pravilnem gospodarjenju kmalu razširila svoje delovanje v meddruštveno in župno področje. Skromna društvena borza za delo, katere naloga bo zlasti, da vzbudi pri domačih podjetnikih zavest, da je njih dolžnost zaposliti izpred vsega sobrate-Sokole, se bo po trdem delu kmalu razširila čez župo na Zvezo, kjer je edino pravo torišče zanjo, ker le izravnavanje medpokra j inskega stanja zaposlitve lahko ublaži hudo stisko dela, ki najbolj vpije po ozdravljenju družbe.
Še mnogo je naprav, ki lahko iz skromnih početkov rod e uspehe, kiO-kršne je pričakovalo le majhno število neomajno verujočih.
Ni pa s tem zanikana vrednost kateregakoli podviga najvišje ustanove, t. j. Zveze, temveč je samo mišljeno, da bo uspeh mogoč le tedaj, če se bodo vsi pripadniki posvetili naznačenemu delu in ne bodo prepuščali misli in dejanj le peščici ljudi, ki so trenutno na čelu sokolstva.
Zato pričnimo takoj s skromnim delom, ne po zahtevi Zveze, ampak iz lastnega nagiba, po lastnih načrtih (kolikor niso že določeni po nadrejeni edinici).
Lepa bodočnost je pred nami. Posvetimo se delu in z delom ustvarjajmo prave pogoje svobodnega življenja v svobodni družbi. To bodi naše geslo, to bodi geslo klicarjev Resnico in Pravice, ki budijo novo družbo, namenjeno svobodnemu, duhovnemu človeku.
M. Kovačič, Maribor:
Pregled jugoslov. sokolske književnosti
c) Spisi telovadno-strokovne vsebine.
Spisov telovadno-strokovne vsebine je izšlo po zedinjenju jugoslovanskega sokolstva že lepo število. Vendar naletimo, če jih pregledamo, vsak čas na občutne vrzeli, za katerih izpolnitev bo treba še dolgih let.
Splošen oris sokolskega telovadnega sestava je podal br. Dragutin Šulce s knjigo «Sustav sokolske telovežbe Dra Miroslava lyrša» (Zagreb, 1922). ki je doživela leta 1933. drugo izdajo. Zelo lepo in pregledno razlago sestava sta podala brata dr. Ljudevit Pivko in Adolf Schaup z delom «Telo-vadba», ki je izhajalo v letih 1920.—1923. pri Slovenski šolski matici v Ljubljani. Brat Bogdan Spernjak je — menda za potrebe pripravnikov za vaditeljske izkušnje — izdal leta 1933. v Beogradu c Sokolski sustav telovežbe Dra M. Tyrša», kateremu je dodal tisto leto potem še «Pregled strani h sustava telesne kulture*.
Nujno potrebni pouk o načinu, kako je treba v obče voditi telovadbo, nahajata vaditelj in vaditeljica v dr. Ljudevita Pivka «Kratki metodiki telovadbe* (Maribor, 1921). Snov za pripravo na telovadne ure v splošnem jima nudi tudi knjižica «Neiscrpiva grada za pripravil sokolskih prednja-ka*, ki jo je izdal dr. Janko Bedekovič (Sušak, 1928). Strokovno znanje jima more dati ali pomnožiti br. Rafaelal Bana (ponatisk iz vaditeljskega lista «Soko») «Yežbačevo temeljno znanje — Proste vežbe, poskoči, različnosti, otpori* (Ljubljana, 1936). Razlago redovnih vaj prinaša knjižica «Strojevne vežbe», ki je izšla kmalu po zedinjenju jugoslovanskega sokol-kolstva izpod peresa br. Dragutina Šulceja kot I. snopič (menda pri JSS na novo ustanovljene, po II. snopiču pa ne več nadaljevane) «Prednjačke knjižnice*. Po vsej priliki je naklada te knjižice pošla in je zato isto nalogo ponovno izvršil br. Stane Trček v knjižici «Redovne vaje» in nje srbskohrva.tski izdaji «Strojevne vežbe».
