Janko Leban: Hrček. j^fjospod učitelj je kazal v prirodopism uri otro-C^JK koip v šoli nagačenega hrčka ali skrička, 1318 kakor ga tudi imenujemo. »Segava živalca je res hrček,« je dejal gospod učitclj. »Velik je kakor siva podgana, ima kralek. rep in velike mošnjice v ustih, Barvc je rjavkaste. Daje nam dobro kožuho-vino, in njegovo meso je užitno. Pohvaliti ga sicer ne morem, ker je nekam čemeren in bojcč in rad grize drugc živaice, pa tudi svoje tovatiše. Vendar se tno-ramo čuditi njcgovi pridnosti, redoljubnosti in varČ -nosti. Pod zemljo si napravi rove, kamor znaša v svo-jih mošn}icah žito, kmetovalcu seveda v škodo. V enem, z mahom in travo nastlancm rovu stanuje, v drugc rove pa spravlja žito, da mu pozimi ni treba stradati.« Glažarjev Tinef ki jc veljal za zelo bistrega in navihanega učenca, pripomni tedaj z nasmeškotm »Gospod učitelj, potem je pa vrabec na boljsem. Po- J mislitc, on pase samo lenobo in živi ob saraih tatvi- | nah. Še tninolo poletje Je moj oče nepridiprave vrabce I odganjal s češnje. Ti sladkosnedeži so nam hot?Ii I obrati ves sad! Pa je puška zapela: piff paf! in po- .1 brisali so jo drzni tatiči na vse vetrovel« y »Kakor med živalmi,« pojasni gospod ucitelj, -tako je tudi med IjudmiJ Marsiikdo izda slednji /i-nar, ki ga ima, za sladkarije! Ti sladkosnedeži romajo zdaj k pTodajalcu sadia, zdaj zopct v prodajalnico po piškotc ali pa uberejo pot pod noge cclo k slažči-Čarju, kjer rf izblrajo naiboljših slažčic tcr tudi pt»- Leto 28 ANOELČEK_________Stran 139 kušajo marsikaiko sladko pijačico. Vidite, ljubi otroci,« — nadalju,'e potem gospod učitelj z resno besedo — »to so vrabci med Ijudmi! Seveda jim je navadno usoda — žalostna! Večinoma obubo-žajo taki ljudje. Na stare dni nimajo niti nezabelje-nega krompirja, a kamo-li slaščic, da bi se nasitili.« In z mi]e\šo besedo primetne izkušeni roož; »Drugi pa delajo kakor — hrček! Pridno zbirajo, so delavni in redoljubni. Taki ljudje ima,o kmalu po!ne kašče. Delavnost, varčnostin red, to so nai-boljša sredstva, ki vodijo do bo-g a 8 t v a. Najbolje pa \e, če se od obeh živali nekaj učimo: od hrčka se učimo pridnosti, veselega srca pa bodimo kakor vrabci. Tako bo najbolje!« — Učenci so pazno poslušali učiteljevc besede. Žal, da so nekateri le poslušali, a sp ne ravnali po do-brohotnih besedah. Devetletni Boris, prijatelj Gla-žarjevega Tineta, je takoj po šoli stekel k branjevkt ter tam zapravil groš, ki ga je dobil od stare raatere, da ga dcnc v svojo hranilno puščico. Glažarjev Tine je tudi imel groš y žepu, pa mislil si je: »Ali naj me osramoti zival? Ne! To se ne zgodil« In groš mu je oslal v žepul CW tedaj je Gla-žarjev Tine Kranil in se ni še do danes tcga pokesal. In kaj sc je zgodilo čez leto dni? Hranilna pu- M ščica Glažarjevega Tincta je bila polna in težka, Bo-