Poštnina plačana v gotovini. Leto XXII. Dolnja Lendava, 21. aprila 1935. Štev. 16 Cena 1 Din Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarov! letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna takša posebi. Popüst po dogovori. Blažene vüzemske svetke žele vsem starim i novim naročnikom VREDNIŠTVO i UPRAVA NOVIN. VSTANITE! Na Vüzem je Gospod Jezuš z svoje moči stano na novo živlenje. Mi samo ž njegove lejko stanemo. Vstano je, da i mi stanemo, On je, kak sv. Düh pravi po sv. Pavli apoštoli „prvorojeni med mrtvimiˮ. On je prvi, ki se narodo po smrti na novo, na večno živlenje. Nišče drügi, On je prvi. I po nikom drügom ne moči stanoti, kak samo po Njem. Boža reč pravi: „V drügom ne nam je dano zveličanje, samo po Njemˮ. Pred svojim vstanenjom na večno živlenje je pa stano na pokorno živlenje. „Vtani, ki spiš i presveti te Kristušˮ, nam zakriči Düh Jezušov. Tisti Düh, ki ga je pelao v püstino na post, na sküšavanje, ki ga je okrepo za zmago, ki ga včino nepremaglivoga v britkom trplenji i groznoj smrti za naše zveličanje. Vstani na živlenje pokore, sa-mozapovedi, na novo živlenje v düši, te pride tüdi novo živlenje vu vrednosti, vu sveckom. Poslüšaj ! Pri sv. Amozi proroki meče Bog v oči nezahvalnoj düši njene grehe i njej naznanja za grehe kaštigo: „Le hodite v Betel i greste; v Galgalo pa povekšavale hüdobijo . . . Zato sem tüdi jaz dao Vašim zobem skomino po vseh vaših mestaj i pomenkanje krüha po vseh vaših krajaj; pa ti ne sie se povrnoli k meni, pravi Gospod. Jaz sem vam tüdi del pridržao, gda je bilo še tri mesece do žetve; i na edno mesto sam dao dežiti, na drügö mesto pa ne sam dao dežiti; en deo je bio z delom namočen, deo pa, na šteroga nesam dao deíiti, se je posüšo. 1 prišla so dvoja, troja mesta v edno mesto, da bi vodo pila, pa ne so se napila; pa li ne ste se povrnoli k meni, pravi Gospod. Vdaro sem vas s smodeíim vetrom i z erjov, vnogo vaših sadovnjakov i goric; vaše olivke i fige je gosanca pojela; pa li ne ste se povrnoli k meni, pravi Gospod, Poslao sam vam smrt po poti egiptovskoj, usmrto sam z mečom vaše mladence, dao odpelati vaše konje i dao gnilobo vohati vašim nosnícam v vaših šatoraj; pa li ne ste se povrnoli k meni, pravi Gospod. Prevrgo sam vas, kak sam prevrgo Sodomo i Gomoro i bili ste tak kak glavnja, potegnjena z ognja; pa li ne ste se povrnoli k meni, pravi Gospod“. (Amoz. IV. 4, 6—11.) I za vrastvo proti vsem tem nevolam je določo samo edno: „iščite me i te živeli ! Iščite Gospoda i živite !“ (Amoz. V. 4, 6). Če si zmislimo nazaj na bojna leta i na vse tisto, ka se je po njih godilo z nami, ne najdemo li do pičice spunjene goriopisane kaštige nad nami? Svet je obrno hrbet Bogi, zato ga te kaštiga. I da se nešče povrnoti, zato do pa nevole naprej trpele, dokeč ne spunimo njegove reči: „Iščite me !“ Iščemo ga pa samo te lejko, če prle stanemo. Ki ne stane, ječi pod jarmom i bičom, zorati pa ne more nikaj. Ki pa stane, sladko breme nosi i lejki jarem vleče, kak je Kristuš pravo. Stanimo na živlenje pokore. To nam prinese vstanenje na večno živlenje. Tak nas je včio Kristuš i tak je tüdi z djanjom pokazao. K odičenom! grobi pridemo samo skoz Kalvarije, gde se je lüdstvo v prsi bilo za včinjene grehe. Dühovnikom je zdaj Višešnja cerkvena oblast prepovedala, ka bi za poslance goristopili i od kraja do kraja šli pa agitirali za ednoga ali drügoga kandidata. Zakaj? Za drügo so posvečeni. Ne so potrebni, kak negda, v parlamenti, gda njim je cer- kvena oblast po svojih zakonaj sama odpirala vrata v parlamentarno živlenje. Zdaj so doma potrebni, ar so düše zgübile Boga, so daleč, Predaleč zablodile s poti, štera k Njemi vodi. Za nje, za nemrtelne düše morajo delati, da se ne pogübijo. Malogda, mogoče nikdar ne bio svet tak pokvarjen, kak zdaj i nikdar prle, samo zdaj je začeo odprti boj proti Bogi. Zato pa po ravnanji Cerkve Gospodovi slugi morajo zdaj Njegovo bojno zastavo vzeti v roke i se boriti proti hüdobiji za Njegovo čast. Ta bojna se vrši vu svetom živlenji i vu glašenji čiste Kristušove istine v pismi i z rečjov, vu vnogih molitvaj, vu gostih obiskaj Najsvetejšega, vu zatajüvanjaj, vu ogibati vseh nepotrebnih drüžb, predvsem pa vu velikoj lübezni do dvojih siromakov: 1) düševnih, 2) telovnih. Prvim delijo pomoč na trdom lesi spovednice, drügim z miloščinov iz lastnoga žepa keliko premorejo, če toga siromaštvo ne zabrani i z po-poniznov prošnjov iz drügih. Oboje vrastvo se pa more den za dnevom točiti, ovak smrtni beteg pokvarjenosti i komunizma spokole vse ovce. Ki lübite düše, vstanite! Ki sebi i drügim želete večno živlenje, vstanite i dosta, predosta molite za dühovnike, da do vas vodili po poti pokore. Drüge poti nega k Kristušovomi grobi, kje zvira stüdenec večnoga živlenja. Državniki, oblastniki, vstanite ! Dajte casari, to je višjoj oblasti, ka njej ide, a tüdi Bogi. Tak zapovedava Kristuš. Da če Bogi ne date, ka njemi ide, jamo kopate sebi i celoj državi. Zgodovina nas vči, ka dozdaj ešče niedna država ne obstala, štera je Boga zavrgla. Vstanite zakonodavci i poglednite po milijonaj tistih, ki so bogati vu siromaštvi i prenašanji krivic. Kristušov namestnik nam kaže pot, kak naj sklenjavate zakone, da siromaški delavec pride do svojih pravic. Vstanite i odločno povejte bogatašom sveta, da bogastvo, ki je majo, je samo do tiste mere njihovo, štera da pošteno preživlanje vsem tistim trüdnim düšam, štere so to bogastvo pomagale s svojim znojom stvoriti. Vstanite! Vsi stanimo na novo živlenje, na živlenje pokore i na živlenje večne pravice, štero nas je včio Kristuš ešče te, gda je za nas vse aldüvao svoje živlenje. Zato prebüdite se vsi, ki ešče dremate v pogüblenji i kmici ne prave vere v Kristuša. To bo odprlo angelom grlo pri našem vstanenji na večno živlenje: Alleluja. TSJ. Misli pred eucharističnim kongresom. Sv. Oltarsko Svestvo i svetništvo. Jezuš se je od namena svojega prihoda na zemlo, od svojega dela i trplenja etak povedao: „Prišeo sam, da bi meli živlenje i da bi je meli v obilnostiˮ. Punost notrašnjega nadnaravnoga živlenja nam je zato določo, da bi tak postanoli sveti. — Kaj drügo je svetost, kak punost nadnaravnoga živlenja? — Tisti je sveti, šteri ma vse kreposti v odličnoj, junaškoj meri. So pa jakosti tak vezane med sebov, da če ma što edno od njih v posebno visikoj meri, ma nujno tüdi vse drüge. Da bi teda bili mi sveti — to je zadnja namera Jezušovoga dela i trüda. Za naše svetništvo je delao v svojem zemelskom živlenji; za naše svetništvo dela i moli tüdi v svojem eucharističnom živlenji. „Što je moje telo, ma večno živlenje. Što je moje telo, ostane v meni i jaz v njem. Ki jej te krüh, bo živo na vekeˮ. Tak je potrdo. Zato je nej čüda, da so svetniki tak žejali po sv. Oltarskom Svestvi i da so tüdi drüge tak lübeče vodili k njemi. Svetnikom i tistim, šterim so bili za vodnike, je bio Jezuš vinska rozga; ostali so v njem kak mladike i rodili obilno sadü, sad za nebesa, pa tüdi za tostransko srečo lüstva. Sv. Oltarsko Svestvo je davalo „živlenje v obilnostiˮ. Zadnjega maja leta 1925. je Zdajšnji papa Pij XI. proglaso za svetnika Vianej Janoša, plebanoša v južnofrancuskoj vesi Ars. Nepopisno je bilo to slavje v Rimi, središči katoličanstva. Papa ga je tüdi proglaso za vzornika i zavetnika vsem düšnim pastirom, vsem vidnim namestnikom Jezuša, dobroga Pastira. Na sv. Janoši Vianeji i na njegovom apoštolskom delüvanji se kak beli den vidi, ka je sv. Oltarsko Svestvo za svetnika: iz Njega je sv. Vianej zajimao svetlost i moč sebi i je posredüvao tüdi drügim. Po vsoj pravici je mogeo izgovarjati reči eucharističnoga psalma, ki mešnika pripravla za sveto daritev. „Celo vrabček si najde stan i grlica gnezdo. Pri tvojih oltaraj, Gospod nebeskih trum, moj krao i moj Bog — blaženi, šteri prebivlejo v tvojoj hižiˮ. Sv. Janoš Vianej je spreobrno i posveto svojo malo arsko faro. Spreobračao i posvečüvao je pa tüdi stojezere vnožine vsej stanov i narodnosti, šteri so pri njem iskali tanače i navodila. Tak je bio Siromaški, da je meo samo edno reverendo, že vso zakrpano i do skrajnosti siromaško hižno opremo, za dobre namene pa je nabrao i dao velikanske vsote. Hrano se je s samimi, večkrat plesnivimi krumpli, več dni je niti nikaj ne zavžio; bič i drüga pokorila so nad njegovim telom trdo opravlala svoje delo. Več kak tridesetletja je v ostrom mrazi i soparnoj vročini po 12 vör dnevno presedo sklüčeni v tesnoj spovednici i delio odvézo, düšni mir i tolažbo. Borio se je proti človečoj pokvarjenosti i vrajžim vplivom. Eucharistični Jezuš, v koga navzočnosti je vršo svoje žmetno nalogo, ga je krepo i vodo, po njem pa njegove obiskovale i spovedavance. Doraščao je sv. Janoš Vianej v dobi francuske revolucije, štera je morila dühovnike, zapirala cerkve i Skrunba oltare i tabernakle. V oddaljene kraje je hodo k sv. meši, ki se je v noči na Skrivoma slüžila po škegnjaj i šumaj v neprestanoj nevarnosti za mešnika i navzoče vernike. Svoje prvo sv. prečiščavanje je prejeo v samotnoj hiži, i da bi se do okolice ne Vidla svetlost sveč, so pred okna odpelali velki voz Sena. V mladosti je tak Vianej po žrtvaj i nevarnoščaj spoznavao, ka je eucharistična daritev, sv. meša i eucharistično goščenje ali sv. obhajilo. Pazlivo i pobožno je sledio Svetim obredom, štere njemi je doma razlagam mati. Gda je Napoleon skleno s Cerkevjov konkordat i s tem priznao njeno nezmagiivost i dühovno moč, so po Franciji iskali mladence, štere bi odgojili za dühovnike. Med temi je bio tüdi Vianej Janoš. Meo je že 19 let, izobrazbe pa je ne meo skoro nikše, spomin njemi je že pešao, skoro nepremaglive zavore so se njemi stavile i zavolo slabih uspehov je bio odpüščeni iz semenišča. Vianej pa je nej zdvojo, pred tabernaklom je vdablao pogum i uspehe. Ves srečen je pozdravo novomešni den, gda je prvikrat vzeo v roke eucharističnoga Gospoda i Prijatela. V zasebnom živlenji je bio neokreten i plašili, pred oltarom pa ga je pobožnost zdigavala v nadzemsko veličino. Njegove meše so očividno kazale Jezušovo navzočnost. Od meše je noso notrašnje razsvetleno v svoje dnevne düšnopastirske posle. Od vsej pobožnosti je sv. Janoš Vianej najbole priporočao sv. mešo; navajao je tüdi k eucharističnim blagoslovom. Od dobro opravlenih svestev sv. pokore i obhajila je čakao največ napredka v dühovnom živlenji. Sam je sveto z zgledom, kak naj se moli pred tabernaklom. Že ob štrtoj vöri je z malov lampicov šo vsakše zajtro prek cintora v cerkev i večkrat je komaj večer šo iz nje. Oči je s poštüvanjom i lübeče upirao v tabernakel i Jezuši s sklenjenimi rokami ponavlao v vročih vzdihlajaj svojo lübezen. Včasi njemi je na vüstaj zaigrao takši blaženi nasmeh, da bi se vidilo, kak gleda Gospoda. Za nikšo ceno Vianej svojih farnikov ne püsto brezi sv. meše. Za mešo je moglo biti vse najlepše i najdragocenejše. „Stopila sam v kot, odket sam mogla dobro na njega paziti. V njegovom obrazi sam Vidla nekaj nebeskoga: vidila sam, kak je skoro vso mešo točo skuzé. I to se je dogajalo vsakikrat, gda sam prišla v Arsˮ, piše tedašnja romarica. Nekši prostozidar se je spreobrno k veri, kda je sv. Vianeja vido pri oltari. Svetnik je večkrat nameravao zapüstiti faro, da bi meo več časa za eucharistično molitev — premišlavanje. Pred vsakšov predgov je pred oltarom Jezuša proso za primerne misli i reči. Svoje prle zapüščene i posvetne farnike je s svojim vzgledom i vabilom pomali tak vužgao na lübezen do Olt. Svestva, da je skoro vsigdar što kle- MAMIKI. Mamika je tužna bila, gda sprevajala je Sina v grob z Pečine. Sunce njeno v Petek ob treh otemnelo: Bog je mrtev. Gore neso tak visoke, vode neso tak globoke, kak je njena žalost bila, gda je glédala vu Sina kak spi v grobi. * * * Tretji den popolnoči Jezuš v grobi se zbüdi . . . Kam zdaj? Kje posvet gori duge, duge, tri noči . . , Pozdravi svo Mamiko, presrčeno i blaženo. K njej pripela düše mile, ki jih rešo z globočine . . . Ž njimi spevle allelujo ka je smrt i pekeo bujo . . . Alleluja! Alleluja! Alleluja! Alleluja! Mati ž njimi sladko spevle, ka je živo njeno Dete . . . ,,Alleluja! Alleluja! Alleluja! Alleluja! Moj Jezuš pa živé, več nikdar ne vmerjé, Oj kakše, kakše, oj kakše, kakše veseljé !‘‘ Gda sodnji den vstanenje bo, odprlo bo se nam nebo . . . Kí lübili smo Mamiko, mo spevali to pesmico: „Zdaj žalost vsa miné, še sama smrt vmerjé . . . se začne za mené, Mamika, veseljé, ki nikdar, nikdar, ki nikdar, nikdar, ne miné". Srčen. 