Knjižnica za učence III. mestne deške šole. Št. M J- Odd. ^ Vred. 7 Naslov: Daroval: 1.) Knjiga je last mestne občine ljubljanske. 2.) Varuj jo, ne maži in ne trgaj je! 3.) Dajaj jo iz rok samo svojim sorodnikom in prednikom, ki so s tabo vred za njo odgovorni! 4.) Zapomni si dobre nauke, ki jih boš bral, in ravnaj se po njih! II ««§11 in« Povest. Spisal Frančišek Hoffmann. —K*> S štirimi jeklorezi. V Ljubljani. Naložil Janez 0-ion.tin.i. 1892. l-P&iSLs 108082 J p06/^ro Tiskala n Narodna Tiskarna" v Ljubljani. AA A * -k*-k* * * * * * A-* » A-fr * ^ * * * * * ^¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥¥% R Prvo poglavjjB: Ofaščin^! Nekoliko ur od velikega mesta je stal v mičnem kraji grofovski grad Visoko. Več vasfj, gozdi, polja, potoki in jezera, vse to je v velikem krogu obkoljalo središče vse gospoščine, grad Visoko, v katerem sta prebivala grof jednakega imena in njega netjak, katerega so podložniki sploh imenovali plemiča Bogomira. Krasnejše graščine od Visokega bi ne našel iz lepa. Sredi velikega, dobro oskrbovanega parka, v katerem je bivalo mnogo divjačine, dvigalo se je sijajno poslopje v veličastnih in najpleme-nitejših razmerah. Na pročelji, katero je delila velika rotunda na dva dela, lesketala se je nad kupolo, pokrito s kositarjem, pozlačena velikanska grofovska krona in sijala daleč v deželo, nazna-njuje neizmerno bogastvo graščakovo. Pročelja sta se dotikali dve postranski krili, kateri sta združeni ž njim tvorili tri stranice pravilnega čveterokotnika, čegar četrto, prosto stranico je zapirala železna, lično izdelana in pozlačena ograja. Na notranjem prostoru je rasla lepo ze- l* leneča nizka trava. Sredi njega je žuborel vodomet in metal močen voden žarek izvestno trideset in več čevljev v zrak. Kadar se je solnce zrcalilo v vedno kvišku hitečih in padajočih kapljah, lesketal se je žarek od najkrasnejših mavričnih barv, in neprestano žuborenje nemirnih voda se je prijazno glasilo v navadni tihoti, ki je vladala blizu graščine. Na desni strani, precej daleč od palače, videl si hleve, skrambe za vozove in nizka, toda lična poslopja, prirejena mnogoštevilnim slugam grofovim. V hlevih so stali konji najžlahtnejšega plemena. Vitki, krasnorasli arabski konji, močni meklenburški konji za vožnjo in perziški dirjalci so se družili s hitrimi in ponosnimi žebci angleške pasme, z majhnimi toda vztrajnimi in neutrudnimi poljskimi in litavskimi konji; videl si tudi druge plemenite in brzonoge konje iz vseh dežela. Okolo hlevov so bile hišice, na katere so bili priklenjeni lovski psi sleharne vrste. Danske in angleške doge, hrti, prepeli-čarji in kar jih je še več, lajali, ščevkali in tulili so ondu. Na levi strani graščine se je raztezal dobro oskrbovan vrt, po katerem so se križali drevoredi in žuboreli potoki. Na njem je bilo mnogo lepih rastlinjakov, napolnjenih s cvetlicami, grmovjem in drevjem vseh tujih delov sveta. Na mnogoštevilnih vrtnih gredicah, raztresenih kakor cvetični venci med vedno zelenimi rušami, videl si ameriške rastline in cvetoče grme, puhteče sladko dišavo v zrak. Na skrajnem konci vrta je bilo majhno jezero čudovito čiste, prozorne vode, ki je kar navzkrižema mrgolela labodov in drugih povodnih ptic. Košate, visoke, starodavne lipe, cedre in bukve so stale na bregu in razprostirale svojo trepetajočo hladno senco čez kristalno vodno površino. Onostran jezera se je pričenjal gozd, se-zajoč več ur daleč. Ob njega porobji so se pasli jeleni in srne; zajci in kunci so smukali skozi grmovje, in črnoščetinasti mrjasci so razrivali zemljo. Na desni strani, nekoliko spredi, okolo pol ure od graščine, bila je velika vas med sečmi in sadnim drevjem. Samo zvonik, pokrit s skri-Ijem, in slemena največjih hiš so se belila izmed gostega drevja, ako si z grajskega balkona gledal po krasni pokrajini. V palači sami ni bilo nič menj sijajno nego na nje zunanji strani. Vse sobe in dvorane so se lesketale od zlata in marmorja, od najdražjega pohištva in najizbornejših umetnin. Zrcala do stropa v težkih srebrnih okvirih, najkrasnejše slike starih in novih umetnikov, kipi od marmorja in brona so napolnjevali prostore. Iz težka je utegnila biti kraljeva palača sijajnejša in bogatejša nego prelepa gospoščina grofa z "Visokega. Drugo poglavje. Oporoka. Bilo je jasnega nedeljskega jutra, ko je sedšl v svojem kabinetu, zavit v široko spalno suknjo od pisano cvetičaste svile grof z Visokega pri veliki mizi od svetlo zlikane mahagonovine. Premnogo pisanj sleharne velikosti in oblike je pokrivalo mizo; toliko da je bilo še prostora bliščeči, težki srebrni pripravi za kavo, v kateri je bil temnorjavi izvleček iz Mokke, navadni za-jutrek grofov. Grof je brskal in iztikal po pisanjih, računjal, pisal, bral in samo takrat prestal v svojem poslu, kadar je nastavil k ustom zlato-obrobljeno, lepo poslikano čašo od porcelanovine in nekoliko pil iz nje. Grof je bil močan, lep in visok mož komaj petdesetih let. Rdečica cvetočega zdravja se mu je žarila z lic, in med polnimi temnimi kodri je bilo videti šele malo osivelih las. Visoko čelo, velike, ognjevite, rjave oči in drzno zavit orlov nos, vse to mu je dajalo nekaj drznega in krepkega, prijazni nasmeh na ustnih pa je pričal zgolj o dobroti in prijaznosti. Pri nogah pod mizo mu je ždela velika, temnorjava, črno marogasta doga zaprtih očfj in speča. Bila je najljubši pes grofov, najmočnejša in najlepša; ni ponoči ni podnevi se ni genila od njega. V najskrajnejšem kotu se je igralo šestletno dekletce s svojimi punicami. Bilo je lično, pre-Ijubeznivo dete svetloplavih las in modrih očij. Grof jo je bil vzel k sebi iz usmiljenosti, ko so ji umrli roditelji, pošteni in vrli, toda ubožni pod-ložniki njegovi, ne da bi bili poskrbeli za pri-hodnjost ubogega deteta. Imenovala se je Berta, in ker je bila tako ljubka in zaupna, prikupila se je grofu tolikanj, da jo je sklenil dobro vzgojiti. Rad je videl, ako je bila pri njem, in po-gostoma ga je veselilo nje šegavo blebetanje. Danes pa se ni menil z&njo, in deklica je bila dovdlj pametna, da je do cela mirno čepela v svojem kotu, skrita za zavesami, ki so se gubale do opaženih tal, samo da bi ne motila grofa. Mine dobra ura, ko potisne grof pisanja od sebe, prime za srebrni zvonček in pozvoni. Zdajci vstopi služabnik in spoštljivo čaka grofovih povelj. „Ali sta prišla sodni upravnik in notar?" „Pred petimi minutami sta stopila z voza, milostivi gospod!" „Privedi ju semkaj in pazi, da nas nihče ne moti, dokler se bodemo razgovarjali. Vzemi posodo z mize in podvizaj se." Služabnik pospravi mizo, vzame namizno orodje in hitro odide. Precej nato vstopita rečena gospoda, in grof ju prijazno prisili, da sedeta. ^Poklical sem vaju, gospoda, da bi mi svetovala v važni stvari," reče jima. „Znano vama je, da sem brez žene in otrok. Nikogar nimam rajši nego svojega netjaka Bogomira, sinu ljube rajne sestre svoje. Odločil sem ga za dediča vsega svojega imenja. Evo oporoke, katero sem sestavil in podpisal sam! Ničesar drugega ni treba nego sodnega poverila in podpisov dveh prič. Prosim vaju, da podpišeta in podpečatita oporoko." Sodni upravnik, star, siv gospod, skrbno pregleda oporoko in vidi, da je popolnoma v redu. Vender se ne podpiše precej in ne pritisne sodnega pečata na listino, temveč maje z glavo in grofa dvojbeno pogleduje. „Gospod grof, brata imate še," reče po kratkem molku. „ Večjo pravico ima do Vaše ded-ščine nego plemič Bogomir, Vaš netjak. Ali se ga ne bodete kar nič spominjali?" Temna rdečica se prikaže na grofovem čelu. „Imel sem brata," odgovori rezko, „sedaj pa ga nimam več. Mene in svojega imena ni vreden. Ne govorimo več o njem, nego storite svojo dolžnost." i Stari gospod sluša in pritisne pečat na oporoko. Nato se podpiše in poda važno listino notarju, kateri se takisto podpiše. Potem jo grof zgane, dene v zavitek, zapečati ga in zapiše nanj „Moja oporoka." Skrbno skrije natd oporoko v jedno izmed mnogih predale svoje pisne mize. Uradnika se hočeta posloviti, ali grof ju zadržuje. „Še nekaj, gospoda!" reče jima. „Nečem, da bi se govorilo o moji oporoki, nikar še proti mojemu netjaku. Preponosen je in prehitro vzkipi; bojim se, da bi ga ne mogel več brzdati, ako se sme zanašati na to, da bode še kdaj moj dedič. Zato molčita. Prosim vaju in zapovedujem vama." Oba gospoda mu sežeta v roko in obetata, da ne izpregovorita ničesar o oporoki. „No, dobro," vzklikne grof veselo, „ko je posel dognan, bodemo zajuterkovali." Rekši pozvoni, služabnik pride, in skoro se šibi miza od kadečih jedil in zaprašenih, starih steklenic madejrovca, ki pridno krožijo med gospodi in radodarno ponujajo ognjevito svojo kapljico. Tretje poglavje. Divji lov. Še sedi grof veselo govoreč s svojima gostoma pri bogato obloženi mizi, ko se začujejo zunaj v veži hitri koraki in nastane precej nato - glasen prepir. Naposled se zasliši, kako nekaj pade; vrata se odpro in raz vnetega lica, jezno iskrečih očlj plane v sobo deček pri šestnajstih" letih. Iz ponosnega držanja, zapovedujočih pogledov, bogate obleke in vsega vedenja ni težko spoznati, da je to razneženi ljubljenec grofov, plemič Bogomir. Na boku ima kratek, bogato okrašen lovski nož, preko ramena mu visi na zlato vezenem traku bogata, krasno izdelana lovska puška, in za njim pride sivkast krt. Plemič Bogomir je očito pripravljen za lov. Ne da bi želel dobro jutro ali količkaj pogledal gostov, približa se ponosno vzravnan grofu in zakliče ljuto: „Kaj li to pomeni, gospod strijc, da mi Vaša ničvredna služinčad brani stopiti v Vašo sobo? Ali sem Vaš netjak ali nisem? Ali je prišlo tako daleč, da se mi takšen ubog lopov, ki izmenjava krožnike, upa ugovarjati in upirati? Prosim Vas odgovora, gospod strijc!" Dočim še plemič Bogomir govori, vstopi krvavečega obraza služabnik, ki je mladeniča tako razljutil. Milo, ne da bi izpregovoril besedico, gleda grofa, kakor bi ga prosil pomoči. Iz-vestno bi se bil grof usmilil ubogega služabnika, da ni plemič Bogomir v nasproti visečem zrcalu ugledal njega podobe. Zdajci se obrne k služabniku: „ Nesramni malopridnik!" zakriči srdit, „kako se drzneš stopiti v sobo mojega strijca, ako te ni nihče poklical? Hejsa, Karo, nanj! Poženi ga skozi vrata in raztrgaj mu obleko z života, ako ga zasačiš!" Pes zasliši to povelje svojega gospoda in zdajci sluša. Razkačen zježf dlako, pokaže zobe, srdito zalaja in skoči na prestrašenega služabnika, ki urno ubegne. Kolikor ga neso noge, plane iz sobe, po hodniku in po širokih stopnicah, za njim pa tuli in laja pes, katerega neprestano hujska plemič Bogomir s svojim vpitjem. Kdo ve, kako bi bil razmesaril služabnika, da ni le-ta po sreči hitro odprl in zopet zaprl nekovih vrat za seboj. Samo obšiti škrijec'njegove suknje mu je pes odtrgal in ga zmagoslavno prinesel mlademu svojemu gospodu, ki ga je vzel z veselim smehom. Grof ni izgovoril ničesar pri tem prizoru. Otrpel je sed&l pri mizi, in povelje, naj plemič Bogomir prizanese služabniku, zastalo mu je v grlu. Sodni upravnik je skočil s sedeža in prosil in migal dečku, naj pokliče psa nazaj. Bogomir se pa niti ni menil zanj, in šele ko se je končal divji lov in se je Karo vrnil, obrnil se je zopet h grofu in njega gostoma. Grof ga pogleda jako resno. „ Sreča, Bogomir," reče mu, „da pes ni zalotil služabnika. Zaslužil si hudo kazen, in odpuščam ti jo samo zaradi mladosti tvoje. Pojdi iz sobe in pazi, da te danes ne vidim zopet." Bogomir se kratko obrne, ne da bi se količkaj opravičeval, in gre iz sobe brez pozdrava, prav tako ponosen in uporen, kakor je prišel. Močno zaloputne vrata za seboj in stopa hitro po širokih grajskih stopnicah, nekovo pesemco zvižgaje. Prišedši na grajsko dvorišče, pokliče glasno in zapovedujoče konjskega hlapca, da mu privede konja, in nato odjaše proti parku. „Bogomir je divji dečak," reče grof, ko umolkne topot konjskih kopit, „vidita, gospoda, kako potrebno je, da molčimo o oporoki. Ako bi šele vedel, da je moj dedič, tedaj bi celo ne bilo izhajati ž njim." Notar molči. Stari upravnik pa zmaje z glavo in reče zamišljen: „Gospod grof, ako mi tudi zamerite, priznati moram venderle, da bode plemič malopriden hudobnik, ako mu ne skoro pristrižite perutij, ali če ga ne ozdravi nemila usoda. Da je Bogomir moj netjak, za osem dnij bi ga vteknil v stolp in mu dajal zgolj kruha in vode, potem bi bil že skoro krotak. Vi pa meh-kužite mladiča, gospod grof! Oprostite staremu možu te odkritosrčne besede! Dobro mislim, in Bog daj, da bi ne bilo tako." Rekši vstane, spoštljivo se pokloni grofu in odide. Takisto stori notar, in grof je zopet sam, ali vsaj misli, da je sam. Dolgo hodi nemirno in ves zamišljen po sobi. Očito se bori s sklepom. Naposled