štev. 44. V Ljubljani, v sredo 17. novembra 1915. Leto II. Vojna proti Srbiji: Poulični boj za Požarevac med Srbi in našimi četami. V listu so slike: Devin, Canal Grande v Trstu, Dolomiti s Seikofelom, Visoka Gaisl, naši vojaki v srbski vasi, pristan Balčik v južni Dobrudži i. t. d. V/. Q. Appleton : 41. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. Vzel sem pismo s tresočo roko in sem čital: „ Gospod doktor Edvard Williams, Št. Bartolomejska bolnišnica, London. Angleška." Srce mi je utripalo, kakor da me trese najhujša mrzlica, ko sem raztrgal ovitek in sem začel citati: Carson City, Nevada, 12. XI. 189... Velespoštovani gospod! Z ozirom na uslugo, ki ste mi jo že enkrat storili. Vas najprisrčneje prosim, da mi blagovolite izkazati novo dobroto. Ker ste me že enkrat rešili iz rok mojih sovražnikov, izročam sedaj poln zaupanja svojo hčer Vašim rokam. Zaupam Vam popolnoma in brezpogojno, ker spoznam moža-poštenjaka takoj na prvi pogled, bržčas zato, ker sem imel v svojem življenju opravka z ljudmi popolnoma druge vrste. Tudi sam sem po svoji naravi pošten človek, toda nesrečne okoliščine so me spravile tako daleč, da bi me bil vsakdo lahko smatral za zločinca najhujšega reda. Mojo mater je varal ter potem zapustil jako ugleden moški iz visokih krogov; zato sem vsesal sovraštvo do odličnih krogov že takorekoč z maternim mlekom. Zaraditega sem se priklopil že kot mladenič oni anarhistični smeri, ki je sovražila in obsodila na smrt vse vladarje. Ko sem bil pozneje dovolj star in sem mogel izprevideti, da se za grehe posameznikov ne more in ne sme obsojati vseh, nisem mogel več nazaj, moral sem — vsaj navidezno vztrajati v zvezi. Da sem se mogel v resnici odtegniti vsem zahtevam članov te zveze, sem šel v Ameriko, kjer sem bil dolgo časa varen pred njihovimi zalezovanji. Žal, v enem oziru vsaj mi je bila sreča mila. Njena zemska blagra so mi padla skoraj brez truda v naročje. Oženil sem se s plemenito ženo, ki mi je podarila milega otroka. Življenje mi je postalo drago, moji prejšnji predsodki so izginjali čimdalje bolj. O svojih starih tovariših dolgo časa nisem ničesar več slišal in sem se čutil zopet popolnoma svobodnega moža. Kar naenkrat so pa menda vsled nesrečnega slučaja zvedeli o mojem bivališču ter o mojem bogastvu. Opomnili so me na mojo staro prisego, da dam tri četrtine svojega premoženja za skupno stvar, sicer me zadene' smrtna kazen. Lahko mi je bilo obetati to, saj takrat se mi ni niti sanjalo, da mi podeli usoda kdaj toliko posvetnega blaga. Težkega srca sem se odločil, da jim dam veliko svoto denarja za namene, ki jih že dolgo časa nisem več odobraval. Saj sem vedel, da le na ta način odidem gotovi smrti in se odtegnem sumnji, da sem se jim izneveril. Upal sem, da se že kako umaknem poznejšemu njihovemu zalezovanju. Pozneje sem žalibog zvedel, da sem postal s svojo denarno žrtvijo sokrivec strašnega zločina, ki je razburjal in napolnjeval z grozo ves civilizirani svet. Grozno me je pekla vest, in sklenil sem, da ne dam niti vinarja več za tako strahovito početje. Toda ni trajalo dolgo, pa so prišli z novimi zahtevami; vztrajali so na tem, da popolnoma izpolnim svojo obljubo. Nato sem odpotoval v London, in pri tej priliki ste mi Vi, spoštovani gospod, rešili življenje. Po svojem povratku v Ameriko,sem bil samo še jetnik na svojem posestvu, in moja hiša mi je bila moja trdnjava. Oboroženi možje so jo stražili noč in dan. Boril sem se za svoje življenje. Do tedaj se vsaj za mojo hčerko niso prav nič zmenili. K nesreči pa je baš