2 21. aprila 1935. čao v cerkvi. Velki četrtek, spomin na postavitev presv. Oltarskoga Svestva, njemi je bio posebno velki svetek; cerkev je morala biti vsa v cvetji i zelenji. Vso noč od četrtka na velki petek je v cerkvi preklečao i niti za hip ne sedo. Celi sijaj je dao tüdi cerkvi na Telovo. Vsigdar je sam neso monštranco, toga opravila je nej prepüsto drügomi. Pred svetkom je po vesi proso, da je vsa pot procesije bila v cvetji i zastavaj. Nišče je ne smeo samo gledati, vsi so morali v procesijo, tüdi sledkar, gda je bilo v Arsi na jezere romarov. Na starost je bio ves sklüčeni i izčrpani — na svetek sv. Rešnjega Tela, na Telovo je pa mladeniško oživo; to je bio zaistino njegov svetek. Gda je sv. Janoš Vianej vsaki predpoldne romarom razlagao krščanski navuk, je najraj gučao od presv. Oltarskoga Svestva. Zadnja leta je meo glas že jako slab; samo zdihaji lübezni i skuze so poslüšalcom dopovedavale, da jih zové k euharističnomi Jezuši. Gda se je zadnjikrat s težavov privlekeo na predganco, so ga že nej več razmili; znali pa so, da guči od svojega najlübšega predmeta. Obračao se je proti tabernakli i upirao v njega svoje skuzne oči. Tistikrat je dospevao svoj labudski, zadnji spev presv. Oltarskomi Svestvi, od šteroga je za sebe i za drüge prejeo telko svetlosti, moči i tolažbe, dühovnoga napredka i svetosti. Bio je eden od neštetih, šteri so po Oltarskom Svestvi postali svetniki. Dr. Fr. Jam. NEDELA. Vüzemska nedela. To je den, ki ga je včino Gospod. Radüjmo se i veselimo se ga ! Aleluja. Molimo. O Bog, ki si denešnji den po svojem jedinorojenom Sini premagao smrt i nam odkleno vrata večnoga živlenja: naše sklepe, ki jih s svojov milostjov nav-dihavleš, s svojov pomočjov tüdi sprevajaj. Po istom Gospodi našem . . . O. Amen. • Evang. sv. Marka vu XVI. táli, Vu onom vremeni: Maria Magdalena i Maria Jákobova i Salome, küpile so záčimbo, da bi pridoče namazale Jezuša. I kroto rano prvi den Sobote prido k grobi, gda bi že zišlo sunce.,! zgovarjale so si med sebom: što nam odvala kamen od dvér groba? I nazáj glédajoče vidile so odválani kamen: ar je bio jako veliki. I notri idoče vu grob, vidile so mladenca sedečega z desne strani, oblečenoga vu belom gvanti i strašne so se. Šteri njim veli: ne bojte se: Jezuša iščete Nazarenskoga, raspétoga: gori je stano, ne je eti: Ovo je mesto, gde so položili njega. Nego idte, povejte vučenikom njegovim i Petri; ka pred vami ide v Galileo: tam te ga vidili, liki vam je povedao. * Berilo iz pisma svétoga apoštola Pavla Koričanom (1. Kor. 5, 7—8) Bratje! Postrügajte stari kvas, da bodete novo testo, ar ste presni; zakaj tüdi naš Vüzemski agnjec, Kristuš, je bio darüvani. Zato obhajajmo svetek ne s starim kvasom, tüdi ne s kvasom hüdobije i malopridnosti, nego s presniki čistosti i istine. * Vsa narava se je prebüdila. Oblekla si je zeleni sveži plašč: drevje je ozelenelo, travniki so poživleni, rožice so si oblekle pisano pomladansko obleko. K toj lepoti se šče pridrüžijo ptičice pevke i s svojim milim popevanjom naznanjajo veselo sprotolešnjo allelujo. Toplo sunce je spremenilo lice zemle. Tüdi naše düše so se prebüdile k novomi živlenji. Denešnjo nedelo je den najvekšega veselja. Kristuš je stano od mrtvih. Tak kak svetlo sunce je posijao v kmično noč velkoga petka. Premagao je hüdobne peklenske sile, s šterimi se je borio v štiridesetdnevnom posti. Mreti je toti morao. Strašne smrti. I nam bi skoro vüpanje prejšlo. Vse je zgübleno. Tem bole pa se zradüjemo vüzemskoga jütra: Gospod je smrt premagao i znova od mrtvih stano. Stanoli smo tüdi mi. Delali smo pokoro za svoje grehe. Štirideset dni smo bili zatopleni v premišlavanje prebridkoga trplenja Jezušovoga. Spoznali smo svojo hüdobijo, svoje grehe, s šterimi smo povzročili to trplenje. Ali grehe smo objokati. Opravili smo dobro vüzemsko spoved. Postrügali smo stari kvas. Naše grešne navade, grešne strasti, štere so naše telo telkokrat genole v greh — smo zažgali i zdaj smo Očiščeni, ščista prerojeni, ščista inačiši. Z Gospodom smo stanoli tüdi mi v novo živlenje. 1 v tom novom živlenji ščemo Odzdaj naprej živeti. To naj bo semen, iz šteroga zraste sad lepšega živlenja, gda bomo tüdi odičeni stanoli od mrtvih i za večnost se zdrüžili s suncom neizmerne sladkosti — z Jezušom. Te tjeden bom molo, trpo i delao vse: naj Ijubljanski euharistični kongres obilen sad obrodi. Mi smo na pravoj poti! V Slovenskoj krajini malo šteri človek pozna „Kočevsko deželicoˮ, mali otočič kočevskih Nemcov. Po nemškoj statistiki ma te jezikovni otok okroglo 12.000 prebivalcov, potomce tistih nemških drüžin, štere so se od 1330. leta naseljavale na kamenitom, z velkimi šumami pokritom sveti južno od Ljubljane, od mesta Ribnice pa dol do reke Kolpe. Od živlenja teh „Kočevarovˮ (naš narod jih pozna pod imenom „kučéberje“), ne bomo gučali, povemo pa telko, ka majo naši Kočevarje lepo, poštüvanja vredno preminočnost. Njuvi očaki so bili v XIV. stoletji — kmetje. V XV. stoletji se je razvila domáča obrt. 1492. leta so dobili pravico, ka smejo tržiti s svojim domačim blagom, z jüžnim sadom i cukerčki. Takši mali tržci so radi prišli celo leto tüdi v prle vogrske kraje naše države. Proti večeri i celo noč so hodili iz krčme v krčmo, tam odavali pomaranče, cukerčke, — so tüdi špilali z gosti — „na parˮ, ali „ne parˮ, püstili so, naj gost za „seksarˮ potegne tri lističe iz male vrečice „kučeberjaˮ i če so dale na lističe napisane številke vküper menje kak 100 | — je gvino küpec, če več, pa — kučeber. V XVI., XVII i XVIII. stoletji so meli Kočevarje dohodke od tri strani: nesla njim je, dobro obdelana zemla, slüžili so, ar so meli lepo razvito domačo obrt, bogatili so, ar njim je prinašala küpčija lepe dobičke. Bili so srečni, zadovolni i poprek — bogati lüdje; iz malih delavna i sposobnih kmetov so se razvili v dobre obrtnike i tržce. Ka je zaslüžo Kočevar, to je rad prinesao domo, tü z zaslüženimi penezi olepšao domačijo, vlagao je peneze v kmetijo i v domačo obrt. Vesnice Kočevarov so cilo lepe, vrejene, pravi mali varaši, — Kočevar sam je pa postano mali „Varašanecˮ. Rad se je včio, postavili so si — tüdi v najbole zakotnoj vesi šole. Bio je dober kristjan. Kamašteč stopiš dnes po „Kočevskoj deželiciˮ, vidiš križe, pobožne slike, male kapelice, pobožna znamenja. V začetki XIX. stoletja so meli za vsako občino šolo, za ništerno celo več i v te šole se je naselo prinašalec nesreče, nemški vučiteo. Nemška šola i nemški vučiteo sta zastrupila — po domače povedano —„zagiftala" Kočevare. Stari so bili dobri kmetje, obrtniki, tržci, — mladina se je pa sprevrgla v „dobre Nemceˮ, šteri so ne radi vidli okoli sebe Slovence, Slovane, mladina se je sprevrgla iz dobrih i poštüvanjih sosedov v — gospodare, ništerni celo v zatiralce „Krajcarovˮ, kak oni pravijo Slovencom. Stari Kočevari so znali jezik svoje Slovenske okolice, mladina se ga je branila, misleč, ka je samo te istinsko nemška, če ne pozna nikše lübezni do — Slovanov, podložnikov nemške gospode. Vsi Kočevari so znali nemški knižni jezik, ali med sebom so gučali po svoje, po domače. Da je te domači jezik nemškoga izvora, to zna vsaki, što pozna premičnost „Kočevske deželice“, ali što pozna knižno nemščino i kočevsko nemščino, on more pripoznati, ka je med dvema jezikoma takša razlika, štera napravi iz domače govorice jezik za se, to se pravi: što guči po kočevskom, njega pravi Nemec ne zastopi. Tisti nemški vučiteo, šteri je od 1829. leta naprej včio — na peldo bodi djano v mojoj občini, se je zazagvišno smejao kda je poslüšao kak „špajsno gučijoˮ njegovi bratje . . . Novi ban nas obiskao. Preminoči tjeden je našo Krajino dosegnola velka čast. Obiskao nas je najvišji zastopnik kr. vlade v dravskoj banovini novi ban dr. Dinko Püc. Ščista na tihom je prišeo med nas najsevernejše meje naše države i denok njemi je lüstvo pokazalo, kak visiko zna spoštüvati takši veliki obisk. Gdekoli se je stavo njegov auto, Vseširom njemi je lüstvo napravilo tihi ali prisrčen sprejem. G. ban je prišeo najprle v Soboto, ki je bila vsa v državnih zastavaj. Na kolodvori ga je počakala velka vnožina lüdi z muzikov. V imeni občine Sobota je g. bana pozdravo bivši narodni poslanec g. Benko i zagotavlao velko vernost našega lüstva državi i kralevskomi domi. G. ban je v svojem odgovori povdaro, da s posebnov lübavjov prihaja v to pokrajino, ki je bila duga stoletja pod tühinskim jarmom i je denok očuvala svoj materinski jezik. Nato je bila v občinskom domi slavnostna seja občinskoga odbora v počastitev g. bana. Tü se je g. ban zahvalo za prisrčen sprejem i je nakratko razložo notrašnji i zvünešnji politični položaj. Posebno je opominao na agitacijo agitatorov, plačanih iz inozemstva, da bi lüdi zapelali na kriva pota. Ka smo si pridobili z velkimi trüdi, svoj dom, ki smo si ga zozidali, moramo braniti s sküpnimi močmi proti vsem neprijatelom. Vsi se moramo trüditi, da nam posijne lepša bodočnost. Po seji je g. ban sprejemao na sreskom načelstvi župane i zastopnike raznih drüštev. Popoldnevi pa je g. ban z automobilom obiskao nešterne obmejne občine, kakti Rogaševce, Trtkovo, Petrovce i Šalovce. Večer je pa prišeo znova nazaj v Soboto. Drügi den v četrtek je g. ban obiskao lendavski srez. Med potjov se je stavo v Rakičani, gde je Pogledno šče ne dozidano kmetijsko šolo. Ob drügim je stano v Bogojini, gde ga je lüstvo prav prisrčno sprijalo. Nato je Pogledno novo cerkev v sprernlanji g. plebanoša Hauka. Iz Bogojine je ban nadalüvao svojo pot v Lendavo. Pali v Dugoj vesi se je mogeo staviti. Stavili so ga lüdje, da bi njemi izrazili svoje pozdrave i vdanost. Sprejem v Lendavi je bio še posebno velki i lepi. Zbrali so se zastopniki civilnih i vojaških oblasti, da pozdravijo svojega novoga bana. G. ban je nato sprejemao na sreskom načelstvi župane i zastopnike različnih organizacij. Popoldnevi ob dveh je nadalüvao svojo pot v Ljutomer. G. ban je na predstavnike oblasti i na vse lüstvo, s šterimi je prišeo v stik, napravo najlepši vtis. Čütili smo se tak, da bi meli med sebov dobroga očo, ki šče znati za potreboče svoje dece, da jim lejko pomaga. Naša krajina je mala pa gosto naseljena, kak nindri indri v državi. Krüha nam ne zraste zadosta na domačoj grüdi. Moramo si iskati v drügih krajih i državaj. Zato smo prav posebno veseli, gda nas obišče najvišji predstavnik državne oblasti v našoj banovini, da na lici mesta spozna naša verna srca i naše potreboče. Vüpamo se, da je g. ban od nas odneseo najlepše vtise. Da pa si je tüdi k srci vzeo naše nevole i da bo skrbo za nas najsevernejše svoje lüstvo z vsem svojim očimskim srcom i banskov oblastjov. Mi bomo pa telko ležej pokazali vsem neprijatelom naše domovine, da tüdi v bodoče Znamo čuvati, ka nam je poleg vere najdragše: slobodno domovino. Vrgeo se je na delo i na vse viže silo v glavo dečice »lepši nemški jezik", knižno nemščino. Dosegno je svoj cio: deca je znala gospodski nemški jezik, ali doma je ostala pri svojem, gučala je po starom, špajsnom jeziki svojih očakov. Novi rod je znao teda po dobroti matere „kočevskiˮ, po dobroti nemške šole pa — nemški. Razlika med „špajsomˮ i lepim jezikom je rasla i ta razlika dnes po glavi bije vročekrvne nemške preroditele . . . Kak to? Etak: Povedali smo že, ka je v XIX. stoletji šola iz Kočevarja napravila — nacionalista Nemca. Ar so v tistom stoletji nastanole po celoj Avstriji tovarne, nove ceste, železnice, je naš podjeten Kočevar rajši tržo z blagom iz fabrike, malo trgovino je zameno z velikov, peneze več ne vlagao v domačo zemlo, v domačo obrt. Iz zaslüžka je povekšao svoj trgovski kapital i s tem vničo doma kmeta i malo obrt. Kmet i mali obrtnik sta oponašala te velke tržce, šteri so bogate! vrgla sta se na trgovino, ali delala sta brez potrebne izküženosti i z izposojenimi penezi. Komaj sta zaslüžila za intereše i za dačo, dug je teda ostao i v prle lepo i bogato deželno se je naselilo siromaštvo. „V Ameriko !“ so pravili narodi, šteri je komaj zdihavao od dugov. I narod je bogao. Vse je bežalo v Ameriko. Ništerni so slüžili, se rešili dugov, ali živlenje v Ameriki njim je vkradnolo iz srca lübezen do domače zemlé i skromnoga domačega živlenja. Rešavat je „brateˮ nemška vlada, nemška mesta, nemški bogatini, ali velki betežnik je nikak ne mogeo priti do prejšnjega zdravja i stare moči. Svetovna kriza je beteg ešče povekšala. Pomoč v penezaj je izostala, mladina nešče domo — ar nema Prevelke lübezni do nove države, v šteroj je gospodar prle zaničavanl „Krajnar", vesnice so prazne, hiže se rüšijo, na grünti vmira slaba trava, ar jo níšče ne obdelava, srečna doba kočevske deželice — je minola; za velkoga betežnika je izkopan grob. Ostalo je samo siromaštvo, zapüščena domačija, ostali so starci, mladom ga roda je malo . . . jako malo i ostala je — od nemške šole i nemškoga vučitelstva zanemarjena „špajsnaˮ domača govorica. Te greh, zanemarjanje domače govorice, süne v grob jezikovni otok na Kočevskom ! Po našoj šolskoj postavi ma najmre manjših pravico do včenja v maternom jeziki. Nemško misleči del Kočevarov pravi, ka je njuv materni jezik nemški, radi bi meli vučitele, šteri znajo nemški, ali dečica v šoli pokaže, ka je to laž: ne razmi vučitela, če nemški guči ! Male Kočevare bi morali nemški včiti s takšov mantrov, s kakšov mantrov bi se včili francoski, angleški ali japonski! Tüdi te primer nam kaže, što hodi po pravoj poti — tüdi v Slovenskoj krajini. Bratje moji i sestre moje: ne tisti, šteri pravi, ka püstimo „špajno domačo govorio" püstimo „domači štamp“. Tisti hodijo po pravoj poti, šteri olepšajo domačo govorica i jo s spametnim, od lübezni do sküpnoga jugoslovanskoga naroda (Jugoslovanske domovine napunjeni delom — od stopaja do stopaja pelajo do knjižne slovenščine i (če bi želeli vsi Srbi, Hrvati, Slovenci i Bolgari dale naprej — do sküpnoga jezika vseh Jugoslovanov, če je to sploh mogoče.) Živi primer na Kočevskom naj bo dober navuk za vse naše kulturne delavce, s tov želov pošle svoj Vüzemski Pozdrav Slovenskoj krajini. Kovačova Julika. Iz gledališča v samostan Pariške novine javlajo, da igralka Wendling Marija zapüšča gledališče i stople v klošter, da postane članka misijonske drüžbe Notre Dame. Iz toga sledi, da tüdi ništerni gledališki igralci majo smisel za Kristušove navuke. NOVINE 21.aprila 1935 NOVINE 3 Moja politika, moj program. Dragi volilci! Alleluja, alleluja! Kristuš je go ristano ... Veselo döni v tej blaženih vüzemskih dnevaj po cerkvaj naše lepe Slovenske krajine. Veselimo se, ar Kristušovo goristanenje pomeni tüdi naše goristanenje, veselimo še, radüjemo se, ar smo se za te blažene svetke tüdi düševno prerodili, dü šo očistili greha i pred tabernaklom znova pridobili vero, vüpanje i moč za nadalnji naš vsakdanešnji težki boj, boj, šteri je vsakši den bole žmeten, | v šterom bi že gvüšno obvüpali, če j nebi meli žive vere. Pitam vas pa dragi Volilci, ali ste samo edno minuto premišlavali pred tabernaklom tüdi od toga, kak velkoga živinskoga pomena so volitve 5. maja, kakša odgovorna dužnost nas čaka te den; ali ste samo edno minuto tiho, ge, njeni prosili Vsemogočnoga, naj nas presveti, naj nam pomaga, ka bo naša odločitev zaistino najbouša za vse nas i našo dečico? Bojim se, ka ste od toga premalo premišlavali, bojim se, ka bo vaše politično goristanenje slabo, mlačno, neodločno ! Zato vam ščem dnes samo nikelko važnejših reči