vzklikne: „Ne, ne, brat moj ni več! Bodisi, da je Bogomir desetkrat divji dečak, vender je dobrega srca in skesa se, kadar je storil kaj napačnega. Oporoke ne izpremenim." Nato pozvoni služabniku, da se obleči, za-jaše konja in odjezdi za netjakom v park. Ko je odšel iz sobe, zmuzne se mala Berta iz skrivišča, stopi k oknu in gleda vsa zamišljena za grofom. „Ali bi povedala Bogomiru, kar sem čula in videla?" šepeče predse. — „Ne," vzklikne nato odločno, „ničesar ne povem, zakaj dobri grof neče tega." Veselo skoči zopet k svojim punicam in se igra tiho in mirno dolgo časa, ne da bi jo kdo motil. v Četrto poglavje. Grofov brat. Globoko v prepadih nedostopnega in neprijaznega pogorja se je dvigalo na strmi skali sivo, razrušeno zidovje, ki je bilo bržkone v prejšnjih stoletjih ponosen grad. Sedaj je bilo okopno zidovje in poslopje večinoma razsuto, in ako si ga pogledal izpod skale, mislil si, da nihče ne stanuje v njem. Nikjer ni bilo sledu o človeškem bitji; samo okolo trhlega stolpa, visoko nad drugimi poslopji, prhutale in kričale so kavke in vrane; lisice so pogledovale izmed širokih razpok v zidovji, in podlasice in dihurji so se po svoji volji preganjali po mračnih razvalinah. In vender je živel tam gori, daleč od sveta, nekdaj bogat in čislan mož, brat grofa z Visokega. Samo j eden osivel služabnik ga je pred leti spremil v goščo, in oba sta domovala tukaj v samoti, ne da bi se količkaj brigala za svet. Dan za dnevom se je potikal grof Hugon, s puško in lovsko torbo na rami, po mračnih gozdih in prepadih, preganjal po gošči in grmovji volkove in jelene in se malokdaj brez plena vrnil domov. Služabnik je v tem oskrboval domače posle in pripravljal oskromne jedi, ponajveč od divjačine. Malokdaj je šel v bližnje mestece, več milj daleč, po stvari, katerih gošča ni mogla dajati. Grof Hugon je bil temen in čmeren mož, osoren kakor njega okolica. Nikoli se ni smijal, nikoli se prijazno razgovarjal. Mračen, kakor se je zarano napotil v gozd, vrnil se je zvečer. Odhajal je brez slovesa, vračal se brez pozdrava Ukazoval je služabniku le to, kar je moral, in ga ošteval, ako se ni točno ravnal po njega poveljih. Prejšnja leta ni bil grof Hugon samo bogat, ampak tudi srečen. Jedna sama strast, igranje, pehnila ga je v uboštvo in bedo. Zaman ga je tedaj svaril njega brat Roman. Poslušal ga ni, nego igral noč in dan. Iz početka je bil srečen pri igri, pozneje pa je izgubil vse bogastvo, vse lepe gradove in vsa druga posestva. Nekega jutra je šel iz igralne hiše, ne da bi bilo kaj drugega njegovo nego razpali grad, kjer je sedaj samotaril. Toda izgubil ni samo imenja, ampak tudi duša mu je trpela mnogo. Iz veselega srečnega moža se je izpremenil v mračnega in zlega človeka. Sovražil je svet, sovražil nekdanje prijatelje in črtil celo brata, ki ga je popolnoma ostavil, videč, da ničesar ne izdado njega opomini in prošnje. Čmerno se je zakopal v brez-tolažno samoto skalnatega gradu. Ustanovil se je v njem za silo in se brez miru potikal po mračnih prepadih in gozdih. Nikoli ni mogel pozabiti nekdanjih jasnih dnij; in čim bolj se jih je spominjal, tem nezadovoljnejši je bil. Hrepenel je po lepem svetu, in kakor preži jastreb na plen, prav takd je prežal na bratovo smrt, češ, da kot najbližji sorodnik podeduje njega neizmerno ime-nje. Kadarkoli se je napotil služabnik v dolino, vselej mu je naročil, naj pozveduje po grofovem zdravji, in vsaka novica, da je še vedno zdrav kakor riba v vodi, razljutila ga je tako, da je bil za več tednov še neznosnejši in čmernejši nego sicer. Lahko si torej mislimo, zakaj je grof Roman v oporoki prezrl svojega brata in hotel svojemu netjaku ostaviti veliko svoje posestvo. Peto poglavje. Plemič Bogomir. Ostavili smo Bogomira, ko je po divjem lovu na strijčevega služabnika zasedel konja in zdir-jal proti gozdu na lov. Plemeniti žebec arabskega plemena je plesal pod njim prešerno in v polni moči, in iz lepa nisi mogel videti kaj lepšega nego mladega jezdeca, kako je lahkotno in dostojanstveno krotil vzpenjajočega se, poskakujo-čega in prhajočega vranca. Sedaj je izpustil uzdo, vzpodbodel ga, in kakor ptič je zdirjal lahkonogi konj po ravnem travniku. Nato je Bogomir zopet nategnil uzde, galop se je izpre-menil v lehkotno hojo, v plešoče korakanje. Lepi konj je skakal kakor vitka srna po zemlji. Oči so se mu bliskale, pene so mu rosile svetlo-črno kožo, in nepotrpežljivo je hrkal. Plemiču pa ni bilo do vsega tega. Krepko in varno je sicer sedel na konji, toda poznalo se mu je, da ni mislil nanj nego na vse kaj drugega. Dospel je v gozd, zavil v največjo goščo in jahal po nepristopnih stezah, ne da bi se menil za pot. Konj je poskočil čez širok potok — Bogomir se ni zmenil za to; spoteknil se je ob ostro kamenje — deček se niti ni zgenil; plesal je po cvetočem travniku, ustavil se, mulil travo, Bogomir ga je pustil na miru. Naposled mu nizko viseča drevesna veja sname klobuk z glave; tedaj se zave. Začuden se ozira in vidi šele sedaj, kakd upehan je konj in kako globoko je v gozdu. „Uboga žival," reče sam v sebi, „ali si morala zame trpeti in se mučiti? Čakaj, sedaj pa ti bode zopet dobro, in pasla se bodeš, kakor ti je drago." Lehkotno in ugibčno skoči raz sedlo, raz-uzda trudnega konja, nekoliko mu odpne sedlo in ga izpusti. Saj je vedel, da se vrne precej, kadar ga pokliče. — Veselo rezgetaje skoči arabec v goščo; Bogomir si odpaše lovski nož, položi puško in torbo na travo in se iztegne po mehkem mahu. Karo, njega hrt, pa se v tem podi po grmovji. „Zaradi nesrečne nagle jeze še utegnem izgubiti ljubezen dobrega svojega strijca," premišlja Bogomir, ko leži na tleh in si z roko podpira žareči obraz. „ Zaman se izkušam premagovati, zaman krotiti divjo kri, katera mi vzkipi pri vsaki malenkosti in me zavaja do besed in dejanj, katerih se precej nato bridko kesam. Kaj mi je storil ubogi služabnik, da sem hujskal Ka-rona za njim? Saj je venderle samo slušal zapoved svojega gospoda, in pristojala mu je hvala, nikar kazen. Imeti me mora za trinoga, krvoločnega Nerona, kakeršen pa nisem, Bog ve, da ne. Toda drugače bode! Izkušal bodem brzdati svoje strasti, ponižen in potrpežljiv bodem kakor jagnje! Potem me bodo imeli radi, dasi me sedaj sovražijo in zaničujejo; potem me ne bodo imeli za prešernega brezsrčnika!" Bogomir si zakrije obraz z rokami in se trese od notranjega nemira. Resnično in odkritosrčno se je kesal svoje krivice in trdno je sklenil zvršiti svoje sklepe. Toda žal, dobre namere so ga minile prav tako hitro kakor zlfe, in uro pozneje bi bil storil prav tisto, kar je učinil uro prej. Bogomir ni bil hudoben, toda strasten. Ponos, prešernost in objestnost, vse to se je družilo v njega srci z dobrosrčnostjo in plemenitostjo. V jezi bi bil brez premisleka koga umoril, toda prav tako hitro in še pfej bi bil tvegal življenje, da otm6 drugo. Krasen mladenič bi bil, da je mogel vladati samega sebe. Žal, da ga njega roditelji že izza mlada niso opominjali teh napak. Vzgojen je bil v sijajnih okolnostih; vsi domačini so se mu laskali in ga hvalili. Vajen je bil zapovedovati, ne pa slušati, in tako so se bujno razvijale prirojene hibe njega značaja in se mu globoko vkoreninile v dušo. Nikoli ni mislil krotiti svojih strastij, zakaj nihče ga ni kaznoval, kadar so bruhnile na dan. Sreča je še bila, da so ga jako hvalili, kadar je storil kžj dobrega. Hvala mu je bila sosebno po volji, in zamudil ni nobene prilike, da bi jo zaslužil. Žal, da je bilo teh prilik tako malo, ker jih ni iskal marljiveje. Ko sta mu umrla oče in mati, ki sta živela jako gospodski in potratno, bilo mu je štirinajst let. Ničesar mu nista zapustila nego dolgove. Njega strijc jih je poplačal in vzel dečka k sebi. Bogomir se mu je prikupil zaradi plemenitih svojstev, in ko so se pozneje pokazale njega, napake, zlasti brezozirno poželenje do vladanja, omilil se mu je že tako, da ni mogel biti oster ž njim. Preveč ga je ljubil, da bi ga kaznoval. Bal se je, da bi ga kaj ne bolelo, in naposled je smel Bogomir delati, kar se mu je zdelo. Ko mu je celo otel življenje, tedaj se sploh nikoli ni upiral njega volji in ga je grajal le malokdaj. „Ogenj mu bode že ugasnil, mladostna vročina se bode že ohladila," mislil si je. „Vse ob svojem času!" Seveda seje zgodilo vse ob svojem času, toda drugače, nego si je mislil grof. Vzgojo, katero so zanemarjali roditelji in strijc, prevzela je pozneje usoda. Življenje pa je Bogomir otel grofu tako-le. Pozno na jesen, ko je veter trgal suho listje z drevja in je bila zemlja opolzla zaradi obilih nalivov, jahala sta nekoč grof Roman in Bogomir v gozd na divje prašiče. Psi so veselo lajaje skakali okolo jezdecev in so skoro v gozdu zasledili velikanskega mrjasca. Pregnali so ga z ležišča, da je kruleč in srdito kažoč bele čakane pobegnil v goščo. Tul&č so se spustili psi za njim, grof Roman in Bogomir pa za njimi, kolikor sta konja tekla. Grof je bil boljši jahač od mladeniča in zato ga je pustil nekoliko za seboj. Nekaj časa je hrumel lov dalje, naposled pa mrjasec zaradi goste seči ni mogel dalje in se je srdito obrnil proti zasledovalcem. Hropeč od hitrega teka planejo psi na sovražnika in ga krepko primejo, dasi jih nekaj pogine za svojo predrznost. Peneč se od jeze bije mrjasec okolo sebe in zadaja globoke in smrtne rane z ostrimi čakani. Nekoliko hipov pozneje pridirja grof in vidi, kak<5 psi drže mrjasca. Raz vnet od lova ga neče ustreliti s kroglo, nego razjaše, da bi ga prebodel z lovskim nožem. Ali takrat, ko ga zabode, spodrsne mu na opolzlih tleh. Ranil je žival sicer precej na prsih, toda ne smrtno, in padel je po dolzem na travo. Razkačen od bolečine napenja sedaj mrjasec vse moči, da bi se oprostil psov, ki ga še vedno drže, in posreči se mu. Plane na grofa, povesi ščetinasto glavo in že hoče onemoglemu lovcu s čakani razparati život, ko dospe Bogomir in zdajci spozna strašno nevarnost. Ne da bi se menil za samega sebe, razjaše konja, pritisne puško na lice, pomeri jeden hip in izproži. Strel sicer zgreši žival, vender pa zabrani največjo nevarnost, zakaj mrjasec se obrne od padšega sovražnika, da bi se lotil novega. Hrabro pričakuje Bogomir razkačene živali. Na jednem koleni klečeč in oprt na drugo koleno, drži oberoč lovski nož, da bi ga mrjascu poleg ključnice porinil v prsi. Slep in besen od to-gote dirja mrjasec naprej, za njim pa tuleči psi. Nevarnega noža ne vidi, nego se ozira samo po sovražniku. Z vso silo svojega telesa, še večjo zaradi hitrega teka, nasadi se ravno na ostro orožje in se zgrudi na tla, pokopavši plemiča pod seboj. Grof, ki je v tem vstal, strahoma vzklikne, ko vidi nevarni prizor in Bogomira, valjajočega se po travi. Ali krepak in neranjen skoči mladenič na noge in vriskaje objame otetega grofa. Grof Roman ljubeče pritisne netjaka nase in jeca nekaj o zahvali in veselji, da je minila nevarnost tako srečno. Nato zasedeta konja in se vrneta po ljudi, da bi spravili ubito zver v graščino. Mrjaščeva čakana, lično okovana v zlato, imel je odslej grof v svoji sobi in ni nikoli pozabil hrabrega dejanja svojega netjaka. Priza-nesno je opravičeval njega napake, dejal mu ni nikoli trde ali neprijazne besede, in Bogomir je bil končno to, kar je bil: neukroten, pre- šeren mladenič, nagle jeze in hrepeneč po vladanji. Še je ležal na mehkem mahu, premišljal sam v sebi in ukrepal marsikaj dobrega, ko se je začul iz gošče topot konjskih kopit in je grof Roman iz težka prediral skozi mlado drevje in trnjevo grmovje proti svojemu netjaku. Bogomir vstane in ga veselo pozdravi. Zdajci je pozabil vse misli o kesanji in poboljšanji; nI sledu ni bilo več o njih na njega obrazu. Tudi najmanjše sence so mu izginile z obličja, in dočim je bil prej tožen, bil je sedaj nagajivo vesel. Šalil se je in se glasno smijal, kadar se je grofu Romanu oster trn zaril v obleko ali mu naredil zijočo luknjo vanjo. Naposled mu zakliče, naj se vrne in naj se ne trudi več; saj bode precej pri njem. Grof ustavi konja, in Bogomir zazvižga na prste. Zdajci priskače z jedne strani poslušni arabec, z druge hrt Karo. Mladenič vrže konju uzdo čez glavo, zopet zapne podprogo, opaše lovski nož, vrže puško in torbo čez rame, zavihti se na konja in zdirja za strijcem, ne da bi se menil za trnje, ki se mu zadira v obraz, roke in obleko. Veselo zdirja mimo grofa in mu mimojahaje zakliče, naj ga dohiti, ako bi rad govoril ž njim. Zaman iz-kuša grof pridrževati razposajenega mladeniča; Bogomir ga ne sliši. Polagoma jezdi strijc za njim. „Divji dečak je," mrmrči sam v sebi. „Res bi ga še bilo dobro pošteno kaznovati." Precej nato pa se zopet nasmehne, v srci vesel drznosti in spretnosti njegove. Domov prišedši, pozabil in oprostil