misuoni S6PT. 1977 LuwuwÄ V f/ las misiones catolicas OBRAS MISIONALES PONTIFICIAS por mons. Joaquin GOIBURU, Secretario general de la Pontificia Union Misionera (Continuaciön.) Son los obispos de todo el mundo, reunidos en el Concilio Vaticano II, bajo la presidencia del Vicario de Cristo, los que han afirmado, con el Espiritu Santo, esta fräse que deberla fijarse en todos los centros pastorales de la Iglesia: “La gracia de la renovaci on en las comunidades, no puede erecer si no expande cada una los campos de la caridad basta los Ultimos confines de la tierra, y no tiene, de los que estan lejos, una preocupaciön semejante a la que se siente por sus propios miembros”. En el Mensaje de 1972 nos recuerda el Papa, a este respecto, otro texto del Concilio, que desea-mos se medite atentamente: „Es tanta la armonia y la compenetraciön entre los miembros (en el Cuerpo mistico de Cristo), que un miembro que no con-tribuyese al crecimiento del cuerpo, segün sus propias energias, deberia re-putarse inütil para la Iglesia y para si mismo” (Apostolicam actuositatem, 21). Y anade en otro lugar del mismo Mensaje: “La asfixia espiritual en que hoy sc debaten tristemente dentro de la Iglesia tan tos individuos e instituciones i no tendrä quizä su origen en la ausencia prolongada de autentico espiritu misionero ? Problemas a veces inmediatos, de muy limi-tada trascendencia, hacen olvidar el formidable problema de la misiön universal de la Iglesia. Estas tensiones internas, que debilitan y desgarran a algunas Iglesias e instituciones locales, se desvanecerian ante la convicciön firme de que la salvaciön de las comunidades locales se logra con la coope-laciön a la obra misionera de dimensiön universal”. El universa-lismo misionero, por otra parte, atrae singularmente la mente y el corazön de los seres humanes, especialmente de la juventud. Nos hemos dejado arrebatar los catölicos la bandera del verdadero uni-versalismo que Cristo puso en las manos y en el corazön mismo de la Iglesia. Hemos de recordar lo que Pablo VI afirma en su Exhortaciön Apostö-lica Evangelij nuntiandi: “Los cristianos mäs sencillos, mäs fieles al Evan-gelio, mäs abiertos al sentido verdadero de la Iglesia, tienen una espontanea sensibilidad sobre esta dimensiön universal, sienten instintivamente y muy fuertemente su necesidad; se reconocen facilmente en ella, vibian al unisona con ella y sufren en su ser mäs intimo cuando, en nombre de teorias que no, comprenden, se les quiere oprimir en una Iglesia privada de este uni-versalismo, en una Iglesia regionalista, sin Horizontes“. Ein. Ob bližajoči se Misijonski nedelji, ki simbolizira misijonsko univerzalnost, bo prav, da tudi Slovenci ob vsej skrbi za slovenske misijonarje mislimo, delamo in molimo tudi za vesoljno misijonsko delo Cerkve. Vsakoletna članarina DŠV in vsakdanja molitev za misijone na sploh, je tisto najmanj, kar mora vsak dober katoličan, tudi slovenski, storiti za vesoljno Cerkev. OČETOVA BESEDA „Vsa Cerkev za ves svet." Te besede so vklesane v nagrobnik velikega misijonskega delavca. P. Pavla Manna. Z ustanovitvijo „Duhovniške misijonske družbe" je globoko posegel v misijonsko vzgojo. Ta napis je postal geslo papeških misijonskih družb. Te so,- predvsem „Družba za širjenje vere“, „Družba sv. Petra za vzgojo domače duhovščine", „Duhovniška misijonska družba" in „Družba svetega Detinstva" za otroke. Da se ne bi znašli v nenormalni misijonski rasti, je Cerkev dala tem družbam prvenstvo. „Papeškim misijonskim družbam je treba dati mesto pred vsemi drugimi oblikami misijonskega sodelovanja, ne toliko zaradi časti, ki jim jo je vodstvo Cerkve izkazalo, ampak še bolj zaradi njihove narave in namena. Te družbe so nastale, se oblikovale in razvile z edinim namenom, da sodelujejo pri celotni misijonski dejavnosti Cerkve, primerno njenim različnim potrebam. Imajo namreč pred očmi vsa zapletena vprašanja oznanjevanja evangelija. Iz teh razlogov opravičeno pričakujejo pomoč vsega božjega ljudstva, posameznikov in različnih ustanov." Te družbe so nekako „uradno sredstvo" Cerkve za pospeševanje misijonskega dela vsega božjega ljudstva. Po papeževem mnenju so j,nosilke tiste vesoljne misijonske zavesti, ki je obvezna za vse ude Cerkve, posameznike in njena občestva". Ko pomis'imo na te družbe, zlasti na najbolj splošno „Družbo za širjenje vere", nam nehote pride na misel denar. Naš minimalizem je včasih nerazumljiv. Kaj vse „krščanski narodi" žrtvujejo za tehniko, recimo vdor v vesolje, za umetnost, ali za medsebojno morijo s svojim oboroževanjem! Koliko pa mi katoličani zberemo za misijone? To je nedvomno naša sramota. Zato bi morali vsaj ta mali prispevek za „Društvo za širjenje vere" ali kratko za DSV vzeti resno in z dobro voljo, da ne rečem: velikodušno. Toda materialna pomoč ni edini, niti ne glavni namen papeških družb. Res pravi Pavel VI., da se preko njih razvija ljubezen tako „v duhovnem kakor v gmotnem pogledu", kar pomeni: vsi katoličani naj molijo in materialno podpirajo misijonsko delo vse Cerkve. Toda namen teh družb je globlji: „vzgajajo v duhu misijonske vesoljnosti" in „porajali naj bi se novi misijonski poklici". Zato naj bi zavzele te družbe prvo mesto v vseh občestvih. F. S. NADALJUJTE S TEM DELOM! Papež Pavel VI. voditeljem misijonskega zaledja. Narodni direktorji papeških misijonskih družb so od 9. do 13. maja zborovali v Rimu. Dne 13. maja, ob Obletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi, jih je v posebni avdijenci sprejel papež in jim je govoril naslednje vzpodbudne besede, ki jih je med njimi navzoči vodja misijonskega zaledja v domovini prelat dr. Vilko Fajdiga takole prevedel in objavil v zadnjem ljubljanskem Misijonskem. listu: „Dragi bratje in ljubljeni sinovi! V tem velikonočnem času, ko se pripravljamo na vnebohod in na binkošti, še bolj zbrano in z voljnim srcem premišljujemo Gospodovo naročilo: „Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsem stvarem. . . Priče mi boste do krajev zemlje“ (Mr. 16, 15). Misijonsko delo, ki je naloga vse Cerkve, je najprej pokorščina do Gospoda, ljubezen do Gospoda, ljubezen do ljudi, ki jih vabi v svoje kraljestvo. Videti želi, kako blagovest poživlja srca in obnavlja človeški rod. Pri širjenju blagovesti imate prvovrsten delež Vi, nacionalni direktorji papeških misijonskih družb in člani njihovega Vrhovnega sveta. Mi, ki smo celotni Cerkvi naslovili svojo spodbudo „o oznanjevanju evangelija“ in ki z radostjo ugotavljamo, da je imela in da ima še globok odmev v krajevnih Cerkvah, smo zato posebno veseli, da Vas lahko sprejemamo, opogumimo in potrdimo v Vašem apostolatu. Vaše poslanstvo je namreč v tem, da podpirate in spodbujate misijonsko dejavnost Cerkve. Na prvo mesto postavljamo Vaša prizadevanja za pridobivanje vseh vrst krščanskega ljudstva za duhovne potrebe njegovih bratov po širnem svetu, da bi tako dali ali znova dali misijonski zavesti novih moči. To je dobro razumel o. Pavel Manna, ustanovitelj Duhovniške misijonske zveze. Prav letos se spominjamo 25-letnice njegovega odhoda k Bogu. Danes namreč marsikoga mami skušnjava, da bi izgubil pogum spričo ovir, ki se upirajo evangelizaciji po brezmejnih pokrajinah. Drugi pa so spet manj občutljivi za duhovne vrednote. Tretji pa ne razločujejo v zadostni meri edinstvenega zveličanja, ki ga more prinašati le Jezus Kristus in milost, ki jo s seboj nosi vera. Vsi ti se sprašujejo: čemu še misijoni? Pač je bilo potrebno, da najprej sami doživijo v polnosti blagovest, da bi mogli želeti, naj bi zasijala tudi drugim. Vidite, da gre za celotno vzgojo k veri, saj je misijonski vidik krščanske blagovesti le njen sestavni del. Ponavljamo pa, da bo evangelizacija vedno nujno povezana z delovanjem Sv. Duha. Zato bi radi najprej spodbudili molitev za misijone. Tipični zgled za duhovno Pogled na sedež Cerkve, Vatikan, z okolico; viden je posebno lepo Papeški zavod zo širjenje vere, to je misijonska univerza „Urbaniana“, o čemer tudi na str. 356. (No sliki v sredini desno.) vzajemnost, ki jo je še treba poglabljati, naj bi bila sv. Terezija iz Lisieuxa: pred 50 leti je bila razglašena za vrhovno zavetnico misijonov zaradi misijonske gorečnosti, ki jo je črpala v skrivnosti občestva svetnikov, četudi s.e sama iz karmeličanskega samostana ni nikdar oddaljila Z vso močjo Vas tudi prosimo, da preskrbite misijonarjem, posebno tistim v mladih Cerkvah, materialno pomoč, ki jo še vedno Potrebujejo. To posnemanja vredno vzajemnost z vso Cerkvijo je treba občudovati ne le zaradi velike vsote, ki jo pošiljate Vrhovnemu svetu Papeških misijonskih družb, ampak tudi zaradi načina, kako jo verniki, včasih najrevnejši, zberejo za misijone. Tudi v tem oziru se ne utrudite in ne iščite raznih izgovorov. Troje bi radi ob tem še omenili. Čudno je, da v času, ko so mednarodne vezi vedno bolj goste in ko vsako vprašanje dobiva takoj mednarodni obseg, nekatere precej bogate dežele težijo za tem, da bi se čimbolj zaprle vase z izgovorom, da imajo dovolj lastnih potreb, v resnici pa gre za pomnožitev lastnega udobja in zbiranje sredstev za to. Seveda se to pozna pri deležu kristjanov za misijone. Ne manjka pa, hvala Bogu, tudi zgledov za nasprotno, čestitamo deželam, katerih velikoduDnost za misijone je ostala na isti višini, ali pa se je celo povišala. Na drugi strani pa je sedanji rod po pravici občutljiv in zaskrbljen za vprašanja lakote in zdravja človeštva. Ne bi bili Kristusovi učenci, če ne bi pomagali pri reševanju teh vprašanj in sodelovali z organizacijami za razvoj narodov. Tudi to je pričanje za ljubezen, o kateri bo Gospod ob sodbi zahteval odgovor. Prepričani smo, da mlade Cerkve že sodelujejo pri reševanju teh vprašanj, o tem razmišljajo, pa tudi zbirajo in razdeljujejo pomoč. To je hvalevreden napredek, saj nihče ni za pravilno presojo teh problemov bolj primeren kakor prav one. Toda treba je še bolj sodelovati pri njihovih bremenih, da sicer po možnosti dajejo same, zraven pa se veselijo tudi splošnega sodelovanja. Bodimo jasni: Misijoni ne smejo biti neka pomoč tem deželam, kar so včasih bili. Sedaj postajajo bolj in bolj delo vzajemnega sodelovanja, v katerem naj se izkaže odgovornost vsakega posameznika. Ta vzajemnost pa se mora še bolj pokazati v duhovnih rečeh: Premnoge mlade Cerkve že pomagajo starim Cerkvam in Cerkvi sploh s pravim krščanstvom in življenjsko silo svoje vere. Dragi bratje in ljubljeni sinovi! Nadaljujte s tem delom, katerega 'nujnost in potrebnost smo hoteli podčrtati, nadaljujte! Naše čestitke, spodbude in dobre želje sporočite vsem, ki z Vami sodelujejo. Njim in Vam podeljujemo apostolski blagoslov, ko prosimo Gospoda, naj daje sad Vašim velikodušnim naporom v službi misijonske dejavnosti Cerkve“ (Osservatore Romano, 4. maja 1977). 