povedati, štere dobro premislite, s pomočjov šterih se potom 5. maja v živlenski hasek nas vseh leži odločitev Dragi volici! Kak sin kmečkih starišov sem kesno začno šolanje. Sem se s svojimi trüdi težko kopao naprej, — tüdi bojna me; je nikelko zadavila, — zato. sem bio že zreli človek, kda sem zbirao med pozvanji (poklicom). Politizerati pa ne sem mislo nikdar, veselilo me je i me veseli, če trpečemi, betežnomi lejko olajšam njegove bolečine, če ga lejko ozdraviti!; Tak sem živo leta i leta v tihoti samo svojemi poklici. Prišla pa je doba JNS stranke v našem notrašnjem, političnom živlenji z poslancom g. Hajdinjakom na čeli, štera je samovolno štela v ednom dnevi izpremeniti lice našega sreza i postati država v državi. Ne je bilo zadostno, ka je poslanec Hajdinjak slepo glasüvao v Belgradi za razne davčne predloge, s šterimi je režim zadnjo, paro stisno iz našega siromaškoga naroda, šterih posledica je bila, ka se je boben vsaki den bole i bole oglašao po naših vesnicaj, ka se je zvün zibelk vse obdavščilo, ne je büo zadosta, ka se je kmeti popunoma vničo kredit, naše cvetoče zadruge pa spravilo na rob propada, ne je bilo zadosta fretanja z žitnim monopolom, z živinskimi monopoli, mlini itd., ne, poslanec Hajdinjak se je ešče na vse to ojunačo, sin pobožne kmečke matere iz Odranec je šteo porüšili močen steber kat cerkve, izgnati je šteo jezuite. Smilenja vredna düševna slepota i zabloda ! Med tem pa se je doma odstavlalo od lüstva izvoljene i prilüblene poštenjake župane i občinske odbornike, grozilo vsem, denunciralo vse, ka je slepo ne štelo klumati deseterici klike, premetavalo občine izklüčeno iz strankarskih pogledov se pa ta kak sühe grüške na velko škodo gospodarsko siromaškoga naroda. Cene kmetskim pridelkom so vsaki den bole kapale, siromaško naše lüstvo je obvüpavalo i propadalo. Vsi smo postali naednok proti-državni, nezaneslivi državlani, ki smo nej odobravali njüvih dejanj, ki smo se pri občinskih volitvaj postavili proti njim i takših nas je bilo ogromna večina našega sreza. Ali dragi Volilci, ne bom duže popisavao takratne žalostne razmere v našem srezi, itak so nam ešče vsem v živom spomini! Pitam vas samo, ali je büo mogoče meni, kak sini Slovenske matere, kak sini kmečkih siromaških starišov, ki lübi svoje lüstvo i svojo grüdo, kak katoličanskomi moži vse to početje dale gledati? Ne, düšna vest mi je toga ne dovolila, lübav do našega siromaškoga lüstva me je silila, ka stopim iz zatišja, da se postavim v obrambo njegovih pravic. V zadnjoj svojoj „Izjaviˮ dne 21. oktobra 1933 sem to tüdi j napravo. Ogorčeno sem zdigno svoj glas za obrambo živlenskih pogojov i narodne zavednosti naše pokrajine v prisotnosti 11 županov sreza, šteri so navdüšen odabrávali moj nevstrašen stopaj. Ali glejte dragi volilci, vsemogočha JNS je ne poslüšala mojega dobrohotnoga glasa, nasprotno, postavila je sreskoga načelnika Dr. Trstenjaka, mene i 11 županov na zatožno klop. Bili smo vsi obsojeni i znami ogromna večina sreza, ar 11 županov je predstavlala skoro celi lendavski srez. Petdvajseti jezer Din. me je koštala ta tožba samo zato, ar sem si vüpao povedati samo edno reč v obrambo našega naroda. Rad sem to plačao, z mirnov düšnov vestjov sem to napravo, ar sem bio gvüšen, ka je dober Bog smileni i pravičen. I resan, boža pravičnost se je naskori pokazala! Modri voditelje naše države so spoznali, ka takše početje JNS more državo opropasti, naši zaščitniki so zdignoli svoj glas, pognali iz parlamenta vsemogočno JNS i sami prevzeli v svoje roke državne vajati. Vsemogočna JNS., je dnes pokopana, je mrtva! Dragi Volilci! Vladni cügli so dnes v rokaj g. min. predsednika Jevtiča, v njej sedi tüdi naš glavni zaščitnik i predober poznavalec naše prekmurske düše i naših razmer g. minister za socialno politiko i narodno zdravje dr. D. Marušič, bivši ban naše banovine. Te nas je brano, ščito v našoj težkoj borbi, te nas ščiti i zagovarja tüdi na svojem visikom položaji proti vsem ogrizavcom. Vlada, štere član pa je, je pokazala že dozdaj teliko dobrot za siromaka kmeta, ka je nemogoče z vsemi našimi močmi njo ne podperati. Glejte, zdrüžila je vse velke državne banke, njihov čisti letni dobiček ponücala ne za delničare teh zavodov, liki za povračilo državnoga duga, izbokšanje naših penez, znižala je včasi ob svojem nastopi zemliške porcijo, znižala je za 30% železniške tarife, odpravila je vnogo taks, med njimi tüdi takšo za bicikle, znižala je splošno mero za duge, pripravla pravično rešitev kmečkih dugov, stalna komisija znanstvenikov v kmet ministerstvi prevučüje vse mogočnosti, kak se naj kem prle odpravi velka razlika med cenami industrije i kmetskih pridelkov, ar v tom leži ravno najvekši vzrok našega siromaštva. Če bika lejko odamo kak nigda za 15 jezero Din., ka nas te briga, če bomo takšo porcijo plačüvali, kak dnes i tak drage robače nosili, kak to dnes nosimo ! Ta vlada, dragi volilci, pa si je postavüa za volitve. 5. maja tüdi načelo, ka nešče nikšega strankarstva več, ar strankarske seja samo sovraštvo med nas, nam gospodarsko škodüje, nego sprime brez razlike strankarskoga mišlenja vse dobrohotne državlane, ki Siromaškomi narodi po svojoj düšnoj vesti, nesebično ščejo pomagati. I to vlado mi naj 5. maja ne podpiramo, toj vladi mi naj 5. maja damo nezavüpanje ?! To je nemogoče, to bi pomenilo, ka smo sami sebi najvekši neprijateli, ali pa politično popunoma nezreli, politični slepci. Prepričan, sem zato, ka 5. maja nede niednoga velika med nami, šteri takšoj vladi nebi skazao popunoga zavüpanja i to tem bole, ar mamo mi v našem srezi ešče posebne težave, posebne žele i rane, s šterimi ščemo potom našega bodočega poslanca stopiti pred njo i od nje prositi pomoč, zdravilo i pri njoj najti popuno razumevanje naših težav., Dragi volilci! Samo ništerne od naših vnogih težav i potreb naj vam naštejem: 1. Pravična rešitev kmečkih dugov. Izredno težki časi ne smejo vničiti skrbnoga zaduženoga kmeta, ali ravnotak nej onoga, šteri si je s težkimi žüli nikelko prišparao skoz duga leta. 2. Preklasificera naj se naša zemla i stem zniža količnik čistoga dohodka od katas. orala, šteri je za naše kraje previsiki. To delo sta že začnola bivšiva našiva poslanca gg. Klekl i Jerič. 3. Popuna gimnazija v Soboti je naša živlenska potreba! 4. Zdignoti moramo cene vsem kmetskim pridelkom i odpraviti vse zapreke, štere se skrivlejo pod različnimi monopoli. 5. Regulacija Müre naj se ednok istinsko začne, ar letna Škoda znaša miljone. 6. Vpostavi naj se avtonomija vod, nih zadrug, delo pa se naj pod strokovnim vodstvom opravla s kulukom. 7. Znižati še morajo občinska bremena, štere naši siromaški kraji več ne zmagüjejo, 8. Pravična vreditev izseljeniškoga i sezonskoga delavstva v vsakšem pogledi. Siromaki naj majo povsedik prednost. 9. Elektrifikacija naših krajov potom banovine. 10. Pomoč našim najsiromaškejšim, to so naši kolonisti. 11. Kem hitrejša končna rešitev | agrarnih zadev. i 12. Carinska prostost lastnih pridelkov dvovlastnikov. 13. Pospešitev kmetijstva i živinoreje. Otvoritev kmetijske šole v Rakičani. 14. Poprava krivične strankarske komasacije občin v smisli želj i gospodarskih Potreb lüstva. 15. Odpravnina i odškodnina veleposestniškim drüžinam. 16. Zaposlitev domače inteligence. 17. Dom, hiša za siromake Slovenske krajine. Dragi Volilci! To so samo najvažnejše.! najpotrebnejše rane našega sreza, mamo jih pa ešče ná stotine drügih. Za vse to se bo mogeo naš bodoči poslanec zavzeti po svojoj najbolšoj düšnoj vesti, Ogromno delo ga čaka velko bremen bo sprejeo na svoje rame. Ali glejte, dragi Volilci, toga velkoga dela, toga težkoga bremena sem se vsikdar zavedao, tüdi te, kda je na prvom našem sestanki 400 delegatov ednoglasno kričalo: „Živijo naš kandidat Dr. Klarˮ, tüdi te, kda sem pod vplivom toga velkoga zavüpanja i na prošnjo višje oblasti dejansko prevzeo kandidaturo, štera pomeni za moj poklic v vsakšem pogledi samo ogromno žrtev. Z Boga pomočjov sem pa pripravlen tüdi na to žrtev, samo iz lübezni do vas, če mi dne 5. maja date svoje zavüpanje. Delao bom po svojoj düšnoj vesti, brez vsake strankarske, narodne nestrpnosti i prišeo bom po Vüzmi med vas, kde si vse naše nevole i križe eden drügomi potožimo, kde bomo sküšali najti za nje najbolše zdravilo. V vsem tom mojem težkom deli me pa bo z vsov močjov podperao moj namestnik, predsednik občine Turnišče g, Litrop Štefan. Ftička po perji, človeka po prijateli i dejanji spoznate — pravi stari pregovor! Dragi Volilci! Dne 5. maja bo naša vrsta strnjena, kak je že tri leta, 5. maja bomo z ednim jasno pokazali vsem našim laži patriotom, denuncijantom, ka smo zavedni državljani, ka smo nej protidržavna ka svojega jugoslovanskoga bistva ne smo zgübili klub parovnomi 15 letnomi vplivi njüvoga strankarskoga, sebičnoga delovanja, ki v našem siromaškom lüstvi gleda samo vretino lejkoga obogatenja, kljub njüvim brezbožnim načelom, s šterimi se naše pobožno i bogaboječe lüstvo nigdar ne strinjalo i se nikdar strinjalo ne bo. Dne 5. maja bomo oprali zamazek protidržavnosti z lendavskoga sreza, te den mora postati prava Jugoslovanska manifestacija zavednih volilcov Slovenske krajine! Živela Jugoslovanska domovina, živela lepša bodočnost naše lepe, zavedne Slovenske krajine! D. Lendava, dne 14. apr. 1935. Dr. KLAR FRANCE, zdravnik kandidat Jevtičove liste. Obračun sirotišnice „Dom sv. Frančiška v Črensovcihˮˮ za 1. 1934. Aprila 14., na Cvetno nedelo se je vršo te obračun i kaže sledeče dohodke v dinaraj: Nabrano 8086,75, dohodki njiv i žume 1950,75, obresti v posojilnicaj 697,72, darüvano brez nabiranja 9150, 40. Sküpno narasla gotovčina za 19885,62 Din. V toj velikoj gospodarskoj stiski je te narastek dokaz posebnoga božega blagoslova. Vnoge düše so najmre poklonit svojé milodare samo iz zahvalnosti, ka jih dober Bog poslühno v njihovih teških zadevaj. Nabirao je zato zaistino dober Bog, Jezuš, Oča sirot. On bo še nadale pobirao, ar do düše vsikdar nekaj potrebüvalo. Nabirao bo, dobre düše pa bodo davale, dokeč se ne postavi streha siromakom Slovenske krajine. Poleg gornjih dohodkov smo pa meli tüdi potroše. Tej se preci veliki, a bili so prepotrebni. Ti so sledeči v dinaraj: Stroškov je bilo 15851,17 Din. To so : DaČa. 2253,75 Din. Obrok za odplačilo hiše v Soboti 7000 Din. Dozidava hiše v Soboti 1414,25 Din. Na dečinskom dnevi v Črénsovcih nabranih 2500 Din. izročeno Sirotišnici Deci Marijike v Turnišče 2500 — Din. Klopi v Črensovsko cerkev, Zadnja rata 400— Din. za železje, lakati pri kukorčnjaki i logari ...... 138,50 Din. stroški nabiranja: tiskovine,, 1000 položnic, stroški ček. urada i potn stroški nabiranja 2144,67 Din. Čistoga je tak ostalo. za leto 1935. 4034.45 Din. Gotovčine mamo 204082,94 Din., vn vrednosti pa: hišo v Soboti Križova 4, šum 25 oralov, njiv i travnikov tri orale male mere. Pisem smo spreli 1. 1934 komadov 57, poslali pa 423 komadov Vso poštnino i vse upravne stroške od pisarne so plačali naši: listi, najmre Novine z Marijinim Listom i Marijikinim Ogračekom. Vse se je delalo brezplačno samo iz lübezni do Boga i njegovih sirot Gda te obračun objavlamo, se z ponizním srcom zahvalimo dobromi Bogi za njegov zvünredni blagoslov v teh teških dnevaj i ga prosimo še nadale. Za vse darovnike i njihove namene se brezplačno opravi vsaki tjeden edna sv. meša. To ja naša hvala za njihovo smilenost, to je naš prisrčni Bog plati. Iz globočine düše njim Želemo, naj Oča sirot poslühne njihove prošnje, naj je blagoslavla v düši i teli i naj nam še naduže drži Odpreto njihovo radodarno srce pa pripela še vnoge, vnoge darovnike v naš tabor siromaški. Oča sirot, smiluj se nam ! Odbor za Dom sv: Frančiška v Črensovcih HORVAT ANTON KLEKL JOŽEF tajnik predsednik HANC ST. STANKO !. .HORVAT J. odbornik blagajnik podpreds. FERENČAK JOŽEF, GERIČ ŠTEFAN preglednika računov. čila vojnoga ministra sé vidi, da še tak zvane mobilne sile nahajajo neprestano v trdnjavaj i znaša njihovo število 75 jezero častnikov i vojakov, ka je zadosta, dá se odbije prvi Vdarec, če bi štela Nemčija naednok napadnoti trdavski pas. Dr. KLAR FRANC, Zdravnik. Francoska armada. Vojno ministrstvo je uradno izdalo obvestilo, da šte efektivűá francoska armada 278 jezero častnikov i vojakov pa 75 jezero častnikov i vojakov mobilni!! vojaških sil. - Iz porö- 4 NOVINE 21. aprila 1935. Slovenska krajína i misijoni. „To je den, šteroga nam je napravo Gospod. Radüjmo se i veselimo se ga. Zahvalüjte se Gospodi, ve je tak dober i njegovo smilenje trpi vekomajˮ — tak pravi pesem med berili, denešnje, vüzemske sv. meše. Te reči se nanašajo na vstaloga Zveličara. Sv. Cerkev, Zaročnica Kristušova, se radüje! A radüvati se more tüdi naša Slovenska krajina ! Zakaj? Zato, ka je Gospod tak dober tüdi do nas i je pri nas vzbüdo telko dühovniških i misijonskih poklicov, pozvanj. Pravo, dühovno vstajenje delivcov svetih skrivnostni! Kak če bi se naša krajína, v teh letih osvobojenja, štela Bogi skazati zahvalno za velko milost krščanske vere, štero so tüdi pri nas širili nekda misijonarje. Zato pošila zdaj v nenavadnom števili svoje najbolše moči v misijone, da prinašajo tüdi drügim, poganom milost Kristušove vere. Tüdi naše Slov. krajine misijonarje prinašajo poganom vstajenje iz teme, kmice poganstva v svetlost krščanstva. Iz teme nevere v svetlost vere. Vstajenje! Alleluja! * Stopimo dnes, na te najvekši svetek cerkvenoga leta za nekaj časa k našim prekmurskim misijonarom. Poglednimo, gde vse delüjejo i kak se jim godi. Raztrešeni so skoro po celom sveti. V Ažiji delüjejo štirje i to v dvema državama, na Kitajskom i na Japonskom. Na Kitajskom so trije, dva dühovnika Kerec i Geder i eden brat Meolic Štefan. Vsi, šteri poznajo misijonske prilike, pravijo, da so najbole nevarni misijoni ravno na Kitajskom. Na Kitajskom so misijonarje neprestanoma v nevarnosti za svoje živlenje. Misijonar Kerec Jožef, doma od sv. Sebeščana, nam je šče izmed vseh naših misijonarov najbole poznani. L. 1932. je prišeo v svojo domovino. Nad edno leto je preživo med nami. Na vnogih krajih Slovenije je meo govor. A 12. oktobra 1933 je na ladji „Conte Verdeˮ iz Trsta pa odpotüvao nazaj med svoje drage Kitajce. Bilo je 4. nov. 1933, kda je prišeo v Hongkong na Kitajsko. Srečno je spravo ta vse stvari, štere so njemi darüvala dobra srca v domovini. Posebno vnogo je nabrao za novo cerkev sv. Antona, štero je Kerec začno zidati šče prle, kak je odišeo v domovino. A boža previdnost je štela, da prepüsti misijonsko delo i zidanje cerkve v Hongkongi drügim i odide na drügi kraj misijonarit. 