Tinko Žitnik
Ta ostri čas • •.
Ta ostri čas v srce se mi zasaja
kot mrzlo, okrvavljeno rezilo;
vse, kar je v meni prej pokojno klilo,
cvetelo v blaženem zavetju maja
in k soncu, k Bogu se smehljaje vilo
in oprijemalo se duri raja —
se grudi v lastni krvi; z zadnjo silo
se vzpenja k meni in mrtvo ostaja
kot plen pokončevalca, ki divja
čez lice razdejanega sveta ...
Polde Legat
Jesen 1944
Otožen veter v zemljo rjave liste seje. Nebo je žalostno in sive jate vran se spreletavajo nad zemljo dan na dan, le dolgočasen piš vznemirja gole veje.
Cas je neskončen. V rdečkaste vrtove zapreda sonce svoj jesenski pajčolan, iz neprijaznih hiš in sivkastih soban na cesto stopajo le žalujoče vdove.
Tišina je brezglasna. V sivkaste oblake se včasih vzpne le kak samoten klic, da v neuglašene barve žalostne jeseni previdno vzplava jata prepodenih ptic.