je že iz davna razposajenost svojega gojenca. Dočim je grof Roman še počasi jezdil po svojem poti, napravil je Bogomir doma že zopet nekaj novega. Toliko da je razjahal in se preoblekel, stopila je mala Berta k njemu v sobo in ga prijazno naprosila, naj gre ž njo na vrt, da ji natrga nekoliko cvetic. Bogomir je bil precej pri volji ustreči tej prošnji; prijel je deklico za roko in jo odvedel k rastlinjakom. Ondu so stale v dolgih vrstah na lesenih policah najredkejše in najlepše cvetice vseh dežela. Cvet je bil poleg cveta, in drug se je svetil in duhtel lepše od drugega. Brez pomisleka jih je trgal Bogomir in jih povil že precejšen šopek. Grofov vrtnar pride in zapazi, kako silno je Bogomir oplenil ljubljene gojenke. Jeza ga obide, in ne kaj uljudno se obregne na plemiča. „Gospod grof je ukazal, da ne sme nihče pleniti rastlinjakov, ako mu ni posebe dovolil. Tudi ni gospod grof ustanovil nobene izjeme na ljubav mlademu gospodu, in zato res prosim, da pustite moje cvetice pri miru." Bogomir pogleda drznega vrtnarja ves začuden. „Pri tej priči se mi poberi izpred očij!" zapove mu še precej miren. Toda vrtnar se ne gane, nego govori še marsikaj, oprt na dobro svojo pravico. Bogomiru se vzbudi nagla jeza. Oči mu zagore, in zapo- vedovalno vzklikne: „Od tod, precej! Izgubi se, da ne čutiš, kako udari moja pest!" In ko se vrtnar še ne gane, popade Bogomir kol ob poti in ž njim tako silno udari vrtnarja po glavi, da se ubožec takoj zgrudi in obleži. Berta zakriči od strahu. Toda Bogomir, katerega so zopet prevzele strasti, zažuga ji, naj molči. Dete se ustraši njega plamenečih očij in gre za njim tiho in tožno. Ne da bi se menil za vrtnarja ali mu "pomagal, zavije Bogomir proti jezeru na jedni strani vrta in reče: „ Voziva se po vodi, dokler ne pride strijc." Prišedši do jezera, hoče odpeti čoln, toda priklenjen je z močno verigo in ključanico na dva kola, in Bogomir nima ključa s seboj. Slučajno gre mimo njega delavec s sekiro na rameni. Bogomir mu veh', naj preseka verigo ali pa kola. „Tega ne smem, milostivi gospod!" reče mož in odide. Sedaj ne pozna jeza Bogomirova nobene meje. Razkačen plane za delavcem, popade sekiro, obrne jo narobe in z držalom strahovito otepava ubogega moža, ki se ne upa braniti. Njega vpitje prikliče z vrta še druge delavce. Prestrašeni stoje okolo njega, toda ne upajo se upirati razljučenemu Bogomiru. Le-ta napdsled utrujen vrže sekiro od sebe in odide. „Da me bodete vsaj vedeli slušati, vi psi!" zakliče jim še in izgine. Mala Berta gre jokaje in preplašena za njim, delavci pa stiskajo pesti in mrmrajo srditi: „No, naj le naš grof zatisne oči, Bog bodi milostiv plemiču!" Ko je prišel grof domov, minila je Bogomira vsa jeza, in bil je dobre volje kakor vselej. Prizor na vrtu je že zopet pozabil, in ni vrtnar ni delavec se ga nista upala zatožiti. Vedela sta, da bi nič ne izdalo, saj je bil Bogomir razvajeni ljubljenec grofov. Ali kako sta ga sovražila! —• Šesto poglavje. Pri pouku. Popoldne pride gospod Svetin, učitelj in vzgojitelj Bogomirov, v njega sobo. „Zapravili ste vse jutro, plemič Bogomir," reče mu. »Potrebno je, da se naučite, kar je zamujenega." Bogomir se je ravno pripravljal, da bi po-jezdil v bližnje mesto; učno uro je bil popolnoma pozabil. „Saj lahko jutri začneva uro prej, gospod Svetin," reče čmerno in se hoče splaziti mimo učitelja. „Danes me res kar nič ne mika, da bi se mučil s knjigami in znanstvi." „Kakor Vam je drago, plemič," odgovori gospod Svetin mirno. „Saj veste, da se ne učim jaz. Meni zamuda ne bode škodovala, na kvar bode samo Vam. Torej le pojdite!" Kadar Bogomir ni zadel ob upor, bil je ponižen in potrpežljiv kakor otrok. Brezstrastni mir učiteljev ga je premagal, in sram ga je bilo, da se je plašil dela. Vrgel je bič in klobuk v kot, primeknil stol k mizi in dejal: „No, tedaj pa začnite v božjem imeni, gospod Svetin! Sed&l bodem mirno kakor jagnje." Gospod Svetin sede in povzame: „Davno že sem Vam pripovedoval o starodavnih junakih, njih delih, mislih, krepostih in napakah. Vender se mi zdi, da ste že marsikaj zopet pozabili. Zato Vam danes iz nova povem dogodek o Klitu in Aleksandru Velikem macedonskem. Spominjate se, da je potem, ko je zasedel prestol Aleksander, vladar majhnega in hrabrega naroda, s svojo vojsko potoval po mnogih deželah, da si je podjarmil Grško, razdejal silno perzijsko državo in zmagovito prediral v bajno Indijo. Tako nezaslišane so bile njegove zmage, tako velikanske njega osvojitve, da so ga še živega častili po božje. In vender, kako daleč je bil slavljeni junak od vzvišenega božanstva, kako ni bil nič drugega nego slaboten, beden, celo hudoben človek, kadar so mu vzkipele strasti, kadar ga je obšla brezmejna častilakomnost, po-nositost in prešernost, s katero je gledal na ves svet! Poslušajte. Aleksander je imel prijatelja Klita. Izza mlada sta bila vzgojena skupaj. Klit mu je bil tovariš pri igrah in mladostnih dejanjih. Ž njim je hodil na boj in se boril za njega slavo. Otel mu je celo življenje. Aleksander ga je ljubil in mu bil hvaležen. Vedel je, da mu je malokdo udan tako kakor Klit, in vender je umrl zvesti prijatelj po njega roki! Čestiti Perzepol, najsvetejši narodni spomenik podjarmljenih Perzov, odmeval je od vriskanja zmagovitih Macedoncev. V najkrasnejši dvorani starodavnega poslopja je sedel pri dolgi mizi Aleksander z najboljšimi junaki, med katerimi je bil tudi Klit. Vinjeni so bili od zmage in ognjevitih vin perzijskih in grških. Aleksandra je bilo slišati največ; ponašal se je s svojimi deli, svojim junaštvom in s prirojenim božanstvom. ,Vsi ste orodje moje roke,' zaklical je. ,Vsi ste moji sužnji, drobne zvezde, ki dobivajo luč od mene, iskrečega solnca! Jaz sem vaš bog, vi ste molilci mojL Vi ste prah, katerega teptam z nogami, vi niste nič brez mene, najsilnejšega junaka vseh časov in vseh narodov.' Tak<5 in še prešerneje je govoril Aleksander, ki ni bil nikdar manjši in nevrednejši nego tedaj, ko je mislil, da je prvi izmed ljudij. Njega vojvode so kar kipeli od jeze, da jih je tako zaničeval, Kit pa je poskočil izza mize in na njega samega zvrnil sramotilne besede: ,Kaj bi "bil ti brez nas, ki smo ti odprli pot do zmage in slave ? Kaj bi bil brez mene, da te nisem nedavno otel smrti? Molči, Aleksander, in ne hvali se. Brez vojske in vojvod si slabši, nego najpreprostejši vojak'. Bled od togote plane Aleksander kvišku in zgrabi za kopje. V hipni strasti pozabi staro zvestobo in ljubezen prijateljevo, takisto pozabi junaško dejanje, katero mu je otelo življenje. Klitovi prijatelji slutijo zlo in odvedejo tovariša iz dvorane. Toda vrne se in med vrati stojfeč iz nova očita Aleksandru njega nehvaležnost. Zdajci prileti' kraljevo kopje po zraku in se zabode Klitu v srce, da se pri tej priči zgrudi. Aleksander, ki je mislil, da je bog, bil je sedaj morilec. Prestrašeni so strmeli Macedonci na le-ta prizor in se umeknili svojemu kralju. Aleksander pa je sedel bled in otrpel, in strašno kesanje ga je obšlo. Tudi pozneje ni mogel pozabiti zlega dejanja: krvava podoba umorjenega prijatelja se mu je kazala v sanjah in ga podnevi spremljala na potih krvavih zmag. Nikjer in nikoli mu ni . bilo miru do smrti. „Spominjajte se povesti, plemič Bogomir," sklene gospod Svetin, „kadar Vas hoče premagati zli duh strasti! Jeden nepazen hip Vam utegne pokvariti srečo vsega življenja. Skrivaj sem videl, kaj ste danes storili nedolžnemu vrtnarju. Kar nič se niste pomišljali, nego s kolom ste ga pobili, in prav tako bi ga bili prebodli z mečem, da ste ga imeli. Prosite Boga, Bogomir, da se iznebite nesrečne nagle jeze, brezmejne pohlepnosti do vladanja, ki ne more prebiti nikakerš- nega upora. Nesrečni bodete, ako se ne naučite krotiti svojih strastij." Bogomir molči. Zaveda se, da bi ga ne opravičila nobena beseda. Molče zakrije obraz in se ne upira očitajoči zavesti. Gospod Svetin odide, in Bogomir ponovi svoje sklepe in obete. Osem dnij so pomagali opomini gospoda Svetina in vesti. Teden pozneje pa je bil Bogomir prav takšen, kakeršen je bil prej, in že niti ni mislil na dogodek o Klitu in Aleksandru. Gospoda Svetina se je izogibal, kolikor se je dalo. Le-ta je seveda tožen spoznal, da bi jedino huda usoda utegnila izpuliti plevel iz srca Bogomirovega. Sedmo poglavje. Huda nesreča. Minilo je morda leto dnij po tem dogodku, ko sta se nekega popoldne grof Roman in Bogomir razgovarjala dokaj resno. „Čas je, sin moj," pravi grof, „da si oskrbiš redno delo, primerno svojemu znanju in svoji nadarjenosti. Ali še nisi premišljal, česa bi se lotil, da bi si zaslužil spoštovanje Ijudij?" „Ne, strijc," slove hitri in odločni odgovor. „Tudi nečem iti od Vas, dokler živite." „Kaj pa, če umrem, ljubeč moj?" „0h, kaj! Živeli bodete še dolgo. Saj Vas je življenje in zdravje samo! Prosim Vas, ne govorite več o tem." „Pač, sin moj, tako ni nič, da zapravljaš lepo svojo mladost brez posla. Izberi si, kar hočeš biti. Ako te mika sijajni vojaški stan, poskrbim, da ti bode prijetno in da te hitro povišajo. Ako te mikajo skrivne in temne poti politike, odprem ti vrata, skozi katera lahko vstopiš. Ako te veseli krasota cesarskih palač, ako bi rad spoznal sijajen knežji dvor in bival na njem, reči mi je, kakor veš, le jedno besedo, in zdajci dobiš službo blizu vladarja, da te bodo vsi zavidali. Ukreni, kaj hočeš." »To sem že ukrenil, ljubi strijc," odgovori Bogomir nekoliko nepotrpežljivo. „Kar nič me ne mika, da bi zamenil prostost z vojaškim hlapčevstvom, politiškimi zvijačami ali s klečeplazenjem po dvoru. Prost hočem biti in nezavisen. Nihče mi ne bode veleval razven Vas, strijc. Dobro mi je pri Vas, nikamor ne pojdem." Trma netjakova užali grofa. „Pazi, Bogomir," reče zato, „da se ne bodeš kesal tega, kar govoriš sedaj tolikanj lahkomiselno. Ako umrem, ne bode nikogar, da bi te ljubil in skrbel zate kakor jaz, in utegnil bi —" „Toda, strijc, saj sem Vam vender že povedal, da še ne umrete tako naglo! Dajte mi časa, morda se jutri ali za teden dnij ali v nekaterih tednih odločim za kakov stan, Vam na ljubo. Sedaj pa pojezdiva pod milo nebo. Kar vrti se mi od vsega, kar ste mi pripovedovali. Čemu skrbeti, ko je še čas, da je človek vesel? Pridite, strijc, pridite!" Grof vzdihne zaradi svojeglavosti Bogomi-rove, vstane in se napoti z Bogomirom v hleve, da bi si dala privesti konja in potem kam pojahala. Nekaj tednov mine, in Bogomir niti ne misli na to, da bi kaj odločil o svoji prihodnjosti. Grof pa je itak vedel, da bi bilo vse prigovarjanje zastonj, zato ga sploh ni opominjal njega obeta. Morda bi bil menj popusten, da ni ležala oporoka, spisana Bogomiru na korist, dobro spravljena v njega pisni mizi. Saj se mu ni bilo treba bati, da bi bilo Bogomiru kdaj iskati službe. Bogomir je mislil skoro prav tako. Dokler bi živel strijc, ne pogrešal bi ničesar. In strijc je bil tako krepak in zdrav! Česa neki bi se bal Bogomir? Kaj mu bode uniforma, kaj politika, kaj komorniški ključ, katerega bi morda kdaj dobil? Ne, ne! V strijčevem gradu je lahko zapovedoval, zunaj v svetu bi moral slušati. Poslušnost ! Hej, to je grda beseda! Tako neprijetno mu je zvenela po ušesih! In vender bi bil dal pozneje ne vemo kaj, da se je še o pravem času naučil poslušnosti! Bilo je jeseni, in krasen dan je napočil. Iz škrlatne oblačne postelje je vstalo kraljevo solnce in se veličastno dvigalo na nebu. Kamor so padli njega žarki, povsod se je zasvetila zemlja, in zdelo se je, kakor bi bila posuta z iskrečimi demanti. Na vsaki bilki, na vsaki jesenski cvetici U je visela rosna kapljica, katera je ujemala solnčne žarke in jih odbijala v tisočeri krasoti. Gozdi so se svetili rjavo, škrlatno in zlato; oblekli so najlepše, pisano jesensko krilo. Toda nobenega petja ni bilo več v njih. Malokdaj si začul jedno-merno in neprijetno kričečo pisano šojo, ostro vpijočo LŽolno ali zamolklo trkajočega detala, ki . ^ je izpod skorje potezal hrano svojo. Vse ptice pevke, slavci in drozgi, kobilarji, liščki, ščinkovci, čižki, konopljenke in črnoglavke, vsi so ali že odšli ali pa so se napravljali na odhod, da bi ubegnili zimskemu mrazu. Brezglasno, potapljaje prsi v žareči zarji, plula je skoro nevidno dobro-urejena jata labodov proti toplemu jugu. Za njimi je letela brezštevilna tolpa lastavic, potem četa kričečih in žlobudravih vran, da je bilo nebo kar temno. Končno si videl še žrjave, divje gosi in race, vse hiteče proti milemu podnebju južnih pokrajin. V grofovem gradu je bilo že zarano vse izredno živahno. Velik lov je bil napovedan, in od blizu in daleč so prišli grofovi prijatelji, da bi streljali zajce in jerebice, jelene in srne. Na dvorišči so že stali plemeniti konji nauzdani in na-sedlani, srčno teptali po tleh in rezgetali v čvrsti jutranji zrak. Veselo lajaje so skakali brzonogi močni psi okolo njih in se podili po dvorišči. 