Naši dopisi. Z Dolenjskeijra. Napredek se vidi dandanes skoraj povsod. Mnogo bvalevrednega in koristnega se človek uči in nauči, kar mu je v življenji jako v prid. Socijalno vprašanje se rešuje na vse raogoče načine. Tudi učiteljev nalog je pospeševati — seveda kolikor možno — blagostanje ljudstva in to dandanes posebno s poukom v sadjarstvu, v rokotvornih delih itd. Vsakemu učitelju pa ni inogoče si teh koristnih znanostij prisvojiti, to pa sosebno onih ne, katerih poučnih tečajev nimamo v naši Kranjski. Hvaležno se oziraino na učiteljski tečaj o kmetijskem pouku, za kojega vis deželni odbor vsaku leto mnogo žrtvuje. Želitno le od tega mnogo dubrega sadu. Jako hvaležni moramo tudi biti deželnemu odboru in kranjski hranilnici, da sta dala mnogiin učitel.jem podpore za to, da so obiskali ueiteljski tečaj za rokotvorna dela na Dunaji. A vender je podpora za življenje v tacih mestih premajhna. Tedaj ne samo prosti čas (vel. počitnice), temveč tudi mnogo denarja žrtvuje, učitelj, kateri se hoče udeležiti tega tečaja. Kolikim pa je to mogoče? Zato nii roji vedno misel po glavi: Ali bi se ne moglo to tudi v naši domacMji, namreč v Ljubljani zgoditi? Kaj, ko bi tam imeli tudi učiteljski tečaj deškib rokotvornih del in posebno še pleten.ia jerbasov, košev itd., kar je jako velike vrednosti in koristi. Na ta način bi denar ostal v domačiji, potrosilo bi se ga več kot polovico manj; pouk bi bil v materinem jeziku, itd. Kolika pridobitev za deželo in učitelje! Boš pa znabiti stavil vprašanje: Kdo pa bo poučeval? Na to je lahko odgovoriti, ker je mnogo izvežbanih gg. tovarišev, katerim je rokotvorni pouk labka reč, le požrtvovalnosti je treba. Mislim, da bi bilo to pač pomisleka vredno. Gotovo bode učiteljstvo jako hvaležno, ako se ta želja uresniči. Lansko leto se je otvoril imenovani učiieljski tečaj v Giadci in na isli način 1 >i ga bilo lahko oživeli v Ljubijani. Eminentne važnosti je za na?o deželo pletenje jerbasov, košov, canj, peharjev itd., ker se ti izdelki mnogo rabijo; pii tem poukn se rabi jako tnalo orodja. Ali bi ne bilo dobro. da bi se v učiteljskih tečajib tudi o tem poučevalo'? Gotovo je sto večje veljave. kakor pa modeliranje ali obrazovanje, katero je z večine le za mesta, sosebno za mešeanske šole. Da bi se blagostanje s tem ninogo zboljšalo, ako bi se povsod poučevalo v teh rokotvornih delih, je gotovo. Potem bi marsikdo v zimskem času ne držal tako križein rok, kakor se sedaj dogaja. Lahko bi si vse pnhabljenn orndje in druge priprave sam zboljšal ali nove narudil ; izdeloval bi tudi ieči za prodaj itd. Mogoče, da pove o tem še kateri drugi svoje mnenje. Iz Žlrov. Dne 2(5. sveoana t. I. vzela nain je nemila sinrt nalega tovariša g. Frančiška Schtnidt-a. Pokojnik se je porodil dne 6. svečana 1849. 1. v LjubIjani. Šolal se je tudi v Ljubljani in ondi dovršil 3 gimnazijske razrede in preparandijo. Leta 1868. je bil dekretiran za podučitelja v Ribnici in leto pozneje kot tak v Seiniči. Potem se je podal na drugo polje in sicer k .dratnatičnemu diuštvu" ter tam kot igralec deloval skoraj 10 let. — Koncem 1. 1878. ,je zopet prestopil k učiteljstvu ter služboval kot začasni učitelj v Hotedršici, v Črnem Vrbu nad Idrijo in naposled v Žiieb, kjer je bil 1. 1887. nastavljen definitivnim učiteljem. Pokojnik je bil priljuden in prijazen družabnik, vesel in dovtipen človek. Umrli tovariš je že več let bolehal, zlasti zadnja tri leta; vender se je trudil v šoli, kolikor mu je bilo mogoče. Zapustil je vdovo in inajhnega, 1 V2 ltta starega sinka. Pogreba njegovega se je udeležila šolska mladina, žandarinerijska postaja, obilo Ijudstva in vkljub neugodneinu vremenu in slabi poti se nas je sešlo tudi 6 učitfljev in 2 ueiteljici, da ranjkeinu skažemo zadnjo čast ter ga spremimo k večneinu počitku. Pred šolskim poslopjcm in na pokopališči so mu zapeli tovariši učitelji v slovo žalostinke. Pri gomili pa tnu jo govoril nagrobnico g. Lenp. Punčub, nadučitelj iz Spodnje Idrije, kar nas je do solz ganilo. — Počivaj miino, dragi tovariš, po trudapolnetn delu; zemlja bodi ti lahka! Po pogrebu domenili smo se učitelji in njegovi prijatelji, da postavimo pokojnetnu tovarišu dostojen nagroben spomenik, tembolj, ker mu tega ne more postaviti zapuščena vdova in nihče njegovih sorodnikov. Tak spornenik bode pričal še potomcein o naši bratovski ljubezni inej seboj in o stanovski zavednosti in kolegijalnosti. B— i.