/ 
/ 
Drugi del, ki naj obravnava staro Evropo, se bo delil na dva odseka. Od 
prvega odseka je izšel prvi sešitek o mitologiji starih Germanov (Eduard Neu­
mann in Helmut Voigt, Berlin) (78 str., 2 tabeli). V nadaljnjih sešitkih bodo 
sledili kontinentalni Kelti, Slovani (N. Reiter, Berlin), Madžari, Finci, Baiti 
(Litavci, Stari Prusi, Leti) in Grki. — V drugem odseku pridejo na vrsto: otoški 
Kelti, Albanci, Retoromani, Iberci, Berberi, Baski in Sardi; v dodatku Judje 
po eksilu in Cigani. — Tretji del je namenjen iranskim narodom, kavkaskim, 
kulturnim narodom starega Irana in Armencem. — Četrti del naj zajame Sred­
njo in Vzhodno Azijo: staro Indijo, staro Kitajsko, Tibet, Altajsko ozemlje in 
Japonsko. — S petim delom o stari Ameriki, kjer bo obdelana mitologija 
Aztekov in drugih ameriških kulturnih narodov, bo mitologija starih kulturnih 
narodov zaključena. 
Posebna prednost novega mitološkega slovarja je v obširnem uvodu. Tu 
podajajo posamezni obdelovalci za svoje obravnavano področje najprej kratek 
zgodovinski pregled in kronološko tabelo, nato pregled ohranjenih virov, splošne 
strokovne literature in zemljevid ustreznega področja. 
Po abecednem zaporedju so nato obdelana posamezna gesla, na koncu abe­
cede je navedena ustrezna literatura. Kako podrobno je snov obdelana, naj 
navedem iz mezopotamskega področja ime Gilgameš. Z njim se bavijo gesla 
(str. 69—73): Gilgameš (ime in poreklo); Gilgameš in Huvava (orjak v Cedrinem 
gorovju, ki ga je Gilgameš premagal); Gilgameš in nebesni bivol; Gilgameš, 
Enkidu in podzemlje; Gilgameš v podzemlju; Gilgamešev ep (tu izvemo o na­
stanku, razdelitvi na 11, oz. 12 spevov in o vsebinski dispoziciji epa), končno 
še neklinopisna poročila o Gilgamešu. Podobno skrbno je v hetitskem področju 
obdelan npr. Telipinuš (201 s.). Skrbno izbrane ilustracije lepo dopolnjujejo 
izvajanja pod gesli, le škoda, da jih ni več. 
Čeprav bodo glede podrobnosti mogoča različna mnenja, je treba hvaležno 
priznati, da je novi mitološki slovar znatno olajšal proučevanje kultur Bližnjega 
vzhoda. Avtorjem in založbi smo zanj hvaležni. y Korošec 
Kienast, Burkhart, Die altassyrischen Texte des Orientalischen 
Seminars der Universität Heidelberg und der Sammlung Erlenmeyer—Ba­
sel. Berlin (založba Walter de Gruyter u. Co.) 1960, 4°, XI + 125 str., 32 
strani kopij klinopisnih tekstov, 8 tabel (27 slik) pečatnih odtisov. 
B. Kienast, učenec prof. A. Falkensteina, objavlja v navedeni zbirki skupno 
76 staroasirskih klinopisnih tekstov iz Kappadocije, sredi Male Azije. Med 
objavljenimi teksti jih je 53 (med njimi je 5 drobcev) iz zbirke Orientalnega 
seminarja v Heidelberg^, nadaljnjih 22 tekstov (od tega 8 drobcev) je iz zasebne 
zbirke gospe prof. M. L. Erlenmeyer iz Bazla, končno še kot št. 76 trgovsko 
poslovno pismo, last nekega zasebnika iz Frankfurta. V tretjem delu objavlja 
in kratko obdela odtise pečatov (str. 101—113), ki jih podaja tudi v lepih foto­
grafskih posnetkih. 
Zanimivo je, da najstarejši asirski pravni dokumenti izvirajo iz Male 
Azije, kjer so kmalu po začetku drugega tisočletja obstojale velike naselbine 
asirskih trgovcev. Več tisoč takih »kapadoških« plošč so izkopali v kraju Kül-
tepe, nekdanjem mestu Kanišu, nekaj tudi v Božazkale (hetitski prestolnici 
Hattušašu). Te kolonije so se same upravljale. Njihov osrednji samoupravni 
organ se je imenoval kämm. 