5V graščini, v jedni najkrasnejših dvoran, zbrali so se lovci in se za bodoči napor krepčali z dobrim zajutrekom in ognjevitimi vini. Pripovedovali so si lovske dogodke, sedaj resnične, sedaj zlagane, in dostojno so se jim čudili; šale so švigale semtertja in poviševale dobro voljo plemenitih lovcev celo do prešernosti; smeh se je razlegal, čase so zvenele, napitnice so se govorile, in noben čmeren ali temen obraz ni motil razposajenega veselja lovskih tovarišev. Toda nihče ni bil tako vesel kakor Bogomir. Brez miru je švigal med gosti, sedaj napil komu na zdravje, sedaj povedal kaj dovtipnega, potem se zopet zasmijal, zavriskal in zapel od zgolj radosti in razposajenosti. Bogomir sam je bil največ vzrok, da lovcev ni minila dobra volja, nego da se je vedno oživljala iz nova. Kjer je bil slišati njega jasni glas, kjer so se iskrile njega oči in žarila njega lica, ondu je bilo veselje najglasnejše, vriskanje najhrupnejše, in ondu so zvenele čase najlepše. Naposled je bil čas odriniti; lovci so vrgli torbe čez rame, vzeli nabite dvocevke in zvih-rali po širokih stopnicah na dvorišče. Bogomir je bil ptvi na konji in odjahal od zgolj veselja nekoliko naprej- V tem je stal grof Roman na zadnji stopnici in pazno ogledoval svojo puško. Lovec njegov je stal poleg njega. „Čuj," reče grof, „prinesi mi drugo puško. Ta mi je pretežka za danes. Lahko vzameš dvo-cevko z damasciranima cevema in srebrnimi okraski na petelinu in kopitu. Lahka je in mi ne bode nadležna. Pojdi hitro." „Ali bi ne vzeli rajši druge puške, gospod grof?" odgovori lovec spoštljivo. „Zdi se mi, da se je jedna cev nekoliko poškodovala na zadnjem lovu, in odložil sem jo, da jo dam preiskat." „0h, kaj!" vzklikne grof. „Dobra bode, in druge ne vzamem. Hitro ponjo!" Lovec si ne upa več ugovarjati in prinese puško. Grof jo ogleduje, preiskuje petelina in cevi — vse je v redu. Samo nekje na levi cevi je videti majhna majhna razpoka, in lovec opozori svojega gospoda nanjo. Grof se zasmeje. „Neumnost!" reče veselo. „Streljal sem že s slabšimi puškami, ne da bi se mi bilo kaj pripetilo. .Ta je dobra!" Rekši obesi puško čez rame, zasede perzijskega konja in zdirja za gosti, kateri so že odšli nekoliko dalje. Skoro pridejo do lovišča, in puške začno pokati. Psi neprestano iztikajo po preplašeni divjačini, pode trepetajoče zajčke z ležišča in silijo jerebice, da beže iz varnih skrivišč. Streli pokajo na desni in na levi strani, spredi in zadi. Kjer pokne, zgrudi se divjačina, in skoro je lovišče prazno. Lovci pobero plen in se bližajo gozdu, na pogubo srnam in jelenom. Vsi vzamejo sedaj namesto ložjih dvocevk puške s kroglami. Grof Roman pa obdrži svojo puško, saj se je iz nova izkazala, da je dobra. Samo namesto s svinčenimi zrni jo da nabiti s kroglami. Dalje gredo v gozd, hejsa, kar teko konji, Bogomir seveda prvi kakor po navadi. Bil je danes ves razposajen. Konje izroče služabnikom, lovci stopijo v dolgo vrsto, pripravijo puško na strel in predirajo peš v goščo. Skoro pokne puška tu, puška tam. Grof Roman je že nepotrpežljiv, ker ne more ustreliti ničesar. Toda sedaj! — Počasi stopa' šestnajstleten jelen naravnost proti njemu. Oprezno se ozira, zvija vitki vrat, drži lepo glavo s krasnim rogovjem pokonci in pazno prisluškuje. Kako lepo mu plešejo vitke noge po tleh! Grof dvigne puško in pomeri. Le še nekoliko korakov, in jelen je dovolj blizu. Zdajci osupne, ustavi se in nagne glavo nazaj. Grof hipoma izproži, puška pokne, jelen visoko poskoči in ubegne. Zopet pokne petelin, da bi poslal kroglo iz leve cevi za njim. Pok, krik, dim in — vse je tiho. Jelen zbeži nepoškodovan dalje in dere bliskoma skozi goščo. Grof pa leži krvav, razmesarjen, težko dihaje na tleh in se bori s smrtjo. Cev se je razletela na tisoč koscev, in iz zijoče rane na glavi mu nevdržno uhaja življenje. Lovec, ki je bil nekoliko v stran od svojega gospoda, glasno zakriči, ko ga vidi padajočega, in plane k njemu. Njega vpitje se razlega po gozdu, in od vseh stranij prihite lovci. Bledi in otrpli stoje okolo ranjenega grofa in ne vedo kaj storiti, tako so zbegani. Tožeč prihiti Bogomir, ki je že zvedel nesrečno novico. Jokaje poklekne poleg težko sopečega ranjenca in ga rosi s solzami. Nekaj časa mine, predno se grof zave. Naposled izpregleda in strmi okolo sebe. Bogomir še vedno kleči pri njem in ga drži za roko. „Bogomir, sin moj," reče grof s slabotnim glasom in silno naporno, „smrt me je zalotila. Nekaj hipov še, in ne bode me več. Bodi priden — brzdaj strasti — in bodi srečen. — Pisna miza — v nji — bodeš nekaj našel — Bog te varuj — varuj, sin moj!" Vzdih, zadnji krčevit gibljej, grof sopne po zraku in — umrje. Od žalosti se nesrečnemu netjaku malone razpoči srce. Ne gane se od strijca, trdo drži njega otrplo, ledeno roko in se ne meni za nič, kar se godi okolo njega. Kako hitro se mu je razposajeno veselje izpremenilo v najbridkejšo žalost! Od vej spleta nosilnico, polože nanjo mrliča in se vrnejo v graščino. Prijatelji, katerih veselje je nekoliko ur prej oživljalo jasne dvorane, od-jašejo domov, ne da bi se poslovili pri Bogomiru, in ta ostane naposled sam s svojo žalostjo in bedo. Molčimo o njega brezupnosti in pekoči bolesti ! Izgubil je svojega dobrotnika, jedino srce, katero ga je ljubilo in očetovski skrbelo zanj. Grofa so položili v rakev njegovih dedov, in puste so bile sobe, v katerih si prej slišal njega veseli smeh, ljubeznivi razgovor in šale. Odkar se je pripetila nesreča, Bogomir ni stopil vanje. Sploh mu ni bilo do tega, kar se je godilo v graščini. Tih in mr&čen je posedal v svoji sobi. Nikogar ni trpel poleg sebe razven časih male Berte, ki je ž njim plakala po mrtvem strijci. Niti zapazil ni, kako drugače so se vedli posli; videl ni porogljivih pogledov, niti ni slišal zasmehovalnih in nesramnih besed, katere so govorili o njem. Bilo mu ni do tega, da je odšel odposlanec grofu Hugonu naznanit nesrečo in ga naprosit poročila, kaj storiti. Vsakdo je mislil, da je grof Hugon zakoniti gospodar grofije, in nihče niti ni slutil, da je grof Roman spisal oporoko in postavil svojega net-jaka za dediča. O tem ni mogel služabnikom Tnihče kaj povedati. Stari sodni upravnik, ki je podpisal in podpečatil oporoko, umrl je nedavno, drugo pričo, notarja, pa so prestavili v daljen kraj. Tako so torej mislili služabniki, da je Bogomir doigral, in vedli so se nespoštljivo proti njemu. Mladenič tega ni zapazil, dokler ni šel nekoč k rastlinjakom, da bi mali Berti prinesel nekoliko sadja. ^Natrga si grozdja, nekaj pomaranč, položi jih v jerbašček in hoče ravno priložiti mali svoji zalogi sočno ananas, ko ga krepko prime vrtnar in mu reče z osornim glasom: „Kako li si upate pleniti drevje in cvet-nike? Pri tej priči se poberite, sicer Vas kar vržem z vrta." Bogomir vzpogleda, in njega obraz, bled in upal od žalosti, zardf se od jeze. „Ali si blazen, človek?" odgovori mu. „Ali si pozabil, kdo sem jaz in kdo si ti? Izgubi se, da ne bodeš zopet čutil, kako težko udari moja pest." Nikar da bi odšel, zasmeje se vrtnar na vse grlo in hoče Bogomiru iztrgati nabrano sadje. „ Plemič, nikar se me ne doteknite!" vzklikne porogljivo. „Doba vaša je minila, in brez kazni ne bodete ravnali po svojem! Oni, ki Vas je branil, ne živi več, in Vi niste torej nič. Sem jerbas!" Bogomir trepeče od togote. Kar le more, in razdražen, da nič takega, pahne vrtnarja od sebe, vrže ga ob cvetična stojala, da vrtnar vse podere in kar obleži. Nato ponosno odide, ne da bi še kaj pogledal svojega razžalitelja. Prišedši v svoj6 sobo, dci mali Berti sadje, nato pa se vrže na zofo, skrije obraz v blazine ter joče. J krčevito in bridko. Sedaj se je prvič domislil prihodnjosti, in mračno pretšč se je kazala njega duši. Kaj bode ž njim, ko počiva dobri strijc, prijatelj in zaščitnik v grobu? Kaj početi brez denarja, brez pravega znanja, brez moči in spretnosti za delo? Jokal je. „Kaj ti je, Bogomir?" vpraša mala Berta in ga sočutno objame. „ Prosim, prosim, povej mi, zakaj se jočeš. Ali bi rad kaj pomaranč? Ali grozdja? Ne? No, povej mi, kaj ti je, ljubi Bogomir, sicer se res kar zbojim." Bogomir si otare solze, pogladi lasč s čela in vzdihne. „Oh, ubogo dete!" reče ji, „tebi se ne bode godilo bolje nego meni. Tuj gospod pride semkaj; tuj gospod bode zapovedoval, naju zapodil iz hiše, pehnil na ulice in naju prepustil siromaštvu, ali pa bode grdo ravnal z nama, če sploh ostaneva v gradu. Tako prijazen in dobroten ne bode kakor grof Roman, moj strijc!" „Toda saj nama ni treba odtod!" vzklikne Berta marljivo. „Saj je vender vse tvoje, kar je bilo strijčevo. Zato se ne jokaj, Bogomir! Veseli se! Kdo neki bi zapovedoval tukaj nego ti?" »Grof Hugon pride," reče Bogomir. „On je sedaj gospod, in ob njega milosti morava živeti. Da, ako bi ne bil strijc umrl tako nagloma, da bi bil lahko spisal oporoko, tedaj seveda bi bil skrbel za naju. Tako pa —" „0j!" vzklikne Berta, „seveda jo je spisal! Saj sem bila zraven, ko je bil tukaj sodni upravnik in ko je nanjo pritisnil svoje velike pečate in se podpisal. Saj še ni dolgo temu." Pozorno posluša Bogomir te besede. „In kje si slišala in videla, kar pripoveduješ?" „Vse v strijčevi sobi/ odgovori Berta in obširno pripoveduje, o čem je govoril rajni grof z obema sodnima gospodoma. Dasi je bilo pripovedovanje zmedeno in časih nejasno, vender je Bogomir spoznal, da mora kje biti oporoka. Tudi se zdajci spomni besed umirajočega grofa, da je v pisni mizi nekaj zanj spravljenega. Oči mu plamene in lica gore. „ Pridi, Berta, precej bodeva videla, ali je resnična tvoja povest. Prej ne dobodem miru, dokler ne preiščem pisne mize in ne najdem, kar moram imeti, da bodem lahko vladal tukaj kakor gospodar." Oba gresta v grofovo sobo, zakleneta se, da bi ju nihče ne motil, vidita ključ pisne mize obešen na navadni prostor, in Bogomir odprš omaro in predala. Težko diha, in roke se mu tresejo. Listine sleharne vrste, pisma, plačane pobotnice, posamične časopisne številke, nekaj redov na pisanih trakovih, različno orožje, bodala, samokresi i. t. d.; vse to ugleda Bogomir in vse potisne od sebe, ne da bi kšj pregledal. Tega pa, kar hoče, ne dobi. Zopet in zopet vse preobrne, pregleduje vsak list, iztika po vseh listinah, ali oporoke ne najde. Upanje mu naposled izgine. „Zmotila si se," reče Berti. »Nikjer ni niti sledu o oporoki, in vender sem preteknil vse omarice in vsa predala. Ničesar ni!" „In vender se nisem motila!" odgovori Berta marljivo. „Ondu v dolbini pri oknu sem stala za zaveso in se igrala s svojimi punicami. Nihče me ni videl, jaz pa sem slišala vse, kar se je govorilo. Cula sem, kako je grof sodnemu uradniku zapovedal, naj ničesar ne pripoveduje o oporoki, zlasti tebi ne, ker si taka vihra in ker bi bil neukroten in preponosen, ako bi vedel, kako bodeš še bogat. Ne motim se, Bogomir, prav res ne, in oporoka mora nekje biti." Dete je govorilo tako jasno, da je Bogomir popolnoma verjel tem besedam in iz nova pre-iskal usodno mizo, ali zopet brez uspeha. Mislil je na to, da bi utegnilo biti v pisni mizi skrivno predalce, in je trkal in tolkel po nji, ali zaman. Nikjer ni bilo ničesar. Naposled prestane in se vrne potrt v svojo sobo. Trepetaje in plaho je pričakoval grofa Hugona, katerega doslej še ni videl. Osmo poglavje. Grof Hugon. Bil je deževen, temen večer; nobena zvezda ni svetila na nebu. Veter je podil oblake, vršel po drevesnih vrhovih in žvižgal po hodnikih gro-fovske graščine. Težke kaplje so vršele po oknih, v sobi pa je sedel zamišljen in žalosten Bogomir pri goreči svetilki. Z roko je podpiral trudno glavo in neprestano strmel v noč. Zdajci odpahne velik veter okno, dež po-rosi sobo, in svetilka ugaša. Zajedno začuje vzdramljeni Bogomir poštni rog in drdranje voza Hitro stopi k oknu, pazno posluša in se trudi, da bi kaj ugledal v temni noči. Poštni rog se sliši čimdalje bliže, topot konjskih kopit bije Bogomiru na uho, in po nekaterih hipih postoji pred grajskimi vrati visok, težko obložen, trdno zaprt voz. Služabniki prihite od vseh stranij svetit in pomagajo z voza možu, zavitemu v potniški plašč. Bogomir se ustraši temnega in otrplega obraza tujčevega. „Moj Bog!" vzdihne pobit, „to ni prijazni obraz grofa Romana!" Končno zapre okno, zagrne ga in hodi nemirno po sobi, govorčč sam v sebi. „To je torej grof Hugon! To je moj strijc, katerega še nisem videl. Kakd me li vzprejme? Kaj bode storil zime? Bojim se, da ga ne bodem mogel ljubiti; grdo bode ravnal z menoj. Bodisi! Postavim se mu po robu! Oporoka grofa Romana se mora dobiti, in potem