'jV*j^**j*-»**>j*>j»>*«-^*j*->j* >*♦-»*♦ ♦i*>iM$**!**t«-*i**i*~*i* ^♦-»^*j**t**t^^*«j^t^*4^*t***'4^*4_**4>I,*^+*t**t*+******** v* S F X . e ............................. ♦> Kar prirodo! čut za univerzalnost Cerkve čutijo tisti kristjani, ki so £ preprosti, zvesti evangeliju in bolj odprto čutijo s Cerkvijo. Kar na- gonsko in močno občutijo potrebe Cerkve, se čutijo eno z njo, 4» ••X utripajo z njo, prav notranje trpijo z njo, četudi jo v imenu teorij, £ ki jih ne razumejo, skušajo utesniti v Cerkev, ki je oropana vesolj- £ nosti, v krajevno Cerkev brez obzorij. ( Pavel VI. v tiandi“.} .Evangelii nun- U Dežen STRRHOU Eden najuspešnejših misijonov v črni Afriki je Uganda. Znana je bila v katoliških krogih kot misijonska epopeja belih očetov, ki so v Prvem početku ugandski misijon posvetili Mariji. Znana je po ugandskih mučencih, ki so prvi črnci, proglašeni za svetnike. Znana je po številnih duhovniških poklicih, številnih, če jih primerjamo s poklici drugih afriških dežel. Danes pa je znana ne le katoliškemu svetu, ampak vsemu političnemu svetu zaradi nepreračunljivega predsednika Idi Amina. Ugandski list „Voice of Uganda“ je nedavno prinesel predlog, da bi bilo treba Amina oklicati za cesarja in vse verske skupine v Ugandi bi mu morale dati naslov „sin božji“. Eden misijonskih listov je dodal: Da, kmalu bo treba pisati o tam človeku pod naslovom: sin božji — morilec. Nadškof Janani Luwum je umrl v „avtomobilski nesreči“. Uradno sporočilo je to „nesrečo“ imenovalo „kazen božja“. Samo en primer od mnogih, kako padajo žrtev za žrtvijo pod rafinirano roko tega vladar ja-morilca, ki se posmehuje vsemu svetu in trepeta pred njim vsa Uganda. Upravičeno poročajo, kako je postal ljubosumen na nadškofa v Nampali Nsubuga, ki je bil lani imenovan za kardinala. Ljubosumje hitro rodi sovraštvo, zavist, strah. In lepega dne lahko svetovno časopisje prinese novico, da se je „ponesrečil“ kardinal Nsubuga. Misijonske postaje so druga za drugo napadene. Neprestane šikane h e prizadevajo samo bele misijonarje, ampak tudi domačine. In kako dolgo bodo beli misijonarji v Ugandi še mogli obstati, je vse odvisno °d trenutnega razpoloženja muslimana Idi Amina, ki ga podpirajo muslimanske dežele, zlasti Saudska Arabija. In muslimani so v Ugandi v manjšini. Saj je tri milijone in pol katoličanov, dva milijona in pol anglikancev in le 700.000 muslimanov. Ostali pripadajo animistom. Zanimivo je poslušati kardinala Nsubuga, nadškofa v glavnem medu. Kakor je njegovo življenje ogroženo od strani predsednika, je priljubljen pri ljudstvu. Njegov pogled v bodočnost je optimističen, četudi računa, da se bodo morda ponovili časi pokolja, ko je Uganda dala Svoje prve mučence. Ima pa kardinal veliko povedati tudi nam, zlasti tistim, ki tako radi Ponavljajo - zdaj že oguljeno frazo — da beli misijonarji niso več posebni. V svoji škofiji ima dva milijona prebivalcev in 650.000 katoličanov. Med njimi dela 120 domačih duhovnikov in 90 tujih. Na vprašuje, če so tuji misijonarji sploh še potrebni, je kardinal odgovoril: "Na to vprašanje moram z vso močjo poudariti: danes in še dolgo bodo beli misijonarji pri nas nujno potrebni“. Za to svojo trditev ima dva argumenta. Prvi je ta, da bi z odhodom belih misijonarjev v njegovi škofiji bilo 60 velikih župnij, s približno 10.000 vernikov vsaka, brez duhovnika. V sosednji škofiji bi ob takem primeru za 230.000 katoličanov ostalo le pet duhovnikov. Kardinal ironično trdi: „Kdor položaj od blizu pozna, bi takega vprašanja sploh ne zastavil“. In drugi argument. Po njegovem je napačna ideja tistih, ki trdijo, da so beli misijonarji ovira za afrikanizacijo Cerkve. Nasprotno: nujno je potrebna njihova prisotnost in njihovo delo Kajti ko gre za afrikanizacijo Cerkve, je nujno treba paziti, da ostane Cerkev univerzalna. Brez belih misijonarjev pa se vsa Afrika izpostavlja nevarnosti, da bi to karakteristiko univerzalnosti izgubila, da ne rečemo, da bi iz obeh razlogov: zaradi pomanjkanja duhovnikov in zaradi enostranske afrika-nizacije še bolj rasle krščansko-poganske sekte, ki jih je v vsej črni Afriki že 6.000. številka preseneča in se zdi neverjetna in celo nesprejemljiva, če ne bi bila utemeljena na podlagi temeljite študije. Tako tudi z vprašanjem: ali ni neprestana finančna podpora tujih misijonarjev potuha domačim vernikom, da ne bodo sami skrbeli za svojo mlado Cerkev tudi z materialno pomočjo? Ali ni to demoraliza-cija črnih vernikov, da samo prejemajo, nič pa ne dajejo. Kardinal pri- Ugandski predsednik Idi Amin Kardinal Nsubuga, nadškof v Kampali. znava, da je mladi Cerkvi pomoč od zunaj še potrebna. Saj je treba šele ustvariti pogoje, da bo mogla mlada Cerkev zares živeti svoje samostojno življenje. To pa presega finančne moči domačinov. Navaja Pa dejstvo, da so beli očetje že od prvega početka vzgajali vernike, da so dali od svojega, kar so imeli in mogli. Sprva je to bilo le v natura-lijah in z delom, danes je to možno že z denarjem. Kardinal pravi, da podeželske cerkve grade ljudje sami. Drugo pa je gradnja večjih objektov, kot so semenišča, katehetske šole, univerze, kolegiji, bolnice. Za vse to pa so gospodarsko domačini še prešibki in bo še dolgo časa ugandska Cerkev potrebna pomoči. Da še podkrepi svoje trditve samo iz svoje nadškofije, navaja dejstvo, da je samo zadnjih pet let stopilo v cerkev 17.000 odraslih, krščenih pa je bilo 112.000 otrok. Porast duhovnikov pa ni tolikšen, da bi bila zagotovljena redna dušnopastirska oskrba vsem novim čla-n°m krščanskega občestva. To je najtežji problem ugandskega misijona. Res so vsa Iri semenišča polna in je 450 bogoslovcev veliko upanje. A jih je treba razdeliti na 12 škofij in tako bo po mnenju kardinala vprašanje pastoracije tudi s tem veselim upanjem prav tako Pereče čez deset let kot danes. In to ne glede na možno, dejstvo, da bi nekega dne morali deželo zapustiti vsi tujci. In ko govori o bogoslovcih ponovno poudari: prav to je naša stiska. Starši teh fantov so večinoma revni, škofije za njih vzdrževanje nimajo sredstev. Torej smo spet odvisni od pomoči, ki prihaja iz Evrope in Amerike. Ob pojasnilih primasa Ugande se je vredno zamisliti. Tako je z najbolj uspešnim afriškim misijonom. Kaj je šele drugod, kjer poklicev ni, kjer je kljub dolgotrajnemu delu in ogromnim žrtvam misijonsko delo še vedno le v razvoju in daleč od cilja. Cerkev si ne dela utvar. Ko je v nedeljo, 14. avgusta, Pavel VI množici na trgu svetega Petra omenil nevarnosti spopadov, je mislil predvsem na Afriko, kjer grozi strašen vulkanski izbruh, žarišči sta predvsem Rodezija in Južna Afrika, pa je podobno žarišče tudi Uganda, čeprav v drugačnem pomenu. Kdaj se bo ta kontinent, ki za katoliško Cerkev toliko obeta, umiril? Zato velja, kar je rekel nuncij v Angoli: vsi tuji misijonarji dobrodošli, toda morajo se pripraviti na težko življenje, na trdo delo, na skrajno nesebičnost in odreči se morajo popolnoma življenjski varnosti. Te besede veljajo danes v polni meri tudi za Ugando. F S Afriški narodni ple»> ta slika ni iz Ugande, ampak iz Toga, kjer delujeta naša p. Hugo Delčnjak in p. Evgen Ketiš, oba frančiškana. K V VIETNAMU JE LEPO IN TEŽKO ANDREJ MAJCEN SDB, TAIWAN Vročina me zdeluje, pa sem si vseeno dejal: Za obletnico žalostnega odhoda, ko sem 23. 6. 1976 zapustil Sajgon, danes Hočiminovo mesto, moram napisati nekaj vrstic, da s svojim bratovskim in očetovskim očesom pogledam nazaj na moje drage v Vietnamu. Z njimi se hočem poveseliti napredka, ki so ga v teh 12 mescih dosegli v duhovnem in redovnem razvoju, salezijanskega življenja v tej novi socialistični republiki v Aziji, ki hoče, kakor sami pravijo, hoditi po svoji svojstveni poti. Z druge strani pa ne morem zamolčati velikih težav, ki jih srečujejo vsi, kateri bi se radi svobodno udejstvovali na katerem koli področju. Neusmiljeni marksistični vijak vedno huje pritiska s svojimi splošno znanimi metodami. Do leta 1979, kot pravijo, hočejo vse pre-ustrojiti po teorijah svojih filozofov Hunga in činga, o katerih sem že prej marsikaj bral, ko sem bil še tam. VESELE NOVICE Najprej se s tamkajšnjimi našimi brati malo poveselimo. Imam pri rokah precej pisem endotnih sobratov in novincev, ki so mi jih Poslali v zadnjih treh mesecih, od aprila do junija. Vedno optimistični g. Fabian, ki je prevzel vodstvo za menoj, piše: „Oči imamo vedno uprte v božjo previdnost, ki nas je doslej tako vodila, da smo v novih okoliščinah ubirali pot zvestobe do Cerkve in don Boška. Z dialogom z Bo Doi smo se izognili nepotrebnemu trenju ter sodelovali pri obnovi dežele v smislu Populorum Gentium, kakor jo je v začetku nakazal komunistično-katoliški komitat. Tako smo se izognili nepotrebnim in nekoristnim težavam.