18. novembra je prišeo na svoje novo mesto, v Siu Čov, gde so ga šolari osnovne i Srednje šole slovesno sprejeli. Kerecovo novo misijonsko mesto Siu Čov (Shiu Chow) ma do 150.000 lüdi. Tü vodi Kerec osrednje misijonsko postajo z okrajom Kok Kong. Glavno njegovo delo je v zavodi sv. Ivana Boska. Je ravnateo osnovne i Srednje šole i ma nadzorstvo v obrtnoj šoli i v tiskarni. Vzdržuje vnogo gojencov. Profesorov i vučitelov ma 12. So sami Kitajci. Sam vči angleščino i verenavuk v srednjoj šoli. Dela ma dosta, šče več pa skrbi. Poleg toga pa more skrbeti tüdi za düšno pastirstvo i misijone med lüdmi na deželi. A največ skrbi posvečüje Kerec šolskoj mladini, šoli. Prepričani je, da more za svoje misijone največ pričaküvati ravno od dobro vrejenih šol, posebno za inteligenco. Najbole kvarijo njegovo delüvanje komunisti i reparje. A vseeno njegovi misijoni lepo napredüjejo. Posebno lepo delüjejo novo ustanovleni mladeniški krogi katoliške akcije! Tüdi on pričakuje od nje največ dobroga za svoj misijon. Drügi naš misijonar-dühovnik na Kitajskom je Joško Geder od sv. Jürja. Tüdi on je dobro poznani med Slovenci. Njegova osrednja postojanka je v Tung Pi-ji, v severozapadnom deli velike kvantunške pro Vince. Tü že peto leto delüje. Dugo let že delüje ná Kitajskom, a njegova čreda je šče mala. Lani februara meseca je meo komaj do 450 ovčic. Njegovi misijoni največ trpijo zavolo komunistov i roparov. Že večkrat je mogeo svoje cer- kveve stvari sposkriti i zbežati pred komunisti, da si je rešo živlenje. Zato je ne čüdno, če je njegova čreda tak mala. Najvekše zavüpanje ma tüdi on v mladini. Ma dve šoli s 170-imi vučeniki. Velko vüpanje polaga tüdi v katoliško akcijo. Težko delo ma. A ne obvüpa! Z očmi vere gleda dale prek vsej tej težav i križov v bolšo prišestnost. Tretji sin Slovenske krajine, ki delüje na Kitajskom, je Meolic Štefan iz Kroga. Delüje kak salezijanski brat v Macau. Na Japonskom je začno delüvati klerik Antolin Avgust iz Beltinec. Odpotüvao je 13. decembra lanskoga leta. Na svoje novo mesto je prišeo letos 11. jan. Živi v mesti Miyazaki, šteri ma 80.000 lüdi i leži kre morja. Tü majo salezijanci svoj misijon-faro, sirotišče i semenišče za domačine. V tom semenišči se Antolin vči tüdi Japonskoga jezika, ki je izredno žmeten. V Afriko (severno) pa je odišeo misijonarit klerik Geld Karol iz Lipovec. V svoj novi misijon je prišeo 3. decembra 1934. leta. Delüje v mesti Tunis. To mesto ma do 200.000 düš. Večinoma so Arabci, Türki i Zamorci. Uradni jezik je francoski. Dela ma dosta. V oratoriji (vzgojevališči) je do 500 dečkov. Od tej do 200 ma vsakši den verenavuk. Večinoma ga povučavle on. Največ pa je naših mladih misijonarov v Ameriki, večinoma v Jüžnoj. Na Kubi (otoki v Srednjoj Ameriki) delüje klerik Ozmec Ignac iz Melinec. Iz Turina je odpotüvao 16. novembra 1934. leta. Na Kubo je prišeo 3. decembra. Prebivalci so večinoma Zamorci. Vere so nekaj katoličanske, nekaj luteranske. Zamorci pa večinoma majo šče svojo afrikansko vero. Jezik je večinoma španski. V Meksiki se nahaja salezijanski brat Gomboši Anton od sv. Sebeščana. V Južnoj Ameriki jih delüje največ. V državi Chile so štirje: Maroša Martin z Melinec, Horvat Aleksander od sv. Sebeščana, Schurer Franjo iz Cankove i Sočak Štefan z Bükovnice. Že nekaj let lepo vodijo zapüščeno čilsko mladino. V začetki so bili vsi štirje zaposleni po raznih zavodaj v mesti Santiago. Meseca februara lanskoga leta pa je prišlo do sprememb. Maroša Martin je bio prestavleni na jug čilske države v misijonsko pokrajino Magallanes, gde so njemi predstojniki zročili skrb za naše Jugoslovanske izseljence. Večinoma so to Dalmatinci. Marošo so včasi jako vzlübili tej izseljenci. Pravili so njemi s skuznatimi oči: „Dozdaj smo bili kak pozableni, čeravno da nas je tü Jugoslovanov več kak 5000. A zdaj čütimo, da mamo tü nekoga, ki misli na nas i na našo deco i ki nas lübi*. Šče prle, kak je Maroša odišeo proti ognjenoj zemli, je bio Schnurer Franjo poslani na sever čilske države, v mesto La Serena. Sočak Štefan i Horvat Aleksander pa delüjeta v Macul (Santiago). V državi Brazilija misijonarita Fras Alojz i Zver Alojz, oba iz Dokležovja. V državi Colombia pa delüje Kreslin Ignac iz G. Bistrice. V Jüžnoj Ameriki mamo tüdi svojo misijonarke, Veronika Bakan, sestro Marije Pomočnice. Doma je iz Dokležovja. Vsi tej naši misijonarje: dühovnik!, kleriki i bratje so sinovje sv. Ivana Boska; so saleziajnci. Prosimo pa Boga, da bi vsi tej naši najmlajši misijonarje delali našoj Slovenskoj krajini takšo čast, kak jo delata Kerec i Geder. Zahvalimo se tüdi Bogi, da je našo krajino tak bogato obdaro z misijonskimi poklici. Bogi hvala! Alleluja! Politični pregled. Pogovori v Stresi. Anglije, Francije i Italije zastopniki so se pogovarjali v Stresi, v prelepom kraji poleg Velikoga jezera, kak bi zasigurali mir med narodi. Spoznali so, ka je Nemčija kršila mirovno pogodbo, ki jo podpisala i zato jo Zveza narodov pozove na odgovornost. Spoznali so tüdi, da je potrebna vshodna pogodba i da se lokarnska pogodba mora razširiti. V drügih mestaj do si pali dale pogučavali i pogodbe sklenjavali. Ali gda pridejo do konca že ednok tej pogovori? Nemška strašna nova orožja. „Prager Presseˮ poroča iz Londona, da se je po poročilih, štere je dobilo angleške vojno ministrstvo, nemškomi znanstvi posrečilo po 15 letnom včenjej i skrbnih pripravaj pripraviti 5 novih strašnih orožjih: 1. krugla, štera predere skoz vsakšo zavoro, 2. rotacijska strojnica, 3. posebne rakete za stratosfero, 4. malo prenesliva a jako dobro delüjoča strojnica i 5. nekši tajinstveni trak, šteroga kratko zovejo za „trakˮ ali „žarek Zˮ. Krugla, štera je po inženeri dobila ime Halgar-krugla, je pri vaji brez težave pre- bila 15 cm dobelo ploščo najbolšega jekle, ocla. Nemške fabrike izdelajo dnevno 480.000 takših krugeo. Strojnice na aretacije so dobili po nekšem inozemskom načrti i jo zdaj izdelujejo Kruppove fabrike. Strojnica ma 5 različnih cilinderskih cevi, štera lejko oddaja sküpno 1000 strelov na minuto i štere lejko samo z malim ročnim gibom nadomestiš, če bi postanole preveč vroče i neporabne. Strašno orožje je stratosferna raketa, štero je iznajšeo polkovnik von Hesselpach. Raketo napunijo z eksplozivnimi snovmi, z bakterijami nalezlivih betegov i s strupi (gifti). „Smrtni žarek ali trak Zˮ ma nalogo v zraki stvoriti nepremaglivi zid proti sovražniki. Nikše motorno vozilo nede moglo skoz te zračne ovire, štere bo potegno smrtni žarek. Mala strojnica, štero je iznajšeo inžener Stange, vaga 8 kg i jo lehko nosi s sebov vsakši posamezni vojak. Vsakšo minoto lehko odda 600 strehov. Nemška vojska pripravla zdaj že novo strojnico, s šterov bo mogoče streliti 1400 krat na minuto. — Pa je mogoče vervati pri teh pripravaj na mirolübno Nemčijo? Ka pravite na to g. Vrednik? Ai gotovo ne ste zvedili, ka se je pri nas zgodilo. Povem vam. Zbrali smo se Širitelje i naročniki Novin v večih faraj na Cvetno nedelo, da si pogučimo od nekše prikazni. Ne zamerite, tak je napravila prikazen. Plünola je v prgiščo pa pravila: ,,če ščem, pa dol spravim vse Novine, pa mi vi širitelje nikaj nemrete zabraniti“. Mi smo se dobro nasmejali na to junaštvo. Nasmejali smo se zato, ar znamo, kakše dlake je ta prikazen i tüdi to znamo, zakaj je plüvala i zakaj tak gučala. Od dlake vam po priliki damo poročilo, zdaj samo telko Povemo, ka je jako pisana. Od plü-vanja pa, ne zamerite, ka to naprejprinašamo, telko povemo, ka nemre nači gučati, vsikdar njej idejo sline, je slinava stvar. Ka zakoj se je popretila nam i našemi listi, je pa zrok v tom, ka lübi tisto, ka bi mogla sovražiti, sovraži pa tisto, ka bi mogla Lübiti. Lübi krivico i krivični mamon, sovraži pa pravico i naše ubogo lüstvo. I te junak je ne kakši človek. Ne, to je pozoj, šteri se je v zemlo pogrozo, kda smo kriš na njega vrgli. Pogrozo se je globoko i grdi, smrdeči čaren dim se je skado za njim spod zemle. A nas, ki smo molili, nikak ne mogeo dosegnoti. Ki so pa ne molili, so nevarno koštali od njega, nešterni celo omedlevali i bili v smrtnoj nevarnosti. Ka povete na to, gospod urednik, kakša prikazen, kakši pozoj je to? Krivica, štera kriči. Mi siromaški kmetje z velkimi trüdi i stroški zredimo gor našo živino i stvar. V štali nas košta več, kak na senji za njo dobimo. Zraven pa pridejo še takši stroški, šteri bi lejko bili menši. Tej kričijo, naj se znižajo. Omenimo zmed jezeri slučajov samo dva. Iz Trnja je eden kmet pelao na senje 6 gujčekov cecatjih, 8 tjednov starih. Glejte, kelko se je plačalo : živinoogledni list 1 Dinar, cedala 6 Din. 50 par, od mesta 12 Din. Keliko pa košta še foringa i strošek ? Odao pa ne niednoga gujčeka. Drügoč pela samo štiri i plača od cedele 1 Din., od mesta pa 8 Din. Oda samo 2 gujčeka vsakoga za 40 Din. Stroškov zvün foringe i hrane je meo 28 Din. 50 par. Če računa zraven še dve foringi i strošek, ne njemi je nikaj ostalo, nego je ešče gor plačao pri odaji, kak je gor plačao v hlevi na prasce. Drügi slučaj istotakši. Potrošov 28 Din. 50 par, odano pa nikaj. More pa še pozabiti foringo i svojo hrano. Inda, gda je gudek koštao 250 Din., se je plačalo od njega samo 2 Din., od živinčeta, štero je koštalo 5000 Din pa samo 5 Din od mesta. Zdaj, gda so cene tak strašno spadnole, naj se zniža tüdi plača od sejmišča, ar mi kmetje smo dvakrat, bole povedano trikrat vdarjeni. Več plačüjemo na upravne občine, kak inda, cene naše živine i stvari so več kak za polovico spadnole, pa li moremo plačüvati od sejmišča kak prle, pa ešče več. Ta krivica kriči. Naj jo čüje merodajna oblást i nam pomaga. — Prizadeti kmetje. Dijaško polje. Nikar zvodniki. Mnogo nas je že akademikov Slovenske krajine. Akademiki — to so bodoči vodniki ljudstva, ker pač inteligenci po naravi pripada vodstvo. Ali se tega tudi zavedamo ? Bojim se, da premalo ali pa sploh ne ! Pogostokrat bi si morali staviti to res veliko vprašanje: ali se v vsej globini zavedam velike odgovornosti, ki jo imam že kot akademik in še bolj kot bodoči Voditelj od svojega ljudstva, svojega naroda ? Ali se zavedam tega, kaj se to pravi, biti katoliški akademik ? Ali res pozitivno vemo, kaki smo in kaki bi morali biti? Ali smo si že o tem tako važnem predmetu kdaj temeljito izprašali vest? In tudi izvedli primerne konsekvence? Človek bi dvomil. * Kakšni smo ? Na to vprašanje je posebno v današnjih časih težko odgoviriti; pravilen odgovor na to vprašanje namreč zahteva natančno presojo samega sebe, zahteva avtokritike. A te današnji človek sila malo pozna. Zato trikrat srečno tako ljudske, tak narod, katerega akademska mladina je že rešila to silno aktualno in pereče vprašanje lastnega spoznanja, avtokritike in lastnega poslanstva pozitivno v duhu krščanstva. Blagor takim akademikom in blagor ljudstvu, katerega bodo vodili! Kaki torej smo ? Boljšega odgovora na to vprašanje in kasnejše analize našega zmaličenega jaza ne morem podati, kot so besede, ki sem jih pred kratkim brat. Napisal jih je mladi, izobraženi iteligent. Mutatis mutandis (Spremeni, kaj se te ne tiče. Vr.) velja vsaka beseda stoodstotno tudi za nas prekmurske katoliške akademike. Le poslüšajmo ! „Česar sam ne vem, tega tudi na drugem pravilno oceniti ne morem. Akademiki, veliki teoretiki na na vseh poljih pač lahko komandiramo in kritiziramo vse kar iz šolskih klopi; tu smo veliki, ker nam z življenjem ni treba računati, ker, ljudi, nimamo, katerim bo svojo teorijo vtepati v glavo. Kar sami bi radi vladali, komandirali vsem, ki so starejši in življenje poznajo ter med ljudmi delajo. (Dalje sledi.) 