bodem jaz gospodar tukaj. Brez boja me tuji strijo ne izpodrine!" Ubožec! Opiral se je na pravico, ki ni imela druge podlage nego besede sedemletnega deteta. Da, ako bi se mu bilo posrečilo najti oporoko ali vsaj pripraviti semkaj še živečo pričo! Toda tak<5 se mu ni bilo kaj nadejati. Vrata se odpro, in mala Berta smukne v sobo. „Tuji strijc je došel, videla sem ga. Oh, videti je tako teman, tako hud! Bojim se ga, ako mislim nanj!" In kakor bi iskalo zavetja, pritisne se dete k mladeniču, kateremu samemu je treba podpore, dasi se mu še ni sklonil ponos in ne upog-nila ošabnost. „Miruj, Berta!" reče ji. „Kdor ima črno brado, temno oko, ni še hudoben. Grof Hugon je morda dobrosrčen, počakajva, kaj ukrene. Saj sem vender netjak njegov, in ti si dobro, ubogo dete, katerega ne bode pelinil na cesto. Ako bode dober in prijazen, poskušal ga bodem ljubiti; ako (je trd in prevzeten, upiral se mu bodem in se skliceval na oporoko najinega rajnega dobrotnika. Saj bodeva videla, kaj se zgodi." „0h, Bogomir," odgovori Berta, „bojim se! Prosim te, potrpi, saj veš, da te služabniki nimajo radi, in ako te očrne grofu, težko ti bode. Udaj se! Oporoke ni in dokler je ni, gospodar je grof Hugon. Ukloni se, Bogomir, in pomisli, da te ne brani več dobri tvoj strijc!" Dete je govorilo dobro in pametno, in Bogomir bi si bil prihranil dokaj neprilik, da je slušal dekletce. Ali ponižnost in popustnost mu ni bila dana, in ponašal se je z dozdevno svojo pravico. Čmeren želi Berti lahko noč in jo odslovi. Do polnoči hodi po sobi in vedno premišlja o oporoki. Tako trdno je verjel nanjo, kakor bi jo imel spisano in zapečateno v rokah. Slabo zanj, da je ni imel! Še slabše, da se je skliceval nanjo! — Naposled je legel spat in pozabil vse misli, upe in sklepe. Dočim je Bogomir premišljal o bližnji pri-hodnjosti, sedel je grof Hugon v sobi rajnega brata in si vse uredil kaj pripravno in prijetno. Več služabnikov, med njimi tudi stari Peter, bilo je okolo njega; vsi so ponižno čakali njega ukazov. Niti pogledal jih ni, nego se z jedjo in pijačo krepčal po napornem potovanji. Naposled vrže servijeto na mizo, obrne se in migne služabnikom, naj odidejo. Samo osebni služabnik grofa Romana mora ostati. „Slišal sem," povzame grof, „da biva tukaj moj netjak Bogomir. Zakaj se mi ni prišel poklonit?" Služabnik ne izpregovori precej. Vedel ni, kaj namerja grof z mladeničem, in zato se ga ni upal ni zagovarjati ni tožiti. „No, govori odkritosrčno!" nadaljuje grof. „Pravijo, da je ponosen in ošaben bedak. Ali je res? Zahtevam resnice!" „Aha!" misli si služabnik, „milostnemu gospodu ni Bog ve kaj do mladiča. No torej, očrnimo ga do dobra, dokler je še čas." — „Res je, milostni gospod," pravi nato glasno, „plemič je ponosen in prevzeten, da nič takega. Ako ga kdo precej ne sluša, pri tej priči ga pobije na tla. Tako se je že pripetilo nekolikokrat. Šele zadnjič vrtnarju, ki je vender samo branil svojo pravico in varoval Vašo svojino." „Kako je bilo to?" vpraša grof. „Ej, Bogomir je rogovilil po rastlinjaku in povsod trgal najboljše sadje in najlepše cvetice. To je hotel vrtnar zabraniti in je plemiču spoštljivo povedal, da ni popolnoma prav, ako vse razdene, in da bodete Vi, gospod grof, težko zadovoljni ž njim. ,Kaj', vzklikne plemič, ,kaj? Grof Hugon?' Oprostite, da tako brez okolišev imenujem Vaše ime — ,kaj mi je do grofa Hugona? Po strijčevi oporoki, ki se skoro najde, gospodar sem tukaj jaz! Varujte se, bebci, da vam ne raz-bijem glave!' Vrtnar je hotel še nekaj ugovarjati, da bi varoval Vašo korist, gospod grof. Ali plemič mu osorno ukaže, naj odide, sicer ga vrže iz rastlinjaka. In ko vrtnar še ne odide, plane nftnj kakor divjak, podere ga in ga tako naklesti, da leži še danes bolan." Ko dokonča služabnik to povest, sestavljeno od laži in resnice, umolkne in prežeče ogleduje grofa. Kar tako ni omenil oporoke; že naprej je hotel Bogomiru odtegniti vso ljubezen novega gospoda. Sicer nista ni Bogomir nikar še mala Berta kdaj proti služabnikom govorila o oporoki, toda poslušali so ju skrivaj, in tako marsikaj zvedeli o nji. Grof Hugon naguba čelo in si pogladi črno brado. „Tako, tako," reče potem, »plemič Bogomir streže po moji svojini in bi rad sedel lepo in zložno v to, kar je mojega? Kaj blebeta o oporoki, he?" Služabnik, prav tisti, na katerega je nekoč Bogomir hujskal psa, nasmehne se potuhnjeno in reče: „Ej, plemič trdi na vse pretege, da je rajni milostni gospod spisal oporoko in postavil njega za dediča. Misli si, da ste mu Vi uplenili svojino. in da je on sam zakoniti posestnik lepe grofije. Ali je res, kar trdi, o tem ne morem soditi. Seveda se mi zdi, kakor bi bila njega trditev nekako upravičena. Pred letom dnij je namreč dobri milostni gospod poklical dva sodna uradnika, in se zaprl ž njima tukaj v sobo. Kaj so se pogovarjali, tega ne vem. Vender sem slišal zunaj pred vrati časih besedo oporoko v zvezi z imenom Bogomirovim, in utegnilo bi res biti, da je pokojni gospod grof spisal poslednjo svojo voljo in sicer na korist svojega netjaka. Plemič Bogomir je že kaj zvedel o tem, zakaj pred nekaj dnevi še je preteknil vso to sobo in iz-tikal po oporoki." „Tak6?" vpraša grof. „No, tedaj mu bode pač treba nekoliko zapehniti duri. Takih ošabnih, ponosnih, domišljavih dečakov ne maram. Nekaj stotakov mu odmerim na leto in ga pošljem v šolo, da se bode kaj učil. Vohunov ne potrebujem pri sebi! — Odidite!" Tako reče služabniku; ta mu še želi lahko noč in hitro odide. Toliko da zaprfe vrata za seboj, skoči grof Hugon s stola., zaklene se in sam išče oporoke. Zdelo se mu ni kaj neverjetno, da mu ni brat zapustil ničesar, saj ga ni ljubil in se niti ni menil zanj, odkar se je zakopal v staro gnezdo sredi gozda, zaigravši vse imenje. Netjak pa se v zadnjih letih ni genil od strijca, laskal se mu je, otel mu celo življenje, strijc ga je imel kakor za rodnega sina, Bogomir je smel delati, kar se mu je ljubilo. Grof ga je razvajal in sploh ravnal ž njim, kakor da je njega prihodnji dedič in naslednik. — Čim bolj je grof Hugon preudarjal vse to in besede služabnikove, tem menj je dvojil, dat mora res kje biti listina v njegovo škodo. Kakor pred nekaj dnevi netjak, iztikal je sedaj on po vseh predalih in omaricah pisne mize in iskal tajnih predal. Ali našel ni ničesar in zato je šel spat dokaj mirnejši, da bi počil po napornem poti. Drugo jutro ugiblje, kaj ukreniti z netjakom. „Ako ga pošljem brez odloga iz graščine, zdelo bi se ljudem čudno, in ne vem, kako bi sodili o meni", misli si. »Bolje, da mu res odločim nekaj na leto in ga pošljem iz dežele na potovanje. Tako ga bodem varen, in mimo tega ne bode mogel iskati oporoke." Grofu je vselej izginila kri z obraza, kadar se je domislil oporoke. Bal se je te listine in kar strepetal misleč, da bi moral kd&j netjaku prepustiti krasno posestvo. Sedaj pozvoni in ukaže služabniku, naj pokliče Bogomira. Služabnik hiti iz sobe, stopi, ne da bi potrkal ali želel dobro jutro, v Bogomi-rovo sobo in mu kratko in točno poroči ukaz grofa Hugona. Neotesanost tega posla, ki se je še pred nekaj tedni kar stresel, ako ga je le pogledal, razljuti Bogomira. »Povejte strijcu, da pridem precej", reče mu. „Da pa zopet ne pozabite, kako se je treba vesti proti meni, Vi malo-pridnik, ki krožnike izmenjavate, dam Vam spomin na pot." Rekši vrže za odhajajočim služabnikom hlapca za čevlje, in sicer tak<5 silno, da bi ga brez dvojbe ubil, ako bi ga ne bil zgrešil. Služabnik se ne mudi dalje, nego kar najhitreje pobegne h grofu Hugonu, da mu opiše to novo dejanje Bogomirovo, hudo, kolikor bi se dalo. Grof ga potolaži. „Le mirni bodite", reče mu, „mučil Vas ne bode dolgo. Posvetim mu, kakor je vreden." V tem se je Bogomir oblekel in sedaj stopi ponosno kakor vselej v sobo k svojemu strijcu. Kratko se pozdravita, nato pa se gledata kaj pozorno in bistro. Bogomirov pogled je izzivajoč, drzen in trden, grofov takisto ponosen, toda nekoliko plašnejši; tudi se mu čelo temno zmrači. Naposled sede, migne Bogomiru, naj sede njemu nasproti, in reče mrzlo in osorno: „Vi ste torej moj netjak, katerega še nisem videl do danes. Drzen dečko se mi zdite. Zal, da ne smete biti drzni proti meni. Čul sem že, kakšne neumnosti ste delali, dokler je še živel slabotni moj brat, ki Vas ni mogel krotiti. Grdo ste ravnali s posli, ker se Vam ni bilo bati kazni. Svetujem Vam, da ne poskusite nikoli več kaj takega, ako nečete, da Vas ne kaznujem. V takih stvareh se ne šalim, zapomnite si to, dečko moj!" Bogomiru vzkipi srce od togote in jeze, ko začuje te porogljive in preteče besede; kar zadušiti ga hoče. Kri mu šine v obraz, precej nato pa obledi kakor stena. Ves se trese, toda ne od strahu, ampak od notranje razvnetosti. „Predno mi žugate, strijc", vzkipi' naposled, „dobro premislite, ali tudi lahko zvršite svoja žuganja. Akotudi sem mlad, vender se vem braniti žaljenja in se osvetiti z&nje. In nikar me ne dražite. Utegnilo bi se zgoditi, da bodete kdaj na mojem mestu, jaz pa na Vašem in da Vas poženem iz gradu, o katerem pravite, da je Vaš. Vsega še ni konec, in resnica se mora izpričati, kadar bode čas." Grofu Hugonu se kar spači resni in mračni obraz. Sovražno in potuhnjeno se mu zasvetijo oči, obrvi pa se mu zježe. „Molči, nepremišljeni dečko, ne jezi me, sicer te zdrobim!" vzklikne gromovito. „Ti stvar moje milosti, moje usmiljenosti, ti uboga para, da bi mi žugal? Začasa ti še izderem strupne zobe! Hlapec bodeš, v livrejo te vtakne m, pse nahujskam nate, ako se mi še kdaj tako-le postaviš po robu. Izgilbi se! Skoro zaslišiš, kaj ukrenem zaradi tebe. Poberi se, pravim!" Grof plane s stola in mu pokaže duri. „Grem," odgovori Bogomir krepko in je še vedno strahovito bled. „Grem, toda ne da bi slušal Vaše povelje, katero zaničujem, nego ker sam hočem. Z Bogom, strijc. Sovraštvo in boj bodi med nama. Ne mislite si, da ostanem le uro dolgo tam, kjer niste ravnali z menoj kakor z netjakom in sinom svoje sestre, ampak kakor z najslabšim hlapcem. Z Bogom, in zapomnite si to uro. Vidiva se še kdaj, toda drugače nego danes." Se jedenkrat se ozre Bogomir ves razkačen na strijca, kipečega od jeze, in zvihra iz sobe, kakor da je blazen. Grof Hugon ga ne pridržuje, zakaj prepričan je, da bi ne mogel omajati jeklene odločnosti, strastne trme plemičeve. Zdi se mu celo, kakor da se je oprostil velike teže, ko je mladenič odšel iz sobe. Močni mož je trepetal pred slabotnim dečkom. Bogomir zdirja v svojo sobo, popade nekaj denarja, daril pokojnega strijca, zapre svoje imetje v kovčeg in je trdno odločen, da gre iz gradu po svetu iskat sreče. Nobene solze ne potoči, celo srečen je, da se je tolikanj hitro odločila njega usoda. Na mesto mučnega pričakovanja, ki ga je stiskalo bolj nego vse drugo, stopila je gotovost. Sedaj je vedel, da mu ni od strijca pričakovati drugega nego sovraštvo in preganjanje, in lahko se je pripravljal na to. Na bodočnost ni mislil, in če je mislil nanjo, bal se je ni. Dovolj se je čutil močnega, da bi se boril proti viharnemu svetu. Še ni spravil vsega, ko stopi k njemu mala Berta, vsa objokana in se mu ihteč privije. „Oh, Bogomir, kako je to strašno, da hočeš od mene! Zakaj me nisi slušal? Zakaj nisi potolažil strijca? Oh, Bog, kako li se ti bode godilo po svetu?" „M omarice na dvoje in — oporoka se pokaže veselo presenečeni Berti. Hitro seže po nji, in dragocena listina je njena. Najprej jo skrije pod obleko in dobro pazi, da je ne poškoduje. Nat(5 pleše od veselja vri-skaje po sobi in se sedaj smeje, nato zopet joče od radosti. Jedina nje misel je: „Kako bode Bogomir vesel!" Končno se spomni, da bi bilo dobro, ako bi zatrla sledi svojega iztikanja. Zat(5 zopet zaprS dno omarično, položi pisanja vanjo prav tako, kakor so prej ležala, in jo potisne na prejšnje mesto. Nato hoče iz sobe, da bi je ne zalotil grof Hugon, toda vrata so zaprta, in nihče je ne čuje Berta kar koperni od strahu, da bi ji zopet kdo ne ugrabil važne listine, in ne misli v preprosti nedolžnosti svoji ničesar drugega nego to, da ji bode grof bral kar z obraza, kaj je našla. In kaj bi naredil z oporoko? Saj je čula na svoja ušesa, da bi jo uničil, ako bi jo le dobil. Dobiti pa je ni smel nikakor. Berta je bila sicer mlada, toliko pa je že čutila, da ima pravico Bogomir in ne strijc, in trdno je bila odločena, da rajši izgubi življenje nego listino. Naposled, ko že dolgo premišlja, kako bi ušla iz sobe, sklene iti skozi odprto okno na balkon in od tod skočiti na travo. Tako tudi stori. Sicer se ji kar zvrti v glavi, ko pogleda na tla, vender pa zaupa pravični svoji stvari, spleza čez ograjo, drži se zanjo, dokler plove s telesom v zraku, zamižl, priporoči se s kratko molitvico ljubemu