Pomožna dela za telovadbo na orodju in z orodjem so:
Rafael Ban: «Uvod u vežbanje na spravama — članovi i muški nara-štaj» (Ljubljana, 1933),
Joža Trdinova — Elza Skalarjeva: «Vaje na orodju za članice in ženski naraščaj* (Ljubljana),
Provaznikova-Skalarjeva-Trdinova-Šulce: «Yežbe na spravama za članice i ženski naraštaj»,
Pexai-Bajželj: «Vaje na bradlji* (Ljubljana, 1920),
Dr. J. Bedekovič-Dragutin Sulce: «Vježbe na konju za dake, naraštaj i Sokolove* (Zagreb. 1925),
Dr. J. Bedekovič-Dragutin Šulce: cVježbe na konju za učenice, nara-štajke i Sokolice* (Zagreb, 1925),
Pergl-Kovačevič-Kvapil: «Penjala, lestve, greda, uteži, čunjevi, stalci, otpori, konopac, skok u visinu, razjiolikosti za vodnike naraštaja* (Osijek, 1929),
Milada Mala-Doka Ilič: « Vežbanje na gredi* (Beograd, 1923),
Dr. Ljud. Pivko: »Plezanje* (Maribor, 1921),
Adolf Schaup: «Prosti skoki* (Maribor, 1920),
Dragutin Šulce: «Vježbe s čunjevima*, «Vežbe kopljem* (Novi Sad, 1923),
Dr. Jindra Vaniček-Drag. Šulce: < Mače vanj e dugom palicom* (Zagreb, 1925).
Razne panoge telovadbe brez orodja obravnavajo knjižice:
Dr. Jindra Vaniček-Drag. Šulce: «Šakanje» (Zagreb, 1920),
Bojan Dreni k: »Pestenje in borjenje* (Ljubljana),
Dr. Alfred Pihler: «Ritmičko vežbanje* in istega pisatelja «Plesni ili kičeni korači*.
Navodilai za telovadbo po vrstah nahajamo v knjižici «Vežbe u odele-njima za muški naraštaj i članove srednjeg i nižeg odeljenja i početnike* (Novi Sad, 1933), ki jo je napisal odlični češki strokovnjak br. Franta Erben in ki jo je prevedel na srbskohrvatski jezik br. Dorde Stepanov.
Pomembna panoga telovadbe, zlasti mladinske, so telovadne igre. Že pred svetovno vojno je br. dr. Franjo Bučar izdal za telovadno panogo poučno in zelo porabilo knjigo «lgre zai društva i škole», ki je doživela leta 1925. (v Zagrebu) tretjo' izpopolnjeno in povečano izdajo. Njemu je sledil br. Dragutin Šulce in izdal kot II. snoipič prej omenjene »Prednjačile knjižnice* svoje clgre*. Približno ob istem času so začele ponovno izhajati
br. dr. Ljudevita Pivka «Telovadne igre», katerih I. in II. snopič staj bila v svoji prvi izdaji izšla že pred svetovno vojno; te Pivkove publikacije so:
«Telovadne igre, 1. dcl» — II. izdaja (Maribor, 1921), «Telovadile igre, II. del. Lučalne igre z žogo» — Druga popravljena izdaja (Maribor, 1922) in pa «Telovad,no igre, III. del. Odbijalne igre z majhno žogo» (Ljubljana, 1920). fem zbirkam je pridružil br. Anton Brazdil svoje tCimnastičkc igre» (Beograd, 1922), ki so dosegle do leta 1933. že VIT. izdajo kot «Gimna-stičke igre za škole, društva i vojsku». V zadnjih letih je izbiro iger povečal še br. Ivan Lavrenčič s knjižico «Igre in raznoterosti» (Maribor).
(Dalje prihodnjič.)
S. T.:
Grehi
Pod tem naslovom smo izpregovorili v lanski 10. številki o nekaterih razvadah in grdih navadah, ki bi bilo brez njih v naših telovadnicah, na telovadiščih in spldh v sokolski druščini dosti lepše, skoraj tako, kakor bi moralo biti. T akrat pa še zdaleč nismo našteli vsega.
Pomlad prihaja. Iznova nas bo zvabilo nedeljo za nedeljo na planjave, na hribe in v gozdove. Za človeku, ki je priklenjen ves teden na zaprt prostor, je dan, ki ga preživi v prirodi, res praznik. Povečano življenje in močno doživljanje narave se očitujeta v prešerni volji. Prav o tem pa bi hoteli reči eno.
So ljudje, ki jim je bivanje v prirodi molitev. Hodijo najrajši sami, ker druščina moti pobožnost, ki z njo doživljajo Neizrekljivo? Z zavzetostjo srkajo vase podobo drevesa, cvetke, gozdai, modrikastega obrisa daljnega gorovja, razlito zlato vedrega dne. Tako močni so ti dojmi, da jih ne poza-bij o leta in leta; znamenja so v njih življenju, ki se nanje ozirajo, kakor se oziramo po gričih ob poti za seboj. Tak človek ni nikdar slab, zato je treba rast te čustvenosti za vse naravno podpirati. Saj smo prepričani, da je duhovni temelj, ki na njem šele lahko zgradimo zavestno sokolstvo; brez pristnega čuta za vse prirodno tudi njega ni. V vsakem izmed nas je več ali manj te pobožnosti za naravo.