21. aprila 1935. NOVINE 5 Slovenska krajina. — Zbornik. Uredil Vilko Novak. Pred nekaj dnevi je izšel že lansko leto napovedani in težko pričaküvani Zbornik Slovenske Krajine. Imel bi iziti ob priliki 15 letnice osvobojenja Slov. krajine. Sodelovali so najuglednejši slovenski znanstveniki in najbogši poznavalci Slov. krajine v posameznih področjih, zbornik obsega devet krajših ali daljših sestavkov. Odlično je opremljen in ilustriran. Slike najvažnejših domačih umetnin stavbarske ali slikarske umetnosti najdemo v njem. — — Dr. Svetozar Ilešič je obdelal geografijo. V številkah podan pregled prekmurskega sveta, prebivalstva in grofovske zemlje, ki je bila po prevratu radi agrarne reforme razdeljena med ubožno Prebivalstvo, nam nudi prvi splošen vpogled v socialne razmere ljudstva v Slov. krajini. — Med sodelavci je tudi naš domači znanstvenik jezikoslovec dr. Avgust Pavel, doma na Cankovi in sedaj profesor v Somboteli u; urednik Zbomika je prevedel dve strani iz uvoda Pavlovega dela »A vashidegkuti szlovén (vend) nyelvjárás hangtana" (Budapest 1909.), kjer govori o can-kovskem narečju, o narodopisni in jezikovni razdelitvi prekmurskih Slovencev. ------Dr. Milko Kos obdela najstarejšo zgodovino prekm. Slovencev — Slavno dobo Pribine in Koclja — do prihoda Madžarov v naše kraje. .Nas ta sestavek tem bolj veseli, ker je zgodovina Pribine in Koclja pri nas premalo znana in se tudi premalo poudarja. V nas tudi ni tiste zavesti, da sta Pribina in Kocelj vladala prav našim praočakom in da je to slavna zgodovina naše preteklosti. Zlasti pa nas zanima delovanje slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda v tej dobi, ker sta ta dva blagovestnika mnogo svojih sil posvetila našim prednikom. Konservator dr. Fran Stele nam prikaže v lepem sistematičnem pregleda umetniško plat Slovenske krajine tako arhitekture kot slikarstva. Po treh za Umetnost Slov. krajine važnih dogodkih deli spomenike umetnosti v tri dobe (I. doba: do madžarskega podjarmljenja, II. doba madžarske nadoblasti III. doba po prevratu). Največ strani posveti obdelavi druge dobe. — Posebej moramo poudariti, da se pred Steletom nihče ni z tako vnemo lotil raziskovanja naših umetniških spomenikov kot on. Tupatam se je že kak madžarski umetnostni zgodovinar oziral tudi na našo Umetnost, toda to so le drobci v primeri s Steletovim delom, ki je marsikaj odkril in dognal, kar je bilo do sedaj nepoznano. O tem pričajo pogosta njegova poročila s umetniških spome-nikih Slov. krajine (ZUZ 1921, Dom in svet 1926, Mladika 1934, Monumenta 1935 itd.) — Na podlagi teh razprav spoznamo, koliko umetniškega bogástva je pri nas. — Nastarejša Umetniška spomenika sta iz pozno romanske dobe: cerkvi na Selu in Turnišču (pre-zbiterij stare cerkve). Bolj bogata na umetniških spomenikih je gotska doba. Tipi te dobe so: župna cerkev v Martjancih (1392), na Tišini (okoli 1350), stare župne cerkev i v Turnišču (pred 1383.), v Soboti (prezbiterij ohranjen), v Bogojini, pri Gradu (v Gornji Lendavi) in prezidana cerkev pri Sv. Jurija (iz 2. pol. XIV. stol.) — Tipa iz poznejše gotske dobe sta: cerkev sv. Ane v Boreči (1521) in cerkev v Petrovcih. — Dobi baroka in rokokoja sta prinesli našim prejšnjim cerkvam le novi obraz z novim okusom in nadomestili starejše opreme. — Po prevratu (III. doba) smo prišli pod vpliv našega slovenskega središča: Ljubljane. Delo arhitekta j. Plečnika je precej zastopano pri nas: cerkev v Bogojini, oltar sv. Martina v Martjancih ter spomenika Števana Kühara in Horvatha, župnika v Martjancih. Profesor Vilko Slovak, urednik Zbornika, je prispeval tri članke. „Slovstveno delo Slovenske krajine“ je jasen, a bolj splošen pregled lokalne literarne zgodovine. Vseeno pa poda vse, kar je važno — in želeti je, da bi slovenski abiturient Vsaj toliko od-nesel iz Srednje šole o prekm. slov-stvenem delu. Predpogoj za to pa je, da se prekm. slovstveno delo upoš- teva v slovenskih učbenikih v obsegu in stvarnosti Novakovega članka. Od-lika članka je izvirna razdelitev (Luteranske obetale, Nastop katolikov...) Izredno izčrpen članek kulturni stiki do osvobojenja“ razpravlja o sti-kih ostalih Slovencev z prekmurskimi Slovenci. Spričo navedbe Glaserjeve literarne zgodovine bi ne bilo odveč, če bi v tej zvezi omenil Simoničevo bibliografijo. Podatki o Mohorjanih so delno pomanjkljivi. Družba sv. Mohorja je dobila prve štiri člane (duhovniki!) v Slov. krajini že 1. 1871, naslednje leto je imela 8. V osemdeseto letih se je število članstva res bližalo številu 200, a pri tem ni ostalo do osvobojenja, temveč je v de-vetdesetih letih prekoračilo število 300 in tako ostalo do 1904. (1. 1902. je bilo celo 351 članov.) Tretje in naj-obširnejše Novakovo delo je „Biblio-grafija o Slovenski krajini“ z največjo natančnostjo navaja vire (članke, razprave, knjige, časopise, slike in dr.), ki v kakemkoli oziru govore o Slovenski krajini (o zgodovini, narodo-pisju, ljudstva umetnosti, pokrajini itd.) in ki so izšli bodisi v sloven-skem, hrvatskem, češkem, nemškem, francoskem ali italijanskem jeziku. Vsak znanstvenik in kdor se zanima za Slov. krajino, bo na podlagi te biblio-grafije z lahkoto našel in pregledal literature o njega interesirajoči stroki. Znanstveno proučavanje Slov. krajine je ob taki bibliografiji zelo olajšano, ker ni treba Vsakemu posamezniku spričo že napisane, a nepoznane literature znova ledino orati. Tudi nam poda lep pregled, kaj je pravzaprav o Slovenki krajini že napisanega. — Ob tej bibliografiji in slovstvenem delu Slov. krajine se človeku nehote Vsili misel, da bi bilo nujno treba objaviti tudi prekmursko bibliografijo, ker jo je težko pogrešati pri prouča-vanju pokrajinske slovstvene zgodovine. Dr. M. Slavič je objavil dva obširna članka. V članku „Narodnost in osvoboditev Prekmurcev" se spüšča v polemiko s Hrvati radi narodnosti Prekm. Slovencev. Prepir o narodnosti prekm. Slovencev danes more obstajati le na papirju in v glavi nekaterih hrvatskih prenapetežev, Sicer pa to ni Problem in tudi ni bil, le nekateri so ga Umetno hoteli narediti. Pri popisu osvoboditve Slov. krajine, ki nikakor ni prišla od strani Hrvatov, temveč od redne jugoslovanske vojske, je vpletenih mnogo za zgodovino važnih spominov. V spisu najdemo tudi precej podatkov o delu domačih borcev za Jugoslavijo v času prevrata. — Neprijetno pa nas dirne dosledna raba naziva Prekmurje". Prav dokazovanje narodnosti prekm. Slovencev nujno vodi do iména „Slovenska krajína“. Zagovorniki naziva Prekmurja se navadno. sklicujejo na poimenovanje prekmurskih župnij, ki so bile v letih 1093 — 1777. pod zegrebško škofijo, z imenom istega značenja (districtus ex altera parte Murae, parochiae transmu-ranae itd.) Sicer je to res, toda tam označeno ozemlje se nikakor ne krije z današnje Slovensko krajino, nego je v njem vključenega nekaj sedaj madžarskega ozemlja, a kar je še bolj važno: velik del Slovenske krajine (v glavnem Soboški srez) ni spadal v ta „districtus ex altera parte Muraeˮ. Tudi danes pojm „Prekmurje“ ne vključuje vsega slovenskega ozemlja severno od Mure, ker izključuje Slovence ob Rabi, zato je pomankijiv in nesrečno izbran. Čisto geografsko poimenovanje v našem slučaju nikakor ni na mestu, ker obstoja poleg slovenskega Prekmurja tudi hrvaško (Zbornik Str. 7811) Nasprotno pa naziv „Slovenska krajína“ točno vključuje vse Slovence severno od Mure — tudi rabske. — Naravnost rečeno, ime „Prekmurjeˮ smo dobili od Sosedov bivše Štajerske. In dr. M. Slavič pravi na Str. 50. „Sicer pa imajo v prvi vrsti Prekmurci sami pravico povedati, kaj so in kak jezik govore... Prekmurci sami torej pravijo, da so Sloveni ali Slovenci... Tako so odgovarjali slovenski Prekmurci mednarodni razmejitveni komisiji l. 1921., pri kateri sem sam bil navzoči Sami torej pravijo, da so „Sloveni“ ali Slovenci in ne Prekmurci. Isto velja glede naziva pokrajine: „v prvi vrsti imajo sami pravico povedati“. Saj so tudi povedali. Mikloš Küzmič je že 1. 1780. jasno povedal, da je vice-öspörös „slovenske okrogline“. Dr. Fr. Ivanóci rabi navziv „Slovenska krajína“ (kalendar Srca J. 1904.), isto Novine 17. avg. 1919 (Zbornik Str. 82!) itd. To so Zgodovinski argumenti, katerih bi se lahko dr. M. Slavič posluževal pri dokazovanju narodnosti prekm. Slovencev. Prav z imenom „Slovenska krajínaˮ se posebej poudari narodnost. V članku „Prekmurske meje v diplomati“ podaje svoje spomine iz mirovne konference v Parizu, kjer je bil kot izvedenec za Slovensko krajino. Iz opisa spoznamo, s kakimi težavami je bilo zdrüženo delo jugoslovanske delegacije v Parizu, kakor tudi doma pri konkretnem določevanju mej napram Madžarski — in koliko trüda jo je stalo, da je uspešno zavrnila večinoma iz trte izvite argumente madžarski zastopnikov. Največ zaslug pri tem delu ima dr. M. Slavič in za to mu mora biti Slovenska krajina zelo hvaležna. Edino on izmed zastopni- kov je dobro poznal Slov. krajino in radi tega je bil zmožen pobijati neresnične dokazovanje Madžarov. V slučaju neuspeha jugoslovanskih zastopnikov v Parizu bi bil zaman ves dolgoleten trüd domačih narodnih borcev in krivične meje na slovenski zemlji bi bile neizogibne. Zgodovinar, ki bo hotel obdelati prevratno dobo v Slov. krajini, bo Slaviču zelo hvaležen za oba članka. — Škoda, da zbornik nima poleg teh spominov prav tako sistematičen popis spominov o isti snovi katerega domačih narodnih boriteljev iz prevratnih dni. „Narodopisni položaj Slovenske kradne" je opisal Franjo Baš, ban. arhivar v Mariboru. Iz vsebine je razvidna odličnost tega dela in nujnost, dn ga prebere vsak domači izobraženec, kakor tudi tisti, ki deluje v Slovenski krajini. Prav tako je potrebno, da Zbornik prebere čim več ostalih Slovencev in tako bolje spoznajo našo Slov. krajino, ker le po dobrem poznanju je možno čim tesnejše sodelovanje na vseh poljih narodovega življenja. Prof. V. Novaku pa gre vse priznanje, da se mu je posrečilo zbrati okrog sebe tako odličen krog sodelavcev. Pričujoči zbornik je najlepša Proslava 15 letnice osvobojenja najsevernejše jugoslovanske pokrajine in tistega dela Slov. zemlje, ki je bil celih tisoč let docela točen od svojega narodnega jedra. — iz — GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. To si izprosimo ! Ob priliki obiska g. bana Dr. D. Puca so naše „Novine objavile sledeče: „G. ban Dr. D. Püc je 11. aprila obiskao naš kraj.“ Samo te glas smo lejko objavili i ešče to z malimi literami, ar so že „Novineˮ bile v tiski. To vsaki pameten človek zna, ka je to tak. To pa nikaki, ki bi nas i ves naš narod pali radi oblatili i ošpotali, i pokazali, ka so samo oni pravi Izraelce, - »Zaneslivi- državotvorni" itd. zlorablajo. Dobre vtise našega kraja i lüstva, štere je g. naš ban pri nas dobo, bi pa radi vničili i nas bi radi ošpotali i oblatili, ka bi lejko oni ostali na vodilnih mestaj. Dobro čutijo najmre, ka njim je vöra že odbila i sunce že za goro šlo. — Zato pravijo, ka so »Novine" | g. bana štele zaničavali, tak ka se njim je ne vidilo za potrebno, da bi več kaj napisale ob priliki banovoga obiska; nadale, ka so te glas dale med nesreče »vmro je ... z bicikla je spadno..." tak kak da bi bila to nesreča za nas i naš kraj, ka nas je g. ban obiskao, itd. Takše podtikavanje si izprosimo, ár je gola laž i ogrizavanje. Protestiramo, proti tomi, ka bi samo nikáki meli Patent spoštovanja drž. oblasti i svojih predstojnikov. Vüpamo se, ka g. ban ohrani dobre vtise našega lüstva, ki ga je dobo ob priliki svojega prvoga obiska. Za regulacijo Möre na Bistrica] je g. ban, na posredüvanje našega poslaniškoga kandidata dr. Klara, nakazao 10.000 dinarov. Prle je že g. dr. Klar izposlüvao pri banovini 15000 Din, tak je sküpno 25000 dinarov na razpolago Bistricam za regulacijo Möre. Lendava. G. ban je nakazao ob priliki prvega svojega pohodjenja naše krajine, otroškomi vrtci i siromaškoj kühinji šol. sester v Lendavi 1000 Din. Bog plačaj 1 Pinica. G. ban je tüdi obečo znatno podporo za zidavo šole na Pinici. Navuk za 3 red je dnes tjeden v Črensovcih ob pol treh. Lendava. V kat. cerkvi se pogosto ponavlajo kraje prtov. Dozdaj so ešče ne mogli krivcom príti na sled. Cehskim kotrigam v črensovskoj fari. Gda sam betežen ležao v ljubljanskoj bolnišnici, je poslani članek od farnih cehov v Novine, šteroga je moj namestnik v Lendavi kak odgovorni urednik objavo. Po tom, ka sam prišo domo, seni zvedo, da se nešterne kotrige čütijo krivično prizadete i trdijo, da tisto vse ne istina, ka se je v članki trdilo. Jaz sem pozvedavao po pisateli članka i zvedo sledeče. Članek je dalo objaviti, kak pritožbo proti nešternim falingam v cehi več sto članov, ki so iz večih občin. Tej trdijo, da vse to, ka so dali objaviti, je istina, a ne tiče se vseh Čehov, kak so to v članki tüdi povdarila Ne vzemejo nazaj ni edne reči, ar je vse istina i tüdi na sodniji potrdijo to, ka so napisali. Ne so pa pisali od vseh Čehov. Je takši vu fari, šteroga se ne tičejo pritožbe navedene v članki, kak so to jasno povedali. Želejo pa vsi, da bi se po pravilaj pozvao meseca augusta občni zbor, na šterom bi si vse potrebno pogučali i gorstoječe falinge odpravili. — Te odgovor sam dobo i ga objávim tistim, ki so ga želeli meti. Moja žela bi pa bila samo ta, naj se cehi zdrü-žiga i postanejo edna lepa krsčanska drüžba, štera de delala Bogi na čast i na zveličanje düš. Če bi se cehi raztepeni po naših vseh faraj zdrüžüi, ne samo ka bi lejko vršili svoje dužnosti z svetlenjom i svetimi mešani kak dozdáj, oni bi lejko mnogo darüvali za cerkve, sirote, misijone i drüge dobre namene. Moja žela i prošnja je zato samo ta, da se na občnom zbori v lübezni zdrüžite vsi i dosta dobroga sada obrodite s svojimi sklepi za bodočnost. — Klekl Jožef, Vrednik Novin. Tešanovci. Vužgao se i 3 vöre je goro luksusni avto g. Turka, šteri je vozo komisijo za pregled bikov plemenjakov. Veržej. V salezijanskem zavodi v Veržeji bodo 28. apr. obslüžavali svetek Matere dobroga tanača ino svetek sv. Ivana Boska. 