Bogu in - izpusti ograjo. ,,Ej, kaj pa vender delaš, Berta?" zakliče ji nekdo. „ Sreča, da sem šel ravno mimo, ko sem videl tvoje nožice švigajoče po zraku. Roke in noge bi si bila polomila, da te nisem ujel v naročaj." Berta se ozre in vidi, da jo drži služabnik, ki jo je prestregel, ko je padla. „Lepa hvala, Kristijan!" reče mu. „Sami se mi zdi, da si mi prihranil hud padec." „ Ali, dete, zakaj si li hotela skočiti z balkona?" „0h, Kristijan, drugače nisem mogla iz grofove sobe, ker so bila vrata zaprta, vidiš. In sedaj me pusti, da se grem igrat k svojim pu-nicam." Kristijan jo posvari takih drznih poskusov, posadi jo na tlži in odide, ne da bi dalje pozve-doval po vzrokih Bertinih, ki je bila po njega mislih sam<5 nepremišljeno dete. Berta pa steče, kolikor more, v svojo sobo in skrije za sedaj oporoko v trdno zaklepno omarico, kjer ima obla-čilca za punice in svoj lišp. Nato vtakne ključ k sebi in steče v hlev iskat hlapca, ki naj bi nesel Bogomirov kovčeg v bližnje mesto. Oddala bi mu pisemce za Bogomira, ali hlapec je že. odšel, in vrniti se je morala. Kaj storiti? Komu drugemu ni zaupala, ker nobeden služabnik ni maral Bogomira, in zatč se je bala, daje kdo ne izd& Končno steče k pisni mizici in napiše te-le vrstice: „Ljubi Bogomir! Poročila bi ti nekaj važnega in zato te iskreno prosim, da prideš k meni nazaj v grad. Hiti in ne odlašaj, zakaj vsa sreča tvoja je za-visna od novice, katere ne smem povedati nikomur razven tebi. Tvoja ljubeča sestra." To pisemce zapečati, zapiše nanje naslov in ga skrije v jerbašček za pletivo. Nato ogrne plašček in steče v bližnjo vas, katere zvonik je videti z balkona. Tam je živela žena, stara prijateljica nje rajne matere; izvestno bi šla rada v mesto in izročila Bogomiru nje pismo. Vsa zasopla od hitre hoje dospe v vasico; žena je po sreči dom&. Žena se precej napoti s pismom v mesto, ko pa po dolgem iskanji in vpraševanji končno zve, v kateri gostilni je ostal Bogomir, povedo ji, da se je že odpeljal v glavno mesto. Seveda se je morala nato vrniti domov. Pozno v noč pride v graščino in se splazi k Berti v sobo. Dekletce je še vzbujeno. „Srčece moje," reče ji, „na zopet pisemce. Bogomir je odšel v stolno mesto, in sam Bog ve, kje je." Berti je bila ta novica sicer neprijetna, vender se je morala udati, ne da bi kazala preveliko nejevoljo. Bogato obdari staro ženico, zažgfe svoje pismo in sklene potrpežljivo pričakovati prvih novic Bogomirovih, skrivnosti pa nikomur ne izdati. Deseto poglavje. Prevarane nddeje. Bogomira nikakor še ni minila prevzetnost, ko je prišel v glavno mesto. Ugibično je stopal po širokih ulicah in se oziral tako drzno, kakor da mu nikakor ne more spodleteti v velikem mestu. Saj je imel vender nekaj sto goldinarjev v žepu in je bil močan in zdrav. Kaj lahko mu bode dobiti primerno službo. Bogomir stopa za možem, ki potiska njega kovčeg na voziči, nekam v gostilno, ukaže si tam pripraviti sobo, potem kosi in živi nekaj dnij po knežje. Veseliti se je hotel svoje prostosti, dokler bi se dalo, in je mislil, da mu nikoli ne poide denar. Nekega dne se izprehaja po ulicah in pride slučajno do cesarskega gradu. Pazno in ves začuden ogleduje to prekrasno poslopje. „Ej!" reče sam v sebi, „to je resnično še drugačna reč nego graščina mojega pokojnega strijca! Da mi je povedal, kako je tukaj lepo, venderle bi bil šel služit cesarja in se s komor-niškim ključem na suknji izprehajal po dvoranah, katerih ima grad izvestno dovolj." Zdajci mu potrka nekdo na rame, in hitro se obrne. Častit star mož stoji pred njim. Oblečen je jako lepo, in njega nagubano lice je videti takč prijazno, da Bogomir pogoltne hude besede, katere so mu že na ustnicah, in ga samo pogleda ponosno in izzivajoče. Tujec se nasmehne. „Slišal sem, deček," reče mu, „kaj si mrmral, in seveda mora biti lepo, kakor komornik dihati zrak cesarske krasote. Toda najprej mora človek biti komornik. Takšne dečake, kakeršen si ti, vtaknejo najprej med plemiče, in le počasi se pomikajo dalje, predno pridejo do zaželene višine. Dokaj let mine v tem, in prav dosti jih je, ki celo ne dospo do namena. Sobe in dvorane cesarskih palač imajo jako gladka tla, in komur kdaj spodrsne, da pade, nikoli ne vstane več." „Ej,kaj!" vzklikne Bogomir prešerno. „Stavil bi, da ne padem. Vajen sem gladkih tal in ne svetoval bi nikomur, da bi mi nastavil nogo. Precej se pojdem zglasit za plemiča. Videli bo-dete, za leto dnij se bode svetil na moji suknji zlat ključek, tako lep, kakor ga sploh kdaj nosi komornik." „Kaj, sin moj, res hočeš biti plemič?" vpraša stari gospod začuden in ga pozorno ogleduje. „ Seveda, vznesen si videti dovolj in ako imaš tehtna priporočila in znanja, utegnil bi te dvorni maršal že vtekniti v zlatoobrobljeno, rdečo obleko, kakeršno imajo cesarski plemiči. Ako pa jih nimaš, za Boga se ne drzni siliti na dvor, zakaj sramotno bi te odbili." „No, bodemo že videli," reče mladenič ponosno in stopa naravnost proti cesarski palači. Tujec kliče za njim, in ko ga Bogomir ne čuje, pospeši korake in ga dohiti ves zasopel. „N&, sin moj, mojo karto! Vzemi jo, ako prideš do dvornega maršala. Prihranila ti bode vsaj sramoto, če poveš, da je mene skrb zate." Bogomir vzame karto, ne da bi se kaj zahvalil, in jo vtakne leno v stranski žep. Niti ne zapazi, da mu pade precej potem na tla. In vender bi mu bila' prihranila dovolj skrbi in nezgode. Toda Bogomir se ni dosti menil za tujca, oblečenega toli preprosto, dasi lepo in izbrano. Saj vender ni imel uniforme, in prsi mu niso bile okrašene z redi. Mislil je, da je navaden človek, kakeršnih je videti na tisoče po ulicah glavnega mesta. Drzno stopa Bogomir po širokih marmornih stopnicah v palačo in vpraša vratarja, ki se kar sveti v pisani obleki in se zložno izprehaja s svojo palico v roki po veži, kje je dvorni maršal. Vratar ga debelo pogleda. Ne da bi mu odgovoril, vpraša ga sam, kdo je in česa išče pri dvornem maršalu. Bogomiru udari kri v glavo, da le iz težka premaguje vzkipelo jezo. „ Važne stvari imam govoriti ž njim, katerih ne sme zvedeti nihče razven dvornega maršala." Ker je Bogomir tako odločen, ponosen in drzen, zato je vratar nekoliko ponižnejši in mu pokaže stopnice, po katerih pride do maršala. Hitro stopa Bogomir po njih in niti ne misli, da bi ga utegnil maršal odbiti. Samo imenovati se mu bode treba, in že dobi službo, kakeršne si želi. Menil je še zmiraj, da je tako kakor nekdaj, ko ga je branil in vodil grof Roman. Niti domislil se ni, da so ga čislali in slušali samo zaradi grofa, nego popolnoma je bil prepričan, da si je sam po svojih osebnih prednostih pridobil vse čislanje in vso poslušnost. Ko pride v prednjo sobo dvornega maršala, ustavi ga tolpa služabnikov. Vprašajo ga po imeni, da bi ga zglasili maršalu. „ Imenujem se Bogomir pl. Sokol," odgovori jim ponosno, „in takoj moram govoriti z maršalom o važnih stvareh." Tudi služabnike nekamo oplašf odločno vedenje, zakaj Bogomir je res videti kakor odličen mladenič. Zglase ga, in maršal ga precej vzprejme. Drzno stopi Bogomir v sijajno sobo in vidi maršala v prekrasni dvorni opravi sedečega na svileni zofi. Ne da bi vstal, prikima samo z glavo, ko se mu mladenič prikloni, in vpraša uljudno, toda kratko: „Česa želite od mene?" Bogomir se kar nič ne pomišlja, nego odgovori popolnoma prepričan, da doseže, česar želi: „Rad bi bil vzprejet med cesarske plemiče." Maršal poskoči, kakor bi bilo treščilo pre-denj. „Kaj?" vpraša nato, „ali sem prav slišal? Radi bi bili vzprejeti med cesarske plemiče?" In zasmeje se. „To bi seveda ne bilo napačno", nadaljuje porogljivo, „in srečni bodemo, ako pride takšen mladenič v grad, kakeršen ste Vi; toda povejte mi vender, na kakšne zasluge opirate svojo zahtevo ?" Bogomir se zardi. Kakšne zasluge neki bi bile to? Ves zmeden samo nekaj zajeca, rekoč: »Moj strijc, moj rajni strijc, grof Roman — je — hotel — dejal —" In zopet umolkne. Komorniku se lice čimdalje bolj razteza na porogljiv nasmeh, kakor bi ga veselila zmedenost mladeničeva. „Nou, reče mu, „Vaš strijc je torej hotel — dejal! Kaj pa je hotel in dejal? In kje li je bil Vaš strijc?" Bogomir se osrči. „Moj strijc je bil grof Roman z Visokega. Ko je še živel, obetal mi je, da mi preskrbi službo tukaj v gradu. Takrat sem odbil njega ponudbo. Ker je pa sedaj že mrtev in ker je njega brat hudoben in grd človek, šel sem z Visokega in prišel semkaj službe iskat. In služba plemiška se mi je zdela ravno dobra." „Ej, to pač verujem, mladi gospod", odgovori maršal posmehljivo, „toda nič ne bode iz tega. Vrnite se v božjem imeni na Visoko, spo-prijaznite se s strijcem, ki ima bržkone dovolj vzrokov, da je jezen na Vas, in ako želi, da pridete služit cesarja, vrnite se. Do tedaj pa z Bogom." Ponosno mu namigne proti vratom in se obrne. Bogomir stoji kakor okamenel. Niti ne gane se in si zakrije zardeli obraz. Maršal naposled pozvoni, in nekaj služabnikov stopi v sobo. „Odvedite tega mladeniča", reče jim, „ slabo mu je." Služabniki primejo Bogomira, in ga odvedejo na dvorišče, ne da bi se jim upiral. Ondu ga puste. Divje še pogleda na krasno palačo in potem pobegne, kolikor ga neso noge, samo da bi ušel porogljivemu smehu, zasmehljivim pogledom in pikrim besedam služabnikov. Ves poparjen pride v gostilno in se zaklene v sobo. Strašna slutnja ga obide, da bode še mnogo trpel. Razjoče se, in videti je, kakor bi bila prva ta zapreka popolnoma podrla staro njegovo ošabnost. Polagoma se ohrabri in premišlja, kaj storiti. Prešteje denar in vidi, da bi utegnil komaj še teden dnij živeti tako kakor doslej. Jasno mu je, da mora vsekakor kaj ukreniti, ako hoče dobiti službo. Zato sklene prihodnji dan poskusiti, ali ga vzamejo k vojakom za častnika. Nato se umiri in spi dobro vso noč. Drugo jutro pozve, kje stanuje polkovnik konjiče, in gre k njemu tako zarano, kolikor dopušča dostojnost. Spotoma je jako dobre volje. „Vojakov vedno potrebujejo", misli si, „in kjer je toliko poročnikov, ondu bode pač tudi prostora še jednemu." Precej samo vestno koraka po stopnicah v stanovanje polkovnikovo; bradat stražnik ga zglasi, in polkovnik ga vzprejme. Ko stopi v sobo, opravljen je polkovnik že popolnoma za odhod. Videti je, da se mu mudi. Osorno ga vpraša: „Česa želite?" „Rad bi vstopil v Vaš polk", odgovori Bogomir. „ Dobro, zglasite se torej pri naredniku, in ako so Vaše listine v redu, ne bode nobenega zadržka. Z Bogom!" Ne da bi se dalje menil za Bogomira, obrne se. Bogomiru se zdi čudno, da je polkovnik tako malobeseden in osoren, vender pa sklepa iz njega besed, da ne bode prav nobenega zadržka za častniško službo, in zato se potolaži. Uljudno pozdravi polkovnika, gre iz sobe, pozve pri stražniku, kje bi dobil narednika, in odhiti v vojašnico, kamor mu je pokazal vojak. Ondu pozve-duje po naredniku in ga skoro najde. Samo-svestno gre ž njim v nesnažno sobico, vso za-črnelo od dima. »Prihajam od polkovnika", reče drzno, »rad bi bil vojak, in poslal me je k Vam, da pregledate moje listine in mi potem daste vojaško opravo." Narednik ga nekoliko izprašuje, zve, da je prost in nezavisen, in pravi naposled, da ni nobenega zadržka, ako hoče k vojakom. Vender ga usmiljeno pogleduje in ga svari. »Oh, kaj!" odgovori Bogomir, »mlad sem, in srčan in krepak! Baš vojaščina je zame!" Narednik zmaje z glavo. Ker pa Bogomir ne prestane, pokliče stražnika in mu zapove, naj prinese potrebne obleke. Vojak odide in se skoro vrne z mnogimi oblačili v naročaji. »Tako, sedaj bodemo videli, kaj je pripravno," pravi narednik s popolnoma drugačnim glasom. »Sleci lepo suknjico, novinec! To-le obleci, na!" Bogomir se ne gane in strmi nepremično na tesni jopič, katerega drži narednik predenj. »Kaj?" vzklikne naposled začuden in vzgrožen. „V ta-le umazani jopič preprostega vojaka naj bi se stisnil? Menda se šalite, narednik. Častnik hočem biti, častnik! Poročnik vsaj. Prinesite mi obšito suknjo s častniškimi epoletami, in potem bodeva govorila kaj več." Narednik in vojak se zasmejeta na ves glas. „No, mislil sem si kij takega!" vzklikne končno narednik, in kar duši ga od smeha; „mislil sem si kaj takega, da tičf nekaj drugega za veseljem do vojaščine! Ne, sinko moj, častnik biti, to ni kar tako. Sicer pa ne delaj neumnostij in obleci se; sedaj si novinec, zakaj pa me nisi poslušal. Sedaj je prepozno, da bi odstopil." Rekši prime Bogomira za jedno roko, vojak ga prime za drugo, in oba ga poskušata sleči. Bogomir pa se sedaj vzdrami iz svoje otrplosti, jeza mu zaduši sram in mu zagori plamenoma v duši. „Pustita me, sicer vama bode slaba pela!" Vojaka pa se kar nič ne menita za njega vpitje in se resno trudita, da bi ga vteknila v staro vojaško opravo. Zdajci zbere Bogomir