t Franjo Krajnc Po večmesečnem težkem trpljenju je 5. t. m. preminul v Celju tov. Franjo Krajnc, učiteli v >pok., v 73. letu življenja. Bridko je odjeknila ta vest v srcih mnogoštevilnih pokojnikovih znancev in čestilcev, zlasti pa tovarišev. Ugledni pokojnik je ibil rojen 1867. v Rajheniburgu in je matu'riral na mariborskem učiteljišču. Kot učitel.j je prišel 1895. iz Ruš na okoliško deško šolo v Celju, kjer je služboval 30 let do svoje upokojkve. V tej dobi se je za slovenski značai Celja in okolice vo<iila ogorčena borba. Med glavnimi utrdbami zatiranega slovenstva je bila okoliška šola, stoječa sredi mcsta, ki jo je vodil nepozabrui učiteljski organizator in predsednik Celjskega učiteljskega društva ATmln Gradišnik. Odlični učiteljski zbor je .neustrašeno posegal v bofbo prati navalom tujstva ter vcepljal narodno zavest mladini. V tesne, mračne prostore te prenapolnjene šole je pokojnik prinašal deci obilo vedrega sonca, ki je žarelo iz njegove jasne, optimistično usmerjene osdbnosti. Zlasti kot elementarni učitelj je bil izredno dober metodik, in blagor otroku, ki mu je on odpiral pot k znanju, saj je bil njegov razred dom veselega dela. Mnogo let je bil tudi učitelj telovadbe na slovenski nižji gimnaziji. Vrsta društev ga šteje med svoje najzaslužnejše člane. V veliko zadoščenje mu je bilo, da je po svoji upokojitvi kot član krajevnega šolskega sveta za Celje - okolico mogel sodelovati pri realizaciji večdesetletnih naporov: dograditvi nove dcške okoliške šole, ki jc postala mogoča šele v svobodni jugoslovanski državi. Veselil se je selitve mladine v svetle prostore ponosne nove stavbe, ki je bila kakor simbol njene lepše bodočnosti. Pokojnik se je mnogo in uspešno bavil s slikarstvom in risanjem ter z botaniko, zelo točno je poznal lokalno zgodovino. Na velikih potovanjih ob vsakih počitnicah se je razgledal po vsej Evropi in še preko nje. Vodil je krožek celjskega upokojenega učiteljstva in njegove mesečne sestanke, ki so vselej potekali v znamenju pravega prisrčnega tovarištva in v vedri družabnosti. Na svojem posestvu tik Celja je kot vzoren gospodar v zadovoljstvu ipreživljal leta pokoja, samec pa je ostal do smrti. Kako ga je ljudstvo ljubilo, je pokazal njegov pogreb, ki se ga je udeležila množica njegovih učencev, znancev, prijateljev, zlasti pa upokojeniih in aktivnih tovarišev od blizu in daleč. Zbor Celjskega pevskega društva mu je kot svojemu častnemu članu zapel na domu in ob odprti jami pretresljivi žaloštinki, deški pevski zbor II. ljudske šole se je nadvse ganljivo poslovil od njega. ki je bil premnogiTn očetom teh vrlih mladih pevcev nepoizaben vzgojitelj. V imenu Celjskega učiteljskega društva in nekdanjih učencev se jc od pokojnika poslovil z govorom tov. Roš. Plemenitemu, značajnemu tovarišu, ki je z zmagujočo silo svoje srčne miline, duhovitosti in vselej pokončno vzravnane osebnosti povsod budil spoštovanje in prijateljstvo, bo v zgodovini stanu, šolstva in Celja ohranjen trajno najčistejši, najčastnejši spomin. — Names.to venca na grob svojemu nepozabnemu tovarišu Franju Kraj.ncu je daroval tov. Fran Voglar, šolski upravitelj v p. v Celju, znesek 100 din socialnemu fondu JUU sreskega društva v Celju. Prav tako je v isti namen naklonil učiteljski zbor II. deške Ijudske šole v Celju 200 din. Iskrena hvala!