v onem kritičnem času umrla moja sestra v San Frančišku, pri kateri je živela Marcela, in tako se je morala Marcela vrniti k meni. In tedaj se mi je vzbudila misel, da bodo zasledovali sedaj pač tudi edino dedinjo mojega premoženja. V teh skrbeh sem se domislil neke zvijače. Poslal sem sla k nekemu baronu Eissenu, ki me je v Carson City ostro opazoval, z naročilom, da sem pripravljen pogajati se ž njim. On in veliko število drugih zvezinih članov je prišlo potem k meni, in izjavil sem, da izpolnim vse njihove zahteve. To je bilo davi. Premirje pa sem porabil v ta namen, da sem poslal Marcelo danes ponoči s tem pismom v Evropo. Njena prijateljica, gospodična Lucy Betonova, jo bode spremljala. Potovala bo po precej neznanem ovinku v London ter Vas takoj po svojem prihodu tjakaj poseti, da Vam izroči to pismo in hkratu tudi zavitek z desettisoč funti ame-rikanskih bankovcev. Popolnoma sem uver-jen, da je v Vašem in Vaše sestre varstvu povsem na varnem. Naj se ne kaže dosti v javnosti, ker bi jo mogel kdo izmed družbe spoznati. Denar Vam dajem na poljubno razpolago. Naložite ga v kaki banki na svoje ime, jemljite ga za Marce-line izdatke ter ne štedite sredstev, da onemogočite nameravano novo zaroto. Jaz sam pa pomnožim število svojih stražarjev; izdajstva se ne bojim nikakega Na svoji trdnjavi ostanem tako dolgo, da bom mogel potovati brez nevarnosti k Vam in svoji hčeri. Spoznali bodo kmalu, da sem jih speljal na led in da ne dobe obe-tanega denarja. In potem prepuščam Vam, da me osvobodite iz neznosnega položafa, da omogočite meni in moji hčeri nadalnje življenje, a da si zaslužite tudi zahvalo S primorskega bojišča: Devin blizu Tržiča z gradom in z razvalinami starega gradu. Talijani so te razvaline čisto razsuli. Pogled na Canal Grande in cerkev sv. Antona v Trstu. stran 2. TEDENSKE SLIKE. 44. štev. vsega človeštva s tem, da zabranite grozni atentat, katerega načrt je že natančno izdelan." Nadzorniku Bealeju so se jezili lasje, ko sem dospel v čitanju pisma do tega mesta. (Dalje prihodnjič.) Nemška sodba o srbski vojski. Posebni vojni poročevalec madjarskih dnevnikov „Vilag" in Neues Pester Journal" poroča o srbskem bojišču in srbski vojski sledeče: „Skozi Zemun so vedli srbske vojne ujetnike. Na licih in v mrklih očeh se jim izražajo mračna čuvstva. S tem, da so jim iztrgali iz rok orožje, zanje še ni konca vojne, ker iz oči se jim vidi, da trpe peklenske muke. Ničesar ne prosijo, nič ne tožijo, niso radovedni, niti jubeznivi; pogled jim je uprt v tla, molče stopajo med svojimi stražarji, poglede zvedavega občinstva pa prenašajo s toliko ravnodušnostjo in kljubovalnostjo, kakor da gredo na Kal-varijo za svojo čast. Velika je njihova trma in sila. Za Rusa je ujetništvo odrešenje, Talijan se ujetništva nekako koketno in ponižujoče celo veseli; res, da je dolgočasno, a nihče bi ga ne zamenjal z nevarnostmi strelskega jarka. Srbi pa občutijo ujetništvo kot muko in biti brez orožja jim je neznosno ponižanje. Tem ljudem mračnih obrazov se sme verjeti, da bi rajši gledali smrti v oči, nego trpeli breznevar-nost ujetništva. Srbsko bojišče je drugačno kakor na severu rusko, na jugu talijansko, a nemški vojaki pripovedujejo, da je tudi drugačno nego francosko, angleško in belgijsko. Take borbe so imeli le pred petnajstimi meseci, ko je bil bojni polet še svež in ko so plameni sovraštva med narodi pljuskali še visoko. Na srbskem bojišču otroci nosijo municijo, ženske pobirajo ranjence, a včasih, bogme, zgrabijo tudi za puško padlega. Na bojišču se najdejo