319
JOŽE JAVORŠEK, HVALNICA ZEMLJI
Nova knjiga, ki jo je napisal plodo-viti Jože Javoršek, je označena kot roman. Pod imenom za to zvrst literature si bralec navadno med drugim predstavlja pripoved o zgodah in nezgodah fiktivnega junaka, ne glede na
320
Marjan Dolgan
različne stilne načine, s katerimi so oblikovani; zato pričakuje, da bo nekaj podobnega veljalo tudi za Javor-škovo besedilo, ki se začenja s samo-govorom junaka — očitno pijanega, česar se tudi sam natančno zaveda, ko se obrača k svojemu sogovorniku — tovarišu, ki pa večinoma molči in hoče oditi s svojim psom domov — ter končati krokanje. Toda govorečega spravlja s tem v bes, ki se pomiri šele v meditiranju, v katerem se nepričakovano pokažejo alegorična namigovanja na nekatere dogodke iz preteklosti govorečega, ki so natančno datirani; s tem pa je bralec soočen s tem, da v pripovedi ne gre za fiktivnega junaka, ampak za pisatelja samega, za avtobiografsko izpoved Jožeta Javorška, in bralčeve iluzije, da bo imel opravka s »čisto« literaturo, v kateri je pisatelj navzoč samo posredno, je nenadoma konec.
Česa se avtor izpoveduje? Najprej trenutnega občutja nemoči in življenjske stiske, ki ga je menda privedla do tega, da se predaja alkoholu; želje po komuniciranju z ljudmi; svoje navezanosti na Barje, ki je po njegovem pokrajinska posebnost, spominjajoča ga na njegovo stanje pred rojstvom »na ... nezavednost... pred zgodovino. Na predrojstvo« (str. 17). V izpoved vpleta — poleg več drobnih tez in mnenj — tudi opise tragikomičnih doživljajev iz NOB.
Drugo prizorišče njegovega izpovedovanja je soba neke ženske, ki jo on imenuje Putifarka, ker so bile njene želje na moč podobne tistim, ki jih je imela svetopisemska oseba; le-ta ga je staknila v gostilni in ga odpeljala k sebi domov, kar izve bralec šele iz pisateljevih prepričevanj, naj mu ženska vrne obleko, da bo lahko odšel, poleg tega pa še za pisateljeve spomine na komične dogodke iz njegovega otroštva ob smrti sorodnikov in spomine na očeta, ki je kot mrliški oglednik ugotavljal smrt ljudi z dolgo iglo. Po toliko letih, ki ločijo pisatelja od
preteklosti, ko ga misel na smrt ni niti najmanj vznemirjala, ga sedaj podobne misli o lastni končnosti pretresajo; želi si ostati na zemlji, zato s pomočjo namišljene navzočnosti onstranskih sil še bolj poudarja privrženost svojemu planetu.
Nekonformizen in njegovo pojmovanje oblasti kot nasilja pride de veljave v pogovoru z nekim nedoločno opisanim uslužbencem oblasti, hkrati pa še njegova ljubezen do rojstnega kraja, čeprav mu ta ni(bil) naklonjen.
V domači hiši, v kateri se sreča s starko, ki si jo bralec lahko simbolno razlaga, se zave svojega staranja in minljivosti sploh, ki da ga spremljata že dalj časa in ju ne more premagati. Obiskovanje gledališča in baletnih predstav ga ne more več zadovoljiti, celo potovanja so izgubila svojo privlačnost, čeprav so ga nekoč navduševala, saj se je na njih srečeval s pomembnimi tvorci umetnosti; tu omenja avtor samo Living Theater in Ar-tauda. Zanimivi so ustvarjalni načrti, ki nam jih Javoršek razkriva: napisal bi rad knjige o Trubarju, Prešernu, Vidmarju in Kocbeku ter posnel film o Groharju. Nato se spet vrača v preteklost, med spomine na mater, brata in njegovo smrt, najdalj pa se ukvarja z analiziranjem svojih odnosov do dveh pesnikov, ki si ju lasti slovenska politična emigracija, do Balantiča in Hribovska; v zvezi z njima pa še do dveh prijateljev, ki sta tudi tragično preminula med vojno.
Zadnje prizorišče je njegov dom, kjer nadaljuje svoje premišljevanje. Pred njim se pojavijo podobe njegove lastne osebnosti iz različnih obdobij njegovega življenja. Vzrok svoje sedanje življenjske stiske vidi v svoji ne-zasluženi zaporni kazni, ki da je bila »brez vsakršnega pravega smisla in vzroka« (136), ko mu je bilo preprečeno, da bi bil eden izmed tistih ljudi, ki »bogatijo svojo osebnost v naravnem združenju z drugimi ljudmi.« (137).
321
Jože Javoršek, Hvalnica zemlji
Pisateljevo razmišljanje se spremeni v samogovor ob novorojenem sinu Gu-ruju o tem, kakšna usoda se njemu obeta. Ne more ga pospremiti v življenje tako, da bi mu dal svoje lastne izkušnje, ker se zaveda, da mu ne bodo kdove kako pomagale, »zakaj vsak človek je sam in sam odkrije svoj moralni svet, sam ga obdeluje, sam se od njega redi in sam od njega živi ali pogine.« (142). To mnenje omejuje s trditvijo, da mu ni šlo »za posameznika kot del mreže ljudi, mreže, ki ji lahko rečeš razred, država ali narod«, temveč da ga »je zanimal samo človek v odnosu z drugim človekom, človek, pomnožen s človekom.« (142) Torej gre za pojmovanje, ki se poskuša izmakniti kakršnikoli obliki dogmatičnega individualizma in kolektivizma.
V trenutkih, ki jih preživlja s sinom, spet doseže občutek varnosti. Sinu zapušča kot »volila« v življenje: vero v veselje, človeško dobroto in v ljubezen; utemeljevanje le-teh končuje s hvalnico Zemlji, ki ga navdaja z veseljem nad mnogoterostjo zemeljskega presnavljanja.
Vsi ti sklopi dogodkov in dogajanja se med seboj prepletajo v pisateljevi meditaciji, ki se nikoli ne sprevrže v golo razumsko refleksijo, temveč si prizadeva, da ostaja v mejah esejističnega modrovanja z zastrtimi namigi na konkretne dogodke, poetičnimi orisi narave, vpletanjem groteskno-fantazij-skih prizorov; sama kompozicija spominja na pasijon in njegove postaje. Pisateljevo življenjsko pot je — sodeč po romanu — poenostavljeno rečeno — zaznamoval splet senzualizma in prisilne askeze, svetovljanstva in do-mačinstva v zgodovinskem času in prostoru, ki ni dopuščal velikih nihajev, kar je imelo tragične posledice.
Zaradi posebnosti romana, navedene v uvodu, ki je pravzaprav naravni podaljšek dosedanjih Javorškovih del, zlasti knjige Kako je mogoče, je njegovo branje avantura, odvisna od tega,
kdo ga bere. »Posvečeni bralec«, s tem mislim na tiste, ki spadajo v Ja-vorškovo generacijo in so sami doživeli zgodovinske prelome, bo pri branju prej začutil, kam meri pisatelj, kot mlajši bralec, ki mu ostane marsikaj prikrito, čeprav utegnejo tudi njega zabavati nekatere vrstice s svojo pikrost-jo in humorjem, nekatere pa ga utegnejo spraviti tudi v začudenje in premišljevanje.
Marjan Dolgan