“ Lansko leto maja je v moje največje veselje 8 naših novincev naredilo prve enoletne zaobljube. Le-ti so po enem letu študija v Dalatu zopet prišli v Saigon. Od tod mi pišejo; Vinko pravi: „Hvala Bogu, vsi smo bili sprejeti k ponovitvi zaobljub. Vedno se Vas radi spominjamo. Odločil sem se,' da bom z veseljem nadaljeval po težavni poti redovniškega življenja tudi v novih razmerah.“ - Jožko pravi: „Zaobljubil sem se zopet za eno leto. Vem, da bo težko, vendar se hočem vreči v ljubezen božjega Srca, ki vse naredi lahko.“ - Janez: „Moj rdeči rodni brat me vleče ven, toda jaz ostanem zvest svojemu poklicu. Kakor koli že bo, ne bom popustil: to sem Vam rekel tedaj in to ponavljam tudi danes. Hočem biti zvest salezijanskemu duhu, ki sem si ga pridobil pri Vas v novicijatu.“ - Francelj pa pravi: „Vsak dan prebiram Vaše konference, ker hočem, da bom zares salezijanec, takšen, kakršen mora biti," - Delegat vrhovnega predstojnika dostavlja: „Na zaobljube so bili zelo dobro pripravljeni. V zadnjem letu so zelo lepo napredovali.“ Voditelj novincev mi piše: „Vi ste začeli letošnji noviciat s 13 novinci. Jaz sem jih po Vaših navodilih skušal voditi do konca. Samo eden bo odšel domov, drugi pa so dobro pripravljeni, da bodo 15. 8. delali zaobljube. Potem bodo nadaljevali študije, združene z delom, v Tamhaju pri Hočiminovem mestu." G. Fabian pravi v drugem pismu: „še se spominjamo, kako ste nam priporočali, naj bomo enega srca med seboj in z don Boskom.“ In delegat: „Nikoli ni bilo tako lepega redovniškega duha kot sedaj, ko so ga izbrusile sedanje okoliščine. Za poklice vedno delamo tako, kakor ste nas učili. Ta mesec (julij) bomo imeli duhovne vaje. O, zdi se mi, da bo zelo veliko število naših pripravnikov iz 12. in 13. letnika prosilo za vstop v noviciat. Noviciat bo v Thuducu pod vodstvom g. Fabiana. Toda kako delati za poklice v bodoče? Za sedaj vlada ne da dovoljenja, da bi v naše malo semenišče v Thuducu prišli novi fantje. Vsekakor pa jih imamo precejšnje število, ki se žele posvetiti duhovniškemu in redovniškemu poklicu. Za sedaj prihajajo ob nedeljah in imamo zanje posebne pripravljalne konference in celo duhovne vaje. Maja smo priredili ,dan staršev*. Prišlo je kakih 70 očetov in mater, s katerimi smo pretresli razna vprašanja. Imeli smo tudi prisrčno igrico, ki je lepo uspela. Mnogi starši so že dobili dovoljenje od oblasti, da lahko pošljejo svoje sinove v naše semenišče za prihodnje leto. Imamo tudi sestanke naših bivših gojencev, ki kaj radi pridejo, da se nasrkajo dobrih načel za življenje. Tudi ,Don Boskove prostovoljke1 so se znašle, da v novih razmerah ostajajo zveste Rinaldijevi zamisli .dobrega kristjana' v tej socialistični družbi novega kova. Naš župnik v Govapu, kjer ima še vedno sirotišče in pa cerkev v Bencatu, se hvali s svojimi kristjani, ki vsak dan v lepem številu (okoli 900) prihajajo k maši in k obhajilu. Lepe novice imam od naših dveh sobratov izven Saigona. Živita skupaj z nekaterimi bogoslovci. Zjutraj in zvečer molijo skupaj z gorečimi kristjani, čez dan se kaj uče ter hkrati delajo na riževem polju in na vrtu. Oba imata na skrbi par sto kristjanov, ki žive veselo pa zelo ubožno življenje v Frančiškovem slogu. Od onih bolj zgoraj na severu nimam za sedaj nobenih novic. Pred tremi dnevi me je obiskal tudi bivši jezuitski predstojnik v Vietnamu. O svojih 30 jezuitih je povedal približno tako kot jaz zgoraj. Med njimi vlada zelo dober redovniški duh. Lansko leto so začeli v Saigonu teološko šolo za laike. Sprva jih je bilo kakih 40, sedaj jih je že blizu 200.“ Delegat piše še o velikih slovesnostih, ki so jih zadnje mesece obhajali v Saigonu v prisotnosti škofa Binha. Najprej je bila stoletnica misijonov Hčera Marije Pomočnice; potem dvajsetletnica salezijanske tehnične šole v Govapu, ki je naredila toliko dobrega, kakor je pouda- K sliki desno: Andrej Majcen in župnik Yeo pred budistično pagodo, ki jih je v Tai-nanu veliko. ril delegat vpričo komunističnih veljakov. Sedaj pa se pripravljajo, da bodo slovesno praznovali 25-letnico mojega prihoda v Vietnam. Tedaj se je namreč začelo salezijansko delo v deželi. Te dni jim bom poslal prepis povabila, s katerim nas je tedanji hanojski škof, sedaj kardinal, povabil v svojo škofijo, da bi kot don Boško delali za revno mladino. Delegat na kratko pa jedrnato zaključuje svoje pisanje: „Na obzorju se dvigajo nove težave.“ DRUGA PLAT MEDALJE Vlada ne daje več dovoljenja duhovnikom, niti delegatu ne, da bi lahko šli iz kraja v kraj. Eden naših je že eno leto v ječi, ker se je v tem spozabil; njegovo stanje je zelo slabo. Našim klerikom študentom v Dalatu, kjer je višja cerkvena šola, ne dajo več nakaznic za riž. Zato morajo iti v Sajgon, kjer jih bodo vzeli pod streho tam, kjer sem bil jaz za voditelja novincev. Zgoraj imenovani jezuit pravi, da je sedaj samo še sajgonsko bogoslovje dovoljeno. Potemtakem je menda da-latska šola ukinjena. Nadškof iz mesta Hue ima težave, ker se ie uprl njihovim teorijam o človečanskih pravicah. Sajgonski pomožni škof je že eno leto v ječi. Nekateri molijo zanj, kot da bi bil že mrtev in ga imajo za mučenika, vendar se o njem nič .gotovega ne ve. Tudi msgr. Binh se ni hotel javno izraziti, češ da je zdrav, čeprav so oblasti v tem smislu pritiskale nanj. „Kako naj rečem, da je zdrav, ko ga pa niti videl nisem!“ Oblasti ga zdaj zaradi tega šikanirajo, pripoveduje jezuit. Naši diakoni še vedno čakajo dovoljenja, da bi bili posvečeni v duhovnike. Vlada mora premisliti, če je to res potrebno za božje ljudstvo ali ne. Te dni je kakih 25 Vietnamcev po morju pribežalo k salezijancem v Coloanah v Siam. Pripovedujejo o strašni korupciji, nezadovoljstvu in gospodarski mizeriji. Pravijo, da jih je še kakih 5000 na poti v svobodo kamor koli že. Tudi svetovno časopisje piše o pobegih iz Vietnama. Nekatere države absolutno ne marajo pomagati beguncem. Kaj hočete? Svet je pač tak. Kdo je moj bližnji? Zdi se tudi, da južnovietnamski komunisti ne marajo severnoviet-namske diktature. To mi je bilo jasno že pred letom, ko sem bil še tam. Tudi g. M. omenja nered in kaos na jugu; pravi, da na jugu rastejo težave zaradi Hočiminovega sistema, ki predvideva, da naj bi bili vsi enako ubogi. Na drugi strani raste tudi apostolska gorečnost in dejavnost, posebno v katehizaciji. — - - * * * Pred par dnevi se je poslavljal od nas tukajšnji ravnatelj Matej King. Svoj čas je bil z menoj v Vietnamu več let. Po prvih desetih letih mojega magistrovanja je on prevzel vodstvo novincev v Tram Hangu. Zapustil je Vietnam, preden so komunisti prišli na oblast, ker je nameraval obiskati svojo mater v Šanghaju. Ko je sedaj odhajal iz Tainana, me je vzel s seboj v Taipe. Tako sem imel priložnost, da sem znova pozdravil našega dr. Janeža, ki mu Bog dan za dnevom daje potrebno zdravje, da nenehno zdravi bolne Kitajce. Voščil sem mu za 40-letnico doktorske promocije in za 25-letnico, odkar je 18. 6. 1952. prišel v Lotung. Obiskal sem tudi s. Anico Miklavčič v čungliju, kamor pridrčiš v eni uri po imenitni avtocesti. Sprejele so me zares lepo in zopet smo L se o marsičem pogovorili. Sestra Anica mi je dala vse številke Katoliških misijonov od lanskega avgusta naprej. Tako sem te dni zopet prelistal vse, kar sem bil prej zamudil. Obenem pa sem pregledal tudi zgodovinske podatke iz moje vietnamske tragedije. Iz vsega srca moram biti hvaležen dobremu Bogu, ki me je to leto varno vodil po teh novih potih, pa tudi vsem dobrotnikom in misijonskim prijateljem, ki so me spremljali z molitvijo in s kako vrstico pred in po mojem odhodu iz Vietnama, kjer je še vedno velik del mojega srca. Prosim Vas, molimo za vietnamsko katoliško Cerkev, da bodo vsi stali trdni v veri. Vdani - Andrej Majcen SDB. Mali Vietnamec je z malim zadovoljen. . . JEZIKOVNE TEŽAVE PATRA MIHA ( „Ognjišče“, avgust 1977.) Po dolgem času se spet oglašam. Medtem se je nabralo toliko snovi, da bi lahko napisal cel roman in ne samo pismo! Afrika je kontinent sonca in vročine. Kontinent avantur, revščine in trpljenja, plesov, bobnov in petja, kontinent, na katerem lahko srečaš preobjedenega debeluharja, ki se duši v obilju materialnih dobrin, pa tudi od podhranjenosti in lakote umirajočega otroka. Kontinent, na katerem se nekatere barve kože in nekateri svetovni nazori manj vredni in si zato „več vredna“ rasa lasti pravico nad življenjem „manj vrednih“. Kontinent novih mučencev, ki nasilje in sovraštvo vračajo z razumevanjem, molitvijo in ljubeznijo. . . Oh, to ni dober začetek, je preveč boleča, resnična točka afriške vsakdanjosti! Najbolje bo, da povem kaj o začetniških težavah z jezikom čibemba. Zambija je dežela z 72 jeziki. Eden od njih se imenuje čibemba -po plemenu Bemba. Ta jezik spada med tako imenovane tonalne jezike, kar pomeni, da je pomen besede precej odvisen od višine tona in od dolžine izgovora vokala. Za evropsko uho, posebno začetniško, je seveda vse bolj ali manj enako. Tukajšnji ljudje so zelo veseli, ko slišijo, da se nekdo uči njihov jezik. To veselje jim pripravijo zaenkrat samo rnisionarji, ki sc edini od tujcev potrudijo, da bi se z njimi pogovarjali v njihovem lastnem jeziku. Prav od srca se smehljajo, ko poslušajo „trpljenje“ začetnika. Vsako naše srečanje je tako zanje nova priložnost za smeh, kajti največkrat bi mi radi povedali eno, ven pa pride nekaj popolnoma drugega. Najbolje, da pokažem na nekaj primerih. še ne dolgo tega sva s sestro, ki je do nedavnega delovala v Rodeziji, šla v bližnjo vas, kjer sva se hotela nekoliko pogovoriti z ljudmi (sedaj že tudi z jezikom in ne samo z rokami in nogami!). Neki možakar naju je vprašal, kaj smo imeli za kosilo. Mislil sem mu povedati, da smo jedli juho, rekel sem mu pa, da smo jedli belca. Sestra me je hotela spraviti iz te juhe, toda padla je še v večji zos. Hotela ga je vprašati, zakaj možje plemena Bemba ne nosijo otrok kakor žene, toda vprašala ga je, zakaj možje plemena Bemba ne rodijo otrok kakor žene! V svojem poklicu se bo srečavala tudi z vzgojo otrok, zato jo je zanimalo, ob katerem dnevnem času navadno matere hranijo svoje otroke, vprašala pa ga je, ob katerem dnevnem času matere meljejo svoje otroke! S takšnim pogovorom sva pripravila veselo nedeljsko popoldne vsej vasi. Ljudje so se veselo smejali, istočasno pa so naju tudi poučili, kako se pravilno izgovori katera beseda, še posebej tiste z dvojnim pomenom. To je tudi najboljša jezikovna šola. Naj povem še zgodbo misijonarja začetnika, ki je vodil bogoslužje na praznik Svetega Rešnjega Telesa. Na začetku maše je želel ljudi povabiti, da bi skupaj molili, prosil pa jih je, da bi skupaj kadili. Med pridigo jim je hotel razložiti, kako je Bog glavni in največji zakonodajalec dežele, razlagal pa jim je, da je Bog majhna podgana dežele. Ampak žganci niso dobri, če niso zabeljeni! Na koncu maše se jim je opravičil za vse napake v izgovorjavi, nato je hotel vse skupaj povabiti k procesiji, povabil pa jih je, da bi šli vsi skupaj v procesiji - na stranišče. Ljudje se seveda niso upali smejati, ker spoštujejo posvečen cerkveni prostor, ministrante pa je skoraj razneslo od smeha. Danes sem vprašal nekega fanta, če bi me hotel učiti jezika, vprašal sem ga pa, če bi me hotel potegniti iz kože. Mislim, da bi se razlika opazila! Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in „blišču“ mestnega življenja ter sprejme nase ta „težki“ misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. „Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.'1 Oh, nisem še povedal, kje sem zdaj. Do sredine avgusta bom tukaj v Ilondoli (po naše: kraju počitka). Dali so mi namreč štiri mesece časa, da se naučim čibemba jezika, toda če je neka stvar trda, je težko kaj zabiti vanjo. Moja buča pa je prav posebno trda. Ne vem, kako bo, toda v upanju živimo in v upanju bomo tudi umrli. Kraj je zelo lep. Samo če ga iščete na zemljevidu, ga ne boste našli. Zamislite si ga lahko nekje blizu tanzanijske meje. Sicer pravijo, da je „bogu za hrbtom“. To je relativno tudi res. Res je na primer, da imamo precej „blizu" do prve bencinske črpalke - samo 180 km, nakupovat pa hodimo v Ndolo, ki je „samo“ 850 km od tukaj. Res pa je tudi tole: „gozdni človek" je prišel v gozd, med svoje in ti so ga sprejeli. Kar vživel sem se v te kraje in ljudi. Končal bom. Ob petrolejki in sveči tiskarski škrat rad nagaja. Pa ne mislite, da nam je zmanjkalo elektrike, še „povohala“ nas ni in „upamo" tudi, da tega kraja tudi ne bo povohala tako kmalu. Prisrčen, afriško vroč misijonski pozdrav vsem! P. Miha Drevenšek. Ko beremo pisma naših misijonarjev, začutimo med drugim, da morajo premagovati najrazličnejše težave, ki jih more premagovati samo z božjo milostjo izredno podprta volja. Izprosimo vsakemu našemu misijonarju zvrhano mero te milosti! Molimo zanje! DEZ JE PROZOREN VLADIMIR KOS (V zadnjem tednu pred volitvami v deževni dobi julija 1977. Volitve so porazile levičarje za naslednje štiri leta.) Zdaj, ko dež sloni pri durih in noče k morju, siva trma se v licu svoda lesketa, bori s smrekami v obzorij odhod strmijo, zlata barva se lušči s tempeljskega sna. Toda Ti si zmeraj z nami, Gospod, in Ves si dober. Riža stebelca stojijo v zeleni vodi: tiho sonca čakaje, plod da dozori. Letos dolgo hladu dane so vmesne dalje------ kmetje v Tčhcku nosijo načrte v mlin. Toda Ti si zmeraj z nami, Gospod, neskončno moder. V dežju zevajo volivnih lepakov usta, z zvočnikov se cedi obljub umazan med. Včasih strese nebotičnike dnov vročica. Včasih pride še Smrt končat dežja spored. Toda Ti si zmeraj z nami. Gospod, in Ves pozoren. Töhoku je severni del glavnega japonskega otoka Honšu in zakladnica riža, če ne vlada predolgo hladna oomlad; riž p jtrebuje dež in sonce. Pesem izraža tudi litanije zaupanja: kljub hladnemu poletju, potresom, in dnevnim prometnim nesrečam, in kljub vročici, ki se loteva dela japonske družbe. SLOVO OD MISIJONOV IZ PISMA S. KALISTE LANGERHOLZ FMM, OTOK FORMOZA čas slovesa je prišel. 6. julija bova z bivšo prednico Francozinjo zapustili Formozo; sestra gre v Francijo, jaz pa na Dunaj, da se tam srečam z našo provincijalko. s. Gosar. Potem grem za kakih 10 dni k našim sestram v Cerklje in k Materi božji na Brezje, odtod za kakih deset dni k našim domačim v Maribor, nato pa v Pariz, kjer bom ostala leto dni. Ko zapuščam misijonsko življenje, kateremu sem se posvetila v mladosti in ki ste mu bili Vi, rojaki, zvesti spremljevalci, upam, da // lahko rečem: Vedno sem Gospodu na razpolago, hočem izvrševati njegovo voljo, grem tja, kamor me vodi. Gospod me je spremljal ves čas mojega misijonskega življenja, naj je bilo na kitajski celini med kitaj-sko-japonsko vojno, ali pod komunisti, ali tu v 17 letih mojega življenja na otoku Formozi. Veselje je bilo pomešano z bridkostjo, uspehi z neuspehi in vse, kar življenje prinaša v misijonih -, pa On je bil Vedno z menoj, čutila sem njegovo bližino in sem verovala, da sem njegova. Kar sem iskala v misijonskem življenju, so bile duše, ki bi jih rada približala Bogu. Koliko mladih v šolah in posebno v bolničarski šoli na celini - kje so danes pod trdim komunističnim jarmom?! Vzgoja našega redovnega naraščaja tu na Formozi in skrb za vsa ta mlada dekleta; dala sem jim vse, kar sem jim mogla dati iz svojega duhovnega življenja, moja molitev jih je spremljala in jih bo vedno spremljala. Bolniki, otroci, ubogi, trpeči - tako rada sem jih imela, tako sem jim želela dopovedati, da je Bog edini prava ljubezen. Pred menoj je slika moža; tako je jokal, ko sem mu včeraj naznanila moj odhod. 17 let ga poznam, skupaj sva zdravila bolno ženo in se bala zanjo; bila sem s celo družino, ko so ji pred 4 leti zatisnili oči in jo pokopali; bila sem ob sinovi poroki, z njimi sem se veselila rojstva vnukinje in njenega krsta. Res, misijonsko življenje je bilo 34 let moje življenje in srce mi krvavi. . . Tistim, ki jim je moj odhod velik udarec, pravim, da imam le eno leto počitnic, da bom prišla nazaj, da imam avijonsko karto za povratek, kar je res, toda. . . Slutim, da moje moči pešajo, saj moje zdravje ni bilo nikoli trdno. Predstojniki, ki so me spremljali v mojem misijonskem delu in vedo, da sem res tu živela ,,med svojimi“, mi pravijo: Vzemite si leto dni odmora; če bo zdravje bolj trdno, kar nazaj pridite. Gospod ve, kje je odločil mesto zame, Njemu bom sledila, On sam naj odloči! Prosite tudi vi zame, da bom to res zmogla posebno v tem važnem trenutku mojega življenja! Domačinke-učiteljice veliko pomagajo v misijonskih šolah. ZANIMIVOSTI IZ BURUNDIJA PIŠE USMILJENKA S. BOGDANA KAVČIČ Že dva meseca je preteklo, odkar sem dobila Vaše pismo. Je pa tudi dolgo hodilo, saj ste mi pisali v začetku marca, dobila sem ga pa koncem aprila. Hvala Vam za vse, za pismo, iz katerega veje vedna skrb za nas misijonarje, in pa za dar zame in za gospoda Mlinariča. Oba sva vse v redu dobila. G. Jože Mlinarič dvomim, da bi Vam že odgovoril. Že vse od marca je na župniji čisto sam, kajti njegov sobrat (oba sta salezijanca) Brazilec je na dopustu in ima tudi starše bolne, po bo zato dopust podaljšal do septembra. Sedaj je pa g. Jože kar izgubljen v svojem delu. Kaj vse doživi, na primer: V župniji je ustanovil tudi zadrugo, ljudem v pomoč, hoteč jim preskrbeti za prehrano in ostale potrebščine po znosnejši ceni kot to delajo trgovci, ki odirajo na vse strani. Zdaj je sezona kave in jo tudi v župniji kupujejo, ki ima vsaj tehtnice bolj točne. Zato g. Jože kavo tudi kupuje od pridelovalcev. Pred kratkim mi je zaupal, kako so ga nekateri ogoljufali, in to izmed delavcev, ki jih je najel. Skupina delavcev tehta kavo in nato zabeleži na listič količino. Salezijanski postu-lant, ki mu pomaga in na katerega se na splošno zanese, vse plačuje. Pa sta se dva delavca našla, da sta pred številko količine kave, ki sta jo pretehtala, 8 kg napisala številko 4 in to predložila plačevalcu, ki jima je torej plačal 48 kg namesto 8 kg kave. Kar za okrog 60 tisoč tukajšnjih frankov sta ga delavca ogoljufala, in to je kakih 600 dolarjev. človek bi ob takih primerih najraje vse pustil in nehal pomagati ljudem. A Jože je potrpežljiv in dela mirno naprej te velike usluge prebivalcem. Pri nas na našem hribu se imamo kar dobro. Le Pigmejci nam pripravijo včasih bolj vroče dneve. Tako je bilo pred kratkim, ko je bilo prebivalstvo enega hriba kot v revoluciji proti „malim“, kot naj jih imenujem. Nova vlada se je zavzela za pravice Pigmejcev in jim zagotovila enakovrednost z ostalimi, vendar vidimo, da je do dejanj še daleč. Ljudje na vladi lahko izdajajo take dekrete, ker nimajo nobenega stika z „malimi“, drugače pa so na to reagirali prebivalci s hriba. Pigmejci so brž hoteli pograbiti za enakopravnost in so šli na primer zajemat vodo k istemu studencu kot ostali prebivalci, katerim pa to ni šlo v račun. Po njihovem postane studenec avtomatično nečist, če zajema iz njega ali se v njem umiva Pigmejec. In posledica je bila, da so Pigmejce takorekoč izgnali s hriba, češ naj si poiščejo drug kraj bivanja. To pa v Burundiju ni lahko, ker je itak že prenagosto naseljen. Mali so torej odšli h guvernerju prosit, da jim odkaže državno zemljo za bivališče. Se še ne ve, ali so kaj dosegli. Drug primer: Neki fant, ki dela pri nas v družbi s Pigmejcem, je pil iz iste steklenice pivo, kakor Pigmejec. Oba so tepli. Fant, ki je pil s Pigmejcem, je moral Pigmejska mati se ukvarja z izdelovanjem preprostih lončenih posod. Naša misijonarka bi jim rada pomagala k izpopolnitvi te obrti, pa si želi kakega lončarja na pomoč. ne vem kolikokrat oprati steklenico ob studencu. K sreči, da fant še ni polnoleten, sicer bi bil takorekoč izključen iz skupnosti oziroma bi se moral drago odkupiti. Tudi iz tega razloga me sestre hitimo, da bi naučile Pigmejce čim preje lončarske in