'hoda naše delo, tudi izleti, je delo v skupnosti. V druščini je pa človek drugačen, kakor kadar je sam. Ni blažeče samote, iskre dobre volje skačejo od tovariša na tovariša, od tovarišice na tovarišico kakor električni tok, ojačujoče same sebe. Vedra volja se kmalu razleze v prešernost, pre-šernost v hrupno veselost, ta pa le prevečkrat v razdivjanost. Preveč je dandanes zunaj družb na tej zadnji stopnji veselosti; najlepše kote naše očetnjave omadežujejo s svojo prisotnostjo, kakor pelin ti zagrenijo dan, če si se z njimi srečal. Zlasti v nekih predelih sc je vsa grda «družabnost» mest in gostiln preselila v prirodo. Seve tisti, ki sam sodeluje v takem «ve-selju», ne čuti neprimernosti. Smo pač sami sebi najslabši sodniki.
Žalosti nas, da so premarsikaterikrat prav zoprne tudi sokolske druščine. Ni ga, ki bi postrani gledal vedro veselost, bratske šale in poskočnost, saj so izraz sreče. Toda v vsem mora biti mera.
Težko je časih reči, kaj je še dovoljeno, kaj ne več. Treba je kajpa vedeti za najosnovnejša pravila, ki veljajo v človeški družbi, vendar spodoben človek natanko čuti, do kam sme. Čut je zanesljivejši ko vednost, čut za spodobno vedenje je pa v življenju posameznika nekaj zelo
pomembnega. Kakor vsak čut, si tudi tega z vajo, s pozornostjo 1 ali k o izbi-strimo. Prizadevajmo si to in izboljšali bomo človeka v sebi. Spominjam se, kaiko sem na lastnem telesu doživel čut za spodobnost ter tisto tisočletja staro modrost: si duo faciunt idem, 11011 ost idcm — če delata dva isto, ni isto.
Tista leta po vojski je bilo v našem društvu živo. Pridno smo telovadili, po telovadbi smo si pa radi privoščili kaj zabavnegaL Tako smo bili nekaj časa «usekani» na rvanje. Med nami je bil brat, ki mu v moči ni bil nihče kos. Največje veselje nam je bilo, če se nas je cela kopica spravila nanj. Napadenec se nas je otepal z vso silo, toda vedno z vprav nežno obzirnostjo, ki skoraj zmeraj krasi silne ljudi. Če te je odrinil, te ni treščil, če te je prijel, se sicer nisi mogel več ganiti, toda bolelo ni. Bil je pa še drug brat, takisto močan. Nismo ga pa kdovekaj marali, ker se je iz drugih vedno strupeno norčeval in ker je bil v igri — surov. Če si se ga lotil, si moral biti pripravljen, da te brezobzirno sune ali da te izpodbije brez pomisleka na trdi parket. Za vse življenje sta sc mi vtisnili podobi obeh bratov: pri vsej silovitosti brambe oni obziren, ta surov. Najočitnejši izraz dveh značajev: bratskega in presebičnega.
Še bolj ko v telovadnici se očitujeta obe plati človeške narave zunaj v prirodi, kjer smo bolj prosti. Vendar spodoben človek — in kdo bi to ne hotel biti v očeh drugih? — zatajuje tudi tu svojo manjvredno plat, ne pusti, da bi se razplamtela njegova vedrost do stopnje, ki je drugim v nadlego, zakaj tem smo dolžni obzirnost, sokolstvu pa varovanje ugleda.
Kadarkoli postanemo v vlaku, v gostilni, na cesti in drugod preglasni, vedno pomislimo, ali ni to morda drugim zoprno. Vedimo, da se izprevrže veselo zbadanje in pripovedovanje sčasoma v neumno čvekanje, kajti duhovitost se hitro posuši; zato ne govorimo samo zato, da govorimo.
Hipoma izgubiš pri drugih, ki si jim morda na oči všeč, veljavo, če beliš pripovedovanje s kletvicami. Še zoprnejše ko domače so tuje. Čudno te presune, če se n. pr. čedno oblečenemu dekletu všečnega videza, na oči dobro vzgojenemu, usipajo iz nepremišljenih ust pri vsaki drugi besedi «madonc> in «madonce». Precej je po dobrem mišljenju, ki si ga je ustvarilo o njej oko. Ali ni škoda, da se je (morda po krivici) omadeževala z eno samo nespametno besedo? Prav isto velja kajpada za fanta in moža.
