'.         J. E. Bogomil
f                Na poti 
t             \J Veliki noči je  prijetno. Potice,  pirhi,  žegen
doma, pri sosedovih, pri botrih in botrah, pri stricih   .
in tetah. Če je še tudi solnce že gorko, pota suha y        in   že   nekaj zeleaja ter cvet/a — kdo ne popusti
rad izbe in gre v božji svet, če je zdrav? Tudi Do-,         bravčeva Metka se je napotila k teti.
Peš se je odpravila. Železnica tja ne pelje; saj I         tudi pri nas ne vozi skozi vsako dolino. Znala pa
ni Metka prav dobro pota, kje mora zaviti s ceste, i         da pride v Dolenje.                                                   _
|              »Če ne boš več znala naprej, pa vprašajJ« so ji ^
naročili mama. »Za Kolarjev gozd veš, potcm pa ne i         moreš več zaiti.«                                                      ^
In je šla. Kolarjevega gozda pa nikjer ni hotelo   V
biti. In ga tudi ni več bilo. Sekira mu je že zapela I smrtno pesem. Vozniki so zvozili les na žage, in ' Kolar je napravil ondi njivo, kjer je bil prej gozd. [              Metka pa je šla — in čudno se ji je zdelo, da
gozda tako dolgo ni, Prišla je v sredo večje vasi. r Vprašala je tam, kje drži pot v Dolenje. Poredni ¦         paglavci   so   ji   pa  pokazali naprej  skozi vas.   Za
njenim hrbtom so se pa skrivaj smejali, češ, saj je f ! res tako neumna, da verjame. V lastni nespameti f so mislili, da mora vsak človek vedeti, kje so Dolenje. Korenov oče so šli pravkar s polja. Kakor bi l jim bil ukazal sam angel varuh, so prišli proti Metki, 1         da spravijo deklico na pravo pot.                            M
i              Mož  je  bil  pameten.   Vedel  je,   kaj  se  pravi,   fl
zaiti. Saj je to nekoč sam poizkusil, ko je hodil iz   f [        Tržiča v Podnart. Skoro smešno se mu je zdelo, pa
je bilo vendarle res. Truden je bil. Ni se mu ravno   h
38    —                                                                 I
.                      m
---------1
V^jvf^ ^&pv^f ^š^zL& ^LSš*L$ *^\**/*^
^^•r$?W #^W^J^ ^S^mScjI^ dt-^aSsJHk rfC^eSV^
»Tam - le čez ...!«                           ^M
S^^»»>^ll» ^^••/^^ %l?SJi/^i|^'' '\r^**^l# ^^Vtt/S'''
4^y««y^ ^y««>^?% (^'^'•»vJ1** n^^««^1** ^vy^y?fc
—   39
m
1        mudilo.   Solnce je pa žgalo kakor gnnada v peči. f         Pa jo je mož potegnil v bližnji gozdiček, se vlegel I-        v senco in sladko zaspal.   Ko se je pa prebudil, je stalo solnce že precej nizko.
»Ravno prav bo do vlaka,«   si je mislil in se t         napotil naprej.  Prišel je do hiš. j               »Ali bom kmalu v Podnartu?« je vprašal prvega
\        človeka v vasi.
»Po tej poti ne kmalu.« I               »Kako pa, da ne?«
»Zato, ker greste proti Tržiču.«
»E, poštalenc!   Saj ni mogoče! Iz Tržiča grem vendar.«
F               »Zdaj že ne. Le v hribe poglejte!«
[               In Koren je začel gledati.
»0 ti komedija! Ti človek ti!« I               Obrnil se je in hitel, Pa je prišel še prezgodaj
—   za   drugi   vlak   namreč;   prvega   je   seveda   že    ¦ I         zdavnaj zamudil.   —   Prenočiti je moral  pri dobrih |         ljudeh. Šele drugi dan je prišel  domov in rešil do-j        mače hudih skrbi.  Tako je na poti!
0, Koren je vedel, kaj se pravi, zaiti. Zato je    A j        Metki rad pokazal pravo pot v Dolenje. A pot je I        bila še dolga, dolga.
I               »Tam-le čez — pa dol — pa v dolini čez most
|        — pa po griču gor in še enkrat dol — pa boš tamK<    fl '               Metka si je zapomnila to potovanje k teti.  Še    ™
danes rada pove, kako so jo bolele noge in s kak-[ šnim strahom je hodila »tam čez — pa dol in gor | — in dol« proti Dolenjam. Kako jc medpotoma jo-I        kala, pa tekla, kolikor so ji dale utrujene noge, in
kako prisrčno je takrat molila.
j              Pa tudi, kako je bil potem žegen dober in po-    fl
[       tice! Mmmm!                                                                  H
1     "    "     ¦