vse moči, izvije desno roko, udari narednika s pestjo po glavi, da se kar opoteče, odpre vrata in zdirja kakor jelen po ulicah, predno se še vojaka zavesta. Svojima mučiteljema je sicer ubegnil, nikakor pa ne mučnemu strahu za bodočnost. Ves brezupen bega po krasnih ulicah, in srce mu utriplje od skrbi in žalosti. Kaj početi, da ne umre kar od lakote? Oh, kako bridko mu je, da ni slušal svojega strijca! Kjer ga sedaj zasmehujejo in mučijo, bili bi ga tedaj radostno vzpre-jeli. Kako se kesa brezumnega ponosa, ki se je upiral, da bi šel služit, ko je bila služba sama vender že čast! Kakč se kesd, da se je upiral strijcu Hugonu! Pri njem bi bil imel vsaj zavetje, hrano in obleko in morda bi si bil sčasoma tudi pridobil njega naklonjenost. Ko vse to premišlja, kar zastoče od silne žalosti. Končno se vrne v gostilno. Ondu se zaklene in joka kakor včeraj, samo da še bridkeje. Vsa srčnost ga je minila, zakaj tukaj je bil brez prijatelja, brez denarja, brez znancev. Zdajci se domisli karte, katero mu je dal neznanec pred cesarsko palačo. „Morda mi ve kaj svetovati!" misli si. „Videti je bil tak<5 prijazen; morda se me usmili ♦ in mi pove, kako bi si pošteno služil svoj kruh!" Hitro seže v žep in išče karte, ali nikjer je ni. Iz nova se skesa svoje lahkomiselnosti in toliko da ne obupa. Končno leže, in bridke misli ga obhajajo. Zdajci pa se po dolgem času spomni vse-Ijubečega dobrega Očeta v nebesih, in česar že dolgo ni storil v sreči, stori sedaj: roke sklene in moli. Iskreno prosi Boga pomoči, obeta, da bode popolnoma drugačen, dober človek in da se bode vedno v besedah in dejanjih spominjal svojega Stvarnika. To ga pomiri in potolaži. Resno in odkritosrčno premišlja o svojem življenji; ne olepšuje, ne prikriva si ničesar in čuti, da je bil jako grešen in nepobožen. Tako odkritosrčno spozna to, da se mu zdi sedanje žalostno stanje pravična kazen za prejšnje pregrehe. Odkritosrčno sklene, da ne bode mrmral, ako bi mu Bog v svoji modrosti pošiljal še toliko nadlog, nego jih prebil udano in potrpežljivo. Nesreča ga je izpremenila v boljšega človeka! Od utrujenosti naposled zaspi in ko zjutraj vstane, zopet moli in obnovi sinočnje obete in sklepe. Nato gre v mesto, da bi kako našel pot iz svoje stiske. Ko stopa tako zamišljen po ulicah, ugleda tablo z napisom: Pisarnica za vse <5ne, ki iščejo službe. „Ej", misli si zopet pogumen, „saj to je baš, česar potrebujem. Sam Bog je dal, da sem prišel semkaj." J Stopi v pisarnico in ugleda v nji postarnega moža lokavega obraza in z velikimi naočniki na nosu. Lastnik je pisarnice. Baš iztika po pisanjih in menda niti ne zapazi boječega prišleca. Bogomir ga končno nagovori. „ Gospod, bral sem Vašo tablo in zato prihajam, da mi kaj nasvetujete. Službe iščem, da bi si mogel pošteno služiti svoj kruh." „Tako, tako", reče tujec, potisne listine od sebe in premeri Bogomira od nog do glave. „ Česa ste se učili?" „ Jahati in streljati znam in govorim tudi nekoliko jezikov", odgovori Bogomir, kateremu ni prav nič dobro pri srci, ko pomisli, kako malo dobrega znanja si je nabral v srečnih dneh. „Takšne stvari ne služijo kruha", pravi pi-sarničar počasi, „in bojim se, da ne bode dosti storiti za Vas. Vender, pokažite mi svoja izpričevala. Videl bodem, kaj utegnem storiti." „Izpričeval nimam", reče Bogomir prestrašen. „Iz dobre rodbine sem in še nisem služil." „K;y pravite, mladi gospod?" vzklikne poštami mož. „No, tedaj glejte, kako bodete sami skrbeli zase, zakaj zdi se mi skoro, da niti niste dobri za strežnika ali služabnika. Druge službe Vam res ne vem. In tudi to bi bilo že težko in negotovo. Ali hočete, da pozvedujem po taki službi za Vas?" Bogomir obledi pri teh besedah kakor smrt. Strežnik, sluga! In celo za to bi bil morda preslab ! On, ki bi bil lahko veleval v graščini tolpi služabnikov, obleče naj obšito strežniško suknjo! To preseza njega moči. Brezupen plane iz pisar-nice, ne da bi kaj odgovoril; samo vzkrikne od bolečine. Postarni pisarničar gleda hladnokrvno za njim, popravi si naočnike, katere je prej potisnil na čelo, vzame svoje listine in mrmra: „No, to se mi vidi poseben dečko! Ako ga dobe malopridniki v kremplje, skoro bode zrel za ve-šala. Lakota boli, in ako ne bode kradel, ne vem, kako pride do kruha." Po teh besedah se iz nova zatopi v svoje posle in skoro pozabi nesrečnega mladeniča, našega Bogomira. Kakor brez uma je zdirjal Bogomir po ulicah, suval brezupno s komolci med veliko gnečo po mestu, dokler ni prišel v prosto prirodo. Ondu, v bogatem, lepem božjem svetu, zavedel se je zopet in prosil Boga, naj ga tolaži in okrepi v nesreči. Tako ponižan in potrt še ni bil nikoli, in resnično mu je bilo treba dne obile tolažbe, katero mu je dajala misel na božjo previdnost. Obupal še ni, nego čutil, da se vendei^ne more pogubiti do cela, dokler veruje v Bogi in se ravni po Njega zapovedih! Jednajsto poglavje. Izkušnjava. Bilo je o mraku, nekaj tednov po opisanih dogodkih. Tesno ob hišah se je plazil po jednih naj živahnejših ulic mlad človek, ne da bi se oziral ni na mimogredoče ljudi ni na ponosno drdra-joče kočije. Bled je bil in upal; njega obleka je bila ogoljena in ubožna, in glad mu je gledal iz očij, ko jih je mimogrede uprl na bogato pekarsko izlogo. Težko se je mogel ločiti vabečega prizora. Postal je in vzdihnil. „Mora biti, mora biti!" zastoče naposled tiho. „Lačen sem in malone nezavesten od slabosti in bede. Oh, bridki hip, ko moram iti beračit! Kdo bi si bil to mislil še pred nekaterimi meseci?" Mladi mož stopa proti pekarski prodajalnici-zopet postane, prestopi se iz nova in potem po, stoji, kakor bi ne vedel, kako in kaj. Ponos se mu hudo bori z lakoto, ali naposled venderle premaga lakota. Odločno stopi mladenič v pro-dajalnico in ugleda v nji peka, ki ravno prešteva dnevni iztržek. „Prosim Vas, dajte mi kos kruha!" reče s slabotnim glasom bledi mladenič. »Usmilite se me! Že nekaj dnij nisem jedel ničesar." Pek ga pogleda. „Poberi se!" zakriči osorno. »Tukaj se ne berači." Mladenič se zgane, vender ne odide. Preveč ga vabi prijetno ormenelo pecivo, in prehuda je lakota. „Prosim Vas samo koščka, gospod! Sicer umrem od lakote, in Vi ste se zadolžili umora, ako me ne otmete." Ljuto ga pogleda debeli pek. „To bi bilo dosti dela", zakriči naposled „ako bi vsakemu beraču, vsakemu postopaču hotel rezati kruha. Prodajalnica bi bila hitro prazna! Poberite se! Ali pa morda hočete, da pokličem svojega Ka-rona, ki Vas že požene od tod? Delajte, pa bo-dete imeli kruha." Bogomir se strese pri teh trdih besedah in obledi kakor smrt. Krčevito se mu razširi obraz, in neumeven bolesten glas se izvije njega ustnom. Vender ostane stanovit navzlic svoji bolesti in ne gre iz prodajalnice. »Gospod", reče zopet, »nekaj tednov že begam po mestu z ulic na ulice in iščem dela; ali dobil ga nisem nikjer. Povsod so ali dejali, da sem preslaboten, ali pa mi niso zaupali, ker sem tujec, ali pa so celo mislili, da sem slepar. Denar mi je pošel — predvčerajšnjim sem si kupil zadnji košček kruha — sedaj pa sem tako grozno lačen, da umrem, ako mi kdo ne pomaga." „ Zgolj laž in sleparstvo!" zakliče pek raz-Ijučen. »Poberite se! Pri tej priči! Sicer bodete videli, kaj storim!" Bogomir se še ne gane. Morda niti ni slišal žuganja pekovega, zakaj kar ločiti se mu ne more oko in duša od vsega bogastva. Pek za-zvižga, in zdajci prilaja velik pes. »Primi tega-le!" nahujska ga pek. Razkačeno plane pes na Bogomira, popade ga za nogo in mu odtrga kos obleke. Bogomir zavpije nekoliko od strahu in jeze, nekoliko od bolečine, udari psa s pestjo po nosu, da se kar zgrudi, in zdirja nevdržno po ulicah. Dobro je bilo, da se je v tem že popolnoma zmračilo in da ljudje niso mogli zapaziti bledega in upalega obraza Bogomirovega. Kar ustrašili bi se ga bili. Od žalosti in slabote je Bogomir malone blazen; to se mu vidi z obraza in iz vdrtih, pekočih očij. Huda sapa brije, in droben, toda leden dež, s snegom namešan, prši z neba. Doslej hrupne ulice so čimdalje bolj prazne in tihe. Malokdaj še kdo smukne po tlaku. Bogomiru ni do vsega tega. Niti ne čuti mrzlega vetra, niti dežja, niti ne vidi, da je čimdalje menj ljudi na ulicah. Ponižanje in lakota sta mu jedini misli. Sedaj zavije v ulice, kjer imajo mnogi dragotinarji in zlatarji sijajne in bogate prodajalnice. Nekje pri prodajalnici obstane. Znotraj je razsvetljena, in lahko spoznš, skozi široka in visoka okna natančno vse iskreče dragotine, ki leže pred njim, tako da bi jih kar lahko prijel. „Samo iztegniti je treba roko, in otet sem!" misli si. Boječe se ozrž in posluša. Nikjer ne ugleda žive duše, nikjer ne čuje stopinje ali konjskega topota. Prepričan je, da je sam. „In zakaj bi ne smel vzeti ničesar", misli si dalje; „saj je to jedini pomoček, da si otmem življenje. Nihče me ne vidi in ne sliši, in strah daje moč. Predno plane kdo iz hiše, davno mu že utečem. Ha, in jeden kamen bi bil že dovolj za mesece in mesece! Bedak sem, ako ne vzamem ničesar! Hitro, nihče me ne vidi!" Plašno se oziraje iztegne roko po bliščečem kamenji. Ali kar zbode ga v dušo, in notranji glas mu zakliče: „Bog v nebesih te vidi, in njega jezno oko uniči hudodelca!" Hitro umakne roko in plane dalje, kolikor ga neso noge. „Ne, ne!" vzklikne, „rajši umrem nedolžen, nego bi živel ob grehu!" Dalje in dalje gre ter vzpričo razburjenosti za nekaj časa celo pozabi pekočo lakoto. Zdajci dospe do širokega mostu, držečega čez širo reko, in neizmerno utrujen sede na napušč mostne ograje. Lakota se mu zopet oglasi, ledeni dež mu lije po obrazu, in vršeča burja ga pretresa do ko-stlj. Nepopisno je beden. Razjoče se. „0h, da sem mrtev! Da bi vender ležal pri očetu in materi v grobu, ne pa se potikal po tem brezsrčnem, hudobnem svetu! V grobu je vsaj mir: mrliču ni treba stradati, in nihče ga ne muči in ne psuje. Oh, da sem mrtev!" In kakor v odgovor njega grešnim in brezupnim mislim zašumi zdajci reka, in valovi mu bobne razločno na uho. Bogomir se skloni čez ograjo in strmi v vodo. Šumenje se mu ne zdi svarilo nego klic, ki ga vabi v globočino. Strašna misel ga prešine. „Jeden skok, in prost sem!" misli si. „V grlu mi zagrgra, sopnem še po zraku, strepečem — in končane so muke, bolečine, skrbi! V smrti umre lakota in žalost!" In že se klanja niže in niže in razteza roke, kakor bi hrepenel po grobu v valovih, zdajci pa se mu zazdi, kakor da je ugledal bledo žalostno lice iz vode. Zdi se mu, da vidi rajno mater, ki svareč prostira roke proti njemu in ga gleda na pol proseče in na pol žugajoče. Mrzel pot ga oblije, in plašno skoči kvišku. Zavest se mu vrne, in zdajci se domisli greha, katerega bi se ne mogel nikdar več skesati! „Ne!" zakliče glasno. „Tako se ne končaj življenje, katero mi je zaupal Stvarnik! On mi gaje dal, On ga vzemi, kakor je Njega sveta volja. Karkoli mi še naloži Bog, vse bodem prebil, udano potrpežljivo in z vso silo svoje potrte, toda nesmrtne duše!" Rekši sklene roke, pogleda pobožno proti temnemu nebu in prosi Očeta v nebesih, naj mu oprosti prejšnje zle misli. Prosi ga, naj ga okrepi, da bode vztrajal v vsem trpljenji, katero mu še utegne biti naloženo. In prav tedaj, ko dokonča tiho svojo molitev, raztrgajo se oblaki in velika jasna zvezda se zasveti skozi temo ter gleda nekaj hipov na izkušano toda preizkušeno stvar božjo, na Bogomira. Iz nova jo zakrijejo oblaki, in nebo se stemni kakor prej. Bogomir pa utolažen odide. Sladek, svet mir ga obide, in zdi se mu, kakor da je videl nesmrtno oko svetega Boga, kako se je blagoslavljaje uprlo na njega čelo. Sedaj ne čuti ni mraza, ni lakote, ni utrujenosti ! Pod cerkvenimi vrati leže na tla in sladko zaspi navzlic trdi postelji. Vest mu je mirna, in angeljci božji plovejo okolo njega. Dvanajsto poglavje. Konjar. Ko se Bogomir drugo jutro vzbudi, tedaj je še zgodaj in solnce stoji nizko na nebu. Vzbudili so ga zidarji, ki so nedaleč od njegovega ležišča popravljali nekovo okno. Bogomir moli, nato vstane in se približa delavcem, ki ravnokar odlože orodje in sedejo na okolo ležeče kamenje, da použijejo ubožni zajutrek. Željno gleda Bogomir na kruh in presno maslo, katero jedo tolikanj slastno, vender se jih ne upa prositi grižljaja. Pozabil še ni, kako je bil sinoči ponižan in kako trdo ga je odgnaltrdosrčni pek. Slučajno ga ugleda jeden izmed pomočnikov in bržkone spozna iz strahovite bledosti in pogledov ubogega Bogomira, da bi mladenič izvestno ne odbil kosca kruha, ako mu ga prijazno ponudi. Zidarski pomočnik je bil usmiljenega srca. „Ali nečete priti bliže, mladi prijatelj ?" reče mu prijazno. „Ne zdite se mi baš, kakor da ste že za-juterkovali. Pridite semkaj, obema bode dovolj." Kakor bi zaslišal nebeški glas, zvene Bogomiru