314 

Po svoji vsebini pričajo te plošče o razvitem gospodarskem prometu. Po 
vsebini so to zadolžnice, pobotnice, listine o hrambi blaga, sodni zapisniki, 
trgovska pisma ipd. 
Naj kot primer navedem v prevodu zadolžnico št. 54 (str. 77): 5 min (2,5 kg) 
prečiščenega srebra ima Buzazu (terjati) v breme Tabsilaššurja. Od uradnega 
dne Idi'abuma, sina Aššurrabija, v mesecu abšarrani, ko je eponimni uradnik 
(= limu) Masi-ilu (pa) do 40. uradnega dneva, bo dolžnik plačal. Če ne plača, 
doda 1,5 sekla mesečno za vsako mino kot obresti (t. j. 30 odstotkov). Hiša 
(Kienast domneva, da je s tem izraženo, da vsa dolžnikova »hiša«, t. j. družina, 
zajamči zanj). 
Kakor je že eden najboljših strokovnjakov glede staroasirskih tekstov, 
Pavel Garelli v svoji oceni (v AfO, XX, 1963, 168 ss.) opozoril, zasluži posebno 
pozornost pismo št. 62. Trije pisci pisma javljajo, da 'je karavanska pošiljka 
245 vrst blaga srečno dospela; sledi obračun o razdelitvi blaga. Nato sledi 
obračun o drugi pošiljki, ki je obsegala 120 vrst blaga. Zanimiv je konec. Zelo 
znani trgovec Pušuken le bil zaloten pri tihotapstvu in vržen v ječo, kjer 
so »straže trdne (neizprosne)«. Nato se omenja, da je pokrajinska domača 
(= neasirska) vladarica (!) (Tubatura) ukazala, naj poslej strogo pazijo> na tiho­
tapce. Zato pismo svari adresata, naj ne skuša vtihotapiti meteorskega železa, 
ampak naj ga shrani v kaki dobri hiši onstran meje. Prav tako naj ne sprejme 
uslug drugih tihotapcev; pride naj v mesto (Kaniš), da se bo s pisci pisma 
posvetoval. 
Ediciji je Kienast dodal sezname: imen krajev, bogov, oseb, eponimnih 
funkcionarjev, mesecev in obravnavanih strokovnih izrazov. 
Piscu in založbi gre priznanje, da je edicija teh zanimivih staroasirskih 
tekstov v vseh ozirih skrbno urejena in lepo opremljena. Naj bi le kmalu našla 
še strokovnih obdelovalcev! У кого§ес 
Parrot André, Sumer (L'Univers des Formes. Collection dirigée par 
André Malraux et George Salles), Paris (Gallimard) 1960, XLVIII — 400, 
str., 4°. 
V prvem zvezku zbirke »L'Univers des Formes« je podal André Parrot 
izčrpen pregled sumerske umetnosti. Avtor A. Parrot je višji konservator 
(conservateur en chef) v Louvru. Na tamkajšnji Ecole du Louvre deluje tudi 
kot profesor za orientalsko arheologijo in splošno umetnostno zgodovino. Ve­
like zasluge si jet pridobil kot vodja izkopavanj. L. 1927 je sodeloval pri izkopa­
vanjih v Neirabu (v Siriji) in kmalu samostojno vodil izkopavanja v Baalbeku, 
v Tello in v Larsi. Od 1. 1933 pa vodi izkopavanja v mestu Mari ob Srednjem 
Evfratu. 
Ko ogledujemo njegovo bogato zbirko Sumer, se nam zdi kar komaj ver­
jetno, kar ugotavlja A. Malraux v svojem predgovoru: »v začetku našega 
stoletja bi v umetnostnih zgodovinah zastonj iskali besedo: sumerski... Dve 
tretjini del zbranih (v Parrò tovi zbirki)... sta bili še 1. 1930 specialistom nepo­
znani, ker sta bili odkriti pozneje.« (str. XI). 
A. Parrot pričenja po kratkem uvodu z zgodovino izkopavanj (7 ss.). 
Nadaljuje s prazgodovino (37 ss.), ki ji sledi doba mestnih držav ali zlata doba 
sumerske zgodovine (mesta Ur, Lagaš, Mari). Za skoro dve stoletji prekine 
315