V sokolski druščini se mora ob taki priliki pokazati vodnikova roka: rahla, ne pozornost tujih vzbujajoča beseda, opominjajoč pogled. Saj navadno ni hujšega, ko da se prizadeti ne zaveda) izgovorjenega; če ima navadno človeško pamet, ti bo za opozorilo hvaležen. Vodnik, ki ne pazi na take reči, ni vodnik. Pri otrocih je vedno treba misliti tudi na to, da največkrat ne poznajo pravega pomena kletve. Kako naj razumejo 11. pr. že čisto udomačeno «jebenti» (ki imamo od nje že glagol «bentiti» v pomenu robantiti, preklinjati) ali tisto vojaško poprevratno «zajebavati» (v pomenu sitnariti, ujedati, mrcvariti koga). Skoraj ne dobiš fantička, ki bi ju ne uporabljal, pa vendar pomenita v srbohrvaščini najogabnejšo kletev. Otroku je treba na vsak način dopovedati, da je ta in ta beseda nespodobna. Če večkraten opomin ne zaleže, se — vsaj jaz — ne ustrašim klofute.
Demokracija odklanja diktatorski absolutizem, ki je isto kakor cerkveni in monarhični absolutizem.	Masaryk.
Druga nemarna napaka posebno mestne mladine, pa tudi odraslih je ta, da ne morejo razumeti, da moramo hoditi po potih in stezah, ne pa po travnikih in njivah. Nimajo občutku, da so storili škodo, če izgazijo v bujno travo meter široko gaz, češ, saj je travnik velik, trava pa tako (»oceni in ji to tako ne škodi. Toda trava, ki jo potepta 20—30 ljudi, je uničena. Morda stvarna škoda res ni velika, vendar pomislite, da kmetovalca, kakor vsakega človeka, boli in togoti, če se nam njegov pridelek, ki se je zanj potil, nič ne smili. Ni mu toliko za resnično škodio, žali ga pa, da mu brezmiselno uničujemo stvar, ki mu je ljuba. Pomnimo: Nič ne zraste brez človekove pridnosti in skrbi, zato spoštujmo vsako še tako neznatno stvar!
Jeseni in spomladi pazite, da ne zamenjate v svoji neizkušenosti mladega žita z ničvredno travo. Njiva s pravkar vzklilim žitom se zdi nevajenemu očesu, kakor da bi bila le opuščena!. Sadje pustimo na miru. Trgati ga brez dovoljenja lastnika ni junaštvo, ampak pobalinstvo, kmetu pa po neumnem prizadevamo jezo.
Če hočemo od ljudi karkoli imeti — čislano' je zlasti mleko — se z njim prijazno domenimo. Pri tem se ne vedimo «domače», t. j. pretirano glasno, kakor mislimo, da se vede kmečki človek. Naše ljudstvo je mirno in bolj pristno olikano kak o r p o prečni « m e š č a n i»; z redkimi izjemami je tudi prijazno. Neprijazno ali celo sovražno je le tam, kjer so ga storile pogostne slabe skušnje z vsiljivimi in teličkastimi «izletniki» nezaupljivega. Tudi (»roti kmetu se vedimo prav tako, kakor proti vsakemu človeku: prijazno in neprisiljeno.
Če pri hiši za kinih, sadje, mleko in podobno nečejo nič vzeti — tudi to ni redko — je ne odpihaj ves žareč od veselja, da si nekaj «prihranil», temveč podari primeren znesek domačim otrokom. S tem se prikupiš odraslim, malim pa pripraviš ljub doživljaj, ki ga morda vse življenje ne pozabijo. Kos sladkarijo ali pomaranča — mestni imamo skoraj vedno kaj takega s seboj — zaipusti morda še lepši spomin.
Poglavje zase so gostilne. To vemo. da ni pametno, če uživamo na pohodu alkohol v kakršnikoli obliki, ker že neznatne količine prav občutno znižajo telesno zmogljivost; «noge postanejo težke». Opozorili bi rajši na grdo razvado, da izvlečemo v gostilni lastne zaloge iz oprtnika, k temu pa naročimo čaj ali celo le pol litra — studenčnice. Takšno vedenje je že nesramno in skrajno žaljivo1. Gostilna ni javen prostor v tem pomenu, da sme ondi vsak početi, kar se mu ljubi, in celo zahtevati usluge zastonj, marveč je lastnina zasebnika, ki ti jo* prepušča za plačilo.