27. apr. večer ob pol 7 vöri bo predga, nato slovesne večernice. Po večernicah bo pa v gledališko) dvorani krasna igra »Slehernik". Vstopnina bo jako nizka. Na svetek 28. apr. zajtra ob 5 slovesna sv. meša i predga, nato tihe sv. meše. Ob pol desetih predga, nato slovesna sv. meša, ki bo, če bo lepo vreme, na dvorišči pri kapelici Lorske Matere bože. Vsi častilci Matere dobroga tanača i sv. Ivana Boska iskreno Vableni. Znate, kda bodete oskrbleni ? Te kda bodete ví i vaši domači zavarvani pri »Karitas*. Ona zavarje Vas i Vaše pod jako vugodnimi pogoji za starostno preskrbo, za slučaj smrti i zavarje tüdi herb Vaše dece. Oglasite se kem prle pri domačem zastopniki, ali gospodi plebanoši, ali pa pišite vodstvi »Karitas* v Maribori, Orožnova ulica 8. Zavarte se kem prle. Pregovor pravi: »Čas je zlato 1“ To vala posebno pri zavarvati. Škoda je za vsako vüro. Kem prle se zavar-jete, tem prle bodete oskrbleni i to pod bolšimi pogoji. Pomagajte si, dokeč je ne prekesno! Jezeri i jezeri mirno gledajo bodočnost, ar so zavarvani prí »Karitas* i znajo, da njim bo ona pomagala. OBLASTVENO KONCESIONIRANA PO SREDOVALNICA ZA NAKUP IN PRODAJO POSESTEV TER NAJEMANJE HIPOTEK MARIBOR, Slovenska ul. 26. Prodaja ugodno, gostilne, mline, hiše in posestva. Zastopa za Prekmurje in gornje Štajersko KRČMAR ŠTEFAN M. SOBOTA, Mojstrska ulica 9, 6 NOVINE 21. aprila 1935. Lendava. Pri obiski g. bana se je poklono g. bani tüdi mil. g. Greif Ivan, ptüjski prošt. V Lendavi se je müdio zavolotoga, ar trži svoje gorice v dugoveških Goricaj. — Okoli sv. Trojice se tüdi popravla. Grmovje se je v sposekalo, prostor nikelko zravnao i zdaj se nasadi okoli cintora i kapele živi plot. Sv. Trojico vnogo lüdi obišče. Tüdi tühinec se rad zdigne na te brešček, s šteroga ma lepi razgled po našoj ravnici. Zato je tüdi v interesi občine, da prispeva pri olepšati toga prostora. — Obrtnonadaljevalna šola, štero vodi g. Pečnik, je v soboto večer i v nedelo popoudnevi priredila igro „Tihotapecˮ. Vsi igralci so obprvim nastopil! na odri i more se povedati, da so na Splošno svoje vloge jako dobro rešiti. Posebno trije so bili prvovrstni, da bi se lehko tüdi na vekših odrih postavili. G. režišeri častitamo. Z inaši je dosta dosegno. Vzgojna stran igre pa ne najbolša. Najvekša narodna rana nas Slovencov je že itak popivanje. Ta igra nam pa še v tom davle vzgled. Tüdi nekaj preveč prostaških reči je bilo vmes, ki bi jih zavolo mladine morali črtati. Pojasnilo. Na trditve, da je g. Kühar Štefan, banski svetnik proso več žandarov i da se je za našo gimnazijo potegüvao g. Skukala, nam odgovarja g. Kühar, da se je za gimnazijo v Soboti on potegüvao, ne pa g. Skuhala i da je on ne proso več žandarov, nego več pravic za občino, da v potrebčini tüdi občine lejko zaprosijo žandarsko pomoč proti ciganom brez predhodnoga dovolenja od strani srezkoga načelstva. Beltinci. Z igrov „Radikalna kuraˮ beltinska mladina nema nikaj sküpnoga. Občinski odbor društva Rdečega križa v Beltincih, Dr. Sesardič, predsednik, Klobučar tajnik. — Mi to izjavo vzememo na znanje, globoko pa obžalüjemo, ka se je v posti, v časi Gospodovoga trplenja, gda obhajamo tüdi 1900 letnico našega odrešenja, ka se je prelomila 5 cerkvena zapoved: ka se je plesalo celo noč, prek polnoči, pač do zore. To je nad vse žalostno. — Vrednik. Materinski den v Črensovcih. Od strani pevskih drüštev se nam je javilo, da ne bilo pesmi od matere na materinskom dnevi. Vodstvo proslave nam pa javla, da je nekaj pesmi bilo od matere. Mi objavimo oboje poročilo. Črensovci. Peki Vavpotiči sta dva raznašalca žemeo napravila to neprilike, ka sta do jezero dinarov vrednosti zapila od tistih penez, štere sta za žemle dobila i je mesto gospodari dala za alkohol. Nesrečna pijača ti! Pri shodi kat. akcije v Črensovcih je bilo navzočih 150 düš. Tak je javo naš poročevalec, ki je bio v cerkvi; Gospod tajnik kat. akcije nam je javo, da je bilo okoli štiristo. Mi obema glasoma damo mesto, točno níšče ne ve, keliko jih bilo, ar níšče je ne šteo. Edno je samo istina, najmre to, ka smo napisali, da je za črensovsko faro to malo število, čeravno to vekše vzememo, ar fara ide po broji proti šest jezerom i ar je z predganice bio shod naznanjem. To je tüdi g. tajnik kat. akcije priznao. Tretjeredniški kongres se je vršo dnes tjeden v Črensovcih v Našem Domi. Na njem se je potrdilo obračunanje sprejetih darov. Na drügom mesti našega lista so ti obračuni natenkoma objavleni. Na kongresi se je sklenolo, da de Dom sv. Frančiška skrbo tüdi za plantave siroto Kocet Treza z Trnja. Odičeno goristanenje žele svojim starišom, brati, sestram, celoj Slov. krajini i uredniki Novin Grah Ilonka z Dolnjih Slaveč, zdaj v Franciji. Martinje. Naše dekle, štere so v Franciji na deli, so se ne spozabile z ljubljanskoga eucharističnoga kongresa i so poslale lepi dar za kritje stroškov. To delo samo sebe hvali. Žižki. Tri novice mamo za sporočiti. Nekak je dobo na posodo potač, se pripelao domo ž njim i prineseo nekomi nekši glas z Medjimurja. Med tem kratkim časom njemi je nekak vkradno z posojenoga biciklina novo pumpo. — Pri Lukačovci, gde je z rende Šömenova Treza, so naj- dene v Polani vkradjene kokoši. Tat je neki dečko. — 7. aprila večer je nekak odneso potač g. Hvali, trnarskomi vučiteli, gda so bili pri č. sestraj na večerji. Biciklin je odpelao na naše pokopališče, ga tü razmetaoü i te bolše i lepše falate si je pridržao i odneseo. Nepošteno delo. Preminoči tjeden je edna ženska po čerensovskoj fari prosila za beltinske pogorence. Prej je dobro znala gučati, tak ka je preci živeži i mogoče tüdi penez dobila. Samo ka je te „pogorenecˮ ona sama bila. Istinski pogorenci so najmre nikaj od toga ne dobili i nanč zato ne znali, ka nekak na njüv račun takše kšefte dela. Zato samo takšemi dajte, koga poznate, či bi što kaj proso, takše lažlivce pa pitajte za svedočanstvo od občinske oblasti, či pa toga nemajo, njim vrata pokažte! Kak piše „Cvetje z vrtov sv. Frančiškaˮ od našega kalendara ? Kalendar Srca Jezušovoga za 1. 1935. Cena Din 6. Založil Marijin list v Črensovcih, Slovenska krajina. — Koledar prinaša mnogo zanimivega in polnega čtiva. Opozoril bi samo na članke „Samo za siromakeˮ, „Slovenska krajina pod boljševiško oblastjoˮ, „Marija v Fatimi na Portugalskemˮ in mnogo drugih. Vsem tistim, kateri ljübijo Prekmurce, koledar toplo priporočamo. Naši letošnji novomešniki so sprejeli na Velko Soboti sv. red diakonata. Te je pooblasti, da lejko krstno, predgajo. Molite blažene vüzemske svetke za njé, da do dobri, goreči dühovniki Gorica. Dramski odsek Prosvetnoga drüžtva „Kmečki glasˮ na Gorici vprizori na Vüzemski pondelek popoldne ob 4 vöri v gostilni g. Kühar Janeza v Püconcih, veselo igro v treh dejanjih „Stari grehiˮ. Vse prijatele prosvete i lübitele iger najprisrčneje vabi — Odbor. Črensovci. Na Vüzemski pondelek po večernici ponovimo igro „Mlinarjev Janezˮ. Nišče ne sme te igre zamüditi. Što je ešče ne vido prelepe igre „Mlinarjev Janez", naj pride na vüzemski pondelek po večernici v „Naš Dom"! Cene so običajne, sedeži numerirani. Vse Vas vlüdno vabi — Odbor. V. Polana. Preminočo sredo so mrli Kranjec Štefan Sumjov v 86 leti starosti. Pokojni so v mlajšij letaj na stotine živine zvračili z dobre vole. Bili so obč. župan i paler v Slavoniji. Molimo za njihovo dušo. — 10 kokoši je bilo v kradnenij pri Zelko Štefani Donkovom. V drügih mestaj pa 2—5. Ne so pa krivi naši dečki, krivec je bio z Trnja, ki je mogeo kokoši nazaj Prinesti. Stari greh se odkrio. Že lansko leto je nekak vkradno biciklin bivšemi dolnjebistričkomi župani, Kolenko Jožefi. Dugo se ne mogeo najti krivec. Na Cvetno nedelo so ga pa prijali naši žandarje i gonili po Črensovcih. Bio je sin dobroga kmeta, ki je odneso biciklin, ga razmetao, i razmetane dale zdevao na svoj biciklin ali pa z odao. Pajdaš njegov trdi, da nikaj ne dobo od vkradjenoga blaga. Delo je iskalo na posredovalnici dela v Soboti od 1. do 10. aprila 209 moškov i 151 žensk. Na sirotišnico Deteta Martike v Turnišči je za vüzemske svetke darüvao sirotam Dr. Peterlin Makso, kr. notar v Lendavi 300 Din. - Sirote želejo v svojih molitvaj veselo allelujo dobrotnikovoj drüžini. VABILO. Na VI. redni občni zbor Hranilnice i posojilnice r. z. z n. z v Bogojini, ki se vrši dne 28. aprila 1935 ob 12 vüri v uradnici z dnevnim redom: 1. Čitanje i odobrenje zapisnika zadnjega občnoga zbora. 2. Poročilo načelstva i nadzorstva. 3. Potrjenje računskoga zaklüčka za 1.1934. 4 Poročilo od izvršene revizije. 5. Slučajnosti. Če bi ob napovedanem časi ne bi bio sklepčen, se vrši pol vüre kesnej drugi občni zbor v istom mesti z istim dnevnim redom, ki bo valavno sklepao ne gledoč število članov. Načelstvo. Novo pohištvo k odaji. Po nisikoj ceni se odata dve svetlivi pohištvi za spalnico i edno čarno Pohištvo za obedovalnico pri Takač Franci, mizari v D. Lendavi Razkrižje. Na Marijin svetek dne 25. je v našoj šoli bila Proslava v čast materam. Vsa Šolska deca so bila navzoča. Tak lepe i tak vzgojne prireditve je naš kraj ešče ne meo. Vse prizore, deklamacije in pevske točke so pod vodstvom g. kateheta igrala šolska deca. Posebno v srce segajoči so bili prizori v drügom dejanji, gde se je vse vršilo na grobi mrtve ma-tere.Vidili smo skuznate oči pri vseh. Od mnogih različnih točk omenimo samo dve. 1. Sedem malih deklic pride na oder. Proti gledalom napravijo poklon, nato pa Srednja pravi: Mamike naše drage! Drüge : Bog vam plati! Srednja: Mamike naše blage! Drüge: Bog vam plati stokrat! Srednja: Mamike naše ljubeče! Drüge: Bog vam plati tisočkrat! Srednja: Mamike naše trpeče! Drüge: Bog vam plati milijonkrat! 2. Edna drüga deklica je pripovedavala, ka bi napravila, či bi dobila milijon dinarov. Pravila je: Večkrat sam že premišlavala, kak lepo bi bilo, či bi dobila milijon. Oh, to bi bila srečna! Hitro bi bežala k mami, pa njim djala: Mama, zdaj mamo pa dosta penez do smrti. Mama bi bili strašno veseli. Potem bi küpila tak lepo hižo, kakše nema níšče v okolici. Najlepšo sobo bi dala ateki in mami. Po zimi jih ne bi zeblo, zato ka bi si lejko celi den kürili, poleti pa jim ne bi bilo vroče, zato, ka bi jaz djala na okna lepe svilene zavese. Ostanek milijona bi naložila v hranilnico. Od obresti bi vsi pri hiži lepo živeli. Na vsak način, pa bi se spomnila tüdi siromaških otrok in mater, šterih je dnesdén toliko na sveti. Vsako leto bi dala par jezer dinarov za misijone. Na sveti je ešče jezero milijonov poganov. To so najvekši Siromaki, zato ka ne poznajo naše dobre mamike Marije, niti njenoga sina Jezuša. Oh, kak se mi smilijo! D. Bistrica. Naša gasilska četa je dobila iz Amerike lepi dar v zneski 2310 Din., šteroga sta med rojaki Slov. Krajine nabrala Balažic Anton i Števan. Vsem darovnikom kak i vrlima nabiratelima se odbor i vsi gasilci iz celoga srca zahvalüjejo. Darüvali so v dolaraj: iz D. Bistrice: Balažic Števan 5, Horvat Števan 5, Ritlop Števan 1, Gjura Števan 1, Marton Števan 1, Kelenc Števan 1, Balažic Martin 5, Ritlop Ivan 2, Žabot Ignac 5, Vučko Števan 1, Tivadar Ivan 0 25, Kreslin Jožef 0 50, Kovačič Martin i, Hanc Marko 1, Gjura Marija 1; iz G. Bistrice: Lebar Mihal 1, Herman Jožef 1, Gjura Štefan 1, Žmaj Štefan 1, Vučko Ivan 1, Vučko Števan 1, Balažic Jožef 1, Černjavič Ivan 1, Grüškovnjak Mihal 1, Balažic Anton 2; iz Chicage: Stanko Gjurica 0.50; iz M. Polane: Hozjan Matjaš 1; iz Odranec : Antolin Martin 0-50, Jeneš Števan 0-50, Raduha Števan 0 50, Antolin Števan 0.25; iz Črensovec: Salaj Ivan 1, Rajtar Martin 0.50, Ritous Ivan 1; iz V. Polane: Ütroša Jožef 0.50; iz Brezovice: Markoja Ivan 1; iz Sr. Bistrice : Antolin Ivan 1; iz Žiškov: Haklin Mihal 1, Grüškovnjak Števan 0,25, Kramar Jožef 0.50, Lonec Matjaš 0.50; iz Trnja: Hozjan Ignac 1, Hozjan Martin 1, Copot Matjaš 0.50. — Kelenc Jožef, predsednik, Križman Jožef, tajnik. Vojakom — novincom. Približavle se čas slovesa. Kak friško se minevala leta, gda smo stopili iz škole, prijali za kramp i koso. I zdaj? — Zdaj nas pa zove draga domovina, da se izvežbama kak vojaki-korenjaki v njeno obrambo. Tovariši! Žmetno bo slovo od domače vesi, njiv, travnikov ino sploh našega lepoga kraja. Pa nikaj zato! Mi idemo, da zadostimo svojoj dužnosti. Dečki, kda bomo letos odhajali v vojaška slüžba, ne bomo pijani, se ne zdirali okoli, ne-preklinjali, nego z veselim obrazom i lehkim korakom bomo zaspevali pesem radosti i mladosti, prle pa idemo vsi k svetoj spovedi! — Regrut. Naš kandidat vas obišče. Dr. Klar Franc, dober krščanski mož, naš kandidat vas po vseh občinaj obišče. Novine tüdi pošlejo ž njim ednoga poročevalca, ki v Novinah objavi pot g. dr. Klara i kak narod sprejme svojega človeka, ki njemi, šče dobro. Na podporo naših listov je poslao Grüškovnjak Štefan z Chicage 15 Din. — Bog plačaj. Pravila za nabiranje na Dom sv. Frančiška odobrena. Cerkvena oblast je pod brojom št. 1174/32 -1. jan. 14. odobrila pravila »Podprnoga drü-štva Dom sv. Frančiška" v Črensovcih. Namen podpornoga društva je zasigurali stalne dohodke za gordr-žanje domov za siromake. Po priliki objavimo pravila. Kratke novosti. Ognji. V Dobrovcih, na Dravskom poli je pogorelo sedem kmetij apr. 2., en den prle pa 3 kmetje v Št. Janži v Roži na Koroškom. — V Pragi na Češkom se je na kolodvori vužgalo 50 vagonov Sena i slame. Brezposelni Siromaki so se skrivali v te vagone i ž njimi vred zgoreli. Više petdeset zgorenih lüdih že najšla med ostánki požara Policija. — V Savani, Amerika, pri prekladanji salpetra iz ladje na vagone je nastao takši ogenj, da je vničo ladjo, skladišče i več vlakov. Velike konjske dirke so se vršile v Liverpooli na Angleškom. S konji so mogli jezdeci preskakati visike ploté. Gledalcov je bilo tristojezero. Preganjanje slovanščine. V Pulj* so izdak italjanske politične oblasti odlok vsem Občinam, da včasih zbrišejo vse slovanske verske napise iz katoliških cerkev. Te odlok je prišeo po ukinitvi vseh slovenskih i hrvatskih napisov na nagrobnih spomenika] i križaj, kak tüdi po vničenji slovenskih šol i drüštev pa vporablanji slovenskoga jezika v cerkvaj. To postopanje pa je proti predpisom konkordata, šteroga sta sklenola italjanska vláda i Vatikan. Peški iz Indije v Meko. L. 1932. je odišeo iz Indije peški romat v Meko Pobožen mohamedanec, Haurat Sultan-el-Mojaheddin. Njegovo pot natenkoma nadzorüjejo. Zaoblübo se je, ka postane pri vsakšem 5. stopaji i zmoli molitvico. Tak je dozdáj prehodo 500 milj. Če de tak dale hodo, pride do Cila v 15 letaj. S sebov nosi samo kühinjski lonec i molitveno preprogo. — Keliko jih še blodi daleč od pravoga Boga! Izšeo je »Časopis za zgodovino i narodopisje" (3—4. 1934.) Med drügim je razprava Ložara: Or-namenti noriško-panonske kamnose-ške industrije, dale Vilka Novaka: Neznani prekmurski tisk; naš Košič ino Slomšek. Polovična vožnja za eucha-ristični kongres. Dovoljena je Polovična vožnja za obiskovalce ljubljanskoga eucharističnoga kongresa od 24 junija do 4. julija. Ostre kaštige. Višje sodišče v Zagrebi je podignolo kaštige za tiste, ki so peneze delali. Tej so proti sodbi ljubljanskoga sodišča prizivali v Zagreb. A stol sedmorice je kazen ešče povekšao. Eden je dobo v Ljubljani 2 leti zapora, v Žagrebi njemi je podignjena na 4 leta. Vojska v Italiji. Nad 800.000 vojakov bo Italija mela pod orožjom od 1. aprila 1935. Povoden. 