Narodski običaji v Zeleznikah.
IX. Vsi svetniki.
(Konec.)
Od roienkranske nedelje do vsih svetnikov se podajo vsako nedeljo po večernicah fantje srednje starosti na bližnji homec, ki se imenuje „mojsigrad*. Od tod gredo v bližno šumo po suhe hoste, nosijo jo na „mojsigrad* in taiste polovico prihranijo za vsih svetnikov dan, drugo polovico pak prec ražgejo, se krog ognja vstopijo in na ves glas vekajo: Prajs (Prus) Prajs, Prajs, jabclka klatil po —. (Opraševal sim stare može čez pravi in izvirni pomen tih besed, nisim vender mogel nič natajnčnega pozvediti; le neki možic mi je rekel, da to izvira od Pruske vojske.) Proti zdravi Marii pogasijo fantje ogenj, da bi ga veter kam ne raztrosil, pospravijo odločeno hosto na pripravni prostor ter se podajo na dom. — Na vsih svetnikov dan po večernicah pridši zopet na „roojsigrad* se urno podajo zopet po suhe boste, tako da z poprejšno prihranjeno jo imajo včasih prav velik kup. Zdaj napravijo iz vse hoste germado, kresu enako, ktero pak ne zažgejo prec, ampak krog taiste posedejo, se pomenkujejo, posebno radi od mertvih kaj pravijo eden drugemu i. t. d. — Ko pak zdravo Mario zazvoni, urno prižgejo blagoslovljeno svečico in s taisto germado zapalijo, ktera se kmalo v svitlem plamenu posveti. Med tem je že pri cerkvah zazvonilo .cuge", ki vabijo moliti* sv. roženkranc za mertve rajne, in fantje jo zdaj vlijejo prot farni cerkvi®), da vse vprek leti; hotel je namreč že večkrat kdo kako tamno podobo med „eugi* ekol ognja viditi, kar, kakor se zastopi, spada v versto domišljij. Ta ogenj pomeni ogenj — terplenje — duš v vicah, in berž ko ne se zapali ravno zato o času, ko ljudje k sv. roženkrancu v cerkev gredo, da bi se ja r. večjo gorečnostjo in pobožnostjo spomnili svojih mertvih rajnih. —
* Od nekdaj je namreč pri na« navadno, da na velli Svetnikov večer in vernih dni xjutrej med .cujiu credo ljudje т farno cerkev vse Irl dele »v. rolenkranca molil, kteri pa doma varjejo , *a tudi skupaj glasno molijo. Občina svetnikov! resnično tolaibepolna zveza si za »lednega kristjan», saj U si nam porok, da s« bo za nas Se molilo na svetu, ko bomo ie zdavnej prah ia pepel.	P ie.
D* ljudje po večernicah ta dan (pri na« peljani v procesji od gg. duhovnikov) zlo zlo hodijo na pokopališče, tu od groba do groba svojih ljubih romajo, pri taistih poklekujejo, svečice prižigajo in 9 serčno molifvo rajne milosti Božji priporočujejo, omenim le mcmogrede. ker (a navada je pri kristjanih splošna po vesolncm svetu! — Marsikaka solzica kane ta dan iz žalostnih oči na prezgodne grobe staršev, bratov al sester, znancev in prijatlov, in kdor ima kolčkaj občutljivo sorce, gotovo zapusti v žalosti kraj, ki nas vse čaka.
Naj omenim pri ti priliki še enkolko od pogrebov pri nas. Ko kteri, posebno odraščen, vraerje, hodijo ljudje prav zlo „molit." V izbo pridši poškropijo merliča z pripravljeno blagoslovljeno vodo , potem pokleknejo in molijo ene oče-naše. Potem ga zopet poškropijo, malo kam sedejo, in odidejo. Sosedje, botri in žlahta se navadno povabijo k pogrebu. Ti pridejo večdel zvečer „molit" in vsak povabljen prinese saboj voščeno svečico, ktero na merliča položi. Povabljeni čujejo pri merliču do polnoči ali clo celo noč. Okol polnoči molijo sv. roženkranc, bere tudi kdo z kakih bukev kaj pobožnega. Če je raerlič še samskega stanu, tudi fantje in dekleta pridejo „varvat" in navadno kaj zapojejo. Po molitvi ali petju se varhom s čim postreže. K pogrebu se povabljeni v žalostnih oblekah snidejo, otroci povabljenih, in scer le fantiči, pak vzamejo svečice, ki so jih stariši prinesli, jih prižgejo in gredo paroma prec za križem. V cerkev pridši se med „Libero" krog trüge, in na pokopališču krog jame vstopijo. Ko pogrebci merliča zagrebejo, vgasnejo tudi fantiči svoje svečico, ter jih mežnarju dajo, ktere potem v cerkvi rabi za prižiganje svečave. —
Z tim tedaj sklenem popisovanje narodskih običajev pri nas. Poznavši nalogo šolskega prijatela sim se pri tem deržal bolj na šege mladine. Vodile so me pri tem dvojne želje: oteti namreč žc zlo hirajoče šege pozabljivosti, in razvedriti enkolko s tim ljubo slovensko mladino. Л1 sim dosegel moj namen, bodo razsodili častiti bravci. Moje serčne želje posledniČ so, da bi bla ta malenkost tako dobrovoljno sprejeta, kakor dobrovoljno jo je popisal matke Slave verni siuko	J. Levičnik.