Zato stopi v gostilno le, če res moraš. Če ti je žal denarja, potem moraš pač strpeti brez nje. Ako si pa stopil vanjo, vedi, da ne moreš sedeti pri prazni mizi. Če si lačen, naroči jed pri gostilničarju, ne spodobi se pa, da izvlečeš svoje reči. Komur se denar smili, naj se naje zunaj. Použiti svojo zalogo smeš le tam, kjer ne prodajajo jedil — po vaških gostilnah je to dostikrat navada — in v planinskih kočah, kjer s tem računajo in plačaš posebno vstopnino. Ali bi n. pr. v imenitni restavraciji odprl oprtnik? Za-trda bi tega ne storil; če bi se pa izpozalbil, bodi prepričan, da bi te pri tej priči vljudno postavili pod kaj). Zakaj bi bil zatorej bolj brezobziren do vaškega krčmarja in zakaj bi dražil njegovo potrpežljivost! Torej: kdor stiska denar, naj ne hodi v gostilno, ampak naj se zadovolji s tem, kar ima s seboj. Varčnost je prikupna lastnost, vendar se mora vzdrževati z lastil o skromnostjo, z utesn jenj e mi lastnih p o t r e b. n e p a z
brezobzirnim izkoriščanjem drugih. To pa1 delaš, če sediš v gostilni zastonj, povrhu pa dražiš lastnika s svojimi dobrotami, razvlečenimi po vsej mizi. Naj te ne moti, da se tako hudo pregrešijo zoper spodobnost tudi ljudje, ki so sicer videti zelo spodobni. Obleka pa še ni človek. Čedno obleko si lahko vsak kupi. oliko si pa moraš skrbno pridobiti. In je pač v človeški naravi, da tisti s šibko, prazno n o t r aj n j o s t j o precenjuje vnanjost ali celo nič drugega ne pozna. Navsezadnje je pa tudi med «boljšimi» ljudmi premnogo puhlih narav, ki pa seve ne morejo biti vzor.
Za počivališče naj poišče vodnik druščini tak kraj, kjer sc ne dela škoda. Ni treba, da je ta počitek takšen, da se še po mesecih poznajo sledovi. Vodnik naj skrbi, da se prostor ne potepta daleč naokrog, da se papir, olupki in lupine pred odhodom pospravijo.
Če že moraimo kdaj narediti kaj škode, so domenimo z lastnikom za odškodnino. Deset, dvajset dinarjev za pomendrano travo vse uredi in umiri. Večja družba ta denar brez težave zloži. Tako je pravično in sokolsko, vse drugo je pobalinsko.
Sokolska druščina naj bi se ločila) od drugih tudi po tem, da na pohodu ne vpije, ne tuli in ne rjovi. Odkar smo (vajeni od nekdaj) z iskrenim navdušenjem za »vzorno nemško umetnost» videli nekaj neverjetno neumnih nemških «alpinskih» filmov, smo šele spoznali, kako kmetavzarsko in neolikano je naše domače vriskanje. Kako vse drugače, plemenitejše zna to Lojze Trenker, vzornik našega mladega planinarskega rodu. In tako ob nedeljah skoraj ne dobiš kotička v naši deželi, kjer bi te ne zasledovalo tisto zoprno trenkersko «ii—ii—ii—i—i—o—o» ali podobno. Za nas, ki imamo svoje domače vriskanje, je tisto nemško nepristno, zato nelepo, za večino ljudi pa tud i prava nadlega.
Če pojemo, pojmo domače jugoslovanske ali slovenske, ne pa poulične, velemestne, vedno zoprno poltene in neokusne, plehke enodnevnice iz zakotnih kavarn in kinematografov. Žalostno je, da mladi rod ne zna več peti. Mnogo so tega kriva pevska društva in glasbeniki, ki se ukvarjajo skoraj samo še z neprirodno («umotno») glasbo. Dovolj značilno je, da je skoraj ni več pesmi, ki bi ponarodela; saj jih pa tudi ne zna nihče več zlagati ali mu je pa tako petje premalo. Na pohodu je prilika, da se napo-jeino; pripraviti se je pa treba v telovadnici; sokolske pesmarice nudijo zadosti tvarine.
Zadnja leta vidimo na sokolskih zborih, sestankih, izletih, v telovadnicah itd. čedalje pogosteje — poslikano ženske obraze, «češnjeva usteca». Kdo ve. ali takale sestra vobče kaj misli, ko popravlja izdelek prirode? Ve, da hoče mikavno učinkovati, toda ali tudi ve. da je pri veliki večini ljudi uspeli njenega prizadevanja prav nasproten? Za sokolsko delo je to čičkanje in «olepšalvanje» docela nepotrebno, saj se zbiramo le k delu. Tu bogme ni ne časa in tudi ne primeren kraj za očaran je drugega spola. To je eno. Drugo pa je nepobitna resnica, da barvanje niža ugled v tujih očeh. Že pretiratna skrbnost in gizdavost v obleki in vedenju sta pri moškem in pri ženski zoprni, smešni; vedno in povsod sta veljali za izraz nerazumnosti, za neplemenito. Gizdalinstvo je bilo v vseh časih torišče nespametnikov in neizobražencev. Barvanje je gizdalinstvo najnižje vrste ter kot množestveni pojav nedvomno izraz posurove-losti življenja, izraz propadanja.