20.000 lüdi se je vtopilo pri poplavi kitajske Žute reke. Planine zahtevajo sikdar nove žrtve. Pred nekaj dnevami se je v Kamniških planinaj smrtno ponesrečo 24 letni trgovski Pomočnik Mulej Mirko iz Ljubljane. PREKOSNICE. V nekšoj vesi so krtovje po poli jako dosta škode delali. Te so pa vö dali razglasiti, ka če što krta zgrabi, ga lejko na najhüjši način s sveta spravi. Ne bilo dugo, ka so ednoga zgrabili i od čemerov resan živoga zakopali. Licitacija crk. travnikov pri Mostji se bo vršila na lici mesta na Vüzemski pondelek popoldne ob 1 vöri. Rk. črk. ver. občina Dolnja Lendava 21. aprila 1935. NOVINE 7 Obračun siromaške blagajne. „Sirotam pomoč!“ „Leta 1928 je toča trikrat pobila našo Slov. Krajino. V sobočkom srezi je napravila do 50 milijon dinarov kvara. V lendavskem srezi so trpele samo tri občine bole: Motvarjavci, Kobilje i Čentiba. V sobočkom srezi je nastao glad. Leta 1928. na god Kristuša Krala, zadnjo nedelo oktobra si je „Odbor za Zidanje sirotišnice Dom sv. Frančiška v Črensovcihˮ tüdi naložo dužnost, da bo skrbo za gladne i poprek za vse sirote Slov. Krajine z podporami. V te namen so primleni i obračunani niže navedeni dari od 280 strani naprej. Če bi pri tej daraj kaj više ostalo, pripada „Domi sv. Frančiška.ˮ „Gladne familije!ˮ „Od občinske i cerkvene oblastipotrjeni izkazi 1 svedočijo, da je leta 1929. marc. 15. gladnih drüžin, ki si nemajo kaj v zobe djati, 43, — (to je tristo oseb) — 21 v bedeničkoj fari, 4 v Šebeščanskoj i 18 v jürjanskoj. Marca 23. se je prijavila še edna drüžina od Sv. Sebeštjana z 9 kotrigami, tak je gladnih drüžin 44.“ — Tak se glasi v nabiralnoj knigi „Doma svi Frančiškaˮ uvod za siromaško blagajno. Leto za letom je odbor obračunao i objavo doblene i poklonjene dare za sirote.. Leta 1929. je doblenih 18295.25 D Siromakom razdeljeno 11590 — „ Ostalo za 1. 1930 6705.25 , Leta 1930. dobleno z ostankom 8314.81 „ Siromakom razdeljeno 2399.25 „ Ostalo za . 1931 5915.56 „ Leta 1931. dobleno z ostankom 8488.06 „ Siromakom razdeljeno 2309. — „ Ostalo za 1. 1932 6179.06 „ Leta 1932. dobleno z ostankom 9975.— „ Siromakom razdeljeno 3396.50 „ Ostalo za 1. 1933 6578.50 „ Leta 1933. dobleno z ostankom 8492.17 „ Siromakom razdeljeno 1462.25 „ Ostalo za 1. 1934 7029.92 „ Leta 1934. dobleno z ostankom 11374.56 „ Siromakom razdeljeno 10824. —„ Ostalo za 1. 1935 550.56 „ Pripomba. Pripomnimo, da smo v gotovčini,samo izjemoma dali kakšo malenkost, siromake smo, podpirali z “živili, oblekov i drügimi potrebčinami v naravi. Izkaz za Z. 1934. je sledeči. Dobili smö v dinaraj : Tretji red v Črensovcih 50, Kerec Mihael, Francija 70, nabiralnik sv. Antona v Črensovcih 600, Frank Rožman, Cleveland 9.20, zrnje nabrano odano za 186.45, Šerüga Martin, Beltinci, na sirotišnico Detete Martike v Turnišče 1, Horvat Vilma, Čakovec 40, Volf Karol, Francija, na sirotišnico Deteta Martike 10, v isti namen prezv. g. knezoškof, dr. Ivan Jožef Tomažič, 100, i Slavic Veronika z Francije 20, kr. banska u-prava 1000 za siromaško kühnjo, Trplan Frančiška, Francija, na sirotišnico D. Marijike 15, Dr. Klarova gospa, Lendava, v isti namen 100, Sever Janko, profesor, Št. Vid, za siromake 60, nabiralnik sv. Antona v Črensovcih 1000, obresti 85.49, na sirotišnico Dedeta Marijike v Turnišči Kerec Mihal, Francija, 10, Krampač Aga, Francija 15, Rajsar Alojz, sv. Jürij 20, Dr. Peterlin Makso, kral. notar, Lendava 952.50 Din. Z ostankom lanskim sküpno dobleno 11374.56 Din. Iz te svote ide sirotišnice Deteta Marijike v Turnišči 1243.50 Din. Poleg teh darov smo dobili še sledeče dare v naravi: 1) za siromaško kühnjo v Soboti 3 motike, 2 lopata 2 vedri, 2 skledi za mujvanje i 2 stojala za umivalnik. To je poklono Gremij trgovcov v Soboti, č. brat Herman Edšidt, Celje, je pa poklono dva velikiva plehnativa tanjere. 2) Za sirotišnico Deteta Marijike v Lendavi pa so poklonjeni sledeči dari: možar, Čižek, par kapučov, 3 páre nogavic, 5 ovitkov za ročna dela, 5 kupic, 2 metra štofa za obleko, en pes iz vle-janoga materiala, podobe, vaze, sladkarije i posoda za cuker. Te dare sta nabrale č. s. Leandra i Čurič Treza z Trnja, deloma je pa poklonila č. sestra prednica Augustina Pavel iz Golnika. Dari, ki se naravnost poklanjajo sirotišnici Deteta Marijike v Turnišči ali pa dobrodelnoj kühnji Doma sv. Frančiška v Soboti, so tű ne objavleni. Tiste sproti objavlajo v Novinaj častite sestre, ki tevi hiši vodijo. Potrošili smo l. 1934 v dinaraj: sirotam, brezposelni!!! v gotovini razdeljeno 370, nabiralne knige 175, za siromaško kühnjo v Soboti: 1)Pohištvo, posoda, Voznina, čiščenje lokalov 5047.50, 2) za slamo 100, 3) za prasce 765, 4) za kadi 400, 5) za drva 600, 6) za premog z sirotišnicov Deteta Marijike sküpno 359.50, 7) za 4 metre pšenice z sirotišnicov sküpno 500, črensovskim sirotam za meso 875, za melo 250, peki za pečenje 99, za obleko deci v sirotišnici Deteta Marijike 633, za kravo v sirotišnico 650 Din. Sküpni stroški znašajo 10824.— D. Na siromaško kühnjo v Soboti dano 7467.25 „ Na sirotišnici) Det. Marijike v Türnišče 1587.75 „ drügim sirotam 1769.— „ Ostalo za 1. 1935 550.56 „ Te Obračun nam dvoje kaže. Prvo, da z maloga zrna zraste velko drevo, če dober Bog da svoj blagoslov. Drügo pa, ka med tem pokvarjenim svetom je dosta dobrih düš, štere majo Odprto srce do siromakov. Kühnjo v Soboti smo opremili z najpotrebnej-šim pohištvom, lepo dela i na stotine siromakov nahranja. Vüpamo se ka nas dober Bog i nadale bo blagoslavlo, smilena srca pa podpirala s svojimi dari. Vsem darovnikom prisrčni Bog plati! Odbor za Doma sv. Frančiška v Črensovcih. Horvat Anton Hanc Štefan Klekl Jožef tajnik odbornik predsednik Stanko Ivan Ferenčak Jožef i Gerič Štefan Horvat Jožef blagajnik preglednika računov podpredsednik Tak so obhodili naši siromaki. Oda se je po fakultativnom odküpi silo naš narod, naj odküpi agrarno zémlo, so bile naše Novine ž njihovim zdajšnjim urednikom, takratnim nar. poslancom jedino orožje, ki je stalo proti špekulaciji'i, sekajo razno čakajo^ mastne dobičke na hasek siromakom. Shod za shodom se je drža oi narod presvetlüvao, da je laž guč špekulantov: »Če ne küpiš, zgübiš ’zemlo". Številko za številkov so Novine posvetne tomi pitanji i narodi šle na roko. Najmenje stomilijon dinarov vrednosti je ostalo po toj borbi v žepi našega naroda, šteri milijoni bi se potrošili Bogve v kakše na- mene po tistih, ki sö si je na račun siromaškoga naroda šteli v žep vteknoti. Srečen je zdaj tisti, ki je te bogao Novine i njihovoga Urednika. Nešteti so to javno priznali i priznavajo. Nesreča pa preganja tiste, ki so nej bogali. Med te nesrečne spadajo Ivančarje, Oradiščarje i drügi, ki so küpili agrarno zemlo grofa Szapárija od banke za parcelacijo. Küpili so jo, teške jezere plačali a ešče dnes nemajo v rokaj tiste zemle. Nemajo zemle, penez leži notri i ga ne morejo nazaj dobiti. Nesrečni ar rat neso plačali, so prišli pod sodnijo. Tü so se krepko zagovarjali. Zagrebečki sod je pa ednok odbio njihove pritožbe. Zakaj? Oni so prej küpili od Szaparija, ki nema nikaj, ne pa od banke, trdi ta. Grof njim ne more nikaj povrnoti, ar nema, zgübijo zato peneze pa ešče pravdene stroške naj plačajo. Tak se bo glaso končni sod, če ne posvedočijo, da so od banke küpili. Zakon je zakon. Zemlo so küpili i ne so je dobili, penez so plačali i ne so ga nazaj dobili pa ešče pravilne stroške naj plačajo! Ne kriči to v nebo!? Pa ti lüdje vsi svedočijo, 1) ka je direktor banke bio pri pogajanji navzoči, 2) ka je samo tista cena obvalala, štero je on določo i 3) ka je on pobirao peneze. Te pa trbe ostro prijeti toga direktora z bankov vred, če banka ne mela pravice odavati pali odavala! Banka najmre trdi, da ona ne odavala, nego Szapari. Apr. 8. bi mogla biti ešče edna razprava! Če ne odložena, nas jako zanima, kak se je končala za te siromake. Edno je pa jasno kak beli den z te žalostne zgodbe, najmre to, ka dühovnik dobro šteo lüdem z svojemi krščanskim Novinami i šče tüdi dnesden, samo lüdje ne so ga bogali vsi. Sodnije ne krvimo. Dopisi mladine. Prebüjena narava. Narava se je prebüdila iz zimskoga spanja, pole je začelo vstajati i zeleneti, kak otrüjeni človek vstane spočit iz nočnoga spanja, da potem lehko prenaša težo del, vročino, žejo ali mraz. Tak je tüdi vstala narava iz spanja zime, spočita, osvežüjoča, da prenese celoletno rast. Vse je oživelo. Zimske setve se giblejo i šümijo, kda ideš prek njih; pomladni vetriči se giblejo, da kimprle zrastejo i prinesejo sad, šteroga tak želno čaka kmet sejač. Pa tüdi mala travica na travnikih se gible kak da bi vtegüvala rokice i gučala: tüdi jaz sem vstala i bom zrastla v veliko travo, če bom mela zadosta vlage. Lesi se oživlajo s popevkov, štera doni iz grl lübeznivih ptičk pesmaric. Neštere pa tü pa tam zmoti krik vrane ali detla, ki mogoče gnezdita kje v bližini. Ogradi začno vstajati, sadno drevje poganja popke, iz šterih se razvije počasi cvet, kje do lübeznivo včelice iskale sladek med. Za grmom v skritom kraji se je Rozika. VI. Danes je zelo žalosten dan. Zgodilo se je nekaj, česar ne bi mogel nihče pričakovati, Roziki se zdi to razumljivo. Kako se more kaj takega zgoditi? To je strašno. Pravijo, da bodo mamico odnesli in v grob pokopali. Ves dan že gorijo sveče okrog mamice, spredaj je pa polno rož. To izgleda lepo, toda spominjajo, da mamica niso več živi. Roziki je čudno tesno pri srcu, kadar o tem premišlja. Ljudje prihajajo, govorijo samo napol glasno, pokleknejo pri mamici in molijo; molijo za mamičino dušo, mama ji je rekla, naj tudi ona moli za mamico, ker je mamičina duša šla na drugi svet pred Boga. Oh, gotovo se sedaj angelci igrajo z mamico; najrajši bi bila angelček. Mama večkrat joka, oči ima že vse rdeče, ker si jih tako pogosto briše. Tedaj joka tudi Rozika, kaj ne bi, ko je pa tako hudo! Ata mnogo hodi semintja, oblekel si je nedeljsko obleko in nič ne dela dosti zunaj, čeravno ni nedelja. Večkrat kam odide in ko se vrne, se razgovarja z mamo in z drugimi. Ves je resen in otožen, nič se ne nasmehne, pa tudi hud ni, Roziko včasih mimogrede poboža po laseh, samo nekam daleč vedno gleda. Oči ima široko odprte in truden je videti. Rozika zdaj misli samo na ma mico, če je v hiši ali če gre ven, nič je ne zanima vse ji je pusto in dolgočasno in nikjer ne najde pravega miru. Včasih se ji zdi, da čuje mamičin glas, kakor da mamica sedijo v hiši na svoji postelji ali na stolčku pri oknu in bi radi, da bi se prišla z njimi razgovarjat. Roziki se že skoro razveseli v duši in hiti gledat v hišo. Toda zmeraj je še tako kot prej. Sveče gorijo, plameni trepetajo in migotajo, a mamičin bled obraz sé ne premakne, noben izraz smehljaja se ne prikrade nanj. Oči so zaprte, koža na licih zgubančeno skrčena, vse izgleda tako mirno, da je človeka skoro strah. Rozika vselej zleze na klop pri peči in gleda mamico, če bi se morda oči odprle, ali obraz nasmehnil. Pa vse nič ne pomaga. To je hudo za Roziko. Oblekli so jo v njeno boljšo obleko. Pa to je nič ne veseli. In vedno več ljudi prihaja, molijo na glas, nekdo naprej, drugi odgovarjajo. Venomer hodijo ljudje ven in noter, posebno moški. Kaj bo zdaj, nekdo je zagrabil Roziko in jo nese ven, vsi gredo ven. Rozika ne ve, kaj se bo zdaj zgodilo, toda nekaj se mora zgoditi. Čuje glas: „Poglej zdaj mamico zadnjikrat!“ Težko se je takó posloviti od mamice. Mamico zapirajo v trugo, kako zabijajo; mama je tu zraven, kako joka, zdi se, da tudi drugi jokajo. Rozika ne more, da ne bi zajokala. Nenadoma je vse tiho. Pojejo in spet molijo. Potem gredo. Roziko nese neka ženska, nekam znana se ji zdi, pa zdaj ne premišlja, kdo je. Pred njo gre mama vsa nekako sklüčena in potrta, pred mamo nesejo v trügi mamico. Kako čudno je vse to. Kam bodo šli, kdaj bo konec te poti? Zadaj molijo, tako mrmrajoče se čüje glas molitve na vse strani. Naokrog so sami križi in grobovi. Zdi se, da se hočejo tu ustaviti. Ženska, ki je nosila Roziko, jo položi na tla in se globoko oddahne, nato si popravi robec na glavi in z robčkom si briše oči. Ljudje se zberejo vsi tam v bližini. Rozika spet začüti, da jo je nekdo dvignil. „Glej, Rozika, tam bodo spali mamica!“ Truga Počasi pada v zemljo, le vodi udarci se še čujejo iz skopanega groba. Tedaj se mama obrne, pogrami Roziko jo poljubi in krčevito stisne k sebi in glasno zajoka. Roziki je tako, da bi najrajši utonila k mamici v grob. * Tako mračno je že, mora biti že zelo kesno; mama je bila tu pri Roziki in sta molili večerno molitev in za mamico. Bog ve, kako je to, ali bo mogla Rozika , nocoj zaspati — hvala Bogu, da ima še mamo, ki jo zdaj čuva — mamice ni več. Kako bo neki jutri ? Saj bo prijetno zaspati. Zdi se, da so tudi mamica prišli. Mogoče bo jutri spet lep sončen dan, morda bosta vstali obe, Rozika in mamica ka- kor navadno. Ali ne bo to lepo? Zato bo najboljše po tem bridkem dnevu zaspati. (Konec) Bistrički Ferko: „Slabo zamejčejo .. ˮ Že da sam mali bio, sam vsakšega človeka rad v obraz gledao. Kda je što k - nam prišeo, sam se pred njega postavo pa tak ga gledao. Mati so mi skrma kimali, ka,naj ne gledam zvünskoga človeka. Či so le mogli, so me počili po čubaj rekši: „Nimak, ka tak zijaš, idi vö!