tkalske obrti, tako bi tam, kamor bi se izselili, imeli neko zaposlitev in zaslužek. Kako bi rade, da bi prišel iz Prekmurja kak lončar, da bi nam pomagal zgraditi lončarsko peč, take preproste vrste, kakor jih poznajo tamkaj. Nekemu prekmurskemu lončarju, ki sem ga srečala na dopustu, sem zdaj pisala, naj pride semkaj; sam se mi je za to ponudil ob snidenju, a na moje sedanje povabilo še ni nič odgovoril. Misijonar Jože Mlinarič bo šel meseca septembra na dopust, pa upam, da z njim pride tudi kak lončar. G Jože je namreč iz tistih krajev doma. še ena novica: že od februarja sem je v Rwandi tu blizu še ena slovenska usmiljenka, s. Vida Gerkman. (Op. ur.: smo že navezali z njo stike!) Lepo dela. Naša s. prednica, ki je bila maja tam, je rekla, da bi potrebovala še več takih misijonark. Rada ima Poljakinje in nas, češ, da smo zdrava kmečka dekleta. m " OT AMSIMmvV SVETU POMANJKANJE DUHOVNIKOV je problem Cerkve. Najbolj jasno to dokazuje zadnja statistika. Na vsem svetu je 322.887 župnij ali misijonskih centrov. Od teh pa jih 44.099 nima stalnega duhovnika. Tistih, ki se izključno posvečajo apostolatu, pa je v Cerkvi 1.44(1.383. Od teh je 259.331 škofijskih duhovnikov, 145.452 redovnih duhovnikov, 2.686 stalmh diakonov, 70.388 redovnih bratov in 986.526 redovnic. Kakor te številke napravljajo vtis, da je vendarle v svetu mogočna armada apostolskih delavcev (sem niso šteti milijoni laičnih apostolov, ki apostolat opravljajo ob svojem poklicnem delu), je vendarle treba pomisliti, kako velik je svet in kako je Cerkev še nebogljena zlasti v misijonskih pokrajinah. Vsa Azija (izvzemši Filipini, ki niso več misijonska dežela) ima katoličanov komaj 0.95 %. Najmanj katoličanov ima Iran, komaj 0.1 %. Ko nekateri „sanjajo“, da je misijonskega dela že konec, res samo sanjajo in najbrž ne poznajo svetovnega položaja. KATOLIŠKE ŠOLE so v mnogih deželah doprinesle glavni delež k evan-gelizaciji. Tako se imata Kanada in Združene države predvsem katoliškim šolam zahvaliti, da se je Cerkev tako utrdila in razširila. Isto je v misijonskih deželah. Danes so postale šole trojni problem: ponekod jih po-državljajo, zlasti v mladih afriških deželah; drugod jih zapirajo, ker ne morejo finančno vzdržati; oglašajo pa se tudi iz katoliških vrst glasovi, da katoliške šole spričo žrtev nimajo tolikega pomena, kot so včasih mislili. Tc tretje je pač le mnenje nekaterih. Da Cerkev še vedno računa s šolami, kjer se v krščanskem duhu vzgaja mladina, je razvidno že iz tele statistike. Po zadnji statistiki je na j. celem svetu Cerkev vodila 79.424 osnovnih šol z 19.583.702 učenci; 27.542 gimnazij z 9.522.274 dijaki in v katoliških višjih šolah je študiralo 798.892 dijakov, na univerzah pa 849.878 akademikov. Visoke številke, ki pa skopne ob katerikoli primerjavi, koliko je šolske in akademske mladine na svetu. KATOLIŠKA CERKEV je „svetovni zakrament“. Je redna pot za vse narode, da dosežejo odrešenje, število katoličanov narašča kljub zmedam in odpadom, a še bolj narašča svetovno prebivalstvo. Po vatikanski statistiki je katoličanov 717 milijonov, a to pomeni le 18.2 % vsega prebivalstva, ki šteje po isti statistiki skoraj 4 milijarde (točno 3.94 bilijonov). OTROCI V AFRIKI nimajo možnosti, da bi postali pismeni. Prebivalstvo se neverjetne hitro množi, samo med leti 1950 do 1970 je naraslo za 58.5 % Kmalu bo skoraj polovica prebivalcev v otroški dobi, to se pravi v šolski dobi. Zdaj jih je že okrog ali celo nad 100 milijonov. A komaj polovica jih hodi v šolo. To je za bodočnost Afrike zelo pereče vprašanje. Misijonarji so v tem pogledu storili ogromno. To jim mnogi državniki priznajo, kot na primer predsednik Tanzanije. Drugi počasi sprevidevajo, kot na primer predsednik Mobutu v Zaire, ki je Cerkvi vse šole odvzel in prepovedal verouk v katerikoli šoli, zdaj pa jih spet vrača. Današnja mladina je bodočnost Afrike, zato borba zanjo. Najtežje je v komunističnih ali prokomunističnih deželah Afrike kct so Angola, Mozambik, Kongo, Benin, Guineja in zadnji čas Etiopija. LANSKA JAPONSKA STATISTIKA navaja 377.687 krščenih katoličanov, 16 škofij, 10.405 duhovnikov in redovnikov. Od vernikov jih svojo vero prakticira 329.037, samo po imenu pa je 38.245 katoličanov. In to je narod, ki šteje čez sto milijonov prebivalcev. In napovedi futurologov pravijo, da bo 21. stoletje „japonsko stoletje“. Popolna svoboda, a vendarle je Cerkev kakor pred Sfingo. Vsaka misel, da gre misijonsko delo h koncu, je utopija. Na Japonskem je bilo najbolj uspešno za časai Frančiška Kca-verija, ko je bilo že 10 % katoličanov. Danes jih je ena tretjina procenta. Torej kcmaj začetek. JUŽNA AFRIKA - veliki sodobni politični problem — je kakor mozaik verstev. Štiri milijoni še pripadajo starim - animističnim - verstvom Afrike, 3.3 milijonov je pripadnikov reformirane holandske cerkve, 2.7 milijonov je razdeljenih v razne neodvisne afriške cerkve (bolje sekte), 2.1 milijonov je metodistov, 1.8 milijona katoličanov, 1.6 milijona anglikancev, 1 milijon pripada raznim manjšim krščanskim ločinam. Katoliška Cerkev se zelo trudi za dvoje: da se čim bolj uspešno, hitro in mirno rešuje rasno vprašanje in pa da ima vedno boljše stike z ostalimi krščanskimi cerkvami. MOZAMBIK je ena najtrdnejših komunističnih postojank v Afriki. Podržavljene so bile vse šole, bolnice in zaplenjeno vse cerkveno posestvo. Prisilno ali svobodno je odšlo 600 tujih misijonarjev, ostalo jih je le okrog tisoč. Od prej je bil le en sam domači škof, zdaj je imenovanih sedem novih, le dve škofiji še upravljata portugalska škofa. Škofje so pri vladi protestirali proti načinu, kako so bile zaplenjene cerkvene ustanove in izgnani misijonarji. Vse to zdaj sprejemajo kot dejstva, a v svoji vlogi prosijo za pomoč, da morejo postaviti in vzdrževati vsaj najbolj nujne ustanove: cerkve, semenišča, šole za katehiste, noviciate. Če upoštevamo, kako kruto je nastopala stranka Fre-limo in kako surovo je napadal Cerkev Predsednik sam, je treba občudovati pogum škofov. DOMAČA DUHOVŠČINA - to je geslo že od Benedikta XV., ki je zlasti v svoji misijonski okrožnici „Maximum illud“ kot nujno zahtevo naložil misijonarjem, naj vzgajajo domači kler. Kjer ga niso začeli pravočasno, tam je danes velik problem. Če morajo tuji misijonarji oditi, kdo bo zavzel njihovo mesto? Kjer je duhovnikov malo, naj med njimi Cerkev izbere dobre škofe. In če ne bo dobrih domačih škofov in ne dosti duhovnikov, kako bodo mogle obstati mlade cerkve. Kjer tuji misijonarji še morejo delati, tam se bo problem že še reševal. Kamor nimajo več dostopa, je lahko kcmaj ustanovljena Cerkev obsojena na životarjenje. Zato je to delo prvenstveno. Gotovo so statistike razveseljive. V vseh misijonskih deželah, ki so bile tedaj vse dostopne, je bilo leta 1888 tisoč bogoslovcev in le 869 domačih duhovni- Po nedeljski službi božji v Durbanu. V Cerkvi ni rasizma. kov. Danes ima Cerkev v misijon h 397 malih semenišč in 94 bogoslovij. V vseh teh zavodih se vzgaja 48.000 pripravnikov. Koliko jih bo doseglo cilj?! Je pa dejstvo, da ima misijonska cerkev danes že 15.000 duhovnikov in med njimi okrog 400 škofov. A koliko škofov domačinov nima skopaj nobenega domačega duhovnika v pomoč, pomagajo le tuji misijonarji! Primer: Farafangana na Madagaskarju, kjer delujejo naši slovenski misijonarji. Družba apostola Petra je aktualna. A njeno delo je predvsem finančna podpora. Dobiti iz mladih krščanskih občestev domače duhovnike, to je pa predvsem delo misijonarjev in njih vzgoje. H fl.Sl misijonarji • • • m* pišejo MADAGASKAR Misijonar RADO SUŠNIK CM poroča v pismu svojim domačim med drugim tudi telej in sicer 22. julija: „Tukaj smo praznovali državni praznik 26. junija. Menda je bil tedaj na vaši televiziji tudi naš predsednik Ratsiraka. Počasi bi rad dal (uradne) čim več oblasti ljudstvu, kot je bilo nekeč. Smo (uradno) na peti v socializem, toda od pravega socializma sme še daleč. Največja ovira so funkcionarji, ki gledajo samo na svoj žep, novih kadrov pa še ni. Mi smo optimisti, a za prihodnost ne more nihče kaj točnega napovedati. Od zadnjih dogodkov pri nas je bil najbolj pomemben Sinoda mladih iz vse škofije, ki je bila v Farafangani od 5. do 10. julija. Sodelovalo je 220 mladih fantov in deklet. Glavni cilj je bil poglobitev vere. Bili so razdeljeni v skupine in so res intenzivno delali. Upajmo, da bedo ob svojem času vidni tudi sadovi. Glavna težava: Mladina tu je zelo nestanovitna. Na sestanku vseh duhovnikov škofije v torek in sredo (sestajamo se na vsaka dva meseca) smo se razgovar-jali o družbenem položaju duhovnikov danes in zlasti starejši so se precej pritoževali. Z eno besedo bi rekel, da je duhovnik danes tudi tukaj „very seza“ (ni na trdnem). Toda, kaj hočemo; tudi Kristus ni imel kam polo- žiti glavo, in mi naj bi se pritoževali, če smo izgubili stolček. .. ?“ Iz Ranomene nam je 7. julija pisala tamkajšnja s. prednica MARIJA PAVLIŠIČ. „Hvala za pismo in poslani denar po g. Buhu in za molitev, s katero nas spremljate. Človek se vprašuje, kakšne pomoči smo bolj potrebni, duhovne ali materialne? Oboje, kajti tako brez ene kot brez druge bi težko šlo. Že od 1. 