Dekletu se ni treba barvati, ker jo dela mikavno mladost. Rajši skrbite s telovadbo za sveže, prožno telo. Starejše ž e n s k e, zlasti ma-
tere, sc ne bodo barvale, ker bi bilo zanje dvakrat smešno. Prvič je taka avšasta mati svojim otrokom skrajno slab zgled in zato nemogoča vzgojiteljica, drugič je ni bolj revne prikazni ko dozorel človek, ki ga je strah svoje zrelosti, pa jo izkuša z umetnimi pomočki prikriti. Prikriva jo, toda prikrije je ne. Lak in rdečilo ti ne vrneta! niti enega samega dneva. Močno poudarjene barve navadno kazijo obraz, nikar da bi ga lepšale. Nepotvorjen obraz je vedno enota, ki se njegovi deli med seboj skladajo in je zato vsak obraz, tudi najgrši, po svoje lep. Umetno barvanje to prirodno skladnost razdore. Zelo, zelo malo je obrazov, ki bi se jim podale Imrvane ustnice. Lakiranje in barvanje vsega obraza, britje obrvi in slikanje je pa pačenje, ki o njem niti ne govorimo.
Vsak fant, vsak mož, pa tudi vsaka razumna ženska doživi v našem času dostikrat tole: spoznaš dekleta; pojav prikupen; ni lepotica, toda obraz pameten, vedenje umerjeno, izkratkai, človek, ki bi mu laliko popolnoma zaupal. Neki dan pa ko strel: tista, ki ti je bila na vse plati všeč, ima kričeče pobarvane ustnice. Prvo, kar ti šine v glavo: koza. Kakor bi odrezal, je konec zaupanja: vidiš, da je značaj tvoje znanke v bistvu avšast, da ni razumna. Prijateljske vezi, ki so se začele spletati med vama, se ne utrdijo; kaj kmalu sc pretrgajo. Veliko škodo imata od tega oba kot človeka, še večjo ima združba, kakršna je naša, ki temeljita njen uspeh in pomen na najtrdnejšem prijateljstvu, na bratstvu. To je mogoče le, če brata in sestro ljubimo, ljubezen je pa tem večja, čim popolnejši je tisti, ki ga ljubimo. Znamenje popolnosti gotovo ni, če se očituje prevelika skrb za zunanjost, še matnj seveda, če uporabljamo za svojo lepoto nepristna sredstva: barve in mazila. Pristna sredstva so za človeka telovadba in plemenito duševno življenje. To dvoje ti pritisne na telo in obraz znamenje prave lepote.
Za tisto, ki le malo misli in ki hoče biti človek, je to, kar smo povedali, dovolj, tista pa, ki rajši naseda reklami o čarobni pomlajajoči sili raznih lepotilnih sredstev, naj jih kar uporabljal, toda naj gre od nas; za sokolsko druščino ni.
Opozorili smo na nelepe razvade. Vsi smo sad svoje dobe, splošni so ti grehi, zato so nam v krvi. Ne bomo jih do zadnjega iztrebili. Izkušajmo p a vsaj, da s o k o 1 s k e d r u š č i n e ne bodo v njih prednjas čile, marveč da bodo zadnje. Že s tem bomo opravili ogromno vzgojno delo.
Vodniki in vodnico, vi morate za to skrbeti!
Ciril Velepič, Ljubljana:
Sokolska konjenica
Oprema konju 111 načini jahanja.
Velika večinai ljudi, ki ima slučajno ali vsak dan opraviti z jahalnimi ali pa z vprežnimi konji, uporablja za konjsko opremo in za razne načine jahanja še vedno vse polno tujk ali popačenk, čeprav ima naš jezik tudi za to panogo obilo lepih in razumljivih domačih izrazov in imen.
Za jahanje in nego konja potrebuje jahač sedlo, uzdo in pribor. Konja osedlamo bodisi z lahkim sedlom (ne s prične) ali pa z opre m-1 j enim sedlom (ne z bok sedlom), ki ga pritrdimo na konja z zgornjim in spodnjim p od p rogom, s podpornico ali celo po-d-
prsnico (ne s kolonom). Na obeh straneh sedlu visita na stre menicah d e s ji o in levo streme (ne štajgbigel, pa tudi ne uzengije).
Uzda je v zvezi z rokami jahača z vajeti, z rokami vozača pa z Vojkami, z žvalo z žva Iškimi vajeti, z brzdo z brzd ni mi vajeti. Oba konca brzde veže pod brado podbradnica ali ž val ni ca (ne kinketna ali čampara). O g lavne jermene imenujemo po delih glaive, čez katere gredo ali katere vežejo: tilni, čelni, nosni, lični in g o 11 n i jermen.
Nega konja zahteva poseben konjski pribor. Da se žival prehitro ne ohladi, jo pokrijemo s k o n j s k o odej o, vodimo jo na povodcu, napajamo jo z napajalnikom ali i vedrom, v platneno vrečo (ne v kofo) nasipamo oves ali pa prenašamo v njej vodo, čistimo jo s k rta-čo, ki jo otresemo s česalu i kom (ne s oešagijo).
