K šolski higijeni. (Drd. Iv. Borštuik.) IV. Je raanj važna kot postranljivost je kratkovidnost in sicer ona, j§ katera je pridobljena v šoli, tako irnenovana šolska kratkovidnost ali šolska miopija. Ako hočemo kako stvar dobro videti, mora nastati podoba od te stvari na mrežnici ali retini, najbolj notranji plasti očesnega jabolka in od tu preide utis na možgane, kjer se zavemo gledane stvari. Ge bi bila tedaj mrežnica na kak način pokvarjena, ali živec na kakem mestu pretrgan ali pa tako bolan, da ne bi mogel utisa voditi naprej do možgan, če bi bili nazadnje raožgani bolni in nesposobni sprejemati utise vida, je jasno, da ne bi videli. Ravno tako slabo je z našim vidom, če roženica ni prozorna ali če je leca kalna ali če je sploh kaj takega pred retino, kar more braniti žarkorn pristop do retine. Tudi to se zgodi dostikrat. Mogoče je pa tudi, da ni ne eno, ne drugo in vender ja vid slab. Treba je namreč pomisliti, da vidimo kako stvar le takrat natančno, če njena podoba pada po optičnih postavah natanko na mrežnico, ne spredaj ne zadaj. Tako oko imenujemo normalno-vidno ali emetropicno. Ker pa mora žival zdaj blizu in zdaj zopet daleč gledati, je leoa tako ustvarjena, da se lahko v svoji debelosti sprerninja in žarke bolj ali manj lorni, kakor to zahtevajo fizione postave. V starosti pa, ko cel život odreveni, ko ga zacnejo zapušcati razne zmožnosti, izgubi tudi leea to prožnost in zato vidimo pri starih ljudeh, da knjige pri branji ne morejo imeti preveč blizu i. t. d. Mogoče je pa tudi, da podoba pada pred rarežnico ali pa za njo, in sicer si pri navadnem očesu to tako lahko predstavljamo, da je leča v prvem slučaji bolj debela ali pa da iz drugega vzroka žarke bolj lorni kot pri emetropičnem očesu. Tako oko imenujemo rniopično ali krabkovidno; če pada jasna podoba predmeta za mrežnico, imenujemo oko dalekovidno ali h i perrnetropič no. Mogoče je pa tudi, da ostane tisti činitelj, in to je v prvi vrsti leča, ki lomi žarke tako, da pade jasna podoba na mrežnico, normalen; a ker je oko prekratko v svoji osi, pade jasna podoba v tem prekratkem očesu za mrežnico, tako, da je uspeh isti, kot da je oko hipermetropično. Na sličen način postane oko lahko miopično, če se oko v svoji osi podaljša; tu pada jasna podoba pred mrežico vkljub temu, da leča žarkov preveč ne lomi, in podoba na mrežici je potem nejasna, zamazana; tako oko vidi tedaj slabo in tako oko je podoba oraenjene šolske miopije; kakor pri navadni kratkovidnosti, je tudi tu neraogoče jasno gledati prev.eč oddaljene predmete in te je treba tedaj bliže k očesu prinesti (knjigo i. t. d.). Ker je tedaj vzrok te šolske miopije podaljšanje očesa v svoji osi, vprašajmo se, kaj je vzrok temu podaljšanju? Najprej pa si oglejmo površno oko, v kolikor nain je to potrebno; ostalo si prihranimo za pozneji članek. Ge vzamemo od mesarja volovsko oko in ga spredaj ranimo na rožnici in stisnemo, nam pade iz njega v roko najprej mala, lesketajoča ,,leča" in za njo bolj ali manj tekoča in žolčasta tvarina, tako zvano stekleno telo (corpus vitreum) in med prsti nam ostane prazen meh, saraa vreča. In vender je ravno v tej vreči na notranji strani razprežen očesnega živca konec, tako zvana mrežnica ali retina, ki je sicer komaj par mikrov (1 mikron = x/10 mm) debela, a ima vender deset plastij, natanko ločenih pod drobnogledora. Zunaj je mrežnica krog in krog zavita v odejo, katere naloga je rediti mrežnico in jo preskrbljevati s krvjo. Ta ima tudi tri plasti obstoječ iz gosto naloženih, debelejih in tanjih žilic, in kraj tega preskrbuje ta notranjost očesa z barvilora ali pigmentom, tako kot vemo, da so optični inštrumenti znotraj naraazani s črno barvo. (Dalje prih.)