1970 so sestre iz Vangain-drana hodile v Ranomene za teden ali dva ali celo za mesec dni. V Rano-meni se niso kaj dalje časa zadrževale v centru, ampak so hodile po okoliških vaseh. Tudi sama sem bila z njimi dvakrat po 14 dni. Decembra 1974 pa je bila tam sestrska hiša toliko izdelana, da so se sestre lahko naselile: tri domačinke in ena Poljakinja. čez nekaj mesecev je bila Poljakinja odpoklicana in na njeno mesto je prišla domačinka. Jaz sem prišla sem novembra 1976. V družini smo zdaj tri domačinke in jaz, Slovenka. Kaj delamo? Od sedmih sestrskih postojank v naši škofiji smo samo me, ki imamo edino delavno področje: delo v župniji. (Druge skupnosti vodijo npr. šolo, dispanzer, itd.) In kakšno jo to naše delo v župniji ? Verouk za odrasle in otroke, obiski po domovih, osebni kontakt z družinami in poedinci, obiskovanje misijonskih postojank na deželi in skrb zanje. Ena od sester ima dvakrat teden- Novi škof nožih misijonarjev na Madagaskarju. V ozadju je stkan škofov grb, ki ima med drugim napis: ,,Iščite najprej božje kraljestvo!" Njegova fotografija je tudi na ovitku. sko alfabetizacijc za dekleta, ki ne obiskujejo šole. Jih je mala skupina, 10 do 12. Iste se dvakrat na teden učijo šivanja. Čeprav nimamo dispanzerja, nas je tukajšnji bolničar, ki vodi zdravstveno postajo, prosil, da bi prevzele gobavce, ki jih je v tem predelu zelo veliko. Imamo 295 bolnikov, od teh jih prihaja redno po zdravila vsaj 215 do 230, ostali pa le od časa do časa. Do lanskega leta so gobavci dobivali zdravila brezplačno, potem je prišle do nekih ugovorov in zdaj dobivamo zdravila zelo neredno. Zato jim zdravila kupujemo, čeprav so draga, a ne vidim druge rešitve. Med bolniki je stonogo mladih fantov in deklet, ki imajo prve znake te bolezni: pege po obrazu, ušesih, nogah in tudi drugod. Zlesti pri teh je važno, da prejemajo zdravila redno, sicer jim bolezen napreduje. Od 23. junija do 3. julija sva bili š sosestro v Midongy, kjer paseta ovce misijonarja Gider in Kraner. Ni daleč do tja, le 50 km, a pot je strašna. A na nje koncu prideš k sicer dobrim, a malo preveč „bogaboječim“. Dopoldne sva učili dekleta šivanja in ročnega dela, popoldne sva pa obiskovali družine, pred vsem katoliške. Veliko je krščenih, a le malo praktičnih katoličanov; le za velike praznike pridejo v cerkev. Takih kristjanov imamo v Ranomeni precej. Obojne Vam priporočam v molitev. 15. julija pričakujemo škefov obisk. Kmalu potem nas obišče jugoslovanski provincial lazaristov Franc Rode, ki so ga sobratje vseh narodnosti povabili, da jim vodi duhovne vaje. Misijonar Rok Gajšek pa vodi sedaj duhovne vaje za sestre. Toliko za danes. Priporočam se Vam še vnaprej za molitev, za duhovno in materialno podporo. Posebej prosim za molitev bolnike, otroke in onemogle, ki so jim misijoni pri srcu. Vsem pozdrav!“ Laični misijonar FREDI ŽITNIK, doma v Slovenski vasi v Argentini, piše z Madagaskarja svojim domačim junija sledeče o svojem obrtniškem delovanju v pomoč misijonu: „Kmalu bo mesec dni, kar sem v Matangi. Lansko leto sem na tem misijonu dokončaval misijonsko hišo, letos pa dokončavam cerkev. Cerkev je po obliki zelo lepa. A veliko stvari je bilo treba popraviti. Tako je ra primer vse povsod zatekalo in je bilo treba urediti odtekanje vode. Prezbiterij je bil premajhen in sem ga moral povečati. Sedaj imam v delu oltar, ki bo čisti beton, brez vsakega ometa ali druge obloge, zato gre stvar malo bolj počasi naprej. Upam da bom ta teden končal s cerkvijo. Potem se pa moram pripraviti za misijonsko potovanje, pri katerem bom spremljal misijonarja Puhana Janeza, šla bova 100 km na jug Vangaindrana, a da bova dospela tja, bova morala napraviti 1100 km dolgo pot z avtom. Ker je pot zelo slaba, bova najbrže na poti kar tri dni. Zakaj greva tako po ovinku na cilj ? čez neko jezero na tisti 100 km dolgi poti ne moreva, ker je splav že pol leta neuporaben; še drug razlog pa je v tem, da na poti zadnjih 40 km ni mostu, ki bi mogel prenesti naš avtomobil, brez katerega pa ne moreva na pot, kajti bova morala z njim zvoziti pesek in kamenje. Danes imamo tu na Madagaskarju velik praznik: Praznik osvoboditve. Po malgaško se imenuje: .fetimpire-nena‘. Že včeraj se je težko kje kaj dobilo, ker so bile vse trgovine zaprte, popoldne si lahko srečal že veliko veselih ljudi. Zvečer je bil ples, na katerega sem bil vabljen, a se mi ni dalo iti, je bilo boljše v postelji. Danes je bil najprej dvig zastave in petje himne, nato pa za katoličane in protestante od države predpisana molitev, sedaj popoldne imajo nogomet, zvečer bo pa spet slavnostni ples. Tega se spet ne mislim udeležiti, ker je na njem veliko ljudi napojenih kot gobe; če bi bil v privatni hiši, kot je bilo za novo leto v Midongyju, bi verjetno šel.“ JAPONSKA Iz Osake nam je pisala več pisem usmiljena sestra JOŽEFA ZUPANČIČ. Tele vesti in misli iz njih podajamo našim bralcem: „Kakor o božiču, tako smo imeli tu tudi za Veliko noč nekaj krstov odraslih v fari; po krstu je g. župnik vsem podelil tudi zakrament svete birme, potem šele so prejeli sv. obhajilo. Imele smo sestre, ki nismo Japonke, v francoščini duhovne vaje; bile so še po starem, res domači kruh. Z našimi dragimi verniki Japonci in tudi s tistimi, ki niso kristjani, se kar lepo razumem in Bog daj, da bi nekoč tudi med njimi počivala! Kmalu bo tri leta, kar me je zapustila dobra s. Kar-dinar, pred dobrim letom je pa s. Jančar odšla domov. Ona zdaj tam prejema pokojnino, ki ji jo naši Japonci pošiljajo. Jaz pokojnine nimam, imam pa prosto vožnjo na prometnih sredstvih in brezplačno zdravniško oskrbo; plačilo bom pa onstran prejela. Jutri, 25. julija, bo že sedem let, odkar sem tukaj v Osaki po požaru v prejšnjem misijonu v Maiko. Tam sem se že zelo navadila, saj sem de- pp ■ Andrej Majcen SDB na Formozi kot pomožni ravnatelj med nižječolci. lovala celih 22 let v tistem misijonu. To leto imamo pri nas hudo vročino, a v prostorih, kjer so naši bolniki, so nameščeni moderni zračni hladilniki. Sicer bodo pa šli kmalu domov na počitnice za 14 dni, sestre Pa na duhovne vaje ali na obisk k domačim ali za nekaj dni v planine.“ FORMOZA Od misijonarja Andreja Majcena SDB smo prejeli pismo z dne 3. VI. Med drugim pove tudi sledeče: „Kot veste, mi je vlada, ki je zelo protikomunistična, dala na moj jugoslovanski potni list pravico do šestmesečnega bivanja na Formozi, ki jo Pa podaljšuje za nadalnjih šest mesecev. Tako ostanem zaenkrat kar tu, kjer sem se spet privadil kitajščini, ki sem jo včasih govoril v Yonnanu. Med tem sem bil mesec dni nado-mestovalec rektorja Deškega mesteca v centralnem Taivvanu, kjer sem na-domestoval ameriškega maryknolca. Pošiljam Vam sliko, na kateri sem v družbi z nekaterimi teh meščanov; ti sc gojenci ljudske šole in imajo vsi rumene čepice, škoda, da nimam fotografije večjih iz srednje šole, ki nosijo modre čepice in imajo vsak svojo številko, pa ime na srajci ali majci, čisto po vojaško. Maryknolec Mc Cabe, ki sem ga nadomestoval, bi rad salezijancem prepustil vodstvo tega Deškega mesta. A jaz imam že svoja leta. .. Vesel sem bil, ko mi je pisal moj bivši novinec, sedaj provincial v Vietnamu. Pravi, da bodo (pod komunisti) slovesno praznovali moj prvi prihod v Vietnam in s tem začetek salezijancev v tisti deželi. Pravi, da se bodo lepo spominjali tudi vseh dobrotnikov, ki so nam v teh 25 letih pomagali; med temi ste tudi Vi okrog ,Ka- toliških misijonov*! Mi misijonarji smo sicer morali iz Vietnama, a kar smo pustili za seboj, je ostalo in se bc razvijalo po potrebah časa. Slovesnosti bodo okrog 3. oktobra, saj sem prišel v Vietnam 3. oktobra 1952. Midva s sobratom Massimincm sva tu v Orientu, on v Hong Kongu, jaz na Formczi, in naš vrhovni predstojnik nam je naročil, naj se za sobrate v Vietnamu še zanimava. Doslej imamo še kar dobre vesti od tam; le eden od sobratov je v ječi, a v zelo trdi, tudi skušava pomagati z denarjem, ki nama ga pošljejo dobrotniki, ker je treba stati ob strani tamkajšnjim župnijam, ki se nahajajo v približno istem položaju, kakor so b'le po vojni in so še v Jugoslaviji. Zlasti je treba podpreti tudi naše bogoslovce in semenišča, pa novicijate, kateri so bolj polni ket preje, in pomagati našim 60 aspirantom, ki obiskujejo državne šole, pri nas pa študirajo vcicuk in filozofijo. Naši morajo poleg študija tudi veliko časa posvetiti delu na poljih, pri kopanju kanalov, zlasti no novih postojankah, da si tako morejo podobno kot sv. Pavel služiti vsakdanji kruh. Ko se je oni gospod mariknolec, Mc Gäbe vrnil, sem hotel obiskati m:si-jonarko Miklavčičevo, pa sestro Brilej in s. Langerhclz, a je tiste dni prevrč deževalo in mi ni kazalo z mojo zatečene nogo v takem vremenu hoditi po nepoznanih krajih. Gospod misijonar Rebol me je pa sam obiskal s svojim avtomobilčkom. Z dr. Janežem si pa redno dopisujeva. Te dni je praznoval 40-letnico svoje zdravniške prakse, ki je bila povečini posvečena misijcnsko-socialnemu delu. Tudi misijonar Pavlin bo prišel lccncem junija k nam na svojo srebrno mašo, ki bi jo rad po slovensko zapel med Slovenci, a bo pač težke vse naš istočasno skupaj dobiti, posebno bo težko dr. Janeža ujeti, ker je vedno prezapo-sljen, čeprav bi mu bil kak oddih dobrodošel, saj ga je nujno potreben!“ Kakor nam pove razglednica, ki so nam jc poslali s Formoze, je misijonar Majcen le obiskal s. Miklavčičevo cnkiat kasneje, pa tudi dr. Janeža. Razglednica je z drugega julija in sc vsi trije na njej podpisani, čeprav niso bili istočasno skupaj, ampak je oba Majcen obiskal in jima dal v podpis in pripis razglednico. No, s. MIKLAVČIČEVA nam je pisala sama že preje in tudi kasneje; iz njenih pisem povzemamo sledeče: V prvem pismu z dne 14. aprila se med drugim spominja 40-letnice svojega misijonskega življenja in pravi: „40 let je pravkar minulo, polna so lepih spominov, pa tudi težkih dni z žrtvami. Pred 40 leti je bilo v samostanskem življenju bolj trdo in pokorščina stroga. Vse smo prenesli iz ljubezni do Boga, čeprav včasih ne brez solz. To je pač človek, ki le počasi laste v svetnika. O, kako se je vse spremenile od tedaj. Hvala Bogu ra te spremembe in hvala Bogu tudi za tisti čas, ko teh sprememb ni bilo. . .