te mile besede preprostega rokodelca. Nemudoma pristopi, da bi vzel kruh. Željno ugrizne VcLnj, in zidar lahko spozna iz iskrečih očij, kakšno dobroto mu je storil. Bogomir ne reče ničesar, dokler ni z nekaterimi založki potolažil praznega želodca, potem pa izpregovori z ginjenim in hvaležnim glasom: „Bodi Vam božji blagoslov! Tri dni že nisem jedel ničesar, in zato si lahko mislite, kako dobro mi je storil ta grižljaj." Od prevelike ginjenosti umolkne. Zidar in njega tovariši pa skočijo kvišku, obkolijo ga in vprašajo sočutno, kako vender se mu je zgodilo tako hudo. Bogomir jim pripoveduje vse po pravici, in njega preproste odkritosrčne besede sežejo preprostim rokodelcem globoko v srce. Vsi mu podado žuljeve roke, in prvi, ki mu je dal kruha, reče hitro: „Ne hodite od nas; dokler nimate zaslužka, delite z mano jed, ki je sicer oskromna, vender pa ne pičla. Obema imam dovolj." Bogomir vzprejme to ponudbo brez vsega pomišljanja, zakaj prepričan je, da je prišla iz zvestega in sočutnega srca. „Da, pri Vas ostanem! Morda pride čas, ko Vam vrnem dobroto, in ako ne, vrne je ljubi Bog v nebesih. Vender pojdem pogledat, ali ne dobi m kje dela in zaslužka. Zopet sem srčen, ko vidim, da so tudi dobri in usmiljeni ljudje na svetu." Zidarji ga ne zadržujejo in mu reko, naj pride opoldne zopet k njim. Nat(5 Bogomir odide in hodi kakor prejšnje dni po ulicah. Niti ura ne mine, odkar se je ločil novega prijatelja, ko stopi na prost kraj in se ustavi, vid&č konjskega hlapca, ki se trudi na vso moč, da bi ukrotil mladega, izredno lepega, toda divjega in razposajenega konja. Gospodar, katerega Bogomir precej spozna po jahalnem jopiči in visokih škornjih, takisto po dolgem biči v roki, razgovarja se kaj živahno z nekaterimi častniki, kateri bi menda radi kupili konja, ako bi jih ne plašila njega neukrotna divjost. Plemenita žival skače ponosno po prostoru; ne-dolgo, in že leži hlapec na tleh. konj pa zdirja po jahališči in prešerno rezgeta. Iz težka ga zopet ujamejo. Ko častniki to videjo, gine jim čimdalje bolj veselje, da bi kupili konja, in že se odpravljajo; kar stopi Bogomir h konjarju in se mu ponudi, da zajaše konja in ga ukroti. Bil je, kakor vemo, izvrsten jezdec, in zdelo se mu je, da utegne preobladati žival. Konjar je j ako vesel te ponudbe. „Ej," reče mu, „zdite se mi brhek, srčan mladenič. Le za-jahajte ga in če ga ukrotite, ne bodem Vam nehvaležen." Nato se obrne k častnikom in se veselo zasmeje. „Sedaj pazite, gospodje. Videli bodete, da se nisem zlegal, rekši, da je konj brez napake. Samo spretnega jahača mu je treba." Častniki radovedni ostanejo, dasi je videti z njih porogljivih obrazov, da jako dvoje o uspehu. „Bodemo videli!" reko kratko. V tem naprosi Bogomir konjarja nekoliko kruha, da bi najprej pomiril konja in se mu ne-kamo prikupil. Hitro dobe kruh, in Bogomir gre ž njim srčno proti konju. Pogladi ga, potrka mu laskaje na vrat, počehlja ga med ušesi in ga prijazno nagovarja, dočim mu daje kruha. Konj je očito mirnejši, in ko naposled Bogomiru je iz roke, videti je konjar, takisto okolostoječi hlapci jako veseli, in nihče razven častnikov že ne dvoji, da bi Bogomir ne ukrotil konja. Vedno še glade žival, sedaj Bogomir počasi in oprezno zajaše. Konj se vzpnft, da gledalci kar odskočijo, potem pa stopa sedaj hitro, sedaj počasi in tako mirno in lahkotno, kakor da ni nikoli poznal drugega' jezdeca nego Bogomira in kakor da ni potrpežljivejšega in krotkejšega konja na svetu. Da je uspeh še večji, požene Bogomir plemenito žival trikrat preko visoke ograje; nato zložno jezdi k gledalcem, razjaše, odda hlapcu uzde in še jedenkrat potrka konja po vitkem vratu, predno se obrne, da bi odšel. Ves vesel izvrstne umetnosti mu konjar ne da oditi. „Počakajte vender, ljubi mladenič," reče mu in ga prijazno potrka po ržmeni. „ Potem izpre-govoriva še nekoliko besed, sam<5 da se pogodim z gospodi." Bogomiru se ne mudi, in zato počaka. V tem se častniki zopet približajo konju, katerega prej niso hoteli, ogledujejo ga od vseh stranij, gledajo mu na kopita, tipljejo ga po nogah, preiskujejo mu sapnik in se končno pogode s konjarjem. Ta vzame svoj denar, konja odvedejo, in čžstniki odidejo. „ Sedaj, prijatelj," obrne se konjar, gospod Stuks, zopet k Bogomiru, „ sedaj se pa pogodiva midva. Nate najprej petak za uslugo, katero ste mi storili; nič se ga ne branite, saj ste ga zaslužili, zakaj Vi in nihče drug ste mi prodali konja. Da niste tako umetni, utegnil bi ga imeti v hlevu še dobro dolgo " Bogomir vtakne petak v žep. „In sedaj," nadaljuje gospod Stuks, „povejte mi vender, ali bi ne hoteli služiti pri meni? Potreboval bi prav takega mladeniča, kakeršen ste Vi. Nadzirali bi moje hleve in mi pripravljali konje za ježo, drugega nič. Zato Vam dam štiristo goldinarjev na leto in bodem ravnal dobro z Vami. Ali je prav tako?" Bogomir ves radosten prikima. „No, velja, stari dečko, udarite!" zakriči gospod Stuks in mu seže krepko v roko. „ Tedaj ostanite tukaj, dokler hočete, in ustanovite se zložno pri meni!" Nato predstavi Bogomira hlapcem kot njih gospodarja in nadzornika, in Bogomir nastopi novo svojo službo, ko je še prej prijazne zidarje obvestil o izpremenjeni usodi svoji. Razveselili so se odkritosrčno njega sreče in mu iz nova naročili, naj se vrne k njim, ako bi se mu morda kdaj zopet poslabšalo. Bogomir si da imenovati onega, ki je delil svoj kruh ž njim, in se potem vrne k novemu gospodarju. Tako je bil Bogomir za sedaj preskrben in zahvalil je Stvarnika, ki ga je vodil tako milostno. Kaj pa bi bil dejal, da mu je kdo pred letom dnij ponudil sedanjo službo, ko je bil še tako napihnjen in ponosen? Takrat bi jo bil zaničljivo odklonil, sedaj je iskreno hvalil Boga z&njo. Huda usoda ga je poboljšala in zmodrila. Trinajsto poglavje. Konec. Malone pol leta je že Bogomir prebil v novi službi in si niti ni želel boljše. Gospodar ga je ljubil in mu ni dejal nikoli zlš besede. Nekoč se vrača Bogomir v temni in viharni noči po opravkih s kmetov v stolno mesto. Krepko stopa dalje in dasi ima mnogo denarja pri sebi, ne boji se nič. Saj ve, da je v božjih rokah, in mimo tega ima za pasom''dvoje ostro nabitih samokresov. Že je blizu mesta in že vidi posamične luči, kar se ustavi in posluša. Stoječ ob visokem temnem poslopji, začuje iz hiše, kako nekdo pritrto kliče na pomoč. Klicanje se ponavlja, in Bogomir ne pomišlja dolgo, nego stopi v hišo. Vrata so le prislonjena. Ko stopi v vežo, ugleda pri slabotni svetilki široke stopnice. Brez pomisleka in strahu steče po njih; klicanje, ki se čuje še vedno, toda čimdalje slabše, kaže mu pot. Skoro pride do vrat, skozi katera se sliši kričanje. Odpre jih in ugleda bradata moža, ki ravno povezujeta starega gospoda, da bi se jima ne mogel braniti. Bogomir spozna, da hočeta moža krasti, ako ne celo umoriti starega gospoda. Jeden izmed njiju vihti širok nož in preti napadencu, da ga umori, ako ne umolkne. Ta pa kriči še glasneje, in sedaj ga razbojnik že sune. Jeden trenutek še, in umoril bi ga bil. Bogomir pa hitro potegne svoj samokres, in krogla strž hudobniku roko. Začuje se bolesten vzkrik, in tatova ubegneta. kolikor moreta. Bogomir steče za njima, ustreli še jedenkrat z drugim samokresom in spozna po drugem vzkriku, da je zadel tudi ta strel. Precej nato sliši, da se zaloputnejo hišna vrata, in stopinje bežečih hudodelcev se izgube v dalji. Sedaj se vrne h gospodu, čegar življenje je otel po svoji srčnosti in odločnosti ter vidi, kako kleči na tleh in zahvalja Boga za nepričakovano pomoč. Ko Bogomir vstopi, vstane in ga iskreno objame. Delj časa traja, predno se zopet vzdrami iz strahu in smrtne groze, katero sta mu pro-vzročila razbojnika. Končno pogleda rešitelja natančneje in je videti močno iznenadejan. „Videla sva se že!" reče mu, „in spominjam se tudi, kje. Ali niste oni mladenič, kateri se je nekoč trudil za službo plemičevo? Ali vam nisem dal svoje karte? Kaj?" Bogomir sedaj takisto spozna starega gospoda, ki ga je takrat svaril, naj nikar ne poskuša svoje sreče na cesarskem dvoru. Osramočen in zardel povesi oči. Stari gospod pa ga prijazno pogladi po žarečih licih, rekši: „No, no, nič se ne sramujte ! Saj smo že vsi poskušali kaj nemožnega in spoznali, da se ne izpolnijo vse nadeje. Sedite in povejte mi, kako se Vam je godilo, odkar se nisva videla. Ne vprašujem Vas iz radovednosti, nego rad Vam pomorem, ako mi bode količkaj mogoče." Bogomir premaga sram, katera ga obhaja, in pripoveduje odkritosrčno in pošteno vse, kar je prebil v življenji. Ničesar ne zakriva, ničesar ne taji in ne olepšuje. Ko umolkne, stisne mu stari gospod roko in reče ginjen: „Prebil si hudo usodo, sin moj, in nebo je ostro, dasi pravično kaznovalo prejšnje tvoje napake. Toda prebil si svoje izkušnje, in zdi se mi, kakor da ti je zopet vzšlo solnce božje milosti. Odslej si moj sin in nikdar več ne pojdeš od mene. Bogat sem in ne brez vpliva. Le pusti me. Morda pregovorim strijca Hugona, da se spoprijazni s teboj. Sedaj pa pojdiva spat, da se odpočijeva od strahu te noči. Jutri kij več." Bogomir ga sluša brez ugovora in gre spat. Trdno in mirno spi do drugega dne. Stari gospod, kateremu je Bogomir otel življenje, imenoval se je gospod Blagota in je bil v mlajših letih naj-učenejši pravnik stolnega mesta. Ko si je po pridnosti in neumornem delu pridobil veliko imenje, odtegnil se je svojim poslom in si kupil veliko krasno hišo, v kateri je bil sinoči napaden, in živel ondu tiho in oskromno. Potreboval je tako malo, da niti ni imel služabnika in da ni nihče stanoval v njega hiši razven stare dekle, ki pa je spala predaleč, da bi ga bila slišala, ko je klical na pomoč. Tako bi se bilo torej hudobnikoma brez Bogomirove pomoči izvestno posrečilo ople-niti starega moža in ga umoriti. Gospod Blagota je to čutil in je bil hvaležen. Sklenil je, da ne odneha, predno ne pomore Bogomiru do njega pravice, in zdelo se mu je najbolje, ako že k&r jutri odrineta na Visoko. Bogomir je bil precej pripravljen, samd še k dosedanjemu gospodarju, gospodu Stuksu je šel, da mu je dal denar in ga obvestil o izpreme-njenem svojem razmerji. Dasi je bilo konjarju žal po Bogomiru, vender se je veselil njega sreče in mu želel blagoslova na pot. Uro kesneje sedita gospod Blagota in Bogomir na železnici in se peljeta na bivališče grofa Hugona, na Visoko. Grof Hugon je bil na lovu, in pričakovali so ga šele za nekaj ur. Mala Berta pa je vriskaje poskočila, ko je slišala, da je prišel Bogomir. Od veselja se je jokala, ko je objela starega svojega tovariša. ,.Kako sem srečna, da si se vrnil, Bogomir! Le pojdi z menoj, pokažem ti nekaj važnega!" In hitro steče pred njim v svojo sobo. Gospod Blagota in Bogomir gresta počasi za njo. Ko stopita v sobo, poiskala je že usodno oporoko, in sedaj jo poda Bogomiru, ki vzklikne od veselega iznenadejanja. Gospod Blagota se veseli z mladim svojim prijateljem in takoj ukrene, kar je potrebnega, da brani pravice svojega varovanca. Tisto uro še gre poslanec s pismom v bližnje sodišče, katero takoj pošlje svoje uradnike v graščino. Uradniki pridejo, predno se še vrne grof Hugon, odpro oporoko tako, kakor je navada pri takih prilikah, in izreko, da je Bogomir zakoniti lastnik vse grofije. Ko vstopi grof Hugon, predlože mu oporoko in mu povedo, da se je sedaj končalo njega gospodarstvo. Grof si ne upa ugovarjati, nego se brez upiranja umakne v staro graščino v gorah. Tam je prebil svoje dni še čmernejši in mračnejši nego prej. Bogomir pa mu je plačeval primerno letno vsoto in je storil, kolikor je sploh mogel, da bi se strijcu preveč ne tožilo po velikem posestvu, zakaj na osveto niti mislil ni v sreči • svoji. Grof Hugon pa se ni brigal za to, nego želel netjaka po osorni svoji navadi v krtovo deželo. Česar je še treba, to povemo skoro. Dasi je bil Bogomir bogat in srečen, vender ni nikoli pozabil dobrih sklepov izza bedne dobe. Ostal je dober in krotak, bil oče svojim podložnikom in mil gospod ^svojim poslom. Gospod Blagota, čegar hitro ravnanje je pospešilo njega srečo, prebival je v graščini in ni več ostavil svojega mladega prijatelja, dokler mu ni smrt zatisnila očij. Mala Berta je zrasla do ljubeznive deklice in se za leto dnij poročila z Bogomirom. Zidarja naposled, kateri je v bedni dobi delil svoj kruh z Bogomirom, poklical je k sebi, nastavil ga za oskrbnika v gradu in ravnal ž njim vse žive dni ne kakor s podložnikom nego kakor s prijateljem. Bogomir še živi v krasni svoji graščini, Berta mu je izborna soproga, otroci so ljubeznivi, in skrbno jih uči bogaboječnosti, ponižnosti in vseh drugih krščanskih krepostij. Sam jim je najboljši vzgled, zakaj skrbno se izogiblje in varuje nekdanjih svojih napak.