ˮ To so tak dugo delali, dokeč sam nej vekši poustao. Zdaj, da sam vekši pa starejši nimak, pa rad skrma poslüšam, či što ge kaj guči eli se krejga. Nad tem mam strašno veselje. Znam, ka je to falinga. Pa toláži me tou, ka moja žene vekšo falingo ma, najmre ona šče raj poslüša, pa potli šče tou okoli po vesi raznaša. Pa sva nej samo müva z ženov takšiva. Kupinar Markoja je cejla baba. On je šče slabši kak jaz. Nevej si drügo gučati, kak kakše valistre. Nej zaman, ka drügo ne dela, ka küre po kluji vzdevle. Od Kisilakove Age pa nanč ne gučim. Njoj nega para. Aga pri sousidaj žive. Domou hodi samo jejst. Mouž pa deca pa delajo doma. Grun je dao, takšiva sva pa le müva z ženov nej, Ato, kda so se pri Cukovički zbili, so žandarje Balažicovoga gonili po vesi.. Aga pa je naprej letejla k 8 NOVINE 21. aprila 1935. razcvela ponizna vijolica, štera razširja svoj dišec, daleč naokoli i kak bi nas s tem včila, da se ne razcvela kje na vidnom mesti, nego na skritom kraji, tak tüdi mi popotniki, ki jo vidimo, naj razcveteno na skritom kraji, ne pa, da bi se šopirili kje na vidnom mesti. V zelenoj pasiki se oglaša prvič spevec vseh spevcev rjavikasti Slavček, šteromi kipi tužna i milodoneča pesem iz grla v prirodo; lastovice prinašalke sreče se tüdi vračajo z dalnjega juga na stara mesta. I tam po polskoj pop stopa starček z težov let na hrbti pa premišlava od preminočih let pa če njemi Večni odločo še dugši čas živeti, ali mogoče to sprotolje zadnjikrat gleda to božo prirodo. Zato ide zdaj vö, da vidi svojo zemlico, štero je tak skrbno obdelavao — i se poslovi od nje. Tü ide Starica, ki si drügoga ne žele, kak da bi odišla po plačilo k Stvoriteli i s tem napravila mesto mlajšim. Tam na konci njive se je stavo kmet z plügom. Čelo si obriše z dlanjov, v srci njeni pa kipi vroča prošnja, da bi bilo blagoslovleno njegovo delo i misli njemi ido, skoz celo leto, da bi bilo bolše kak preminoče. Na sred njive pa dela mladenec vednaki kak sveča, upre se na motiko i premišlava tüdi on od bolših časov, ar žele poleg obleke tüdi dobro čtenje. Njegove misli Zmoti, dugovühati zajeo ali plašna jerebica, šterima je prišla tüdi vesela pomlad. Srečamo tüdi deklo cvetočih lic, kak makov cvet z nasmeškom v vüstaj; oči ma bistre. Tüdi ona se radüje te bože prirode i misli na svoja deviška, leta ki so zdaj tüdi v pomladi i žele, da bi ostala ta mlada leta do smrti. Vse ide na pole, tüdi deca, da se navžijejo pomladnoga zraka, samo matere, skrbne gospodinje ostajajo doma i pripravlajo lačnoj drüžini jesti, kda pride z dela. Da, vse je veselo, vse se radüje pomladi; ta pa hitro odide, hitrej kak je prišla, samo edna spomlad ostane vsikdar. Najlepša pomlad lejko kralüje v našoj düši vsa leta našega živlenja do hladnoga groba, če se ogiblemo smrtnoga greha. Pisma naših iz tüjine. Iz Kanade: Vesele Vüzemske svetke želem svojemi oči i tetici v Beltincaj, svojim sestricam i vsoj rodbini i veleč. g. dühovnikom Kleklni i g. Jeriči ino vsem znancom Ferdinand M. Šprager, Slovenec, Kanada. Tü mamo šče nad eden meter snega i 30 — 40° C pod ničlo mraza. Vode so šče vse zmržnjene, tak da se šče jaz zmirom lehko vozim z traktorom po ledi. Dela je jako malo. Kempa za 5 dol. na mesec i hrana vse puna z lüdmi od 15 pa do 50 let starosti. Ta brezposelnost je že pokvarila jezere in jezere, tak da že nišče več nikaj ne vörje, ali čüje se vendar, da se bouši časi že blüzi. Dekle majo nájveč po 5 ali 10 dolarov na mesec za hižna dela, a prle so mele po 20—30 dolarov. Vu velikij varašej je vse puno lüdi po vulicaj brezposelnij, štere država rani i to ednok na den. Dosta lüdi bi jako rado šlo nazaj v domovina, pa nejmajo 250 dolarov za vožnjo, i zavolo toga morajo biti tü, a žena i deca pa doma. Posebno dosta oženjenij tü je iz Ukrajine i Rusije. Zavolo toga tüdi komunizem jako friško narašča. Lüdje so brez dela, izstradani, pa zavolo toga ne pomislijo, ka v štero stranko se vpišejo, samo, da se jim oblübijo bouši časi, se ne brigajo če so stopili v komunistično stranko ali pa kakšo drügo stranko. Pa tüdi komunisti nemrejo pomagati milijonom brezposelnij v slüčaji, da bi prišli na vlado v prihodnjij tükajšnjij volitvaj, to se vidi iz toga, da so tüdi gnjesden v Rusiji lačni i nezadovolni, čeravno majo komunisti celo Rusijo v rokaj. Lüdstvo si samo brezi bože pomoči nemre pomagati. 1 lüdje, šteri verjejo v Boga, šteri poslüšajo svojo düšno vest, ki jih opominja pred slabimi dejanji, takšim se lehko zavüpa i takši lüdje so potrebni, da bi vodili države, varaše, občine itd. Lüdje brez düšne vesti, lüdje brezi božega straha, so slabejši od živali, to so komunisti ali bolševiki, to so različni politični agitatorje, šteri agitirajo za tisto stranko, štera jim prinese več dobička, a ne mislijo pri tom, ka bo z siromaškim kmetom. Zavolotoga opominam vse čitatele, naj bodo previdni, s kem majo za opraviti i to brezi razlike v političnom ali pa gospodarskom pogledi. Jaz sam se že z vnogimi srečao, a šče níšče ne je meo sreče me zgrabiti v svojo past. Jaz ne vör jem v nikoga drügoga kak v Boga i Njegove namestnike i lejko odkrito pravim, da sam zadovolen i srečen v vsakšem svojem deli v tüjini med samimi tühinci. Da sem med tühinci, se vidi iz toga, da v šestij letaj bivanja v Kanadi nej sam čüo slovenske pesmi spevati i nej sam šče srečao slovenske dekline. Bog čuvaj našo milo domovino Jugoslavijo! F. Šprager Steelton. Vmrla je 21 let stara deklina Ropoš Marija. Dobila je beteg na srce, gda je s silov šla po doktora za očo, ki so teško zbetežali. Oča so mrli, zdaj je šla za njimi. Bodi njima dober Jezuš smileni. (Am. Slov. Glas). Pozdrav pošila vredništvi Novin i celoj Slovenskoj krajini: Kühar Štefan, Vuattebled, Francija. Zdravstvo. Kak naj betežniki dvorimo. Što betežnikom dvori, naj pomisli, da je on nej Zdravnik in da more zvršiti samo to, ka je Zdravnik predpisao. Kak dvorjeniki bojmo prijazni i veseli, lübezniv! i dobri, pri tom pa resni i zmožni pa v pravom časi tüdi koražni pri takšem deli, nigdar pa ne grobjajski. Betežnikov nesmimo preveč za-gučavati, samo telko ž njimi gučati, kelko je potrebno. Ne gučimo od bolezni i operacijah (gorrezali), i ešče menje od smrtnih slüčajov; ne Pripovedavao od takšij reči, štere nas razburkajo posebno pa ne večér. Što betežnim dvori, nesmi preveč dišati ali smrditi; nej po cigaret-linaj, nej po kühnjijskom supoti, ne po votlij zobaj, pa tak tüdi nej po kakšoj dišečoj žajfi ali parfümi. Betežniki so proti vsem takšim dišavam jako občütliva Što betežnomi dvori, naj ne odgovarja na pitanja, štera Stavi Zdravnik betežniki. Ka se pa tiče čistoče, gledajmo za njo, kak najbole moremo, lasje naj bodo počesani, roke vsigdar čiste od najmenjše nesnage. Gvant moremo vsigdar spremeniti, gda je potrebno, nej samo v dnevaj, šteri so že naprej za to določeni. Betežnika nigdar ne pitamo, štero rano rad jej ali šče jesti. Tüdi nesmimo gučati od jestvin, če je betežnik s kem drügim ravno zaposlen. Či nas betežnik kaj pita, se nesmimo prek njega nagnoti, liki moremo stati bole zraven, lejko bi bila naša sapa betežniki ne povoli. Ne Sedimo si na betežnikovo posteo, pa tüdi stouca si ne denimo pre blizi njegove postele, liki telko vkrej, da ga še lejko opazüjemo in si ž njim tüdi zgučavamo. Gučimo z betežnikom tak, ka se dobro razmimo; ne preveč glasno, ne pretiho, tak, kak de njemi prav, ne da bi ga z pogučavanjem zmučili ali ga napravili ne-zadovolnoga. Pri razgovarjanji z betežnikom ne bojmo naslonjeni na posteo pa tüdi drügim to ne dovolimo, ka betežnik občüti vsakši najmenši miglaj postele, ka njemi je gotovo nej na zdravje in tüdi nej povoli. Ne povzračajmo nikšega vetra s I tem, da se giblemo; posteo tak mirno ščistimo ka se ja nikaj ne pretrosi. Odpirajmo dveri i omar tiho i | Počasi, predvsem dveri sobe vsigdar s kvakov, treskanje z dverami je ne-razumliva sirovost proti betežniki, štero si tüdi na nikši način nesmimo dovoliti niti od drügih. Hodimo raho, punčoli nam tüdi naj ne škriplejo. Pazimo na to, da obiskovale! ne ostanejo predugo pri betežniki, ar ga obtrüdijo. Naj nam bo zapoved, da obiskovalcom teško betežnoga nanč ne ponüdimo stolca, zato, ka je ne ostanejo predugo pri njem in jemi s svojim obiskom ne škodüje. Či pridejo sorodniki ali prijatelje k betežniki na obisk, se moremo odstraniti; ravnotak se odstranimo tüdi te, či je Zdravnik že odpravo svoj zdravniški poseo i je ostao pri betežniki samo ešče kak prijateo. Što betežnim dvori, naj ne pozabi, da jim more meriti temperaturo (vročino) v predpisanij vöraj, brezpogojno pa zajtra gda se betežnik zbüdi i po poudnévi medštitov i petov vörov. Termometer naj bo 10 minot pod pazji; prosta roka naj roko, pod šterov se meri, pritisne nalehko na prsi, ka pa pri teško betežnij naj opravi dvórjenik ali dvorjenica sama. Ne dramimo betežnika v spanji z nepotrebnim vstopanjom v njegovo sobo, liki njemi nastavimo zvonec na posteo, tak ka lejko z rokov do njega ségne i pozové osebo, štera njemi dvori. Prahe, štere njemi je Zdravnik zapisao, nigdar ne mešajmo sami, liki vsigdar poleg betežnika; ravnotak Štejmo tüdi kaplice, štere vlijémo v žlico, vsikdar pred betežnikom. Z takšim ravnajom odpravimo vsakše nezavüpanje i bojazen nervoznoga betežnika. Z edno rečjov: bodimo do zadnjega vestni! Ogiblimo se pa vsega, ka bi moglo betežniki škoditi i njemi podukšati beteg, šteri je vsakšemi jako bridek! Napravimo pa le vse, s kem njemi moremo njegovo trplenje olejšati! Bodimo dobri, premišleni, vörni, resni i brigajmo se betežnika. (Zdravje, št. 2.) Pošta. Sukič Janoš. Boreča. Letos pošlite 60 Din. menje naročnine, ar ste pred lani teliko več plačali, kak smo vam javili, lansko ste pa tüdi plačali. - Vinčec J. Canada. Peneze po ženi sprejeli. Bog plačaj I Banque S. Baruch et Cie, 11, Rue Auber 11, P A RIS — 9e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše telovne račune; Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 1117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24—22 sakoj hiži, odprla dveri i zbrečala v preklit: „Jančija ženejoˮ. Te je pa odbejžala pa k drügoj hiži. Janči je pa nikaj nej kriv bio. Nanč noža je tisti večer nej meo pri sebi. Samo sto je prevrgeo s kupicami pa s kantami vred. Tisto je pa itak plačao, nekaj de šče pa balio. Tak ga je Aga po nepotrebnom djala na špote. Cejla ves ga je gledala. Na plot pa na vrata so se naslanjali. Ov siromak je pa šou po cesti, kak, da bi jemi pura krüj vzela. Ja, takši so nešterni lüdje. Pa bi šče lejko več povedao. Pa nun. Ve do vsi mislili, ka sam šče stari grešnik, ka sam se nej poboušao. Pa se san. Od tistoga večera mi je odišlo vse veselje za poslüšanje. Zdaj či me ravno žena kama stèra poslüšat, idem raj v senjek pa si dol ležem, pa poslüšam kak krave preživlejo. Ženi pa ne vüpam krej povedati, zato ka bi se te müva včasi skrejgala. Moja žena je jako velkij čemerov. Nemira pa jaz neščem pri hiži. Kda se že navolilo ležati, idem vö. Ženi pa pravim, ka sam nej dobro čüo, eli si pa kaj zmislim, ka njoj želo spunim. Tisti večer, kda mi je pravila, ka so Pajžlarovi prišli iz Lendave od souda, sam včasi leto k njim pod okno. Tožili so se z Magdičovimi zavolo drüge otave, ka jo je Pajžlarov dičak spaseo. Oboji so meli fiškališe. Soud so pa doubili samo Pajžlarovi. Potli sam vse tou zvedo, kak je bilou. Pajžlarov dičak je šče bio premali, ka bi loučo domačo pašo od lücke in našo pisano od vaše lise. V gingavij letaj je šče bio, zato je Pajžlarov fiškališ tak napravo, ka so Magdičovi zgübili. Čüo sam, kak mi je srce bilo, kda sam šou proti Pajžlarovomi okni. Nevem kak je že zdaj tou, ka sigdi v kühnji jejo. Vsakši vert, kda pouvle, si da po tri, štiri hiže napraviti, jejo pa vseedno v kühnji. Tak sam tüdi jaz mogeo iti okoli po dvori k kühnjiskomi okni. Od livov mi je včasi vdaro sopot v nos. Pajžlarovi majo dosta svinj. Sigdar šče edno ali dvej brejivi čoki. Gudeke pa že včasi ce-catje Odavlejo, ka nejmajo zadosta livov. V kühnji so jako svejtili. Pomali prijdem kcoj, pa poslüšam vse nao-okoli. Vse je bilou tüo, samo krmle-nika sta v lejvi hrglila. Primeni se za kriš pa pomali zdigavlen glavou k okni. Pa ka bi me ne što zapazo. Stara Pajžlarica je šče mejla cekar v rouki kak je dol s koleslina prišla in pripovidavala, bre-čala i se smijala. Stari Pajžlar pa se je za dverami samo na Smej držao. Mali pijpek v čubaj jemi je trepetao. „----------ka bi! Naš fiškališ je tak lepo gučao, ka bi se skoro jou-kala. Kristuš, ve pa za tisto krpico trave kre pouti kraja, pa se po sou-daj vlačimo. Tij stari dobro, ka sta vej odstoupila. Magdič je nej šteo, zdaj de pa plačüvao. Eli, jaj jemi, što tem v rouke prijde.ˮ Domača Mica se je z veseljom na obrazi obrnola k ognjišči. Segnola je za bőrklami. Štela je za stariša večerjo potegnoti iz peči. Nagnola se je k okni in te sva se srečala s pogledi. Jezuš, kda se na tisto zmislim. Po cejlom tejli me je zazeblo, kak da bi me što z mrzlov vodouv polejao. Skoro ne vem, kak se je potli zgodilo. Tou sam čüo, ka je mica bör-kle püstila i ne ves glas scvilila. Stari Pajžlar pa je leto vö. Jaz sam se pa püsto dol z okna i skočo. V tistom hipi sam pozabo, ka so meli Pajžlarovi pod oknom velko kopanja. V njoj so vsem svinjam — zvün krmlenikov — notri jesti davali. Tak se je zgodilo, ka sam se opotekno in spadno v njo, kak sam dugi pa šörek. Ve bi se rejšo prle, kak bi stari Pajžlar prišeo. Pa kopanje je bila preveč škliska, zato ka je nej dugo bilou, kak je Mica svinjam jesti davala. Tak sam se eden čas lüčao po njoj, dokeč je nej prileto stari Pajžlar. Jaj, jaj! Nekam bi se najraj skrio, da se na to zmislim. Zgrabo me je za partice. Bio me je s pesnicov i brsao z velkim črevlom, kama je priletelo. Jaz sam nanč nej kucno, on je pa brečao: „Posvejt posvejt nesite!ˮ Cejla držina je pribejžala vö i brečala „tovajˮ. Vsi so me začnolo loviti. Te me Mica spozna, pa zbreči: „Jezuš — ti si to!“ Jaz sam pa nikaj nej odgovoro, samo sam gledao vö iz kopanje kak zarezani praščič. Te me je tüdi stari Pajžlar spoznao, pa me püsto. Nišče mi je nikaj nej pravo, jaz sam se pa kolebo vö iz kopanje. Sram nas je bilou vse vküp, najbole pa mene. „Mi smo mislili ka je tovajˮ, je v nevouli pravo Pajžlar. ,,E nejˮ sam jemi odgovoro in pomali odišeo. Pajžlarovi so tüdi vsi odišli v hižo. Da sam domou prišeo, je žena včasi vö skouta skočila. „No kak je? So doubili?ˮ Nikaj sam nej odgovoro i sam ostao pri dveraj. „Ka pa je ? Jezuš ve se ti je pa nej kaj zgodilo?ˮ Te sam njoj povedao, ka se je zgodilo. Vüžgala je lampico pa začnola moj gvant badlati pa gledati. Vido sam, ka se je bojala. „E ve slabo zamejčejo Pajžlarovi Svinjam!ˮ je batrivno pravila, ka se jaz ne bi krejgao. Novine izhajajo vsaki četrtek sa prišestno nedelo, — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — izdajatelj in urednik; Klekl Jožef, župnik v pok.