“ čez mesec dni nam poroča, da je spet poslala paketič z raznimi predmeti za misijonsko tombolo v Buenos Airesu, in se zahvaljuje za poslani ji jubilejni dar. Potem pa pravi: „Misijonar mora biti kot „razdeljen kruh“, katerega vsi lahko jedo, tako j<> rekel nek sveti misijonar. Vedno biti drugim na razpolago! Če pomislim na moj apostolat med jetnicami, si res želim dolgo življenje, da bi ga čim dalje mogla opravljati. Sedaj sem začela med njimi nekaj novega z Oče-našem. Veliko je jetnic in vsaka zelo potrebuje torbico iz blaga za nujne stvari. Ker ne vem, kako naj bi vsem ustregla, ker tega nimam toliko naenkrat, sem rekla: Katera bo znala S. Anica Miklavčič s prvoobhajanci; fantič v sredi hodi v prvi razred ljudske šole; v ozadju je gospod misijonar, njih župnik. na pamet moliti Očenaš, bo dob:la torbico. Včeraj so mo žc tri čakale pri vratih in mi povedale Očrnaš. . V tretjem pismu poroča o obisku misijonarja Majcena; pismo je z dne 5. VII. tega leta: „Danes Vam povem veselo novico. Gospcd Majcen je prišel v Chungli me obiskat, preden grem v Hong Kong na duhovne vaje. To je bilo veselo srečanje! Našo cerkev smo s pomočjo slovenskih dobrotnikov lepo popravili. Zdaj bi radi samo še postavili na vrh lep, ponoči razsvetljen križ, kakor ga imajo druge cerkve. Morda borne tudi to zmogli s pomočjo dobrotnikov!“ Tudi od salezijanca STANKOTA PAVLINA, ki deluje v Hong Kongu in je letos slavil svoj srebrnomašni jubilej, smo prejeli več pošte zadnje eav:e. Iz njegovih štirih nisem povzamemo tc.le vsem zanimive pod ohne eti: „Vaša pisma o najinih začetnih odre sih me spominjajo na to, kako sem se imel na Japonskem, ko še n’scm bil duhovnik. Prav tista leta sem bil postavljen za šefa v noši novi tiskarni, v kateri sem bil jaz prvi „belec“. Drugi, večinoma zunanji delavci, so bili vsi Japonci in sem «e z njimi mogel pomeniti samo s kretnjami, kajti takratno osebje ni znalo drugega jezika kot japonščino. To je bilo kar hude! Vendar, počasi sem se naučil nekaj izrazov v japonščini, in tako naprej zmeraj več in več in bolj točno, tako da som do konca leta že razumel vse, kar je bilo v zvezi s tiskarstvom. Naslednje leto, 193C pa sta prišla iz Evrope dva salezijanska brata pomočnika, eden Madžar, drugi Čeh, pa sta ona dva prevzela vodstvo tiskarne, dočim sem bil jaz nastavljen v isti obrtni šoli za ekonoma. Na tem mestu sem ostal, dokler me niso poslali v Južno Japonsko na našo faro v Miyazaki in potem v Tano. Ko je začela vcjna, so mi predstojniki dovolili, da postanem duhovnik, in sem sredi vojne vihre, pod bombnim ognjem dospel do Šanghaja in začel tam študije za duhovniški poklic. Zanimalo Vas bo tudi to: Ko sem na koncu mojega novicijata septembra 1935 prosil za misijone, sem napisal: Prosim predstojnike, da me pošljejo na kakršen koli otok ali misijon razen na Kitajsko. Čudno, kajne, prav kamor si nisem želel, me je Previdnost božja potisnila, in na Kitajskem sem ostal in sem še dandanes. Nad menoj se je uresničil pregovor: človek obrača, Bog pa obrne. . . Po končanem modroslovju, prav ko se je končala vojna, sem šel za asistenta in profesorja v Kunming. Tam je bil tedaj za ravnatelja naš g. Majcen. Odletel sem s prvim ameriškim letalom, brezplačno, in v zavod g. Majcena sem prišel pozno zvečer. Nobeden me ni pričakoval, pa je bilo veselje še večje. Z g. Majcenom sem bil tri leta in v tem času sem obiskal tudi Čaotung, misijonarja Kereca in slovenske sestre; imel sem lepe počitnice pri njih. Ko sem zaključil to triletno dobo naše prakse, sem šel spet nazaj v Šanghaj v bogoslovje, a po prvem letu bogoslovja so prišli „prijatelji“ in vsi postulanti in prvo-letniki bogoslovja smo se morali umakniti v Hong Kong, kjer sem bil leta 1952, 29. junija, posvečen za duhovnika. Tako je bilo letos od tega ravno 25 let. Potem sem postal ,vsem vse1, prav do danes, ko Vam pišem to pismo.“ Tako nam je misijonar v gornjem podal v kratkem sliko svoje dosedanje misijonske poti. V naslednjem pismu pa poroča: „Danes sem prejel po telefonu žalostno vest, da je duhovnik Yau Bo-sco, naš bivši gojenec iz Kunminga in potem salezijanec, ki so ga vzdrževali slovenski dobrotniki iz ZDA, na tukajšnji obali izgubil življenje, ko se je šel kopat s semeniščniki. Pokojni je prišel v našo šolo v Kunmingu že kot odrasel fant tedaj, ko je bil g. Majcen ravnatelj in jaz asistent. Modroslovje je študiral v Hong Kongu, bogoslovje pa v Italiji. Po mašniškem posvečenju je deloval z g. Majcenom v Vietnamu, potem pa je bil premeščen na Formozo. Tam je izstopil iz naše kongregacije in je deloval nekaj let kot škofijski duhovnik. škof Stanislav Loukung ga je poslal v Rim, kjer je doktoriral iz filozofije. Letos je bil profesor v hongkonškem velikem semenišču. Jaz sem ga pogosto srečaval, kajti semenišče je prav blizu naše tehnične šole. Truplo pokojnika so rešili in ga bodo jutri ali pojutrišnjem pokopali. Prosim, molite za dušo rajnega duhovnika. Čeprav ni bil več salezijanec, je bil z nami vedno vljuden in hvaležen za vse, kar smo bili storili zanj.“ Tretje misijonarjevo pismo je z dne 13. junija tega- leta. Tole nam pove: „Naše šolsko leto gre h koncu. Končali bomo csmega julija, nakar bodo osebne spremembe. Jaz verjetno ne bom premeščen. 21. tega meseca bomo imeli slovesnost mašniškega posvečenja treh salezijancev v hongkonški stolnici, četrti, ki ni salezijanec, je pa bivši salezijanec. Trije so Kitajci, eden je Italijan. Vsi so bili moji gojenci. Naš edini novinec bo naredil zaobljube 15. avgusta. Drugo leto bo v tem zavodu nekak postulantat za tiste kandidate, Iz salezijanske tehnične šoJe, kjer deluje Stanko Pavlin SDB. Pevski zbor starejših gojencev nastopa. ki so že odrasli in profesorji, pa žele vstopiti v našo družbo. Molite za te naše bodoče duhovnike, kajti sedaj je misijonsko delo skoraj povsem odvisno od domačinov. Te dni so prišla nova imenovanja za rektorje treh tukajšnjih naših zavodovvsi trije so Kitajci. Torej gremo s koncilom in s Cerkvijo, ki hoče, da pustimo volan domačinom. Nam pa ostane, da veliko molimo in sodelujemo.“ Pismo z dne Iti. VII. je pa že s Formoze, kamor se je namenil za srebrnomašniški jubilej. G. Stanko Pavlin nam o tem takole poroča: „Zdaj, ko Vam pišem to pismo, sem gost pri kamilijancih in dr. Janežu. Obiskal bom tudi g. Majcena in sestre. Z Anico Miklavčič sva kramljala v Hong Kongu 12. tega meseca; ona bo tamkaj začela svoje duhovne vaje, a bo spet na Formozi 23. julija in ta dan jo mislim obiskati. Pot iz Hong Konga do Taipeja je bila krasna. Naša salezijanska župnija je 10 minut od letališča in so-bratje so me lepo sprejeli. Eden od klerikov, ki študira kitajsko literaturo, me je spremljal po najlepših in najznamenitejših templjih Bude in Konfuceja. Tu se človek počuti čisto tako kot na Kitajskem, vsi govorijo mandarinščino. Naši sobratje pa znajo tudi kantonski dialekt. Jaz sem se spominjal nekaj mandarinščine iz časov, ko sem bil v Kunmingu.“ Tako srebrnomašnik Stanko Pavlin Njegovemu pismu je dr. JANEŽ natipkal sledeče: „Za nekaj dni je g. Pavlin pri meni in stanuje v za Vas pripravljeni sobi. Nazadnje sem ga videl pred 25 leti v Hong Kongu. V Lotung je prišel Iti. julija, in prav ta dan pred 25 leti sem naredil na tem otoku prvo operacijo; na dan 25-letnice te prve operacije ob prihodu g. Pavlina pa sem imel 15 operacij - pač lepo praznovanje. G. Pavlin odlično zgleda in je vedno enako veselo narave. Tudi g. Majcen je bil pred kratkim na cbisku in bo menda koncem meseca zopet prišel, kajti kamilijanci ga vabijo na p: aznovanje 25-letnice svojega misi-jcnarjenja na otoku. Tudi g. Majcen zelo dobro in mlad zgleda.“ SIAM Meseca maja sem nam je pisala sestra FRANČIŠKA NOVAK OSU pismo, iz katerega povzemamo za naše bralce tele vesti: „Tu v Chiengmaju se katoliški misijon močno spreminja. Preteklo nedeljo so sprejeli novega župnika Vi-rocha, ki je prišel sem iz južne škofije Ratburi, in se poslovili od tako dragega župnika, pel Slovenca Mirka Tružnjaka (po italijansko se piše Trusgnach-a), ki je bil tu dobrih šest let. Prišel je, ko je bila zmeda na fari radi nekega nesramnega obrekovanja. S svojo gorečnostjo, dobrosrčnostjo in razumnostjo je znal raz-sežno škofijsko faro izredno dobro voditi. Novi župnik je prišel semkaj na prošnjo tukajšnjega škofa, ne brez svoje in svojih župljanov žrtve tam na jugu. IZ božjo pomočjo bo lahko lepo delal, zlasti ker se je vrnil edini tukajnji mladi tajski duhovnik, ki je bil nekaj mesecev župnik na oddaljeni fari. Tega imajo mladi silno radi in je zelo socialno razgledan. Red ima krožke z mladino, ki jo uvaja v pereča socialna vprašanja dežele: nazadnjaški in skoro beraški položaj mnogih rižnih kmetovalcev po deželi, zaostalost gorskih plemen, ki so rase zase in so le slabo vklju- čene v državnost dežele, pa še problem slumov (mizernih naselij), ki riso le v Bangkoku, ampak tudi tu v Chiengmaju. Ti problemi so kot veda na mlin rdečim agitatorjem. Župnik Mirko je odšel nazaj med svoje gorjance, pri katerih je pred p Ihcdom k nam preživel že 15 let svojega duhovniškega življenja. Naj Beg blagoslavlja njegovo in vseh misijonarjev delo, enih po gorah v najbolj primitivnih razmerah, kjer je žetev obilna, kakor onih po mestih in trgih, kjer je sicer življenje zložnej-še, a je apostolskih sadov, vsaj vidnih, mnogo manj. V začetku junija se bo začelo novo šolsko leto v naši šoli s skoro 1.200 učenkami in nad 40 učiteljicami, med katerimi jih je komaj nekaj več kot deset katoličank. Ena od teh katoliških učiteljic bo na binkoštno nedeljo pri nas vstopila. Žal spet ne bomo mogli vzeti v šolo vseh, ki pridejo prosit. A smo tako maloštevilne, saj netajke se staramo in novih od nikoder ni; naše mlade tajske sestre so dobre, a bolj za katehetsko ali ročno delo, manj za šolsko. 46 sester nas je zdaj v provinci in polovica je Tajk. Naše, tudi moje najlepše in najvažnejše delo je kateheza, zlasti v sodelovanju na misijonski fari, a šola ostane važna tako za evangelizacijo kot za takozvano pred-evangelizacijo, vzgojo po krščanskih načelih, kar je eno izmed najuspešnejših sredstev v obrambi pred rdečim viharjem, ki nam preti.