Prisilna sredstva v rokah jahača so brzdne vajeti in bič, na škornjih pa ostroge (ne sporne ali mamuze).
Načine jahanja razločujemo glede na izurjenost jahača, potem glede na prostor, hitrost in število.
Vsak začetnik okusi vse sladkosti novinca pri jahanju n a p ovo d cu (ne na lonži). Kakor hitro dobi jia konju malo občutka ravnovesja in si kolikor toliko ustali držo ali gibanje telesa, preide v šolsko jahanje, kjer se za poprečnega jahača konča splošna izobrazba, ko se pravo strokovno jahanje lahko doseže le v višjem, dovršenem ali klasičnem jahanj u.
Po prostoru in načinu se loči jahanje v jahanje v pokriti in odprti j a h a 1 n i c i (ne maneži), v pol j u b 11 o j a h a n j e, v j a h a n j e po p o-k raji ni ali čez drn in s trn (ne terensko), v lovsko jahanje, v r a j a 1 n o j a h a 11 j e (pri javnih telovadbah), v tekmovalno j a -h a n j e (pri dirkah) in v s k a k a n j e, kjer se šele prav pokažeta vsa sposobnost in gibčnost konja in jahača.
Naravni hitrosti konja sta hod, miren ali hiter, in skokot. (ne galop), kratek ali dolg. umetna ali priučena brzina konja je pa dir (ne trab ali kas), kratek ali dolg.
Glede na število jahamo lahko posamič ali pa v skupini (skupi 11 s k o jahanje).
V to kratko izrazje sem vzel samo najpotrebnejše izraze, ki sc pri sokolski konjenici največkrat potrebujejo, medtem ko sem podrobnosti pri sedlu in nekatere druge malenkosti namenoma izpustil.
Za navidezno nepokorščino živali ne uporabljaj nikdar sile in tujih psovk, pa tudi ne domačih, temveč mirno poišči napako v s v o j c m ne z 11 a n j u in ravnanj u. Žival se ti bo voljno in z vese-ljem pokorila, če boš ravnal 7. njo kakor z živim bitjem, ki ima dušo, kakor s prijateljem in dostikrat tudi tovarišem v življenju.
RAZNO
V KRONIKO
Br. Macanovič pripoveduje v svojem poročilu o smučarskih tekmah SSS v Sok. glasniku z dne 15. februarja t. 1.:
«IJ poslednji čas, pred odluzak takmi-čarn, došlo je do poteškoča. Naime, Me-
dunarodni smučarski savez. (kratica: FIS) iznenada je naredio, da se strogo prinie-njuje ono pravilo FIS-e, koje kaže, da se takmičarima upisanima u narodnom smu-čarskom savezu zabranjuje učestvovanje na utakmicama, koje ne prireduju člano-
vi FIS-e. To praktički znači, da Jugoslo-venski zimski sportski savez mora zabra-niti onim sokolskim takmičarima, koji sn ujedno i članovi nekog smučarskog kluba, da podu na sokolsko zimske slctsko igre o. g. u Visoke Tatre, jer ih ne pri-reduje elan FIS-e! Suma dvu dana pre odlaska naših takmičara u češkoslovačku izazvala je FIS kod nas ni od kog-a že-ljenu miučnu nepriliku, u kojoj bi na pr-vom mestu bila pogodena vrednost i ugled nacije, s posledicom neželjenih i nepotrebnih sukoba sportskog i sokolskog saveza. S r e č o m s u vode 11 a š e g smučarskog športa s h v a t i 1 i bolje od Medunurodnog saveza, da. pristopanje ogromne sokolske organizacije sustavnom gajenju smučarstva i smučarskih takmičenja znači golemu pomoč smučarskom športu uopšte, p a s u n a -šli načina, da t a k 111 i č a r i S K J podu u Visoke Tatre.*
Pravo razumevanje športnega vodstva pa kuže tole poročilo «Slovenskega Naroda z dne 18. februarja t. 1. (slovenščina je poročevalčeva):
»Včeraj je eksekutiva JZSS obravnavala važna vprašanja, zlasti vprašanje udeležbe tekmovalcev JZSS na sokolskih prireditvah v Tatrah. Mednarodna vrhovna zimskošportna instanca FIS je poslala vsemi svojim podrejenim članicam in tudi JZSS dopis, v katerem jih je opozorila, da člani, verificirani pri zimskošportnih organizacijah, včlanjenih pri FTS-i, ne smejo tekmovati na prireditvah organizacij, ki niso včlanjene pri FIS-i. O tem sklepu je JZSS pravočasno obvestil Savez Sokola kraljevine Jugoslavije in ga tudi opozoril, da bodo tekmovalci v primeru starta nosili vse posledice.