ženske čižme, cunje, krila, robci in jopice; Srbkinja se brani kot tigrica mati. Tu ni kompromisa, dvignjenih rok in stran pometanih pušk — Srbi se bore, dokler žive, dokler še dihajo. Na Ciganltji (otoku pred Belgradom) sta se prvič srečala nemški in srbski vojak. Že sta mnogo slišala drug o drugem, in pri prvem srečanju je vsaki hotel pokazati, da je resnica, kar se govori o njem. Krvava, besna je bila borba, prsi ob prsih; bajonet je klal, puškino kopito razbijalo, pest in zobovje je ruvalo, dokler ni nemški polet pregazil srbske smelosti. Ostalo je tudi nekaj ujetnikov v rokah Nemcev, takih, ki jih je vrgla ob tla utrujenost ali težka rana. Ujetniki so počasi utrujeno korakali med nemškimi bajoneti. Naenkrat se je ustavil srbski vojak, se okrenil, razprostrl roke proti Belgradu, pogled mu je še enkrat objel uporno mesto in kakor derviš, ki moli pred Meko tihe besede, je šepetal tja nazaj k mestu. Stražar je pristopil in ga opomnil, naj gre dalje z ostalimi. Ujetnik pa mu ni odgovoril, se obrnil in se zgrudil na tla. Bil je mrtev. Slekli so ga. Na štirih mestih ga je predrla krogla, a še v deliriju bolečin ni mislil nase, nego na Belgrad in nato, kaj je Belgrad Srbom. Na Kalimegdanu sem se srečal z nekim majorjem nemškega generalnega štaba, ki sem se ž njim seznanil že v Karpatih. Zdaj je na srbskem bojišču. Vprašal sem ga, kaj misli o Srbih. „To so izvrstni vojaki", mi je dejal; „rajši umirajo v strelskih jarkih, nego da bi se udajali. Vsako ped zemlje je mogoče osvojiti le preko trupel braniteljev. Zdaj pa so menda utrujeni odnehali. Municije jim je poslala ententa mnogo in jim je še pošilja in oni se branijo do zadnje patrone, do poslednjega človeka. Povsem drugačni so od Rusov, odločnejši od Belgijcev in spretnejši v vsakem oziru, se bore obup-neje nego Francozi." Major se je malo zamislil in pristavil: „Kot vojaki so Srbi izredni protivniki, nevarnejši celo kot Angleži." A kdor je kdaj slišal nemškega častnika pripovedovati, kako se bije angleško pešaštvo, samo ta ve, kaj pomeni majorjev dostavek. V „Neue Freie Presse" je poročal Roda Roda, da so se pri obrambi Bel-grada borili Angleži do poslednjega diha — vsi so pali kakor junaki tik svojih topov, Rusi na Kalimegdanu so se držali dobro, a sijajno so se borili Srbi. „Vsaki poedini top, vsak košček jarka smo jim morali iztrgati," je pravil šef generalnega štaba. „Talijani bi bili že davno šli k vragu." General pl. Kovess je rekel poročevalcu lista „Tagl. Rundschau", da je vojna na Srbskem zaradi nečuveno slabih gorskih cest in potov najtežja v vsej svetovni vojni. Celo slabe gališke razmere so v Srbiji še daleč prekošene. Ceste pokriva pol metra visoko blato, in vodijo vedno navzgor in navzdol ter imajo mnogo mostov le za silo. Avtomobili obtiče vsak hip v blatu, vozovi se prekucujejo, mrtvi, od utrujenosti padli konji leže vsepovsod naokoli. Vojaki imajo premagati nezaslišane napore v tem blatu. Pri tem dobivajo le malo hrane in redkokdaj streho. Nemci, Avstrijci in Ogri razvijajo v plohah dežja vztrajnost, kakoršna se ni še nikoli zahtevala. Vsakdo deli svoj košček kruha s tovarišem, podnevi do kolen v blatu tičoč, ponoči le z mokrim plaščem odet. Enako poroča c. in kr. vojni poročevalski urad, ki svari misliti, da je vojna proti Srbom toli lahka, da bo končana že S tirolskega bojišča: Krasni Dolomiti s Seikofelem, spredaj tirolska kmetija. S tirolskega bojišča: Veličastno dolomitsko pogorje. Visoka Gaisl. 44. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. V par tednih. Boji na srbsl