“ INDIJA Iz Nana Kantharije se nam je oglasila Kristusova sestra MARIJA SREŠ sredi junija: „Ne morem Vam izpolniti želje in napisati nekaj več o naši veliki noči. V takile krsti in tako okrašeni nosijo pogrebci mrliča v pogrebnem sprevodu na Koreji. Tamkaj je žalna barva bela. Kolikor sem mogla jaz spoznati, je naši ljudje še ne doumejo prav. Še preveč je v njih „skrivnosti teme“, mitov vere, ki so jo prejeli od očetov. Njihova religioznost je precej obarvana s hinduizmom, tako pojem o re-inkarnaciji meša pojem o Vstajenju. V tem vzdušju se je tudi praznovala Velika noč. Bilo je bolj kot video, da jim ne pomeni dosti. Meni je ostala v grenkem spominu posebno velikonočna vigilija na Veliko soboto. No, obredi so bili na prostem, na jezuitskem dvorišču. Bilo nas je precej zbranih in veter je med procesijo ugasnil vse sveče. Potem smo se posedli in večina ljudi je pozaspala in spala vse do konca maše... Pozneje smo se med seboj pogovarjali in ugotovili, da bi bilo bolje izbrati kaka našim ljudem bolj sprejemljiva berila, in znova in znova bi morali raz- lagati smisel vsake podrobnosti obredja, ali pa ves obred predelati v igro ali pesem... Za Božič smo pripraviti kar triurni program, v katerem je bil zajet in ponavljan ves smisel Božiča, in prav nobeden od tistih 300, ki smo bili skupaj zbrani (prišli so vsi, kristjani in nekristjani), ni niti zaspal, še manj odšel pred koncem. Meni se zdi, da naši ljudje lažje razumejo božično skrivnost, ker verujejo v rojstvo Krišne. Po daljšem času smo dobili nekaj kapljic dežja. Kako lepo je dihati sveži zrak. Vesela sem dežja tudi zato, ker sem od ljubljanskih bogoslovcev prejela nekaj semenja in bi že rada solato in rože sadila. Vse je tako suho in prazno in ni niti enega vitamina za pod zob. Človek pa se kljub dobri volji zavretega riža preobje. Zemlja je pusta in kamnita.“ URBANIANA Došle so nam tri številke tega lista, ki ga mesečno izdaja papeška misijonska univerza v Rimu, kratko imenovana Urbaniana (po ustanovitelju papežu Urbanu VIII), in sicer pod odgovornim uredništvom našega rojaka mons. Maksimilijana Jezernika. Značilnost letošnjih številk je, da vsaka prinaša na čelni strani kako veliko fotografijo iz življenja te univerze v zadnjem času.. Tako prinaša številka za november in december zračno sliko vatikanske države in ob njej ležečega poslopja te papeške misijonske univerze; januarska številka nam predoči paoeža Janeza XXIII. in predstavnika univerze v avdijenci, februarska pa pogled na veliko dvorano univerze ob nekem zborovanju. Ta zunanje povdarjena oblika lista je v proslavo 350-letnice univerze, ki se je ustanovila 1. 1627. Glavni članki so v teh številkah sledeči: Uvedba knjige v treh debelih zvezkih z vsemi predavanji mednarodnega znanstvenega misijonskega kongresa. ki se je vršil nred dvema letoma; Pregled delovanja univerze Urba-niane v letu 1976; Obnovitev Zavoda za študij ateizma. O tem slednjem so v februarski številki, ki je obsežnejša, objavljene razprave prefekta Propagande kardinala Angela Rossija, kardinala Franca Königa in direktorja Instituta prof. Baptista Mondinija. Kot vedno, ima vsaka številka tega univerzitetnega glasila veliko različnih vesti o pestrem življenju in delovanju misijonske univerze. KOROŠKI MISIJONSKI LIST Prejeli smo tudi majsko številko tega glasila misijonskega dela na Koroškem, ki ga izdaja kot prilogo „Nedelje“ Dušnopastirski urad krške škofije v uredništvu Jožeta Kopeiniga. Na prvi strani prinaša 10 fotografij bogoslovcev iz škofije Varanasi v Indiji, katerih vzdrževanje so zadnje čase prevzeli koroški rojaki. Namesto uvodnika prinaša list veliko fotografijo matere Terezije z njenimi mislimi o bistvu misijonskega dela, ki je ljubezen. Pavel Bernik, indijski misijonar, poroča, kako je zastopal koroške dobrotnike pri novi maši dveh indijskih vzdrževaneev. Pod naslovom „Uganda doživlja politično krizo in hkrati verski procvit“ je objavljenih več pisem tamkajšnjih bogoslovcev rojakom na Koroškem. Objavljena so pisma zambijskih bogoslovcev, ki jih vzdržujejo koroške župnije. In še marsikaj v tem smislu. K članku o Cerkvi na Filipinih v prizadevanju za pravičnost pripominjamo samo, da prav za prav ne spada v misijonski list, ker Filipini niso več misi- jonska dežela, saj sam članek v začetku povdarja, da je v deželi 84 % prebivalcev katoliške vere. Se pravi, da je Cerkev tam že toliko zasidrana, da je nehala biti misijonsko področje. RADOSNA VIJEST iz Jugoslavije V zadnjem času smo prejeli tri številke tega obsežnega, dvobarvno tiskanega edinega misijonskega lista, ki izhaja v državnih mejah Jugoslavije in ga izdaja škofijska misijonska centrala v Sarajevu. Da naši bralci dobe vsaj nekaj pojma o vsebini tega lista, navajamo pri vsaki številki samo naslove glavnih sestavkov, pripominjajoč, da številke 3. letošnjega leta nismo prejeli. Številka 2: Cerkev v Zambiji kliče na pomoč. — Manj delamo, več kritiziramo. -Papeške misijonske družbe in krščanska duhovnost (izhaja v nadaljevanjih). - Misijonsko delo v desetih točkah. — Brat Benko je zaključil svoje delo (sporočilo o sm*'ti in pogrebu bivšega indijskega in nazadnje zambijskega jezuitskega misijonarja br. Benka Fostača, ki je prišel v domovino, da v njej najde zdravje, pa je na operaciji umrl). — Spoznajmo Jezusovega brata Karla (o misijonarju Karlu de Faucoldu). — Zelo zanimive popisovanje obiska hrvaškega nadškofa v afriški Tanzaniji se nadaljuje pod naslovom Prvi hrvaški nadškof na afriških tleh. V tej številki se opisuje pot v Makam-bako, kjer deluje tudi slovenski misijonar italijanske državnosti Emil Čuk. — Slovenec mons. Lojze Turk obiavlja (kainada v srbohrvaščini) spominski članek o nadškofu Smiljanu Čekadu. — Nadaljuje se življenjepis še živečega znamenitega nemškega misijonarja o. Gereona, ki je tudi nam znan iz naše objave njegovega delovanja na Japonskem. — Razne drobne vesti in pisma misijonarjev izpolnjujejo bogate strani te številke. Številka 4: Misijonsko delo na Poljskem; ta članek opozarja, da so Poljaki samo v enem letu poslali v misijone 90 moči. — Slavje Masaja. — Nadaljevanje članka o Papeških misijonskih družbah. Tudi nadaljevanje potopisa hrvaškega škofa po centralni Afriki. — Doživljaji sestre Silvine. — Nadaljevanje življenjepisa o. Gereona. — Beli očetje v Afriki. — Mnogo pisem misijonarjev. Nove knjige. — In drugo. Številka 5: Poziv zambijskega škofa s prošnjo za nove misijonarje. — Poročilo o seji misijonskega sveta jugoslovanskih škofij (na katerem je sodeloval z referatom zastopnik slovenskih škofij msgr. Vilko Fajdiga). Nadaljevanje članka o papeških misijonskih družbah in duhovnosti. — Iz intervjuja z misijonarko Anko Luketič: Misijoni so radikalnost. — Fotografska reportaža posvečenja novega domačega zambijskega škofa Abdona Potanija, kateremu je prisostvoval sam predsednik zambijske vlade. — Nadaljevanje potopisa o obisku nadškofa Franica po srednji Afriki. — Objavljen je obsežen članek slovenskega duhovnika v diaspori Branka Dolčiča: Smo li speča Cerkev? — Nadaljevanje spisa o o. Gereonu. — Prevod iz nemškega: Ukradli ste mi srce. — Zavetnica misijonov sv. Terezija Deteta Jezusa. — Daiovi, pisma misijonarjev, in drugo. S. AMANDA POTOČNIK Z MADAGASKARJA - V DOMOVINI Najprej smo prejeli vest o njenem odhodu v domovino od naše pover-jenice v Parizu, s. Cecilije Prebil. Takole nam piše dne 10. julija: „Sestra Amanda si počasi nabira moči po precej težki operaciji. Tisti, ki se pohujšujejo nad misijonarji, ker pridejo v stari kraj nabirat moči in pogosto na resno zdravljenje, naj gredo sami poskusit v gotove misijone in videli bodo, v kakšnih razmerah večina od misijonarjev živi. Jaz jih občudujem in sem vesela, da se v teh časih še dobe požrtvovalni in goreči gospodje in sestre, kakor tudi laiki, ki imajo še smisel, delati in se žrtvovati za druge, med tem ko je svet na splošno tako poln egoizma. Namesto da bi misijonarje kritizirali, jim rale pomagajmo z molitvijo in tudi materialno. To bo koristilo njim samim in misijonarjem. — Te dni je prišel na oddih tudi okost.niak Pater Evgen Ketiš OEM iz Toga. Zadnji čas je bil, da se gre malo odpočit in da seveda nabere tudi kaj sredstev za svoj misijon in njegove potrebe.“ S. Amanda se nam je tudi sama oglasila, in sicer iz Beograda dne 28. VII. Takole popisuje svoje življenje in zdravljenje v domovini: „Zdaj sem doma na oddihu in zdravljenju že od 4. maja. Naprej sem obiskala moje domače, potem sem šla v Beograd na duhovne vaje. Nato sem se prepustila zdravnikom, ki so mi po pregledu svetovali operacijo radi / žolčnih kamnov, ki jih že dve leti čutim. Tako sem bila res operirana 20. VI.; osvobodili so me množice večjih in manjših kamenčkov, po enem tednu pa so me odpustili iz bolnice. Rana se mi je hitro zacelila in se sedaj že kar dobro počutim. Pretekli teden sem hodila še k zobozdravniku. Zdaj sem že teden dni nri naših sestrah na Čukarici nad Beogradom, kjer hodim z mlajšimi sestrami veliko na zrak. Prihodnji teden mislim iti še za teden dni v Skopje, potem pa nazaj v Slovenijo, kjer mislim obiskati razne sestre in znance, nato pa še enkrat k domačim. Okrog 16. septembra se nameravam spet vrniti v Pariz, kjer imamo materno hišo in kjer me bo čakal avion, da me 23. septembra odpelje nazaj na Madagaskar. Čeprav mi čas v domovini dosti hitro mineva, mi zelo pogostoma uhajajo m'»li med mrle drage ubožce. Tako mislim na primer na nekega ubogega gobavca, ki je onemogel pod težo bolezni, ali na tistega slepca, ki napravi po 30 km poti ob svoji palici peš, da pride iskat potrebnega za petero svojih otrok, od katerih sta najmlajša stara pol leta in sta dvojčka. In še na mater z desetimi malimi otroki mislim, katerih oče je paraliziran. In na ono starko, ki v razdrti kolibi sameva. . . In še in še bi Vam lahko naštevala težke primero. 1