Ker pa so Sokoli kljub prepovedi JZSS startali na Češkoslovaškem, je bila naša vrhovna zimskošportna instanca prisiljena izvajati sklep. Na snočnji seji eksekutive je bilo sklenjeno, da dobe vsi Sokoli, ki so obenem člani JZSS in so se udeležili tekem v Tatrah leto dni p r e p o v e -<1 i starta. Prizadetih bo več naših znanih mednarodnih in sokolskih tekmovalcev, tako državni prvak Gregor Klančnik in njegov brat Lojze, Lovro Ženiva, Urbar, Kavčič, Cvišenberger in drugi.
JZSS je bil prisiljen k tem radikalnim ukrepom. Upoštevati je namreč treba, da je baš zasluga JZSS, da se je pri nas sinu-čurstvo razvilo v taki meri in doseglo mednarodno višino, saj je s sistematskim delom, s stalnimi treningi pod vodstvom inozemskih strokovnjakov doma in na tujem v dolgih letih vzgojil kader mednarodnih tekmovalcev. Razumljivo je, d a si JZSS lasti prvenstveno pravico odločati, da so njegovi člani v pfvi vrsti pod reje 11'i njemu in se m o r a j o p o koriti njegovim sklep o. 111 in šele nato s k 1 e p o 1111 drugih organizacij, kar se tiče zimskega športa. Gre za bitne interese JZSS in treba bo res razčistiti odnošaje med njim in SKJ.s
Sokolstvo je živelo z JZSZ od ieta 1929. do 1935. po posebnem sporazumu, ki smo ga pa bili tisto leto odpovedali, ker ni bilo nobene potrebe po njem.
Ko je prešlo zvezno načelništvo v Beograd, so smatrali nekateri bratje za neogibno, da sklenejo z JZSZ nov sporazum; in so ga sklenili ter se popolnoma podali JZSZ (saj sc morajo naša društva pri njej včlaniti zato, da — smejo plačevati članarino; druge koristi nimajo). Morda bo ta primer »sporazumnega* dela toliko močan, da bodo spoznali, kako slabo je, če ima kdo dva gospodarja.
Sporazum z JZSZ naj se pretrga, ker ga nič ne potrebujemo.
ODLIKOVANJE ČLANOV STRELSKIH ODSEKOV SKJ Z VOJAŠKO KOLAJNO ZA DOBREGA STRELCA.
Na prošnjo Zveze SKJ je bilo s krulje-vim ukazom odrejeno, da dobe člani strelskih odsekov SKJ pri strelskih tek-mak — kakor vojaki -— kolajno za dobrega strelca. Kdor bi pa že imel to kolajno, dobi palmovo vejico. Kolajna zu dobrega strelca se nosi na traku v državnih barvah ves čas službovanja v kadru in v rezervi, in sicer na levi strani prsi tako, da pride spodnji rob kolajne v višino drugega gumba. Podrobni pogoji, ki jih bo sestavilo vojno ministrstvo, bodo objavljeni v Sokolskem glasniku.
V strelskem odseku Zveze SKJ se tudi izdeluje pravilnik zu sokolske strelske tekme, ki bo v najkrajšem času objavljen.
Diktatura je dopustna in potrebna le kot prehodni režim v revoluciji, dokler se vse ne uredi.	Masaryk.
STOLE vrtne, za dvorane, kino-fotelje nudi po zelo ugodnih P°S°Jtk tvrdka
IVAN FAJDIGA, stolarna, SODRAŽICA
SUKNO ZA SOKOLSKE KROJE po din 90- in 100 -
kakor tudi sukno za vsa oblačila si nabavite v
prodaialniTEOKAROVI Č V
EDO PERŽB3 liga, p
CRUH
Knjiga se naroča pri založbi
„ E V A L I T
duhovi satif
o razmerah v naši alpi-nistiki, o naših plezalcih, hribolazcih in drugih podobnih popotnikih.
Spisal in z lesorezi bogato ilustriral jo je preko naših mej znanialpinistinslikar EDO DERŽAJ.
((
V LJUBLJANI, Dalmatinova 8
Mehko vezana stane 40 din, v platno vezana pa 60 din.
Vi
lahko
s konkurentom
tekmujete
tt tlela.j, si up^afati vlako piilike za dofcio uMamo. 3aha >vs~ Mama joa ji zanimivo pUmo z usinkovitim tilkom, vaMjivi pioOpkti, pzo^vnoit vziujajob tetaki in jahati, ooltieno fcltavtjem ŠMiuni in d\uyi tUkovim.
tfll to /lfam na^iavi v iijajnt, umitnllfu, olov^ism izvtd&t po nizki sini
DELNIŠKA TISKARNA D. D.
LJUBLJANA, DALMATINOVA ULICA ŠTEV. 8 - TELEFON ŠTEV. 21-32